V kopnem je to grebensko potepanje izjemno lahkotno in uživaško, pa sva poskusila tudi v snegu. Za pristop sva si izbrala Župančičevo, ki se nama vedno dopade, pripelje pa skoraj na vrh Male Mojstrovke. Gaz preko Velike sosede je bila tudi potegnjena, zatem so greben zapustile še zadnje sledi in preko 'Zadnjega Mojstra' sva že naporno gazila. Greben po zahtevnosti ni nič posebnega, le tu in tam je bilo potrebno malce prijeti za skalo, poiskati najlažje/zasnežene prehode, gaženje je bilo pa odsekoma zelo naporno. Tako sva počasi potovala preko Travnika (najvišja točka, 2378 m), Kola in Roba Velike Dnine, kjer sva naskočila še najzahtevnejši del - prečenje nekaj bolj nažaganih in ozkih Šit:

Po grebenu do najvišje točke (Velika Šita, 2308 m) čakajo tri težavice, prvo sva dobesedno preskočila, zadnji dve sta pa težji: ostra sestopa z zadnjih špic pred glavnim vrhom. Na predzadnji špici sva po krajšem tehtanju odločila, da naju je čas zabasal in da si igranja z vrvjo ne moreva privoščiti, tako da sva opremo pustila v nahrbtniku, sto metrov nižje goljufivo obvila obe težavi in na vse mile viže odvihrala na vrh Šit, kjer sva 'že' občudovala zadnjo svetlobo dneva.

Z vrha sva najkrajši sestop naivno začrtala naravnost navzdol po Veliki Dnini do prečne markirane poti, ki vodi nazaj na Vršič. Začetek je bil zelo vihrav, nekje na 1800 m so se začele težave v premalo zasneženem ruševju. Napredovala sva le po polžje, se utapljala pod vejami in sčasoma je bilo samo še slabše, saj sva nemočno obtičala v leseni podrtiji pomladnih plazov in po kakšni uri neenake borbe z goščavo sva s 'trdo' temo le padla na markacije. Dolgo časa nama je za silo prav prijazno svetila mlada luna, dokler se nama v temačnem gozdu pot ni izgubila na dvoje. Z lučko si nisva mogla pomagati, ker se ni hotela prižgati, zemljevida tudi nisva uspela prebrati, tako da sva šla po širši poti, ki pa nama je bila vse manj znana. Nekajkrat sva jo tipaje lovila, dokler na lepem nisva stala na gazi, potem na gozdni cesti,...