Od leta 1996 prirejajo tek na Grintovec. Štart je pri Domu v Kamniški Bistrici, cilj je na vrhu Grintovca. Višinske razlike je za 1958 m, najboljši čas je letos Andrej Mesner popravil na neverjetnih 1 ura, 21 minut in nekaj nepomembnih sekund. Uradno se na vrh hodi 5 ur in pol. Brez počitka seveda.

Za ta gorski tek sva vedela od 1998 in malo po malo naju je firbcalo v kolikšen času bi zmogla 'priteči' na vrh. Prejšnji teden naju je Robertov MY WAY dodobra 'znerviral' in tako sva v soboto popoldne prijetno dremuckala v avtu pred Domom v Kamniški Bistrici in čakala, da preneha deževati. Ob pol treh se je naredil lep dan, zelo počasi sva se prebudila in nekaj pred četrto uro popoldne sva zagnano štartala. Nisva točno določila, do kam se nama bo šibalo, zato je imela Marijana 'ukaz', naj kar nadaljuje, če me ne bo na vidiku.

Cesta je bila dobro utrjena, po gozdu me je malce motilo listje in mokrota, melišče ni bilo tako zelo podrto, snega pa do Kokrškega sedla skorajda ni bilo. Višje me je spremljalo sonce, jasno nebo ("Kva? Sej to ni res! Rampo sem falu, rampo! Kva čem zdej? Ah, nima veze, grem kr kle gor. Tud tuki se mora čez prit, sej tamle se ja skup pride.") in vedno več snega, tako da se je mestoma tudi udiralo in lepo spodrsavalo. Prav na vrhu je bilo celo malce ledu. Čas? 1 ura, 45 minut in še nekaj sekund. Za vraga, kako lahko Andrej šiba tako hitro, ta človek je nor...

Dol grede sem na Strehi Grintovca trčil na Marijano (ni hotela nadaljevati na vrh, ker je bila ura že pozna) in počasi sva tekla navzdol, kjer naju je malce nad cesto ujela noč. Kako primerno, da je bila luna polna.