Turčija: propad osmanskega imperija

Podpis pogodbe sultana Mehmeda VI., oktobra 1918 v Mudrosu, je pomenil brezpogojno vdajo Turčije in hkrati konec osmanske države. Pogoji premirja so bili izredno ostri, osmanska država je morala biti odprta za zasedbo zavezniških kopenskih in mornariških sil, armada pa demobilizirana. Ko je prišel Istanbul pod vojaško oblast in ko so si dele Turčije začeli prilaščati Grki in Italijani je Mustafa Kemal začel ostro nastopati proti sultanovi vladi in zagovarjati nedeljivost Turčije. Postavil je norodnoosvobodilno armado in se čvrsto oprijemal ciljev turškega narodnega gibanja. Medtem je Mehmed VI. podpisal sèvresko mirovno pogodbo. Z mirovno pogodbo so omejili turško vojsko, določili plačilo odškodnin, vsa pristanišča in ves promet je bil pod mednarodno kontrolo, država je izgubila vsa neturška področja, Turčija sama pa je bila omejena na Istanbul in njegovo zaledje s komaj 10 milijoni prebivalcev.

Nacionalisti pod vodstvom Mustafe Kemala pogodbe niso priznali. Januarja 1920 so sprejeli program kemalizma (otvoritev morskih ožin, odpravo kapitulacij in pravico do samoodločbe Turkov in drugih narodov osmanske države) in odstavili sultana. Med leti 1920 in 1922 je prišlo do grško-turške vojne, potem ko so Grki skušali pridobiti ozemlja, ki so jim bila priznana z mirovno pogodbo. Turki so si uspeli izboriti popravo sèvreske mirovne pogodbe z mirovno pogodbo v Lausanni 24.julija 1922. V novi mirovni pogodbi si je Turčija pridobila popolno neodvisnost in suverenost, obdržala je celotno Anatolijo. Ponovno pa si je pridobila del Egejskih otokov in dele vzhodne Trakije z Edirno, ter morske ožine, odpovedala se je vsem neturškim področjem. Novembra 1922 je odstopil Mehmed VI., kar je pomenilo konec osmanske države.