Kje točno z Rokavske škrbine poteka normalni pristop na Visoki Rokav (s škrbine sva trikrat splezala na vrh, vedno po varianti, ki nama jo je razkril gams v sestopu) nama je bila še vedno uganka, ko sva ujela, da je 'na frišno' uhojena. Navkljub (delno zamedenim) stopinjam sva od bivaka do ozebnika garala, po njem je bilo pa vzpenjanje prav luštno. Normalna smer je bila res povsem drugačna od gamsje variante, vstopni kamin je drug, enako velja za zgornjega. Nasploh se normalka po spodnjem kaminu usmeri desno naokoli in nad zgornjim kaminom je do vrha povsem lahko. V snegu je bila smer skoraj 'otročje' lahka (v snegu ni bilo nobenih krušljivih zgag), gotovo lažja kot v kopnem. Navzdol grede sva tako plezala nevarovana, čez oba kamina sva se seveda spustila po štriku.

Med obiskom vršne špice sva z zanimanjem opazovala, kako so deskarji medtem dobesedno zratrakirali ozebnik tako gor kot dol grede (brez cepina, brez derez - gor grede je bilo varovanje zabijanje deske, dol grede pa previdno drsenje ;). Pod ozebnikom sva si tudi midva zaželela vožnje in res je šlo po zadnji plati naravnost fenomenalno! Podlaga je bila ravno prav mehka, povsem gladka, letelo je kot hudič, iztek je bil pa blag. Zdaj sva že prava mojstra turnega ritanja, le hlače se vse bolj (namuckano in dobesedno na široko ;) pritožujejo. Luštna tura!