Neverjetno, kako malo snega je v Mlinarici, pa smo komaj konec marca. Nad gozdom tako sploh 'ni za nikamor izgledalo', snežna odeja v žlebu nad Grivo, ki vodi k Turnu pod Razorjem, je bila celo prekinjena s širšim pasom grušča. Navkljub vsemu se je dalo navzdol brez snemanja smuči začuda prismučati prav do gozda.

Na Razor sva z Mlinarice nameravala že dvakrat, a so naju obakrat ustavile slabe razmere, tokrat sva bila bolj odločna, čeprav ni veliko manjkalo, da bi naju prezgodnja pomlad v Mlinarici odvrnila. Na višini 2200- m (nekje 100m nad markirano potjo) sva glede na majhno količino snega odložila smuči in na vrh Razorja zastavila po smučarski smeri Žabji krak (z vrha v Mlinarico, V, 40-45°, prehodi 50°, izpostavljeno)(opis nama je lani poslal Borut). Smer je res neverjetno luštna in zanimiva, tako za smuči kot peš (spodnji del težji od zgornjega, a lažji od pričakovanj). Na koncu nama je bilo celo malček žal, da sva smuči pustila spodaj, saj bi se dalo večino presmučati, snega je manjkalo 'le na nekaj' mestih.

Iz žlebu pod Turnom po najbolj očitnem prehodu (plitek žleb) navzgor. Svet (sistem plitvih žlebičev) nezgrešljivo vodi malce v desno na streho Razorja (vmes dve izpostavljeni prečki; ključno mesto je ozek kamin/žleb, 1m širok in do 10m visok), kjer priključi markirani poti. Po njej za nekaj časa v desno (dolga prečka vodi proti Sedlu Planja), dokler se v levo ne odpre široka gredina (pravzaprav s strehe vodita dve rampi: prva, kjer sva se zapletla, ni prava - prečimo toliko časa, dokler 'povsem' ne ugledamo Utrujenega stolpa) in po njej levo do konca, kjer se šele za robom odpre žleb, ki v desno pripelje tik pod vrh Razorja (20m). Smučarska varianta tu preči desno čez manjši rob do vpadnice, midva sva direktno navzgor dosegla greben in po njem prečila do najvišje točke.

Pri vzponu je bil sneg še 'razmeroma normalen' (zahodno pobočje), navzdol so naju žal že morile cokle, v žlebu pod Turnom naju je pa pričakal dokončno namočen 'gnoj', tako da smučarija ni bila kaj prida, peljala sva se pa le ;)