Za severni Bohinjski masaker je premrzlo, pa sva s Pikico ob Marijanini spremljavi udarila južnega. Po dolgem grebenu Spodnjih Bohinjskih gora sva se z Marijano že zapodila, a grebenske kolesarske razdalje so nekaj čisto drugega in se znajo hudo vleči. S kolesom tja gor po grebenu nas gotovo ne bo več.

"Kam pa vidva? Danes je lov in je območje zaprto", so naju pri lovski koči na koblinem smučišču obvestili lovci, ki so imeli ravno opraviti s pripravo ražnja. Pred tem sva Vrh Bače res slišala streljanje.
"Gor na vrh smučišča. Zakaj pa spodaj ni označeno?"
"Saj je! V Bohinju."
"Midva sva prišla iz Baške grape."
"Ja kdo pa še hodi tam gor", nama je nepričakovano butnilo v ušesa.
"V medijih bi lahko obvestili planince, da je območje zaradi lova zaprto", sva trmarila.
"Naši planinci so obveščeni!"
"Kateri vaši planinci? Ja za boga milega, ena vrstica na forumu PZS uredi vse!"
"Z vama se ne da pogovarjati...", so naju na kratko odpravili lovci.
Tura bi lahko dobesedno postala naš masaker, a sva se s Pikico na smučišču (na grebenu Koble se nama je glasno pridružila tudi Marijana) prav nemarno drla kot jesiharja in kašljala na vse pretege. Streljanje je na srečo kmalu potihnilo.

Od Petrovega Brda po stari cesti, po prijetni mulatjeri mimo Hube in obeh lovskih koč do sedla Vrh Bače, spust in po smučišču Koble z zloglasnimi klanci navzgor (prvi je bil za vožnjo na ključnem mestu zame preveč spolzek, ostali so padli kot domine ;), spust proti pl. Za Črno goro in še pred njo za markacijami za Črno prst, kjer naju je ujela Marijana, ki je od Podbrda prek Bače pristopila po 'neskončno' monotoni mulatjeri na Vrh Bače ter nadaljevala po grebenu prek Koble in družno smo čez Suho prišpancirali na Črno prst - nad planino se je namreč dalo peljati le odsekoma, še najlepša je bila prečnica pod Kontnim vrhom.

Začetek spusta od koče je bil res luštno slikovit, a je bilo že na razcepu tekoče vožnje konec. Do Vrat, pod vrhom Četrt in na Konjski vrh je bila vožnja možna le odsekoma in še ti odseki so bili kratki. Pot je mestoma precej izpostavljena, zato je bilo tudi porivanje in nošenje kolesa zahtevno opravilo, ki Pikici kar ni hotelo steči ne od rok ne od nog. Vse skupaj je šlo celo tako počasi, da smo zaradi kratkega dneva že razmišljali o vrnitvi, a se nam po uri grebena nazaj ni več ljubilo. Ravno tedaj je sledil najslajši grebenski bonbonček, kajti vožnja pod Poljanskim vrhom je en sam neprekinjen užitek, tudi prečnica pod Matajurskim vrhom je bila odsekoma lepo (bolje zapisano grobo) vozna, mimo Raskovca in Suhe Rodice je bilo glede vožnje le tako-tako, a je bila vsaj hoja bolj normalna, nadaljevanje proti Rodici je pa spet zahtevno in še bolj zamudno - na vrh smo prišli po dobrih dveh urah in pol.

Spust z vrha je bil razgleden in prav lušten (enega mesta nisva upala odpeljati ;), zatem je levo dol z grebena sledila čudovito tekoča, slikovita in vse bolj hitra mulatjera, ki naju je kar prehitro (Marijano sva pustila daleč zadaj) pripeljala na gozdno cesto, ki so jo vrli gozdarji ravno na meji TNP 'ustvarili' na 'prečni' mulatjeri, ki se je ne tako dolgo tega (karte stare 20 let tam praktično ne poznajo nobene ceste) še vila na celotni širini med Baško grapo in Spodnjimi Bohinjskimi gorami. Po divji vožnji skozi Grantarski in Rutarski gozd, se je cesta tudi v nasprotju z novimi zemljevidi vila še kar naprej okoli Lajte, z najnovejšo glomazno pridobitvijo visoko nad Stržiščem in s priključkom tik pod Sedlom, odkoder sva žal le za kratko vozila po mehki potki, zatem pa spet cesta do Kocenpoharja in naprej do Bače ter za konec po luštni potki skozi temačen gozd tik pred temo v Podbrdo in začuda je kmalu za tem z Ruta prištopala tudi Marijanca, tako da sva 'zmagala' le za tanek las. ;)