| ||
|
29.6.2014: Zaključna Poročilo, Turni klub Gora: Mangrtska cesta je uradno prevozna do parkirišča nad zadnjim tunelom (a se da in "vsi" vozijo tudi naprej, problem očitno tiči v lanskem podoru, kjer se še kar podira), "ekološka taksa" je 5 eur, iz avta si praktično takoj na smučeh. Štart z vetrom in dežjem, a dež kmalu poneha, pa spet začne, veter ima podobne vzorce, tako da je bilo vseskozi pestro. V megli sva pociljala Slovensko grapo, ki je še lepo zalita. Razmere za smuko v grapi (pod)povprečne, pod smerjo pa slabe. Sneg je bil presenetljivo bolj "trd" kot mehak in so ponvice zelo motile. Brez prekinitve se prismuča v "poden", kjer bodo kmalu jezerca. Vsaj v naših gorah zanesljivo zaključna smučarska tura.
21.-22.6.2014: Hochalmspitze Grosselendkogel, 3317 m Zanimiva in povsem nepričakovana tura. Ciljala sva preko škrbine Preiml, ter nato z vrha Hochalmspitze v zahodne žlebove, zadela pa prostran ledenik in odprte vesine. A je šlo za las: zjutraj sem imel vsaj dvakrat povsem poln kufer dostopa, Manjca pa enkrat. A na srečo nikoli sočasno, tako da je eden vedno potišal naprej. Ko sva bila enkrat na sneg, pa ni bilo več kaj obračati. Poročilo, Turni klub Gora: V nedeljo zjutraj s kolesom do pod Osnabruckerhutte (cesta ni ravno v top-stanju in še luže poskrbijo za mokroto) ter potem še celo večnost do snega na dobrih 2100 m (od izhodišča dve uri, če odštejeva pavzo za robantenje). Namesto na Preimlscharte sva odvila desno na smučarsko čudovita/prostrana zahodna pobočja ledenika Grosselendkees in se povzpela do škrbine med Jochspitze (3179 m) in Grosselendkogel (3317 m, severni predvrh Hochalmspitze). V planu sva imela zahodne žlebove Hochalmspitze, a pogled na vršno in strmo SZ vesino predvrha je s smučarskega stališča daleč prekašal pogled v žlebove. Zapodila sva se na vesine in se povzpela direktno na vrh Grosselendkogla. Navkljub čakanju do enih ni odjenjalo (veter), a je bilo nato za smuko res neverjetno grifig: SZ vesine, I-, 50-45°, 200 m, izpostavljeno. Z ledenika sva za dodatek skočila ša na strmo vesino Jochspitze, a zaradi kopnega vršnega pečevja nisva uspela smučati čisto z grebena. Smuka po ledeniku je bila zgoraj bomba, nižje pa je malo tudi cukalo, a je šlo še vedno super. Za konec naju je čakala še poldruga ura tlake.
Kolnbreinspitze Poročilo, Turni klub Gora: V soboto sva sicer nameravla na Ankogel, a je bilo vreme zjutraj preslabo, tako da sva v avtu predremala dobri dve uri, več se nama pa res ni dalo. Nad žlebom sva še nekaj časa bluzila v megli in iskala smer proti vrhu, takrat pa se je končno le zjasnilo, tako da sva bila v soboto celo prva na vrhu (ta zgodnji so se vsi izgubljali v megli). Sneg lušten za smuko, prismuča se pa tudi še vedno skoraj do avta.
14. in 18.6.2014: Mangart 18.6.2014: Slovenska grapa Poročilo, Turni klub Gora: Jutranja tura. Preko noči ni pomrznilo, čeprav je bilo mrzlo in vetrovno. Sonca tudi nisva videla, v zgornjem delu pa naju je spremljala megla. Razmere za smuko slabše kot v soboto, a povsem solidne. Namesto vrha Mangarta (kjer sta verjetno danes že dve kopnini za peš prestop) sva se raje odločila za dvojni spust po Slovenski grapi. Povsem spodaj (po prečkanju ceste) je potreben še kratek peš prestop, zatem se prismuča do avta. Cesto urejajo/plužijo (nad tunelom), zato pazite, da jih ne ovirate in avto raje pustite pod tunelom.
14.6.2014: Mangart Sneg preko noči sicer ni pomrznil, a je bil gnilec lepo kompakten in tudi dopoldansko sonce ga ni ognojilo, tako da so bile smučarske razmere zelo primerne. Po žlebu naravnost navzgor, desno po rampi Zimske točno do Zlodeja in okoli vogala do križa. Na vrhu je v treh tednih zmanjaklo skoraj meter snega, Zimska z italijansko varianto je bila pa ravno še v celoti zalita in na "standardnih" dveh mestih bo kmalu potrebno sneti smuči. Slovenska grapa je bila posebno sploh lepo zalita in poravnana, tako da sva izkoristila štapne (Igor, hvala!) in smo jo skupaj uživaško posmučali. Tudi pod smerjo so bile nekaj časa razmere še "idealne", v zaključku pa so vse bolj motile snežne ponvice. Prismuča se "pod" avto, a prehod v "kotel" bo kmalu prekinjen.
6.-8.6.2014: Marmolada, Punta Penia, 3342 m (severna stena) Poročilo, Turni klub Gora: V petek zvečer do izhodišča (jezero Fedaia), avto sva pustila na vrhu ceste (2100 m), kjer se tudi začne strnjena snežna odeja. Zjutraj sva v ’sportsko-laganem’ tempu brez obiranja v treh urah preko severne stene, ki je bila še krasno zalita, pristopila na vrh. Strmega dela je za 300 m, naklon 45-50°, nad njim je do vrha še dobrih 100 m položne strehe. Desni del stene je sončnim žarkom izpostavljen že takoj zjutraj, levi del pa precej kasneje, kar omogoča krasno kombiniranje z dvema spustoma. V soboto je pošteno pomrznilo, tako da sva na vrhu počakala dobro uro in ob devetih po ravno za silo odjenjanem snegu odsmučala navzdol vse do konca strmine (desno od vpadnice). Zatem sva se še enkrat zapodila (beri zvlekla) do križa na vrhu ter odsmučala po izraziti rampi na levi strani (po najini oceni je to najlepša smučarska linija). Vesina, kjer se združijo vršne variante, pa je za smuko sploh naravnost idealna: prostrana in strma. Po stiku z normalko je v krnici strašila ogromna plazovina, ki se ji je dalo izmakniti na levi ali desni strani. Po smučišču pa je šlo začuda bolj slabo, saj je sneg nemarno cukal.
V nedeljo sva vajo ponovila (ob komfortu, da imaš od avta do snega 2 m, se nama drugam ni ljubilo prestaviti), štartala uro kasneje in zgoraj spet čakala eno uro. Tokrat je namreč zelo ušivo pomrznilo: nad prhkim snegom je bila skorja, ki se je pri smučanju predirala - kar je na strmini precej nevarno. Ko se je skorja za silo zmehčala, sem povsem na desni strani stene v slabih razmerah odsmučal navzdol, Manjca je v takem raje izbrala normalko. Še enkrat navzgor proti vrhu, po žlebu povsem na levi strani, kjer pa je snežna podlaga dobro pomrznila. Nazaj po žlebu sva odsmučala točno opoldne, ko je ravno odjenjalo. Nižje ob plazovini in po smučišču je šlo začuda lepše kot v soboto. Punta Penia je glede na videno zelo obiskan vrh. Nekje polovica je pešakov (ki večinoma izbirajo/kombinirajo severno steno in ferato na vzhodni strani), tudi kar nekaj smučarjev se povzpne na vrh preko stene, večina smučarjev pa pristopi in odsmuča po ne preveč zahtevni normalki (P+). Le bolj malo jih smuča po steni, v dveh dneh jih je bilo po najinem štetju 7 in izgledalo je v stilu "bo že kako" - s takim načinom se čelade "seveda" ne potrebuje. Dobro, da se je vse srečno izteklo: sledenje smučini na pamet brez predhodnega ogleda, abručanje preko rampe v trdem snegu, zdrs na bok ob splazitvi ogromne količine gnilca, izgube ravnotežja z dotikom rite... Enemu pa je na koncu uspelo tudi odleteti, na srečo pod pečinami/na vrhu vesine: po strmini je skupaj z južnim snegom ekspresno izgubljal višino in se ustavil šele kakšnih 250 m nižje, ko je bil teren že daljši odsek povsem položen. Nekajkrat je delovalo, da se bo ustavil, a ga je sneg vedno porinil naprej. Padec sva spremljala skoraj z neposredne bližine, tako da sva hitro prismučala do srečka, ki je ostal popolnoma nepoškodovan.
25.5.2014: Mangart (z vrha direktno navzdol) Poročilo, Turni klub Gora: Za popolno presenečenje je poskrbelo Plazje, ki je v bistveno boljši kondiciji kot pred mesecem dni. V spodnjem delu v snegu praktično ni več ne kamenja in ne prsti, saj je snežno podlago sneženje izpred dveh tednov uspešno "pomladilo" in poravnalo. Glede na sledi pa smučarskega obiska v zadnjih dneh prav veliko ni bilo. Na vrh smo v megli pristopili po močno cikcakasti smeri, kjer se nam ni izšlo po željah, saj je bilo potrebno poplezati tudi čez skalne pragove. Zaključni odsek smo zastavili po levi varianti Direktne, kjer je kakšen dan pred nami nekdo smučal. Preko noči ni pomrznilo, a na srečo so oblaki tudi blokirali sonce, tako da je bil sneg zelo dober za smuko - kompakten gnil sneg. Z vrha smo odvijugali za smučino po varianti Direktne (50°, 100 m) do stika z Zimsko smerjo. Manjca in Jaka sta nadaljevala po Italijanski varianti (skok Zimske je kopen), sam sem Zimsko samo prečil in naprej sledil smučini v strm žleb (45-50°, 150 m; kar smučava na Mangartu ta žleb verjetno ni bil prav velikokrat smučarsko zalit, če sploh). Skozi ožino/skok v spodnjem delu se je s 180 cm ravno še dalo zbasati/spustiti (nekaj fotk ožine/skoka izpred let, ko je bila kar solidna zima). Smuka pod vršno glavo do ceste je bila krasna, po Plazju pa prav tako. Prismučalo se je točno do 1230 m.
24.5.2014: Vrh Brda (že spet...) Vrh Brda v (pod)povprečni zimi ni smučarsko zasnežen, letos pa je uživaška smuka možna še konec maja. Vijuganje z vrha in vse do konca najnižjega snežnega jezika nad Pecolom je bilo tokrat brez pretiravanja bombastično. V takih razmerah je smučanje na strmini nekaj čisto drugega, kot sva imela v "ledu" sredi tedna. Tudi zato nekaj več smučarskih fotk... in da se nazorno vidi, kako smuča Elanov Spectrum! ;) Poročilo, Turni klub Gora: Zjutraj se je vreme "čudežno" obleklo drugače, kot so mu prerokovali vremenkoti, in sva na vrat na nos reševala, kar se je od dneva še rešiti dalo. Kako prav nama je prišla informacija o spustu z Vrh Brda (2661 m), ki sta ga med tednom na tem forumu hvalila dva zelo nadebudna smučarja. Lepo, da smučarji držimo skupaj, da ne skrivamo dobrih razmer in jih z veseljem razdajamo vsem ;-) Cesta do Neveje je uradno že več kot teden dni zaprta (nikoli ni bilo videti, da bi se na njej kaj delalo - zapora je za nedoločen čas). Možno, da zaradi odgovornosti, če bi kakšna skala slučanjo priletela na cesto. Seveda se vsi vozijo mimo "zapore", pripelje se pa tudi prav na Pecol (1500 m). Z Vrh Brda se še vedno da vijugati neprekinjeno vse do višine Brazze (1670 m) - a ne bo več dolgo, še par dni. V soboto sva s smučanjem začela opoldne, pomrznilo ni nič - ker je bil vrh več ali manj v oblaku, pa tudi gnoja ni bilo. Sproščena smuka po kompaktnem gnilcu in poglihani snežni podlagi je bila bombastična in to vse od vrha pa do konca snežnega jezika.
22.-23.5.2014: Velika Martuljška Ponca, Snowhite Z Boštjanom smo pred leti v žlebu Snowhite že obračali, saj je bil takrat izstop iz žlebu na greben nemogoč, pa tudi zgornja ožina/skok takrat ni bil smučarsko zalit. Tokrat je bilo v žlebu dovolj snega, a so bile snežne razmere bolj slabe in v spodnji polovici je bilo za nameček še precej razbito. V petek smo imeli z Jakom ravno še sprejemljive razmere, čeprav je bil na vrhu žlebu kar konkreten gnoj. Nadaljaevanje, prestop iz žlebu desno na flanko in po njej do glavnega grebena, je bilo prav tako zagnojeno, a v mejah varnega. Prav po grebenu sledi še prehod na drugo stran, na vršno in položno streho Ponce, zatem težav do najvišje točke ni več. Pa nama je končno po več poskusih (tudi iz Velike Dnine) le uspelo neprekinjeno smučati prav z vrha. Velika Martuljška Ponca, Snowhite (z vrha), I, 55-50°, 200 m. Poročilo, Turni klub Gora: Prespali smo (Jaka + MM) v bivaku Za Akom, zjutraj nas preseneti nenapovedana megla po vrheh in kmalu se je izkazalo, da danes nič ni pomrznilo. Sneg do 2000 m kompakten gnilec, višje pa bolj ali manj gnoj. V megli za rezat, ki nas je spremljala celoten vršni del, smo tik pod Kačjim jezikom (slabih 2400 m) odvili desno v žleb (smučarska smer Snowhite), kjer so se razmere popravile. Večji del žlebu kompakten gnilec, ostalo pa odsekoma "zakrknjena" skorjica, mestoma tudi pomrznjena podlaga, pa drča in razbit spodnji del... Izstopni odsek na greben je bil zagnojen (2550 m), prehod z grebena na vršno in danes vetrovno pobočje Ponce je bil na srečo zalit, prav tako nadaljevanje do najvišje točke, a ne bo dolgo. Na vrhu smo bili ob 8.30. Smučanje v slabih razmerah ni bilo "bohvekaj", v žlebu (naklon 55-50°, višina dobrih 100 m) mi je v takih razmerah uspelo narediti vsega deset zavojev. Celotna smer z vrha je visoka dobrih 200 m, zahtevnost I, smučarsko pa ni nek estetski presežek - prej nasprotno, a omogoča neprekinjeno smuko prav z vrha. Pod smerjo nas je čakalo 200 obupnih višincev po "the" gnoju, nadaljevanje pa prav solidno, pod macesni je že nekaj kamenja, a ni sile. Smuke je konec točno na 1333 m.
21.5.2014: Vrh Brda (2661 m) Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Pecol, sneg na spodnji polovici Montaževe planote ni pomrznil, a je bil kompakten, višje in vse do južne stene pomrznjena skorja, ki smučarja ne drži. V smeri pa je sneg res pošteno pomrznil, čeprav temperature niso bile nizke. Časa, da sonce posije v smer, ni bilo (Z/JZ orientacija) - z vrha sva tako odsmučala ob 8.30. Sneg tako trd (in neenakomerno grifig), da je bilo odsekoma zaradi neravne podlage neprijetno, strmina in izpostavljenost sta pa kar konkretni. Ko sneg "spusti", bi moralo biti pa prav luštno. Smer je še lepo zalita in bi (vsaj) kakšen teden še morala zdržati, če le ne bo previsokih temperatur. Pod steno sva prismučala na sonce, vijuganje pod Škrbino vrh Strmali je bilo prav luštno. Prismuča se do višine Brazze, 1670 m. Vrh Brda, Z(+), 45°, izpostavljeno, 400 m.
Poročilo, Turni klub Gora, poskus 14.5.: Z avtom se pripelje na Pecol, kmalu nad izhodiščem je pomrznjen nov sneg brez podlage. Nekje na slabih 2000 m se pomrznjena skorja začne pod smučmi predirati, višje pa kmalu kloža. Na 2250 m, pod južno steno Montaža, sva preverila snežno odejo: 30-40 cm klože, pod njo 10 cm babjega pšena, pod njim je star, relativno kompakten moker sneg. Klada se je odpeljala pri majhni obremenitvi. Tudi midva sva zato odpeljala navzdol, višje cilje pa pustila za kdaj drugič. Smučarija povprečna, zahvaljujoč pomrznjenemu novemu snegu se prismuča skoraj do planin.
10.5.2014: Poskus
7.5.2014: Špik nad Plazom Poročilo, Turni klub Gora: Letošnje sredine dopoldanske so v vsakih razmerah, danes je bilo recimo idealno zanič... ;) Z avtom se pripelje skoraj do Pecola, zvezen sneg se začne nekje na/pod višino koče. Presneta megla do vznožja sten je tako motila, da sva imela problem določiti, kje odviti za Škrbino nad Cijanerico. Tudi na južni greben Špika nad Plazom sva našla šele v drugem poskusu tipanja skozi meglo. Smer je navkljub južni/vzhodni orientaciji še vedno široko narejena in lepo polikana. Smučati se začne 3 m pod grebenom, vršni del je bil pomrznjen z ivjem in krasno grifig, žal je motila megla. Zatem se je pomrznjena skorja začela pri smučanju nemarno udirati, šele pod 2400 m sva bila na gnoju, kjer je šlo pa prav solidno. Tudi megla se je začela dvigati. Na trasi turnega smuka s Škrbine nad Cijanerico je šlo zgoraj solidno, prehod proti planoti pa je smotan - nekaj 10 m je v snegu polno kamenja in zemlje. Tudi nižje smuka zanič, številni robovi in žlebovi, zatem pa luknja pri luknji in stebriček pri stebričku... ;) Ampak Manjci je bilo pa všeč! Špik nad Plazom, Južno pobočje, Z, 50-°/45-40°, izpostavljeno, 400 m.
6.5.2014: Razor, Žabji skok Poročilo, Turni klub Gora: Iz Mlinarice do vstopa v Žabji krak (2200- m) ter sto višincev po njem do konca glavnih težav Žabjega kraka (prečka s sitno drčo nad kaminom, ki je letos začuda celo smučarsko zalit). Zatem sva odvila levo ven iz smeri ter za prehodi več ali manj naravnost navzgor na severni greben, ki sva ga dosegla na 2550 m (naklon na tem delu se konstantno giblje okoli 50°). Na vzhodni strani sva nadaljevala do predvrha, ki je 5 m nižji od glavnega vrha Razorja. Preko noči je temeljito pomrznilo, smer ima SZ orientacijo, zato sva si z Jakom vzela čas ter s spustom začele šele nekaj pred 14h, ko je večina smeri odjenjala, na nekaj krajših odsekov pa sva imela trd, a grifig sneg. Strm kamin (52°) v Žabjem kraku sva malo razširila (predhodnika sta ga zabručala na 170 cm, moj Elan Spectrum se baha s 180 cm in je ravno še šlo brez zatikanja). Tik pod grebenom naju je pričakala še ena podobna ožina (tudi ravno za 180 cm), ki je malenkost bolj strma, zato pa krajša. Ozka in zračna polička tik pod steno, ki vodi do tega izstopnega žlebu, je bila v torek ravno še za silo zalita, da se je dalo zapeljati po njej. Ves ostali del smeri je udobno širok in "poglihan" za sijajne strme vijuge. Tudi na vršni vzhodni strani sneg še ni bil preveč zagnojen. Ker se je žaba v Razorju sčasoma naveličala hoditi na vrh naokoli po svojem cik-cak kraku, je tokrat le skočila naravnost navzgor. Jaku vse čestitke za idejo te krasne smeri: Žabji skok, I, 50°, 400 m.
30.4.2014: Mangart Poročilo, Turni klub Gora: Danes je preko noči krasno pomrznilo. Do razcepa Plazja na 1650 m sva šla na smučeh, višje peš. Na Mangart sva pristopila "Naravnost navzgor". Nad 2300 m, ko se začne strmina, je bila odsekoma lomljiva skorja, sicer je bil sneg precej kompakten, nad 2400-2500 m tudi nekaj novega snega. Križ na vrhu komajda gleda iznad snega. Odsmučala sva po smeri Naravnost navzdol (I, 55°/50°, letos je nekam položno ;), po stiku z Zimsko je Marijana nadaljevala po Italijanski varianti, sam sem nadaljeval po Zimski preko spodnjega skoka, ki je ravno še zalit (potrebno je zapeljati čez/mimo skale). Razmere na vršni glavi Mangarta mešane, a v splošnem zelo dobre, razen povsem gnojnega vršnega južnega dela in krajšega odseka nad Zimsko, kjer je bil napihan nov sneg. Pod smerjo je sneg odjenjal (opoldne), smuka do sedla je bila bomba. Po Plazju je bilo tudi odjenjano in je šlo do 1600 m krasno (nekaj kamenja sicer je v snegu). Sledi 250 m obupne smuke zaradi plazovin snega in zemlje, nižje sva pociljala v strugo in pod njo po gozdu prismučala vse do izhodišča (kopen je le mostiček).
27.4., 29.4., 1.5.2014: Pozabljivci na Mali Mojstrovki Nekaj obiskov Mojstrovke, bolj po sili razmer kot po željah. V nedeljo sva delala družbo Boštjani in Meti, ki sta se zapičila v smučanje po Pozabljeni smeri, ki je letos zelo moderna in prav nič pozabljena. Letos je bila tako lepo narejena, da je bilo možno z vrha odsmučati po petih variantah. Žal je do nedelje najlepšo varianto že pobralo (po flanki med dvema žlebovoma), tako da sem se na priporočilo freeriderja usmeril v najbolj levo (od spodaj gledano) in kar nisem mogel verjeti - ko freerider priporoči basanje po žlebu, potem nekaj hudo ne štima... ;-)
29.4. Poročilo, Turni klub Gora: Za razliko od Andreja sva bila nad Vršičem dopoldne, ravno pred dežjem, tudi "nagradnih" točk si nisva prislužila. Gor Župančičeva, spust po povsem desni varianti Pozabljene (gledano od spodaj, v okviru poti), kjer so bile razmere v zgornjem delu "kriminalne". Globinski gnoj, kar je na 50° na meji varnega. Vzpon po smučarskih sledeh nazaj na vrh (navkljub temu, da sva gnoj pri smučanja odrezala, sva imela pri vzponu še vedno gnoj). Z vrha sem odsmučal po Župančičevi, kjer razmere za tako strmino niso bile ravno najboljše (letos je zares pošteno strmo, zgornjih 50 m ima skoraj konstatnih 55°, kar bi bilo nekje za slabo I), ožina na koncu vršne strmine je ravno še vozna (s krivinami po skali), rampa je bila smučarska bomba, spodnji del zelo soliden, če se ozkemu vršnemu delu žlebu umakneš v loku po levi (vse vidne smučine so se rajši zbasale ;). Marijana je odsmučala po Pripravniški, ki je še lepo zalita in tekoče smučljiva. Razmere zelo dobre.
Za praznik dela smo po nizu slabih odločitev pristali na Vršiču. V mislih je bila linija, ki teče vzporedno z Župančičevo, a v takem gnoju si je niti potipati nismo upali. Tako smo spet nadaljevali mimo Šitne glave in pristopili zadaj za voglom po Pozabljeni. Smučarske razmere na strmini katastrofalne, na položnem pa podpovprečne, saj sneg močno in neenakomerno zavira.
26.4.2014: Glave nad Sovatno, Stenar, Gamsovec Poročilo, Turni klub Gora: Danes sva nad Vrati cel dan iskala Marijanine kužke... Šala! Dejansko se Marijana zahvaljuje tistemu, ki ji je ukradel pse, saj so ji prastari psi danes zelo dobro služili. V mokrem snegu bistveno bolje kot ukradeni. Danes ni nič pomrznilo. Po Sovatni gor, kjer naju premami zalit prehod na greben Gamsovca, ki teče po žlebu tik desno od Glav nad Sovatno. Spremeniva plan in se zapodiva notri, ko se žleb zoži in postrmi (53°, konstanten naklon), opaziva, da je nekdo tu smučal. Upava, da z vrha Gamsovca, a se up razblini na prestopu z žlebu na rampo (ki vodi na greben), ki je premalo obložen s snegom, pa še ta je ves gnil. Obrneva tudi midva, Manjca sestopi peš, meni se je pa zdelo, da bo šlo s smučmi le lažje navzdol in sem odsmučal. V takih razmerah (premehko, ozek žleb) ni bilo prav nič uživaško, pravzaprav sitno. V tem času je megla zagrnila vsenaokoli. Vseeno sva pociljala na Stenarjevo planjo in s pomočjo tipanja le našla prehode na vrh Stenarja. V splošnem je relativno položno, dva krajša prehoda pa sta preko 45°. Odsmučala sva v okviru sledi (sneg je na strmini precej plazil, na manj strmih se je dalo smučati kar skupaj s polzečim se snegom) in po Sovatni proti bivaku, kjer se je začuda začelo delati vreme - vse več modrine. Ker se nama je še ljubilo, sva preko Luknje po smučarski normalki pristopila na vrh Gamsovca. Sneg je bil bistveno boljši in ni bil tako globoko gnil, smuka pa naravnost odlična, posebno na strmi vršni vesini (Z vrha na Luknjo, Z, 47-48°/40-45°, 200 m, izpostavljeno). Smuka naprej do Luknje in v Vrata zelo solidna, a je potrebno uloviti prave linije. Z nekaj borbe po plazovini se prismuča pod 1100 m, do avta je peš še skoraj pol ure.
24.4.2014: Viševnik (S greben) Poročilo, Turni klub Gora: Smučati se da brez prekinitve prav z najvišje točke do avta, če izbereš pravo linijo ... Štartava ob svitu, spodaj je sneg za silo kvazi "pomrznil" in je relativno kompakten, posebno na smučišču. Višje stanje bolj mehko, na prečki s Kačjega robu na severno stran naju pa pričaka gnoj. Pristopila sva po severnem grebenu ob previsnih opasteh točno na vrh Viševnika. Odsmučala sva po severnem grebenu v kotel pod Srenjskim prevalom (55-45°, 110 m), zatem po prečki na Kačji rob in do Zlatih vod ter nadaljevanje po normalki do Rudnega polja. Smučišče je ravno še zvezno smučljivo.
23.4.2014: Še ena sredina Vrtača iz Podna (Leva grapa, desna varianta) Poročilo, Turni klub Gora: Jutranja. Zvezen sneg se prične 50 m nad Podnarjem; brez snemanja smuči se pa še vedno prismuča skoraj do parkirišča, če trikrat ali štirikrat s smučmi poflikaš po travah. Danes je pomrznilo samo na začetnem-ravnem delu. Nad gozdom in do škrbine Žleb je bilo mehko, a relativno kompaktno. V Suhem ruševju gnojno, v Levi grapi malo boljše. V zgornji polovici Žlebu je plazovina novega snega, ki pa se ji da praktično v celoti ogniti. V Suhem ruševja je prav tako vse polno plazovin novega snega, ki so pridrveli z Vrtače. Na vrhu sva uzrla celo nekaj jasnine in sonca, ki se je hitro skrilo nazaj za oblake. Smuka po grapi slaba (smučala sva desno varianto Leve grape), sneg enostavno premehak/pregnojen za tekoče in uživaško zavijanje na strmini. Smuka po Žlebu in do Mlake pa je bila prav solidna, odsekoma prav luštna. V Žlebu je nekaj zapadnega kamenja, ki pa ne moti preveč.
19.4.2014: Pihavec, smuka nad Luknjo Pihavec je smučarski vrh. Čudovito smučarski vrh. Dolgo časa sva čakala, da sva letos le ujela res dobro zalita JV pobočja nad Luknjo. Poskušala sva že kar nekajkrat, a sva bila vedno izbirčna (z vrha sva običajno odsmučala na Kriške pode ali skočila na Gamsovec) ter čakala na sezono, ko se ne bo treba basati in iskati prehodov ter štukati po zadnjih krpah snega. Letos sva imela zalito in še odlične razmere, tudi vreme je sodelovalo, tako da sva s Pihavca lahko odsmučala po dveh smereh. Direktna smer v Konto pod Gamsovcem je malo bolj strma (in ima kar nekaj možnih variant, midva sva izbrala tako, ki nama je dala največ strme smuke), klasika na Luknjo pa ponuja skoraj neomejeno smuko po prostranih vesinah in sva jo pri trenutni zalitosti lahko brez težav peljala na pamet - obakrat sva na vrh pristopila po direktni varianti. Poročilo, Turni klub Gora: Vreme ni bilo tako slabo kot napovedano. Večinoma oblačno, občasno je snežinkalo, mestoma vetrovno, malo megle in celo malo sonca. Snežne razmere na vršni glavi Pihavca so bile odlične. Sneg ponoči ni ’zares’ pomrznil, odjenjano pa tudi ni bil nič. Kakorkoli, bilo je grifig, smučka se je malenkost ugreznila, smučarija prvovrstna. Tu in tam je bil tudi napihan nov sneg (pšeno), ki pa je bil bolj v napoto. Z vrha sva najprej smučala direktno v Konto pod Gamsovcem (Z, 50°/45-°, 330 m). Drugič pa po klasiki na Luknjo (Z-, 45+°/40+°, 500 m, izpostavljeno). Nadaljevanje do in pod Luknjo je bilo odjenjano, smuka slabša/povprečna. Prismučala sva (skoraj) do spomenika.
18.4.2014: Mala Mojstrovka (Župančičeva - Pozabljena) Poročilo, Turni klub Gora: Z Jakom smo imeli večerno na Mali Mojstrovki. Cesta je bila sicer "prebita" do prelaza, a je bila prevozna le do Erjavčeve. Vzpon po Župančičevi, katere izstopni odsek je v danih razmerah pošteno strm (napihan sneg, ki bi ga znalo biti morda celo za 10 m debeline; levo in desno so velike previsne opasti). Odsmučali smo po Pozabljeni smeri proti Šitni glavi (T+, 45-40°, 200 m)(v okviru poti, nekdo je pred kratkim že smučal). Razmere tako-tako: odjenjalo ni nič, približno polovico smeri je bila zoprna lomljiva skorja, ostalo pa krasen grifig sneg. Pod Šitno glavo je bilo včeraj zvečer prijetno gnilo.
16.4.2014: Jutranja Vrtača iz Podna: Leva grapa (leva varianta) Poročilo, Turni klub Gora: Jutranja. Iz Podna po Žlebu v Suho ruševje, kjer naju je začel nadlegovati precej orkanski veter, pa tudi sonce se je skrivalo za oblaki. Prečka do Leve grape in po njej (leva varianta, a ne skrajno leva) na greben ter do (pred)vrha Vrtače. Marijana je že v grapi obupala, saj je bil veter v sunkih tako močan, da je človeka z antenami na ruzaku 'zabrisal' na tla. Odjenjalo ni, je bilo pa povsod lepo grifig. Z vrha (začuda na vrhu skoraj ni pihalo in še sonce se je prikazalo skozi oblake) sem imel zelo dobre razmere (sneg grifig in krasno 'speglan'), veter je motil edino pri prehodu z grebena v grapo, pod grapo se je dalo brez štamfanja prečiti do Žlebu, kjer sva se priklopila na elektriko in se do Podna med vijuganjem dodobra pretresla na pomrznjeni podlagi, ki je sicer minimalno razbita, a v takem je to povsem dovolj. Ob desetih sva bila na izhodišču - še vedno se prismuča praktično do avta. Leva grapa (leva varianta), Z-, 50°/45-40°, 250 m.
15.4.2014: Severne stene nad Bohinjskim jezerom (Podrta gora, Vrh nad Škrbino) Poročilo, Turni klub Gora: Upokojenska s pomočjo žičnice, vsaj tako sem imel obljubljeno. A se je izkazalo, da potrebuješ dve uri dobrega tempa gor-dol, da prideš do izhodišča za SV raz Podrte gore. Ko sva bila enkrat na precej ostrem grebenu, je bilo vse še 'globoko' pomrznjeno, saj sonce v torek sem ni sijalo z namenom, da bi sneg odjenjal - a je bil vsaj lepo grifig. Severovzhodni raz, I-, 50+°/50-45°, 150 m, izpostavljeno. Skočila sva še na Vrh nad Škrbino/Dlanjo. Zastavila sva direktno po vesini do robu, kjer se je odprl presenetljivo strm in izpostavljen odsek do vrha. Pod vrhom stene je naklonomer kazal že prav smešno visoke številke: 70°/50°, 50 m. Sneg pomrznjen, a grifig, tako da se je dalo odsmučati. Začetek kontrolirano drsenje, zatem previdno zavijanje. Nižje na vesini naju je na spodnjem delu pričakal še en pošteno strm, tokrat uživaški odsek, tudi nižje se je ulovilo še precej strmih zavojev. Odsmučala sva v Ukanško Suho, kjer se smuka brez snemanja smuči nepreklicno konča na 1000 m (zadnjih 150 višincev je sitno prebijanje po plazovini in drevesni podrtiji). Tudi po lovski potki je potrebno malo telovadbe preko podrtih dreves, ni pa sile. Vreme je bilo kot ustvarjeno za fotografiranje. Jaka je s svojo mašinco ukradel nekaj res čudovitih posnetkov.
9. in 12.4.2014: Še dve smerci nad SV plazom Begunjske Vrtače (kota 1914 m) Sreda popoldan, MM + Jaka, na vrhu SV plazu smo odvili levo in s pomočjo posnetka iz zraka poiskali smučarsko linijo, ki nas je privedla na grebensko koto 1914 m. Vrh leži tik vzhodno od škrbinice, kjer poteka najlažja smučarska linija z grebena na SV plaz. Smučali smo po smeri pristopa: Ortofoto, T+, 40-45°, 200 m (+ 500 m 35°). Kot pri vseh smereh nad SV plazom, običajno sledi res odlična smuka vse do smučišča. Naklon SV plazu in grap nad jim je okoli 35°, prav vsi izstopi na greben pa so bistveno bolj strmi.
Sobotna turca, nad SV plazom sva nadaljevala po normalki (naravnost/levo navzgor), ki sva jo v levo zapustila po izraziti rampi, nad katero sva ujela nekoliko siten prehod preko robu do vršnih vesin, ki vodijo na koto 1914 m. Smer je smučarsko precej napeta, strma, izpostavljena ... Rampa, Z+, 50+°/50-45°, izpostavljeno, 100 m (+ 600 m 35°).
10.-11.4.2014: Tosc, zahodno pobočje Poročilo, Turni klub Gora: Stanje v Krmi je gotovo že drugačno, v četrtek se je še po snegu štartalo v Radovni, v petek je bil spodnji del ceste že kopen. Vzpon je nad Garažami edino smiselno zastaviti po plazeh, saj se je pleša nad Krmo letos močno povečala - v gozdu je pravcati mikado. Z Malega polja na Bohinjska vratca in po ogledani (s travnatega balkončka Vernarja) smeri na vrh Tosca, kjer se nama (družbo mi je delal Jaka) je ključni prehod čez skalno pregrado prav lepo odprl. Sneg ob 15h je bil odjenjan, a ne preveč, tako da sva imela mega smuko - posebno na prostrani vršni vesini: Tosc, Z vrha na Bohinjska vratca, Z+, odsek 50°, 45°, 300 m. Bilo je tako dobro, da sva potegnila še eno 'zacahnano' linijo, kjer naju je zgoraj prav tako pričakala čudovito smučarska vesina: Tosc, S predvrha na Vodnikov dom, Z-, 40-45°, 400 m, izpostavljeno. Preko Bohinjskih vratca nazaj do Malega polja (zgoraj je priporočljivo smučati desno, spodaj pa levo od plazovin) in do Prgarce, kjer sva prespala v dobesedno zanikrni zimski sobi, ki premore eno klop in nonstop kapljanje s stropa. V petek sva odpovedala Rjavino (sneg je pobralo) in se povzpela na Kredarico, kjer pa se Triglav ni hotel znebiti meglene kape, tako da sva po čakanju obupala in odsmučala v dolino. Smuka solidna, prečenje po plazeh je tresoče, spodaj še malo rodea na desni strani Krmarice, zatem pa tekaški dodatek do avta. Skoraj bi se pozabil zahvaliti Teji in Roku za fotke iz smeri Hribaric. Hvala.
7.4.2014: Prestreljenik, SV stena Vertikalovca sta smer presmučala v nedeljo v "idelanih razmerah" (hvala obema za poročilo o razmerah) in sva šla z Jakom pogledat, kako je smer zalita v letošnji zimi glede na prvi spust pred tremi leti. Začetnega odseka praktično ni - toliko snega je nabutalo pod steno, da deluje vstop prav smešno položno. Kratek (običajno ključen) prehod izpod stene na vesino je možen celo po več variantah, strmina tudi manjša kot v običajni zimi, malo preko 50°. Višje je bilo žal slabše zalito, na koncu dolge "rampe" (45-50°) so bile tri kratke kopne travnate poličke, kjer sva prestopila na osrednjo vesino, ki žal prav tako ni bila tako lepo zasnežena (ožina na sredi). Naklon vesine je zelo konstanten, 50-51°, vse do vrha stene. V ponedeljek je konkretno pomrznilo, razmere glede na nedeljski gnilec precej drugačne. Na vesini sva imela lepo odjenjano, čez travnata mesta sva zapeljala bp, nižje sva imela trdo, a je bilo grifig. Pod smerjo sva lovila strme in grifig terene vseskozi levo, kjer je bila na Prevalsko ravan prav luštna smuka. V splošnem gledano sem bil pa razočaran, saj je bila smuka slabša (= bolj omejena) kot pred leti, ko sem imel v steni vse lepo in na široko zalito. Je bil pa zato iztek smeri tokrat naravnost vzorno zalit, prvič sem ga ravno še lahko presmučal po ozki gredi. Nekoliko bo potrebno korigirati oceno spusta: I, 50°, 350 m.
3. in 4.4.2014: Ratrak linija z Begunjske Vrtače Poročilo, Turni klub Gora: Nad SV plazom Begunjske Vrtače. Snežni jezik se začne 80 m nad Ljubeljem, a bo kmalu fuč in bo treba še malo več peš. Nad SV plazom sva z Marijano v "labirintu grap" poiskala najlažji izstop na greben, ki sva ga dosegla na grebenski koti 1920 m. Strmina v grapi je 35°, krajši izstopni del pa 40°. Tik desno od najlažjega izstopa je še en zanimiv smučarski prehod na greben, ki sliši na ime "ratrak-linija": slabih 50 m visok, udobno širok in dobrih 50° strm (tik pod grebenom je skoraj 60°). V četrtek popoldne smučarija v "ratrak-liniji" super, v grapi tako-tako, na plazu spet super. Brez škode na smučeh se je po plazeh še prismučalo (dvakrat prestop preko kamenja) do parkplaca. V petek zvečer so bile smučarske razmere boljše, tudi v grapi, na plazu pa odlične. Z Jakom sva šla v petek do avta raje peš, ker se po plazeh ne splača več, razen če imaš ustrezne smuči, ki ti to dovoljujejo ;)
2.4.2014: Direktno z Velikega vrha Begunjščice Preozke grape niso za smučanje - to si bom moral še ponavljati, očitno si še nisem zapomnil... ;) Če si sposodim lasten citat iz predlanskega Polet fit: "...Kako lepše in bolj svobodno je zaviti na odprte in zračne vesine, kjer si smer spusta izbiraš sam, kjer lahko v dobrih razmerah kot orel 'jadraš' nad dolino..." Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska. Pociljala sva v Direktno, kjer začuda ni bilo stopinj. Oba skoka v spodnjem delu sta krasno zalita (odsek visok dobrih 50 m, 50°, prehod 55°). Na vmesni vesini naju je ekspresno ujel Jaka, čez zgornjo skalno stopnjo smo pregledali obe varianti. Leva je široka, tudi originalno/desno nadaljevanje je na široko zalito (50 m, 50°, prehod 55°). Ostali del smeri je položen, od 30-45°. Pri vzponu sem razmere narobe ocenil, žal so se pri smučanju pokazale za slabe. "Ledena" podlaga, led je bil sicer delno odjenjan/moker, nad njim pa ponekod moker sneg, ki je pri smučanju plazil. Tudi oba ključna prehoda sta bila nekoliko preveč razbita/neravna. Smučal sem po Direktni grapi in na obeh ključnih prehodih sem imel probleme - drsenje in zatikanje z repi/konicami. Manjca in Jaka sta raje odsmučala zgornjo levo varianto Direktne, spodaj pa odvila v Osrednjo.
31.3.2014: Srednji vrh Begunjščice (Srednji plaz, Discovery Channel) Čemu je ta smer bila tako visoko ocenjena in s tako veliko višinsko razliko, verjetno ni nikomur jasno. Tudi smučalo se jo ob imenovanju sploh ni z vrha, vse težave pa so zbrane na vršnih 100 m. Po razmisleku je smer morda lahko tudi za minus lažja od naše podane ocene. Vsekakor je smer luštna, posebno letos, ko je na široko zalita in se lahko linijo spusta poljubno izbira. Posebno v srednjem/spodnjem delu, kjer se ožjemu odseku grape lahko izognemo po lepi flanki med rušjem. Plaz, po katerem poteka smer, nosi ime Srednji plaz. Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska, Jaka + MM, avto pustili na manjšem parkplacu pod Tinčkovo kočo, do snega (zapornica) 150 višincev. Še pred Smokuškim plazom desno na plaz, ki vodi v Discovery Channel, ki pripelje točno na Srednji vrh Begunjščice. Smučarska smer je ime dobila leta 2000 in premore oceno V, S6/IV+, 700 m. Komentar domačina je bil: "...tu smo vozili v sedemdestih letih, samo takrat še nismo vedeli, da smo smučali Discovery Channel..." ;-) Sneg je bil moker (s spustom smo začeli ob 18.30), a navkljub vročemu dnevu sneg ni bil gnoj (zahvala gre saharskemu pesku/dežju), temveč je bil prav lepo/sproščeno smučljiv. Zalito pa je bilo tako lepo, da se je dalo smer spusta izbirati po željah in smo praktično povsod lahko na široko vijugali. Glede na oceno smo pričakovali večjo strmino: spodnjih 400 m je naklon (do) 40°, vršnih slabih 100 m pa je strmina enakomernih 47-48°. Po novih ocenah bi zapisali: Z-, 48°/35-40°, 500 m. V starih ocenah je ta smer štirica.
30.3.2014: (Lopin) Hudi Vršič Smučarsko izjemno lepa tura - od zračnih in strmih vesin do valovitega in zelo razgibanega terena pod Lopo, kjer se je smer spusta v letošnji zimi praktično poljubno skombinirala. Zelo smo uživali. Poročilo, Turni klub Gora: Z Neveje po mulatjeri pod Lopo, letos je to glede na sledi množično uporabljena smer vzpona - Lepa linija, v trdem pa ni tehnično lahka, tokrat je bilo potrebno dvakrat/trikrat za kratko sneti smuči. Pod Lopo smo (Jaka + MM) prečili levo do izrazitega in od daleč vidnega vstopa na severni greben Hudega Vršiča. Nekdo je pred dnevi glede na sledi v odličnih razmerah že smučal po normalki in za freeride slog bi mu prisodili najvišjo oceno. Vstop je neverjetno zalit, nasploh je celotni severni greben krasno pobeljen. Najprej smo odsmučali normalko (Grapa v severnem grebenu, Z, 45°, 250 m), ki ponuja enakomerno strmino v celotni smeri. Razmere zelo dobre, v grapi "postan pršič", spodaj pa grifig skorja, ki je ob 14h malo spustila. Desno od grape je bil na zelo zračnih vesinah prostor za samostojno smer in smo se zapodili še enkrat navzgor: Severozahodne vesine, I-, 50°, 250 m. Osrednjih 150 m smeri je povprečno strmih 50°, zgoraj in spodaj pa malce manj. Razmere v gornjem delu strmine malo slabše, nekoliko je motila ledena skorj(ic)a, ostalo podobno kot pri prvem spustu - krasna smučarija. Pod steno za kratko na pse do izravnave pod Konjskimi policami. Odsmučali smo proti prehodu, ki izpod Lope pripelje na spodnji del smučišča: letos je glede na sledi precej smučan in izjemno zalit - ponuja res številne možnosti ter izbiro naklona po lastni želji. Sneg raznovrsten in več ali manj povsod lepo smučljiv - glede na linijo ter izbiro orientacije flank si ga lahko sam izbiral.
29.3.2014: Stol (severna stena) Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska, štart ob 14h pri Stouhutte. Pod iztekom Osrednje grape v severni steni smo se usmerili povsem desno proti SZ grebenu in ob njem na vrh. Prehodi so se nam vse do vrha stene lepo odpirali, na položno SZ pobočju Stola smo stopili slabih 100 m pod vrhom. Pikico smo poslali deskat skozi Zeleno rižo, z Jakom pa smo odsmučali po pristopni smeri. Sneg v zgornjem delu smeri lepo grifig, na najbolj strmem odseku smo imeli pomrznjeno podlago pod novim snegom, kjer je bil oprijem robnikov bolj slab, v spodnjem delu in nad plazom pa suh uležan pršič, kjer se je krasno smučalo. Nižje se je že naredila skorja, ki pa je bila večinoma lepo smučljiva. Prismuča se par minut nad izhodiščem. Stol, Ob SZ grebenu, Z-, 250 m. Osrednjih 150 m smeri je strmih 45° z dvema prehodoma 50°. Spodnji in zgornji del sta bolj položna.
26., 27. in 28.3.2014: Begunjska Vrtača Poročilo, Turni klub Gora: V sredo popoldan po SV plazu na Begunjsko Vrtačo. Novi sneg (spodaj 5, zgoraj do 20 cm) je bil še suh, v občasni megli in bluzenju v labirintu izstopne delte sva z Marijano šele malo pred mrakom staknila smučarske prehode, ki so naju pripeljali točno na vzhodni vrh Begunjske Vrtače (6 m nižji od glavnega vrha). Zgornjih 150 m je bilo v najini vdeti liniji kar strmo (večji del 45-50°), zatem se grapa položi, razširi in se na 1600 m izteče na SV plaz. Zgoraj smučarija v slabi svetlobi ni bila ravno "majka", na plazu je bila pa odlična.
V četrek popoldan sva z Jakom v megli bluzila po Jesensko-Mračni smeri, ki seka Lenuhovo smer (tako kot točno pred mesecem dni). Na grebenu sva zgoraj kar nekaj časa tipala, da sva le našla Šentanca.
V petek se je preko dneva končno zjasnilo in sva popoldan z Jakom še enkrat skočila na Begunjsko Vrtačo. Spodnji del po vesinah levo od Lenuha, osrednji del po vesinah desno od Lenuha, lažji vršni del pa je v tem koncu vedno poljuben - midva sva se zgoraj držala desno tik pod stranskim grebenom. Snežne razmere mešane. Zgoraj in v osrednjem delu zelo dobro: večinoma trd, a grifig sneg - ostalo pa nov, suh sneg na trdi podlagi. Spodaj je bil nov sneg žal ojužen, podlaga pa pomrznjena, tako da je bil en prehod zelo siten. Odsmučal sem po pristopni smeri: Lenuhove vesine, I+, 400 m. Na spodnjih 300 m je naklon praktično konstatno 50-55°. Najtežji prehod v smeri ima okoli 60°, strmina se položi le na mestu, kjer prečka Lenuha. Zelo zračna/odprta smuka - lepa in napeta smer. Lenuhove vesine so ena najtežjih, če ne celo najbolj zahtevna smer, kar sem jih presmučal dosedaj. Zgornji del lahko opišem s superlativi, tako linijo spusta kot razmere, v spodnjem delu pa snežna podlaga ni bila ravno ugodna.
19. in 21.3.2014: Špik nad Nosom (Lucova diretisima) Poročilo, Turni klub Gora: 19.3. Spotoma smo izlet podaljšali še za eno jutranjo, pred osmo zjutraj po direktni varianti na vrhu pri bivaku, odsmučali smo po normalki (držali smo se skrajno desne strani, ki je ravno lepo odjenjala in je tudi nekaj bolj strma kot običajna linija). Nižje smo nadaljevali desno ter zahodno od "Macesnovih vilic" odsmučali proti Pecolu. Polno napok, polno že splazenega, tako da je bilo potrebnega kar nekaj slalomiranja mimo napok in plazovin. Cesta je bila tokrat živ obup, številne razbite stopinje nesmučarjev so bile še trde, rodeo skozi ovinke pa prav nič zabaven.
21.3. V sredo zjutraj je bil sneg pomrznjen in za take razmere odločno preveč razbrazdan, tako da nam je zmanjkal spust v jugozahodni steni po direktni varianti pod bivakom Luce Vuericha. Danes je bil še zadnji dan pred poslabšanjem in sva z Jakom izkoristila naše stopinje. Pravzaprav sva jih malo preveč koristila, saj sva bila prehitra in zgoraj čakala polni dve uri, da je odjenjalo. Za vztrajnost sva za nagrado dobila idealne razmere, tako da je bila strma in zračna smuka sproščena. Po dostopnih podatkih se tu še ni smučalo. Špik nad Nosom, Lucova diretisima (jugozahodna stena), I-, daljši odsek 50°, 45°, 450 m, izpostavljeno.
16.-18.3.2014: Smučarski klasični lepotički nad Rezijo (Mali Kanin, Vrh Laške planje) Čarobni trodnevni izlet z vsem pripadajočim udobjem, kot ga ponujajo bivaki nad Rezijo. Tu so doma zverinice, ki smo jih občudovali kot otroci. Ampak tokrat ne zverinice iz Rezija, zverinice nad Rezijo. Mali Kanin in Vrh Laške planje ponujata dve klasični in zelo dolgi smučarski liniji, ki sta nekje v okviru srednje zahtevnosti alpinističnega smučanja. Spust z Malega Kanina je prav posebno lep in mu kar ni konca, izteče se pa točno pri hotelu, ki sliši na ime planina Kanin. Laška planja je sicer za stopnjo lažja, a je zaradi svoje dolžine in zgornje strmine prav tako resna smer. Če ujameš zalit prehod, ki vodi s slemena v dolino, potem si ulovil turnosmučarsko poezijo. Toplo priporočamo. Mi smo se imeli izjemno luštno. Poročilo, Turni klub Gora: V nedeljo popoldne (Jaka + MM) pristopni marš na planino Kanin po nemarkirani poti iz Bese, ki jo nepoznavalcem odsvetujemo, ker ji v spodnji tretjini praktično ni možno slediti. Na srečo smo jo višje le ujeli in ji sledili do zelo udobnega bivaka. V ponedeljek smo smučali z Malega Kanina po "ZJZ obronku" (Sperone WSW) - ena najlepših in najdaljših smučarskih smeri pri nas (Z, zgoraj 45°, spodaj 40°, 1000 m). Bili smo navdušeni nas smerjo, tudi razmere smo imeli odlične, krasno zalito, široki in odprti tereni, zgoraj smo imeli trd grifig sneg (začetek smučanja ob 11.30), ki nam je v večjem delu ravno malček odjenjal, spodnji del smeri pa uživancija po veselecu, smer se izteče točno na planino.
V torek smo ciljali na Laško planjo - širok hrbet, ki pada z Vrha Laške planje v smeri Z. Tudi ta smer je smučarska lepotička, ki ponuja odprto in brezmejno smuko: T+, vršni grebenski odsek 40-45°, Laška planja 35-40°, 1100 m, izpostavljeno). Žal ima lepotno napako v spodnjem delu (prehod z Laške planje), ki je (v varnih pomladnih razmerah) le malokrat zalit. Navzgor smo se povzpeli točno z zahoda (žal se je izkazalo, da ni bilo več smučarsko), navzdol smo na pamet ujeli sicer smučarsko lahak normalni žleb v smeri planine Brda, kjer je bilo potrebno dvakrat za nekaj metrov sneti smuči, kar na zdrsljivih travah ni najbolj enostavno opravilo. Prismučati se je dalo do 1150- m, kjer smo ujeli markirano pot do avta. Na Laški planji smo uživali po veselcu, spodaj pa smo se večinoma "zabavali" po gnoju in plazovini (prav tako smo s spustom pričeli ob 11.30).
16.3.2014: Bila Peč, 2146 m Poročilo, Turni klub Gora: Z Neveje po smučišču do vzhodne stene Bele peči (1650 m), zatem pa desno na njeno zahodno stran in do izravnave na 1950 m. Od tam po širšem zasneženem zahodnem pobočju na severni greben in desno še nekaj deset metrov po njem do vrha, kjer nas tik pod najvišjo točko pričaka najbolj strmo in izpostavljeno mesto. Zanimiva, razgledna, ne pretežka in precej samotna tura na sicer zelo obljudenem delu Kanina. T+, mesto 50°, 40+°, 200 m, na grebenu je izpostavljeno. S smučanjem nadaljujemo po Z strani Bele peči, pod njo lahko takoj prečimo do smučišča ali pa nadaljujemo vzporedno s smučiščem, kjer nas pričaka še nekaj bolj strmih odsekov. Sneg v gozdu je bil v nedeljo zanič (skorja in pod njo gnoj), višje sva z Marijano večinoma uživala po grifig snegu.
15.3.2014: Vrh Krnega dola, JZ vesine Poročilo, Turni klub Gora: Iz Neveje preko planine Krni dol, na pobočja Krnega dola smo "zaplezali" po zalitih prehodih desno od najbolj izrazitega žlebu, ki se nahaja točno v vpadnici Vrha Krnega dola. Na vrhu nismo čakali, da bi odjenjalo (polno napok, nekaj jih je tudi že kak dan pred nami padlo dol, vsaj ena velika pa nekaj dni za nami) in smo takoj, ko je sonce posvetilo na pobočja pod nami, odsmučali navzdol po trdem in nekoliko razbitem, a krasno grifig snegu (smučati se je dalo čisto z vrha). Z Jakom sva peljali po pristopni smeri (Jugozahodne vesine, Z+, daljši odsek 50°, 45°, 500 m), Marijana pa je po skupnem zgornjem delu nadaljevala po normalki v okviru mulatjere (Z-, 45°/40°, 500 m, zgoraj izpostavljeno). Na pobočjih v okolici je bilo polno ostankov zdrsnih plazov, posebno velika "njiva" je pod škrbino Riomoz. V takih razmerah je priporočljivo biti zgoden, a presenetljivo veliko turašev je vzpon začenjalo šele, ko je sonce že dodobra nabijalo na pobočja.
14.3.2014: Stol, severna stena Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Stouhutte, cesta zasnežena, z Jakom sva se usmerila k Stolovi severni steni in pociljala na še nepresmučano obsežno vesino levo od Osrednje grape (po Osrednji grapi poteka smučarska smer Severna stena: T+, 45°/40°, 450 m - letos je krasno zalita). V grapi je suh zbit sneg, na snežiščih pod steno pa se najde več kot dovolj kvazi pršiča. Severne vesine, I-, 50°/40°, 320 m, izpostavljeno: Prestop iz Osrednje grape (pod spodnjim žlebom) levo na vesine je bil smučarsko zelo strm (50°, tudi več) in večinoma trd/pomrznjen, same vesine pa so bile relativno položne (40°), razsežne, zračne in z dobrimi snežnimi razmerami (postan pršič) - smučarski posladek. Na vrhu stene je še malo grebenskega slaloma, ki pa se ga je dalo s smučmi lepo zvoziti. Smer izstopi na vrh tik vzhodno od Osrednje grape (15 m pod vrhom Stola). Stena je bila tako mamljivo zalita, da sva še enkrat poskusila z iskanjem nove smučarske linije in tokrat potipala desno od Osrednje grape (nad spodnjim žlebom) in na vrh stene izplezala tik vzhodno od najvišje točke Stola. Smučarske razmere so bile dobre (postan/zbit pršič), z dvema krajšima pomrznjenima odsekoma: Desna smer, Z+, 45-50°, 230 m. Zadnje čase sem veliko smučal z ELAN SPECTRUM 105 (z Elanovo turno vezjo Ambition, ki deluje bolj kompaktno in zanesljivo kot Diamirjeve vezi). Kar nekaj ljudi me je že spraševalo za odziv - na kratko (več na MM, ko bo čas): V pršiču so smuči zakon, za take razmere so tudi narejene - smuči so precej mehke/upogljive, tako da v globokem pršiču težijo na površje. Zadnja tedna pa sem jih dodobra stestiral tudi v predelanem snegu v zelo strmih smučarskih smereh, tudi na trdi podlagi. Na moje presenečenje so se tudi na strmem in pomrznjenem terenu izkazale za zaupanja vredne, ne samo to, z njimi je po takem užitek smučati. Smuči pa ne marajo basanja po preozkih žlebovih na "U" - ampak to itak ni smučanje. Tudi na žičnice in zdrajsana smučišča take smuči ne marajo - jaz pa tudi ne ... ;-)
13.3.2014: Rokavička Tosca z dodatki Poročilo, Turni klub Gora: Prav hitrega dostopa Tosc z Rudnega polja nima, prečka do Konjščice je turnosmučarsko res obupna, Veliki Draški vrh pa smo prečili dobrih 100 m pod vrhom. Zjutraj že pred osmo je bilo v vpadnici Tosca že vse "gnojno", tako da smo "odpovedali" vse ostale plane in takoj pociljali Direktno rokavičko (V, 200 m), ki v letošnji zimi izgleda bolj kot "Direktno smučišče". Strm del smeri je visok 100 m, povprečni naklon je skoraj 50° (po novih ocenah bi bilo to zaradi nizke višine in neizpostavljenosti nekje za Z), nižje pa se zelo hitro položi. S smučanjem v desno smo strmo smučarijo (45°) lahko podaljšali še za nadaljnjih 200 vm. V Rokavički je bil sneg za smučanje navkljub mokremu snegu še kar soliden in ni plazilo, nižje pa je bilo skoraj idealno. Skočili smo še na Viševnik in odpeljali Vsi smo enaki (IV, 300 m)(po novih ocenah recimo: Z, 45-°, 250 m). Smer je smučarsko gledano zelo grda, basanje po grapah, en prehod je ravno še zalit - ne priporočam. Pod smerjo smo nadaljevali levo pod steno in ujeli še nadaljnjih 150 m bolj strme smuke. Smučali smo Jaka, Luka in Marko. Dvakrat sem na TKG opozarjal glede opasti na vrhu Viševnika in se moram še enkrat ponoviti, ker ljudje brezskrbno paradirajo praktično točno na vrhu opasti.
12.3.2014: Sredin jutranji Viševnik z dodatkom Malega Draškega Vrha Poročilo, Turni klub Gora: Plaz pod Viševnikom se počasi premika navzdol, napoka je vedno širša, zgrmelo pa še ni. Opast na vrhu Viševnika je navkljub opozorilu še vedno zelo lepo "obiskana" in to čisto do vrha (nejeverneži naj si ogromno vršno opast le ogledajo iz smeri Malega Draškega vrha ali pa iz krnice za Kačjim robom). Z Viševnika smo odsmučali po izjemno zaliti Severni grapi (dejansko ne gre za grapo, temveč za smučišče)(T, 45-40°, 100 m)(vstop pomrznjen, a grifig, vesina še nepredelana), skočili na Mali Draški vrh in v dobrih razmerah (ob 9.00, odjenjano) ponovili "osamljene" Leve vesine, ki potekajo le dober lučaj stran od povsem zvožene in prehojene normalke. Poštamfali smo nazaj na Srenjski preval in odsmučali za Kačjim robom naravnost do Rudnega polja. Zgoraj je šlo čudovito, v spodnjem delu pa ni bilo nič luštno.
10.-11.3.2014: Nad Prehodavci (Kanjavec + Špičje) Čudovito dvodnevno potepanje v Jakovi družbi: prvi dan "upokojenska" varianta, drugi dan pa s turo kar nisva imela namena zaključiti, saj so se cilji pred nosom kar sami odpirali in marsikaj sva pustila še za naslednjič. Posebno na smučarsko čudovitih in strmih JZ pobočjih Velikega špičja, kjer nama je sonce žal pobralo dva prehoda čez spodnjo skalno pregrado in kjer naju čakata vsaj še dve lepi smučarski liniji. Poročilo, Turni klub Gora: V ponedeljek zjutraj iz Zadnjice na Prehodavce. Smučarski sneg se začne na 900 m. Nad Zadnjico je nekaj plazovin, ki se jim da lepo ogniti. Pod Prehodavci sneg še ni predelan, je pa zelo lepo smučljiv. Opoldne sva skočila na Kanjavec po Aerotiku (Z+, 50°/45°, 450), ki nama ni hotel prav nič odjenjati, saj so koprene zakrile sonce. Tudi po trdem je šlo s smučmi zelo lepo, zgoraj še nepredelano, osrednji del pomrznjeno, a je bil sneg primerno "grifig". Namesto lažjega zaključka sva pod prehodom nadaljevala desno po širokih, strmih in zelo izpostavljenih rampah pod Vršacem (45°) in smer s tem malo podaljšala (varianta Aerotika, Z+, 50°/45°, 550 m).
V torek sva dvakrat obiskala vrh Velikega špičja, kamor sva obakrat optimistično "splezala" po nesmučarskih smereh. V zelo dobrih razmerah sva presmučala dve izpostavljeni, lepi in verjetno novi smeri:
Ker se nama s tako lepo zalite doline 7J kar ni ljubilo v dolino, naju je ob vzponu proti bivaku premamil še J greben Poprovca, ki sva ga zgoraj presmučala po JV, spodaj po JZ vesinah, kratek in strm prehod med njima je bil ravno še smučarski: Poprovec, Južne vesine, Z-, 45-°, 350 m
9.3.2014: Špik nad Tratico (Cime Gambon, 2405 m) Poročilo, Turni klub Gora: Nad Pecolom je res krasno zalito in letos se je odprla lepa-direktna in verjetno še nepresmučana linija s Špika nad Tratico (še bolj levo od lanske smeri JZ grapa). Na vrhu smo (MM in Jaka) čakali dve uri, odsmučali opoldne, pa bi lahko še kasneje, saj je bilo na ključnem odseku povsem trdo/pomrznjeno:
8.3.2014: Kokrska Kočna (Na Križu, 2484 m, južna stena) Zgornja snežišča so zares fantastična za smuko, saj omogočajo "poljubno" linijo, žal pa je prehod na spodnjo vesino siten in neprimerno težji. Smer je bila presmučana že "davno" in je bila ocenjena s V, po novih ocenah bi se glasilo: Kokrska Kočna, južna stena, Z+, mesto 55°, 40-45°, 650 m, izpostavljeno. Poročilo, Turni klub Gora: Pri Suhadolniki ni snega, tudi višje ga začuda ni. Sneg primeren za smuko se je začel šele na 1500 m - v grapi pod južno steno Kokrske Kočne. Južna stena je visoka 650 m, vstopili smo na izraziti vesini na zahodnem koncu. Spodaj smo v "labirintu" na desni komaj našli smučarski prehod (pa še ta je bil smotan in komaj dovolj zalit) na čudovita smučarska vršna pobočja, kjer glede na videno lahko skoraj poljubno izbiraš smer spusta po številnih vesinah in grapah med njimi. Z vrha Na Križu smo odsmučali malo čez 11h. Sneg je bil ravno pravi, pod steno nas je že pričakal gnoj, v grapi zbiti od plazov pa je bilo ravno prav mehko.
7.3.2014: 2krat Mali Draški vrh + 2krat Viševnik Krasna smučarska linija prav z vrha MDV po luštnih vesinah levo od normalnega pristopa/spusta. Smučarsko neprimerno lepša od normalke, Vsako zimo pa prav gotovo ni zalita. Poročilo, Turni klub Gora: Južna pobočja nad Pokljuko so "narejena" za smučanje. Skorja smučarja drži, pešca pa mešano. Je pa treba biti dovolj zgoden: za JV pobočja malo bolj (ob/do 9h je verjetno idealno), J pobočja so opoldne recimo gnojna, JZ pa še vedno povsem ok. Danes sva z Jakom presmučala:
Še OPOZORILO: na vrhu Viševnika je ogromna opast. V razmislek vsem, ki se (glede na številne sledi) povzpnete prav na najvišjo točko snega.
3.3.2014: Mali Draški vrh Po fotkah sva ugotovila, da sva zaradi preobilice snega in direktnega vstopa iz zatrepa zgrešila normalko z vrha. Smučala sva tik desno od normalke, kjer v navadnih zimah ni smučarskega kruha. Danes je garal samo Jaka: diktiral tempo, fotkal in pokazal, kje se za Kačjim robom smuča direktno do glavne ceste, ne da bi se štamfalo/porivalo. Hvala. Poročilo, Turni klub Gora: Jutranja. Izhodišče malo pred vojašnico, vbod po tekaški progi, nato mimo Krucmanovih kont naravnost v dolinico severno od Kačjega robu in na Mali Draški vrh. Vršna strmina je noro zalita, tako da spominja na smučišče, izmerjena naklonina je bila začuda presenetlijvo visoka (45°). Smuka krasna - od vrha do tal. Na vršni glavi sneg malo mešan (le tik pod vrhom lomljiva skorja, večinoma pa grifig skorja, ki smučarja drži), zatem je sledila mehka (svež sneg na trši podlagi) in hitra smuka naravnost do avta.
2.3.2014: Na severni strani Ojstrnika Poročilo, Turni klub Gora: Danes je bila snežna meja okoli 1200 m. Novega je bilo pri parkirišču za Deffarjevo kočo kakih 10 cm, na vrhu ceste na severni strani pa pršič brez dna. Po slalomiranju v gozdu med drevesi sva pritišala najvišje, kar se je dalo, 1950 m. Nad tem zavetja dreves ni več, razmere pa zaradi napihanega snega mestoma zelo nestabilne. V gozdu je sneg držal. Smuka je bila tako zelo dobra, da sva nad cesto vajo ponovila. V drugo je bilo še bolje - fenomenalno pršičarjenje brez dna. Po cesti na južni strani je bilo podpovprečno, zaključek pa moker sneg, po katerem nikamor ne gre.
1.3.2014: Škrbina vrh Strmali Poročilo, Turni klub Gora: Danes je bilo nad Pecolom povsem samotno. Pobočja in stene so na debelo pobeljena, polno pa je tudi napok. Pod Škrbino nad Cijanerico so recimo po celotni širini, Curtissoni pa so pravcati 'ledenik', kjer se je že sprožilo nekaj zdrsnih plazov. Tudi plazovin je veliko, začnejo se takoj na zahodni strani vpadnice južnega grebena Špika nad Plazom. Ena plazovina je nasploh ogromna in podobne tam še nisva videla. Navkljub difuzni svetlobi je bila popoldne smuka po 10-20 cm novozapadlega snega na trdi podlagi prav luštna.
28.2.2014: Lenuharjenje: jesensko ali mračno? Z Jakom sva v steno Begunjske Vrtače odvila še pred Šentancem in po Jesenski smeri priplezala do stika z Lenuhom, odkoder sva nadaljevala v okviru (recimo temu) Mračne in zatem skupaj z Lenuhom tik po sončnem zahodu dosegla vrh. Odsmučala sva po Zahodni grapi. Nočna smuka, s premikajočim se reflektorjem iz ozadja, je bila prav krasna - Jaka, hvala za svetlobo.
26.2.2014: Južne vesine Vrtače Poročilo, Turni klub Gora: Vreme danes žal ni prav dobro prebralo vremenske napovedi. Megla, veter, pa tudi trapasta prečka z Zelenice do vznožja Vrtače in nazaj ni trmastim prav nič turno prijazna. Ciljali smo na prostrane/odprte južne vesine Vrtače, ki jih spodaj po celotni širini prerežejo pečine. Letos je tako krasno zalito, da je možnih več prehodov preko pečin na vesine, mi smo v megli ciljali in začuda iz prve zadeli prehod, ki je bolj ali manj točno v vpadnici Vrtače. Navzgor grede smo si narisali celo nekaj smernih puščic za orientacijo pri spustu, predvsem se je potrebno umakniti večji napoki na spodnjem/zahodnem delu vesin. Megla se je medtem tako nemarno zgostila, da smo lahko smučali le ob bolj ali manj vidnih pristopnih stopinjah, pa še to je bil praktično vsak zavoj brez globinske predstave in v "prazno". Najbolj strm je spodnji del - prehod mimo pečin, povsem zgoraj pa se smer precej položi. Vrtača, Južne vesine, T+, 40°, prehod 45°, 400 m, izpostavljeno. V takem smo slikali bolj malo, nekaj fotk je prispeval Jaka, dve sem ukradel Boru. Hvala obema.
23.2.2014: Ponovno Peca Jutranje razočaranje ob pogledu na svež sneg, ki ga je bilo presenetljivo malo: od 10 cm spodaj do slabih 20 cm zgoraj. Prva vožnja z zelo vetrovnega grebena do zgornje planine Luža ni bila ravno presežek, drugič smo pociljali prav na vrh Bistriške špice in navzdol ujel res krasno in razgibano linijo mehkega pršiča.
22.2.2014: Nad Železnico Poročilo, Turni klub Gora: Popoldne na izhodišču (Srednji Vrh) 10 cm novega snega, višje ga je zelo kmalu 30 cm, v Železnici pa celega pol metra. Predhodniku hvala za špuro, midva sva nadaljevala in malce pred lovsko kočo odvila na desna pobočja. Med macesni sva privijagala nekje do 1750 m in lučaj pod grebenom odnehala. Palica (s krpljico naprej, s ta veliko krpljico ;) je šla brez truda preko ročaja v sneg. Po strmini je šlo smučanje prav luštno, po ravnem pa bolj ali manj le po pristopni špuri.
21.2.2014: Gori in doli po Viševniku Poročilo, Turni klub Gora: O kvaliteti smučanja veliko pove, da smo bili trikrat na vrhu. Danes zgoraj odlična smuka po že malo "postanem" pršiču, spodaj pa je bil nov sneg že hudo moker, pod njim pa namočeno od dežja. Vršni del do Plesišča smo vozili po desnih flankah, spodaj pa vsakič po drugi varianti, a nikoli po normalki.
Nekaj lepih fotk sem ukradel Jaku, ki se za take posnetke izjemno potrudi, saj s seboj tovori pravo mašino.
20.2.2014: Znova na Peci Spodaj 10 cm novega, zgoraj cm manj, sneg moker od spodaj, saj je dan pred tem močno deževalo. Smuka sicer mehka, a (pre)počasna.
18.2.2014: Peca Poročilo, Turni klub Gora: Bistriška špica po normalki preko planine Luža, pravzaprav smo zaradi močnega piša zaključili na grebenu zahodno od vrha. Novega, krasno smučljivega snega je nekje 15 cm, podlage pa dovolj za brezskrbno vijuganje, tako da smo vršni del ponovili, povsem spodaj pa je bil pršič že namočen. Opoldne nas je pri povratku do izhodišča pričakalo še brezplačno tuširanje z dreves.
Jakov prekrasen fotografski prispevek:
15.2.2014: Murnovec in Kresišče Poročilo, Turni klub Gora: Murnovec in Kresišče s severa. Na izhodišču pomrznjena skorja, višje pa vse več pršiča. Na vršni glavi Murnovca je bilo pršiča že do pol metra, tako da smo z vrha z užitkom odpršičarili kar trikrat. Z vrha Kresišča do sedla je šlo tudi zelo dobro, prav tako vršna polovica do lovske koče, nižje pa tako-tako, na srečo je tudi skorja spodaj na senožetih malo popustila. Opis ture najdete na: http://www.tejaoman.info/turno_murnovec.htm
13.2.2014: Še eno jutro na Viševniku
29.1.2014: Jutranji Viševnik Letošnji sredini jutranji Viševniki:
Poročilo, Turni klub Gora: Na kratko: modrina in pršič. Megla se je za nama privlekla proti Plesišču, naprej se ji pa na srečo ni več ljubilo. Nama pa še kako, tako da sva vršni del nad višino Plesišča zratrakirala dvakrat. Če dobro izbereš linijo smučanja, spodnje pomrznjene podlage več ali manj ne čutiš. Pod Plesiščem in vse do smučišča se je tudi našlo več kot dovolj mehkega, smučišče pa žal obratuje in brzine z zgornjega smučišča ne moreš prenesti na spodnjega, ker sta fizično ločena.
26.1.2014: Ojstrnik SZ pobočje Ojstrnika sva v pršiču že smučala in bilo je fenomenalno. Ko so pršičaste razmere v soboto oglaševali na AOKranj, smo šli seveda pogledat, če je kaj pršiča ostalo še za nas. In res nas je počakal, obilo pršiča in to dvakrat. Krasne fotke vzpona so od enega drugega (rovtarskega) Marka, nekaj lepih je od Manjce, ostali šrot je pa moj.
25.1.2014: Kozjak Poročilo, Turni klub Gora: Na izhodišču (Stouhutte) 20 cm novega snega, zgoraj 40 cm. Žal je veter preko noči gonil po svoje, delal klože, nov sneg pri smučanju ni nudil enakomernega upora - šampanjskega pršiča pač danes ni bilo. Vseeno je bilo pa precej dobro, tako da smo s ponovitvami presmučali 2k višincev. Najboljši je bil zadnji spust; v takem snegu ovinkov ne smeš preveč zaključevati, ravnotežje malenkost zadaj in predvsem imeti moraš dovolj hitrosti. Turašev danes ogromno, tako da je bilo pobočje proti večeru gotovo temeljito presmučano. Plaz pod Stolom je za smuko slab (stara plazovina, spihano), po cesti pa krasno mehko vijuganje.
12.1.2014: Zabuš in Klavni noži Na Pecolu sva bila izjemno razočarana, ko sva uzrla Zabuš, ki bi moral biti "idealno" zalit. Vsaj tako je bil "od daleč" reklamiran na TKG - avtor se žal ni držal Čopovega nasveta, da "skalo" spoznaš šele, ko jo potipaš. Vesine nad in ob "bottleneck"-u točno v vpadnici Zabuša so naju že dolgo mikale, pa nikoli ni bilo lepo zalito. Tokrat je bilo celo vse razbito in še talni plaz posredi "vratu". Po daljšem kolebanju Zabuš da ali ne sva se odločila za krasno zalit Špik nad Plazom, kjer pa sva bila že večkrat. Na "zadnjem" razcepu sva tako še enkrat pogledala Zabuš in njegovo JV stran, kjer sva naštudirala užitne smučarske prehode in sva si še zadnjič premislila. Na koncu sva prav z vrha ujela kar lepo smučarsko linijo, T-, 40°, 250 m. Pod strmino sva zatem po širokem in nedotaknjenem pobočju v vpadnici veznega grebena med Zabušem in Curtissons vse do gozdne meje smučala po idealnem veselcu. Bilo je tako noro dobro, da sva zadevo brez oklevanja ponovila. Tokrat sva se vzpela na Curtissons,oziroma lučaj pod njim, saj je bil vrh kopen. Čeprav je medtem s Klavnih nožev peljalo vsaj 50 smučarjev, so bila "najina" pobočja še vedno nedotaknjena in sva jih še enkrat povozila. Res čudno, da so se prav vsi drenjali v vpadnici Klavnih nožev, kjer je bilo vse zvoženo, pa tudi teren (plitva grapa) je bistveno slabši za smuko. Pritožujeva se pa ne ;-)
11.1.2014: Romatenspitz Kr fajn je blo! Predvsem pa smo ujeli sonce.
31.12.2013-1.1.2014: (Pred)novoletni pršič na Kozjaku 31.12.2013: Silvesterski pršič Poročilo, Turni klub Gora: Nad Rožem je zimska pravljica, smreke na debelo ovešene s snegom, prismučalo se je praktično do avta (parkirišče pri Stouhutte). Danes je bilo kar veliko smučarjev, z vrha sva odsmučala zadnja, a vseeno uživala po večinoma nezvoženem pršiču in še veliko ga je ostalo za novega leta dan. Pršiča je od slabih 30 cm spodaj do 40 cm pod vrhom.
1.1.2014: Novoletni pršič Tako kot sva zapisala, ogromno pršiča je ostalo tudi za novega leta dan. In bil je boljši - iz preprostega razloga, ker se je spodobno videlo in se je dalo noreeeti! Zgornji del nad planino smo tako ponovili trikrat.
|
