Indija

Potem, ko se je imperij leta 1926 preimenoval v Britansko skupnost narodov, so neodvisno notranjo in zunanjo politiko dobili nekateri dominioni (angl. iz lat. dominium: last, posest, po letu 1917 pomen – svobodni narodi). Tudi Indija 'najlepši dragulj v britanski kroni' je želela postati svoj dominion, še posebej zato, ker je med vojno pomagala Veliki Britaniji na bojiščih v Evropi, Srednjem vzhodu in Mezopotamiji. Po prvi svetovni vojni so tako Indijo zajeli protiangleški nemiri.

Mohandas Karamhand (Mahatma) Gandhi (Mahatma: velika duša) je leta 1920 postal vodja indijske kongresne stranke. Zahteval je avtonomijo in začel s državljansko nepokorščino, t.i. politiko pasivnega odpora proti Britancem. Gandhi je hotel, da bi Indijci bojkotirali britansko industrijsko blago. Britanci so odgovorili z ostro represivno politiko, protiangleški upori pa so se nadaljevali. Gandhi in Džavaharlal Nehru sta na tradicionalnem kongresu v Lahoreju zahtevala popolno neodvisnost. Britanci so zapirali politične in sindikalne voditelje, med drugimi tudi Gandhija.

Britanski parlament je sprejel zakon s katerim je leta 1937 Burmo odcepil od Indije. Indija je ostala pod britansko vladavino, urejena kot zveza pokrajinskih državic, ki so dobile avtonomne lokalne vlade in bogate maharadže na čelu. V tem času je prihajalo do spopadov med hindujci in muslimani, kajti Britanci so spretno razpihovali verska in socialna in druga nasprotja svoje najbogatejše kolonije. Muslimani so si želeli svojo državo – Pakistan. Želja se jim je uresničila leta 1947, po krvavi državljanski vojni.