- Bojana Kunst: Višnje v čokoladi
Kljub necloveskim naporom pri stojnici s paprikami nisem vec nadzorovala ponorelih potnih kapljic. Zbezljale so po mojem telesu; pa sem se najprej obrisala pod nosom in si polizala ustnice, potisnila sem celo v varljivo zavetje klobuka in malo posmrkala, da bi jih posesala. A so se mi zdepilirane in naparfumirane pazduhe zlepile v blizini lepo nalozenih prsi, tresla sem premoceno majico, da bi prezracila telo, ki se prezraciti vec ne da, joj, kako so me zgeckale po hrbtu, da sem se zvijala in tolkla s cekarjem; po trebuhu so mi tekle dol in vdolbina popek jih je lovila, pila, se kmalu napolnila in podrla jez do mednozja. V trenutku, ko sem kupovala lubenico, da bi zajezila zejo, sem jih zacutila tam, na razmocenih hlackah, prestopila sem se na mestu, da bi se jih otresla, znebila nekako, pa so mi tekle po stegnih; sklonila sem se, da bi jih pri petah ulovila. Napela sem se tako z zadnjimi mocmi, ko mi je debeli znablasti crnec postavil odlocilno vprasanje: Hej, punca, a hoces malo hiphopa? Z zamascenimi prsti me je prijel za ritko in mene, razmoceno prezganko, narahlo potisnil v sredino. Hop, sem lagodno (ljubko) poskocila, nekdo je vklopil sumen aplavz bobnarjem na lesenih stojnicah, prodajalke so jo od nekod primahale z vihrajocimi peresi in se postavile v spalir, in jaz, pod diktatom ritma uslocena v hrbtenici, sem spustila lubenico, raztresla solato, da se je zamigalo vesolje, da so se mi razplamtele prsi, ko sem globoko vdahnila kisli zrak. Padla sem v hudournik potnih kapljic, bobnarji so s ciki v ustih pospeseno udarjali zapleten ritem, jaz pa sem mu sledila, dvignila sem si krilo, ko sem pete zabila v najvisjo stojnico, spustila sem lase v vrocino, ah, sem vzdihnila, pa oh, kako nisem vec vzdrzala, morala sem, da se raztelesim, razfukam, razsirim, posusim, ohladim. Vzkliknila sem jim, da ne morem vec, prevroce, tisockrat prevroce, zdivjala sem po gumbih svoje prepotene bluze in nestrpno pretipala zadrgo na krilu, pricela sem odpirati to zapeto, zadrgnjeno, zavito, zadelano, zakrito sranje. Bobnarji so znoreli, metali so v zrak petersilje in palice, jaz pa sem se pred njimi razpela v premocenem perilu kakor hudicevka, napeta slednica crnskega ritma. Zarolala sem boke, da so letele kapljice znoja naokoli, zamigala sem s prsmi, da se je naredil silen vihar, in spet sem vzkliknila ah in oni so rekli daj bejbi, in jaz sem jim koncno dala. Med tresocimi valovi sopare sem si trgala kose perila in jim sugestivno tlacila preznojene krpe v usta, ponudila sem svoje belo telo podivjanemu poletju na razbeljeni trznici, da bi premagala to prekleto potno agonijo. Nekaj me je udarilo v notranjosti, da sem se tako brezsramno razpela; da sem njim, crnskim udarjacem, uprizorila presentljiv finale s paradiznikom, zmeckanim poletnim plodom, ki sem ga kot faktor osem vtirala v zdehidrirano kozo in nekontrolirano zdrvela z njim v mednozje, tam pa, ah, tam sem v ritmu hladila razbeljeno sredisce in ga koncno zabila globoko v zelodec.
Ah, pravim, in oh, kako je mene takrat prevzelo poletje in kako so oni udarjali ritem in kako sem jim jaz vsa uslocena, vsa razmocena sledila.