projekt VZN

nenasilna komunikacija

organizacije za pomoč ob nasilju literatura

Kaj je nenasilna komunikacija?

Nenasilna komunikacija vzpostavlja in ohranja sorazmerje moči.

Nenasilno komuniciranje je način komunikacije, pri kateri človek izraža svoje želje, čustva, potrebe, mnenja, kritike na način, s katerim poskrbi, da se sam v celoti izrazi in da se obenem sogovornik čuti sprejetega, slišanega, predvsem pa varnega. Bistvo je komunikacija, ki za nikogar ni ogrožajoča. Gre za postavljanje osebnih mej posameznika, z zavedanjem, da imajo tudi drugi ljudje osebne meje, ki jih moramo upoštevati. Ker so te meje pri ljudeh postavljene različno, moramo tiste, s katerimi stopamo v stik, na njih opozoriti, ko ali preden jih prestopijo. Velik pomen ima nenasilna komunikacija pri reševanju konfliktov. Ko trčijo nasprotni interesi, želje, potrebe in meje dveh ali več posameznikov, govorimo o konfliktu. Mnogi konflikt napačno enačijo ali ga direktno povezujejo z nasiljem. Nobenega razloga ni, da bi konflikte, ki jih imamo znotraj sebe ali do katerih pride med ljudmi, reševali z nasiljem.

Nenasilno reševanje konfliktov odnosom koristi

Reševanja konfliktov na nenasilen način se da naučiti. Konfliktom se v medčloveških odnosih ne moremo izogniti. Zmotno je prepričanje, da konflikti oslabijo ali poškodujejo medčloveške odnose. Dobro rešeni konflikti, pri katerih sta obe strani zadovoljni, tako s potekom reševanja konflikta kot z rešitvijo samo, osvežijo in poglobijo odnose. Ker z reševanjem konfliktov prilagajamo odnose spremembam, so ti še bolj trdni.
 
Princip sodelovanja obeh strani je ključen pri uspešnem reševanju konfliktov

V družbi prevladuje mnenje, da se je konfliktov potrebno lotevati po principu zmagati ali izgubiti. Če uporabimo nasilje, konflikt hitreje zaključimo na način, ki ga sami želimo. Vendar z nasiljem vedno prizadenemo sočloveka. Pri njem povzroči strah, žalost in jezo, kar nedvomno slabo vpliva na odnos.
 
Nenasilne komunikacije se učimo

Naštejmo nekaj pravil nenasilne komunikacije:

1. Kritika naj bo samo dobronamerna, namenjena temu, da bi človek spremenil svoje vedenje do nas ali drugih. Kritika, s katero človeka prizadenemo in negativno vplivamo na njegovo samozavest ima negativen učinek na človekovo motivacijo za spremembo.

2. Kritiziramo človekovo vedenje in ne osebnosti. Ko kritiziramo, kritiziramo točno določeno vedenje in ne posplošujemo. Povemo tudi, kako želimo, da se človek vede. Rečemo na primer: »Prosim, da pospraviš za sabo« in ne »Zakaj si tako nemarna«.

3. Pogovor usmerjamo na to kaj želimo in pričakujemo in ne na to, česa ne želimo in ne pričakujemo. Namesto, da rečemo »O tem zdaj ne bova govorila,« recimo raje: »Predlagam, da o tem govoriva, ko končam z delom«. Človeku na ta način bolj jasno izražamo, kaj od njega želimo, saj ni vedno možno vedeti, kakšno alternativo imamo v mislih.

4. Izražamo svoje občutke, čustva. Teh nihče ne more zanikati in tudi sami moramo dosledno sprejemati čustva drugih. Čustva enostavno so, ne moremo jih uničiti. Vsa so dobra, ker nam govorijo o tem, kako na nas vplivajo nekateri dejavniki. Govorimo o prijetnih in neprijetnih čustvih in ne o dobrih/pozitivnih in slabih/negativnih. Vsa so dovoljena, le izražati jih moramo na sprejemljiv način. Vedenje se da spremeniti z napo odločitvijo, čustev pa ne.

5. Cilj reševanja konflikta ne sme biti, da bi človeka premagali. Smisel reševanja konflikta je doseči dogovor ali kompromis, da se bosta oba v odnosu počutila bolje. Sočloveka z nenasilno komunikacijo pozivamo, da nam razloži svoje videnje, ki ga sami skušamo razumeti.

6. Pomembno je, da človeka sprejmemo in se do njega spoštljivo vedemo tudi, če ga ne razumemo. Ljudje smo različni, nobenega smisla nima ugotavljati, kdo ima bolj prav o zadevah, ki so povezane z medčloveškimi odnosi.

7. Držimo se pogovora o problemu, zaradi katerega smo pogovor načeli in ne vpletamo drugih problemov, ki pozornost preusmerijo drugam.

8. Spoštujemo osebne meje drugega in se zavedamo, da ko nam nekdo postavi mejo in ko kritizira naše vedenje, to počne iz svojih potreb in ne ker misli, da smo slabi ali da nas ne mara.

9. Raziskujmo sami sebe, kako se počutimo in kaj želimo. Drugim povejmo, kaj smo odkrili pri sebi.

10. Ljudem dajmo občutek, da nam je njihovo počutje pomembno. Aktivno poslušamo sogovornika, kar pomeni, da sledimo temu, kar govori, ne le da smo tiho, ko govori. Včasih pomaga, da povzemamo sogovornikove besede in na ta način preverjamo, če smo prav razumeli, kar je povedal. Tako lahko preprečimo veliko nesporazumov. Sogovornik ima možnost slišati, kako smo dojeli to, kar je povedal.

11. Sprejmimo odgovornost za svoje vedenje.

12. Izogibamo se svojim avtomatičnim odzivom na vedenje ali besede sogovornika. Kadar se ponavljajo konflikti na isto temo, skušajmo spremeniti svoj način komunikacije tako, da se bo sogovornik počutil bolj sprejet, kar bo prispevalo h kreativnemu iskanju rešitev. Včasih je dobro poiskati tretjo nevtralno osebo, ki pomaga pri reševanju konflikta – mediatorke ali mediatorja.

13. Formula nenasilne komunikacije:

·        povemo, kaj smo opazili

·        povemo, kaj ob opaženem čutimo,

·        povemo, katere naše potrebe so povezane s tem, kar smo občutili,

·        povemo predlog, prošnjo, pričakovanje.

VIR: http://www.drustvo-dnk.si/OP_nenasilna-komunikacija.html