1. ime predmeta

MEDICINSKA ANTROPOLOGIJA

2. predavatelj

as. dr. Jože Štupnikar

3. število ur

30

4. letnik

IV.

5. namen predmeta:

Omogočiti celostno in poglobljeno spoznanje človekove podobe.

6. cilji:

Spoznanje človekove telesne, čustvene, duševne in duhovne narave omogoča Cerkvi uresničevanje njenega trojnega poslanstva v odnosu do človeka.

7. vsebina:

Formalni vidik, s katerega medicinska antropologija pristopa k človeku, je njegova psihofizična narava. V tem smislu govorimo, da je človek enota duha in telesa, ne pa - ima dušo in telo. Biološka zasnova močno zaznamuje človeka kot bitje, obdarjeno z razumom, svobodo in voljo, zato mora delovati odgovorno in etično v skladu s svojo naravo. Potrebno je spoznati, kaj so filozofski in kaj teološki temelji življenja. Klasična maksima C>mens sana in corpore sano‚ ima glede na sodobne razmere in način življenja posebno težo. Z njo se na poseben način ukvarja mentalna higiena, kateri je v predavanjih posvečena posebna pozornost. Ker gre za proseminar, je poudarek na branju literature, osebnem izkustvu, ki izraža različnost osebne, značajske, družinske, kategorialne in druge provenience.

8. metoda dela:

V predavanjih so nakazana antropološka, medicinska in teološko-moralna izhodišča, ki jih predavatelj skupaj s slušatelji poglablja v skupnem pogovoru, pri metodi skupinskega raziskovanja.

9. obveznost slušateljev:

Predavanja in vaje (branje, pogovor, delo po skupinah) so obvezna.

10. način preverjanja:

Preverjanje se vrši na vajah in kolokviju ali krajšem pisnem elaboratu.

1. ime predmeta

PASTORALNA TEOLOGIJA

2. predavatelj

red. prof. dr. Rafko Valenčič,
doc. dr. Vinko Škafar,
as. mag. Peter Kvaternik,
as. mag. Božo Rustja,
as. dr. Jože Štupnikar,
del vsebine izr. prof. dr. Borut Košir

3. število ur

120

4. letnik

V.

5. namen predmeta:

Sinteza filozofsko-antropoloških in teoloških principov ter njihova aplikacija v pedagoško-pastoralnem procesu.

6. cilji:

Spoznanje pastoralnih nalog in dejavnosti Cerkve v času in prostoru.

7. vsebina:

Izhodišče predmeta je Božji odrešenjski načrt, v katerega je vključena Cerkev kot vesoljni zakrament odrešenja. Samouresničevanje (aurealisatio) kot temeljna naloga Cerkve. Pastoralna kriteriologija postavlja merila za njeno samuresničevanje v konkretnih razmerah. Poseben poudarek je na organski pastorali, na njeni teološki in antropološki zasnovi in metodi, ki se izraža v pastoralnem načrtovanju in refleksiji. Samouresničevanje Cerkve se dogaja na ravni vesoljne in krajevne Cerkve, v župniji in v njenem odnosu do makro- in mikrostrukture (območje, škofija; družina, skupine). Med pomembna vprašanja sodijo subjekti pastoralne dejavnosti, kleriki in laiki, ki delujejo pod vidikom organske pastorale, prav tako razna področja pastoralnega delovanja, kot so mediji, diakonija (karitas), organizacije, kategorije... Celotna pastoralna dejavnost se uresničuje pod vidikom nove evangelizacije, katere sredščna misel je Cerkev v službi človeka in sveta.

Zlasti indivirualna pastoralna teologija izhaja iz sodobne sintagme, da je "človek pot Cerkve" (Janez Pavel II.). Spoznanje človekove individualne in socialne, telesne in duhovne narave na temelju antropoloških, filozofskih in teoloških ved omogoče Cerkvi celosten pristop k človeku. S tem človeku omogoča, da samega sebe spozna, vrednoti, sprejema in udejanji. Človek kot bitje, ki neskončno presega samega sebe (B. Pascal), nosi v sebi kali dobrega in posledice zla (greha). V duhu svetopisemskega izročila in osebne izkušnje je poklican k nenehnemu prizadevanju za dobro, k stalnemu spreobračanju (conversio continua), ki se na poseben način uresničuje v zakramentalnem območju, to je v zakramentu pokore ter v duhovnem vodstvu in svetovanju.

8. metoda dela:

oleg predavanj, vaj, osebnega pogovora in pogovora v skupinah še skupna refleksija glede novih spoznanj in kritičnega odnosa.

9. obveznost slušateljev:

Obisk predavanj, sodelovanje pri vajah, študij obvezne literature ter pisno izražena pričakovanja glede predmeta na podlagi osebnih izkušenj.

10. način preverjanja:

Kolokvij iz obvezne literature (med drugim: Cerkveni dokumenti 2, 10, 25, 70; KKC, ZCP), občasna pisna refleksija o pomembnih pastoralnih vprašanjih, pisni izpit z ustnim zagovorom ob koncu semestra.