Pred leti sva po Kaninskih podih že zagrizeno križarila, a je vseh vrhov na tako nepregledni kraški puščavi toliko, da je tudi po drugem potepanju v malhi še nekaj ostalo. Za tretjič...

Nad postajo B smo pod Velikim Skednjem dobrih 100 vm sledili markacijam, zatem smo odvili po neoznačeni potki, ki je glede na zemljevid (Bovec 1:25k) vodila v naši smeri. Prijetna mulatjera nas je iz Gozdca prek Ruše, tu smo skladno z zemljevidom na dveh razcepih nadaljevali navzgor (steza odsekoma tu in tam presahne v komaj sledljivo potko), pripeljala pod sedlo med obema Babanskima Skednjema.

Zdaj pa pozor! Mulatjera se tu nikakor ne zaključi, temveč preči levo čez južno pobočje/steno Velikega Babanskega Skednja. Doma smo zatem pregledali vodničke, dva mulatjero celo poznata, a obema jo 'čudežno' zmanjka na sedlu, tako da vodita na severno/drugo stran in po normalki na vrh. Mi se vabi nismo dali prav nič prositi in smo se tako stezi kot VBS z veseljem dali zapeljati, čeprav vrha ni bilo na našem spisku. Mulatjera se je oprijela pravilne in izrazite police ter mestoma izpostavljeno prečila pobočje, dokler nismo pogledali na drugo stran. Polica se tu še bolj drzno nadaljuje čez JZ steno, mulatjera se tudi ni zaključila, kam in kako vodi, je pa na vas! Mi smo jo zapustili ter po širokem in lahkem travnatem hrbtu odvili naravnost navzgor na vrh VBS, zaradi imenitnih in zelo zračnih razgledov prvi del po levem in vršni po desnem robu. Prav gotovo najlepši pristop na VBS, s sestopom po normalki (ki je celo malček težja, ZB) in po markirani poti nazaj na izhodišče, se vam ponuja zelo luštna jesenska tura.

Po normalnem sestopu smo se prek imenitnih škrapelj 'zapodili' na Glave nad Jezerci (2044 m), kjer smo na najvišji postavili prikupnega dekliča (zakaj bi se postavljali samo možici, če jim pa lahko ponudimo družbo ;).

V nepregledni puščavi smo 'počasi' poiskali markirano potko, ji sledili proti Zadnjemu dolu, ter po kar izrazitem robu odvili proti Črnemu voglu, kjer smo imeli 'označen' Turn pod Črnim voglom (2380 m). Stolpa smo se lotili iz ostro zasekane škrbine, ki smo jo dosegli po gruščnatem žlebu z J in kjer smo upali na šibko točko. Tik pod/desno od škrbine se nam je ponudil na videz lahak kamin, ki se je izkazal za težjega in z nemarno krušljivo skalo (10 m, III), nad njim nas je pozdravila še kratka stopnička (3 m, III) in 'že' smo skrajno premraženi (skala v senci je bila tako mrzla, da se je nemudoma zanohtalo) lovili tople žarke ter uživali zračne razglede s turna. Plezanje navzgor sicer ni bilo posebno težko, podrto je bilo pa skrajno. Za dekleti, ki sta mi 'čistili' sestop, je skrbela pomožna vrv, sam sem se pa moral navzdol presneto počasi in previdno basati, da nisem prehitro pristal s skalo v naročju...

Po sestopu v senčni Dol smo lovili Glave v laštah (2136 m), ki smo jih po daljšem oprezanju v nepreglednem svetu le srečno (sončna kapa! ;) določili. Zatem smo skočili še na Mali Talir (2174 m), za zgornje nadstropje Kaninskih podov nam je pa zmanjkalo dneva. Sestopili smo na drugo (V) stran, kakor nas je pač vodil teren, in med obema Gnilima glavama dosegli markacije, ki so nas pospremile na izhodišče.