| ||
|
14. in 15.12.2013: Špik nad Nosom (2531 m) Špik nad Nosom je široka, masivna gora nad Pecolom, ki na jug omogoča kar nekaj lepih smučarskih linij, ki so po težavnosti nekje na meji med turnim in alpinističnim smučanjem. 14.12.2013: Zahodna rama, 2470 m Poročilo, Turni klub Gora: Z rame pod zahodnim vrhom Špika nad Nosom na jug: T, 350-400 m. Snega dovolj, smer zalita, s smučanjem sva začela opoldne, boljše bi bilo kakšno uro kasneje. Povsem zgoraj je bilo uživaško, zatem malo mešano, večinoma še trdo. Pod "steno" sva nadaljevala naravnost navzdol, razmere zelo dobre, "speglana" trda podlaga, nad Pecolom pa trapasta skorja in še potrebno je bilo loviti snežne prehode, cesta bo jutri na dveh mestih gotovo kopna.
15.12.2013: Nad sedlom Planja, 2500 m Poročilo, Turni klub Gora: Vzpon preko planine Krni dol in čez škrbino Riomoz (kopen izstop), prehod na vršno pobočje pod sedlom Planja postreže z eno ožino (pri smučanju se malo zbašeš, nad ožino pričaka krajši "labirint"), sicer pa je še dovolj zalito. Zaključila sva par deset metrov nad sedlom (2500- m). Po vršnem delu sva s smučanjem zastavila desno proti Pecolu, kjer naju je pričakal daljši travnat odsek preko robu, ki se ga je dalo nekako "presmučati". Zatem pa v okviru sobotne smučine na Pecol. Cesta ima danes že dve kopni mesti. Smučarske razmere danes solidne, a slabše kot včeraj - bilo je nekoliko bolj mrzlo in ni odjenjalo, najbolj zoprna je bila skorja tik nad Pecolom.
23.6.2013: Mangart, zaključna Vsekakor zaključna v naših gorah, snega je že presneto malo, tako sva se namesto vrha Mangarta odločila za Slovensko grapo, ki je še smučarsko zalita. Žal smuka ni bila nič posebnega, tako da so se morebitne ponovitve poslovile iz najinih misli. Z dvema kratkima prekinitvama sva odsmučala do dna Prodov, kjer kraljuje prav lušten jezerček.
16.6.2013: FKK Nordwand (Fuscher-Kar-Kopf, 3331 m) Poročilo, Turni klub Gora: Zjutraj ob 3h štart iz Garaž, tuneli (razen uvodnih dveh) so bili še 'zabiti', obvozi dobro uhojeni in brez problema, saj sneg ni pomrznil, višje na ledeniku pod Oberwalderhutte pa se je preko noči naredila skorjica. Na škrbini Fuscherkarscharte se prestopi na severno stran, kjer je bila prečka proti vpadnici vrha nemarno zagnojena (v soboto je moralo glede na videno izdatno plaziti). Ko se začne strmina, so se razmere na srečo popravile, gnojna plast se je stanjšala in za silo je povrhnjica 'zakrknila'. Na vrhu sva bila že nekaj minut po 6h. Ob pol sedmih so bile razmere za smuko ravnopravšnje in se je res krasno vijugalo. Glede na opis sva bila sicer malo razočarana, saj sva pričakovala daljšo in bolj strmo smučino. Gledano od spodaj je levi del stene smučarski, naklon je precej enakomeren, 45°, vesine so široke, višina strmega dela stene je 250 m. Najlažje je povsem levo od vpadnice, kjer je kakšno stopinjo manj strmo, v vpadnici vrha pa je stopinja več. Smučarska ocena je Z.
15.6.2013: Hochfeiler, obrat Čez noč se je sicer po napovedih zjasnilo, a žal prepozno, tako da je pomrznila le skorjica, pa še to več ali manj samo na ledeniku. Po dveh urah vzpona sva bila točno ob sončnem vzhodu na Griessscharte (2810 m, pravzaprav škrbino bolj južno), odsmučala (100 vm) po strmem žlebu na Rotkees in po njem do prestopa na Schlegeiskees (2950 m). Tam naju je pričakala izpostavljena prečnica, ki je bila tako gnojna, da je ob obremenitvi vršna plast splazila. V vodničku je zapisano "problemlos", tako da je gotovo možen prestop 100 m nižje in med odločanjem, kje bova prečila na Schlegeiskees, so se začeli s severovzhodnih sten prožiti številni plazovi gnilca, nekateri so bili ogromni, tudi preko prečnice in nekaj jih je zletelo po severni steni Hochfeilerja... Po najinih sledeh se je vzpenjalo še 7 optimistov in prav nič nama ni dišalo, da bi na delu videla "psihologijo množice". Raje sva obrnila, odsmučala po ledeniku in opazovala povzročeni "čredni nagon"... Severno steno Hochfeilerja sva "zacahnala", ko sva letos videla fotko, ki je bila posneta z druge strani ledenika. Strmina naj bi bila okoli 50°, vesina je široka in smučarsko zelo vabljiva, a letos sva bila za dva dni prepozna. Prav tako sta v neposredni okolici smučarsko zelo vabljiva oba vrhova Weissspitze, morda je smučarski tudi Hochfernerspitze, vsi s SZ orientacijo. A za Weissspitze je potrebno priti vsaj mesec dni prej.
9.6.2013: Petereck, 2893 m V človeški naravi je, da krivdo poskuša zvaliti na druge. Midva sva jo na vremenkote, ki so za nedeljo dopoldne napovedovali pogrom in je po vseh napovedih še najbolje kazalo nad Malto, kamor sva odvila iz Heiligenbluta. Zatem je bilo pa povsod sončno vreme celo vse do sredine popoldneva, tudi nad Pasterco... Na vrh Peterecka sva pristopila po kratkem severnem grebenu, sestopila pa po zahodnem. Odsmučala sva s sedla, smuka zelo prijetna.
8.6.2013: Grossglockner (iz Kalsa) Ture sva se lotila precej po kavbojsko: gorski tek na polno večer pred turo, slabe štiri ure spanje in še uvodni dve uri vzpona sva se "pozabila" hidrirati, saj je šlo prvih 1000 vm kar samo od sebe in je bilo res škoda ustavljati mašini. Tako naju je proti vrhu ledenika, nekje na 3200 m, zaradi višine na lepem povsem zabilo in sva se do vrha zvlekla samo še na trmo. Marijani je bilo na vrhu celo tako slabo, da se je samo še ulegla poleg križa... Poročilo, Turni klub Gora: Imela sva nekoliko drugačne plane, a naju je Igorjeva reklama Velikega Kleka iz Kalsa v petek zvečer zelo hitro prepričala v nasprotno. V soboto je bilo na GG do srede popoldneva vseskozi sončno vreme, na vrhu nas je bilo pa ta dan začuda samo 8 komadov. Za prvi obisk GG sva imela res srečo, da sva bila zgoraj povsem sama. Kakor sva kasneje videla, so se prav vsi "neturisti" z jeklenimi konjički zapeljali do zapornice dobrih 100 vm nad parkiriščem pri Lucknerhaus. Edino midva sva bila tepca in avto pustila spodaj. Snega je zgoraj veliko, smučati se je dalo prav z vrha Malega Kleka (Z+, 45-50°), prehod mimo Adlersruhe je še lepo zalit (zalite so še tri smučarske variante prehoda), na ledeniku sva smučala po levi strani. Do sem razmere zelo dobre, pod ledenikom pa so bile razmere opoldne za smuko bolj slabe (težje smučljiv gnoj), okoli Lucknerhutte je par kratkih mest že kopnih, a brez snemanja se je prismučalo še dobrih 50 m nižje.
25.5.2013: Pod Vršiči Slovarček za telebane (preplonkan iz Velikega turnosmučarskega vodnika, ki izide še pred novo sezono):
Poročilo, Turni klub Gora: Na smučeh se je dalo štartati s parkplaca (če ti ni bilo škoda psov, sicer pa par 10 m višje), nad 1350 m se je količina novega snega povečala (do sem se je navzdol dalo prismučati brez škode na smučeh, nekatere smuči pa so omogočale smuko tudi nižje), na zgornjem delu smučišča in okoli Gilbertija (tam so se tudi delale zoprne cokle) je bilo novega snega okoli pol metra, višje pa celih 90 cm in tudi več. Italijani tik pred nama so "odstopili" na 2200 m, midva pa nekje na 2300 m, kakšnih 20 m pod ramo nad Sella Ursic, ker so razmere postale "čudne". Sneg je sicer dobro sprijet s podlago, ampak količina je takšna, da s smuči "sestopiš" do jajc v sneg. Smuka bi bila fantastična, če bi se v gosti megli in kar močnem sneženju sploh kaj videlo. Tako sva pa imela težavo sploh slediti smučini. Vseeno smuka zelo dobra, zelo mehka. Po smučišču je bila svetloba boljša, smuka pa slabša, saj je bil sneg nižje bolj moker. Na Neveji pa je snežilo tako na "mokro", da bi bila manj mokra, če bi samo deževalo. Bil je prav krasen dan mladosti.
18.-19.5.2013: Schareck s severa Poročilo, Turni klub Gora: Iz Raurisa (parkirišče Lenzanger, 1550 m) do Niedersachsenhaus (2472 m) v okviru poti 111 (zadnji del sva skrajšala po grapi točno v vpadnici koče). Sneg večinoma krasno pomrznjen do slabih 2400 m, višje se skorja pešcu odsekoma predira. Krajši spust do severne stene Scharecka in po Osrednjem ozebniku po stopinjah dveh bolj zgodnjih predhodnikov. Spodnji del ozebnika je bil trd (mestoma celo požlejen) in z večjo drčo (Lavinenbahn), ki ima na obeh straneh dovolj prostora za smučanje. Nekje nad 2600 m je nov sneg, ki ga je sicer zelo malo in je neenakomerno porazdeljen, zato pa je toliko bolj zoprn za smučanje na strmini, saj čudno grabi smuči. Zgoraj na ledeniku in v zgornjem delu ozebnika pa je bila smuka po njem zelo dobra. Na sredini ozebnika sva odvila stran od stopinj in na vršni plato (ledenik Schareckkees) pristopila po skrajno desnem izstopu. To je tudi normalna smer, če direktni izstop Osrednjega ozebnika zapira ledni skok (75°). Z ledenika sva odsmučala v okviru pristopa nazaj v ozebnik (namesto vršnega ozkega žlebu sva odsmučala po zračni rampi): Z+, 50°/45+°, zgoraj izpostavljeno, 200 m. V ozebniku sva se preobula in nadaljevala naravnost navzgor na ledenik (direktni izstop letos nima skoka in je izjemno lepo zalit in udoben za smučanje, niti 45° nima) in na vrh Scharecka. Odsmučala sva nazaj po Osrednjem ozebniku: Mittlere Rinne, T+, 40-45°, 600 m. Zgoraj smuka lepa, v srednjem delu sva iskala tršo podlago brez novega snega, spodaj pa tako-tako. Kratek vzpon nazaj do koče je bil ob dveh gnil (južna orientacija), zimska soba udobna, piva za anlizo je sicer očitno že davno zmanjkalo (jeseni so bile pripravljene tri gajbice, 3 eur za pivo), zvečer so prišli še trije Dunjačani. V nedeljo naj bi vreme držalo do 11h, žal je preko noči pomrznilo le za zgago (tanka skorjica), ob 6h je začelo kapljati, imela sva vse hujše probleme z mokrim "pasjim lepilom" in še pred sedmo je začelo konkretno padati, tako da sva gladko obrnila še globoko pod Herzog Ernst Spitze. Odsmučala sva nazaj do koče, pod njo sva se držala povsem levo, z nekaj kratkimi prestopi se še poflika do 1700 m.
11.5.2013: Velika Mojstrovka Poročilo, Turni klub Gora: Sneg je padal nad 2000 m (cm ali dva), na 2300 m pa nekje 10 cm svežega, belega gnoja, ki pri smučanju zelo plazi. Z vrha Velike Mojstrovke sva odsmučala proti Mali Mojstrovki (T, 40-45°, izpostavljeno, 100 m), nižje naju je čakal en kratek peš prestop, prismučala sva do 1900 m in se po stari potki vzpela do škrbine v Grebencu. Po plazu sta sledila še dva kratka peš prestopa, prismučala sva "pod" avto.
5.5.2013: Montaž, Findeneggov žleb Poročilo, Turni klub Gora: Ob vzpodbujevalnih napisih na cestišču (bliža se Giro) se parkira na Pecolu, do snega, ki je tokrat "kvazi" pomrznil, pa niti ni prav daleč. Na škrbini Vrh Strmali sva nadaljevala na zahodno stran Montaža po Veliki polici (ki je več ali manj kopna) do Findeneggovega žlebu. Navkljub zahodni orientaciji, grapi in visoki nadmorski višini, je bilo v Findeneggu nekaj prehodov zalitih glih-za-glih, en prag na 2500 m pa po celotni širini nima več snežnega prehoda in sva ga preštorkljala cik-cak po kopnih policah. Za nameček sva se nad tem pragom (tam se Findenegg razveja v tri žlebove) zapodila v napačen žleb (povsem desni, ki ima "neprehoden" skok), zatem pa sva le ujela srednji zimski žleb, ki naju je pripeljal do zvona na vrhu. Na grebenu je bila južna stran totalno zagnojena (vseskozi so se izmenjavali sonce, oblaki in megla), tako da sva morala nazaj po pristopni smeri. Odsmučala sva z grebena, vmes snela smuči za 20 vm (cik-cak po policah) in prismučala do začetka Velike police. Po polici peš (izgubiš sicer samo 30 vm, horizontalno se pa polica kar vleče), zatem pa na smučeh (preko treh globokih drč in ene napoke) na Montaževo visoko planoto. Razmere za smučanje niso bile ravno bogvekaj. Povsem druga pesem pa je bilo nadaljevanje do Pecola: uživaško smučanje po pomladnem snegu. Z dvema kratkima prestopoma sva prismučala do višine koče Brazza.
4.5.2013: Pod Kočno, za Malim Kupom Iz slovarčka za turnosmučarske telebane:
Poročilo, Turni klub Gora: Včeraj je Matej objavil fotko lepo zalite Kokrske gredine nad Povnovo dolino, ki se ji nisva mogla upreti, čeprav je Davo že pred dobrim tednom zapisal, da Povnova ne bo prav dolgo smučljiva. V temi se proti Kočni ni z Jezerskega nič videlo, manjše razočaranje je bil nato dolg kopen prehod na šodru pod gredino, ki vodi v Povnovo dolino. Veliko razočaranje pa spodnji del Povnove: kopni pragovi po celi širini, nad katerimi se snežni jeziki niso slutili. Malo sva celo potipala desno in levo, a nama plezarija navzdol med smučanjem ni prav nič dišala. Ker je bila Kočna vseskozi v megli, nama ni bilo težko obrniti in sva pociljala snežno krnico desno od Malega kupa (Široka dolina) ter se vzpela do zatrepa, najvišje kar se je pač dalo (1900 m). Sneg danes ni pomrznil, smučarija po Široki dolini luštno pomladna, zatem je sledil daljši peš "prestop" po zagruščeni podrtiji in še smuka do in po najdaljšem snežnem jeziku v dolino.
3.5.2013: Tumova v Velikem Špičju Poročilo, Turni klub Gora: Od zapornice (Vas na Skali, 990 m) se hodi peš do slabih 1300 m, naprej na smučeh. Sneg danes seveda ni pomrznil, zjutraj je nehalo deževati, sicer pa oblačno vreme. Včeraj zvečer se je splačalo vohuniti po forumih, ker prav veliko smučarskih smeri ni več zalitih, in tako sva sledila predhodnika, ki sta včeraj presmučala Tumovo smer v Velikem Špičju. Hvala za stopinje in ažurno poročanje. Z vrha Velikega Špičja po grebenu ni več smučarsko. Zgornji=najtežji del Tumove smeri (200 m, 50°, izpostavljeno) je sicer gnil, a je gnilec kar kompakten, smučanje zelo uživaško in ni prav veliko plazilo. Le prečke in ožine povsem zgoraj so bile malo bolj delikatne, ker je potrebno paziti, da ti krivine smuči ne potonejo v sneg. V žleb Skrite diagonale sva prismučala po direktni varianti. Tu sva se preobula in skočila še navzgor po Skriti diagonali, a sva na ključnem mestu (na koncu izpostavljene prečnice) obrnila, ker je bil izpostavljen prehod čez zadnji rob enostavno preveč gnil in je sneg že ob najmanjši obremenitvi splazil, pod njim pa so se kazale skale. Tudi zjasnilo se je medtem in sonce je že "nažigalo" v smer. Iztek Tumove po žlebu ni zalit, na varianti po grebenu pa je kratek peš prestop. Nižje je sledila res prima pomladna smuka do Ravnega dola, potem pa porivanje do konca zadnjega belega jezika na 1250 m. Prav dolgo ne bo več, morda še kak dan ali največ dva.
2.5.2013: Storžič Poročilo, Turni klub Gora: S smučmi že dolgo nisva bila na domačem Storžiču, danes zjutraj je bilo glede na radar prav tam še najlepše (= brez padavin) vreme, zato prav veliko nisva premišljevala. Z vrha se še da "peljati" (= zbasati), če ti ni prav nič škoda smuči, kar je danes izvedel Primož. Snežni gnoj se z vrha vleče vse do vstopa v Peto žrelo (na prečki do žrela en peš prestop), v grapi pa je sneg za smučanje prav odličen. Pomrznilo sicer ni, je bil pa luštno smučljiv in zelo kompakten gnilec. V žrelu je bilo potrebno dvakrat skočiti čez napoki; čez spodnji skok, ki v žlebu med ruševjem pripelje na plaz pod steno, pa je bilo potrebno peš. Pripelje se do gozda, 200 vm nad Domom pod Storžičem.
1.5.2013: Po zimski zavrnitvi pomladna Rojacherspitze (2987 m) Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče na 1710 m v dolini Gr. Zirknitz, kjer je bilo zjutraj jasno in 5°. Nošnje je bilo 150 vm, nato na smučeh po snegu, ki je pošteno pomrznil, nasploh je dolina nekakšen hladilnik, kot sva doživela že pozimi. Na slabih 2400 m sva se preobula v dereze, žal se je pokazalo, da je sneg res dobro pomrznil samo po dnu krnice, na pobočjih pa ne, saj je bila pomrznjena samo skorja, ki se je nemarno predirala. Tudi pooblačilo se je, tako da sva uzrla samo nekaj sončnih pomežikov in ob 11h naju je na vrhu (na grebenu, 10 m pod "nepristopno" špico) pozdravila celo kratka deževna ploha, ki se je spremenila v snežno. Vršnih 100 m sva imela čudovito strmo smuko po predelanem in ravno prav opuščenem snegu, nato pa zoprno skorjo, ki se je večinoma predirala. Smer po zahodni steni Rojacherspitze bi ocenila z Z+, 600 m, vršnih 150 m 45-50°, nižje 40°. Zelo lepa, izpostavljena in odprta/zračna smer, kjer se smuča po širokih vesinah z lepotno napako ožine v zgornjem delu, ki pa je dovolj široka za tekoč prehod.
30.4.2013: Mangart Poročilo, Turni klub Gora: Štartala sva nekaj pred šesto, jutro je bilo jasno, v dolini je zjutraj za silo pomrznilo, višje pa ne. Na Plazju je bil sneg kompakten in zelo primeren za hojo na smučeh, enako je veljalo do vstopa v vršni del Mangarta, kjer se je potrebno preobuti. Na vrh sva pristopila po smeri Naravnost navzgor, več ali manj povsod gnoj. V takem se kaj resnega ne da smučati in sva odsmučala po varianti Zimske, kjer je bilo seveda tudi gnojno, smuka slaba in je odsekoma nemarno plazilo. V vznožju Slovenske grape pa so začuda bile veliko boljše razmere (sicer mokro, a kompaktno) in sva skočila še na vrh grape. Strma smuka po grapi zelo dobra, pravzaprav odlična. Prav tako je bilo smučanje do in po Plazju (opoldne)zelo luštno, kamenja v snegu je relativno malo. Pod Plazjem sva nadaljujevala po strugi, kjer sva za sledmi prismučala do avta. A ne bo dolgo (kak dan), potem bo potrebno mestoma sezuti smuči. Zjutraj sva se z izhodišča vzpenjala v okviru markirane poti, čez planino/travnik je bilo potrebno peš in na melišču krajši peš prestop.
29.4.2013: Pod Hudim in Grdim Vršičem pri Lopi Poročilo, Turni klub Gora: Sonet nesreče O zima! mrzla, bela vsa domača,
Ne vedel bi, kako se v gnoj preobrača
Najlažji puhec in smuško štimo
mi mehko smučala bi moja Manjca,
Kaj mi je tega treba bilo,... moram končati, to bom naslednjič, saj bo France že dovolj jezen, da je pričujoče obvestilo premalo sporočilno. Danes sva bila na Nevejskem sedlu, kjer naju je pozdravila vztrajna jutranja plohica. Sneg na smučišču pomrznjen in zvezen od podna. Kmalu sva zavila levo v direktni prehod na Pode pod Lopo, kjer sneg ni več pomrznjen, je pa kompakten in se pod smučo ne vdira. V prehodu je en kratek kopen skok in ena krajša (a zato toliko bolj tečna) plantaža ruševja. Na vrhu podov sneg še vedno kar kompakten, ko pa prideva pod steno Grdega Vršiča in se svet postrmi, pa vse hujši gnoj. Hudi Vršič ni več zalit, na Grdi Vršič pa ne prideva, ker se je začelo pri peš pristopu vdirati čez kolena v gnoj, prečnica pa je zelo izpostavljena. Tako sva po sili razmer odvila in zaključila na Konjskih policah. Pri smučanju je z grebena izjemno plazilo, na prečki proti smučišču pa je sneg močno štopal. Prehod preko robu na smučišče sva na pamet vdela nekje na 2000 m in tam je bil sneg še najbolj smučarski - tanka in lepo smučljiva plast kvazi gnilca. Smučišče so nama pa ravno zratrakirali, tako da je šlo tudi na mehko. Bridka žalost me prešine..., aja to bom tudi drugič, saj vremenkoti za to obetajo obilo prilik.
28.4.2013: Monte Zermula, via ferrata nord Poročilo, Turni klub Gora: Cesta iz Pontebbe do prelaza Cason di Lanza je splužena. Proti zahodu na smučeh do vstopa v severno steno in v okviru poti "via ferrata" na greben Zermule, ki sva ga dosegla na višini tik pod 2100 m, kjer je tudi vrh smučarske linije: Z-, 45°/40-45°, 250 m. Razmere spodaj nad dolino so dobre (kompakten sneg, ki večinoma drži pešca), višje in v steni pa bolj ali manj gnojno. Prehodi do grebena so bili ravno še zaliti, enkrat je bilo vseeno potrebno tudi skočiti. Smuka v "steni" večinoma slaba, pod steno in v gozdu pa prav dobra. Tudi normalka (s SZ) je verjetno še zasnežena, običajen štart je planina Valbertad, do koder je iz Pontebbe (cesto 'rihtajo' za Giro) tudi spluženo, brez problema pa se lahko štarta tudi z Lanze. Zahtevnost je nekje v okviru turnosmučarske ocene P (http://www.gore-ljudje.net/novosti/73983/).
27.4.2013: Begunjščica z bordarčkom Poročilo, Turni klub Gora: Ob taki napovedi se človeku kar ne ljubi vstati sredi noči in smo lepo počasi točno opoldne štartali z Ljubelja (s sabo sva vzela bordarčka, ki je bil tokrat na smučeh ;). In nič nam ni bilo jasno, sneg je bil presenetljivo zelo kompakten (pričakovali smo gnoj), zjutraj verjetno celo pomrznjen - čeprav je bilo oblačno, vlažnost skoraj 100% in tempreratura ponoči ni padla pod 6°C. Z vrha smo odsmučali po Osrednji grapi (normalni izstop na greben je kopen, levo od normalke pa še široko zalit), kjer je bila smučarija zelo lepa, sneg pa kot puterček. Na plazu je šlo enako imenitno, po smučišču pa bi si človek celo želel, da bi malce bolj odjenjalo. Po plazeh se še vedno 'ohnesteinkontakt' prismuča do parkplaca, na smučišču pa je spodnjih 100vm kopnih. Ljudi danes popoldne začuda ni bilo videti...
25.-26.4.2013: Triglav, Po grapi s severnega grebena V smeri Po grapi s severnega grebena sta 2009 "prva" smučala Jaka in Samo. Jaka je v intervjuju kasneje izbrskal, da se je prvi tam doli na smučeh pravzaprav spustil že legendarni Franci Mrak v sedemdesetih, a je šel potek smeri v pozabo in so se kasneje vsi spusti v dvajsetem stoletju z vrha očaka drenjali ob klinih in jeklenicah. Smer Po grapi s severnega grebena je v dobrih razmerah res prava smučarska lepotička: na vrhu nekaj ostrih in zračnih prehodov, ki se jih da uloviti prav po grebenu, zatem se z grebena po kratki vesini spustimo v grapo, ki pada s severnega grebena in pripelje na obsežno vesino, pod katero se smer izteče na ledenik. Prostrana osrednja vesina je v povprečju strma 50°, deli jo vmesna ožina, ki v dobri zimi to pravzaprav niti ni, saj je takrat povsod možno "tekoče" zavijati. Pod vesino sledi še en strm prehod, zaključek smučanja pa je možen po več variantah, najbolj strma je naravnost navzdol na zahodni konec Triglavskega ledenika. Jaka je bil te dni delovno na Kredarici in naju je pri spustu pofotkal. Ko mu uspem izmakniti nekaj fotk, jih objavim... Poročilo, Turni klub Gora: V četrtek popoldne na Kredarico (pri vzponu je gnoj najbolj motil pod Pastirsko in mimo Arnove glave, ostalo še kar v redu), danes zjutraj še pred sončnim vzhodom z ledenika proti Triglavu po njegovi SV steni in to desno od vpadnice vrha, kjer je sneg predelan in je bilo krasno pomrznjeno. Na prehodu na osrednjo vesino sva ujela stopinje Luke in Roka (spodaj sva midva vdela eno vmesno varianto), nad ožino (ki je trenutno smučarsko zelo udobno široka) sredi vesine je Marijana nadaljevala po smeri "Po grapi s severnega grebena", sam pa sem šel pogledat smer "Z vrha ob severnem grebenu", ki pa na zahodni strani ni preveč užitno narejena za smučanje (nepredelan sneg, skorja in še nekaj zoprnih prehodov je zelo slabo zasneženih). Z vrha sem nekaj pred 7:30 odsmučal (ravno je dovolj odjenjalo) po zelo lepo narejeni smeri Po grapi s severnega grebena (I, 50°, 350 m), kjer je bila smučarija odlična (zgoraj, na zahodni strani, bo en prehod verjetno kmalu fuč). Marijana je sestopila proti sedlu Malega Triglava in odsmučala po smeri "Severovzhodna stena, s sedla na ledenik", ki sicer sliši na ime Mullerjev kamin (čeprav gre pravi Mullerjev kamin dejansko konkretno bolj levo, gledano od spodaj, kakor nam je danes vsem razložil Pretepač). Razmere je imela precej slabše, sneg je slabo predelan, vmes en odsek pomrznjen/leden. Mullerja je včeraj odsmučal tudi Jaka, ki je zgoraj smučal po bolj direktnem izstopu na greben. S Kredarice (z obvezno pavzo, saj danes fletne kelnarice strežejo brezplačno pivo) sva nadaljevala ob 8:15 in sva začuda namesto snega dobila slabo smučljiv gnoj (tak ki zoprno "štopa") vse od bajte pa skoraj do tal, le malo nad in v dolini je bilo še kar solidno. Miha, ki je na G-L reklamiral idealen štart od 9h do 10h dopoldne, se gotovo že posipa s pepelom. No, nama je zvečer v bajti točno namignil, da bo treba za Triglav malo bolj zgodaj iz postelje...
20.4.2013: Viševnik Poročilo, Turni klub Gora: "Očitno se novica, da je pokljuška cesta splužena, še ni zelo razširila, saj sta Pokljuka in Viševnik danes samevala", če malo parafrazirava. Zjutraj je bilo na parkirišču celo samo stopinja nad nulo, sneg na smučišču še kar kompakten, pomrznil pa ni. Višje na normalki je tudi kar kompaktno, dokler se držiš presmučanega/prehojenega terena, čim pa zaviješ malo po svoje, je samo še gnoj. "Baza oblačkov bo večinoma nad vrhovi,..." in za oblačke je res tudi bila, žal pa je bila baza velikih oblakov pod vrhovi in naju je megla zagrnila na 1800 m. Od nadaljevanja in planov tako ni ostalo nič, z vrha sva par deset metrov prečila po grebenu (kopno) v smeri Draškega in s prve škrbine odsmučala navzdol po Severni grapi, ki pravzaprav niti ni grapa - temveč široka flanka in si lahko poljubno izbiral spust. Oranje po gnoju na 40-45° ni bilo nič posebno zabavnega. Spust sva nadaljevala severno od Kačjega robu, po nekaj porivanja je sledila presenetljivo luštna smuka po snežni podlagi, ki smučarja drži. Snega je sicer za konec aprila na Viševniku in na Pokljuki še ogromno.
18.4.2013: Jutro na Begunjščici Poročilo, Turni klub Gora: Zjutraj ob 4:30 na Ljubelju (razen enega avta prazen parkplac), po Osrednji, sončni vzhod sva ujela par minutk pod vrhom Begunjščice. Pomrznilo danes tudi ni, le odsekoma se je naredila rahla "skorjica". Smuka v grapi tako-tako, po plazu in smučišču je šlo pa lepo. Ob 7h je bil parkplac "poln". Kmalu (verjetno jutri) se bodo v tem koncu začele objave s stavkom: "Prismuča se do..., z nekaj snemanji pa do..." ;-)
14.4.2013: Grossvenediger, 3666 m Poročilo, Turni klub Gora: Da ja ne bi preveč odjenjalo, sva že ob 3:20 štartala s parkirišča nad Bichlom (1480 m), ko je bilo nebo še brez oblačka, zvezd pa "nešteto". Cesta je bila tako pomrznjena, da sva pogrešala srenače, saj je bilo po gazi zaradi zdrsavanja "nemogoče" hoditi. Prav tako je preko ceste polno plazovin in je bilo mestoma v temi kar tečno. Pri Johhanishutte se je nebo že oblačilo, višje je začelo snežinkati, pri Defregger Haus je bilo povsem oblačno, na ledeniku pa je vse skupaj zagrnila še gosta megla. Temu v "novoreku" pri sosedih pravijo "strahlender Sonnenschein", kajti tako so napovedovali nedeljsko vreme. Približno v stilu Märchenwiese in Mlaka... Očitno vreme tudi avstrijske vremenkote ne uboga. Na srečo se je zgornja koča začela prazniti ob najinem prihodu, tako da sva v vse hujši mlečni belini sledila ostalim do najvišje točke. Nekateri (= Slovenci) smo po ledeniku hodili nenavezani, ostali pa v veliki večini navezani. Zgoraj bi bila smuka lahko zelo dobra, če bi se kaj videlo, pod ledenikom smo vozili naravnost navzdol (po pobočju zahodno od zgornje koče): večinoma dobra smuka, vmes pa tudi obupna skorja, spodaj pa lepo smučljiva skorja, ki je držala. Šele na cesti nama je zgornja plast za drobec spustila, tako da je bil rodeo malo bolj mehak. Peš sestopa je bilo danes za par minut, lastniki "primernih" smuči, pa so še prismučali do tal.
13.4.2013: Krahkopfe, 2847 m Poročilo, Turni klub Gora: Začuda zjutraj še nobenega pri Sadnighaus, pa sva štartala šele ob pol osmih. Novega snega je bilo 10 (in višje do slabih 20) cm, pod njim je bil v spodnjem delu gnoj, višje pa trda (na vršnem pobočju pomrznjena) podlaga. Smuka v takem je bila idealna, prašilo se je kot za stavo. Pri spustu se je uživancija končala nekje na dobrih 2100 m, kjer se je začel vedno hujši gnoj in prečka, ki je izpostavljena plazovom... Krahkopfe glede na videno ponuja boljšo smuko v primerjavi s Stellkopf-om, ki je, glede na zapise po forumih, bolj obiskan. Očitno 'prevaga' 5 m višine. Ostalo je Mišo zapisal - a če bi vedela, čigavo pivo se hladi v snegu, bi ga nekaj na račun gazi gotovo manjkalo ;-)
11.4.2013: Begunjska Vrtača (lenuhi v Lenuhovi) Fotke (nekaj jih je pritisnil tudi Jaka) so vabljive, bolj kot je Lenuhova smer s smučarskega stališča, saj spodnja tretjina smeri žal kar malce pokvari celoten vtis. Tudi stara ocena IV+ je podcenjena, bolj realna je ocena V-. V novih ocenah bi zneslo Z+, 45°, mesta 50°, ozki prehodi, 350 m. Poročilo, Turni klub Gora: Danes je bil dan za dolinske lenuhe in begunjskega Lenuha. Dva zjutraj nista mogla, enemu pa se ni dalo zgodaj vstati, pa smo šli (Jaka in MM) popoldne pogledat, če ni že preveč ojuženo. Bilo je ojuženo, a ne preveč! Lenuhova smer je lepo zalita, iztek na Šentanca je na široko zasnežen in deluje nekam smešno položno. Zgoraj je bila "razmera" in smuka najboljša, prestop v zgornji žleb je bil nepredelan, namočen in zato malo psihičen, zgornji žleb solidno smučljiv, spodnji pa bolj namočen in je bilo potrebno precej "kidati", ker smo imeli "čast" kot prvi "orati". Tik za nami so šli navzgor naslednji trije popoldanski smučarski lenuhi...
10.4.2013: Vrtača, ena Leva grapa ;) Tokrat z Jakom namesto Marijance, ki je avtor polovice fotografij. Na Vrtačo sva pristopila po povsem levi varianti Leve grape, smučala pa sva povsem desno varianto Leve grape: Z-, zgoraj 50°/45°, 350 m. Levo-desno je gledano od spodaj - tako je Leva grapa tudi dobila svoje ime, ker poteka levo od Osrednje grape. Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Ljubelj, pristopila sva po zelo razvejani Levi grapi (leva varianta, še v senci) in odsmučala po desni varianti Leve grape. Zjutraj do vstopa povsod pomrznjeno, grapa je lepo zalita, s smučanjem sva pričela malo po 9h, lahko bi pa tudi že prej, ker sonce kmalu posveti vanjo.
9.4.2013: Popoldanska Begunjščica Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska, megla naju je sprejela na vrhu Plazu nad Zelenico in naju spremljala v smeri Trolko po kateri sva pritipala na vršni greben. Odsmučala sva nazaj za sledmi, snežne razmere mešane a v splošnem zelo dobre, preko skoka/ožine v spodnjem delu je snega malo, nekaj sva ga tudi oluščila, tako da je malo kontakta s skalo. Po plazu je šlo OK, po smučišču pa je sneg vedno bolj cukal, tako da je bilo spodaj najbolje peljati tam, kjer je šel pred dnevi ratrak.
7.4.2013: Megla pred Nosom (Špik nad Nosom, 2531 m) Poročilo, Turni klub Gora: Zadnje čase hodiva več ali manj samo še v megli in tudi tokrat naju je nad sončno škrbino Riomoz na dobrih 2200 m sprejela gosta megla za rezat, ki se ni in ni dala razkaditi. Z Riomoza na planino Krni dol je bilo že presmučano, nad škrbino pa žal ni bilo še nič sledi, tako sva tipala po občutku in naluknjala skorjo do bivaka na vrhu, kjer sva se "utaborila", a se megla nikakor ni dala. Opoldne sva obupala ter odsmučala navzdol. Sneg je bil zjutraj povsod pomrznjen, nekaj cm skorje smučarja nosi, pešca pa ne. Do višine nekje na 2000-2100 m ob najinem povratku ni še prav nič odjenjalo, na planini Pecol pa je že čakal gnoj. Smuka je bila zelo, zelo dobra: zgoraj super "grifig" sneg in povsod se je dalo uloviti gladke flanke, nižje sva prečila na lepo smučljivo in slikovito JZ sleme Špika nad Nosom, na Montaževi planoti sva vozila "skoraj" veselec, edino tik nad in po cesti je šlo tokrat zanič, ker je sneg preveč zaviral.
4.4.2013: Begunjščica V Osrednji grapi krasno smučljiv bolj ali manj zbit sneg, na plazu je sledilo vrhunsko smučarsko uživanje po (malček 'postanem') pršiču. Nižje nekaj skorje, ki se je ob večji hitrosti lepo prebijala, zaključek pa lagodna smuka po mokrem snegu...
2.4. in 3.4.2013: (Že spet popoldanska) Povna peč (in to dvakrat) V sredo še dodatnih slabih 10 cm novega snega, tokrat je sneg spodaj moker, višje pa 'le' vlažen. Smuka spet izredna, ambient pa še bolj zimski...
V torek na izhodišču 20 cm (malce vlažnega) pršiča, višje okoli 30 cm. Smuka perfektna, ambient povsem zimski...
1.4.2013: Peca (Veška kopa) Poročilo, Turni klub Gora: Preko noči je padlo še 5-10 cm snega, pred nama je gaz utrdilo kar nekaj Avstrijcev, zgoraj sva na slabih 2000 m odvila levo in v megli za rezat dobesedno pretipala na vrh Veške kope. Ker se presneta megla niti za trenutek ni hotela vsaj malo razkaditi, sva obupala glede spusta v Globasnico in odpeljala po občutku v smeri normalke. Na 1700 m se je res krasna pršičasta smuka po redkem in vse bolj strmem gozdu končala nad pečinami. Zapregla sva pse in zgoraj ujela špuro za Bistriško špico ter ji sledila do grebena. Vmes se je enkrat celo razjasnilo, nekajkrat sva občudovala modrino nebo, sicer pa sva spet rezala meglo. A sonce je vse bolj prediralo oblake in v drugo sva odsmučala v bistveno boljši svetlobi: zgoraj sva nedotaknjen pršič lovila na desni, pod lovsko bajto pa levo od smučin. Odlična smuka!
31.3.2013: Peca (Bistriška špica) Poročilo, Turni klub Gora: Popoldanska tura, izhodišče nad Lepeno (brez verig do Riepla ne bi šlo), snežilo je ves čas, novega snega je 20 cm in to suhega pršiča. Nad gozdno mejo (ta je na Peci zelo visoka, 1900+ m) je bil sneg delno razpihan in spremljala naju je taka megla, da sva komaj kaj videla ter le počasi pritipala do grebena nekje na slabih 2100 m. Smuka v takem je bila odlična, le povsem zgoraj sva imela probleme pri sledenju svoje smučine, ki sva jo takoj izgubila in sva po občutku odsmučala v belino.
30.3.2013: Svačica s Podna Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče v Podnu, spodaj vse namočeno, na 1400 m je bila meja zadnjega sneženja, novega mokrega snega 10 cm. Še višje je snega le par cm - 'windgepresset', megla pa taka, da ne vidiva nič. Tudi predhodniki so zaključili nekje na 1700+ m, tako da nadaljujeva daleč desno po občutku in malo pod sedlom ujameva osamljeno smučino. Pri nadaljevanju do vrha Svačice se je pridružil še veter... Sneg za smuko sploh ni bil slab, ne zgoraj ne spodaj. Žal pa je slaba vidljivost precej motila: na Svačici sami plužni zavoji, pod sedlom Vrtača pa se je dalo prav lepo zavijati, pod 1600 m še kar solidno smučjliv gnoj, zatem pa lepo vsmučan rodeo do tekaške proge. Opoldne je nad 1500 m rahlo snežinkalo, nižje pa vse bolj deževalo. Pri Podnarju je bilo ob povratku 5° C...
25.3.2013: Povna peč Poročilo, Turni klub Gora: Z avstrijske strani mejnega prehoda Ljubelj, s SZ na Povno peč oziroma na ramo Z od vrha. Novega puhca je bilo popoldne okoli 10 cm, spodaj manj, zgoraj tudi več. Zgoraj smuka super, na ključnem prehodu (40°) je pod pršičem pomrznjena podlaga, zato je šlo malo bolj na trdo, pa še nov sneg je tam med smučanjem plazil, nižje pa spet super smuka do avta.
24.3.2013: Vrtača Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče Ljubelj, občasno rahlo sneženje, megla pa na srečo ni bila tako zelo gosta, da se ne bi nekajkrat za silo 'razmeglilo', tako da sva v Suhem ruševju brez težav našla Levo grapo, ki je bila prav vzorno shojena - hvala za stopinje. Leva grapa je trenutno smučarsko zelo lepo narejena, žal pa snežne razmere ne vlivajo zaupanja. Nekje na sredini je ena večja kloža, kjer bi se s smučmi dalo 'stisniti' ob robu, a tudi zgoraj (slabih 50 m pod grebenom) so se sledi zaradi napihanega snega zdrenjale ob skalah direktno na greben. Smučarski prehod na greben sva tudi malo potipala: skorj(ic)a bi pri smučanju plazila, a glavni problem je okoli 30-40 cm debela vršna plast na pomrznjeni podlagi, ki naju ni prepričala, da bi odsmučala po pristopni grapi. Po grebenu sva nadaljevala desno na predvrh Vrtače in odsmučala po Osrednji grapi, ki je bila (glede na sledi) v soboto presmučana - smučarsko je bilo (pod)povprečno. Pod steno pa je bilo vse bolje, saj se je v Ruševju po par cm novega snega prav na mehko vijugalo. Po prečki do Zelenice rodeo po razbitih-pomrznjenih sledeh, nadaljevanje do Ljubelja pa spet prav luštno...
23.3.2013: Špik nad Tratico (Cime Gambon alta, 2405 m) Špik nad Tratico, JZ grapa, Z, 45°, 500 m. Nekaj fotk z ogleda izpred dveh let. Poročilo, Turni klub Gora: Tudi nad Pecolom so se očitno nalezli koroškega (avstrijskega) sindroma vožnje z motornimi sanmi in ratraki vsevprek po zasneženih planinah. Žal. Danes so imeli svojo zabavo ljubitelji perutnine, ki so jih pripeljali skoraj povsem pod pobočje Špika nad Nosom, kjer so s 'kanoni' ovekovečili svojo perjad. Zjutraj je bila hoja po cesti na Pecol zaradi ratraka kar malo mučna (pomrznjeno), na planoti je sneg predelan, pomrznjen in se je uživaško hodilo vse do vstopa na vršno nadstropje Špika Hude police. Takoj nad vstopom sva odvila desno po izrazitem in precej strmem žlebu (blizu 50°), zatem po obsežni flanki do stika z mulatjero in levo po prehodih na vrh Špika nad Tratico. Z vrha sva odsmučala po Z strani (malo pod vrhom je bilo potrebno poskočiti čez skalo, sicer pa zgoraj ni odjenjalo in še skorja se je luščila), nižje sva v levo ujela pristopne sledi. Pri stiku z mulatjero je Marijana nadaljevala mimo Škrbine v Tratici po normalni smeri (odjenjano, zelo dobre razmere), sam pa sem nadaljeval v okviru pristopne smeri. Strmemu žlebu sem se umaknil po desni strani, kjer je smučarsko bistveno lepše (= širše). Razmere pa kar v redu, sicer je bilo v večjem delu bolj ali manj trdo, ampak je bilo grifig. Smer je visoka 500 m, strmina večinoma 45°, smučarska Z. Pod steno je bila smučarija res odlična - veselec naju je razvajal vse do ceste. Tudi zratrakirana cesta je bila odjenjana in je šlo prav krasno skozi ovinke.
5.3.2013: Nedirektna Direktna v Begunjščici Popoldne sva pogledala v Direktno grapo Begunjščice. Obiska v njej po zadnjem sneženju ni bilo, bila je splazena, snežne razmere za smučanje krasne. Žal že prvi skok, bolje rečeno ožina, ni bil smučarski, a bi se še dalo pri smučanju brez posebnih težav skočiti, kar pa žal (vsaj za naju) ni veljalo za drugi skok, kjer bi morala kar nekaj metrov po luftu. Za peš je bilo oboje brez problema. Na vrhu snežišča nad spodnjim delom grape, tik pod zgornjo stopnjo, je bilo na lepem precej napihanega snega, stabilnost slaba, zato sva odvila levo in sestopila v Osrednjo grapo, ki sva jo dosegla tik pod ožino. Takoj nad ožino pa sva malo čudno pogledala desno, kjer se je odprlo ožje nadaljevanje, ki ga še nisva nikoli hodila. Šla sva seveda za nosom, višje prečkala Osrednjo in na greben izstopila po levi varianti, ki so si jo za svojo vzeli pešaki, saj smučin ni bilo videti, za peš pa je bila avtocesta. Odsmučala sva po tej vijugasti varianti Osrednje. Razmere baje niso nikoli slabe, so samo slabi smučarji. Kakorkoli, danes so bile smučarske razmere v Osrednji in še naprej do Ljubelja bolj slabe. Še najboljše je bilo takoj z grebena...
2.3.-3.3.2013: Nad dolino Zirknitz (Grosse Zirknitztal) Malo raziskovanja, Stanziwurten so "reklamirali" na "sosednjem" forumu, na njegovem vrhu nama je bližnji Alteck (na drugi strani doline Grosse Zirknitztal) kot nedeljska izbira sam od sebe padel v oči. Snega je v tem koncu bistveno manj kot pri nas, posebno v dolinah. Če nad izhodiščem ne bi bilo ravno in/ali cesta, se do avta ne bi prismučalo, izhodišča pa so tam okoli 1500 m... 2.3.2013: Stanziwurten, 2707 m Izhodišče Mitten, cesta je plužena do 1440 m. Po markirani potki na planino Mittner, malo vzhodno po cesti, zatem vseskozi v okviru prostranega JZ slemena na vrh. Srečala nisva prav nikogar, jih je pa nekaj komadov glede na sledi uživalo dan prej. Najprej sva odsmučala po nedotaknjenem Z pobočju, ki je ponudilo krasno smučarsko uživancijo: 35° naklonina, široko pobočje in od sonca in vetra le malček obdelan pršič. Dobrih 400 m nižje sva zapregla pse in povlekla prečko do pristopne špure ter še enkrat na vrh. Pri drugem spustu sva sledila smučinam, ki so naju z vrha vodile malo vzhodno od JZ slemena. Na J straneh je bila sicer skorja, ki jo je sonce omehčalo, da je bila smuka prav luštna. Tudi ko so sledi odvile nazaj na normalko, sva vztrajala v liniji, ki je vodila vseskozi vzporedno s slemenom, saj so bili tereni po najinem okusu lepši kot v okviru normalke. Spodaj nad planino naju je pričakal "gnoj", zatem po "sankaški" cesti brzinsko do avta.
3.3.2013: Alteck, 2942 m Izhodišče na razcepu za Grosse in Kleine Zirknitz, pozimi plužijo, 1640 m. Po cesti levo do elektrarne, zatem gotovo najbolje v okviru markacij (ki jih je težje loviti) ob potoku navzgor, na 1950 m se krnica na široko odpre. Do zatrepa in desno naravnost navzgor po zahodnem pobočju do križa na vrhu Altecka. Vršno zahodno pobočje je kar prostrano, v povprečju strmo (blizu) 40° in visoko 300 vm; za smučarsko T-. Sledi na 'najini' strani nobenih, z druge strani (smučišče Mölltaler Gletscher) pa je vrh v soboto dočakal nekaj obiska. Razmere danes niso bile takšne, kot sva jih pričakovala in doživela dan predtem na zahodnem pobočju "Stanzija". Bilo je kar nekaj napihanega snega, tudi test snežne odeje ni bil povsem zadovoljiv, tako da sva navzgor do križa lovila najbolj varne prehode. Z vrha sva zato odsmučala po s soncem bolj obsijanem delu pobočja, razmere pa kar solidne, klož(ica)a ni prav veliko motila. V krnici je bila smuka spremenljiva, večinoma prav luštna, mestoma pa skorja ali trda kloža. Teren je za turno smuko prav idealen, prostran, edino zjutraj je dolina pravcati hladilnik, saj sonce zelo pozno posije vanjo. Tudi v spodnjem delu (pod 1950 m) je šlo presenetljivo lepo, saj je navzdol lažje loviti "idealno" linijo in le en mini potoček sva morala prečiti, ter navzgor odštamfati par metrov. Edino Rojacherspitze je danes zaštrajkal, se bova pa še kdaj vrnila, saj je tudi Zirknitzspitze smučarsko zanimiv vrh!
28.2.2013: Turno pohajkovanje pod Poliškimi Špiki V znamenju kratkih razjasnitev, sicer pa megla, difuza in plazovi z vršnega nadstropja.
26.2.2013: Jerebikovec V nedeljo so izjemno hvalili pršič in sva šla z zamudo pogledat, če je še kaj užitnega ostalo. Na koncu je bilo presenetljivo spodobno - glede na najina pričakovanja. Pršiča sicer ni več in tudi kakšnih 10 smučin je bilo že zarezanih, a prostora za res dobro vožnjo po mehkem celcu je bilo še dovolj. Edino povsem spodaj je šlo odsekoma po skorji. 25.2.2013: Še enkrat Peca, tokrat s planine Luža Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče nad Rieplom, včeraj žal ni hodil nihče, utiranje špure je bilo danes precej težaško delo, že do planine Luža se je v takih čudnih razmerah hudo vleklo. Sneg spodaj moker in mehak, nad zgornjo planino je bilo precej kompaktno vse skupaj in se je malo udiralo, zatem pa spet moker sneg, zgoraj zadnjih 200 vm suh sneg: 'rahla' kloža, ki se bolj malo predira. Slabih 100 m pod vrhom sva pregledala snežno odejo: na prvi pogled izgleda zelo kompaktno, a na 30 in na 50 cm globine sta drsni plasti, kjer klada zdrsne že ob majhni obremenitvi. Na bolj strmem pobočju bi gladko obrnila, a tu je enostavno prepoložno, da bi se splazilo. Za vzpon sva rabila še enkrat več časa kot običajno. Z grebena dol je bilo prvih 200 vm prav krasna in mehka smuka, zatem nekaj časa ni šlo nikamor, ker je moker celec preveč zaviral, nad zgornjo planino in pod njo pa je šlo spet fino vse do spodnje ceste. Povratek od Luže do avta je šel tudi brez psov.
24.2.2013: Kresišče s Koroške Poročilo, Turni klub Gora: Da ne boste mislili, da nisva nič smučala in cel dan samo kidala. Sploh nisva kidala, ker sva majhno punčko nahecala, da je namestu naju dve uri premetavala novozapadli sneg; ki se danes sploh ni več meril v cm in do kam se palica udre brez upora. Novega snega je enostavno preveč in še pretežak je. Tudi za široke smuči in relativno kar strmo gozdno pobočje, je bilo takega 'nešampanjskega' pršiča odločno preveč. Skupaj z nama so štartali (Altfinkenstein, 925 m) še trije našpičeni domačini, ki so nama orali zamedeno smučino. Na grebenu je močno brilo z južne strani, vseskozi je padal sneg, proti vrhu so razmere postale vse bolj sumljive, tako da sva zaključila pri zadnji smreki kakih dobrih 10 m pod križem, ki se ga je komaj videlo, domačini pa so mimo naju brezkomromisno odjurišali prav do vrha. Smuka nič posebnega, tam kjer je strmo, je šlo lepo, kjer je bolj položno, pa so prav prišle smučine, kjer si ujel nekaj zaleta za naslednjo porcijo pršičarjenja.
23.2.2013: Peca (Veška kopa, 2074 m) Slovarček za telebane:
Poročilo, Turni klub Gora: Tokrat sva štartala iz Globasnice (Podroje, 580 m), bila sva precej pozno na izhodišču, imela obilo sreče z vbodom ture (začetek po cesti ob potoku Globasnice), in potem sva za 'nagrado' do vrha lagodno špancirala po jutranji smučini treh neznanih mučenikov - hvala. Pod Veško planino (1568 m) sva srečala mnogo 'smrežakov', nad njo pa veliko turnih smučarjev; ni nama pa bilo čisto jasno, odkod so se vsi vzeli... Novega snega je toliko, da se palica brez upora pogrezne 40 cm, če se pa nasloniš, si pa takoj vsaj do komolcev v snegu. Vršnih 100 vm je bilo sicer bolj tako (malo klože, malo napihanca), zatem se je pa začela zabava in vse globje plavanje v pršiču (danes sicer ni bil pravi 'šampanjski' pršič kot včeraj). Na najini precej strmi gozdni vršni varianti (konkretno desno od markacij) ni bilo še nobene špure, na 1500 m sva se križala s smučinami, zatem sva čez Travento spet plavala po nedotaknjenem snegu, nižje pa sta se nama pridružili še dve smučini. Na cesto sva padla dobrih 100 vm nad izhodiščem. Bombastično.
22.2.2013: Povna peč nad Ljubeljem Poročilo, Turni klub Gora: V četrtek (na stari pršič zgoraj 10-15 cm novega) in petek (še dodatnih 15 cm novega) popoldne sva bila na avstrijski strani mejnega prehoda Ljubelj in sva potipala teren na zahodni strani. Včeraj sva poskusila približno v smeri proti Trianglu, pa se nama ni ravno izšlo, tudi teren ni preveč varen pred plazovi. Nekje na 1500 sva obupala in odsmučala navzdol. Smuka zgoraj bolj švoh, povsod malo plazovine ali pa pomrznjena skorja pod novim snegom. Spodnja polovica je šla luštno. Danes sva skočila na Povno peč s SZ. Na 1200+ m se svet postavi precej pokonci in višje je treba ujeti en strm prehod, ki privede na zgornje "smučišče". Povsod bolj ali manj redek gozd. Prehod je kar strm, dobrih 40° in ga je za 50+ vm, nasploh je celotno pobočje precej strmo in šele proti vrhu se teren malo položi. Na greben sva prišla Z od Povne peči, kakih 20 m nižje. Smuka po redkem gozdu je bila zgoraj res fenomenalna in ker je tako dobro norelo, sva v žaru smuke začuda zgrešila ključni prehod. No, staknila sva še enega, ki pa je precej slabši. Nov sneg je bil še kar solidno sprijet s podlago, le na največji strmini je ob "divjanju" malo tudi plazilo.
17.2.2013: Nabojs, 2313 m Poročilo, Turni klub Gora: Igor, res hvala lepa za gaz in še bolj za ažurno poročilo o razmerah. Hvala. Seveda je Nabojs vreden opisa, čeprav se hecaš, da so tvoje ture bolj 'tako'..., no vseeno sva zadevo malček popestrila... ;) Danes kar precej ljudi na Nabojsevi škrbini, pred nama trije na vrhu Nabojsa. Midva sva navzgor odnesla tudi smuči, saj je vstopna rampa/grapa izgledala zelo lepo narejena: bolj ali manj zbit suh sneg. Nadaljevanje proti vrhu je žal slabše, večinoma skorjasto. Nov sneg se je pa solidno sprijel s podlago, vseeno sva navzdol odsmučala previdno. Pod Nabojsevo škrbino pršič ni več 1A, po krnici se pa prav lepo pršičari. Kmalu pod kočo sva sledila številnim smučinam levo, da vidiva direkten prehod v dolino, pa razen štamfanja žal nisva nič videla. Ko so predhodniki obupali s štamfanjem in zapregli pse, sva imela midva vsega dovolj in v smeri letne poti prečila rahlo navzdol ter ravno ujela prehod preko mostička.
16.2.2013: Bistriška špica (Peca, 2113 m) Poročilo, Turni klub Gora: S planine Luža na Peco. Snega je nekje od četrt metra do slabe pol metra več kot prejšnji teden. Pršiča je seveda manj in je že malo "postan" (malo sonce, malo veter, malo temperature v spodnjem delu), a je bil skoraj v celoti zelo lepo smučljiv. Tudi nezvoženega snega je bilo še v izobilju, čeprav sva drugi spust opravljala med zadnjimi.
10.2.2013: Smučarski poligon na Murnovcu (1864 m) Poročilo, Turni klub Gora: Na turo je s poročilom povabila tejaoman.info (tam je tudi opis ture, edino pridevnik 'redek' v povsem spodnjem delu gozda ni mišljen smučarsko ;). Z izhodišča štartava skupaj z večjo vodeno skupino, na Murnovcu sva razglede uživala sama. Z vrha sva odsmučala precej desno od vpadnice (od zgoraj gledano, na sever). Ker je bilo pršičarjenje res uživaško, sva zadevo še dvakrat ponovila (vršnega spusta je točno 200 vm, odsekoma precej strmo, redek gozd). Vmes so z Murnovca za najinima smučinama odvijugali tudi 'vodenci', tako da sva naslednja spusta izbrala tik desno ob vpadnici, kjer je bilo še nedotaknjeno in kar se je izkazalo za najboljšo izbiro. Vsak naslednji spust je bil boljši. Grebenski pristop na Kresišče je zanimiv (z vmesnimi spusti prav divji), z vrha je pred nama glede na sledi peljalo res polno ljudi (tudi na jug je bilo zvoženo), a se je brez težav našel nedotaknjen pršič vse do nekje dobrih 1400 m (z grebena na sever se je najbolje držati čimbolj desno), zatem kakih 300 vm drenjanja po zvoženem odseku, za konec pa po pršiču še čez bivše smučišče do avta.
9.2.2013: Hajnžev Praprotnik, 1727 m Poročilo, Turni klub Gora: Danes so se očitno vsi novodobni "levi fašisti" zarotili proti nama. Prejšnji teden so reklamirali Hajnžev graben, da je očiščen in prijeten za turni sprehod. Tako sva štartala povsem spodaj v Zvrhnjem kotu, pri Maleju. A pot ni očiščena, je pa zato na nekaj mestih podrta... Pri Hajnžu (tam se Hajnžev graben konča) naju je pričakala smučina, ki je prišla od Gornika. Sledila sva ji po neverjetno položni cesti, ki je pred par leti gotovo še ni bilo. Na razcepu markirane poti je šla smučina še vedno po cesti, pa sva ji še malo sledila do konca ceste, kjer naju pričaka odbita prečka skozi goščavo. Še vedno slediva predhodnikoma (ugotavljava, da sta poznavalca, ker sicer živa duša ne bi zarila v tako smotan svet). Po goščavi prideva na poseko in po nekaj zoprnih okljukih sva res na prijetnem in razglednem slemenu. Žal vse okoli megla, in še snežinkalo je, tako da niti do stene Košute nisva dobro videla, pa tudi sprehoda je bilo hitro konec. Najprej naravnost navzgor po strmem, gostem in relativno ozkem gozdnem grebenu, nato predhodnika obupata in sta šla peš. Tu nama je bilo že jasno, da sta bila pred nama popolna nepoznavalca in res sta nad nekim lovskim vikendom nekje na slabih 1500 m obupala, ter odsmučala desno v hosto. Nadaljevala sva proti vrhu, svet se je lepo odpiral in zgoraj sva našla res krasno "flanko" ter tik pod vrhom stopila celo na smučino, ki je prišla s SV. Ker so ti predhodniki očitno našli na vrh, sva jim zaupala in sledila pri spustu. Vršni del spusta je bil res fenomenalen: ravno prav redek gozd, ravno prava naklonina in obilo pršiča. Spodnji del je bila žal slabše smučljiva ožja grapa, zaključek pa senožeti nad Gornikom, do kamor plužijo in tam bi tudi morala imeti izhodišče. Za naju se je spust šele dobro začel. Ker nama spust po Hajnževem grabnu ni ravno vzbujal skomin, sva nadaljevala po delno spluženi cesti do Mlečnika, kjer nama domačinka ni hotela "izdati" direktne (markirane) variante v dolino. Dovolj sva trmasta, da sva jo šla vdet, a sva jo brez zemljevida (ki je ostal doma) gladko falila. Tako sva bluzila čez senožeti, skozi hosto, preko ceste, mimo Mihca, skozi še eno prečko in hosto ter začuda markacijo na koncu celo ujela, točno ob stiku z dolino. No, vsaj smuči nama ni bilo potrebno sneti.
8.2.2013: Dvojna Veška kopa, 2074 m (Peca) Poročilo, Turni klub Gora: Izhodišče za nas Gorenjce klasično, nad Rieplom. Špura je bila že potegnjena včeraj. Do gozdne meje pršič, nad drevesno mejo kloža. Tam sva jo po svoje ubrala levo na še "deviško" Veško kopo. Odsmučala sva v SZ smeri: vršnih 100 vm v okviru poti (kloža), zatem pa 500 vm uživancije po prvovrstnem pršiču naravnost navzdol (zgoraj redek gozd, zatem plitva grapa) do ceste, ki vodi v Globasnico. Ker je bilo tako noro fino, sva šla še enkrat gor pod Veško kopo (špura nama je bila medtem frišno potegnjena) in sva sneg še enkrat zaprašila. Za kratko sva nalimala pse in navzgor do prve serpentine (1500 m), zatem pa sva odsmučala v severni smeri preko Travente v dolino Globasnice. Vmes sva izbrala en zaraščen odsek z manj snega, ki bi se mu lahko tudi ognila, sicer sva smučala po redkem gozdu po več ali manj krasnem pršiču. Cesta in vzpon nazaj do avta (sedlo Luža) se vleče kot čreva, čeprav ga je samo dobrih 400 vm - tako položno cesto je res težko najti.
7.2.2013: Povna peč, 1503 m Poročilo, Turni klub Gora: Popoldne z avstrijske strani na stari Ljubelj, krasen spust dol na sever, še enkrat gor na Ljubelj in po grebenu na Povno peč. Zaključiva tik pod vrhom, novega snega povsod okoli četrt metra, super smučljiv pršič. Odsvetujeva, da bi pri spustu kdo sledil najinima špurama. S Povne peči sva poskusila na pamet direktno dol na sever, vršni del je bombastičen, nekje na 1200+ m pa se začnejo problemi, gozdno pobočje se zoži v grapo s skoki, tako da sva morala precej 'čarati', da sva pred temo pocikcakala do izhodišča.
4.2. in 2.2.2013: Nad Ljubeljem Veter in sonce sta navkljub gozdu in senčni legi naredila svoje, pršiča ni veliko ostalo. Navzgor grede (najine petkove sledi je zamedlo, predhodnik pa je vlekel precej nemogočo špuro) sva se tokrat v jasnem vremenu lahko dobro razgledala za smučarskimi variantami. Najbolj mamljiva je direktna na sever s kote 1415 m, a je tam pršič že predelalo sonce in sva obrnila. Tako sva malo pod kočo izbrala redek gozd (levo od petkove variante), ki ga sonce ni obliznilo, pa tudi klože je bilo 'le' bolj za vzorec...
Poročilo, Turni klub Gora, petek: Na avstrijski strani Ljubelja je snega konkretno več, parkirava na prvi serpentini pod tunelom in v okviru ceste na stari mejni prehod Ljubelj. Prav po cesti sva hodila zelo malo: v spodnjem delu po senožetih, v srednjem naravnost skozi dovolj redko hosto (obe bližnjici desno od ceste), zaključek po cesti do Koče na Ljubelju. Od tam sva nadaljevala zahodno po/ob grebenu do prvega vrha (1415 m), čez greben je vlekel kar močan severnik. Novega snega je bilo 20 cm (ob 17 h in je še močno padalo), 400 m spusta je bilo zelo solidnih: od koče malo po cesti, potem pa na prvem 'pametnem' mestu levo skozi dovolj redko hosto. Pri Šent Lenartu za kratko po cesti, zatem spet levo čez senožeti in čez potok.
3.2.2013: Kovk in Konjščica Poročilo, Turni klub Gora: Cesta nad Ukvami je bila ob 10 h splužena, pri Oštariji takrat že polno pločevine, novega snega spodaj 25 cm, višje pa (dobrih) 40 cm, vseskozi je nažigalo sonce, na vrhu pa tudi severnik. Za tako položno pobočje je bilo novega snega odločno preveč, tako da nisva iskala nedotaknjenega pršiča, ker je preveč zaviralo, temveč ravno prav zvožen celc. Zatem sva skočila na Konjščico, kamor je tudi bila potegnjena špura. Novozapadlega je bilo še več (50 cm, tudi več), smuka pa malček boljša, saj je malo bolj strmo in gozdno. Spodnji del mimo planine do Oštarije je bil popoldne v senci in se je naredila skorjica.
27.1.2013: Homo alpinus cavusprofundus (luknjač) Med forumaši (Turni klub Gora) so se začela prerekanja glede poimenovanja določene podvrste Homo alpinusa (slovensko planinec), zato osvetlimo znanstveno terminologijo v skladu z najnovejšimi izsledki. Podvrsta Homo alpinus hiemalis (turni smučar) se je od časa raziskav dr. Janka Mlakarja v gorah izjemno namnožila, saj je turni smučar vse bolj prilagojen za preživetje v zahtevnem zimskem gorskem okolju. Najbolj opazna morfološka sprememba evolucijskega razvoja zadnjega obdobja so stopala, ki so se nekoliko skrajšala, zato pa so postala bistveno širša in premorejo izrazit stranski lok. To turnemu smučarju v globokem snegu omogoča boljšo plovnost, hkrati pa v vseh snežnih razmerah večjo okretnost, da ga je prav zabavno gledati. Homo alpinus vulgaris (navadni planinec) običajno pozimi dremlje in se le malokrat odpravi v gore. Večinoma se zaradi njemu sovražnega okolja (preglobok sneg) drži ustaljenih gozdnih poti, ki se zaključijo v planinskih kočah, kjer jih pogrejejo, napoje in napasejo, zatem pa ostrižejo. V zadnjih letih postaja vse bolj dokumentirano, da se je v genskem bazenu navadnega planinca razširila zanimiva vedenjska mutacija, ki mu omogoča gibanje v zimskem okolju tudi višje v gorah. Nekateri navadni planinci so namreč začeli v globokem snegu slediti turnim smučarjem, tako da hodijo po njihovih sledeh, kar jim zelo olajša gibanje. V smučinah za sabo puščajo luknje (gladko sled podaljšanih stopal turnih smučarjev pri hoji neenakomerno naluknjajo), odtod se jih je kmalu prijelo vulgarno ime luknjači. Med znanstveniki trenutno še teče debata, večina pa se strinja, da že lahko govorimo o povsem novi podvrsti: Homo alpinus cavusprofundus. Podvrste planincev gensko niso daleč narezen (speciacija je v teku), tako da se med sabo lahko poljubno parijo. Zanimiva so odkritja križancev med luknjačem in turnim smučarjem: Homo alpinus gigantopedarius (krpljar, križanec turne smučarke in luknjača) in Homo alpinus gigantopedariustabulatus (deskar, križanec luknjačice in turnega smučarja). Vse bolj je tudi dokumentirano, da ti potomci niso plodni, saj mladičev krpljarjev in deskarjev dosedaj še niso opazili. Zadnji vikend sva na območju nad Plavškim Rovtom in Planino pod Golico v sledeh turnih smučarjev preučevala povsem sveže sledi luknjačev, ki so navkljub globoki snežni odeji vodile prav do najvišjih vrhov, kar nesporno dokazuje veliko evolucijsko prednost omenjene mutacije. Sobotna znanstvena odprava kolegov na Golico je poročala, da je bila na vrh potegnjena povsem sveža sled turnih smučarjev in že takoj v nedeljo sva lahko v njih merila globoke sledi luknjača. Sklepamo lahko tudi, da imajo luknjači dostop do spletišča, kjer se med sabo družijo drzni turni smučarji in poročajo o svojih junaških podvigih - kar zelo radi počno, vključno s slikovnimi prilogami.
26.1.2013: Smučarski poligon za Hruškim vrhom Na Hruški vrh z juga preko Hruške planine - nasploh sva bila prvič turno na Hruškem vrhu, tako da sva bila prav vesela, da nama je "Bajsi tim", ki sva ga srečala na vrhu, razkazal res čudovit smučarski "poligon" na severni strani Hruškega vrha. Posebno drugi spust na poligonu, po širokem in golem vršnem pobočja Koprivnjaka vse do koroške planine Rožca, je bil v danih razmerah čudovit. Nasprotno od pričakovanj je bila super tudi smuka po južnih pobočjih Hruškega vrha. Tu sva za spremembo midva vodila oba "bajsija": z vrha direktno dol mimo redkih macesnov, zatem pa več ali manj kar naravnost naprej v dolino. Cest in pristopne "avtoceste" sem se ogibal, tako da smo smučali po bolj ali manj redki hosti, dokler nas nisem temelijto izgubil. Po uri napornega lomastenja sem in tja se je izkazalo, da smo povsem drugje, kot sem mislil, in da v spodnjem delu (nad Zajamnikom) obstajata dva pristopa do planine, vzhodni in zahodni... "Bajsija", oglasita se po mejlu, da se malo odkupiva ;-)
20.1.2013: Mrežce Poročilo, Turni klub Gora: Na izhodišču (pri spomeniku) je bilo novozapadlega snega 2 cm in ravno sva po radiu poslušala vremenska napoved, ki je "ugibala" o tem, da bo meja sneženja zjutraj na 800 m in se bo čez dan dvignila na 1500 m. Zjutraj je na Pokljuki žal veselo padal dež. Če bi bila zlobna (kar sva z veseljem ;-), bi komentirala, da se jim očitno niti skozi okno ne ljubi pogledati. Pol ure kasneje je na Lipanci tudi veselo deževalo, točno ob 9:00 je bila snežna meja na slabih 1800 m. Cokle so se pri vzponu delale kot za stavo, niti maža ni kaj veliko zalegla, zato pa so k prirastku cokel "pomagale" luknje nekega junaka, ki se je včeraj na Lipanco potrudil peš. Smučanje v takem nič posebnega, zgoraj se je še dalo solidno vijugati, nižje pa v mokrem celcu le bolj tako-tako. S ta širokimi elankami je sicer še kar šlo; Marijani pa pod 1700 m več ali manj ni šlo nikamor, razen direktno v moker sneg, odkoder se je kar umetnost izkobacati - če stopiš (padeš) s smuči dol, si do pasu v snegu.
12.1.2013: Greilkopf, 2581 m Poročilo, Turni klub Gora: Taxi tokrat ni pririnil čisto do zgornjega parkplaca, zmanjkalo je 50 višincev, cena pa je ostala polna (5 eur). Preko noči je padlo (dobrih) 10 cm na večinoma kompaktno (deloma pomrznjeno) podlago, vendar je veter nov sneg razporedil precej neenakomerno. Ciljala sva na Geisslkopf preko Feldseescharte. Na dobrih 2100 m sva preverila snežno podlago, višina snega blizu 150 cm, nekje na polovici višine je izrazita drsna plast, klada je ob večji obremenitvi zdrsnila. Obrnila sva, odsmučala dol do ravnine, se vzpela do špure (avtocesta) za Hagenerhutte in sledila večini, ki je pociljala na Greilkopf (2581 m). Vmes sva lahko opazovala, kako se je na vzhodnem pobočju Geisslkopfa verjetno preko noči utrgala kloža in pometla pobočje do tal. Danes je bil Greilkopf najbolj obiskan vrh v okolici, gotovo je navzdol peljalo več kot 30 smučarjev in pogled na povsem zvoženo normalko (bila sva skoraj zadnja) naju je preusmeril po vesinah več ali manj direktno navzdol, kjer sva lahko 'orala' po deviškem pršiču. Novega snega na vršni glavi je bilo tudi 30 cm, večinoma pa nekje do 20 cm. Nižje sva po stiku s 'smučiščem' lovila nedotaknjen pršič desno od predhodnikov. Zelo dobra smuka. Edino tam kjer je bilo manj novega snega, je motila pomrznjena podlaga. Cesta je še v celoti smučljiva, čeprav jo plužijo za taxi.
31.12.2012-1.1.2013: Nad Kalksteinom (Villgratner Berge) Mrknil nama je še zadnji Panasonic in hkrati najstarejši model od treh iz serije TZ. Zaslonček ne dela več, tako sva morala slikati na pamet in z uporabo opcije "burst". Za eno fotko si naredil rafal posnetkov s kroženjem zapestja - nekako v stilu "Lolek in Bolek". Začuda je celo kakšna uporabna fotka uspela... Da ne pozabiva glavnega: zahodna pobočja Kreuzspitze so v primernih razmerah turnosmučarska pravljica. Tudi prav zgodaj ni potrebno pričeti s turo, kar je za nas zaradi oddaljenosti kakor naročeno - sonce na široka vršna pobočja predvrha posije šele opoldne. 31.12.2012: Kreuzspitze (2624 m) in Mosesgungge (2552 m) Poročilo, Turni klub Gora: Vzhodna Tirolska: iz Lienza v Sillian in desno v zatrep doline Kalkstein, parkira se pri cerkvi (1636 m). Po cesti vzpon na planino Lipperalm (1904 m), sledi še nekaj ceste, zatem se v desno odprejo široka zahodna pobočja Kreuzspitze. Na vrh se smučina vzpne v loku proti desni. Položna pobočja normalke so primerna za vsakogar, nekje do 25°. Razgledi na Dolomite so izjemni. Snega je v teh koncih veliko tudi v dolini. Na planini in višje je bilo približno (vsaj) 20 cm pršiča, pod njim je bolj kompaktna podlaga. V ponedeljek je bilo na pobočjih Kreuzspitze preko celega dne več kot 50 ljudi, za vikend pa glede na sledi prav gotovo tudi še več, ampak na prostranih pobočjih se vse porazgubi. Normalka je bila sicer zvožena, a se je tudi tam videlo še več kot dovolj prostora za nove smučarske podpise. Glavna poslastica so široke vesine, ki padajo z južnega predvrha (Mosesgungge, 2552 m), tam je bilo (d)opoldne videti bolj malo smučin. Prvi spust sva zastavila z glavnega vrha stran od normalke, s tem da sva po grebenu prečila proti predvrhu in potem navzdol lovila noro uživaške pršičaste flanke do izravnave na slabih 2100 m. Tako fenomenalne smuke to zimo še nisva ujela in sva se takoj zapodila še enkrat navzgor, tokrat po smučini naravnost na Mosesgungge. Tudi po drugem spustu še nisva imela dovolj brezskrbne uživancije in sva še enkrat zapregla pse, za četrtič pa je žal zmanjkalo dneva...
1.1.2013: Karlsspitze (2612 m) Poročilo, Turni klub Gora: Po tako odlični smuki sva ostala v dolini in po najdaljši noči v letu naslednje jutro sledila osamljenim smučinam na vzhodnih pobočjih Karlsspitze, ki sva jih prejšnji dan opazovala s Kreuzspitze. S planine Lipperalm preko strme in redko poraščene stopnje na obsežno izravnavo in za sledmi po plitvi in široki grapi, ki v JV smeri pada z južnega predvrha. Po (in ob) grebenu je še kratek valovit vzpon do glavnega vrha. S Karlsspitze sicer poteka tudi lahak turni smuk po JZ pobočju, odkoder je smučino ravno potegnil lokalec, ki nama je odsvetoval vse najine variante. Z vrha namreč poteka na vzhodno stran kar nekaj možnosti za spust, razmere pa na pogled res niso delovale primerno varne, zato sva sledila nekaj smučinam prejšnjega dne, ki so s predvrha zastavile proti SV. Zgoraj v strmem so bile razmere malo mešane, zatem pa naju je vse do planine spet razvajal pršič. Pod planino sva za spremembo namesto ceste sledila manj številnim smučinam (prepričalo naju je dejstvo, da se nobena smučina ni vrnila navzgor ;-), ki so "pikirale" v ozek graben, ki naju je začuda brez snemanja smuči pripeljal točno na parkplac.
|
