POSLEDICEIN PRVE SVETOVNE VOJNE
Prva svetovna
vojna je bila prva globalna vojna, način bojevanja in nova orožja so
povzročila, da so vojaki na fronti umirali na industrijski ravni, trpelo je
tudi civilno prebivalstvo. Na konci vojne je bilo ocenjeno, da so vojaške in
civilne izgube na obeh straneh znašale preko 37 milijonov mrtvih, ranjenih in
pogrešanih. Od tega je bilo 16 milijonov mrtvih in 20 milijonov ranjenih. Umrlo
je 10 milijonov vojakov in 7 milijonov civilistov. Antanta je izgubila 6
milijonov vojakov, centralne sile 4 milijone. Dva milijona jih je umrlo zaradi
bolezni 6 milijonov je bilo pogrešanih in so jih kasneje razglasili za mrtve. V
vojni je umrla cela generacija Evropejcev, samo v Franciji so izgube v
populaciji med 18 in 30 letom znašale 25% mrtvih in ranjenih. Francija je med
vojno izgubila 1.385.300 vojakov, po številu mrtvih je bila takoj za Rusijo, ki
izgubila med 1,7 do 2 milijona vojakov. Britanski imperij je imel preko 900.000
mrtvih in preko 2 milijona ranjenih. Nemčija je imela preko 2 milijona mrtvih,
Avstro-Ogrska 1.4 milijona, Otomansko cesarstvo 700.000 in Bolgarija 87.500. Na
vsakega mrtvega vojaka so prišli še trije do štirje ranjeni. Ko te številke
pomnožimo dobimo rezultat od nekaj nekaj tisoč do nekaj milijonov ranjenih
na posamezno državo udeleženko v vojni. V teh izgubah niso všteti tisti, ki so
zaradi ran umirali še mesece in leta po vojni. Vojna se ni dotaknila samo
vojakov na fronti ampak tudi njihovih družin in znancev, let 1918 v Franciji,
Veliki Britaniji, Nemčiji, Avstro-Ogrski ni bilo človeka ki nebi poznal
nikogar, ki ni umrl ali bil ranjen na fronti. Zaradi vojne je trpelo tudi
civilno prebivalstvo splošno pomanjkanje, lakota, aretacije, zaplembe,
taborišča, internacija in streljanje talcev so bila nekaj vsakdanjega na
okupiranih ozemljih (Belgija, Rusija, Srbija, …). Vedno bolj je začela v
ospredje prihajati večvrednost nekaterih ras nad ostalimi npr. večvrednost
Nemcev nad Slovani. V Rusiji so bili pogromi nad Židi nekaj vsakdanjega. V
Otomanskemu cesarstvi je prišlo do genocida nad Armenci, Asirci in Grki,
prvega v zgodovini. V naslednjih stotih letih je to postalo praksa.
|
|
Zaradi
načina bojevanja so bile uničene
celotne pokrajine, mesta in vasi. Po vojni je bilo ocenjeno, da je v Franciji
postalo neuporabnega 1.600 km˛ ozemlja oz. 3,2 km širok pas, ki bi se raztezal
med New Yorkom in San Franciscom. V Franciji je bilo uničenih 410.000
objektov, topovi niso prizanesli niti kulturnim in zgodovinskim spomenikom kot
je bila npr. katedrala v Reimsu. Na podeželju so bile zaradi topniškega
ognja dobesedno izbrisane celotne vasi, polja in gozdovi. Zaradi minskih vojen
in nenehnega topniškega obstreljevanja so bili nekateri hribi nižji tudi za 50
m. Vojna je bila tudi velik strošek, stroški so se merili v milijardah
dolarjev. Mnoge države so za vodenje vojne morale zadolžiti, svoj dolg pa so
odplačevale še dolga desetletja po koncu vojne. Največ je za vojno porabila
Nemčija preko 37,7 milijard dolarjev, sledili sta ji Velika Britanija s 35,3 in
Francija s 24,2 milijardami. Samo ZDA so v enem letu vojne porabile 22,6
milijarde dolarjev.
Odpravljanje vojne škode je bilo
dolgotrajno in drago. Še danes po več kot stotih letih od začetka vojne je na
nekdanjih bojiščih mogoče videti posledice vojne. Kmetje pri oranju svojih polj
mnogokrat naletijo na neeksplodirane bombe (železna žetev) ter ostale ostanke
vojne, med njimi so tudi posmrtni ostanki vojakov. Vojne ostaline so se najbolj
ohranile visoko v gorah (italijanska fronta) kamor ljudje redkokdaj zaidejo.
Jarki in kaverne visoko v gorah so še vedno taki kot so bili pred stotimi leti.
Zaradi mrzlega podnebja so se v večnem ledu ledenikov ohranili tudi ostanki ki
pričajo o vsakdanjem življenju vojakov, uniforme, pisma časopisi in osebni
predmeti. Ironično je, da po stotih letih prva svetovna vojna za sabo še vedno
pušča ranjene in mrtve. Vsako leto na nekdanjih bojiščih zaradi nepravilnega
ravnanja z neeksplodiranimi ubojnimi sredstvi umre ali je težko
ranjenih nekaj ljudi.
Po podpisu
premirja v Compiegnu, 11. novembra 1918, stare Evrope
ni bilo več. Vojna je odnesla štiri velika cesarstva: Nemško, Avstro-Ogrsko,
Rusko in Otomansko. Iz njihovih ozemelj so nastale številne nove
države: Poljska, Madžarska,Češkoslovaška, Avstrija, Kraljevina
Jugoslavija, Albanija, Litva, Latvija, Estonija, Finska, Turčija, Gruzija, Armenija, Irak,Libanon in Sirija.
Nastanek novih držav je ustvaril probleme z nacionalnimi mejami. V
nekaterih
novih državah je vladalo brezvladje v drugih se je prve svetovna vojne
spremenila v državljanske vojne in revolucije. Do sporov je prišlo tudi
med
nekdanjimi zavezniki. Da bi zmagoviti zavezniki uredili napete razmere
v Evropi
in svetu ter Nemčiji določili mirovne pogoje za končanje velike vojne,
so v
Parizu dva meseca po podpisu premirja organizirali mirovno konferenco.
Ta je
bila uradno odprta 18. januarja 1919 na francoskem zunanjem
ministrstvu v Parizu. Udeležilo so se jo delegati iz 32 držav in
narodov ter
številni opazovalci in novinarji (države poraženje velike vojne na
konferenco
niso bile povabljene). Zardi tako velike zastopanosti različnih narodov
je
konferenca kmalu prijel vzdevek svetovna vlada, Pariz pa je takrat
postal
začasna prestolnica sveta. Glavne osebnosti konference so bili ameriški
predsednik Woodrow Wilson, francoski premije Georges Clemenceau, angleški
premije Lloyd George in italijanski premije Vittorijo Olando. Četverici so pravili kar veliki
štirje. Vsak izmed njih je bil predstavnik države zmagovalke velike vojne ter
vsak izmed njih je imel na konferenci svoje interese kar je bilo ključno pri
razvoju dogodkov med samo konferenci ter kasneje v zgodovini. Georges Clemenceau, ki je v svojem
življenju preživel že dva uničujoči vojni z Nemčijo, je Nemčijo želel ponižati
ter popolnoma uničiti ter tako Franciji, Evropi in svetu zagotoviti, do nove
vojne v Evropi nikoli več ne bo prišlo. Podobnega mnenja je bil tudi Lloyd
George, sam je žele Nemčijo uničiti do te mere, da Veliki Britaniji v
naslednjih desetletjih nebi bilo potrebno ponovno posredovati na evropski
celini. Vittorijo Olando je imel popolnoma druge načrte.
Italiji je želel zagotoviti nova ozemlja v vzhodnem Jadranskem morju (več
kot je predvideval londonski sporazum), vendar jih na koncu ni dobil zato se je
užaljen umaknil iz konference. Glavna osebnost konference je bil ameriški
predsednik Woodrow Wilson, ki je zaradi svojih
liberalnih idej požel tudi največ navdušenja med ljudmi, tako na strani
zmagovalcev kot na strani poražencev. S svojimi idejami o samoodločbi narodov
ter neposredni demokraciji je predstavljal odmik od starega evropskega reda.
Novinarji so ga na konferenci opisovali
Konferenca
je bila zastavljena zelo
optimistična, ljudje so od nje pričakovali, da bo v Evropi vzpostavila nov
odprt demokratičen red, končala veliko vojno ter preprečila morebitne prihodnje
morije. Kot odgovor na ta pričakovanja je Wilson predlagal ustanovitev posebne
organizacije, ki bo po svetu preprečevala nove vojne (ideja je bila
predstavljena že januarja 1918). Organizacijo je poimenoval, Liga narodov.
Z njegovo idejo pa se nista popolnoma strinjali Francija in Velika Britanija,
ki sta imeli lastne interese zaradi česar je na konferenci prišlo do prvih
resnih trenj med zmagovalkami velike vojne. Trinajstega
februarja 1919 je bil sprejet kompromis s katerim sta Velika Britanija in
Francija podprli ustanovitev Lige narodov čeprav sami on njeni učinkovitost pri
razreševanju bodočih sporov nista zares verjeli. ZDA nikoli niso potrdile Lige
narodov, niti niso bile njena članica zato ker se njena ustanovna listina ni
skladala z ustavo ZDA. Za Wilsona je bil to največji uspeh ter hkrati največji
poraz.
Dogovor
glede Lige narodov pa je bil šele
začetek. Medtem ko je v Parizu potekala konferenca so po Evropi divjali nemiri,
revolucije in brezvladje. Nastale so tudi številne nove države, kar je
pripeljalo do težav z mejami. Da bi zavezniki rešili te težavi so ustanovili
številne komisije, ki so se več mesecev ukvarjale s tem problemom ter ga po
svojih najboljših močeh poizkušale rešiti. Te so se odločale na podlagi želj
novonastalih držav, načelu samoodločbe narodov ter liberalnih načelih. Kljub
temu pa je bilo njihovo delo težavno. Evropo so sestavljali (še vedno jo)
številni narodi in kulture, ki so se skozi zgodovino mešale zaradi česar je
bilo mejo nemogoče zarisati tako, da bi bili zadovoljni obe strani.
Komisija si je zato na spornih ozemljih
umislila pravice za manjšine ter plebiscit oz. referendum s katerimi naj bi se
prebivalci sami odločili na kateri strani meje želijo živeti. Kot velik problem
so se izkazali tajni dogovori nastali pred in med samo vojno, saj so sami po
sebi kršili načelo samoodločbe. Dva izmed takih dogovor sta bila tajni
londonski sporazum ter dogovor Sykes – Picot. Prav zaradi takih dogovorov ter
mešetarjenja z ozemlji tretjih je prišlo do resnih sporov med zavezniki,
mirovna konferenca pa je začela izgubljati svojo legitimnost. Italija je na
konferenci želela iztržiti več kot je določal londonski sporazum (želela je
celotno vzhodno jadransko obalo), Wilson je temu ostro nasprotoval in prišlo je
do ostrega spora, užaljeni italijanski premije Olando je v znak protesta konferenco v
naglici zapustil. Z dogovorom Sykes – Picot (razdelitev bližnjega vzhoda med
Veliko Britanijo in Francijo) so zavezniki izigrali princa Faisla, ki so mu med vojno obljubili
lastno arabsko državo. Na konferenci ga je zastopal T. E. Lawrenc. Wilson je nasprotoval ideji, da
bi Britanci in Francozi prevzeli arabske dežele, zato si je umislil sitem
mandatov v okviru lige narodov. Mandate pa je nato podelil t.i. naprednim
kolonialnim silam za čas dokler narodi v mandatih ne boji sami sposobni voditi
države. Velika Britanija je tako dobila Palestino, Jordanijo in Irak, Francija
pa Libanon in Sirijo. Zemlja so si razdelili seveda po lastnih željah in
interesih. Podoben sistem mandatov je bil uveden tudi v nekdanjih nemških
afriških kolonijah, le da so tam nekaj ozemlja dobili še Belgijci in
Portugalci. Sistem mandatov pa ni veljal za novonastale evropske države. Po
sporu z Italijo je do resnega spora med zavezniki prišlo še z peto zaveznico,
Japonsko. Ta na konferenci ni zahtevala veliko, enakost ostalim zaveznikom,
ozemlje nekdanje nemške kolonije Tsingtao z okolico, rasno enakost ter
rešitev emigracijskih težav s katerimi so se srečali japonski emigranti v
tujini. Kot odgovor, od ostalih zaveznikov, je dobila ostro nasprotovanje,
ignoranco in prezir. Ko so Japonci zagrozili, da bojo zapustili konferenco in
je kazalo, da se bo ta spremenila v farso je v zadnjem trenutku posredoval
Wilson in Japonski obljubil nekaj nekdanjih nemških kolonij na Pacifiku ter del
kitajskega ozemlja. Kitajsko je temu ostro nasprotovala saj ji seveda ni bilo
všeč, da se trguje z njenim ozemljem, vendar s tem ni dosegla nič ker na
konferenci ni imela pogajalske moči. Ob državi sta konferenco zapustili
nezadovoljni ter s sovraštvom do zahoda kar je imelo dolgoročne posledici v
naslednjih dvajsetih letih. Kitajska se je začela usmerjati vedno bolj proti
komunizmu Japonska pa proti skrajnemu militarizmu. Med številnimi delegati v
Parizu se je kot kuhinjski pomočnik znašel tudi Ho Chi
Minh,
bodoči vietnamski revolucionar. Mirovni komisiji je poslal peticijo v kateri je
zahteval, da Vietnam postane samostojna država, nikoli ni dobil odgovora.
Podpis
premirja v zrcalni dvorani,
Versailles, 28. junij 1919, William Orpen
Glavno
vprašanje skozi celotno mirovno
konferenco je bilo, kaj storiti z Nemčijo. Ta je skozi vojno utrpela ogromne
izgube in je bila leta 1918 na robu propada, nato pa se je po podpisu premirja
zgodilo nekaj nepričakovanega. Po dogovoru je Nemčija iz fronte, brez enega
samega strela umaknila vse vojake, s čimer se je ustvaril mit o tem, da Nemčija
med vojno ni bila nikoli poražena, mit pa je bil še dodatno podkrepljen s tem,
da na nemško ozemlje ni stopil noben zavezniški vojak. Tega so se zavezniški
generali in politiki dobro zavedali zato so odločili, da bodo Nemčijo dokončno
porazili za diplomatsko mizo. Mnenja kak to storiti so se med zavezniki
razlikovala. Francozi, ki so mejili na Nemčijo in so se bali novih vojen, so
želeli Nemčijo vojaško, gospodarsko in družbeno popolnoma uničiti. Britanci
niso razmišljali tako ekstremno, želeli so uničiti le njeno vojaško industrijo
saj so v prihodnosti želeli z njo trgovati.
Najbolj so bili popustljivi Američani,
Nemčijo so sicer želeli kaznovati vendar so bili hkrati mnenja, da bi lahko
prestrogi ukrepi v prihodnje pripeljali do nove vojne. Vsi zavezniki so se
strinjali, da je za začetek vojne kriva Nemčija (kar ni popolnoma res), ta
odločitev je bila povezana predvsem s stroški vojne. Francija in Velika
Britanija sta bili ob koncu vojne zelo zadolženi državi svoj dolg pa sta želeli
prevaliti na Nemčijo, glavnega krivca za začetek vojne. V komisiji kjer so
določili višino reparacij so se več mesecev kresale zahteve po skupni višini
ter deležu ki pripada posameznemu zavezniku. Številke so dosegle neverjetne
vrednosti (165 do 661 milijard dolarjev iz leta 2014), tako visoki odškodnini
je nasprotoval britanski ekonomist John Maynard Keynes, ki je bil mnenja, da bodo
zavezniki s tem nemško gospodarstvo popolnoma uničili. Na to je opozoril
Wilsona, vendar se ta za to ni menil saj je vedel, da mora Francozom in
Britancem vrniti uslugo za priznanje lige narodov. Poleg odškodnine so
zavezniki želeli tudi dele nemškega ozemlje. Francozi so od Nemčije zahtevali
območje Alzacije in Lorene, ki so ga
izgubili med francosko-prusko vojno ter Posarje, ki je nato prišlo pod petnajst
letni zavezniški nadzor. Zaradi lastne varnosti so zahtevali
še Porenje vendar sta temu močno nasprotovala Wilson in Lloyd, bila
sta mnenja da bi okupacija tega dela Nemčije v prihodnje povzročila novo vojno.
Nemčija je prav tako izgubila vse kolonije, prišle so pod nadzor lige narodov.
Odpovedati se je morala tudi vojaški industriji vojska pa je lahko obdržala le
lahko oborožitev. Ko so se zavezniki dokončno dogovorili o mirovnih pogojih za
končanje vojne so konec aprila 1919 na mirovna pogajanja povabili nemško
mirovno delegacijo pod vodstvom nemškega diplomata Ulricha von Brockdorffa. Delegacijo so posadili na vlak
ter jo na poti do Pariza namenoma peljali po, od vojne uničeni francoski
pokrajini. Vendar to Nemcem ni vzelo poguma na pogajanja so se dobro pripravili
z namenom, da predstavijo svoje videnje dogodkov med vojno ter izpogajajo boljše mirovne
pogoje. Sedmega maja, so jim zavezniki na konferenci polni generalov,
politikov, diplomatov in novinarjev predstavili mirovne pogoje, pogajanja in
ugovori na zahteve niso bili možni. Nemci so na pogoje odgovorili le z kratkim
in neprepričljivim govorom. Za primer, da bi Nemci zavrnili pogoje je general
Foch pripravil več divizij, da vkorakajo v Nemčijo. Šestnajstega
junija je bil v Berlin poslan zadnji ultimat, nemška vlada ga je zavrnila
in takoj zatem odstopila. Teden dni pozneje so francoske oblasti v Parizu
dobile obvestilo, da bo nova nemška vlada sprejela vse mirovne pogoje. Novica
se je kmalu razširila, ljudje so se pognali na ulice in začeli proslavljati.
Sledila je zaključna slovesnost polna simbolike, 28. junija 1919 v dvorani
zrcal v dvorcu Versailles, kjer so Nemci in zavezniki dokončno podpisali
mirovno pogodbo s čimer je bilo prve svetovne vojne formalno konec. Ob tem
dogodku je francoski maršal Ferdinand Foch izrekel preroške besede: To ni mir. To je le dvajsetletno
premirje.
POVOJNO OBDOBJE
Ferdinand Foch se pri svojih besedah, ki jih
je izrekel ob koncu vojne ni dosti zmotil. Kakor koli je bil versajski mirovni
sporazum krivičen za Nemčijo in koristen za preostalo Evropo zavezniki z njim
niso morali doseči miru kakršnega so želeli, kvečjemu še večji razdor. Glavna
napaka zaveznikov je bila, da so Nemčijo po vojni pustili nedotaknjeno. Ta je
sicer res izgubila kakih 30% ozemlja in 10% predvojne populacije vendar je bila
kot državna in politična tvorba še vedno tam. Njena velika prednost je bila, da
za razliko od prevojnega obdobja njene zunanje meje, predvsem na jugu in vzhodu
niso nadzorovale več svetovne velesile (Avstro-Ogrske in Ruskega cesarstva ni
bilo več). Tudi izplačilo reparacij ni potekalo po načrtih. Nemčija je bila po
vojni gospodarsko uničena poleg tega jo je pestila hiperinflacija in
zaveznikom ni bila sposobna odplačevati odškodnine, ki so jo ti določili na
mirovni konferenci. Zato so ti skozi dvajseta leta znesek odškodnine neprestano
nižali, Francija pa je kot odgovor na nemško neplačevanje v letih 1923
do 1925 celo okupirala Porurje.
V dvajsetih letih prejšnjega
stoletja se je tako znesek iz 132 milijard zlatih mark znižal na 112 milijard.
Leta 1929 je v New Yorku prišlo do zloma
borze in gospodarske krize, ki je z časovnim zamikom dosegla tudi
Nemčijo. Ta je leta 1931 zaradi gospodarske krize za eno leta nehala
plačevati odškodnino leta1932 pa je z plačevanjem popolnoma prenehala kar
je bilo povezano tudi z vzponom nacistov na oblast. Med leti 1919 in 1932 je
Nemčija plačala le 21 milijard zlatih mark kar je bilo 15% začetnega zneska.
Lahko bi rekli, da se je Nemčija zaradi zavezniškega popuščanja izognila
večjemu delu kazni.
Veliko
večji problem je bilo povojno nezadovoljstvo ter politične in družbene
spremembe ki so se začele širiti po vojni. Leta 1922 so v Italiji, v vse
splošnem strahu pred komunisti, na oblast prišli fašisti pod
vodstvom Benita Mussolinija. Ta je z idejo o velikem italijanskem imperiju
prišel v spor z sosednjimi državami ter se zapletel v kolonialne vojne v
Afriki. Leta 1923 se je v Rusiji končala državljanska vojna, ki je državo
v petih letih popolnoma uničila. Leto dni pozneje, 1924, po
smrti Lenina je na oblast v novi Sovjetski
zvezi prišel Josip Stalin, eden izmed treh velikih diktatorjev dvajsetega stoletja. Med svojim vladanjem je
dal pobiti več milijonov Rusov hkrati pa je bil največji nasprotnik fašizma
in nacizma. Leta 1929 je v ZDA izbruhnila velika gospodarska
kriza, ki je z časovnim zamikom dosegla tudi Evropo. Najbolj je prizadela
Nemčijo, ki se je z gospodarskimi težavami ukvarjala že pred veliko krizo.
Zaradi revščine, pomanjkanja in vsesplošnega nezadovoljstva ljudi so
leta 1933 na oblast prišli nacisti pod vodstvom Adolfa Hitlerja.
Ti so v naslednjih sedmih letih s svojimi izkrivljenimi idejami o arijski rasi
ter tisočletnem Tretjem rajhu postali glavni krivci za zaostrovanje
razmer v Evropi. Italijansko-abesinska vojna, okupacija
Albanije, španska državljanska vojna, priključitev Avstrije k
Tretjemu rajhu, češkoslovaška kriza ter neprestano kršenje mednarodnih pravil
in dogovorov so glavni dogodki, ki so v Evropi predstavljali uvod v drugo
svetovno vojno. Podobno kot nacisti v Evropi so bili Japonci v Aziji. Japonci
so po prvi svetovni vojni, čeprav so bili na zmagoviti strani, ostali prezrti.
Zavezniška ignoranca in mednarodno ponižanje male azijske vzhajajoče velesile
je v Japoncih vzbudila sovraštvo, do zahodnega sveta. Namesto zmerne je v
dvajsetih in tridesetih letih začela v japonski politiki prevladovati
militaristična struja, ki je še bolj kot po navadi poudarjala načelo, da Azija
pripada Japonski. V želji po novih ozemlji in surovinah se je leta 1937
spustila v drugo kitajsko-japonsko vojno vedno bolj agresivna pa je
postajala tudi do britanskih, nizozemskih, francoskih in ameriških posesti v
Aziji in Pacifiku s čimer je prišla v spor z glavnimi svetovnimi velesilami
(Velika Britanija, ZDA). Stopnjevanje napetosti v Evropi in Aziji je
leta 1939 pripeljalo, do nemškega napada na Poljsko in
začetka druge svetovne vojne v Evropi, decembra 1941 z napadom japonske na ameriško oporišče Pearl
Harbor pa še do začetka druge
svetovne vojne v Aziji in na Pacifiku.
|