Povnovo dolino sem sam že presmučal, a sem se je lotil po pameti, kar pomeni iz Suhega dola! Tokrat sva šla po grapi gor in to z mislijo, da iz zatrepa poiščeva prehode ob Pallavicinijevem žlebu na vrh Jezerske Kočne (smučarska smer Streha poskusov, VI), v tem primeru bi seveda odsmučala v Dolce...

Pristop po Povnovi je resnično 'grozljivo' dolg. Čisto predolgo prečnico sva sicer nekoliko ukanila s prehodom čez prag nekje v sredini (ko je zmanjkalo snega, sva se poslužila nama domačega ruševja), a so bile razmere obupne, saj je bilo že zjutraj vse m&m (= mehko in mokro ;). M je bila tokrat najin edini vlečni konj (v resnici le kljuse in še to napol crknjeno ;) in naju je nekako le zvlekla čez prvi prag v grapi, kjer se je vse skupaj povsem zasukalo. Podlaga je hipoma postala trda, zbudila sva se iz kome in se čisto drugače sukala navzgor. Ko se je v levo odprla poželjiva in vse bolj strma gredina (zgoraj 50° in več), sva jo na hitro oklicala za Pallavicinija (od spodaj sicer vabita dva kandidata, a je zgornji imel skok), zagrizla navzgor in 200 m višje na zračnem robu nekje na slabih 2400 m le začudeno obstala dobesedno sredi ničesar.

Vrnila sva se dol, pokukala še v pravega Pallavicinija, kjer naju skok od blizu ni uspel prepričati in sva malček poklapano še enkrat odvila nazaj. Tako sva iz zatrepa Povnove doline po normalnem žlebu izplezala na glavni greben, na škrbino (2441 m) med 'uradno' Kokrsko Kočno in vrhom Na križu.

Najtežji (najbolj strm) del smeri je prav izstopni žleb, kjer je bilo tokrat za 'zabavo' pomrznjeno. V udobno široki grapi je zatem sledil en sam neprekinjen, sproščen užitek sprva veselca in zatem še gnilca, ki sva ga nato še doooolgo časa odplačevala z namočeno prečnico, ki ji kar ni in ni hotelo biti konca, za nameček je bila le vse bolj gnila, nagnjena in izpostavljena. Pod prečnico sva še nekaj časa brodila po gnoju, dokler nisva zadeve očitno spet preplačala in sva pod steno v gnilcu ujela prav luštne zavoje...