VZROKI ZA ZAČETEK 1. SVETOVNE VOJNE

    Po več kot stotih letih od njenega začetka si zgodovinarji še vedno niso enotni, kaj je povzročilo, da so se evropski imperiji podali v tako uničevalno vojno ter s tem na pot lastnega uničenja. Imperializem, kolonializem, nacionalizem, militarizem, boj za gospodarsko prevlado, sistem zavezništev, tajna diplomacija, napačne politične odločitve,propaganda in nepremišljene odločitve cesarskih dvorov so samo eni od številnih vzrokov za nastanek velike vojne. Vzroke za vojno lahko iščemo v krvavi zgodovini Evrope, ki so jo stoletja pretresale vojne, revolucije, boji za oblast, nemiri, politične spletke in vsesplošna družbena ter politična nestabilnost. Vendar pa so dogodki iz poletja 1914 neposredno povezani z dogajanjem v Evropi v drugi polovici 19. stoletja, ko je pod vodstvom Otta Van Bismarcka nastajala nova nemška država. Bismarck, takrat pruski politik in diplomat, je želel nemške državice združiti v močno Nemško cesarstvo ter tako Nemcem zagotoviti ťprostor pod soncemŤ. S spretnimi političnimi odločitvami ter z vojno proti Avstriji in Franciji (avstrijsko-pruska vojna in francosko-pruska vojna) je januarja 1871 v zasedenem Versaillesu dosegel združitev vseh nemških držav v enotno Nemško cesarstvo pod vodstvom nemškega cesarja Viljema I., sam pa je zasedel mesto prvega kanclerja Nemškega cesarstva. Vendar pa s tem njegovo delo ni bilo končano. Nemčiji in Evropi je bilo treba zagotoviti mir in stabilnost, zato si je umislil zapleten sistem zavezništev, ki bi preprečeval vojne. Najbolj se je bal vojne na dveh frontah proti Franciji in Rusiji, zato je leta 1873 sklenil trojno zavezništvo med Nemčijo, Rusijo in Avstro-Ogrsko (liga treh cesarstev). Vendar pa trojno zavezništvo ni zdržalo dolgo − leta 1878 je Rusija iz njega izstopila, ohranilo se je le dualno zavezništvo med Nemčijo in Avstro-Ogrsko, ki je trajalo do konca vojne 1918. Prav to zavezništvo je bilo ključno za začetek prve svetovne vojne, saj je bilo v sporazumu določeno, da državi ena drugo brezpogojno vojaško podpreta, če bo katera od njiju napadena, v najslabšem primeru pa naj bi eden izmed zaveznikov ostal nevtralen. Leta 1881 se je zavezništvu priključila še Italija, s čimer je nastalo trojno zavezništvo. To naj bi preprečevalo spopad Francije z Italijo, v primeru vojn med Nemčijo in Francijo pa bi Italija vojaško podprla Nemčijo. Zavezništvo naj bi tudi preprečevalo vojno med Italijo in Avstro-Ogrsko, saj je imela Italija do Avstro-Ogrske ozemeljske zahteve. To trojno zavezništvo je sestavljalo centralne sile.

    Francija med tem ni stala križem rok, zaradi strahu pred Nemčijo je sklenila zavezništvo z Rusijo, to zavezništvo je potrdila leta1892 s t. i. francosko-rusko vojaško konvencijo. Zavezništvo je zagotavljalo brezpogojno vojaško podporo, če bi bila katera od njiju napadena s strani centralnih sil. Leta 1904 sta Velika Britanija in Francija podpisali Entente cordiale (Srčna zveza) − sporazum, s katerim sta rešili kolonialne spore ter vzpostavili tesnejše diplomatske in politične stike. Čeprav sporazum ni bil vojaške narave, saj ni jamčil vojaške pomoči v primeru vojne, je Franciji in Veliki Britaniji kljub temu predstavljal neko varnost pred vedno večjo gospodarsko in politično močjo Nemčije ter njenimi pomorskimi in kolonialnimi ambicijami, ki so že začele ogrožati britanske prekomorske interese. Leta 1907 se je zavezništvu pridružila še Rusija, s čimer je nastala trojna antanta. Pet let kasneje se je zavezništvo med Francijo in Veliko Britanijo dopolnilo s t. i. Anglo-francosko pomorsko konvencijo, ki je predvidevala vojaško posredovanje britanske mornarice pri obrambi francoske obale v primeru nemškega napada ter francosko pomoč pri obrambi Sueškega prekopa. Poleg antante in centralnih sil so obstajala še druga zavezništva; taki sta bili zavezništvo med Srbijo in Rusijo ter zavezništvo med Belgijo in Veliko Britanijo, kjer je Velika Britanija jamčila za belgijsko nevtralnost. Obe zavezništvi sta bili ključni za začetek velike vojne.

    Pomembno vlogo pri razvoju dogodkov, ki so pripeljali Evropo leta 1914 na rob vojne, so bile vojne na začetku 20. stoletja. Rusko-japonska vojna 1904–1905 je s porazom Rusije šokirala svet, s tem pa je bil tudi razbit mit o ruski nepremagljivosti, kar je Nemce deset let kasneje opogumilo, da so dosti lažje stopili v vojno proti Rusije, kot bi sicer. Zaradi vojne in poraza je v Rusiji prišlo do upora, ki pa je bil krvavo zatrt, vendar je nezadovoljstvo ostalo, leta 1917 je zaradi vojne krize izbruhnil nov upor, ki je pomenil konec Ruskega cesarstva. Leta 1912 so izbruhnile italijansko-turška vojna, prva balkanska vojna in druga balkanska vojna. Vse so bile usmerjene proti umirajočemu Otomanskemu cesarstvu. Izguba ozemelj in ponižanje sta cesarstvo spodbudila, da je leta 1914 stopilo na stran centralnih sil. Iz obeh balkanskih vojn je Srbija izstopila kot zmagovalka in nova balkanska velesila, s tem pa je prišla v spor z Avstro-Ogrsko. Agadirska kriza ter incident z nemško topnjačo SMS Panther je leta 1911 Francijo in Nemčijo pripeljal skoraj na rob vojne, kriza je bila nato rešena po politični poti, vendar so zamere ostale.

Sarajevski atentat

  Medtem ko je v Srednji Evropi mir zagotavljal zapleten sistem zavezništev, to ni veljalo za nestabilni Balkan, ki so ga desetletja pretresale vojne, nemiri, politična nestabilnost in tuja okupacija. Po umiku Otomanskega cesarstva z Balkana ter dveh balkanskih vojnah je Srbija postala nova balkanska velesila (v samo enem letu je podvojila površino svojega ozemlja). Zaradi rastočega srbskega in slovanskega nacionalizma, katerega cilj je bil uničiti Avstro-Ogrsko in združitev vseh balkanskih narodov v enotno južnoslovansko državo, je Srbija prišla v resen spor z Avstro-Ogrsko, ki je imela Balkan za svoje interesno območje (Slovenija, Hrvaška in Bosna ter Hercegovina so bili takrat del Avstro-Ogrske). Ker je bila Avstro-Ogrska sestavljena iz več kot enajstih narodov, med katerimi so bili tudi Slovani, se je nacionalizma in odcepitvenih teženj najbolj bala. Da bi se zoperstavila Srbiji ter pokazala svojo moč in enotnost, je v okolici Sarajeva organizirala vojaške manevre, ki se jih je udeležil prestolonaslednik Franc Ferdinand s svojo ženo Sofijo. Po končanih manevrih se je par 28. junija 1914 odpravil v Sarajevo na prijateljski obisk. Tam ga je čakalo sedem atentatorjev srbske nacionalistične organizacije Črna roka. Prvi napad na par se je zgodil ob 10:10, ko je eden izmed atentatorjev v kolono avtomobilov vrgel ročno bombo. V eksploziji je bilo ranjenih dvajset ljudi, med njimi ni bilo prestolonaslednika in njegove žene. Kolona je kljub temu nadaljevala pot proti mestni hiši, kjer je par že čakal sprejem. Po končanem sprejemu se je par odločil, da bo v bolnišnici obiskal ranjene v bombnem napadu. Vodja protokolarne skupine se je odločil, da bo zaradi varnosti spremenil načrtovano pot avtomobilov, o tem pa ni obvestil voznika avtomobila, v katerem se je vozil prestolonaslednik z ženo. Avtomobil je zato na enem izmed križišč zavil v napačno smer. Voznik je to ugotovil, se ustavil in z vzvratno vožnjo poskušal popraviti smer. Kratek postanek avtomobila je izkoristil Gavrilo Princip, ki je ravno v tistem trenutku stal na križišču. Stopil je proti avtomobili in večkrat ustrelil. Ena izmed krogla je zadela Sofio v trebuh, druga pa prestolonaslednika v zgornji del trupa. Principa so ujeli nekaj sekund po atentatu. Prestolonaslednik in njegova žena sta umrla na poti k zdravniku. Atentat je pretresel Avstro-Ogrsko, Evropo in svet ter v naslednjih dneh povzročil politično in diplomatsko krizo. Dogodek je kasneje postal povod za prvo svetovno vojno.

Dogodki po atentatu

    Preiskava je pokazala, da je za umorom stala organizacija Črna roka, ki naj bi bila povezana s srbsko vojsko in z obveščevalno službo. Avstro-Ogrska je zato Srbiji začela groziti z vojno ter zoper njo zahtevala povračilne ukrepe. Vendar pa pri tem ni mogla ukrepati sama, za vojno proti Srbiji je potrebovala podporo Nemčije, svoje glavne zaveznice. Nemčija se o namerah Avstro-Ogrske zoper Srbijo ni posebej spraševala in je Avstro-Ogrski obljubila brezpogojno podporo. Ta dogodek je v zgodovini postal znan kot “bjanko ček“. Sredi julija 1914 je tako kazalo, da bo na Balkanu prišlo do manjše krize, morda celo vojne, ki pa ne bi smela imeti nobenih posledic na preostalo Evropo, zato se je nemški cesar odpravil na križarjenje. Podobno je bilo tudi v Franciji in Veliki Britaniji, kjer sta bili vladi na poletnem dopustu. Medtem pa so dogodki šli svojo smer. Avstro-Ogrska, opogumljena od brezpogojne nemške podpore, je začela snovati načrt za vojno proti Srbiji. Sestavila je seznam desetih zahtev, ki jih mora Srbija izpolniti do 25. julija, sicer tvega vojno. Zahteve so bile napisane tako, da jih svobodna in suverena država nikakor ne bi mogla izpolniti. Srbski odgovor na zahteve je prišel pet minut pred iztekom roka. Na presenečenje vseh je bila Srbija pripravljena sprejeti vse zahteve, izjema je bila le zahteva št. 5, s katero naj bi se Srbija odrekla svoji suverenosti. To je bilo za Avstro-Ogrsko dovolj, da je tri dni kasneje, 28. julija 1914, napovedala vojno Srbiji. Vojna napoved pa ni presenetila samo Srbije in Rusije, ampak tudi Avstro-Ogrsko zaveznico Nemčijo, ki ni pričakovala takega razpleta dogodkov. Neodločni nemški cesar Viljem II. je v zadnjem trenutku poizkušal umiriti zadeve, vendar je bilo že prepozno, nadzor na dogodki so prevzeli nacionalisti, ekstremistični politiki, diplomati in vojska, poti nazaj ni bilo več. V naslednjih nekaj dneh se je med Rusijo, Nemčijo, Avstro-Ogrsko in Francijo vnela prava diplomatska vojna. Z vsako tajno korespondenco je postajalo vedno bolj jasno, da so stvari začele uhajati izpod nadzora, pomagale niso več niti tesne sorodstvene vezi med nemškim, ruskim in britanskim kraljem, ki so bili bratranci. Miselnost kraljevih in cesarskih dvorov iz 19. stoletja o časti, dolžnosti in pogumu se niso več skladali s politično krizo 20. stoletja. Tridesetega julija je ruski car Nikolaj II. naredil ključno napako, s katero se je vojna iz Balkana razširila na preostalo Evropo. Da bi pridobil prednost pred centralnimi silami, je dal mobilizirati svojo ogromno vojsko (mobilizacija naj bi trajala dva meseca, pri Nemcih mnogo manj), ter s tem nehote izzval Nemce. Za Ruse je bila mobilizacija tehnične narave in še ni pomenila vojne, Nemci niso bile takega mnenja - za njih je ruska mobilizacija predstavljala grožnjo in je pomenila le eno stvar, in sicer vojno. Dan pozneje, 1. avgusta, so Nemci v skladu s Schlieffnovim načrtom mobilizirali svojo vojsko, nekaj ur zatem pa uradno napovedali vojno Rusiji, s čimer je v veljavo stopil evropski sistem zavezništev. Evropa se je znašla v vojni. Ob tem dogodku je britanski zunanji minister Edward Grey, ki se si je skozi celoten julij prizadeval pomiriti sprte strani, izrekel znamenite besede:

    Poseben igralec v dneh pred vojno je bila Velika Britanija. Bila je edina prava evropska in svetovna velesila. Zaradi svoje izolacijske politike se dolga desetletja ni vmešavale v evropske celinske probleme, tako je bilo tudi konec junija in v začetku julija 1914. Atentat v Sarajevu ter kriza, ki mu je sledila, se Britancev in britanske vlade (izjema je bila zunanja politika) dolgo časa nista dotaknila. Skozi julij, ko so se stvari na celini začele zapletati, se je to nenadoma spremenilo. Velika Britanija ni bila v vojaškem zavezništvu s Francijo niti z Rusijo, zato ni bila dolžna posredovati v primeru vojne, se pa je bala vedno večje nemške politične, gospodarske in vojaške moči, ki bi lahko ogrozila njeno svetovno prevlado v primeru zmage. Da bi zaščitila svoje interese, se je konec julija 1914, ko je julijska kriza dosegla vrhunec, postavila na stran Francije in Rusije ter jima zagotovila vojaško pomoč. Za vojaško ukrepanje proti Nemčiji ji je zelo prav prišel Londonski sporazum iz leta 1839, v katerem je pisalo, da Velika Britanija jamči za samostojnost in nevtralnost Belgije (Belgija je bila s svojim nastankom v 30 letih 19. stoletja nekakšen porok miru v Evropi, za njeno nevtralnost je ironično jamčila tudi Nemčija). Kršenje tega sporazuma, za katerega so Nemci pravili, da je navaden 75 let star  kos papirja, bi Britancem dal pravno podlago za vojno napoved Nemčiji.