TURIZEM

DOMOV INFO O DRŽAVI                                                                          GEOGRAFIJA IN ZGODOVINA PREBIVALSTVO IN GOSPODARSTVO POMORSTVO GLASBA IN ŠPORT TURIZEM VIRI IN LITERATURA	Portugalsko obišče več kot 12 milijonov turistov na leto. Največ jih privablja najjuženejša portugalska pokrajina Algarve, s peščenimi morskimi zalivi, z urejenimi igrišči za golf tik ob morju, z veselo poslikanimi ribiškimi čolni in živahnim nočnim življenjem v letoviščih – in le redki so razočarani. Drugi se odpravijo raziskovat največji portugalski mesti, Lizbono in Porto, ali pa se zatečejo v moderni obalni letovišči Estoril in Cascais nedaleč od Lizbone. Poseben užitek potovanja po Portugalski tiči v dejstvu, da je to eden najmanj raziskanih kotičkov zahodne Evrope. Tudi značaj desetmilijonskega portugalskega naroda na skrajnem jugozahodu celine je še vedno prežet z občutkom izoliranosti. Portugalska je razen Algarva, območja Lizbone in Porta ter še nekaterih turističnih točk sorazmerno malo obiskana, to pa pomeni, da imajo popotniki na voljo neomejene možnosti za odkrivanje lepot dežele in njenih ljudi.
	TURISTIČNE ZANIMIVOSTI PORTO IN SEVERNA PORTUGALSKA  Na severu je zibelka portugalske države, tu je bila namreč v 12. stoletju razglašena kraljevina Portugalska. Središče državne moči se je sicer že pred več stoletji premaknilo na jug, sever pa še vedno ostaja bogato zgodovinsko zaznamovan. Tako Guimaraes kot Coimbra sta bila v preteklosti nekaj časa državni prestolnici. Pokrajinsko je sever izjemno razgiban, od bohotno zelenega Minha severno od Porta, ki ga imenujemo tudi Costa Verde (Zelena obala), do strogega pogorja Sierra de Estrela in vinorodne doline reke Douro. Tudi značilna portugalska konservativnost je očitnejša na severu kakor na jugu.   Porto, drugo največje mesto, se ponaša s starim mestnim jedrom ob reki Douro, labirintom v hrib nametanih visokih, tesno nagnetenih hiš s strehami iz rdečih strešnikov. Njegovo ime je že stoletja povezano s pridelavo in trgovino vina. V 18. stoletju se je v Portu namreč nastanilo nekaj angleških podjetij, ki so kupovala in izvažala znamenito istoimensko vino. Tako se je začelo politično in gospodarsko sodelovanje med Portugalsko in Anglijo. Aveiro, portugalske Benetke, je mesto, presekano s tremi prekopi, čez vsakega pa vodijo usločeni mostovi. V Barcelosu prirejajo največji vsakotedenski kmetijski sejem, mesto pa je znano tudi po petelinčku iz Barcelosa, največkrat kupljenem spominku s Portugalske. Braga je »portugalski Rim« ter verska prestolnica Portugalske. Tu je približno 80 cerkva, a najznamenitejša je stolnica, ki je nenavadna mešanica različnih slogov. Glavne ulice Brage so imenitna kulisa največji velikonočni procesiji na Portugalskem. Coimbro s strmimi tlakovanimi ulicami so ustanovili stari Rimljani in je eno najstarejših univerzitetnih mest v Evropi. V 12. in 13. stoletju je bila prestolnica Portugalske, za mestom Guimaraes in pred Lizbono. Portugalska je lahko tudi precej divja. O tem pričajo narodni park Peneda-Gerez, naravni park Montesinho v ter najvišja portugalska gorska veriga Serra de Estrela, kjer je kar nekaj najvišjih portugalskih vrhov, tudi najvišji vrh, visok 1993 m. Pozimi je tu raj za smučanje.
	LIZBONA IN OSREDNJA PORTUGALSKA   Portugalska prestolnica Lizbona ima številne zgodovinske in kulturne privlačnosti in je nedvomno najbolj svetovljansko mesto Portugalske. Ker je približno na polovici med severom in jugom, je tudi primerno izhodišče za potep po osrednjih portugalskih pokrajinah Estramadura in Ribatejo. Estramadura ima skalnato obalo in planjave, ki jih na severu in jugu obdaja gričevje, posejana pa je z zgodovinskimi mesti, kot sta Sintra in Alcobaca. Pokrajina Ribatejo, ki se razteza SZ od Lizbone, je kulturno manj dragocena. Ker pa obsega poplavne ravnice reke Tejo, se skriva njeno bogastvo v aluvialni prsti, v gojenju pšenice in riža ter  v izdatni paši za konje in govedo. Edini zgodovinsko pomembnejši kraj v Ribateju je Tomar. Lizbona je glavno mesto in najpomembnejše pristanišče Portugalske. Le-ta ima sloves melanholične dežele, toda njena prestolnica je kar precej razigrano mesto. Mesto leži na številnih gričih na severnem bregu reke Tejo in je ena najlepših prestolnic na svetu. Legenda pravi, da je tu prvič pristal Odisej, mitični Homerjev Uliks, vendar pa arheologi trdijo, da je bila Lizbona ustanovljena že 5000 let pr. n. št. Kljub temu pa večji del sedanjega mesta nima niti 250 let. 1. novembra 1755 je namreč doživela enega najhujših potresov v zgodovini, v katerem je umrlo 30 000 ljudi, dve tretjini Lizbone pa sta bili porušeni. Fatima je eno glavnih romarskih mest rimskokatoliškega sveta.  Izročilo pravi, da se je tam 13. maja 1917 prikazala trem pastirjem devica Marija in napovedala, da bo zavladal mir na svetu. Od takrat se v Fatimi zbirajo vsak 12. in 13. dan v mesecu od maja do oktobra romarji z vsega sveta. Sintra: vrh visoke vzpetine in obdano z gostimi zelenimi gozdovi stoji mesto, ki je v minulih stoletjih navdihovalo mnoge pesnike, pisatelje, glasbenike in druge umetnike – tu je bila letna rezidenca kraljeve družine do odprave monarhije 1910. Rt Roca (Cabo de Roca) je najzahodnejša točka celinske Portugalske in Evrope. Tomar je mesto, kjer se na veliko noč odvija tradicionalni festival pladnjev (tabuleiros), ko mlada dekleta na glavi nosijo trideset hlebcev, ki jih podarjajo revnim. Bikoborbe Portugalske bikoborbe so precej drugačne od španskih. Bistvena razlika je, da bika v areni ne ubijejo, saj je poudarek na jahalnih veščinah (konji, ki jih jezdijo bikoborci, so v glavnem čistokrvni luzitanci). Sezona bikoborb se v Portugalski po tradiciji začne na velikonočno nedeljo in konča oktobra. Bikoborbe so ponavadi dvakrat na teden, ob četrtkih in nedeljah. Večina se jih dogaja v pokrajini Ribatejo, območju, kjer vzredijo veliko bikov.
	ALENTEJO   Alentejo dobesedno pomeni »onstran Teja«; to je prostrana, sončnata nižinska pokrajina, na vzhodu zamejena s skalnatimi hribi in reko Guadiana, ki so naravna meja med Portugalsko in Španijo. Pokrajina zajema več kot tretjino portugalskega ozemlja, toda v njej živi komaj slaba desetina Portugalcev. Pokrajino prekrivajo hrasti plutovci in vasice z osupljivo belimi hišami v mavrskem slogu.   Evora kraljuje na griču, ki se blago dviguje iz osončenih planjav Alenteja, obdana pa je s prostranimi pšeničnimi polji, oljčnimi nasadi in gozdovi hrasta plutovca. Skoraj vsa je ujeta v robustno obzidje iz 14. stoletja in je mesto iz popotnikovih sanj, eden njegovih največjih užitkov na Portugalskem. Leta 1986 je bila uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Portalegre je domovina izdelovanja preprog, saj tu izdelujejo preproge v mestni tovarni že od 16. stoletja.
	ALGARVE   Ko Portugalci, ki niso iz Algarva, pravijo, da Algarve ni Portugalska, imajo v mislih več dejavnikov, zaradi katerih se ta provinca loči od preostale države. Bistveno razliko ustvarja močan mavrski vpliv na kulturo Algarva, ki se kaže tako v arhitekturi, prehrani, poimenovanju krajev in besedah v lokalnih narečjih, kakor celo v fiziognomiji nekaterih prebivalcev te pokrajine. Druga pomembna razlika pa je podnebje, ki je v Algarvu sredozemsko. Prav zaradi tega je bila možna turistična eksplozija, ki je spremenila prej kmetijsko in ribiško gospodarstvo v eni sami generaciji v počitniško meko, odvisno od obiskovalcev iz severnejših delov Evrope. Faro je prestolnica pokrajine Algarve. Zgrajena je na robu široke lagune, ki jo obdajajo mokrišča in soline, ter je bilo pomembno mavrsko mesto. Tu najdemo številne «azulejos«, pološčene, na roko poslikane keramične ploščice, običajno modre. Ta umetniška oblika je neposredna mavrska zapuščina. Azulejos krasijo cerkve, železniške postaje in navadne domove. Rt san Vicente (Cabo de Sao Vicente) je najjugozahodnejši rt Evrope. Tukaj je skalovje strmo in sivo in se spušča 60 metrov do morja.
	MADEIRA   Madeirske otoke sestavljajo trije majhni otoki in glavni otok, kjer je tudi upravno  središče Funchal. S svojim subtropskim rastlinstvom so priljubljen cilj turistov. Z odkritjem Madeire, otoka cvetja, leta 1419, se je Portugalska začela spreminjati v pomorsko silo. Madeira leži v Atlantiku, zahodno od Maroka, ob robu podmorskega Azorskega hrbta in sestavlja z bližnjim otokom Porto Santo, otočkom Sevagens in otoki Ilhas Desertas 794 km2 veliko otočje. Gre za vulkansko otočje, a otoški vulkani so že davno ugasli. Otočju pravijo tudi vrt Atlantika, saj je zaradi ugodnega podnebja tu večino leta pisano in cvetoče.
	AZORSKI OTOKI   Azori so skupina razpršenih ognjeniških otokov in nekaj manjših otočkov več kot 1600 km od portugalske obale v Atlantskem oceanu. Otočje sestavlja devet večinoma goratih otokov, ki so ledeniškega izvora, zato je otoška krajina posejana z značilnimi ognjeniškimi stožci in ogromnimi kraterji, iz katerih so marsikje nastala jezera. Do leta 1957, ko je izbruhnil ognjenik Capelinhos, ki se dviga ob zahodni obali otoka Faial, je pokrajina na površju in v obalnem pasu doživljala pogoste spremembe.