Tri leta sva sanjala, kako bova ponovno gosta v Zimski smeri Mangarta, a nekako ni bilo pravih razmer. V s snegom še bolj obilni pomladi se nama je Mangart z Belopeških jezer (27.5.2001) tako strašno dopadel, da je želja venomer tlela. Pravzaprav naju je Mangart takrat tako navdušil, da sva smer ponovila že čez tri tedne...

Nad Mangartskim sedlom naju je kmalu zmotila globoko predirajoča skorja, a ko je šlo zares, je še prehitro postalo preveč trdo. Že vstopni prehod s spodnjega na zgornje, strmo snežišče nama je postregel z obilico ledu. Prehod je strm nad 50° in v najožjem delu širok ravno za smuči. Na sprednjih zobeh derez in na oklih cepinov sva zlezla čez in bolj malo gledala nazaj v vedno globlji iztek. Nad prehodom sva po bolj 'smučarskih snežnih razmerah' nadaljevala navzgor do roba, kjer se v desno odpre strma in lijakasta vesina, ki jo je potrebno prečiti v desno do Mangartovega SZ grebena. Sneg se je v lijaku prav nalašč strdil v beton, tako da pogledi navzdol v 'goltanec' niso bili preveč prijetni. Proti koncu prečke sva stopila na sonce in v mehak, moker sneg (tak ob smučanju tako 'lepo' plazi), ki naju je povedel do rame. Tokrat sva šla pogledat na drugo stran, kjer sva našla 'pravi' smučarski prehod na vršno kupolo (pravzaprav sta celo dva; levi malce ozek in lahak, desni udoben, a bolj strm in izpostavljen).

Na vrhu sva bila ob 9:15 in po razmisleku sva se odločila, da ne bova čakala, da sneg odjenja (če sploh bi: v lijaku da, v spodnjem prehodu pa zagotovo ne), saj bo vesina z rame že tako preveč plazila. V pol ure sva se poslovila z vrha in...

Povsem zgornji del do rame je bil ravnopravšnji uvod v najhujše težave. Izpostavljen, trd (a ne beton) in strm (do 45°). Začetek prečnice nama ni povzročal večjih težav, dokler nisva prismučala do trdega in najglobljega mesta lijaka. Ostri robniki so omogočili 'tekoče' zavijanje (pogledi v 'goltanec' so ga močno upočasnili), dokler nisva lahko na primernem mestu prečila čez rob. Sledila je lažja vesina (manj strma, izbirala sva lahko med tršo in mehko podlago), po kateri sva privijugala do strmega zaključnega prehoda. Marijana je imela ledu 'poln kufer' in se je preobula v dereze, sam pa sem hotel s smučmi vsaj poskusiti.

Na vrhu prehoda sem precej minut motovilil sem in tja, gledal navzdol v iztek, izbiral smer med skalo in ledom (ki je seveda nikakor ni hotelo biti) ter se končno odločil, da bo potrebno spustiti. Za boljše občutje sem v roko poleg palice prijel še cepin in počasi drsel (prestopal čez skale in ledene plošče) po robnikih navzdol. Spodaj sem bil kar precej izžet in sem tako 'varovanje' s cepinom poslal k vragu. Na mestih, ki imajo iztek, je tako početje neumno. Cepin ti le kvari ravnotežje in zbranost, v primeru zdrsa so pa edino robniki zanesljivo sredstvo za ustavljanje.

Nižje sva se držala 'poglihane' leve strani, malček razmišljala in povijugala po spodnjem delu Slovenske grape (IV+, 200m)(odvrnili so naju trdi sneženi izstrelki), nadaljevala na sedlo in se po neumnosti (premagala naju je radovednost) odločila za vzhodni krak Plazja, ki je bil za prijetno smuko čisto pretrd in pregrob. Spodaj po srencu je šlo potem lahkotno prav do gozda.

Lepo! Lepo, da ni za pisati. Upava, da naju letos še enkrat povabi.