Gaj Julij Cezar - Vzroki za zaroto in atentat
Aleksander MakedonskiGaj Julij CezarOtroštvo in mladostZačetek kariereKonzulPrvi triumviratOsvojitev GalijeDržavljanska vojnaZadnji veliki načrtiVzroki za zaroto, atentatDediščinaStrani z podobno vsebinoNapoleon BonaparteBenitto MussoliniAdolf Hitler

 

 

Začetna

 

 

 

O meni

 Razlog za sovraštvo do Cezarja je najbrž bil njegova tiha želja po kroni, kar naj bi bila zarotnikom tudi glavna pretveza za zaroto. Res je tudi, da so bili mnogi med ljudmi, ki so Cezarju privoščili krono. Ko se je Cezar nekega dne vračal iz Albe v Rim, ga je ljudstvo pozdravilo kot kralja, a jih je Cezar zavrnil z vzklikom:«Jaz nisem kralj, jaz sem Cezar.« Ob neki drugi priložnosti, ob prazniku Luperkalije, ko mladi patriciji goli tekajo po mestu in z dlakavimi jermeni v šali opletajo okoli sebe, je Cezar sedel na zlatem stolu in opazoval praznovanje. Med tekači je bil tudi mladi konzul Mark Antonij, ki je nato pritekel na forum do Cezarja in mu pred množicami ponudil z lovorom okrašen diadem - znamenje kraljev. Cezar je diadem v strahu pred srdom ljudskih množic zavrnil.
     Kljub temu, da je Cezar krono zavrnil, pa so bili predvsem pristaši republike prepričani, da bo Cezar slej ko prej postal monarh. Vse več očitkov je letelo na senatorja Marka Junija Bruta (85-42 p.n.š.), čigar prednik je odpravil monarhijo in vzpostavil republiko. Brut je bil v veliki dilemi. Cezar ga je v bitki pri Farsalosu pomilostil, poleg tega pa mu je čez tri leta obljubil funkcijo konzula. Po drugi strani pa je ljudstvo, ki si je želelo republike, pritiskalo nanj. Ko je Brutov prijatelj Gaj Kasij opazil Brutovo dilemo, je vzpodbudil Bruta k zaroti.
     Bolj ko se je bližal dan zarote, več naj bi bilo znamenj, ki so napovedovala Cezarju nesrečo: na nebu naj bi se pojavljala nenavadna svetloba, na forum pa so se spuščale puščavse ptice. Ko je Cezar žrtvoval žival, je izginilo srce žrtvene živali. Nek vedež je Cezarju svetoval, naj se varuje marčevih id (15.3.). Noč pred usodnim dnem naj bi se Cezarjevi ženi Kalpurniji sanjalo, da v naročju drži mrtvega moža.
     15.3. naj bi se Cezar na poti v Senat ustavil pri vedežu, ki ga je opozoril in mu posmehljivo rekel: «Marčeve ide so prišle.«. Vedež mu je tiho odvrnil: »Prišle, a ne prešle.«.
     Tega dne se je v Senatu razpravljalo o prošnjah. Ko je vrsta prišla na Tilija Cimbra, ki je prosil za izgnanega brata, so zarotniki obstopili na stolu sedečega Cezarja. Cezar je prošnjo zavrnil, Tilij pa mu je strgal togo z vratu, kar je bilo znamenje za napad. Senator Kaska, eden izmed zarotnikov,je prvi zabodel Cezarja. Vbod v vrat ni bil smrten, zato se je Cezar presenečen dvignil na stolu. Tedaj so tudi ostali zarotniki potegnili bodala in začeli zabadati. Cezar se je upiral, ko pa je videl Bruta, si je potegnil togo čez glavo in padel pod zadanimi udarci. Njegova kri naj bi obrizgala Pompejev kip. Ob vznožju kipa je Cezar v zadnjih trzajih krvavel iz triindvajsetih vbodnih ran.
     Zarotniki so se odpravili na Kapitol, kjer so klicali ljudstvo na svobodo in vabili optimate, da se jim pridružijo. Nekateri so se jim pridružili, večina pa ne. Naslednji dan je Brut govoril na Forumu. Senat je pripravil pomilostitev zarotnikov in spravo med optimati in populari. Ljudstvo je to odobravalo. Ko pa so prinesli zmrcvarjeno Cezarjevo truplo in ko so odprli njegovo oporoko, v kateri je vsakemu meščanu zapustil določeno vsoto, je ljudstvo pozabilo na disciplino in je iz miz napravilo grmado ter sežgalo truplo. Nekateri so iz grmade pobrali bakle in začeli zažigati hiše zarotnikov, nekatere so celo pobili. Glavna zarotnika Brut in Kasij sta zbežala.