IN KAKO JE BILO PRI NAS DOMA
- avtorice predstavimo bivanje svojih prednikov -

Hiša mojih prednikov
Ta hiša je bila zgrajena okrog l.1880. Še vedno je lesena, a ometana. Streha je bila sprva prekrita s slamo, okna so bila majhna, pa tudi hlev je bil v celoti lesen.
Sedaj krušna peč, je bilo nekoč odprto ognjišče in je ogrevalo spalnico. Ker ognjišče ni bilo zaprto, se je kadilo iz njega. Saje so se nabirale na obokan, iz opeke narejen, strop. Soba je postala od tega črna in od tod tudi ime črna kuhinja. Otroci so se najraje greli na peči, saj je bil to edini vir toplote v hiši. Okrog krušne peči je še danes klop, na kateri so se zbirali nekoč ob večerih. Prostori so bili temni, ker so bila okna majhna in niso pustila skozi dosti svetlobe. V tej hiši so ljudje živeli kot viničarji. Po 2.svet. vojni so del posestva in hišo odkupili od gospodarja.
Hišo so temeljito prenavljali v letih med 1960 in 1965. Hlev so podrli in postavili novega, ki je butan in še vedno stoji. Majhna okna so zamenjala večja, ki prepuščajo več svetlobe. Streha se je na novo prekrila z opeko in hiša je bila na novo ometana. Krušno peč in štedilnik so uvedli že v času 2. svet. vojne. Strop v kuhinji ni več obokan in opečnat. Kose je prenavljalo, se je strop zravnal.
Od takrat do danes je ostala hiša večinoma nespremenjena. Notranjost hiše je bila večkrat prepleskana, obnovili so samo še dimnik. Posoda, ki so jo uporabljali moji predniki je vila nekoč večinoma lončena in lesena, redko kdaj kovinska. Oblike so bile podobne, vendar različnih velikosti. Pogosto so uporabljali "štübel" - lončeni vrč za kisanje mleka z enim ročajem. Vrči so bili različnih oblik in za razne namene. Vrči in posode z dvema ročajema so bili namenjeni predvsem za pripravo jedi v krušni peči. Posodo z dvema ročajema so "nataknili"na "fürkle" - posebna nosila, podobna vilam, brez srednjega prsta, in jih dali v peč. Žerjavico in pepel so v peči grebli z grebljico, ki je bila lesena. Kruh so z loparjem dali v peč. Ena izmed lončenih posod je bil tudi "cimpet", v katerem so pekli meso. Cimpet je nizka posoda ovalne oblike in različnih velikosti.
Ena izmed redkih kovinskih posod je bila tudi trinoga posoda z dolgim ročajem za kuhanje mleka. Zelo priljubljena hrana so bili mlečni izdelki, seveda narejeni doma. Iz mleka so predelovali "püter" - maslo v posebni leseni pripravi. Bila je višja, valjasta, spodaj malo širša posoda. Skozi pokrov je potekala posebna, na koncu nazobčana palica. Z njo so "tolkli" po mleku, dokler ni nastal "püter".
Alenka Tetičkovič, 8.c

Hiša mojih prednikov
Ta hiša je bila zgrajena leta 1895. Hiša je bila butana, le hlev, preša in prostor za shranjevanje listja so še bili leseni. Prekrita je bila s slamo. Okna so bila majhna z lesenimi križi, in polkni, razen v kuhinji je bilo večje okno. Glavna soba je bila največja soba in spoloh največja od vseh prostorov. V sobi so se poleg seveda kuhinje, največ zadrževali. Predvsem otroci so bili najraje v njej, ker je bila tu krušna peč, na kateri so se greli in pogosto tudi spali. Tudi kuhinja ni bila majhna in kot sem že omenila, eden od osrednjih prostorov v hiši. Zaradi saj, ki so se nabirale v prostoru, so ji pravili črna kuhinja. V tem prostoru je bil štedilnik na drva, ki je služil za kuhanje in ogrevanje. V hiši je bila poleg glavne sobe še ena soba. Tej so pravili "hiška" in je bila nekoliko manjša od glavne sobe. V tem prostoru je bila majhna pečka za ogrevanje. Tla in strop v hiši so bila lesena. Stranišče je bilo ločeno od hiše. Elektrike dolgo ni bilo, dobili so jo šele leta 1966, prej so si svetili s petrolejkami. Pa tudi vodovoda še ni bilo. S studenca so nosili vodo za piti in kuhanje, vodo za pranje in umivanje pa so jemali iz cisterne. Vodo so napeljali v hišo šele leta 1983, torej že v novi hiši, stara je bila porušena. V kuhinji je bilo veliko manj pohištva, kot ga je v današnjih kuhinjah. V kotu je bila skrinja, v kateri so bila shranjena živila, na steni pa je visela ena ali dve polici (tem policam so pravili Skledniki).Šele, ko so prenavljali hišo, so to skromno pohištvo zamenjali s kredenco - kuhinjsko omaro. To je bilo leta 1948. V notranjosti so prenovili kuhinjo; hlev, preša in prostor za shranjevanje listja pa niso bili več leseni, temveč butani. Vse ostalo je ostalo enako kot prej. Kopalnice, ki je danes za nas skoraj najpomembnejši prostor hiši, v takratnem času še ni bilo. V večjo plastično skledo so nalili vodo in se umili v kuhinji ali v glavni sobi ob peči, kjer je bilo toplo. Kopalnico so dobili šele , ko so porušili staro hišo in na istem mestu zgradili novo. To je bilo leta 1969.
Brigita Ferčec, 8.c

Hiša naših prednikov
Družina po mamini strani je živela v Medribniku 24 od prib. l. 1920. To hišo si je zgradil njen dedek Jakob in babica Doroteja. Rodili so se jima štirje otroci. Tam je živel tudi njen oče Alojz od rojstva l. 1920. Leta 1950 sta se z mojo babico Marijo poročila.
Hiša se je vmes tudi prenavljala. Leta 1965 so zamenjali okna , vrata, nekatere zidove in spet naredili nove, prenovili so tudi fasado, tla so obložili z deskami, da so tla obložena z ladijskim podom. Hiša se je imenovala "stara kmečka hiša". Ko si vstopil v hišo je bila predsoba, domače imenovana lepa. Na desno stran je bila soba. V njej sta bili dve postelji, ena velika in ena majhna. V tej sobi je bila tudi peč, ki je ogrevala celo sobo. Včasih so tudi spali na njej. V postelji so bili pokriti s "štorzukom", to je bila odeja iz perja in kožušja. Samo v tej sobi so bile še deske, položene na tleh.
Na levi strani je bila še majhna sobica. V njej je bila le majhna peč, kavč, miza s stoli, omara. Ko si stopil v kuhinjo, je bila ob strani kredenca. Kuhinja je bila velika in prostorna. Velika miza in stoli, kavč, korito za pomivanje posode, “kolnkišta” za drva (zaboj za drva), ob strani pa krušna peč . V njej so pekli domači črni kruh. V kuhinji so bila še ena vrata, ki so vodila za hišo. Ker takrat še niso imeli vodovoda, so hodili z vedri po vodo v vodnjak, kar je bilo včasih tudi težko. Pozimi je voda zamrznila, ob nevihti pa je bila voda kalna in so jo zato morali prekuhati. Na začetku tudi niso imeli elektrike, kar je bilo tudi težko. Uporabljali so petrolejke, sveče. In zato so tudi hitreje hodili spat. Zraven hiše je tudi skedenj. Morali so veliko postoriti, zato so morali zgodaj vstajati.
Trezika Kumer, 8.a

Hiša mojih prednikov
Hiša, v kateri živita danes babica in dedek, je že zelo stara. Ko se je babica v njej rodila l. 1926 je bila hiša že nekajkrat prenovljena. Vendar babica ne ve, kdaj so postavili temelje hiše in kakšna je bila pred njenim rojstvom in spremembami. V babičini mladosti je bila to tipična haloška hiša iz lesa, ometana z blatom in z zeleno fasado. Imela je slamnato streho ter majhna okna in vrata. Čez majhna vrata si vstopil v “lepo” (predprostor). Če si pogledal naravnost, so bila pred tabo vrata, ki so vodila v črno kuhinjo. Kuhinja je bila zelo majhna. V njej je bila le krušna peč in police, v katerih je bila posoda. Ko si v “lepi” pogledal na levo, so bila pred tabo spet vrata , ki so vodila v največji prostor, ki so mu rekli “hiša”. To je bil najpomembnejši in največji prostor v hiši. V njej je bila miza s klopjo, postelja, kjer sta spala ded in babica moje mame ter otroška zibelka. V “hiši” so bile tudi lesene skrinje, v katerih so bila oblačila in druge stvari. Iz “lepe” si lahko šel še v eno sobo, ki so ji rekli “hiška”. V njej so spali babičina oče in mama ter otroci. Hiša je bila torej zelo majhna. Ko sta umrla ded in babica moje babice, je prišlo do nekaterih sprememb. Babičina oče in mama sta se preselila v “hišo”. Babičine sestre so odrasle in odšle. Babica kot najmlajša od štirih sester pa je ostala doma. Potem se je poročila in z dedkom še sedaj živita v tej hiši.
Leta 1958 so hišo prenovili in jo s tem tudi popolnoma spremenili. Sezidali so kopalnico, shrambo, del kuhinje in še eno majhno sobo. Kuhinja ni bila več črna. Postala je večja in v njej je bilo tudi več predmetov - miza , kuhinjski elementi in štedilnik. Ker so prizidek sezidali iz opeke, je nastala sprememba tudi na strehi. Streha ni bila več slamnata, ampak so jo prekrili s strešno opeko. Nekaj prejšnje strani hiše so tudi podrli in nato sezidali zraven novi del, nekaj hiše pa je še ostalo lesene. Prenovili so tudi fasado iz zelene na roza. Vstavili so tudi več oken in vrat, ki so bila večja kot prejšnja. Hiša je bila kot nova, ni bilo videti, da je še majhen del ostal lesen. Leta 1990 je moj oče postavil temelje za novo hišo, v kateri živimo danes, le nekaj metrov vstran od babice in dedka, ki še vedno živita v isti hiši. Hiša je bila od leta 1958 nekajkrat popravljena vendar je še lesen del hiše ostal. Bilo je tudi nekaj sprememb, ki pa niso vplivale na zunanjost in notranjost hiše.
Katja Emeršič, 8.a