ZGODOVINA ANGLOAMERIKE
INDIJANCI in VIKINGI Najstarejši prebivalci Severne Amerike so bili Paleoindijanci, ki so se v zadnjih ledenih dobah priselili čez kopno Beringovo ožino iz osrednjega dela Azije. Indijanci so se med seboj razlikovali po kulturi, jezikih in telesnih značilnostih. Večina staroselcev je živela po plemenskih skupnostih (Algonki, Apači, Atapaski, Črne noge, Vrane, Komanči, Kiove, Irokezi, Mohikanci, Navaji, Seminoli, Siuksi, Šošoni idr.). Za preživetje so izkoriščali naravne danosti. Ker so si sčasoma Evropejci prisvajali indijanska ozemlja, so za severnoameriška staroselce ustanovili rezervate, kjer je bila njihova zemlja delno zaščitena. Viking Leif Ericsson, sin kolonizatorja Grenlandije Erika Rdečega, je leta 1001 odkril Baffinov otok, Labrador in Novo Fundlandijo (Vinland). Zapisi o novem kontinentu so ohranjeni v sagah. |
|
FRANCOZI Obale Severne Amerike so Evropejci spoznali leta 1497, ko je John Cabot, prispel na Novo Fundlandijo. Sledila sta mu Giovanni da Verrazzano (1524) in Jacques Cartier (1534), ki sta raziskala vso obalo Atlantika. Francozi (leta 1700 14.000 ljudi) so se v svojem osvajanju osredotočili na severni del. Trgovali so s krznom in organizirali katoliške misije. Misionarji so pokristjanili na tisoče domorodcev, medtem ko so trgovci raziskovali gozdove in navezali stike z več ljudstvi.
|
|
BRITANCI
Za razliko od Francozov so Angleži v 17. stoletju v Novi svet poslali 400 tisoč svojih ljudi in v njem ustvarili redne kmetijske kolonije. Priseljevanje iz Anglije so pospeševali revščina, prenaseljenost in religiozno pogojene nestabilne družbene razmere v domači deželi. Rast angleških kolonij je bila hitra (leta 1700 - 250.000, leta 1775 - 2.500.000). Dotok so sestavljali v migracijo prisiljeni afriški sužnji (poceni delovna sila) ter prostovoljno prihajajoči Angleži, Škoti, Irci ter Nemci. |
|
| TEKMOVANJE EVROPSKIH DRŽAV ZA PREVLADO
Evropske kolonialne velesile so tekmovale za prevlado na novi celini. Proti koncu 17. stoletja je postalo tekmovanje med Anglijo in Francijo še bolj izrazito. Leta 1682 so se začeli spopadi med obema silama, s katerimi so Francozi 1763 izgubili oblasti v današnji Kanadi. Britanci so francoskemu prebivalstvu zagotovili pravico do rimokatoliške vere, lastnih zakonov in kulturnih prvin. Tako se je francoska kultura obdržala na celini. Uradna jezika Kanade sta še danes angleščina in francoščina. |
|
NASTANEK ZDA
Leta 1776 je 13 britanskih kolonij razglasilo neodvisnost od britanske krone. Angleži so imeli problem z razprostranjenostjo teritorija, kar jim je povzročalo logistične težave. To dejstvo so izkoristile ameriške gverilske milice. Francozi so podprli revolucionarje in s pariško pogodbo leta 1783 je Anglija priznala neodvisnost Združenih držav Amerike. "Kanadčani" se v vojno niso neposredno vmešavali, čeprav so bili naklonjeni ameriškemu boju za neodvisnost. Britanci so Kanado, kot svoj kolonialni imperij, izkoriščali za odskočno desko v bojih z Američani. Po koncu ameriške vojne je bila določena tudi meja med ZDA in britansko Kanado. Kljub temu je v začetku 19. stoletja vseeno prišlo do vojne med Američani in Britanci, kar so bili zadnji evropski poskusi pokoriti ali ovirati razvoj ZDA. Znan borec za suverenost Kanade je bil William Lyon Mackenzie, ki je organiziral politični upor Kanadčanov proti britanski kolonialni oblasti, ki je prerasel celo v posamične oborožene spopade. |
4. 7. 1776 |
| ZDA POSTANEJO CELOVITA "Obljubljena dežela"
Politika širjenja ZDA se je obrnila na jug. S priključitvami, vojnami, nakupi ali pogodbami (1803 so od Napoleona kupile francosko Louisiano, 1819 od Španije Florido, 1845 je bil priključen Teksas, 1846 pa Oregon, Arizona in Nova Mehika ...) so ZDA povečevale svoje ozemlje. S tem so preprečile oživitev britanskega ali francoskega vpliva. V prvi tretjini 19. stoletja je prišel v "Obljubljeno deželo" prvi večji priseljenski val iz Irske (zaradi t. i. krompirjeve lakote) in Nemčije (okoli 60.000 ljudi). Sredi 19. stoletja so ZDA vodile politiko hitrejšega naseljevanje. Poleg Ircev in Nemcev so se priseljevali Poljaki, Italijani, Skandinavci in Rusi.
|
|
|
SEVER IN JUG
Secesijska vojna v ZDA (1861-1865) je bila zadnja "uradna vojna" na ozemlju S Amerike. "Sever" in "Jug" ZDA sta se različno razvijala. Sever je razvil manufakturno proizvodnjo in tržno gospodarstvo. Jug je oblikoval plantažni suženjski sistem in odvisnost od mednarodnih trgov, kar ga je bolj in bolj pehalo v revščino. Vojna se je pričela, ko so južne države izglasovale odcepitev od ZDA in konfederacijo. Secesijska vojna je bila zelo krvava (600.000 žrtev) in gospodarsko uničujoča. Končala se je 1865 s kapitulacijo konfederacijskega generala Roberta E. Leeja. Nekaj dni po kapitulaciji južnih držav je predsednik Abraham Lincoln postal žrtev atentata. Po zmagi severnih držav je bilo takoj odpravljeno suženjstvo, naslednje leto pa so nekdanji sužnji dobili meščanske pravice. |
|
|
NASTANEK KANADE
Leta 1867 se je Kanada izoblikovala iz kolonije v državo - postala je konfederacija. Prvi zvezni ministrski predsednik in tudi njen ustanovitelj je bil John A. Macdonald. Kljub veliki suverenosti, je Velika Britanija še naprej določala svojo zunanjo in obrambno politiko do konca I. svetovne vojne. Leta 1931 pa je Kanada pridobila še ustavno neodvisnost od Velike Britanije. Skozi stoletja so se kulturni elementi avtohtonih, francoskih, britanskih in novejših priseljenskih skupin združili v kanadsko kulturo, na katero so močno geografsko in gospodarsko vplivale tudi ZDA. Posebnost kanadskega političnega sistema je tudi v združenosti zakonodajne in izvršne oblasti, ki sta običajno ločeni, sodni sistem pa je tudi v Kanadi avtonomen. |
|
|
MIGRACIJE NA ZAHOD
V ZDA je železnica Union Pacific Railroad vodila od Nebraske na zahod, kjer se je leta 1869 v Utahu spojila s progo Central Pacific Railroad. Transkontinentalna železniška povezava ZDA je bila vzpostavljena. Tudi transkontinentalno Pacifiško železnico v Kanadi gradi tisoče in tisoče Ircev in Kitajcev, ki se v Ameriko priselijo kot delovna sila. Železniške družbe postanejo nosilke kolonizacije zahoda Severne Amerike. Po vzpostavljeni infrastrukturi je bil glavni cilj privabiti čim več priseljencev. Vlada ZDA je ponudila privlačne pogoje za naselitev. Omogočila je ugodna posojila. Vsakemu, ki je bil pripravljen najmanj 5 let ostati na posestvu in kmetovati, je podarila 160 juter (64,8 ha) zemlje. Ponudila je brezplačne železniške vozovnice. Zagotavljala je odvoz kmetijskih pridelkov na trg vzhodnega dela ZDA idr. Vabíla je oglaševala tudi v Evropi. Tako se je produkcija kmetijskih pridelkov med letoma 1870 in 1900 podvojila... Na ameriškem zahodu je z zlato mrzlico (Golden Rush) sredi 19. st. (Kalifornija, Britanska Kolumbija, Yukon). Iskalci zlata so se iz Kalifornije pomikali v Skalno gorovje in na SZ celine. Zlate mrzlice so povzročile priseljevanje, ki je pogosto vodilo do trajnega naseljevanja novih regij. Povzročile so razmah rudarstva. Sčasoma so neodvisne rudosledce zamenjala velika rudarska podjetja... Kitajski prišleki (med njimi več 90 % moških) so z naseljevanjem v Kaliforniji in ustanavljanjem svojih skupnosti v zahodnih mestih pričeli sredi 19. stoletja. Japonci so se po letu 1890 naseljevali v države pacifiškega SZ ZDA. Na sever ZDA potujoči Afroameričani so ustanovili nekatera izključno črnska mesta. Po koncu mehiške vojne je na ozemlju ZDA ostalo veliko Mehičanov. Do začetka 20. st. se je v Kanado priselilo 5 milijonov priseljencev, ki kanadske prerije spremenijo v žitnico. Več desetkratno rast so beležila tudi največja kanadska mesta (Winnipeg, Calgary, Edmonton, Vancouver). |
Union in Central Pacific, 1869
|
I. SVETOVA VOJNA Združene države so se prva 3 leta vzdrževale vpletanja, a je nevtralnost propadla ob nemški agresiji na ameriške civilne ladje. Ameriško gospodarstvo je namreč iskalo svoje partnerje tako v Združenem kraljestvu kot Nemčiji, a so jim trgovanje s slednjimi s svojo močno mornarico preprečili Angleži. Združene države so Nemčiji napovedale vojno 1917, ker je Nemčija napadala ameriške civilne ladje, vodila podmorniško vojno proti ZDA in se z Mehiko dogovarjala za sodelovanje v zameno za morebitne izgubljene mehiške teritorije. Združene države so po mobilizaciji svojih moških doživele pomanjkanje delovne sile. Tu je svojo priložnost našlo veliko število afroameričanov, ki so v iskanju dela odšli v severna velemesta. Množično so se zaposlovale tudi ženske. Ta vključenost in pomembna vloga v vojnem času jim je leta 1919 zagotovila volilno pravico. |
Uncle Sam poziva rekrute |
| DVAJSETA LETA - ZAČETEK POTROŠNIŠTVA
Državi Severne Amerike sta v začetku 20. stoletja postali velesili. Kanada je začela vlagati v infrastrukturo ter v razvoju sledila ZDA in bila z njo tesno povezana. Iz ZDA so prišli investitorji. Hokej se je razvil v nacionalni šport. "Bum" sta povzročila tudi radio in televizija. Leta 1919 je bila v ZDA uvedena prohibicija (zakonska ureditev, ki prepoveduje trgovanje in javno uporabo alkoholnih pijač). Uredba je razdelila narod in povzročila obilico organiziranega kriminala ter bila po 14 letih zato preklicana. Predsednik ZDA Herbert Hoover je zaslovel kot človekoljub, ki je poskrbel za proizvodnjo in distribucijo hrane v ZDA in v Evropi med prvo svetovno vojno in po njej. Hoover je obljubljal "avto v vsaki garaži". Prenehanje vojne industrije je zatrlo ekonomijo, a le za kratek čas. Do leta 1922 je bila produkcija večja kot kdajkoli prej. Nova, vodilna in prezentančna je bila proizvodnja avtomobilov (1916-1929 potrojena). Revolucijo je sprožil Fordov model T, ki so ga zaposleni izdelovali po tekočem traku, vsak izmed njih s svojim specializiranim opravilom, ter tako zagotavljali sestavo izdelka v 93 minutah. Ta avtomobil s posledično nizko ceno je bil zato dosegljiv tudi povprečno premožnim ljudem. Avtomobilska industrija je za seboj potegnila tudi druge dejavnosti in omogočila razmah naftne industrije. Vzcvetela je izgradnja cest, ki so spremenile podobo severnoameriških pokrajin. Razvila se je še mreža prodajalcev avtomobilov – prodaja na obroke. Nadaljnja posledica povečanja mobilnosti so bila prva bivalna predmestja. Zaradi napeljevanja elektrike h gospodinjstvom se je potrojila poraba energije. Kanada in ZDA sta začeli izkoriščati obilno energijo vode. Pričela se je masovna proizvodnja gospodinjskih aparatov, ki niso bili več luksuz, pač pa so postali nujnost. Izdelava proizvodov je razmahnila oglaševanje, ki je pitalo želje potrošnikov po blagu, učinkovit sistem kreditiranja pa je te želje udejanjal. To je bil začetek masovnega potrošništva, ki se je po drugi svetovni vojni razširilo na ves industrializiran svet. |
Al Capone - v 20. letih ga je FBI uvrstil na seznam najbolj iskanih zločincev
Fordov model T (Tin Lizzie), 1908 - prvi serijski model s tekočega traku |
| VELIKA GOSPODARSKA KRIZA
oz. velika depresija je bilo obdobje vsesvetovne recesije (nazadovanje, upadanje gospodarske aktivnosti), ki se je pričelo leta 1929 in končalo v poznih 1930. letih. Sprožil jo je nenaden zlom Newyorške borze 29. oktobra 1929 (»črni petek«), ki ga je povzročil splet gospodarskih dejavnikov. Evropsko gospodarstvo si je po I. svetovni vojni opomoglo in ogromna ameriška proizvodnja ni zmogla več prodati vseh izdelkov na evropsko tržišče (hiperprodukcija). Velika zadolževanja so v ZDA izzvale plačilno nesposobnost bank, ki so začele propadati, z bankami pa tudi številna podjetja. Vrednost delnic je začela padati, panika in špekulacije pa so zagnale največjo gospodarsko krizo. To je bila najhujša in najobsežnejša recesija v 20. stoletju. Posledice so čutile praktično vse države, še posebej mesta (odvisna od težke industrije) in kmetijska območja (padec cen). V ZDA je kriza sovpadala s serijo peščenih viharjev, t. i. »Dust Bowl«, ki so dodatno prizadeli kmetijstvo osrednjega dela države. Obseg trgovine se je zmanjšal na eno tretjino, prav tako pa tudi osebni dohodki, prihodki od davkov, cene in dobički. Tudi v Kanadi je kriza povzročila padec BDP za 40%, tretjina ljudi pa je bila brezposelnih. Novi predsednik ZDA Franklin Delano Roosevelt je s svojo administracijo sprejel New Deal - niz programov, delovnih projektov ter gospodarskih, javnih in finančnih reform za ublažitev krize. Država je začela usklajevati, planirati in kontrolirati nekdanji "liberalni kapitalizem". |
|
|
II. SVETOVNA VOJNA
Američani in Kanadčani so bili sicer nenaklonjeni novi vojni, državna vodstva pa so podpirala okupirano Evropo z izdatno pomočjo. Kanadska medvojna vojaška industrija je zaposlovala preko milijon ljudi, milijon pa jih je bilo v vojski. Kanada je bila vadbišče za pilote Kraljevih zračnih sil in v Evropo poslala 45 letalskih eskadrilj. Vojna mornarica se je povečala s 5000 plovil na skoraj 100.000 plovil. ZDA so v vojno vstopile 7. decembra 1941, ko so japonski bombniki nenapovedano uničili hrbtenico ameriškega ladjevja v Pearl Harbourju na Havajih. Druga svetovna vojna je bila za Američane tudi obdobje zmanjšanega trošenja, varčevanja, trdega dela in medsebojnega sodelovanja. Povzročila je tudi migracijske tokove ter številne vojne žrtve. |
|
|
HLADNA VOJNA
Čas po drugi svetovni vojni sta močno zaznamovali hladna vojna na področju zunanje politike in velika potrošnja na notranji ravni. Zaradi različnih ideologij sta bili največji polstoletni svetovni nasprotnici ZDA in Sovjetska zveza. Svetovna politika in povojno gospodarstvo sta se dogajali znotraj okvirov hladne vojne. Marshallov načrt je v povojno Evropo vložil več kot 13 milijard USD za pomoč (in v "obrambo" proti sovjetskemu komunizmu in širjenju njegovega vpliva v Evropi). Zaradi večne "grožnje" napada Sovjetske zveze na nekomunistične države se je 11 držav združilo v vojaški pakt NATO in se v njem zavezalo, da bodo napad na članico obravnavale kot napad na vse. Celotno obdobje hladne vojne je sicer nad človeštvom visel strah, da bi se zgodila neposredna vojna med obema supersilama, t. i. tretja svetovna vojna, ki bi se končala z jedrsko apokalipso in propadom človeštva. To je bil čas vsesplošne paranoje pred ideološkim nasprotnikom in čas številnih odmevnih političnih in zgodovinskih dogajanj v svetu (korejska in vietnamska vojna, kubanska kriza, afganistanska vojna, evropska in bližnjevzhodna krizna žarišča...). Tekmovanje med kapitalizmom in socializmom pa se je preselilo tudi v vesolje in naj bi simbolno pokazala, kateri gospodarsko-politični sistem je uspešnejši. Navidezni svetovni mir je ohranjalo "ravnovesje strahu" - nobena stran ni bila v premoči in tudi država, ki bi začela vojno, bi bila uničena; uničenje bi bilo popolno in svetovno. V arzenalih sta oba bloka imela toliko orožja, da bi lahko 40-krat uničila svet. |
Hruščov & Kennedy |
Vsi prebivalci ZDA po drugi svetovni vojni niso doživeli gospodarskega razcveta. Ob koncu 50. let je 20 milijonov Američanov živelo pod pragom revščine. Ogroženi so bili upokojenci, migrantski kmetje, revne družine v Apalačih in prebivalci centrov velemest. Revščina je pestila tudi mehiške delavce in indijance. Afroameričani so se koncentrirali v velikih metropolitanskih območjih, kjer jim je zaradi močnih skupnosti omogočilo širjenje idej in boja za rasno enakost. Aktualna so bila tudi številna gibanja hipijev, gibanja za spolno enakopravnost, protivojna gibanja, študentska gibanja in številna druga. |
|
