Ugodne razmere za spust z vrha je presneto težko ujeti, ali je (običajno) premalo snega ali pa (po sneženju) nevarnost plazov. Po slabo zasneženem pobočju sva na vrh že stopila, tako da sva vedela, kakšna strmina naju čaka zgoraj, le vstop sva tokrat zastavila po svoje, saj se nama je že nekajkrat izzivalno nastavljal, pa tudi južna ostroga je bila preveč kopna za direktni naskok (1900- m). Običajni vstop (smer je opisana v Candolinijevem TS! vodničku) sicer poteka z desne, z izravnave pod Škrbino nad Cijanerico (2200- m), a je ta vbod smučarsko najmanj zanimiv.

Brezmejna modrina neba je z juga kaj kmalu začela 'črneti' in še preden sva se zavedla, je bilo vsenaokoli turobno sivo. Kar prav, sva zadovoljno odobravala sončni ščit, ki naj bi nama namesto razmočene podlage omogočil varno smuko. Počasi sva se dostavila do zahodnega roba ostroge in se zapodila v najino varianto (2100- m), ki od spodaj ni bila nič več posebno strma. Nalet je v hipu popustil, saj sem moko, ki jo je napihalo v spodnji del, mlel do pasu in čezenj. Ožina nad mano je bila pomirjujoče blizu, zgoraj pa sem slutil normalne razmere, tako da sem nadaljeval s težaškim 'rovarjenjem' in močno upehan le dosegel trša tla pod nogami. Vse do hrbta sva zatem gazila skoraj idealno podlago ('mehko na trdem'), kjer naju je pa počasi zagrnila gosta megla. Tu nama je poznavanje smeri še kako prav prišlo (zgoraj se cepi, leva in bolj strma vodi na vrh, desna po plitvem žlebu na ramo), čeprav je bilo tokrat ob zadovoljivo debeli snežni podlagi vse malček drugače in neizrazite grape, ki nama je bila takrat vodilo, nekako sploh ni hotelo biti...

Megla je postala tako gosta, da sva navzgor bolj tipala kot videla in sva si narisala celo nekaj smernih puščic, pa tudi nekaj min (skale pod poprhom) sva si označila. Vršni del je bil ravno na najbolj strmem odseku spihan in relativno trd, a sva si toplote sonca želela zaman. Sicer je bilo do grebena ob dobri liniji dovolj zalito, izstopna ožina tudi ni bila preozka, le stopnička na sam greben je bila kopna. Po njem sva nadaljevala še nekaj metrov levo in se utaborila tik pod najvišjo točko, ki zaradi preostre rezi ni smučljiva, 'skočljiva' pa je! ;)

Ravno sva z grebena oddrsala do in preko stopničke, ko je prineslo še enega smučarja, ki ga je za nama potegnilo izpod Škrbine nad Cijanerico. Po ožini sva zasmučala v najbolj strm del, kjer sva nekaj časa lovila mehki napihanec na desni, zatem sva zasmučala v najtežji del, ki pa v spustu sploh ni bil tako siten, kot so ga videle 'pristopne oči'. Pravzaprav je bil prav uživaško izzivalen. Strmina je počasi popuščala, skalnim minam sva se izognila, smerne puščice sva tudi našla, zatem sva bila že pod objemom megle. Po položnejšem hrbtu sva nadaljevala desno za gazjo in po mehkem odsmučala še (glede na razmere) najbolj uživaški odsek letošnje zime, ki se je končal na brezmejni in trdi kloži Montaževe visoke planote.

Smer v spodnjem delu z nobene strani ni posebno zahtevna (do 40°), nekje na 2400 m se naklon postavi proti 45°, v zadnjih 100 m pa doseže tudi 50°. Za smer je značilna relativno odprta smuka in bi se ji 'prilegla' vsaj močna štirica ali tudi več.