SERIJA MIMIKRIJE
V novi seriji del nadaljujem razmišljanje tam, kjer sem ga prekinila leta 2001 z nizom žepnih fresk.
Vračam se k dvodimenzionalni ploskvi, pri čemer je fizična debelina nosilca zvedena na minimum in se tako približa steni.
Podoba je zreducirana na določeno obliko ali niz ponavljajočih se enakih oblik. Je aluzija na neko taktilno izkušnjo ali psihično stanje (praznina, nasičenost, negotovost, tesnoba ...). Mehkoba materiala in akvarelnega učinka slikarije boža pogled in ga srka. V konstrukciji podobe uporabljam dva sistema gradnje: od zunaj navznoter in od noter navzven.
V prvem primeru mi izhodišče predstavljajo robovi formata. Ti narekujejo notranjo geometrično delitev slikovnega polja. Znotraj le tega iščem formo, ki bo izkoriščala značaj formata in vključevala tudi njegove robove. Meje podobe se ujamejo z mejami slikovnega polja. Slika postane objekt.
V drugem primeru predstavlja rob formata mejo gledalčevega vidnega polja. Zastira pogled na podobo, ki se onstran slikovnega / vidnega polja nadaljuje v neskončnost.
Vsak od materialov, ki jih soočam v svojih delih, ima tako svojo likovno funkcijo.
Iluzionistično naslikana podoba na gumiranem frotirju vzbuja občutek mehkobe, medtem ko pleksi steklo, ki je hkrati fizičen nosilec dela, deluje popolnoma nasprotno.
Tretji, zame zelo pomemben element pa je stena. Stena se lahko pojavi skozi izrez slikovne ploskve ali kot meja dveh ali več ploskev. Vedno pa je dejavno vključena v podobo.
Med vsemi temi likovnimi elementi, oziroma materiali, iščem maksimalno napetost. Poskušam nastaviti optično zanko, ki je pogled ne more dokončno dešifrirati in se tako vedno znova vzpostavlja.