Lani sva greben že plezala, a sva bila na Oltarjih, 2137m, pregnana z grebena (prepereli, ostri stolpi) ter sva tako pod grebenom lovila poličke, ki so naju pripeljale na vrh Na križu, 2484m. V soboto sva se vrnila z opremo in poskusila točno po grebenu. Smetana je bila tako sladka, da jo bova še okušala (po grebenu je veliko lepše in začuda tudi lažje)...

Kot lani sva začela na Velikem vrhu in se prek rušja (najbolje storimo, da se vseskozi držimo grebena) in lahkega grebena pretolkla do SZ stene. Do nje naju je ločil še težji prehod prek dvojnega ostrega stolpa (prvega obvijemo desno po travah, z leve splezamo na drugega in poiščemo sestop na desni strani grebena)(II+). Čez steno sva splezala po izrazitih poklinah/poličkah (I-II) in na kratki grebenski izravnavi (ob)plezala dva stolpa (prvega po travah na desni, z drugega sva sestopila po lahki polički prav tako na desni strani). Greben se potem za kratko dvigne do naslednje rame, Oltarji (možic), kjer so se pred nama odprli raztreskani in prepereli stolpi.

Prehod preko teh stolpov do naslednje stene je najbolj siten (ključen) del prečenja. Nekaj stolpov sva preplezala po grebenu, z najtežjega (prav ta naju je lani premočno prestrašil) sva sestopila po laštici tik pod vrhom na levi strani (II-III, zelo izpostavljeno), z zadnjega stolpa pa sva prav po grebenu splezala v škrbino.

Stena pred nama je kazala krušljivo lice, a je videz varal. Preplezala sva jo b.p. (I-II) in stopila na lahek/položen greben. Naslednji višji prag sva zastavila levo ob grebenu in dosegla škrbino pred zadnjo težavo. Kratko, a povsem navpično mesto sva preplezala v desno navzgor do manjše gredine (II-III, kompaktna skala), ki naju je v levo pripeljala nad vse težave. Nadaljevanje do vrha Na križu je bilo lahko (I).

Sestopiti sva nameravala po Povnovi, a to poleti očitno ni izvedljivo (gor sva enkrat v kopnem že prišla), saj je vrhnji žleb podrt kot za stavo. Eno uro sva se kot mački sukala okoli rdeče kaše, potem sva odnehala. In še dobro da sva, kajti sledili so Koles, Zeleni kup in lovski sestop z Vratc v krnico za Velikim kupom.

Koles je SV predvrh Jezerske Kočne (prav pod njim teče markiran prehod pod trebušastim skalnim previsom), ki je s potke prav lahko dostopen (po zagruščenem žlebu navzgor in desno po grebenu na vrh, I). Midva sva ga naskočila s škrbine kar po grebenu, kjer je precej težje (kratek sestop v vmesno škrbino pogleda proti III).

Nižje na Kremžarjevi poti naju je premamil razpoznaven Zeleni kup, 2065m, vrh v severnem grebenu Kočne. Takoj sva morala uslišati najine želje. Tam, kjer markacije dokončno zapustijo greben, naju je pričakal težaven svet pred prvo škrbino (prehod sva našla na desni strani: sistem rušnatih in travnatih poličk ter levo čez rob na greben). S plezanjem čez nekaj stolpov sva dosegla prvi travnat zeleni vrh (Zeleni kup je zelen od rušja). Naslednja dva težja preperela stolpa sva obvozila na desni ('cik-cak' spust in prečka pod pečevjem do žleba, ki vodi na najvišjo točko Zelenega kupa) in že sva stala na vrhu. Sestopala sva kar naprej po grebenu (lahko), dokler nisva stala nad navpičnim razom. Nekaj časa sva še sestopala po grebenu in potem po sistemu poličk zavila desno navzdol do markantnega macesna (precej sitno in težko, mestoma zagruščeno/krušljivo). Od macesna sva prečila v levo in čez rob ter se po kratkem žlebu/kaminu spustila v škrbino, kjer se greben izravna (to še niso Vratca, ki so bolj severno in so od tu lahko pristopna, če odmislimo ruševje ;). Prečenje Zelenega kupa nama je postreglo s težavami (zgornje) trentarske II. stopnje (mestoma zelo izpostavljeno in sitno).

Iskanja očitno še nisva imela dovolj in sva lovila še jagrov prehod v krnico za Velikim kupom. Potke sicer nisva našla (ta poteka nekje od Vratc navzdol, midva sva sestopala bolj južno) in sva se tako spuščala bolj 'nagliho' (smer sva zastavila nekoliko v desno navzdol in levo čez rob v krnico)(kratka mesta II. stopnje, sitna je bila le zadnja zagruščena polička, ki naju je v levo pripeljala v krnico - lahka prečka poteka slabih 100m nižje). S prehodom, ki pripelje iz krnice v Makeka, sva pa letos že domača...