Z Nevejskega prevala sva šla prespat v speleološki bivak Modonutti Savoia (tik nad sedlom Vrh Laških brežičev). Kričeča rdeča konzerva je od daleč nezgrešljiva in od blizu razkrije 12 ležišč. V bližini je poskrbljeno tudi za odpadke s priročnim smetiščem v votlini...

Do markacij (sedlo med grebenom Rombona in Črnelsko špico) sva se prebila po brezpotju in sva precej udrihala nad zavajajočim nasvetom na strani dveh nadebudnih planincev m&m. Torej, pri opisih brezpotij nama nikakor ni za verjeti, saj sva lani zapisala, da se je potrebno držati tik pod steno Špičke. Praskala sva torej pod steno in prečila zelo zoprn in izpostavljen svet (sitne grape, zlizana melišča, rolerji na gladkih skalah...), dokler nisva obupala. Zoprnijo sva za kazen prečila še nazaj in se spustila navzdol pod spodnje skalne ostroge in grape. Od tu sva z lahkoto dosegla škrbino desno od Vrh Klinkonovega žleba (velik in zelo izrazit stolp, 1978m), našla neoznačeno potko, splezala navzgor čez lahek prag in v levo dosegla markacije. Tako, pravi nasvet bi torej moral biti, da se držimo spodaj! No, saj isto smer sva pravzaprav ubrala lani v sestopu, samo se nama je zdelo, da bi bilo lahko še bolj udobno (prav pod steno nas usmeri tudi vodnik Manj znane poti slovenskih gora, ampak iz nadaljnjega opisa sledi, da svojega nasveta prav nič ne upošteva in gre lepo po spodnji varianti...).

Kdo bi si po vsem tem mislil, da je bil to najlepši del poti, kajti ostanek izleta je bil razvlečen in se je vil gor in dol po brezkrvnih markacijah. Povratek po markacijah z Rombona po kraški puščavi do Prevale je v vročini sploh dolga muka posebne vrste. Najbrž je povsem drugačen brezpotni pristop na Rombon iz Kluž in skozi Veliki Dolič.

Zanimiva in težja naloga je določanje grebenskih vrhov. Greben do Rombona je presenetljivo lahko prehoden (v Možnico pada strma stena)(markacije gredo desno pod grebenom in večkrat pridejo pogledat navzgor prav na greben). Vrh Ribežnov je nezgrešljiv, potem se pa začne uganka. Prišna glava, Malo in Veliko Ušje in za konec še Vrh Police. Misliva, da sva pravilno določila vse te precej neizrazite grebenske vrhove. Od Malega Ušja naprej sva se 'povsem' držala grebena.

Nazaj sva se torej vračala po dolgih in žejnih markacijah proti Prevali in za razvedrilo sva skočila na vrhova Pri Banderi in Jelenk (ostanki zanimivih 'umetnih poličk' iz vojnega časa). Z vrha Pri Banderi je bil najlepši pogled na greben Lopa - Črnelske špice. Pod Prevalo do smučišča je šlo za nagrado zelo lepo in hitro po snegu.