Varstvo človekovega okolja

Varstvo okolja postaja vedno bolj aktualna tema, ljudje se vse bolj zavedamo da je svet samo eden in da ga moramo ohraniti vsaj takšnega kot je. Na ravni večine držav in politike je to zavedanje večinoma le pri besedah, tako da težko zaradi različnih interesov te besede prenesejo v prakso. V sedemdesetih letih so se s vprašanjem varstva okolja ukvarjala predvsem razna gibanja. Oblast gibanjem ni pripisovala velikega pomena, dokler jih niso razmere v državi prisilile v to. V veliki Britaniji so že leta 1956 morali sprejeti zakon o čistem zraku, ker so se dušili v smogu. V velikih mestih so morali v nekaj letih ukiniti vsa zasebna kurišča. V osemdesetih letih so začeli umirati gozdovi zaradi kislega dežja, države so morale sodelovati med seboj, ter sprejeti ukrepe za zmanjševanje oddajanja žveplovega dioksida v zrak.

Po konferenci OZN v Stockholmu leta 1972 se je vprašanje varstva okolja začelo urejati. Sprejeta je bila misel, da morajo tisti, ki uničujejo okolje plačati stroške odpravljanja ali preprečevanja škode. V naslednjih letih so razvite države sprejele različne konvencije, v katerih s sprejeli ostrejše standarde glede oddajanja škodljivih snovi v okolje. Manj razvite države zaradi pomanjkanja denarja težko sledijo novim standardom, vendar pa tudi največje, kot je ZDA ne sprejmejo vseh pogojev in ne izpolnjujejo različnih konvencij. Varovanje okolja je ponavadi postavljeno v ospredje ko se zgodijo razne nesreče, ki so lahko povzročene zaradi človeka ali pa so posledica podnebnih sprememb.