 |
 |
 |
 |
 |
|
BOJIŠČA
Zahodna fronta Zahodna fronta je bila ena izmed treh glavnih evropskih bojišč prve svetovne vojne. Potekala je od Ostendeja na belgijski obali, preko skrajnega zahoda Belgije, severnega dela Francije vse do francosko nemške meje ob reki Ren ter nato proti jugu do tromeje med Francijo, Nemčijo in Švico v maksimalni dolžini 740 km. Do odprtja fronte je prišlo 4. avgusta 1914 z nemškim napadom na nevtralno Belgijo in Luksemburg. Temu je nato kmalu sledil še napad na Francijo, ki je bila tudi glavna tarča nemškega napada na zahodu. Nemški napad je potekal na podlagi schliffnovega načrta, ki je predvideval, z hitrim manevrom v obliki srpa, obkolitev Pariza ter tako izločitev Francije iz vojne. Sprva je nemški ofenzivi dobro kazalo, nemška vojska je pred sabo razbila večino francoskih in britanskih enot, tako da so bili Nemci v začetku septembra že 70 km pred Parizom. Med 6. in 12. septembrom je sledila odločilna bitka na Marni (znana tudi kot čudežna Marni) v kateri je francoskim in britanskim vojakom v zadnjem trenutku uspelo odbiti nemški napad. Po tej bitki je zahodna fronta, zaradi izčrpanosti na obeh straneh, bolj ali manj obstala. Vojaška taktika iz 19. stoletja ter orožje iz 20. stoletja sta terjali svoj krvavi davek. Napovedi generalov, da se bo vojna končala do božiča 1914 se niso uresničile. Da bi obe strani zavarovali svoje položaje ter preprečili nove izgube sta se začeli okopavati, tako se je razvil popolnoma nov način bojevanja v jarkih. V nekaj mesecih se je na fronti nastal nepretrgan sistem jarkov, utrdb in ovir, ki je potekal od Rokavskega preliva na severu do Švicarske meje na jugu. Med leti 1915 in 1917 so se na zahodni fronti zvrstile številni bitke s katerimi sta obe strani poizkušali prebiti fronta. Te bitke so vključevale večurno ali dnevno bombardiranje ter masovni napad pehote. Večina napadov se je zaradi uporabe strojnic, topov, bodeče žice in ostalih ovir končala z več tisoč mrtvimi in ranjenimi ter osvojitvijo nekaj sto metrov nasprotnikovega ozemlja, ki pa je bilo že po nekaj urah izgubljeno v nasprotnikovem protinapadu. Ker preboj ni bil možen je začela na fronti prevladovati strategija izčrpavanja, zmagovalec v vojni pa naj bi bil tisti, ki bi na bojišču žrtvoval čim več življenj in vojaškega materiala. Obdobje med leti 1915 in 1917 so tako zaznamoval izredno krvave: bitke za Ypres, bitka za Verdun in bitka na Somi. Vse so dobile oznako kot klavnice brez kraja in konca. Vsa vsaki bitki sta obe strani izgubili več kot pol milijona vojakov najbolj pa je bila krvava bitka na Somi kjer so samo Britanci prvi dan bitke izgubili 57.000 vojakov. Nov način bojevanja ter želja po preboju statične fronte sta vplivali na razvoj novih vojaških tehnologij kot so tanki, letala, bojni strupi, minometi, ročne bombe itd. Na začetku leta 1917 se je na obeh straneh fronte že začela kazati vojna utrujenost. Ta se je najbolj kazala pri Nemcih, ki so z umikom na Hindenburgovo linijo prišli v obrambo. Izstop Rusije iz velike vojne ter priprave na vstop ZDA v vojno je Nemcem dal nov zalet. Sedi marca so izvedli t.i. spomladansko ofenzivo, zadnjo ofenzivo s katero so želeli poraziti zaveznike še pred prihodom ameriških čet na zahodno fronto. Ofenzivi je sprva dobro kazalo saj so zavzeli več ozemlja kot v vseh leti poprej. Nato pa se je konec aprila 1918 njihova ofenziva zaradi pomanjkanja vojakov in materiala nenadoma ustavila. Sledila je zavezniška stodnevna protiofenziva s katero so Nemce potisnili nazaj Hindenburgovo linijo. Ta je bila ob pomoči ameriških čet prebita v začetku avgusta, do konca oktobra so bile nemške čete praktično poražene zato so 11. novembra ob 5:00 v Compiegnu sklenile premirje. Velike vojne je bilo konec 11. novembra 1918 točno ob 11:00, šest ur po uradnem podpisu premirja. Ta je bila ob pomoči ameriških čet prebita v začetku avgusta, do konca oktobra so bile nemške čete praktično poražene zato so 11. novembra ob 5:00 v Compiegnu sklenile premirje. Velike vojne je bilo konec 11. novembra 1918 točno ob 11:00, šest ur po uradnem podpisu premirja.
Vzhodna fronta. Vzhodna fronta je bila tisto izmed glavnih bojišč prve svetovne vojne. Raztezala se je od Baltskega morja na severu vse do Črnega morja na jugu s čimer je bila to najdaljša fronta prve svetovne vojne. V boje na vzhodni fronti so bile vpletene naslednje države: Nemčija, Avstro-Ogrska, Rusija, Bolgarija in Romunija. Fronta se je odprla 17. avgusta 1914 z napadom 1. ruske armade na nemško Vzhodno Prusijo, temu je dva dni kasneje sledil še bočni napad 2. ruske armade. Ker je nemški vojski sprva kazalo, da ne bo kos dvema ruskima armadama sta poveljevanje nad nemško vojsko prevzela Paul von Hindenburg ter Erich Ludendorff. V naslednjih dneh sta izvedla obsežno protiofenzivo s katero sta v krvavi bitki pri Tannenbergu porazila drugo rusko armado. Nekaj tednov kasneje pa je bila v bitki pri Mazurskih jezerih poražena še prva ruska armada. Rusi so v obeh bitkah izgubili preko 200.000 mož. Preobremenjenost ruske vojske v vzhodni Prusiji ter njene težave z mobilizacijo in oskrbo je poizkušala izkoristiti Avstro-Ogrska. Ta je Ruse napadla 23. avgusta 1914 v Galiciji. Njihov napad ni bil tako uspešen kot nemški, pravzaprav se je njihov napad spremenil v katastrofo. Rusom se je zadnji trenutek uspelo reorganizirati tako, da so konec avgusta prešli v protiofenzivo v kateri so porazili celotna avstro-ogrsko armado. Ta se je bila prisiljena umakniti iz Galicije na karpatske prelaze za seboj pa je pustila obkoljeno trdnjavo Przemyśl. Medtem ko je fronta v vzhodni Prusiji v zimi 1914/1915 bolj ali manj mirovala Avstro-Ogrski na jugu fronte ni dobro kazalo. Da bi preprečila ruski prodor preko Karpatov na Madžarsko ter notranjost monarhije je za pomoč prosila Nemce. Ti so nato na severu fronte izvedli več manjših ofenziv s katerimi so malenkostno razbremenili avstrijski južni del fronte. Vendar to Avstrijcem ni kaj dosti pomagalo ko so izgubili strateško pomemben prelaz Dukal V Karpatih, samo slabo vreme in ruske težave z oskrbo so Avstro-Ogrsko rešile pred popolnim porazom. Pomlad 1915 je na vzhodni fronti prinesla nove krvave boje. Poveljstvo nad celotno fronto so prevzeli Nemci. Ti so prvega maja na južnem delu fronte sprožili obsežno ofenzivo v kateri so ruske čete prisili k umiku, avgusta 1915 so zasedli Varšavo. Uspešni ofenzivi na jugu je sledila še ofenziva na severu v kateri je Nemcem uspelo prodreti do Rige, do takrat je ruska fronta že popolnoma razpadla. Šele septembra so se ruske čete zadosti okrepile, da so lahko postavile novo obrambno črto. Zaradi ruskega poraza je nadzor nad rusko vojsko prevzel car Nikolaj kar je imelo v nadaljevanju vojne katastrofalne posledice. Izgube na obeh straneh so bile velike, Rusi so izgubili 2 milijona vojakov, centralne sile 1 milijon. Poleti 1916 je vzhodno fronto zaznamovala velika ruska ofenziva pod vodstvom generala Brusilova. Za razliko od predhodnih ofenziv je ta vsebovala novo bojno taktiko ter ustrezne priprave na napad. Ofenziva je potekala na južnem delu fronte v Galiciji in je bila usmerjena predvsem proti avstrijskim četam. Začela se je kot slepilni manever vendar se je potem, ko je Brusilov videl njen potencial, razvila v obsežno ofenzivo. Že prvi dan bojev so Rusi zajeli 13.000 vojakov v naslednjih dneh pa je fronta centralnih sil popolnoma razpadla. Rusi so Avstro-Ogrske in nemške enote pregnali vse do Karpatov kjer je fronta jeseni 1916 ponovno obstala. Ponovno rusko zavzetje Galicije in Bukovine je imelo svoje posledice, izgubili so preko milijon vojakov ter ogromno vojaškega materiala, ki ga ni bilo mogoče nadomestiti. Zaradi visokih izgub ter pomanjkanja se je v vojaških vrstah in v zaledju začelo širiti nezadovoljstvo popuščati je začela tudi disciplina. Sedemnajstega avgusta 1916 je v vojno na strani antante vstopila Romunija. Na vojno je bila zelo slabo pripravljena, sprva je zasedla nekaj avstro-ogrskega ozemlja v Karpatih vendar je nato kmalu sledila nemška, avstrijska in bolgarska protiofenziva v kateri je bila romunska vojska premagana. Decembra 1916 je padla Bukarešta s čimer je bila Romunija praktično izločena iz vojne njen popolni kolaps pa je morala reševati Rusija in zahodni zavezniki. Za razliko od zahodne fronte, kjer je prevladoval pozicijski način bojevanja, je na vzhodni fronti prevladoval odprt način bojevanja v katerem sta obe strani izvajali obsežne manevre. Po vsaki večji bitki se je frontna črta lahko tako premaknila tudi za več sto kilometrov medtem kose je na zahodni fronti premaknila le za nekaj sto metrov. V začetku leta 1917 so se razmere v ruski vojski poslabšale do skrajnosti. Širiti so se začeli upori, vojaki in častniki so začeli zavračati ukaze. Upor se je razširil tudi med civilno prebivalstvo, iz ilegala so se pojavili boljševiki pod vodstvom Lenina, ki so upore še dodatno podžigali. Marca so se razmere v Rusiji tako poslabšala, da je moral car Nikolaj odstopiti iz oblasti. Vodenje Rusije je prevzela začasna vlada, ki pa se je na veliko razočaranje Rusov odločila nadaljevati vojno proti Nemčiji. Poleti 1917 je general Brusilov proti centralnim silam sprožil novo ofenzivo v Galiciji. Ofenzivi je sprva kazalo dobro, avstrijske čete so bile hitro poražene, ko pa so Rusi prišli do nemških čet se je njihova ofenziva nenadoma ustavila. Kmalu zatem je sledila nemška protiofenziva, v kateri je ruska vojska dobesedna razpadla. Ruski vojaki, siti vojne, so začeli množično zapuščati fronta, po Rusiji se je začela širiti državljansko vojna med vladnimi enotami in boljševiki, ki so želeli prevzeti oblast v državi. Medtem so Nemci neovirano prodirali v osrčje Rusije. Sedmega oktobra je v Peterburgu izbruhne oktobrska revolucija v kateri so boljševiki zasedli Zimski dvorec in pod vodstvom Lenina prevzeli oblast v državi s čimer je bila Rusija kot zaveznica izločena iz velike vojne. Državljanska vojna med boljševiki in belo gardo so izkoristili Nemci, ki so medtem bolj ali manj brez odpora zasedli Ukrajino, Krim in Zakavkazje. Ker se boljševiki zaradi državljanske vojne in vojne izčrpanosti niso bili sposobni opreti centralnim silam so 3. marca 1918 v Brest - Litovsku podpisali mirovno pogodbo s katero je Rusija dokončno in uradno izstopila iz velike vojne.
Balkansko bojišče Balkansko bojišče je bilo prvo bojišče, ki se je odprlo v prvi svetovni vojne. Označuje vse vojaške operacije nabalkanskem polotoku med Avstro-Ogrsko, Nemčijo, Bolgarijo in Otomanskim cesarstvom na eni strani ter Srbijo, Črno goro, Romunijo in njenimi zavezniki na drugi strani. Kljub temu, da je bilo to stransko bojišče, je igralo v celotni vojni ključno vlogo, saj je nase vezalo velik del enot centralnih sil, tako da jih te niso morale uporabiti na drugih bolj pomembnih bojiščih kot sta bili npr. zahodna in vzhodna fronta. Tako je to bojišče še najbolj bremenilo Avstro-Ogrsko, ki se je morala z vstopom Italije v vojno, leta 1915, boriti kar na treh frontah. Poleg tega je bil Balkana za obe strani pomemben zaradi svoje strateške lege, saj je predstavljal najkrajšo pote med zahodnimi zavezniki in Rusije ter edino neposredno železniško povezavo med Nemčijo in Otomanskim cesarstvom.
Bojišče se je odprlo 28. julija 1914 z bombardiranjem Beograda ter Avstro-Ogrskim napadom na kraljevino Srbijo ter njeno zaveznico Črno goro. Avstrijski napad na Srbijo, ki je bil sprva mišljen kot hitra kazenska ekspedicija in maščevalni pohod za smrt avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, se je po prvih spopadih za Avstrijce končal katastrofalno. Bitke na Ceru, Kolubari in Drini so pokazale nemoč in nesposobnost nekdaj mogočne avstrijske armade proti majhni in slabo opremljeni srbski vojski. Razmerji sil na balkanskem bojišče se je korenito spremenilo šele poleti 1915, ko je v vojno na strani centralnih sil vstopila Bolgarija, ter ko je Avstro-Ogrski na pomoč priskočila Nemčija. Zaveznice so nato, oktobra 1915, skupaj napadle Srbijo in jo dokončno porazile. Srbska vojska se je bila prisiljena preko Kosova in Albanije umakniti na jadransko obalo, od tam pa so izčrpane srbske vojake zavezniške ladje pripeljale na otok Krf.
Do avgusta 1916 si je srbska vojska zadosti opomogla, da so zavezniki v Grčiji, okoli mesta Solun, odprli novo bojišče t.i. solunsko fronto. Tam je srbska vojska ob pomoči francoskih in britanskih vojakov v krvavi bitki zasedla Kajmakčalan in Bitolo nato pa se je fronta za nekaj časa umirila. Vstop Romunije v vojno na strani antante razmerje sil na Balkanu ni bistveno spremenilo, saj se je izkazalo, da slabo vodena in opremljena romunska vojska ni kos združenim vojskam Avstrije, Nemčije in Bolgarije. Po padcu Bukarešte, decembra 1916, je bila Romunija bolj ali manj izločena iz boja. Junija 1917 je na stran antantnih sil po dolgem prepričevanju in grožnjah prestopila Grčija, ki je bila do tedaj nevtralna. Medtem se se na fronti, vzdolž grške meje, odvijale številne ofenzive zavezniških enot, ki pa niso prinesle bistvenega uspeha. Leta 1918 so se odnosi med centralnimi silami na Balkanu poslabšali. Zaradi pomanjkanja in velikih izgub se je njihova obramba začela vidno krhati. Razmere so izkoristili zavezniki ter septembra 1918 pripravili novo ofenzivo, ki je dokončno porazila centralne sile na Balkanu. Te so se po porazu začele umikati proti severu, oktobra je kapitulira Bolgarija, novembra je osvobojen Niš, kmalu nato pa še Beograd, Cetinje, Skadar in ostala mesta pod nadzorom centralnih sil.
Bojišče se je odprlo 28. julija 1914 z bombardiranjem Beograda ter Avstro-Ogrskim napadom na kraljevino Srbijo ter njeno zaveznico Črno goro. Avstrijski napad na Srbijo, ki je bil sprva mišljen kot hitra kazenska ekspedicija in maščevalni pohod za smrt avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, se je po prvih spopadih za Avstrijce končal katastrofalno. Bitke na Ceru, Kolubari in Drini so pokazale nemoč in nesposobnost nekdaj mogočne avstrijske armade proti majhni in slabo opremljeni srbski vojski. Razmerji sil na balkanskem bojišče se je korenito spremenilo šele poleti 1915, ko je v vojno na strani centralnih sil vstopila Bolgarija, ter ko je Avstro-Ogrski na pomoč priskočila Nemčija. Zaveznice so nato, oktobra 1915, skupaj napadle Srbijo in jo dokončno porazile. Srbska vojska se je bila prisiljena preko Kosova in Albanije umakniti na jadransko obalo, od tam pa so izčrpane srbske vojake zavezniške ladje pripeljale na otok Krf. Do avgusta 1916 si je srbska vojska zadosti opomogla, da so zavezniki v Grčiji, okoli mesta Solun, odprli novo bojišče t.i. solunsko fronto. Tam je srbska vojska ob pomoči francoskih in britanskih vojakov v krvavi bitki zasedla Kajmakčalan in Bitolo nato pa se je fronta za nekaj časa umirila. Vstop Romunije v vojno na strani antante razmerje sil na Balkanu ni bistveno spremenilo, saj se je izkazalo, da slabo vodena in opremljena romunska vojska ni kos združenim vojskam Avstrije, Nemčije in Bolgarije. Po padcu Bukarešte, decembra 1916, je bila Romunija bolj ali manj izločena iz boja. Junija 1917 je na stran antantnih sil po dolgem prepričevanju in grožnjah prestopila Grčija, ki je bila do tedaj nevtralna. Medtem se se na fronti, vzdolž grške meje, odvijale številne ofenzive zavezniških enot, ki pa niso prinesle bistvenega uspeha. Leta 1918 so se odnosi med centralnimi silami na Balkanu poslabšali. Zaradi pomanjkanja in velikih izgub se je njihova obramba začela vidno krhati. Razmere so izkoristili zavezniki ter septembra 1918 pripravili novo ofenzivo, ki je dokončno porazila centralne sile na Balkanu. Te so se po porazu začele umikati proti severu, oktobra je kapitulira Bolgarija, novembra je osvobojen Niš, kmalu nato pa še Beograd, Cetinje, Skadar in ostala mesta pod nadzorom centralnih sil.
Vojna v kolonijah Vojna v kolonijah v celotnem svetovnem spopadu ni odigrala pomembne vloge. Nemčija je imela pred vojno sedem kolonij: Nemško vzhodno Afriko, Nemško jugozahodno Afriko, Nemški Kamerun, Nemški Togo, Nemški Tsingtao, Nemško Novo Gvinejo in Nemško Samoa. Kolonije so bile raztresene po celotnem svetu ter obdane s sovražnimi kolonijami antante, med seboj in z matično Nemčijo so bile slabo povezane. Obramba nemških kolonij je temeljila na malo številčnih in slabo opremljenih zaščitnih enotah Schutztruppe ter policiji katerih naloga je bila uveljavljanje nemških interesov ter boj proti upornim lokalnim plamenom. Kolonije so tako veliko vojno pričakale popolnoma nepripravljene, izjema je bila nemška kolonija Tsingtao na kitajskem, ki jo je branilo preko 3.000 dobro opremljenih nemških vojakov s topovi in bojnimi ladjami. Ob začetku sovražnosti so nemške kolonije postale blokirane ter s tem odrezane od matične Nemčije. Za lastno obrambo so morale poskrbeti same saj pomoči od zunaj ni bilo moč pričakovati. Najbolj ogrožene so bile manjše kolonije na Tihem oceanu, ki so vojno dočakale brez obrambe. Japonske, avstralske in novozelandske enote so te kolonije zasedle brez boja. Nemci so se nekoliko upirali le na Novi Gvineji kjer so potekali manjši spopadi za strateško pomembno radijsko postajo Bita Paka na otoku Rabaul. V Aziji je do večjih spopadov prišlo le v nemški koloniji Tsingtao, kjer je bilo poveljstvo nemškega azijskega ladjevja. Ta kolonija je vojno dobro pripravljena, nemške mornariške in kolonialne čete so se upirale japonskim napadom vse do sredine novembra 1914. Pri tem so Japoncem potopile več bojnih ladij ter povzročile velike izgube. V Afriki je bila večina nemških kolonij ukleščenih med francoske, britanske, belgijske in portugalske kolonije. Na vojno je bila najmanj pripravljena kolonija Togo, ki je bila s svojim dobro razvejanim železniškim, cestnim in telegrafskim sistemom ter novo radijsko postajo v Kamini najbolj razvita nemška kolonija. Kolonija je kapitulirala že konec avgusta 1914 po kratkem boju. Boji za nemški Kamerun so trajali dalj časa. Beg nemških enot v nevtralno Špansko Gvinejo ter divja in neraziskana notranjost Kameruna se zavezniškim enotam onemogočala hitro zasedbo kolonije. Boji za kolonijo so trajali vse do začetka leta 1916 ko je po več kot letu dni obleganja padla utrdba Mora. Puščavska kolonija Nemška jugozahodna Afrika se je upirala do avgusta 1915 potem ko so jo na pol presekale britanske in južnoafriške čete. Nemcem ni pomagal niti burski upor s katerim so želeli odvrniti pozornost Južne Afrike. Najdlje se je upirala Nemška vzhodna Afrika. V tej koloniji je bila nemška vojska relativno velika, domačini pa so bili Nemcem naklonjeni, kar za ostale nemške kolonije ni veljalo. V bojih za to kolonijo je Nemcem v različnih bojnih akcijah uspelo zajeti večje količine raznovrstnega zavezniškega vojaškega materiala, kar jim je omogočalo daljše upiranje francoskim, britanskim, belgijskim in portugalskim enotam. Zadnje nemške enote so se v koloniji predale šele konec novembra 1918 s čimer so bile to zadnje nemške enota ki so se predale v prvi svetovni vojni. Po vojni je Nemčija izgubila vse kolonije, te so prišle pod upravo društva narodov z njimi pa so opravljale zmagovalke velike vojne Velika Britanija, Francija, Belgija,Portugalska, Japonska, Avstralija in Nova Zelandija.
Vojna na bližnjem vzhodu Na začetku dvajsetega stoletja je bilo Otomansko cesarstvo zaradi političnih spletk, nacionalnih trenj in številnih izgubljenih vojen na Balkanu in Severni Afriki tik pred razpadom. Zahodni politiki in mediji so temu, takrat več kot 400 let staremu imperiju, slabšalno pravili kar bolnik iz Bosporja. Da bi se cesarstvo rešilo propada in moderniziralo je v Evropi začelo iskati strateškega zaveznika. Najprej je poizkušalo pri antanti vendar je ta cesarstvo zavrnila zato se je to obrnilo na centralne sile. Te so Otomanskem cesarstvu zaradi njegovega strateškega položaja na bližnjem vzhodu sprejele z odprtimi rokami. Drugega avgusta 1914 sta Nemčija in Otomansko cesarstvo podpisali tajni sporazum s katerim je Otomansko cesarstvo prestopilo na stran centralnih sil ter posledično v prvo svetovno vojno čeprav ta imperij bližnjega vzhoda ni imel nič skupnega z evropskim konfliktom. Otomansko cesarstvo je bilo na vojno zelo slabo pripravljeno zato je z vstopom vanjo zavlačevalo kolikor se je le dalo. Sultanova vojska je bila vzdržljiva vendar zelo slabo oborožena in vodena, Nemci so to stanje v kratkem času poizkušala izboljšati z uvedbo sodobne nemške oborožitve ter nemškim častniškim kadrom in inštruktorji. Otomanski mornarici pa so predali celo dve sodobni križarki, SMS Goeben in Breslau. Do prvih bojev na bližnjem vzhodu je prišlo konec oktobra 1914 ko sta otomansko-nemški križarki napadli ruska pristanišča ob Črnem morju. Kmalu zatem so se odprle bojišča na Sinaju in Palestini, Kavkazu, Mezopotamiji, Arabskem polotoku, Gallipoliju in Perziji. Namen teh operacij, ki so bile večinoma delo nemških vojaških strategov, je bilo ogroziti vojaške in trgovske komunikacije antante med Evropo in Azijo ter preusmeritev pozornosti iz evropskih bojišč. Kljub svoji velikosti se zavezniki vstopa Turčije v vojno niso posebno bali. Sultanov poziv na sveto vojno, prebivalci cesarstva niso jemali resno. Ob izbruhu vojne se je država že na samem začetku morala boriti na kar štirih frontah, kar je njeno vojsko obremenilo do skrajnosti. Na Kavkazu se je fronta odprla v začetku novembra 1914 s spodletelo rusko ofenzivo, ki ji je nato sledil napol samomorilski turški protinapad proti ruskemu mestu Kars. Napad turške kavkaške armade, ki je potekal v zimi 1914 v globokem snegu ter preko 3.000 metrov visoke vrhove Kavkaza je bil že na samem začetku obsojen na neuspeh. Uničenju kavkaške armade se je uspelo izognite le okoli 10% vojakov. Poraz ter katastrofalne razmere v turški vojski in cesarstvu so poizkušali izkoristiti Armenci, ki so v mestu Van sprožili upor. To je bil krvavo zatrt v izogib novim uporom pa Turki preselili vse Armence v oddaljene dele Otomanskega cesarstva. Na poti je zaradi pomanjkanja hrane, bolezni in krutosti stražarjev umrlo preko 1,5 Armencev. V naslednjih letih je fronta bolj ali manj mirovala, zaznamovali so jo le manjši spopadi, ki pa niso bistveno spremenili položaja. Vojna sreče se je prevesila na Turško stran šele po oktobrski revoluciji leta 1917, ko je Rusija izstopila iz velike vojne.
Ob Suezu je 4. turška armada pod poveljstvom Džemal-paše in pomoči nemških častnikov februarja 1915 napadla Egipt in Sueški prekop. Napad je spodletel in čete ANZAC so turško vojsko pregnale proti Jeruzalemu, ki je padel decembra 1917. Fronta pa se je nato ustalila v okolici življenjsko pomembno ozkotirno progo Damask - Medina. Do dokončnega preboja fronte je prišlo septembra 1918 v bitki pri Mogiddu, od tam so nato zavezniške čete napredovale v Bejrut, Damask in Aleppo. Tretja fronta je bila v Mezopotamiji, cilj odprtje te fronte je bil Britancem onemogočiti dostop do nafte. Na tej fronti so Britanci po izkrcanju v ustju reke Shatt-al-Arab doživeli nekaj uspehov zato so se odločili, da bojo napredovali proti Bagdadu in se nato severno od mesta združili z rusko kavkaško armado. Med napredovanjem so Turki britansko armado obkolili v Kut-el-Amara kjer se je ta vdala aprila 1916 po 143 dneh obleganja. Britancem je uspelo Bagdad zavzeti šele leta 1917. Četrta fronta je bila izredno pomembna pomorska ožina Dardanele južno od Carigrada. Načrt za zavzetje te ožine je skoval takratni prvi lord admiralitete Winston Churchill. Operacija je bila sprva zasnovana kot Britansko-Francoski pomorski napad na turške utrdbe, ki so varovale ožino med Sredozemskim morjem in Črnim morjem. Ker operacija ni uspela so se Britanci odločili za izkrcanje čet pri Galipoliju, operacija se je začelo 25. aprila 1915 in se po hudih in krvavih bojih zaključilo 6. januarja 1916, ko je bilo iz obala Galipolija evakuiranih več tisoč britanskih, francoskih in ostalih zavezniških vojakov. Posledice tega umika so bile odstop Winstona Churchilla in dvig morale turške vojske, ki je proti antanti dosegla neponovljivo zmago.
V boju proti Otomanskemu cesarstvu so pomembno vlogo odigrali tudi Arabci, ki so ob pomoči britanskih sil neprestano izvajali gverilske operacije v turškem zaledju. Njihov najpomembnejša tarča je bila ozkotirna proga Damask-Medina. Ob izdatni britanski pomoči pa jim je leta 1916 uspelo zavzeti Damask. Boji na bližnjem vzhodu so se končali 30. oktobra 1918, dokončni mirovni sporazum pa je bil podpisan desetega avgusta 1920. Vojna na morju Vojna na morju je skozi prvo svetovno vojno igrala izredno pomembno vlogo saj so preko svetovnih morij, še posebej Atlantskega oceana, potekale življenjsko pomembne oskrbovalne poti tako za zaveznike kot za centralne sile. Tega sta se zavedali obe strani, zato sta že pred vojno začeli razvijati mogočne bojne ladje s katerimi bi pridobili prevlado nad svetovnimi morji. Zmaga na morji, ene ali druge strani, bi namreč lahko korenito vplivala na potek bojev na kopnem. V nasprotju z Veliko Britanijo, ki je otok, je bila Nemčija zaradi svojega geografskega položaja v bistveno slabšem položaju. Britanska mornarica je ob napovedi vojne Nemčiji nemudoma blokirala vse izhode iz Severnega morja tako, da je nemška mornarica do konca vojne ostala ujeta v Severnem morju in svojih oporiščih. Podobno se je zgodilo z Avstro-Ogrsko mornarico, ki je zaradi zavezniške blokade pri Otrantskih vratih ostala ujeta v Jadranskim morju. Otomanska mornarica pa je operacije izvajala le v Črnem morju in okolici Dardanel v varnem zavetju svojih pristanišč in obale. Ker sta bili britanska in nemška vojna mornarica skoraj enako močni nobena ni tvegala večjega spopada saj bi se znalo zgoditi, da bi ena ali druga stran v boju izgubili večje število nenadomestljivi bojnih ladij s tem pa bi bila vojna izgubljena. Tako da v letu 1914 ni prišlo do večjih spopadov. Izjema je bila le nemška daljnovzhodna eskadra pod poveljstvom admirala von Speeja, ki se je iz Vzhodne Azije preko Tihega ocena in nato Južne Amerike poizkušala prebiti v domovino. Nemško ladjevje je ob čilski obali naletelo na britansko ladjevje in vnel se je boj v katerem so zmagali Nemci. Ti so nato pot nadaljevali proti Južnemu Atlantskemu oceanu kjer so jih ponovno prestregle britanske ladje. V bitki pri Falklandskih otokih, decembra 1914, so bili Nemci poraženi. Izgubili so skoraj vse ladje razen križarke SMS Dresden, ki je bila potopljena 15. marca 1915 v bitki pri otoku Masa a Fuera. Pomembni vlogo sta odigrali tudi t.i. nemški gusarski ladji SMS Emdem inSMS Karlsuhe, ki sta v relativnem kratkem času potopili več kot 150.000 ton trgovskih ladij ter povzročali zmedo na svetovnih oceanih. Zavezniki pa so morali vložiti ogromno truda in časa do so ju ujeli in potopili.
Pomorska blokada Nemčije je državo v štirih letih močno izčrpala. Zaradi poraza na zahodni fronti, velikega števila mrtvih in ranjenih ter vsesplošnega pomanjkanja je konec oktobra 1918 prišlo do upora mornarjev v luki Kiel. Upor se je hitro razširil po državi in je pomenil konec Nemškega cesarstva. Z podpisom versajske mirovne pogodbe se je Nemčija morala odreči vsem večjim bojnim ladja, te je 21. junija 1919 v skladu s mirovnim sporazumom pripeljala pred britansko pomorsko oporišče Scapa Flow in jih v znak protesta vse potopila.
Vojna v zraku V prvi svetovni vojni se je uveljavilo popolnoma novo bojišče, ki je za vedno spremenilo način bojevanja. To je bilo bojevanje v zraku. Od prvega poleta bratov Wright, leta 1903, do začetka vojne je minilo dobrih deset let. V teh letih se je letalstvo začelo izredno hitro razvijati. Sprva je bilo to le draga igrača za bogate in tehnične navdušence, leta 1909 pa so v vojaških krogih prišli do ideje, da bi se letalstvo dalo uporabiti tudi za vojaške namene, kar se je tudi zgodilo leta1911 v Italijansko-turški vojni. Na začetku prve svetovne vojne so bili mnogi skeptični o vlogi letala in ostalih zračnih ladij v vojni. Te so sprva uporabljali le za izvidniške naloge. Ko pa je vojna na tleh postala vedno bolj krvava je krvavo postajalo tudi nebo. Med nasprotnimi izvidniškimi letali je prišlo do izmenjave prvih strelov. Ti so najprej prišli iz osebnega orožja pilotov nekoliko pozneje pa iz strojnic, ki so jih namestili na zadnji konec letala. Zaradi nenehnega tresenja letala je bilo zadeti nasprotno letalo vse prej kot lahko. Rešitev je bila namestitev strojnice v nos letala. Pri tem pa se je pojavil problem pri streljanju skozi propeler saj je krogla lahko uničila propeler. Ena izmed francoskih rešitev je bila namestitev oklepa na propeler, ki je odbijal krogle. Rešitev ni bila ravno idealna zato so Nemci prišli do boljše ideje oz. je do ideje prišel Nizozemec Anthony Fokker. Rešitev problema je bila sinhronizacija strojnice in propelerja. Ta inovacija je zračne boje prinesla na višjo raven. V letu 1915 so se v zraku začeli srditi zračni boji, kar je pripeljalo do nastanka letalskih asov nekakšnih vitezov neba. Najbolj slaven je bil Manfred von Richthofen (Rdeči baron), Rene Fonck in Edward Mannock. Zaradi vse večjih zahtev in potreb vojske so se letala začela bliskovito razvijati. V samo nekaj letih vojne so iz krhkih dvokrilnikov iz lesa in papirja razvili pravi ubijalski stroji, ki so bili z vsako naslednjo generacijo hitrejši, leteli so višje in nosili več orožja. S tem pa so postali tudi strah in trepet vojakov na tleh.
Ker so letala praktično brez težav preletela sovražnikov obrambni sistem na tleh, so lahko tako v njegovem zaledju opravljala različne vojaške operacije. Ena izmed teh so bila tudi strateška bombardiranja. Ker so imela letal takrat omejeno nosilnost in doseg so to nalogo opravljale zračne ladje oz. Cepelini. Tako je Velika Britanija 19. januarja 1915 doživela prvi bombni napad. Ti so se vlekli do konca vojne, ko je bilo na Veliko Britanijo odvrženih 5.806 bom, ki so povzročile 557 smrtnih žrtev 1.358 ljudi pa je bilo ranjenih. Leta 1917 so zračne ladje deloma nadomestili prvi dvo ali večmotorni strateški bombniki. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da so letala poletela iz ladje ter napadla cilje na tleh ter, da je letalo potopilo podmornico in bojno ladjo.
  |
