ČAS IN PROSTOR

Fizika je veda, ki raziskuje naravne pojave in išče zakonitosti (zakone), s katerimi jih lahko opiše. Fizikalne pojave opišemo s fizikalnimi količinami, ki so za ta pojav značilne. Fizikalne količine vpeljemo na dva načina:

Kadar količino vpeljemo na prvi način, se moramo dogovoriti o enoti in merilnem postopku. Za merjenje potrebujemo tudi merilno pripravo (merilnik), na primer za merjenje časa uporabljamo uro, za merjenje dolžine merilno palico ali merilni trak, za merjenje prostornine pa merilno posodo oz. menzuro.

Čas je ena izmed najpomembnejših fizikalnih količin. Čas meri trajanje pojavov. Čas je povezan s pojavi in gibanjem. Če bi vsa telesa mirovala in se tudi drugače ne bi spreminjala, časa ne bi potrebovali. Čas merimo s periodičnimi pojavi (bitje srca, nihanje nitnega nihala, vrtenje Zemlje...), pri katerih je perioda stalna, neodvisna od zunanjih okoliščin. Število nastalih periodičnih sprememb je merilo pretečenega časa.

Antični narodi so poznali dan, mesec in leto, ki so jih določili glede na kroženje Zemlje in Lune. Vrtenje Zemlje okoli osi določa dan, kroženje Lune okoli Zemlje določa mesec, letno kroženje Zemlje okoli Sonca pa leto.

Osnovna enota je sekunda. Ena sekunda predstavlja 86400-ti del povprečnega sončnega dne. Sončni dan je čas, ki preteče med dvema zaporednima kulminacijama Sonca. Sonce kulminira, ko je najvišje na nebu (opoldne). Ker se ta čas, zaradi gibanja Zemlje po elipsi nekoliko spreminja, moramo vzeti povprečen sončni dan.

1 h = 60 min = 3600 s 

1 dan = 24h

© Projekt eRid (e-gradiva), Izdelava spletnih strani