Lahko bi rekli, da je v prvi svetovni vojni prišlo do trčenja tehnologije 20. stoletja in vojaške taktike iz 19. stoletja. Posledice, ki so pritem nastale so bile katastrofalne. Industrijska revolucija je postregla z novimi orožji, pomena katerih vojaški strategi niso pravilno razumeli. Tako so napadi na sovražnikove položaje leta 1914 še vedno potekali po vzorcu iz 19. stoletja, v zgoščenih vrstah. S to taktiko ne bi bilo nič narobe, če na bojišču ne bi bilo novega orožja kot je mitraljez, ki je v samo nekaj sekundah izstrelil toliko krogel kot cel bataljon vojakov. Pri takem načinu napada so v nekaj minutah izginili celi bataljoni. V pomoč jim niso bile niti živobarvne uniforme, kakršne so na začetku vojne uporabljali Francozi. Nekoliko bolje so bili na vojno pripravljeni Nemci.

Izredno velik dejavnik v vojni je odigralo topništvo zato prvi svetovni vojni pravijo tudi bitka topov. Najboljše topove so imeli Nemci. Njihovi izredno gibljivo topništvo v katerem so prevladovale havbice 150-210mm so sejale strah in trepet med zavezniškimi vojskami, ki so premogle le havbice med 75mm in 105mm. Poleg tega so imeli Nemci še težke oblegovalne možnarje z katerimi so brez problemov razbijali Belgijske in Francoske trdnjave. Zaradi novega načina bojevanja so se začeli razvijati minometi. Ti so lahko mino izstrelili pod bolj strmim kotom, tako da je ta v sovražnikov rov padla skoraj navpično in tam povzročila večjo škodo. Razvijali so se tudi novi topniški izstrelki.

    Zaradi vseh teh novih orožij so se vojaki na bojišču morali zavarovati. Edina učinkovita rešitev je bila kopanje rovov. Tako je do leta 1914 fronta obtičala v jarkih, od koder se praktično ni več premaknila. Vojaki so bili v jarkih relativno varni pred sovražnimi izstrelki. Kljub temu so na obeh straneh fronte opazili, da narašča število poškodb glave zaradi šrapnelov. Rešitev je bila uvedba kovinske čelade. Leta 1915 so Francozi svoje enote prvič opremili s čeladami tipa Adrian, tem so sledili Britanci in njeni zavezniki s čeladami v obliki ponve poimenovane Brodie. Leta 1916 so čelade (Stahlhelm) začeli uporabljati tudi Nemci. Kako učinkovito zaščitno sredstvo je bilo to je moč opaziti še danes, saj čelado uporabljajo skoraj vse svetovne vojske.

    Ker se fronta, kljub temu da je padlo ogromno število mož, ni premaknila za več kot nekaj sto metrov, so Nemci začeli iskati nove načine bojevanja. Eden izmed teh je bilo kemično bojevanje, ki je doseglo le delne uspehe, saj je imelo bolj psihološki učinek. Posledice pa so bile tako strahotne, da ga niso uporabili več v nobeni vojni. Plini, kot so klor, fosgen, različni kihavci in dražljivci so povzročili ogromno žrtev, ki pa so se z uvedbo plinske maske zelo zmanjšale. Medtem ko so Nemci poskušali fronto premakniti s plinskim napadom, so Britanci izdelali oklepno vozilo, ki bi lahko brez težav prečkalo sovražnikove jarke in žične ovire. Vozilo so poimenovali tank. To sprva zelo nerodno in nezanesljivo vozilo je v naslednjih desetletjih popolnoma spremenilo način bojevanja.

    Za vojaške potrebe se je začelo razvijati tudi letalstvo. Sprva je to izvajalo le izvidniške akcije, kmalu po začetku vojne pa je prišlo tudi do prvih zračnih bojev in nastanka letalskih asov. Letala so v sovražnikovem zaledju izvajala tudi različne bombne napade, ki pa po večini niso bile uspešni, saj so lahko nosila le omejeno količino bomb, ki so bile odvržene po občutku pilota. Nekoliko bolj učinkoviti so bili Cepelini, ki so nosili večje tovore in so lahko ogrožali tudi London.

    Na morju, kjer so do začetka prve svetovne vojne kraljevale velike bojne ladje, so se pojavile podmornice, ki so se izkazale kot zelo učinkovit bojni stroj, pred katerim sovražnik nima nobenega protiorožja. Šele neomejena podmorniška vojna je zaveznike prisilila, da so začeli razvijati protipodmorniška orožja, kot so bile globinske bombe, prisluškovalne naprave, sonarji, lovci na podmornice in konvoji.

    Novo orožje je prišlo tudi v pehoto. Proti koncu vojne so v enote začeli prihajati lažji puškomitraljezi in brzostrelke, s katerimi je lahko rokoval en sam vojak. Pojavile so se tudi ročne bombe in plamenometalci. Modernejše orožje so uporabljale predvsem naskočne ali jurišne enote, kot so nemški in avstro-ogrski Stormtruppen in italijanski Arditi.

General Foch (drugi iz desne) s svojo delegacijo pred znamenitim vagonom v katerem je bilo podpisano premirje, 11. november 1918.

    Štiri krvava leta vojne so za seboj pustila več milijonov mrtvih ranjenih in pogrešanih ter povzročila ogromno gospodarsko škodo. Zaradi vedno večjega števila mrtvih in splošnega pomanjkanja na vseh ravneh se je začelo na fronti in v zaledju širiti nezadovoljstvo, ki je v letih 1917 in 1918 pripeljalo do družbenih in političnih sprememb. Te so spomladi 1918 že kazale prve obrise konca krvave vojna. Začelo se je v Rusiji z oktobrsko revolucijo ter strmoglavljenjem ruskega carja Nikolaja II. Oblast so prevzeli boljševiki pod vodstvom Vladimirja Iljiča Lenina. Rusija je iz velike vojne izstopila s podpisom sporazuma iz Brest-Litovska, 3. marca 1918. Zahodni zavezniki so s tem izgubili svojo glavno zaveznico v boju proti centralnim silam. Rusiji so kmalu zatem sledile centralne sile, 29. septembra 1918 je v Solunu premirja podpisala Bolgarija. Tridesetega oktobra 1918 ji je sledilo Otomansko cesarstvo. Avstro-Ogrska je premirje podpisala 3. novembra 1918 v Villi Giusti blizu Padove, potem ko je izgubila bitko pri Vittoriu Venetu na reki Piavi ter so Madžarska, Češkoslovaška, Slovenija in Hrvaška razglasili samostojnost s čimer je Avstro-Ogrska kot enotna država razpadla in tako nehala obstajati.

    Nemčija je vztrajala do zadnjega. Štiri leta vojne in britanska pomorska blokada so državo popolnoma izčrpali tako, da je bila ta na začetku leta 1918 tik pred zlomom. Začelo je primanjkovati hrane, vojaškega materiala in za boj sposobnih ljudi. Zato je Nemčija 21. marca 1918 na zahodni fronti sprožila še zadnjo t.i. spomladansko ofenzivo s katero je želela dokončno poraziti britanske in francoske sile ter preprečiti prihod ameriških čet na zahodno fronto. Sprva je ofenzivi dobro kazalo konec aprila pa se je vojna sreča obrnila. Nemcem je enostavno zmanjkalo materiala in vojakov zaradi česar se je ofenziva ustavila. Avgusta 1918 so zavezniki sprožili protiofenzivo t.i. stodnevno ofenzivo v kateri so Nemce prisilili da so se umaknili iz zasedenih ozemelj, konec septembra in v začetku avgusta je padla hindenburgova obrambna linija zadnja obramba pred Nemčijo. V samo enem dnevu je bilo zajetih preko 100.000 nemških vojakov ker je bil najbolj črn dan za nemško vojsko. Novica o porazu se je hitro razširila med nemškimi oboroženimi silami, vojaki siti nesmiselne vojne so se začeli upirati. Najprej so se uprli mornarji v pristanišču Kiel, zaradi upora je moral odstopiti poveljnik nemške vojske Ludendorff. Upor se je nato razširil še na civilno prebivalstvo, oblast v posameznih regijah in mestih so začeli prevzemati revolucionarji in oborožene skupine. Posredovati je morala vojska potem ko reda in miru ni bilo mogoče več nadzorovati. Nemška vlada je po zaostritvi razmer na fronti in doma uvidela, da so edina možnost za nadaljnji obstoj Nemčije mirovna pogajanja z zavezniki. Obrnila se je na ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona ter na njegovih štirinajst zahtev za končanje sovražnosti, ki so bile predstavljene januarja 1918. Sprejetje teh zahtev je bila za Nemce edina možnost, da končajo vojno in preživijo. Devetega novembra je moral Viljem II. abdicirati, istočasno je nastala Weimarska republika.

    Ameriški vojaki se veselijo konca vojne, 11. november 1918 ob 11:00

    V roku pol ure je novica o podpisu premirja obkrožila svet, ljudje v Parizu, Londonu, New Yorku in drugih krajih po svetu so se pognali na ulice in začeli proslavljati konec vojne. Njihovo veselje je bilo prehitro, do konca vojne je bilo še šest krvavih ur. Novica o podpisu premirja je do vojakov v jarkih začela prihajati počasi, vendar tudi če je prišla zanje to ni pomenilo konca vojne. Nekateri zavezniški generali kot je bil npr. ameriški John J. Pershing so zahtevali, da se zavezniški napad nadaljuje do zadnje sekunde pri tem pa so bili pripravljeni žrtvovati več tisoč življenj svojih vojakov tudi če so vedeli, da bodo lahko po enajsti uri nasprotnikovo ozemlje zasedli brez odpora. Tako so Američani v zadnjih šestih urah vojne pri prečkanju reke Meuse utrpeli velike izgube. Velike izgube so utrpeli tudi Britanci na severu fronte pri zavzetju belgijskega mesta Mons. Zavezniški in nemški vojaki so tako po nepotrebnem umirali dobesedno do zadnje sekunde pred veljavnostjo premirja. Zadnji britanski vojak, ki je padel v vojni je bil George Edwin Ellson, padel je ob 9:30, zadnji francoski vojak Augustin Tebuchon je padel ob 10:45, zadnji ameriški vojak, Henry Gunther, je padel minuto pred začetkom premirja. Zadnji kanadski vojak, ki je padel v prvi svetovni vojni je bil George Lawrence Price, v kraju Ville-sur Haine ga je ob 10:57 pred neko hišo ustrelil nemški ostrostrelec, ob 10:58 je bil mrtev. Zadnjih šest ur vojne so vse strani skupaj utrpele 10.944 mrtvih, ranjenih in pogrešanih od tega je bilo na zavetniški strani 2.738 mrtvih. Točno ob 11:00 so topovi, puške in stojnice utihnile, po 1.568 krvavih dneh je bilo velike vojne konec. Njen konec je bil prav tako nenaden in nesmiseln kot njen začetek, 1. avgusta 1914.