Alojz Stanislav Kocjančič (1913-1991)
Posvečen je bil 29. junija 1937. Na njegovi novi maši se je v Kubedu zbralo 5000 ljudi. Leto dni je nato deloval v Buzetu, 25 let v Koštaboni, Pomjanu in Šmarjah ter eno leto pred upokojitvijo v Klancu. Umrl je 19. novembra 1991.
»Gaspud Stanko« na delu - iz knjige Ljudi opeval sem, vodé in skale (1992)
Njegova velika želja je bila, da bi se v Kubed vrnil in tu živel do konca svoje poti. Žal se mu ta želja ni uresničila, zato pa je vsaj doma pokopan.
Kocjančič je začel pesniti že v semenišču, svoja dela pa je objavil šele po vojni. A tudi takrat z velikimi težavami, saj nobeni od oblasti, ki so sledile, ni bil posebej pri srcu. V času fašizma je namreč pridigal in spovedoval v slovenščini ter pomagal domačinom, da so ohranili streho nad glavo ali celo življenje. V času socializma pa je pesnil o drugačnosti, o Istri. Njegova največja hiba pa je bila ta, da je bil duhovnik.
Za svoje literarno delo je tako dobil priznanje šele v osemdesetih letih. Njegova bibliografija obsega pesniške zbirke: Šavrinske pesmi (1962 - na sliki - in 2001), Brumbole (1988), Ljudi opeval sem, vodé in skale : pripovedi o ljudeh Slovenske Istre in Malega krasa (1992). Po njem se sedaj imenuje tudi nagrada, ki jo podeljujejo vse tri Obalne občine za posebne dosežki pri oblikovanju kulturne podobe slovenske Istre.