Prva svetovna vojna je bila prva globalna vojna, način bojevanja in nova orožja so povzročila, da so vojaki na fronti umirali na industrijski ravni, trpelo je tudi civilno prebivalstvo. Na konci vojne je bilo ocenjeno, da so vojaške in civilne izgube na obeh straneh znašale preko 37 milijonov mrtvih, ranjenih in pogrešanih. Od tega je bilo 16 milijonov mrtvih in 20 milijonov ranjenih. Umrlo je 10 milijonov vojakov in 7 milijonov civilistov. Antanta je izgubila 6 milijonov vojakov, centralne sile 4 milijone. Dva milijona jih je umrlo zaradi bolezni 6 milijonov je bilo pogrešanih in so jih kasneje razglasili za mrtve. V vojni je umrla cela generacija Evropejcev, samo v Franciji so izgube v populaciji med 18 in 30 letom znašale 25% mrtvih in ranjenih. Francija je med vojno izgubila 1.385.300 vojakov, po številu mrtvih je bila takoj za Rusijo, ki izgubila med 1,7 do 2 milijona vojakov. Britanski imperij je imel preko 900.000 mrtvih in preko 2 milijona ranjenih. Nemčija je imela preko 2 milijona mrtvih, Avstro-Ogrska 1.4 milijona, Otomansko cesarstvo 700.000 in Bolgarija 87.500. Na vsakega mrtvega vojaka so prišli še trije do štirje ranjeni. Ko te številke pomnožimo dobimo rezultat od nekaj nekaj tisoč do nekaj milijonov ranjenih na posamezno državo udeleženko v vojni. V teh izgubah niso všteti tisti, ki so zaradi ran umirali še mesece in leta po vojni. Vojna se ni dotaknila samo vojakov na fronti ampak tudi njihovih družin in znancev, let 1918 v Franciji, Veliki Britaniji, Nemčiji, Avstro-Ogrski ni bilo človeka ki nebi poznal nikogar, ki ni umrl ali bil ranjen na fronti. Zaradi vojne je trpelo tudi civilno prebivalstvo splošno pomanjkanje, lakota, aretacije, zaplembe, taborišča, internacija in streljanje talcev so bila nekaj vsakdanjega na okupiranih ozemljih (Belgija, Rusija, Srbija, …). Vedno bolj je začela v ospredje prihajati večvrednost nekaterih ras nad ostalimi npr. večvrednost Nemcev nad Slovani. V Rusiji so bili pogromi nad Židi nekaj vsakdanjega. V Otomanskemu cesarstvi je prišlo do genocida nad Armenci, Asirci in Grki, prvega v zgodovini. V naslednjih stotih letih je to postalo praksa.

    Zaradi načina bojevanja so bile uničene celotne pokrajine, mesta in vasi. Po vojni je bilo ocenjeno, da je v Franciji postalo neuporabnega 1.600 km˛ ozemlja oz. 3,2 km širok pas, ki bi se raztezal med New Yorkom in San Franciscom. V Franciji je bilo uničenih 410.000 objektov, topovi niso prizanesli niti kulturnim in zgodovinskim spomenikom kot je bila npr. katedrala v Reimsu. Na podeželju so bile zaradi topniškega ognja dobesedno izbrisane celotne vasi, polja in gozdovi. Zaradi minskih vojen in nenehnega topniškega obstreljevanja so bili nekateri hribi nižji tudi za 50 m. Vojna je bila tudi velik strošek, stroški so se merili v milijardah dolarjev. Mnoge države so za vodenje vojne morale zadolžiti, svoj dolg pa so odplačevale še dolga desetletja po koncu vojne. Največ je za vojno porabila Nemčija preko 37,7 milijard dolarjev, sledili sta ji Velika Britanija s 35,3 in Francija s 24,2 milijardami. Samo ZDA so v enem letu vojne porabile 22,6 milijarde dolarjev.

    Odpravljanje vojne škode je bilo dolgotrajno in drago. Še danes po več kot stotih letih od začetka vojne je na nekdanjih bojiščih mogoče videti posledice vojne. Kmetje pri oranju svojih polj mnogokrat naletijo na neeksplodirane bombe (železna žetev) ter ostale ostanke vojne, med njimi so tudi posmrtni ostanki vojakov. Vojne ostaline so se najbolj ohranile visoko v gorah (italijanska fronta) kamor ljudje redkokdaj zaidejo. Jarki in kaverne visoko v gorah so še vedno taki kot so bili pred stotimi leti. Zaradi mrzlega podnebja so se v večnem ledu ledenikov ohranili tudi ostanki ki pričajo o vsakdanjem življenju vojakov, uniforme, pisma časopisi in osebni predmeti. Ironično je, da po stotih letih prva svetovna vojna za sabo še vedno pušča ranjene in mrtve. Vsako leto na nekdanjih bojiščih zaradi nepravilnega ravnanja z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi umre ali je težko ranjenih nekaj ljudi.

Po podpisu premirja v Compiegnu, 11. novembra 1918, stare Evrope ni bilo več. Vojna je odnesla štiri velika cesarstva: Nemško, Avstro-Ogrsko, Rusko in Otomansko. Iz njihovih ozemelj so nastale številne nove države: Poljska, Madžarska,Češkoslovaška, Avstrija, Kraljevina Jugoslavija, Albanija, Litva, Latvija, Estonija, Finska, Turčija, Gruzija, Armenija, Irak,Libanon in Sirija. Nastanek novih držav je ustvaril probleme z nacionalnimi mejami. V nekaterih novih državah je vladalo brezvladje v drugih se je prve svetovna vojne spremenila v državljanske vojne in revolucije. Do sporov je prišlo tudi med nekdanjimi zavezniki. Da bi zmagoviti zavezniki uredili napete razmere v Evropi in svetu ter Nemčiji določili mirovne pogoje za končanje velike vojne, so v Parizu dva meseca po podpisu premirja organizirali mirovno konferenco. Ta je bila uradno odprta 18. januarja 1919 na francoskem zunanjem ministrstvu v Parizu. Udeležilo so se jo delegati iz 32 držav in narodov ter številni opazovalci in novinarji (države poraženje velike vojne na konferenco niso bile povabljene). Zardi tako velike zastopanosti različnih narodov je konferenca kmalu prijel vzdevek svetovna vlada, Pariz pa je takrat postal začasna prestolnica sveta. Glavne osebnosti konference so bili ameriški predsednik Woodrow Wilson, francoski premije Georges Clemenceau, angleški premije Lloyd George in italijanski premije Vittorijo Olando. Četverici so pravili kar veliki štirje. Vsak izmed njih je bil predstavnik države zmagovalke velike vojne ter vsak izmed njih je imel na konferenci svoje interese kar je bilo ključno pri razvoju dogodkov med samo konferenci ter kasneje v zgodovini. Georges Clemenceau, ki je v svojem življenju preživel že dva uničujoči vojni z Nemčijo, je Nemčijo želel ponižati ter popolnoma uničiti ter tako Franciji, Evropi in svetu zagotoviti, do nove vojne v Evropi nikoli več ne bo prišlo. Podobnega mnenja je bil tudi Lloyd George, sam je žele Nemčijo uničiti do te mere, da Veliki Britaniji v naslednjih desetletjih nebi bilo potrebno ponovno posredovati na evropski celini. Vittorijo Olando je imel popolnoma druge načrte. Italiji je želel zagotoviti nova ozemlja v vzhodnem Jadranskem morju (več kot je predvideval londonski sporazum), vendar jih na koncu ni dobil zato se je užaljen umaknil iz konference. Glavna osebnost konference je bil ameriški predsednik Woodrow Wilson, ki je zaradi svojih liberalnih idej požel tudi največ navdušenja med ljudmi, tako na strani zmagovalcev kot na strani poražencev. S svojimi idejami o samoodločbi narodov ter neposredni demokraciji je predstavljal odmik od starega evropskega reda. Novinarji so ga na konferenci opisovali

    Konferenca je bila zastavljena zelo optimistična, ljudje so od nje pričakovali, da bo v Evropi vzpostavila nov odprt demokratičen red, končala veliko vojno ter preprečila morebitne prihodnje morije. Kot odgovor na ta pričakovanja je Wilson predlagal ustanovitev posebne organizacije, ki bo po svetu preprečevala nove vojne (ideja je bila predstavljena že januarja 1918). Organizacijo je poimenoval, Liga narodov. Z njegovo idejo pa se nista popolnoma strinjali Francija in Velika Britanija, ki sta imeli lastne interese zaradi česar je na konferenci prišlo do prvih resnih trenj med zmagovalkami velike vojne. Trinajstega februarja 1919 je bil sprejet kompromis s katerim sta Velika Britanija in Francija podprli ustanovitev Lige narodov čeprav sami on njeni učinkovitost pri razreševanju bodočih sporov nista zares verjeli. ZDA nikoli niso potrdile Lige narodov, niti niso bile njena članica zato ker se njena ustanovna listina ni skladala z ustavo ZDA. Za Wilsona je bil to največji uspeh ter hkrati največji poraz.

    Dogovor glede Lige narodov pa je bil šele začetek. Medtem ko je v Parizu potekala konferenca so po Evropi divjali nemiri, revolucije in brezvladje. Nastale so tudi številne nove države, kar je pripeljalo do težav z mejami. Da bi zavezniki rešili te težavi so ustanovili številne komisije, ki so se več mesecev ukvarjale s tem problemom ter ga po svojih najboljših močeh poizkušale rešiti. Te so se odločale na podlagi želj novonastalih držav, načelu samoodločbe narodov ter liberalnih načelih. Kljub temu pa je bilo njihovo delo težavno. Evropo so sestavljali (še vedno jo) številni narodi in kulture, ki so se skozi zgodovino mešale zaradi česar je bilo mejo nemogoče zarisati tako, da bi bili zadovoljni obe strani.

    Komisija si je zato na spornih ozemljih umislila pravice za manjšine ter plebiscit oz. referendum s katerimi naj bi se prebivalci sami odločili na kateri strani meje želijo živeti. Kot velik problem so se izkazali tajni dogovori nastali pred in med samo vojno, saj so sami po sebi kršili načelo samoodločbe. Dva izmed takih dogovor sta bila tajni londonski sporazum ter dogovor Sykes – Picot. Prav zaradi takih dogovorov ter mešetarjenja z ozemlji tretjih je prišlo do resnih sporov med zavezniki, mirovna konferenca pa je začela izgubljati svojo legitimnost. Italija je na konferenci želela iztržiti več kot je določal londonski sporazum (želela je celotno vzhodno jadransko obalo), Wilson je temu ostro nasprotoval in prišlo je do ostrega spora, užaljeni italijanski premije Olando je v znak protesta konferenco v naglici zapustil. Z dogovorom Sykes – Picot (razdelitev bližnjega vzhoda med Veliko Britanijo in Francijo) so zavezniki izigrali princa Faisla, ki so mu med vojno obljubili lastno arabsko državo. Na konferenci ga je zastopal T. E. Lawrenc. Wilson je nasprotoval ideji, da bi Britanci in Francozi prevzeli arabske dežele, zato si je umislil sitem mandatov v okviru lige narodov. Mandate pa je nato podelil t.i. naprednim kolonialnim silam za čas dokler narodi v mandatih ne boji sami sposobni voditi države. Velika Britanija je tako dobila Palestino, Jordanijo in Irak, Francija pa Libanon in Sirijo. Zemlja so si razdelili seveda po lastnih željah in interesih. Podoben sistem mandatov je bil uveden tudi v nekdanjih nemških afriških kolonijah, le da so tam nekaj ozemlja dobili še Belgijci in Portugalci. Sistem mandatov pa ni veljal za novonastale evropske države. Po sporu z Italijo je do resnega spora med zavezniki prišlo še z peto zaveznico, Japonsko. Ta na konferenci ni zahtevala veliko, enakost ostalim zaveznikom, ozemlje nekdanje nemške kolonije Tsingtao z okolico, rasno enakost ter rešitev emigracijskih težav s katerimi so se srečali japonski emigranti v tujini. Kot odgovor, od ostalih zaveznikov, je dobila ostro nasprotovanje, ignoranco in prezir. Ko so Japonci zagrozili, da bojo zapustili konferenco in je kazalo, da se bo ta spremenila v farso je v zadnjem trenutku posredoval Wilson in Japonski obljubil nekaj nekdanjih nemških kolonij na Pacifiku ter del kitajskega ozemlja. Kitajsko je temu ostro nasprotovala saj ji seveda ni bilo všeč, da se trguje z njenim ozemljem, vendar s tem ni dosegla nič ker na konferenci ni imela pogajalske moči. Ob državi sta konferenco zapustili nezadovoljni ter s sovraštvom do zahoda kar je imelo dolgoročne posledici v naslednjih dvajsetih letih. Kitajska se je začela usmerjati vedno bolj proti komunizmu Japonska pa proti skrajnemu militarizmu. Med številnimi delegati v Parizu se je kot kuhinjski pomočnik znašel tudi Ho Chi Minh, bodoči vietnamski revolucionar. Mirovni komisiji je poslal peticijo v kateri je zahteval, da Vietnam postane samostojna država, nikoli ni dobil odgovora.

     Podpis premirja v zrcalni dvorani, Versailles, 28. junij 1919, William Orpen

    Najbolj so bili popustljivi Američani, Nemčijo so sicer želeli kaznovati vendar so bili hkrati mnenja, da bi lahko prestrogi ukrepi v prihodnje pripeljali do nove vojne. Vsi zavezniki so se strinjali, da je za začetek vojne kriva Nemčija (kar ni popolnoma res), ta odločitev je bila povezana predvsem s stroški vojne. Francija in Velika Britanija sta bili ob koncu vojne zelo zadolženi državi svoj dolg pa sta želeli prevaliti na Nemčijo, glavnega krivca za začetek vojne. V komisiji kjer so določili višino reparacij so se več mesecev kresale zahteve po skupni višini ter deležu ki pripada posameznemu zavezniku. Številke so dosegle neverjetne vrednosti (165 do 661 milijard dolarjev iz leta 2014), tako visoki odškodnini je nasprotoval britanski ekonomist John Maynard Keynes, ki je bil mnenja, da bodo zavezniki s tem nemško gospodarstvo popolnoma uničili. Na to je opozoril Wilsona, vendar se ta za to ni menil saj je vedel, da mora Francozom in Britancem vrniti uslugo za priznanje lige narodov. Poleg odškodnine so zavezniki želeli tudi dele nemškega ozemlje. Francozi so od Nemčije zahtevali območje Alzacije in Lorene, ki so ga izgubili med francosko-prusko vojno ter Posarje, ki je nato prišlo pod petnajst letni zavezniški nadzor. Zaradi lastne varnosti so zahtevali še Porenje vendar sta temu močno nasprotovala Wilson in Lloyd, bila sta mnenja da bi okupacija tega dela Nemčije v prihodnje povzročila novo vojno. Nemčija je prav tako izgubila vse kolonije, prišle so pod nadzor lige narodov. Odpovedati se je morala tudi vojaški industriji vojska pa je lahko obdržala le lahko oborožitev. Ko so se zavezniki dokončno dogovorili o mirovnih pogojih za končanje vojne so konec aprila 1919 na mirovna pogajanja povabili nemško mirovno delegacijo pod vodstvom nemškega diplomata Ulricha von Brockdorffa. Delegacijo so posadili na vlak ter jo na poti do Pariza namenoma peljali po, od vojne uničeni francoski pokrajini. Vendar to Nemcem ni vzelo poguma na pogajanja so se dobro pripravili z namenom, da predstavijo svoje videnje dogodkov med vojno ter izpogajajo boljše mirovne pogoje. Sedmega maja, so jim zavezniki na konferenci polni generalov, politikov, diplomatov in novinarjev predstavili mirovne pogoje, pogajanja in ugovori na zahteve niso bili možni. Nemci so na pogoje odgovorili le z kratkim in neprepričljivim govorom. Za primer, da bi Nemci zavrnili pogoje je general Foch pripravil več divizij, da vkorakajo v Nemčijo. Šestnajstega junija je bil v Berlin poslan zadnji ultimat, nemška vlada ga je zavrnila in takoj zatem odstopila. Teden dni pozneje so francoske oblasti v Parizu dobile obvestilo, da bo nova nemška vlada sprejela vse mirovne pogoje. Novica se je kmalu razširila, ljudje so se pognali na ulice in začeli proslavljati. Sledila je zaključna slovesnost polna simbolike, 28. junija 1919 v dvorani zrcal v dvorcu Versailles, kjer so Nemci in zavezniki dokončno podpisali mirovno pogodbo s čimer je bilo prve svetovne vojne formalno konec. Ob tem dogodku je francoski maršal Ferdinand Foch izrekel preroške besede: To ni mir. To je le dvajsetletno premirje.

    Ferdinand Foch se pri svojih besedah, ki jih je izrekel ob koncu vojne ni dosti zmotil. Kakor koli je bil versajski mirovni sporazum krivičen za Nemčijo in koristen za preostalo Evropo zavezniki z njim niso morali doseči miru kakršnega so želeli, kvečjemu še večji razdor. Glavna napaka zaveznikov je bila, da so Nemčijo po vojni pustili nedotaknjeno. Ta je sicer res izgubila kakih 30% ozemlja in 10% predvojne populacije vendar je bila kot državna in politična tvorba še vedno tam. Njena velika prednost je bila, da za razliko od prevojnega obdobja njene zunanje meje, predvsem na jugu in vzhodu niso nadzorovale več svetovne velesile (Avstro-Ogrske in Ruskega cesarstva ni bilo več). Tudi izplačilo reparacij ni potekalo po načrtih. Nemčija je bila po vojni gospodarsko uničena poleg tega jo je pestila hiperinflacija in zaveznikom ni bila sposobna odplačevati odškodnine, ki so jo ti določili na mirovni konferenci. Zato so ti skozi dvajseta leta znesek odškodnine neprestano nižali, Francija pa je kot odgovor na nemško neplačevanje v letih 1923 do 1925 celo okupirala Porurje. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je tako znesek iz 132 milijard zlatih mark znižal na 112 milijard. Leta 1929 je v New Yorku prišlo do zloma borze in gospodarske krize, ki je z časovnim zamikom dosegla tudi Nemčijo. Ta je leta 1931 zaradi gospodarske krize za eno leta nehala plačevati odškodnino leta1932 pa je z plačevanjem popolnoma prenehala kar je bilo povezano tudi z vzponom nacistov na oblast. Med leti 1919 in 1932 je Nemčija plačala le 21 milijard zlatih mark kar je bilo 15% začetnega zneska. Lahko bi rekli, da se je Nemčija zaradi zavezniškega popuščanja izognila večjemu delu kazni.

    Veliko večji problem je bilo povojno nezadovoljstvo ter politične in družbene spremembe ki so se začele širiti po vojni. Leta 1922 so v Italiji, v vse splošnem strahu pred komunisti, na oblast prišli fašisti pod vodstvom Benita Mussolinija. Ta je z idejo o velikem italijanskem imperiju prišel v spor z sosednjimi državami ter se zapletel v kolonialne vojne v Afriki. Leta 1923 se je v Rusiji končala državljanska vojna, ki je državo v petih letih popolnoma uničila. Leto dni pozneje, 1924, po smrti Lenina je na oblast v novi Sovjetski zvezi prišel Josip Stalin, eden izmed treh velikih diktatorjev dvajsetega stoletja. Med svojim vladanjem je dal pobiti več milijonov Rusov hkrati pa je bil največji nasprotnik fašizma in nacizma. Leta 1929 je v ZDA izbruhnila velika gospodarska kriza, ki je z časovnim zamikom dosegla tudi Evropo. Najbolj je prizadela Nemčijo, ki se je z gospodarskimi težavami ukvarjala že pred veliko krizo. Zaradi revščine, pomanjkanja in vsesplošnega nezadovoljstva ljudi so leta 1933 na oblast prišli nacisti pod vodstvom Adolfa Hitlerja. Ti so v naslednjih sedmih letih s svojimi izkrivljenimi idejami o arijski rasi ter tisočletnem Tretjem rajhu postali glavni krivci za zaostrovanje razmer v Evropi. Italijansko-abesinska vojna, okupacija Albanije, španska državljanska vojna, priključitev Avstrije k Tretjemu rajhu, češkoslovaška kriza ter neprestano kršenje mednarodnih pravil in dogovorov so glavni dogodki, ki so v Evropi predstavljali uvod v drugo svetovno vojno. Podobno kot nacisti v Evropi so bili Japonci v Aziji. Japonci so po prvi svetovni vojni, čeprav so bili na zmagoviti strani, ostali prezrti. Zavezniška ignoranca in mednarodno ponižanje male azijske vzhajajoče velesile je v Japoncih vzbudila sovraštvo, do zahodnega sveta. Namesto zmerne je v dvajsetih in tridesetih letih začela v japonski politiki prevladovati militaristična struja, ki je še bolj kot po navadi poudarjala načelo, da Azija pripada Japonski. V želji po novih ozemlji in surovinah se je leta 1937 spustila v drugo kitajsko-japonsko vojno vedno bolj agresivna pa je postajala tudi do britanskih, nizozemskih, francoskih in ameriških posesti v Aziji in Pacifiku s čimer je prišla v spor z glavnimi svetovnimi velesilami (Velika Britanija, ZDA). Stopnjevanje napetosti v Evropi in Aziji je leta 1939 pripeljalo, do nemškega napada na Poljsko in začetka druge svetovne vojne v Evropi, decembra 1941 z napadom japonske na ameriško oporišče Pearl Harbor pa še do začetka druge svetovne vojne v Aziji in na Pacifiku.