Včeraj je test 'Marijaninega kraka' pokazal, da bo vendarle za začetek treba na ta kratko turo. Viševnik se je spet ponujal sam od sebe. Že tretji teden zapored. Upam, da se me ne bo naveličal.

Z Rudnega polja sva začela od 14-tih in je bilo še vedno vse črno ljudi - veliko jih je sestopalo, gor sva šla pa ta zadna. Tudi nekaj smučarjev je dilcalo, a so imeli kar premalo snega.

Na vrhu sva bila ravno za koncert večglasnega petja, ki tja res ni sodilo (še posluha jim je zmanjkalo po napornem vzponu). Ravno zaradi tega ne marava gneče, če bi vedela, bi štartala še kasneje.

Veliko gornikov in še več ne-gornikov je bilo v soboto na Viševniku. Že gor grede sva med žičnico in Zlatimi vodami povsem ob gazi opazila dve veliki, pisani polivinilasti vreči. Ko sva se vračala, sta bili še vedno tam, pa je kar nekaj ljudi sestopilo med tem časom.

Vsaki gori vedno vrneva uslugo: pri sestopu jo očistiva. Zahvala pač.