VAJE IZ OPTIMIZMA
Miha Colner / Vaje iz optimizma, Grad Rajhenburg, 2022
Ustvarjanje na videz idealnih oblik, simetrij in vizualnih iluzij, ki so lahko plod le človeškega uma in rok, je bil vselej eden izmed izzivov različnih civilizacij, od prazgodovine do današnjih dni. Skoraj sleherna kultura se je v svoji vizualni ustvarjalni tradiciji oprijela dekorativnih elementov, katerih pomen in namen je bil, da preprosto so, da ugajajo, da olepšajo in vzpostavijo vzdušje. Različne oblike dekorativne in geometrijske umetnosti so skozi zgodovino pričale predvsem o tem, da česa takšnega ne more ustvariti nihče drug kot le človek. Tako se je v skupnostih in civilizacijah razvilo razlikovanje med kulturo, ki je plod človeške intervencije, in naravo, ki je nepojasnjeno samonikla ali plod božanskega. Prav ta distinkcija pa je imela ključno vlogo v razvoju družb, kultur in umetnosti.
V naravnem okolju ni ničesar zares oblikovno geometričnega ali simetričnega, niti človeško telo, čeprav je na prvi pogled razdeljeno na dve identični in skladni polovici. Kljub temu ali ravno zaradi tega so številne kulture z ustvarjanjem umetelnih oblik poskušale dokazati svoj superiorni položaj v odnosu do vsega drugega – zemeljskega. Po drugi strani je bil človek nad naravo vselej globoko fasciniran, četudi si jo je želel podrejati in jo nadzirati. Mnoge vzorce, strukture in linije so človeške kulture povzele neposredno iz rastlinskega in živalskega sveta, jih obdelale, stilizirale in tako vzpostavile nove estetske kanone.
Tako je denimo v islamski sakralni umetnosti bogata dekoracija predstavljala metaforo božanskega, česar pač ni smela upodabljati figuralno in narativno. Stilizirane arabeske, ki so kombinirale geometrijo in vegetativne vzorce, so bile hkrati aluzije na naravo, čeprav je bilo treba za njihovo stvaritev uporabiti tehnološke in znanstvene prijeme oziroma matematične in geometrijske pripomočke, kot so denimo šestila in ravnila.
Sorodne dekorativne prakse so se pojavljale tudi v drugih obdobjih in kulturah, četudi so bile te morda manj ikonoklastične. Tudi v industrijski dobi je vizualno ustvarjanje umetelnih struktur pogosto povzemalo reference na naravne oblike, kar je pravzaprav vselej ostal pomemben del (tudi) modernega in sodobnega oblikovanja. Še dandanes so nepogrešljivi oblikovalsko obdelani izdelki za vsakdanjo rabo, kot so denimo prti, obleke, kuhinjske krpe, oblačila, tapete, preproge ali keramika. Brez tovrstne vsakdanje dekoracije je pravzaprav nemogoče misliti modernost in sodobnost.
Geometrijska umetnost se v modernem in sodobnem kontekstu, ko se je svet brezpogojno prevesil v smer in idustrializacije in avtomatizacije, prav zato pogosto zdi kot napaka v sistemu in subverzija. V današnjem času je kakršno koli simetrijo ali geometrijo mnogo lažje in bolj smotrno doseči z uporabo vodenih priprav, geometrijskega pribora, strojev ali računalniških programov, ki so zaradi svoje mehanske narave mnogo natančnejši od človeške roke. Geometrično slikarstvo se danes vselej obrača proti toku, saj si tako ali drugače prizadeva z ročnim delom doseči dokaj strogo začrtani izraz. A naj si bo še tako natančna in generična, slikarska poteza ima vselej drugačno strukturo in teksturo kot industrijsko proizveden objekt ali podoba. Ravno ta paradoks se pogosto zdi ključen element tovrstnih izraznosti. Strukture geometričnega slikarstva so popolne le na prvi pogled, medtem ko se v njih skriva poigravanje s percepcijo gledalčevega pogleda.
Tudi Irena Romih se v svoji novejši avtorski praksi pretežno osredotoča na upodabljanje navidezno idealnih in simetričnih struktur, ki pa na sebi vedno nosijo rahle napake, zaradi katerih odstopajo od popolnega geometrijskega reda. A prav to je za umetnico ključnega pomena. Zdi se, da v svojih delih vselej izpostavlja paradoks ročno ustvarjenih stiliziranih struktur, ki pa svoje iluzionistične učinke vzpostavljajo ravno zaradi kombinacije natančnih geometričnih ploskev in očitnih sledi ročnega dela
Slikarske kompozicije iz ciklusa Vaje iz optimizma so pravzaprav objekti, ki se v celoto sestavijo šele z natančno postavitvijo v rostor in umestitvijo na zid. Pravilno in simetrično odrezane lesene plošče so razdeljene na sekcije oziroma ploskve, ki so obarvane s plejado različnih barv. Nekatere ploskve so obdelane monokromno, druge na način postopnega barvnega prelivanja. Ravno zaradi močne barvne skale in številnih kontrastov znotraj posameznih elementov slik so kompozicije izjemno asociativne, saj lahko delujejo znano in domačno, čeprav jih običajno ni mogoče povsem racionalno pojasniti in narativno interpretirati. V svoji pojavnosti lahko spominjajo na različne strukture v današnjem oblikovno determiniranem svetu dominantne vizualne kulture.
Razstavljena dela v odnosu do gledalca predvsem vzpostavljajo prostorsko iluzijo, saj se navidezni objekti ob bližnjem pogledu izkažejo za dvodimenzionalne površine. Gledalec se nato neizbežno znajde v igri primerjanja oblik in dvoumnega določanja konveksnosti ali konkavnosti posameznih slik objektov. Še več, ob različnih pogledih in njihovih percepcijah se lahko razumevanje konveksnosti in konkavnosti spreminja glede na perspektivo pogleda ali stanje duha. Kot tudi sicer v življenju. Prav ta nedeterminiranost in nedognanost je eden od ključev do uživanja in dojemanja del Irene Romih, ki pa ostajajo pomensko ambivalentna. Zdi se, da je njen izvorni namen predvsem izzivanje in draženje percepcije gledalca, ki ob njenih delih zlahka začne razmišljati vizualno in abstraktno.
Poleg tega Irena Romih v procesu zasnove in izvedbe svojih del prisega na formalno perfekcijo in eksperimentiranje z likovnimi pristopi in tehnikami. Pri tem uporablja klasična geometrijska orodja in tako ustvarja skoraj idealne oblike znotraj posamezne kompozitne slike, poleg tega ploskve posameznih elementov barvno obdela v arhaični tehniki jajčne tempere. Svoje objekte tako izvzame iz generičnosti industrijskih izdelkov, četudi se ji z natančnostjo izdelave hkrati približa. Kombinacija enakomernih in neenakomernih nanosov barv, ki kljub izjemno tankim plastem ustvarjajo vidne teksture na površini, daje delom tisti pomembni del organskosti, ki jih ohranja v domeni slikarstva.
V kontekstu pričujoče razstave pa je izjemno pomemben element tudi sam razstavni prostor. Galerija na gradu Rajhenburg je umeščena v srednjeveško stavbo, ki ni bila zgrajena po principih moderne arhitekture in ob pomoči industrijske tehnologije. Četudi so morda arhitekti, kamnoseki in gradbinci tistega časa želeli ustvariti kar se da popoln in geometrično skladen prostor, jim to zaradi tehničnih danosti in konfiguracije terena nikakor ni moglo uspeti. Razstavišče kljub svoji ličnosti in minimalni zasnovi ni klasična bela kocka, pač pa rahlo amorfen prostor, poln majhnih elementov, ki ga definirajo.
Geometrične slike Irene Romih v tem nepravilnem prostoru vzpostavljajo neki povsem svoj red. Odzivajo se na elemente v njem, kot so okna, line, niše in instalacije, in z njimi (kakor tudi medsebojno) živahno komunicirajo. Kontrast med historično strukturo prostora in modernistično oblikovnostjo kompozitnih slik je hkrati eden od temeljev pričujoče razstave. Vizualni učinki izrazito barvitih del tako zlahka vzbudijo iluzijo vmesnosti in kontrastnosti, medtem ko delujejo kot svojstvena modernistično občutena prostorska dekoracija. Celoten skupek teh elementov in pomenov pa gledalca zlahka primora, da se prepusti vizualnim senzacijam del, in ga morda tudi spodbudi h globljemu premisleku o nekaterih temeljnih odnosih v našem zaznavnem svetu.