Iskala sva Mali Razor in izbrala zanesljivo/nezgrešljivo grebensko varianto. Računala sva na težave II. stopnje, a sva se uštela za celo stopnjo. Greben je mestoma karseda zoprn (beri podrt), večinoma plezalski in nikakor ga noče biti konca. Vmesnih špičk in škrbinic se ne da prešteti, tudi za vrh Malega Razorja sva našla vsaj dva (najbolj) primerna kandidata...

Izhodišče nama je bila vršiška cesta (1089m), do Škrbine med Prisankom in Razorjem sva pristopila po neoznačeni (in zgoraj nesledljivi) potki. Začetek grebena naju je takoj dvakrat odbil (iz Škrbine navzgor je stena, naslednja šibka točka pa je krušljiv žleb), tako da sva prvi vršič obvozila na južni strani in greben dosegla po skrotju. Na levi strani grebena sva potem po lahkem svetu (nekje I-II) dosegla izrazit vrh, ki bi lahko bil Mali Razor (2175m, rapalski mejni kamen).

Grebensko nadaljevanje do zadnjega vrha, 2388m, pred Turnom pod Razorjem je bilo zelo zahtevno in blizu meja najinih sposobnosti. Rogljev, vrhov, stolpov in težav kar mrgoli, tako da je celotno smer nemogoče opisati. Nekaj plezalskih mest je tretje stopnje, konkretna mesta druge stopnje pa se vrstijo eno za drugim. Morebitnih sestopov z grebena nisva posebej iskala, a lahkih ni. Glavne smernice in težave pa lahko zapiševa:

Takoj za domnevnim Malim Razorjem sva dva preperela stolpa (na isti višini, pravzaprav je vse skupaj en sam razsežen vrh) obvozila na desni strani (zanimiv mostiček). Gredina, ki naju je pripeljala nazaj na greben je nekje med II-III, kratek sestop po ostrem razu v naslednjo škrbino pa je zelo krušljiv in izpostavljen, II-III.

Po lažjem delu sva trčila ob navpično steno visokega stolpa (ki je najin drugi morebitni kandidat za Mali Razor, 2235). Šibka točka se skriva na desni strani (do nje vodi kratek spust po zagruščenem žlebu): zelo strm kamin, visok 40m. V kamin je najlažje vstopiti z leve, višje je oprimkov in stopov sicer dovolj, sam kamin pa je precej zračen. V prijetnem plezanju, III, sva dosegla razbito grebensko rez. Zelo izpostavljen in gladek rogelj tik nad vrhom kamina sva obvozila po ozki laštici na levi strani (najbolj smotano mesto grebena: zagruščeno, izjemno krušljivo in izpostavljeno), III.

Zgledne težave so se vrstile še nekaj časa (zahtevna in razbita rez), dokler nisva prišla do vznožja naslednjega vršiča, v katerem naju je pričakal lep 'kaminček' (dvojna poklina), III.

Pred nama je bil še zadnji, na pogled zelo neprijazen vršič, a je imel (skrito) šibko točko. Začela sva naravnost navzgor do previsa, kjer se je v desno (nad izrazito skalo) odprla lahka zagruščena polička (malce siten prestop), II. Kmalu zatem sva stopila na vršno skrotje kote 2388m (zadnji in zelo izrazit vrh pred Turnom pod Razorjem, 2394m).

Do sem sva iz Škrbine potrebovala slabe štiri ure (za pičlih 400m). Možen sestop poteka po Grivi v desno (strma grapa, ki pada izpod TpR). Do teme so bile še slabe tri ure in sva sklenila potegniti na vrh Razorja (pametnega nadaljevanja se ne vidi: precej levo/spodaj je ena rdeča varianta, na desni vse zakriva TpR, v sredini pa je pretežko). Turn pod Razorjem (le koliko je zahtevna najlažja smer na vrh gladke igle?) sva obvozila na levi strani po zelo krušljivih poličkah, vzpon nazaj na greben je prav tako postregel s podrtim pečevjem, II-III. Na grebenu sva na desni strani le uzrla možno nadaljevanje. Izrazita razčlemba se je višje zarezala v plitek žleb/kamin, II-III, ki naju je dostavil do še enega kratkega kamina/gredine, nad katerim sva stopila na lahko skrotje. Za robom (na Kriški strani) nama je bil teren poznan: nad živim gruščem sva dosegla polico, prečila v levo in se po lahkem žlebu vzpela na vršni greben Razorja.

Izpod Turna sva bila na vrhu v dobri uri, tako da nama navzdol ni bilo potrebno pretirano hiteti. Precej nepričakovano divja tura. Zato pa toliko bolj zanimiva. Sam vršni del od Turna do Razorja je brezpotna alternativa markirani poti. Ampak krušljiva!