OKAMENELI, DROBNI, ČUTNI VTISI
Nadja Zgonik / iz kataloga ob razstavi Ne tipaj!, Grad Podsreda, 2001
"Poznamo zidne in žepne freske", reče Irena Romih v dokumentarcu Portreta z ozadjem1 s tako samoumevnostjo, kot da bi izgovorila povsem vsakdanji stavek o tehnični delitvi, ki jo vsi poznamo. Zato se nam zazdi, da ta stavek namiguje na še neko drugo slikarkino vodilno misel. Vsi vemo, da poznamo le zidne freske, in da so žepne freske nekaj, o čemer prvič slišimo. Z malce spretnosti v razbiranju skritih pomenskih podtonov lahko zaslutimo, da v ozadju izrečenega stavka odzvanja neka druga, na novo vzpostavljena resnica. Irena Romih nam posredno govori: »Poznamo javno in institucionalizirano življenje, ki je glasno in za katerega se zdi, da nam usmerja utrip življenja, in tiho, malo, zasebno življenje.« Prvo je pompozno in je zaradi pomena, ki mu ga v družbi pripišejo mediji, dozdevno edino pomembno, drugo pa se odvija v odmaknjenosti, nekje na družbenem robu. Irena Romih s svojimi zadnjimi slikarskimi deli postavlja ustaljena pričakovanja o tem, kaj je pomembno in kaj ne, na glavo.
Od zadnjič, ko smo imeli priložnost videti slike Irene Romih v javnosti, se je v njenem slikarskem ustvarjanju zgodila sprememba. Opustila je tehniko slikanja z voskom in jajčno tempero na leseni plošči in se odločila za novo tehniko in novo, v slikarskem polju povsem nekonvencionalno podlago. Sprememba ni nastopila naključno, temveč je do nje pripeljalo slikarkino delovno sodelovanje s prijateljico, Majo Šubic, ki se je odločila, da bo nadaljevala freskantsko tradicijo rodbine Šubic. To traja že od leta 1992, vendar Romihova spočetka ni iskala stičnih točk med svojo siceršnjo slikarsko produkcijo in freskantsko dejavnostjo. Kljub temu se je zgodilo prav to, kar se na prvi pogled zdi nepričakovano. Slikarko je freskantsko delo prevzelo do te mere, da se mu je začela počutiti zavezana tudi v smislu osebnega slikarskega izraza.
Irena Romih sama zase zatrjuje, da je rokodelec, in razlaga, da jo je freskantska tehnika v določenem trenutku začela zanimati kot izziv, kako razviti to tradicionalno tehniko in njen snovni nosilec na nov način. Ker se ni želela odpovedati prenosljivosti slikarskih umetnin, je morala velikost podlage, ki je težek kamen, omejiti na priročne mere. Za osnovo je izbrala lehnjak kot najpriročnejši nosilec za prenosno fresko, saj je porozen in nase lepo veže omet. Zato omogoča eksperimentiranje bodisi z barvnim ometom, bodisi z obarvano risbo in risbo s svinčnikom. Kljub temu, da je tehnika tradicionalna, jo slikarka obravnava na nekonvencionalni način.
Vendar se nov premik ni zgodil brez povezave s prejšnjim slikarskim razvojem. Problem ustvarjanja predmetne iluzije, ki je slikarko vodil od »predmeta – podobe«2 v pravo trompe-l'oeilsko poustvarjanje fragmentov predmetnega sveta v dveh dimenzijah, je zdaj prestavljen od podobe na predmetno raven. S tem ko Irena Romih uporablja za podlago nekaj centimetrov debel in mehko zbrušen lehnjak, se že z izbiro odloči za nosilec, ki ima v sebi objektnost. Pri predmetni povezavi je ne vodi identiteta objekta kot fetiša, pač pa se nanj naveže zaradi rabe in občutja, ki jo ob rabi spremlja. Če njena dela spominjajo na vzglavnike, je njihova aluzivnost v doživljajski vlogi, saj ne prebujajo spomina na funkcijo predmeta, pač pa želijo pričarati vtis, kako doživljamo ta predmet.
Vzglavniki in oblike posteljnih prevlek nas spominjajo na nekaj, kar je mehko, in nam ponuja varnost in zaščito ter predstavlja dom. Doživljanje tega prostora predstavlja Irena Romih tako, da nam ponuja čutne dražljaje, ki nas spominjajo na dom. Da nas zaprede v te prijetne vtise, uporablja poleg strategije ustvarjanja mehkih površin še princip ovijanja. Tako kot se postelja ulekne pod težo telesa in odeja ovije utrujeno telo, so mehko uleknjene tudi slikarske površine, ki nosijo podobe spečega telesa. Gre za fragmente človeškega telesa in njegovo doživljanje mehkega prostora. Model je vedno isti; pred nami nastopa sedaj štiriletna slikarkina hčerka Ema, včasih s starih posnetkov, ki so nastali med punčkinim spanjem, drugič so to risarske skice speče deklice. V ozadju, na podlagi, se odvija »zgodba blag«. Potiskano blago predstavlja »podlago« za spomine iz otroštva. Nanje se v čutno-doživljajskem smislu vežejo spomini na tisti slikarkin čas, ki zdaj ovija malo deklico. Miniaturne risbe s svinčnikom na ometu na lehnjaku, ki počiva na mehki, s fresko okrašeni lehnjakovi površini, se zdijo kot plasti, ki izvirajo iz spomina, in se hkrati spajajo v enotno tkivo nadčasovnih občutenj. Slikarka nam prikazuje droben svet, poln minljivih trenutkov, pomembnih hipno kot čuten vtis za tistega, ki jih doživlja. Slikarka jih »okameni« in s tem prepriča gledalca, da je resničnejše od glasnega, z napuhlim videzom pospremljanega življenja, malo, umaknjeno, s čutenjem in osebnimi zgodbami povzdignjeno življenje.
1. Avtor dokumentarnega filma, ki je nastajal med letoma 1994 in 2000, je Amir Muratović.
2. Tomaž Brejc, "Stoletje slikarstva": Likovna zbirka Faktor Banke, Ljubljana 2000, r. k., str. 100.