Življenje v majhni, s slamo kriti hiši, potisnjeni v breg, v osrčju Haloz, je teklo enolično in mirno, po že nekaj let ustaljeni navadi. Nič posebnega, se ni dogajalo. Dan je bil enak dnevu, pomladi, poleti ali jeseni. Le vreme se je spreminjalo in za krajši čas kaj predrugačilo. Oče in mati sta hodila v dero, na težaško delo, h kmetom ali tukajšnjim Polancem. Okoli hiše sta se vsak dan razlegala krik in smeh, velikokrat pa tudi jok in stok štirih otrok.
Zima je pomenila za Rozikino družino čas, ko so bili vsi večidel doma. Le oče je občasno hodil delat v državno klet, kakšne pol ure hoda daleč do cerkvice svetega Janža. Pomagal je v kleti pri pretakanju vina

in umivanju sodov. Tu in tam, kadar je bil dobre volje, je vzel s seboj najstarejšega, da bi pomagal. Skozi majhno odprtino na sicer velikem sodu, iz katerega so pred tem odstranili pilko, je Stanko zlezel vanj, s sirkovo krtačo ribal ,sod in s kladivom tolkel z dog vinski kamen. To opravilo ni bilo lahko, bilo pa je zanimivo za otroka, ki le tako mogel videti sod tudi odznotraj, tudi tistega največjega, v katerega so potem nalili več tisoč litrov najboljšega vina.
Oče je bil večkrat zdoma tudi ponoči, ko so “žgali” slive. Bili so časi, ko je bilo tod veliko sliv, iz teh so skuhali zelo dobro žganico. Za takšno delo je bilo potrebno veliko časa, in prav zimske noči so bile kakor nalašč za to. Navadno so kuhali v štirih bakrenih kotlih, za to so bili potrebni štirje moški; vsak je skrbel za svoj kotel, hkrati pa so drug drugemu pomagali. Ko so se slive kuhale, so vrgli karte, po navadi šnops, in tako je noč hitreje minila. Vmes so seveda , skrbno pokušali mlado slivovko. Zjutraj so bili ne le utrujeni in neprespani, temveč tudi rahlo okajeni.
V Halozah so si morali ljudje med sezono zaslužiti denar še za zimo, kajti pozimi na državnem kmetijskem gospodarstvu bile dela za vse. Tisti, ki si skromnega zaslužka niso znali pravilno in pravočasno porazdeliti, so že prve mesece novega leta ostali brez najnujnejše hrane. Pogosto so otepali le se krompir s kislim zeljem ali krompirjev kropec.
Zimski dnevi so bili kratki. Mati je morala še pred nočjo marsikaj postoriti. Večeri ob sveči ali petrolejki so bili le še za kakšen pogovor z očetom, ko se je pozno vrnil z dela. Pa Se takrat mati ni mirovala. Izrabila je vsak trenutek prostega časa. Če drugega ne, je krpala raztrgane hlače ali nogavice otrokom, kajti za nove ni bile nikoli dovoli denarja.
Za haloške otroke so bile mrzle in dolge zime pravo zlo, saj so le redki imeli topla oblačila in obutev. Zima je bila zanje kljub vsem svojim čarom in lepotam največja sovražnica. Tudi Rozikini otroci niso bili izjema. Smuči in sani niso poznali. če so že prišli na sneg, so se vozili po bregu navzdol po zadnji plati in tako raztrgali že tako z več zaplatami zašite hlače. Le enkrat samkrat so si dovolili, ko matere ni bilo doma, da so se šli sankat z lesenim koritom in leseno krničko,

v kateri je mati mesila kruh. Vožnja po strmem bregu se je končala v bližnjem drevesu. Korito se je razletelo, Jožik jo je odnesel z nekaj buškami na glavi, kasneje pa ga je mati še našeškala. Največ zimskega časa so Rozikini otroci preživeli za krušno pečjo

ali na njej, še sreča, da so jo imeli in da je skrbna mati že med letom pripravila kopico bukovih drv, kajti preživeti zimo le ob majhnem kovinskem štedilniku bi bila prava groza. To pa se je dogajalo v marsikateri haloški viničariji.
Vsi štirje otroci so se radi tiščali ob majhni krušni peči v veliki sobi, ki le bila vse: kuhinja, dnevna soba, spalnica in velikokrat tudi shramba.
Mati je tudi v zimskih dneh zgodaj vstajala, četudi ni hodila na delo. Ko so ubrali petelini svojo pesem, je že v hlevu. Kozo in zajce je nahranila s suhim senom ali koruznico, prašiču pa je dajala kuhano repo, korenje in peso. Tako kakor otrokom je tudi živalim skrbno odmerjala obroke, kajti hrano je bile treba porazdeliti za vso zimo. Posebno skrbno je ravnala z repo in s korenjem, saj se je z obojim hranila tudi družina. Otroci so velikokrat namesto jabolk in hrušk, ki jih tod ni bilo ravno na pretek, grizljali surovo repo in rumeno svinjsko korenje. Jabolka in klojce pa so navadno dobili ob božiču in novem letu.
Kadar je bila mati doma, ni nikoli dovolila, da bi otroci lenarili. Zmeraj jih je znala zaposliti. Za vsakega je našla kakšno koristno delo. V zimskih dneh so največkrat posedali ni klopi ob peci in luščili koruzo, včasih pa tudi čirhali kokošje perje, če so med letom zaklali kaj več kokoši. Tako so pripravili kakšno majhno blazino. To opravilo ni bile nič kaj prijetno. Se posebno težko je bilo luščiti koruzo. Otroške ročice so le stežka držale debele stroke koruze in odstranjevale zrno za zrnom. Veliko žuljev je bilo na prstkih in dlaneh. “Če ne boste luščili koruze, ne bo kruha in ne žgancev”, jim je govorila mati, ki je ta čas navadno krpala stara in raztrgana otroška oblačila.
Za dva hleba koruznega kruha so morali oluščiti tudi do petdeset strokov zlatega koruznega zrnja. Ko je bila koruza zluščena, jo je bilo treba zmleti. To delo je mati dodelila starejšemu sinu.
V kotu pri vhodnih vratih hiše so stale žrmlje - domači mlin za skromen košček kruha; kdo ve, kje sta jih oče in mati dobila. Dva debela okrogla kamna, težka tudi do sto kilogramov, nataknjena na nekakšno os v sredini, sta bila nameščena v lesenem štirioglatem zaboju. Ta je imel na prednji strani odprtino z žlebom, po katerem se je usipala zmleta moka v slamnato košaro.
Mletje koruze je bilo za otroke najtežje opravilo. Jožik je debele in težke kamne le stežka premikal. Pri tem si je moral pomagati z obema rokama. Tako je moral večino dela opraviti sam. Kar nekaj ur je trajalo, da je prišlo iz žrmelj nekaj kilogramov moke.
Mati je skrbno presejala grobo zmleto moko. “Nekaj otrobov bo za prašiča in kokoši, vse drugo pa za kruh in žgance,” je odmerjala.
Otroci so bili veseli dneva, ko se le mati pripravljala za peko kruha. To je bil pravi obred. “Če boste pridni in mi pomagali, bom za vsakega naredila majhen hlebček,” jim je obljubila. Ko je naredila testo

in pripravljala krušno peč. Otroci so bili pripravljeni za košček svežega koruznega kruha storiti prav vse, kar je želela. Kruh so imeli zelo radi, še posebno svežega. Zmeraj ga je bilo premalo. Mati jim ga je delila kot posebno slaščico. Skrbno ga je rezala z dobro nabrušenim nožem, da je bilo čim manj drobtin. Hranila ga je v posebni omari, ki jo je redno zaklepala. Dva hlebca kruha, kolikor ju je navadno spekla, sta morala zadoščati tudi za štirinajst dni.
Tudi deset in več dni star kruh, je bil še zmeraj dober, čeprav je bil trd, da bi si neprevidnež na njem zobe polomil. Otroci so ga bili vseeno veseli. Kruh so dobili le, enkrat na dan, in še takrat pravično odmerjenega. Pri tej hiši ni bile nikoli ostankov kruha, niti skorjice ni zavrgel nihče. Za vsak odvečni košček bi se bili stepli.
“Ko bom velik, bom imel veliko njivo koruze,” je sanjaril Jožik.” Vsak dan bom imel svež kruh, pa še kakšno dobro koruzno pogačo,” Si je obljubljal, saj mu je bilo kruha vedno premalo.
Bili so tudi dnevi, ko pri hiši ni bile kruha. Takrat so bili otroci žalostni.Težko so razumeli, da ni moke za kruh. To je bilo zlasti v časih, ko je koruza slabo obrodila.
”Pri tej hiši je zmeraj vsega premalo”, se je pogosto jezil Jožik.”Vse je odmerjeno po koščkih. Ali bomo sploh kdaj imeli dovolj kruha?”
Ob takšnih je mati postala žalostna.“Ko boste odrasli in se izučil poklica, boste imeli dovolj vsega, tudi kruha,” jih je tolažila. “Pridnim in poštenim ljudem ga ne bo nikoli zmanjkalo.”
In iz otroških ust je bilo spet slišati njihov očenaš:

“Oče naš, kruh je naš,
bolj ga jemo, bolj je naš.
Pridi k nam, gor za hram
pa boš videl, kak' je nam.
Če boš priden kruh dobiš,
lahko tudi pri nas prespiš.
Če pa se na nas jeziš,
še suhe skorje ne dobiš”

To “molitev”, prav nič podobno tisti v cerkvi, so večkrat ponavljali. Bila je njihova.

Tako je obujal spomine na svoje otroštvo Adi Žunec iz Turškega Vrha. Tako je potekalo otroštvo mnogih haloških otrok po drugi svetovni vojni, tudi na območju Cirkulan. Mi pa predstavljamo še nekaj opisov naših babic in dedkov, ki so jih pripravili v odgovorih na anketni vprašalnik. Opise hrani zgodovinski krožek OŠ Cirkulane.

“V moji rojstni hiši smo imeli majhno kuhinjo. V njej smo imeli krušno peč, ker štedilnikov še nismo poznali. V peči smo pripravljali vso hrano. Kuhali smo v lončenih posodah, jedli smo iz lončenih skodelic, ker krožnikov ni bilo, pili pa smo prav tako iz lončenih kozarcev. Za pribor smo uporabljali žlice in vilice iz trdega aluminija, ki so se ob močnejšem pritisku takoj zlomile. Naša kuhinja se kot prostor glede velikosti skozi leta ni spreminjala. Z razvojem pa so se dogodile določene spremembe, kot so uvajanje zidanih štedilnikov, kovinskih krožnikov, kovinskih loncev. Leta 1927 smo dobili prve krožnike. Narejeni so bili iz blata. Približno 1940. leta smo dobili kovinske krožnike. Bogati ljudje so si lahko kupili že porcelanaste krožnike, ki pa so bili seveda zelo dragi. Podarjali so si jih ob posebnih priložnostih (poroke...). Revnejši pa smo jedli iz kovinskih krožnikov. Pribor je bil še vedno iz aluminija. Ko smo hodili delat k kmetom, smo jedli vsi iz ene velike lončene sklede. Približno leta 1939 smo dobili tudi prve kovinske lonce. V letih 1940-45 so že začeli graditi prve zidane štedilnike iz polne opeke. Bili so zelo dragi. Podobni so bili današnjim štedilnikom na trda goriva.

Vsi ti posnetki so bili narejeni v hiški, ki jo predstavljamo na spodnjih fotografijah. Hiška se nahaja na Malem Okiču 32, Cirkulane in je v lasti družine Belšak iz Pristave 2, Cirkulane. Hiša je stara približno 150 let. Predstavlja značilno haloško s slamo krito hišo, katerih skoraj ni več.

Predstavljamo tudi nekaj posod in kuhinjskih pripomočkov, ki so jih takrat uporabljali. Vsi poslikani predmeti so v lasti Julijane Belšak, Pristava 2, Cirkulane. Vsi ti posnetki so bili narejeni 25. 2. 2000 na domačiji Julijane Belšak, Pristava 2, Cirkulane in so last zgodovinskega krožka OŠ Cirkulane.

Predmete nam je Julijana Belšak pokazala in o njih pripovedovala:
Uporabljali smo tudi “štüble” - lončene posode za vsedanje mleka, “cejenke” - lončene posode z luknjicami za precejanje mleka, “gašperje”-posode iz litega železa, za kuhanje čaja, kadi

-velike lesene posode brez pokrova, v obliki vedra, brez ročajev, za shranjevanje mesa ob kolinah... Na steni je bil “remjak”-police, na katerih smo imeli shranjeno posodo.
Julijana Belšak je svojo pripoved tako nadaljevala:
Kot ste lahko opazili, posodja nismo imeli na pretek. Bilo ga je malo, nekaj lončenih loncev, različnih velikosti, kakšna lončena skleda, mogoče nekaj manjših skledic, dva ali trije “cimpeti”, to pa je bilo skorajda vse. Nismo imeli kaj dosti izbire, da bi različne jedi uporabljali v določenih posodah, ob določenih priložnostih. V “cimpetih” smo pekli kolače, pogače ali gibanice, tudi kašnice, pečenke, meso. V lončenih loncih smo kuhali juhe, krompir, zelje, repo, fižol in ostalo zelenjavo, ki smo jo pridelali doma, in smo jo tudi največkrat jedli. Lahko pa vam povem, da smo največ posodja uporabili prav pri domačih kolinah. Umazali smo vso posodo

, ki smo jo imeli na razpolago: od krožnikov, pribora, skodelic, skled, loncev, “cimpetov”, škafov,

kadi, veder, “püt”.....
Začimb nismo poznali veliko. Doma jih nismo imeli, tudi v trgovinah jih ni bilo mogoče kupiti ne vem koliko vrst. V Cirkulanah sta bili dve trgovini. Ena se je nahajala pri cerkvi, imenovala se je PRI FILMANU. Druga pa je bila tam, kjer je danes ŽIGOVO, rekli smo trgovina PRI EMEKU IN ZLATI ŽIDOVKI. V teh dveh trgovinah smo lahko kupili moko, da smo lahko doma spekli kruh, sol, kvas, sladkor, celi poper, sladko papriko, lovorov list, timijan, pa mogoče še kaj. Olje smo kupili zelo redko, večino jedi smo pripravljali na svinjski masti. Tudi mleka nismo kupovali. Če smo imeli kravo, smo ga imeli doma, če pa ne, smo hodili ponj h kmetu. Za plačilo smo mu šli pomagat delat. Doma smo pridelali jabolčni kis, rožmarin, žajbelj, peteršilj, rdeči korenček (ponavadi smo jedli kar svinjskega, ki je rumene barve in dosti večji od rdečega, ki uporabljamo ljudje v prehrani). Doma smo pridelali tudi vso ostalo zelenjavo in sadje. Ker smo imeli nekaj domačih živali (kravo, svinje, koze, zajce, kokoši) tudi mesa nismo kupovali.Če doma ni bilo mesa, ga nismo jedli.
Za BOŽIČ smo jedli juho iz svinjine (v katero smo zakuhali doma narejene rezance), rdeče svinjsko meso,

meso iz tünke ali “tüje”, kuhan krompir, polit s kisom in zabeljen z zaseko, domačo pečeno kokoš, potico, gibanico...
Za VELIKO NOČ je bila na mizi goveja juha z rezanci, kurja juha, zabeljen krompir z zaseko, hren, kuhana jajčka, domače mesene klobase, govedina, svinjsko meso, domača pečena kokoš, pšenični kruh (drugače pa smo jedli rženega), potica...
Ob BINKOŠTIH smo jedli podobno kot za veliko noč.
Pomemben praznik je bil tudi PUST. Na jedilniku je bila svinjska glava, juha, v kateri se je predhodno kuhala svinjska glava, zabeljen krompir. Opoldan smo jedli pečene rebrce, za večerjo pa kuhano svinjsko šunko, zelje, ajdove žgance in krofe.
NEDELJA – včasih smo jedli meso, zabeljen krompir, kislo juho s koruzno moko. Ker pa je bilo mesa pri hiši bolj malo, smo velikokrat jedli samo kuhan krompir (krompir na kropu) ter koruzni kruh. Občasno smo si spekli tudi cimpetno pogačo. So pa bile tudi nedelje, ko smo jedli kako gobovo juho ali juho iz domače zelenjave.
Rojstnih dnevov in drugih osebnih praznikov nismo praznovali, pogosto tudi nismo vedeli za te praznike.
Na jedilniku vsakdana so se jedi ponavljale: fižolova juha, kislo zelje

, sladko zelje, fižol in bob zabeljen z zaseko, bobova juha, sirotkina juha, kisla repa, korenje na suhem, krompirjeva juha, mlinci, pšenične krpice, kuhan cel krompir in čebula, zabeljeni koruzni žganci, zelenjavne juhe. Meso je bilo na jedilniku ob praznikih, tudi ob nedeljah, a nikoli čez teden.

Ana Karo, Cirkulane 21, Cirkulane nam je pripovedovala:
Kuhinja, ki se je spominjam, je imela krušno peč, v prostoru pa so bile še polica, večja miza, vedro z vodo, oprema za kuhanje in peko

(greblica, burkle, lopar, “valek”), stene so bile pobeljene z apnom bele barve. Leta 1940 smo dogradili zidani štedilnik, 1965 smo dobili elektriko, 1970 smo zamenjali zidani štedilnik s kovinskim, istočasno smo vgradili v kuhinjo električni štedilnik, 1983 smo pripeljali v kuhinjo pitno vodo... Poleg opreme za kuhanje in peko smo uporabljali lončene lonce za kuhanje v peči, lončeno ponev

za peko potice, “bidriha”, “buhtlnov”... in jedilni pribor. Posodo smo uporabljali za pripravo določenih jedi, ne pa za določene priložnosti, saj posode ni bilo veliko. Sestavine za pripravo jedi smo pridelali v glavnem doma, kupovali smo le sol, poper, papriko in sladkor. Ob različnih praznikih smo pripravljali različne jedi:
- božič (pečen puran, potica, “bidrih”, vino,...),
- velika noč (puran, svinjsko meso, hren, jajca,...),

- ob nedeljah (svinjsko ali kurje meso, pogače, ...),
- ob delavnikih (žganci, bela kava, krompirjeva juha, fižolova juha,...).

Kuhinja njunega otroštva je bila črna kuhinja. “Lepa” je bil predprostor, iz katerega so ponavadi vodila trojna vrata, ena izmed njih v črno kuhinjo. V predprostoru so pogosto shranjevali vodo, ki so jo prinesli v škafih

ali vrčih iz najbližjega studenca. Hiše so bile ponavadi zgrajene iz lesa, za razliko od kuhinje, ki je bila zgrajena iz kamna in blata, to pa zaradi nevarnosti požara. Najbolj pomembna v črni kuhinji je bila kmečka peč. Bila je vsestransko uporabna, kajti z njo so ogrevali prostor ter kuhali vse mogoče, od hrane za ljudi, do hrane za živino. Da je bilo bolj udobno, so bile ob peči ponavadi klopi za starejše ljudi, mlajši pa so imeli svoj prostor na peči. Dimnik je bil narejen iz lesa. Ker je bila nevarnost požara, ta ni bil nameščen točno nad pečjo, ampak v nekem kotu. Dim se je tako valil do dimnika skozi cel prostor in “okronal” kuhinjo kot črno. Vhod v peč je bil prav tako zazidan, rekli pa so mu “kumen”. Na njem se je odvijalo celo gospodinjstvo. V peč so lonce dajali vzporedno, med njimi pa zakurili. Ob notranjih stenah peči so naložili polena (majhne deske) in jih tam sušili. Vendar deske niso smele zgoreti. Torej je peč služila tudi kot sušilnica. Še en prostor so poznali pri črni kuhinji, namreč “znubel”. To je bil prostor nad pečjo, kjer so se sušile oz. “zelhale” klobase in meso. Za mrčes se jim ni bilo treba bati, kajti dim ga je odganjal. Še za nekaj je bila peč nepogrešljiva, namreč za pridelovanje skute iz domačega mleka. To se je najprej na peči sesirilo. Potem ko so nehali kuriti v peči in je bila ta še topla, so sesirjeno mleko dali v peč. Tam se je mleko “sparilo” (strdilo), nato pa so ga s cedili s pomočjo rute. Tako je nastala najbolj kvalitetna skuta za domačo “gibenico”.
Oba sta poznala že bolj moderno črno kuhinjo. Kuhinja pred to, namreč še ni imela zazidane peči, ampak samo odprto ognjišče. Takšne niso imeli več doma. Namesto peči so približno leta 1926 prišli prvi kovinski štedilniki, ki so jim rekli “koze”, saj so bili na štiri noge. Glinasto posodo pa je zamenjala kovinska. Nekaj let kasneje so se pojavili prvi zidani štedilniki, ki so še zdaj priljubljeni v “svinjskih kuhinjah”. Elektriko pa so, ampak samo po Cirkulanah, dobili l. 1946 in 1947. Prej pa so si svetili najprej z “žulbo”, ki je delovala podobno kot petrolejka, samo, da so namesto petroleja uporabljali maščobo. Pozneje so začeli uporabljati tudi petrolejke.
Lonci, ki so jih uporabljali, so bili vsi lončeni. V večje so lahko napolnili 7 l vode. Ker so bili ti zelo dragi, poškodovanih niso vrgli proč, ampak so jih doma sami popravili. Okoli lonca so ovili žico in vse stisnili. Takim loncem so rekli zvezani

lonci. Eden od loncev se je imenoval “kozica”. To je bila posoda s štirimi nogami in ročajem. Za lonce so imeli tudi pokrivala, da se hrana ni umazala. Zraven tega so imeli “kuhlo”, nože, “šprudlo”, kakšno veliko vilico ter pekače oz. “cimpete”

, ki so bili prav tako lončeni. Za peč so uporabljali velike in male lopare, s katerimi so dajali peči kruh; burkle ali “furkle” so služile kot pomoč za premikanje loncev v peči, veslica je imela enak pomen kot burkle, le da so jo uporabljali pri nizkih posodah; v “repjakih” so greli vodo; “valek” pa je bil 15 cm širok in približno 30 cm dolg valj. Z njegovo pomočjo “burklo” lažje premikali lonce, z greblico so po peči pogrinjali žerjavico, “trentos” je bila trikotna

, kovinska naprava s tremi nogami. Uporabljali so ga tako, da so na “kumen” z greblico potegnili ogenj, nanj dali “trentos”, nanj pa posodo, v kateri so imeli hrano, ki so jo hoteli segreti. Posodo so uporabljali pri vsaki priložnosti, kajti niso je imeli veliko.

Sestavine za jedi:
“Več si pridelal, več si imel!” je rekla babica in iz tega je čisto jasno, da so si večino hrane pridelali doma. Nekaj so je tudi prodali, da so si lahko kupili osnovne stvari za življenje, kot so oblačila, začimbe, itd. Maščoba je bila kar svinjska. Revnejši sloji so imeli kravjo mast-loj.
Ob praznikih so jedli meso. “Če smo jedli meso, je to bil res praznik” sta povedala. Zraven mesa pa so jedli tudi priloge. Gospodinja je takrat morala poskrbeti za vse najboljše. Tradicionalna hrana za božič je bil “klecen brot ”- krhljev kruh (iz sadja), potica in puran. Kot vsakdanjo jed so večinoma jedli sočivno hrano - stročnice, kot so leča, bob, fižol in “kihra”. “Kihra” je bila podobna koruzi in so jo namakali kot fižol, potem so ji dodali nekaj krompirjev in nastala je najboljša juha. Od ostale zelenjave pa so jedli največ krompir, solato, regrat in zelje.

Ko se vračamo s spomini nazaj, v čas pred približno 57. leti, moramo verjeti, da nam je zdaj lepo.
Naša kuhinja bila zelo mala, črna od dima, ki se je kadil iz krušne peči. Dimnik je bil pleten iz rumenega šibja, prav tako tudi strop. Omet je bil “zamazan” z blatom-ilovico. Paziti je bilo treba, da ni gorelo iz peči, sicer bi pogoreli. . V kuhinji ni bilo nobenega kuhinjskega pohištva, razen police, na katero smo položili črne lonce, v katerih smo kuhali dnevne obroke hrane. Lonci so bili lončeni. Navadno smo jih kupili na trgu -“placu” pred Raiherjevo hišo, lahko tudi vsako nedeljo. Kupovali smo lonce, sklede, posodo za kis

, ki je bila s tankim vratom, vrče za vodo, lonce za rože, piščalke iz gline, ptičke piščalke in razne druge predmete, kakršne si je lončar izmislil, tudi plošče -“kahle” za peč, vendar jih je bilo treba prej naročiti. Ker pa ni bilo vedno dovolj denarja za novo posodo, smo lonce, ki so iz različnih razlogov počili, zvezali z žico, ki je bila tanka in mehka, v obliki mreže. Razpoke smo prej namazali s česnom, da so se lepo sprijele.To je bilo posebno lepilo. V kuhinji je bil “sklednjak”, to je viseča polica za sklede. Kuhinji pod stropom je bil leseni tram s klini, na katere smo obesili meso in klobase ter jih odimili, da so dalj časa ostale užitne. Potem smo meso in klobase obesili na podstrešju v “slanijak”, ki je bil zavarovan z gosto mrežo.
Po drugi svetovni vojni je ostalo nekaj časa vse nespremenjeno. Življenje je bilo zelo težko. Okrog leta 1947 smo v kotu kuhinje sezidali mali štedilnik, ki je imel zgoraj ploščo z dvema odprtinama s tremi različnimi obroči -“rinki”, ki smo jih odstranili in v to odprtino vstavili lonec, da se je hrana hitreje skuhala. Lonec je bil na dolgem ročaju in seveda kovinski. Štedilnik ni imel nobene pečice. Mala odprtina je bila namenjena za kurjenje, spodaj pa je bil prostor za pepel. Za dimnik smo tedaj uporabili kovinsko cev, ki je bila speljana pod dimnik peči. Po letu 1950 smo pleteni dimnik podrli, na pravili zidanega, kuhinjo razširili, vzidali veliko okno, tudi večji štedilnik, v kot pa postavili mizo s klopjo in malo kuhinjsko omaro.
Posode, ki smo jih največ uporabljali: lonci, lonec z ročajem, sklede, rebrasti modeli

za potice in beli mlečni kruh z rozinami, posode za pečenje mesa, pogač (mi smo rekli “kolači”) - sirovih, ocvirkovih, ajdovih, koruznih, ječmenovih in drugih. Pripomočki za te različne posode, so se imenovali “furkle” - male in velike, s katerimi smo si pomagali spraviti lonce v peč in nje.

Na veslico smo položili ploščate posode in jih tako dajali v peč. Z greblico smo razgrnili žerjavico v peči in čistili pepel. Na lopar smo položili kruh in ga dali v peč. Vso to orodje je bilo na 1,5 m dolgi palici. “Žežel” je bil na krajši palici, potrebovali pa smo ga takrat, ko je bilo žerjavice manj. “Valek” smo podložili pod “furkle”, da smo lažje izvlekli velike lonce iz peči. Velike nečke smo uporabljali za pripravo kruha, male pa za oblikovanje

kolačev kruha. Malim ničkam smo rekli “krnice”.
Ob praznikih smo uporabljali tudi nekaj posode iz porcelana. Sestavine za jedi smo pridelali in pripravili vse doma, razen sladkorja in soli. Doma smo pripravili ajdovo kašo, ječmenovo, pšenično, rženo, koruzno in ajdovo moko. Vse te sestavine smo uporabljali za kruh, žgance in juhe. Za božič in veliko noč smo spekli domačo kokoš, juha je bila iz kurje drobovine, malokdaj goveja. Ker pa takrat ni bilo zelene solate, smo pripravili zeljnato, ki ni bila narezana na drobno, ampak natrgana na lističe. Zabeljena ni bila z bučnim oljem, ampak s praženo zaseko, z malo kisa in vode. Tudi orehova potica ni manjkala. Ob nedeljah smo ponavadi jedli kislo juho iz svinjskega mesa in “kolač” brez kave in slaščic. Jedi vsakdana so bile zelje, fižol, krompir, repa, bob, “kihra”, “čiček”, prežganjka. Te jedi so se ponavljale iz dneva v dan. Gospodinje so bile v kuhinji prave umetnice. Recepti iz davnih let so še vedno na našem jedilniku, vendar vse redkeje. Radi pripravimo zelje, ajdove žgance, zraven jetrca, in seveda tudi svinjsko pečenko. Ta jed je pri nas obvezna na domačih kolinah. Vse ostale jedi postrežemo na mizo v skledah iz porcelana, tudi s krožniki, razen kašnatih klobas, ki jih postavimo na mizo s posodo, v katerih smo jih spekli. Nekdanje posode za hrano in pijačo ne postavljamo več na mizo, vendar jih nekaj še imamo. Vanje smo posadili rože. Staro pohištvo uporabljamo za druge različne namene, ne več za obleke. Imamo tudi krušno peč, ki jo uporabljamo za peko kruha in ostalih dobrot v večjih količinah.