Po tako luštnem potepanju je težko kaj smiselnega napisati, ne da bi se izgubljala v samih presežnikih. Pred dvema letoma naju je zimski Montaž strašansko navdušil, tokratna pustolovščina nama je podarila še tisti dodatek, ki globok stik z goro požene v nebo. Prestop v samoto na drugi strani gore, divjina, pričakovanje, dolgouhi in okameneli lokalci, raziskovanje, resnost, razposajenost, tesnoba, spoštovanje, razgledi in silovit zaključek - predstava na Velikem platnu. To pravljico sva/bova vseskozi neumorno lovila in lakomno grabila, krog brez konca in kraja...

S Škrbine Vrh strmali na izpostavljeno Veliko polico, ki obkroži celotno Montaževo Z steno z manjšo prekinitvijo na orlovskem gnezdu (bivak Suringar) na vršnem Z grebenu, ki je odpirala/zapirala vrata najine ture - namenila sva se v žleb med Severnim stolpom in Montažem, ki sva ga kot alternativni dodatek smeri iz Dunje raziskala v kopnem. Takoj za robom naju je pričakal zelo izpostavljen prehod, zatem pa strm sestop, kjer so se nama snežne razmere poklopile, saj sva le na enem mestu morala tudi malce popraskati po skali. Prečila sva do žlebu, ki naju je pozdravil ustrezno zalit (v kopnem se skoki gibljejo okoli trojke) in tudi za ovinkom so bili vsi skoki pod snegom, za pestrost sva preplezala tudi ledni skokec.

V zarezani Rdeči škrbini se nama je odprl silovit pogled na drugo stran (Viš), edino nadaljevanje (v kopnem II) se nama je v cik-caku gredin ponujalo desno navzgor na rob, kamor z druge strani pripelje Findeneggov žleb. A sva imela že takrat s Severnega stolpa ogledan 'skriti' vršni žleb, ki bi naju lahko pripeljal tik na vrh Montaža in sva ga šla tudi lovit. S škrbine strmo navzgor tik desno ob robu, levo čez skokec (tu sva se zaradi izpostavljenosti začela varovati) in po prečnici levo v vršni žleb. Nezalit začetek sva obvozila na levi (nazaj pripelje ozka polička), zatem naju je kar strm raztežaj višje pričakal 'večji' kopen skok, ki je s svojo položnostjo deloval prav nedolžno. A kako naju je videz prevaral, plezanje z derezami po gladki skali z majhnimi stopi in nikakršnimi oprimki nikakor ni po mojem okusu. Na robu ravnotežja sem čim bolj nalahko goljufal navzgor proti snegu, tam me je pričakala še siiitna polička v desno, kjer tudi ni bilo kaj za prijeti. Zračni vršni metri do grebena, ki sva ga dosegla grbo pred zvonom, so bili v mešanju modrine neba in snega prav sproščujoče lahkotni.

Na vrhu sva odložila prav vse breme, bila sva le nema opazovalca poslavljajočega se dne, bila sva. Večerno sonce je prineslo pastelne, zatem vse bolj živo rdeče barve, ki so naju spremljale celoten sestop po normalki, ki pozimi premore le malo obiska, ta dan sva bila Montaževa edina gosta. Rdečica na zahodu naju na Montaževi visoki planoti ni imela namena zapustiti, obzorje je bilo vedno bolj kričeče rdeče, tik nad Pecolom je zarja izgubila svoj sijaj in dan se je potiho poslovil. Hvala.