Destalinizacija v vzhodnoevropskih državah

Brez obzira na posledice so v nekaterih državah počasi začele spremembe. Povsod je prišlo do sprememb v ekonomskem usmeritvi. Zmanjševali so investicije v korist potrošnje, manjši poudarek so dali težki industriji v korist lahki, zmanjševali so pritisk na kmete zaradi kolektivizacije, večjo pozornost so namenili življenjskemu standardu državljanov. Večje razlike pa so se pokazale na drugih področjih. Povsod je prišlo do želje, da se odvrže t.i. stalinistični model socializma, kar je našlo izraz v zahtevah za neodvisnost in za demokracijo.

Krizi na Poljskem in Madžarskem, ki so si sledile v razmiku nekaj dni so imele svoj vpliv ena na drugo, razvijale pa so se različno. Oboji so pred sovjetsko vlado postavili podobno dilemo in jo prisilili v težke odločitve. Tako na Poljskem, kot na Madžarskem se je sovjetska vlada znašla pred narodnimi gibanji v katerih je prevladovalo neodobravanje njihove politike in njenih intervencij. V obeh primerih so bili sovjetski voditelji razdeljeni in reagirali so zelo pozno in prenagljeno.

Vzhodna Nemčija
Junija 1953 se je zgodila prva oborožena intervencija ene socialistične države v drugi. Po stavki gradbenih delavcev v vzhodnem Berlinu so se demonstracije razširile in so dobile izrazit politični prizvok. Med drugim so zahtevali so ukinitev novih norm, svobodne volitve, razpustitev ljudske milice in podobno. Prvi dan so se demonstracije končale mirno, naslednji dan pa so se jim pridružile še zahteve za odpravo komunizma, umik ruskih sil in združitev z Zahodno Nemčijo. Po neuspešnih poskusih ljudske milice je demonstrante pregnala sovjetska vojska. Uvedli so policijsko uro in prepovedali druženje več kot treh ljudi. Demonstracije pa so se kljub ukrepom razširile na celotno Vzhodno Nemčijo. Nemire so povsod zadušili z zelo odločnim ukrepanjem domače ljudske milice in predvsem sovjetskih oboroženih sil, razmeščenih na ozemlju Vzhodne Nemčije.

Berlinski zid
Veliko pravih spopadov in žrtev sicer ni bilo (po uradnem sporočilu vzhodnonemške tiskovne agencije je bilo 25 mrtvih in 378 ranjenih), toda to je bil prvi primer, ko je neka socialistična država (Sovjetska zveza) posredovala s svojimi oboroženimi silami v drugi socialistični državi z izrazito političnimi cilji in nameni – v obrambo določenega sistema in oblasti.

Poljska
Na Poljskem so že leta 1954 začeli z rehabilitacijami političnih zapornikov (leta 1951 zaprt Gomulka je bil potiho spuščen na svobodo) in ukinitvijo močnega Ministrstva za varnost.
Tajno poročilo Hruščova iz 20. kongresa pa se je na Poljskem prodajalo na črnem trgu in tako doseglo tudi zahodne medije.
Jeseni leta 1956 so se v mestih začele množične delavske demonstracije in stavke, ponekod tudi oboroženi spopadi s policijo in vojsko, ki so terjali po uradnih podatkih 38 mrtvih in okrog 200 ranjenih, po neuradnih pa veliko več. Demonstranti so povsod poleg socialnih zahtev postavljali tudi politične, predvsem demokratizacijo in obračun s stalinizmom. Poljsko vodstvo je bilo razdeljeno na stalinistično (Rokosovski) in protistalinistično (Gomulka) strujo. Stalinistična struja se je odločila, da bo uporabila sovjetske čete, ki so bile stacionirane na Poljskem na podlagi Varšavskega pakta. Protistalinistični tabor je organiziral oborožene skupine delavcev, ki so bile pripravljene na vojaško posredovanje. Vojaško posredovanje je preprečil politični dogovor. Najvišji sovjetski voditelji Hruščov, Mikojan, Molotov in Kagagnovič, so po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih končno dali soglasje k rešitvi, ki je pripeljala na oblast demokratično strujo pod vodstvom Wladislawa Gomulke.

Kaj so Poljakom prinesle zahteve po spremembi režima?
Pridobitve, ki so jih dobili Poljaki leta 1956 so se zdele impresivne, ampak veliko od njih se jih je kmalu izgubilo. Delavski sveti so ostali, padli pa so pod kontrolo partije in izgubili svojo vitalnost. Porast plač se je izničila z inflacijo; ekonomija ni bila pomlajena; večina koristi od svobode je imela kulturna sfera nekako do zgodnjih 60-tih let; tudi Gomulka je postal vedno bolj avtoritativen. Na drugi strani, pa je na dveh osnovnih stvareh Poljska bila spremenjena in odslej še bolj oddaljena od ostalih držav Vzhodne Evrope.

Madžarska
Burno je bilo vso leto 1956, šlo je za zelo oster in hud spopad med stalinističnimi in demokratičnimi silami. Stalinizem, je poosebljal partijski voditelj Matyas Rakosi, je bil na Madžarskem še zlasti trd, primitiven in krvav, zato je bil tudi odpor proti njemu toliko hujši. Pod pritiskom javnosti je julija Rakosi odstopil, toda zamenjal ga je prav tak stalinist Ernö Gerö. Javnost ni bila zadovoljna, politično vrenje se je nadaljevalo in postajalo vedno močnejše. Poljski dogodki so bili olje na ogenj madžarskega nezadovoljstva. Oktobra je prišlo v Budimpešti in drugih mestih do množičnih demonstracij. V Budimpešti je več ljudi demonstriralo na ulicah z gesli, ki so zahtevala široko demokratizacijo, spremembe v vodstvu in obračun s stalinisti, umik sovjetskih čet iz Madžarske, ter enakopravne odnose s Sovjetsko zvezo. Začeli so se prvi neredi in izbruhnil je pravi oboroženi upor. Sovjetske tankovske in oklepne enote, ki so skupaj z močnimi oddelki pehote začele dušiti vstajo v Budimpešti, ki je terjala več tisoč mrtvih in ranjenih. Vstaja se je razširila tudi na druga mesta. Po treh dneh se je vsaja za silo pomirila, k temu je prispevalo tudi to, da so odstavili osovraženega Geröja, ki ga je zamenjal Janos Kadar, prosovjetsko usmerjen. Na začetku novembra so začele sovjetske sile ponoven napad na Budimpešto, začela se je šestdnevna krvava vojna. Boji so zahtevali veliko žrtev na obeh straneh. Sovjetska intervencija je imela močne elemente pravega vojnega spopada med dvema socialističnima državama, saj je proti intervenciji nastopil del redne madžarske armade. Revolucija je pokazala, da ne glede na komunistične nasprotnike, Sovjetska zveza posreduje, da zaščiti svoje strateške interese. Dogodki so zavrli destalinizacijo v drugih državah.

Češkoslovaška
Komunisti so prevzeli oblast leta 1948, na sovjetizacijo pa se je država zaradi svoje razvitosti in demokratične tradicije le stežka privadila. Junija 1953 je prišlo do delavskih nemirov. Leta 1954 pa je odmeval proces proti bivšim komunistom, ki pa se ni zgodil zaradi sovjetskega pritiska ampak zaradi notranjih bojev. Zaradi 20. kongresa pa so zahtevali sklic izrednega kongresa. Maja 1956 je Češkoslovaška vlada razglasila denarno reformo, ki je pomenila takojšen in bistven dvig cen hrane in 12% znižanje plač. To so imenovali kot »drobilni udarec proti nekdanjim kapitalistom«. Tudi delavci v težki industriji, ki so v komunističnem sistemu delali dobro, so reagirali zelo ostro. Politična temperatura je rasla, tako kot življenjski stroški in vnele so se demonstracije in stavke. Izrazitejša destalinizacija pa se je začela šele v drugi polovici šestdesetih let. Stalinističnega voditelja Antonina Novotnega je leta 1968 zamenjal Aleksander Dubček. Ta je ljudem zagotovil državljanske narodnostne pravice. Izpeljali so decentralizacijo, federalizacijo republike in gospodarsko reformo.
V šestdesetih letih pa so se znotraj KP začeli reformni procesi, ki so pripeljali do t.i. 'praške pomladi'. Ljudje so podpirali reforme in Dubčka, proces pa je prekinila intervencija sil Varšavskega pakta, avgusta 1968. Ljudje so z demonstracijami kazali nezadovoljstvo s posegom invazijskih sil. V Pragi so zažgali sovjetski tank, ves poseg pa je zahteval 30 življenj in 300 ranjenih. Razumniki v Jugoslaviji so zelo ostro protestirali na napad na Češkoslovaško, oblast pa je reagirala zelo zadržano.
Praška pomlad leta 1968, se je pokrila z izbruhom človeškega radikalizma, gibanja ki je segalo prek oceanov in meja socialističnih sistemov. Povzročilo je sočasna družbena, večinoma študentska gibanja. Razkrila in razširila je razpoke v vzhodnoevropskem sovjetskem bloku. Podpirali in pozdravljali so je zahodnoevropski komunisti in države, ki so v vzhodnem bloku doživljale spremembe.Z intervencijo sil se je končalo mednarodno komunistično gibanje s središčem v Moskvi. Sovjetski blok je zdržal še dvajset let, a le zaradi grožnje s sovjetskim vojaškim posredovanjem. Češkoslovaška po letu 1968 doživlja razvoj, ki leta 1989 pripelje do 'žametne revolucije', in do delitve države na dva dela.