Avta nisva uspela pritiščati do Doma, zato sva pač toliko bolj šibala proti vrhu. Sneg je bil v Petem žrelu ravno prav trd, tako da sva še dodatno pritisnila na plin. Zgoraj sva bila potem sicer dovolj zgodnja, a tako fuč, da je bila smučarija temu primerna (plužni zavoji, povsod kjer se je le dalo tako goljufati, in to s številnimi počitki ;)

Pod steno naju je ujel sončni zahod. Premeteno sva se poskusila izogniti spustu po ozki poti, zato sva na snežišču pod steno prečila daleč v levo, vse do izteka (prvega) Žrela. No, to sva enkrat že naredila, a pozabila, da je prebijanje skozi goščavo ruševja/smrečja sicer bolj 'zanimivo', a tudi bolj utrudljivo. Za kazen naju je ujela noč.

Prvič po plazu izpred treh let sva bila skupaj v zimskem Petem žrelu; spomini so še jasni, bolečine pozabljene...