Slovenska problematika - izvor Slovencev, jezika, dvojine, Veneti
Venet

Slovenska problematika - izvor Slovencev, jezika, dvojine - teorije in viri, Veneti ...

??? - 1000 pr. Kristusom - 600 po Kristusu - 900 po K. - 1400 po K. - 1500 po K. - 1800 po K. - 1918 po K. - 1991 po K. - 2004 po K.

Slovenska beseda, plemenita zgodovina, je zapisana z lastno pisavo (vsaj pred 3000 leti) in slovenska duša je rodila demokracijo (izbira karantanskih knezov) ŽE, ko so plemena, ki nas danes učijo lažne zgodovine in lažne demokracije, še darovala lastne sinove na oltar okrutne plemenske oblasti in je bila njihova edina "pisava" zapisana v spominih na nasilje nad lastnim in zavojevanimi ljudstvi, plemeni.

Najprej so Germani manipulirali s Slovenci in slovenščino, po letu 1900 pa Hrvati in Srbi. Kdo pa danes manipulira z nami, po letu 1990/91 (nesposobnost, KOS, janičarji, SDV, lastna nespamet, prodane duše, razredna ideologija, botri iz tujine, ...)?

DVE TEORIJI

TEORIJA I
Predniki današnjih Slovencev bi se naj prvič naselili na tem območju v 6. stoletju, nekaj (precej dvomljivih) argumentov:
skeletni pokop (a skeletni pokop je bil na našem ozemlju, poleg žar, prisoten tudi že v antiki - najdišča povsod v Sloveniji to dokazujejo), pokristjanjevanje (ni dober argument, staroselci v Rimu večinoma niso bili pokristjanjeni), v 7. stoletju se širi kolačinski, penkovski in praški tip posodja (Kaj poreči na črepinjske dokaze, ker se danes širijo kitajski izdelki, še to ne pomeni, da smo Kitajci; na drugi strani pa rimsko posodje - črepinje - najdene v domovih naših prednikov komentirajo kot slučajno prinešene rimske ostanke v domovanja t.i. prišlekov - res korektno ...).
Tukaj je še problem južnoslovanstva, ki ga Slovencem, probeograjski večinski zgodovinarji, še naprej brez sramu in argumentov vsiljujejo v učbenikih, na internetu in v medijih; enako velja za vse stranke, ki imajo izvor v nekdanji KPJ - SD, LDS, Zares, SNS, na žalost (po padcu Ivana Omana) vedno močneje tudi SLS. Zakaj na tem mestu omenjati realno politiko - narod, čigar stranke iščejo korenine v tujih centrih moči, nima prihodnosti. Načeloma je mešanje politike v stroko značilnost diktatorskih in nerazvitih držav, a mi smo, glede na dogajanja v humanistični znanosti, blizu diktaturi - v tem kontekstu tudi ni za podcenjevati zloveščih primerov iz preteklosti in sedanjosti, apokalipse Tibeta, kot kaže gre po njegovi poti Nepal, ki so si ga s silo podredili maoisti, Irska je izgubila lasten jezik, Belorusija je na tem, da ga izgubi (Belorusijo vodijo ruske obveščevalne službe, Slovenijo pa "bizantinske"), ...

TEORIJA II
Slovenci smo kulturno potomci starodavnega ljudstva Venetov - delno tudi gensko. Zakaj?
Na to kažejo sloVenetska imena in zapisani viri.
Na starost slovenščine kaže tudi velika podobnost sanskrta s slovenščino. Še kako desetletje nazaj so izvor sanskrtskega jezika (star indijski jezik) iskali v litvanščini. Toda ko so nekateri domoljubni Slovenci (Jožef Škulj, Kanada) opozorili, da je slovenščina mnogo bolj sorodna sanskrtu kot litvanščina (glej osupljive podobnosti), so bili osupli, saj slovenščine, kot primerjalnega jezika sploh nihče ni preučeval. Sanskrt se je skozi stoletja dokaj spreminjal, verjetno zaradi tega, ker se je s časoma pomešal s staroselskimi besedami indijskega podkontinenta. Zanimivo pa je, da starejši ko je sanskrt, večja je njegova sorodnost s slovenščino. Novejše študije ugotavljajo, da se je sanskrt, od takrat glavnega svropskega jezika, slovenščine, ločil pred najmanj 8.000 leti. Genske študije pa so pokazale še, da se genska slika v srednji Evropi, v zadnjih 20.000 letih, praktično ni spremenila, saj je v vsem tem dolgem času novih genov le 7 %. Tudi številna poznoantična naselja na hribih ("ajdne") kažejo, da se naše ozemlje s propadom Rima ni izpraznilo. V Ziljski dolini (področje je po letu 1918 ostalo v Avstriji) še danes redijo odlične konje z imenom Norikarji - to kaže na kontinuiteto poselitve.
So tudi dvomi, vendar je vsem genetskim raziskavam skupno dejstvo, da je večinsko današnje prebivalstvo na evropskih tleh avtohtono, in da v zgodovinskem obdobju ni prišlo do večjih preseljevanj po padcu Rimskega cesarstva. Minimalne selitve so sicer potekale, a znotraj istega jezikovno-kulturnega prostora Evrope, čeprav geografsko lahko tudi zelo oddaljenih skupin ... Jezikovne podobnosti sanskrta z današnjimi narečji, podobnost slovenščine z venetski napisi, imena krajev in rek, imena gora, pokrajin, dvojina, genetika, antični viri (pisec Jordanes, itn) - to so dokazi, ki so bližje resnici o izvoru Slovencev, kot zgolj pojavljanje nekih novih predmetov (trgovanje, itn) v 7. in 8. stoletju.
Potrebno pa je zelo odločno reagirati na tiste, ki nova spoznanja (dejstva o izvoru ljudi srednje Evrope) enačijo z nestrpnostjo (uporabljajo še hujše znane diskvalifikacije - če ni tako kot mi trdimo si pa *ist, itn). Takim je potrebno povedati, da so prav zgodovinske laži pripeljale do skrajnih dejanj, in da če še naprej zagovarjajo neresnico, so oni prav to, kar očitajo tistim, ki so za resnico argumentov. Argument moči v zgodovinski stroki še ni doživel prevetritve in posledice takih zavajanj režimskih zgodovinarjev in arheologov lahko kmalu pomenijo konec Slovenske kulture in države. Če je lahko laž stoletje veljala za nesporno, potem resnica ne sme poklekniti pod težo moči domačih starorežimskih in tujih neokolonialnih zgodovinarjev - ki, namesto da bi zgodovino gradili na dejstvih, delajo zgodovino po ideološki podobi tujih centrov (Zagreb, Dunaj, Beograd, Rim, Moskva).

Doc. dr. Primož Jakopin, vodja Laboratorija za korpus slovenskega jezika pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (ZRC SAZU), po poklicu je matematik, je preko računalniške primerjalne jezikovne analize pokazal, da je slovenskemu jeziku najbližje slovaški jezik (sami ga imenujejo slovenski). To je še en dokaz, da so teorije, o Slovencih kot južnih Slovanih, bile politično motivirane.


Kaj nas lahko čaka, je zgovorna zgodovina. Naše poselitveno ozemlje se je skozi 1000-letja enormno zmanjševalo, sploh po koncu srednjega veka. Če smo si pod pokojno Avstr-Ogrsko komaj priborili lastne šole in tiskanje knjig, učbenikov v slovenščini, so nam Srbi po letu 1918 dovolili tiskanje učbenikov v slovenščini le do leta 1942 (Verbovšek, 1995, stran 157), a je njihov načrt dokončne rešitve vprašanja slovenščine in slovenstva zmotila druga vojna. Prav tako so Srbi ukinili slovenske vojaške enote in tako tudi poveljevanje v slovenščini. Bila je sicer ustanovljena univerza v Ljubljani (arheologijo in zgodovino so imeli pod popolnim nadzorom srbski nastavljeni izobraženci), a so jo Srbi želeli ukiniti že pred drugo vojno, kar je zvito preprečil inženir in šahist Milan Vidmar, ki je obiskal kralja in mu sporočil, da bodo univerzo poimenovali po njem (kralj tako ni mogel ukiniti svoje univerze). Vidmar se je sicer ponižal, a je rešil vsaj minimum. Prav tako je bilo v Srboslaviji spološno sprejeto - "učene" balkanske glave so trdile - da je slovenska dvojina znak zaostalosti (vir - Leopold Verbovšek, 1995, stran 152).

Valentin Vodnik pravi:
"Od prvega tukaj
stanuje moj rod,
če ve kdo za drujga,
naj reče, od kod."

Da smo Slovenci neposredni potomci prvotnih evropskih prebivalcev pričajo tudi izjemna slovenska narečja, ki vsa ohranjajo dvojino in so jezikovno zelo podobna sanskrtu (uporabljal je dvojino), bretonščini (SZ Francija), venetskim napisom, ... Še danes dvojino uporabljajo nekatera litvanska narečja, škotska gelščina, lužičani, ostanki pa so vidni tudi v nekaterih ostalih jezikih. Pravzaprav samo še domači strokovnjaki ne vidijo, da smo Slovenci s svojimi narečji in dvojino živi most med preteklostjo in sedanjostjo evropskih kultur, kar pa dojemajo mnogi tuji strokovnjaki. Dejstvo je, da omenjenih vsebin, ki utemeljujejo slovenski narod in jezik, ne obravnava noben učni program slovenskih šol in univerz. Vse to kaže na neavtonomnost slovenske kulturne, znanstvene in šolske politike.
Mentaliteta Slovencev je precej drugačna od germanskih, romanskih in južnoslovanskih narodov - smo izjemno nagnjeni k samomorilstvu, smo introvertirani, izjemno prilagodljivi, kjerkoli se nahajamo, nas radi sprejmejo, ker pridno delamo in spoštujemo gostiteljevo okolje. Vse te lastnosti, poštenost, skromnost, hkrati pa strašna naivnost, imajo sicer za preživetje posameznika blagohotne posledice, a kot kulturna entiteta smo tako skozi 1000 let izgubili tako rekoč večino etničnega ozemlja (kaj nas je pokončala tudi kuga) in se stopili z veliko agresivnejšimi ljudstvi iz soseščine (Germani, Italijani, Madžari, Hrvati). Ostal je še centralni otok, ki ga danes pokriva Slovenija in manjšine v sosednjih državah. Teza o izjemni podobnosti slovenščine in južnih balkanskih jezikov, je enaka kot teza o podobnosti recimo švedščine, danščine, nizozemščine z nemščino. Seveda so podobnosti med germanskimi jeziki, kot so podobnosti med slovanskimi jeziki - a so tudi ogromne razlike, saj prebivalci Balkana ne zastopijo slovenščine (eni pravijo, ker se ne potrudijo, a v resnici je razlika med slovenščino in ostalimi jeziki tako velika, da tudi, če se trudijo, slovenščine ne zastopijo). Tudi generacije Slovencev, ki niso bile ideološko, jezikovno, medijsko, vojaško in kulturno pod nadzorom srbskih služb (to je trajalo samo nekaj let 1990 - 1996), so na Hrvaškem tako zgubljene, kot recimo v Franciji, tako srbščine kot francoščine ne zastopijo. Ker pa smo Slovenci bili okupirani in zato prisiljeni prilagajanja srbščini, preko medijev (TV), vojske, balkanskih filmov, v šoli smo se morali učiti srbščino (Srbi ali Hrvati se nikoli niso učili slovenščine), se pri ponižnih, biču vajenih, Slovencih ustvarja lažni vtis, da je slovenščina najbolj podobna ostalim balkanskim jezikom. Danes se balkanske obveščevalne službe trudijo - saj držijo v šahu večino slovenskih medijev, univerz in ostalih kulturnih ustanov (skoraj vse politične stranke) - v slovenščino vnašati nove in nove srbizme (starim so se pridružile še besede: frka, kao, majke-mi, muzičari, trubači, valjda, car (ni več kralja ali cesarja), gužva, roditelji, džabe, slovenski 'ja' se v šolskih testih zamenjuje z 'da', dvojino se ukinja, ...) in to preko medijev, reklam, ciljna skupina so najstniki, ki jih najlažje osvojiš s tujo demagogijo (v šolah obstajajo posebne skupine, ki skrbijo, da se na zabavah, v šolah v naravi, itn, vrti zgolj srbska ali hrvaška glasba, namerno pa se zasmehuje slovenska glasba, ki je v tujini še kako uspešna, doma pa jo izganjajo iz sveta mladih, medijev, itn, tudi na mnogih družabnih dogodkih, študentskih srečanjih, modnih revijah, reklamah, spremljav v ozadju TV oddaj, je vse več "trubačev" in nič slovenske glasbe), časopisne hiše preko filmov obujajo kult stare unitarne srbske države (vračajo se srbske filmske ideološke pravljice), preko nastopov balkanskih glasbenikov, ki jih je na slovenskih odrih zdaleč več kot slovenskih ali iz ostalega sveta. V Ljubljani sme za novo leto nastopati kvečjemu kakšen "klovn" iz SV Slovenije s prijatelji kot predskupina "velikanov" iz Balkana. Prešernove nagrade prejemajo pisatelji, ki iz prve napišejo roman z vulgarizmi v stilu "jebena slovenščina - jebeš takav život, i ko ga izmisli, ..." in ves tekst je zaščiten s sprevrnjeno interpretacijo umetniške svobode - vsak pomislek glede zlorabe umetniške svobode ali nestrpnosti do slovenske (s krvjo prigarane) kulture in države, je zavrnjen z žalitvijo bralca, češ da bralec ne razume celote, sporočila, metafor, slenga, ... Vsaka kritična beseda o balkanskih agresorjih na Slovenijo 1918 - 1991 (in danes preko tajnih služb, lož in preko manipulacije z emigranti) pa se označi kot sovražni govor. Iz šol se izganja vera naših prednikov, o njej se grdo govori, hkrati pa se brez omejitev v šolo vnašajo druge religije (karme, krišne, mohamedizmi, new-agei, šarlatanska duhovnost za denar), ki da so boljše od evropske tradicije. V šolah se, spet, o "velikih" srbskih zmagah uči več kot o Slovenski zgodovini, otroci kaj malo slišijo o Maistru, o bitki za Radgono 1919, o junaštvu Šarha in njegovih otrok, o odločilni vlogi Celjanov v bitki proti Turkom na Nikopolju 1396, ki so rešili kar se je rešiti še dalo, rešili so cesarja Sv. rimskega cesarstva, Sigismunda Luksemburškega, Srbi pa so izdajalsko stopili na Turško stran, o trdoživosti Karantanije, o žalostnem porazu pri Mohaču (1526), o odločilni bitki proti Turkom pri Sisku (1593) in junaštvu slovenskega viteza Adama Ravbarja, o junaštvih Jurija Lamberga v bitki proti Turkom pri Monoštru-Modincih (1664), o Venetih, o rimski provinci Norik, ki je izpričano bila že okorog leta nič slovenska (nobenih večjih priseljevanj ni bilo v te kraje v 6. stoletju), itn. V Ziljski dolini (področje je po letu 1918 ostalo v Avstriji) še danes redijo odlične konje z imenom Norikarji - to kaže na kontinuiteto poselitve. Naselitvena poglavja (teorije - pravljice) v učbenikih strogo pišejo srbski zgodovinarji ali pa s strani Beograda preverjeni kadri. Slovenska wikipedia ima več in daljših tekstov o srbskih znanstvenikih, zgodovinskih dogodkih, itn, kot o slovenskih. Tako ni čudno, da o kakem slovenskem matematiku na angleški wikipediji najdemo kar nekaj strani, na naši pa en stavek ali nič. Wikipedia je tudi zlorabljena za popolno ponarejanje zgodovine in jezika. Vpliv bizantinske lože v Sloveniji je celo tako velik, da so iz Prešernove Zdravice naredili "Zdravljico", jo skozi desetletja dodobra prepesnili (v bistvu so jo uničili, v njej smo Slovenci sedaj mevže s potrtimi prsmi, saj so nam zamenjali verz "veselo upanje budi." s ponižujočim verzom "v potrtih prsih up budi!") in iz nje celo vrgli eno celo kitico, vsebino katere smo se še učili v naši mladosti ("Ljubezni sladke spone. Naj vežejo vas na naš rod, V njim sklepajte zakone. De nikdar več naprej od tod. Hčer, sinov. Zarod nov. Ne bo pajdaš sovražnikov! ..."). Celo slovenska hrana je naenkrat kar vsa "premastna" in nekvalitetna (čevapčiči, burek, pljeskavica, pica, kebab, itn - to je naenkrat boljše od naših žgancev, zelja, repe, pese, ajdove kaše, fižola, tunke, šunke, pršuta, kranjske klobase, krvavice, jote, štrudla, potice, krofov, gibanice, ...). Zgodovina Slovencev je zgodovina genocida sosednjih kultur nad starim ljudstvom in to že stoletja in danes ni nič drugače, celo pospešuje se. Med Beogradom, Dunajem in Rimom celo obstaja dogovor iz leta 1918, da se Slovence uniči (sindrom Kurdov, Tibetancev, ...). Vsak od omenjenih bo dobil 1/3, dogovor ni bil nikoli preklican. Tako ni čudno, da se o koroških Slovencih veliko govori, a nič ne stori, na njih so pozabile šole - ni več ekskurzij, turistična društva, le cerkev kdaj malo pomiga s kakim romanjem ... Prišli smo celo tako daleč, da nam očitajo, da se ne dovolimo potujčit, samouničit, in da smo zato nestrpni. Njihovi argumenti se skrivajo v neki novi moderni civilizaciji, brez narodnega elementa - a to seveda ne velja za njih, bizantince, ampak zgolj za Slovenijo in Slovence, ki da naj pozabijo na svojo tradicijo in zgodovino in sprejmemo raje tisto iz Šumadije. V Jajcu je leta 1943 bila dana obljuba, da bomo Slovenci lahko po drugi vojni ohranili svojo vojsko, poveljevanje v slovenščini (slovenske enote in poveljevanje v slovenščini je bilo dovoljeno celo v Avstro-Ogrski), da bomo lahko vojaško obveznost služili v Sloveniji. Takoj po umiku nemških čet leta 1945, so slovenske partizane ukinili, jih poslali po Balkanu, zamenjali slovenske poveljnike ("Šarhe" so že med vojno po tihem zamenjevali A. "Jovanovići", itn). "Kralj" iz Kumrovca je takoj maja 1945 prelomil obljubo in uničil slovenske partizane - kot je pred drugo vojno pobil večino svojih političnih konkurentov za prestol jugo-partije iz internacionale (glej knjigo: Silvin Eiletz - Titova skrivnostna leta v Moskvi 1935 – 1940). Ker Srbom leta 1942 zaradi vojne ni uspelo ukiniti slovenščine, so po drugi vojni spet poskušali s skupnimi programskimi jedri. Ni jim uspelo ne leta 1918, ne leta 1942, ne 1988, a vse delajo na tem, da jim to uspe v samostojni državi Sloveniji (so izjemno uspešni zaradi stare jugo obveščevalne mreže v slovenskih državnih inštitucijah, ki drži v šahu vse izdajalčke izpred leta 1991), večja mesta so za slovensko kulturo že izgubljena, kot v času Avstrije pred letom 1918. Biti Slovenec v Ljubljani je sedaj enako težko kot biti Slovenec v Celovcu ali Trstu. Slovenija postaja SAO krajina. Vse raziskave, ki odstirajo dejansko ozadje zgodovine srednje Evrope, so blokirane, so zavite v molk (kot v romanu Ime rože). Teza, da so prebivalci slovenskih pokrajin prišleki po propadu rimskega imperija, ne vzdrži. Naša dežela, zaradi zapletenega reliefa, klime, gozdov in sistema rek, ni prehodna po celem ozemlju, ampak le po določenih dolinah (rimske ceste). Tujci, Rimljani in drugi, so prehajali čez naše dežele, a nikoli niso poseljevali celotnega, za življenje in dostop težkega hribovitega in močvirnatega področja. Slovenija je prehodna dežela, kot je večina drugih, ni pa "prihodna" dežela - dokaz so: staroselci (genetske raziskave), veliko narečij in enkratna živa dvojina, vse to se ne bi ohranilo, če bi prihajalo do izrazitih migracij - Slovenci (preostanek) smo živi fosili. To pa je kvečjemu naša prednost, tudi prednost in bogastvo za evropsko in svetovno kulturo, ki nam jo dobronamerno zavidajo mnogi veliki narodi - mi pa (še) ne vemo kaj bi s tem lastnim zakladom počeli. Je pa res, da se nam lahko kmalu zgodi tibetanski sindrom - slovenskih "Pančenlam" nam ne manjka, v medijih se razkazujejo kot branilci nacionalnega interesa, "DalejLame" pa se izganja iz zavesti Slovencev - koliko časa še.

Zanimiva je izjemna pripoved o zakladu, ki so ga naši prednki pred tri tisoč leti zakopali na Debelem vrhu - meja med Poljansko dolino in Belo krajino in so ga ljudje zaman iskali vse do 20. stoletja (še ne dolgo tega je neotrudno kopala nek domačin). Kako bi lahko domačini vedeli za zaklad, če so se po "bizantinskogermanskih" teorijah vsi izselili in so prišli v nase kraje neki čisto novi ljudje. Zaklad so nehote razstrelili (odkrili) ob izgradnji nove ceste (veliko sekir, jantarja, se je kljub eksploziji vendarle ohranilo) in tako je legenda postala resničnost. Res je, da so bili določeni kraji redko naseljeni, a večina Slovenije je naseljene že od zadnje ledene dobe in to večinoma s Slovenci (kakor koli so jih že poimenovali v preteklosti: Veneti, Kelti, Entoi, Slovenci, Sklavi, Vindi, ...). O tem pričajo tudi krajevna imena iz srednje Evrope, imena rek, gora, arhitektura, zapisi, ki šele danes dobivajo domovinsko pravico, ... Tudi številna poznoantična naselja na hribih ("ajdne") kažejo, da se naše ozemlje s propadom Rima ni izpraznilo. Delno se je ohranila tudi krščanska tradicija in tudi predkrščansko izročilo. Pod Velikim Klekom (Großglockner 3798 - najvišji vrh Avstrije) je recimo znameniti ledenik Pasterze - kar praktično enolično spominja na slovenske pastirce (nekateri ga imenujejo tudi Pastirci, Pastirica). Kljub samoumevnosti (geografska bližina, slo. priimki v okolici, ostali toponimi, ledinska imena, imena živali ...) moramo biti pri takih sklepih vseeno previdni. Na spletu recimo piše: "The name Pasterze is possibly derived from Slovene: pasti, 'pasture'."
ali
"Der Name Pasterze bezeichnet ein Gebiet, das zur Viehweide geeignet ist. (Vergleiche dazu lateinisch pastor: der Hirte, englisch pasture: das Weideland, slowenisch pašnik: das Weideland.) Bis mindestens ins 19. Jahrhundert wurde er als Toponym für ein größeres almwirtschaftlich genutztes Gebiet im Talschluss der oberen Möll verwendet. Beziehungen zu dem ungarisch-slawischen Flussnamen Beszterce (der wilde Bach) können etymologisch noch nicht nachgewiesen werden. "

Še zanimive podobnosti z ostalimi kulturami, ki se omenjajo na naših tleh. Kelti recimo niso imeli vladarskih družin, voditelja so izbirali kar izmed ljudi - kot Karantanci, Slovenci svoje kneze (knežji kamen). Tudi keltski kralj Arthur za Kelte ni umrl, ampak je spal in so čakali, da se zbudi - to je podobnost z našim kraljem Matjažem (kralj Matjaž bi naj bil madžarski kralj - Slovenci očitno radi slavimo tuje vladarje, tudi novejše, ..., a to je še ena provokacija iz "Bizanca" - večina resnih zgodovinarjev pravi, da je to izvirno slovenski lik, mnogo starejši od madžarskega Korvina). Je pa zanimivo, da so ljudstva, ki so gojila demokratične vrednote (Slovenci, ostala venetska plemena, v Aziji Tibetanci, itn), v zgodovini počasi prehajali v podrejen položaj narodov z močnimi vladarskimi družinami - stare demokracije so izgubljale ozemlja, kulturni vpliv, asimilacija jih je krčila iz stoletja v stoletje, ... Tudi Marx in Hitler sta izražala zaničevanje do starih ljudstev (Baski, Slovenci, itn, zanimivo, kako sta se ta dva ekstremista ujela v genocidnosti)


Triglav - gora Slovenstva in naših prednikov. Slika je iz: veneti info.

http://us.geocities.com/ausslokon/prlekija.htm http://us.geocities.com/ausslokon/prlekija.htm
ATESTINSKE TABLICE VERSKI IN JEZIKOVNI POMNIKI NAŠIH PREDNIKOV. Atestinske tablice z označbami Es 23, Es 24, Es 25 in Es 26 iz antičnega mesta Ateste (danes Este pri Padovi) iz 5. stoletja pred Kristusom predstavljajo najbolje ohranjene venetske pisne spomenike. Znani venetologi so v svojih knjigah (1-3) te tablice predstavljali predvsem kot učni pripomoček. Njihovo razlago so iskali predvsem v latinščini in romanskih, zlasti italskih jezikih in jo poenostavljeno uvrščali v kentumsko skupino, pa čeprav za to niso imeli nobene jezikovne osnove. Zapise na tablicah so zgodovinarji in jezikoslovci obravnavali predvsem črkovno, medtem ko vsebine tablic niso uspeli razvozlati, saj so jim bila črkovna zaporedja, besede in njihova vsebina nerazumljivi. M. Bor je z uporabo slovanskih pomenskih elementov, zlasti slovenščine z narečji, pojasnil pomen različnih oblik glagola jekati in vsebino stavčnih zapisov na tablicah, kar je objavil v knjigi Veneti naši davni predniki (4). D. Kaplja (5) je prvi opazil v ponavljajočih se soglasniških skupinah v slovenščini razumljive korene. I. Tomažič pa je v knjigah (6,7) in na predavanju v organizaciji Univerzitetnega znanstvenega foruma z naslovom Čudovit spomenik naših prednikov (8) dodatno pojasnil smisel različnih oblik glagola jekati. Nepojasnjeni so ostali predvsem napisi VIR VIN VIL VI, ki sem jih pojasnil v časopisnem prispevku (9) in jih dodatno pojasnjujem tudi v tem prispevku. Pri analizi sem upošteval tablice Es 24, Es 25 in Es 26, ki so bile objavljene v knjigi Zgodovina Langobardov, kjer je B. Grafenauer dodal obsežen zapis o venetskih teorijah (10). Upošteval pa sem tudi tablico Es 23, ki je bila objavljena v knjigi Veneti naši davni predniki (4), saj je na njej prikazana tudi abeceda. Vse tablice so dobro ohranjene in so v različnih tehnikah prikazane v priloženi fotokopiji tako, da so dobro razvidne vse ohranjene črke posameznih zapisov. Iz podanih tablic je razvidna uporabljena venetska abeceda, ki šteje 19 črkovnih znakov in se zapisana v latinici glasi:

abeceda           :           A   E   V   D   I   T   K   L   M   P   N   Š   R   Z   C   U   B   G   O

dvojniki                         J                                    Ž        S  Č               H


Brižinski spomeniki

Končno je izšla tudi knjiga, neke vrste slovar, Sanskrt in slovenščina [ Il sanscrito e la lingua slovena - Dizionarietto comparativo storico popolare ] (maj 2008), ki zelo lično primerja Sanskrt in slovenska narečja. Avtor je Ivo Petkovšek - JUTRO ZALOŽNIŠTVO D.O.O.
Knjiga argumentirano dokazuje, da je slovenščina, skupaj z litvanščino, ključ do razumevanja izvora Evropejcev v povezavi z severozahodno Indijo.

Konec koncev imamo Beneško Slovenijo (če odmislimo betatizem, je to Veneška Slovenija, pokrajina kjer živijo Veneti torej celo geografsko še danes obstaja in v njej se govori slovensko, beneško - veneško, venetsko), Italijani ji pravijo Slavia Veneta, je del pokrajine Veneto. V bližini živijo Furlani, ki se tudi hitro naučijo slovenščine.

V Furlaniji imamo kar nekaj pričevanj, ki govorijo o tem, da je bila slovenščina v tej deželi ljudski jezik, ali jezik večine deželanov, še celo do sredine srednjega veka. To nam potrjuje Marcantonio Nicoletti, po polkicu notar v Čedadu, ki v svojem rokopisu Costumi e leggi pravi, da je bil v furlanskem srednjeveškem parlamentu v rabi poleg furlanskega tudi slovenski jezik. Poleg tega piše tudi, da je bil v furlanskih vaseh bolj v rabi slovenski jezik, kot pa furlanski, ki še ni bil izoblikovan. Podobno navaja tudi Giovanni Francesco de gli Olivi, v svoji knjigi Historia della provincial di Friuli. Pravi, “da se je v prejšnjih časih govorilo slovensko na podeželju, medtem ko je v mestih prevladoval furlanski jezik” (Il linguaggio schiavo nelle ville per l’ordinario si practicava, e l’idioma forogiuliese nelle citta haveva l’uso). Da je v Furlaniji obstajal slovenski jezik že v starodavnih časih, nam zraven zgodovinskih virov, potrjujejo tudi številni toponimi in seveda sam furlanski jezik. V srednjem veku so obstajala še številna krajevna imena Schiavons (Slovenski), ki so kasneje izginila, a nekaj se jih je vendarle ohranilo. Tam kjer so bila pogosta krajevna imena Schiavons, so bila navadno v bližini tudi krajevna imena Romans, kar kaže na to, da so bile nekatere vasi še slovenske, druge pa že romanske. Popolnoma v skladu s postopnim prodiranjem Romanov med Slovence. Furlanski jezik uporablja več kot dvesto besed iz slovenščine, skoraj nič pa germanskih (langobardskih) ter nobene keltske!

V 14. stoletju so bile na Koroškem, Kranjskem in celo na Dunaju, maše tudi v slovenskem jeziku (Windischer Sprache) brane. V Durandis »Rationale divinorum Officiorum«, (14. stoletje) je bilo to tako utemeljeno: » Ker nobeden drug jezik ni tako razširjen, kot ta, ki se imenuje slovenski«. Leta 1495 sta npr. mesti Ljubljana in Kranj, celo v Aachnu postavili duhovnika za slovenske romarje. Na južnem Bavarskem (t.i. Bavaria Slavica) so na podeželju še do 12. stoletja obstajala naselja s slovenskim pogovornim jezikom.

Tudi v precejšnjem delu Ogrske (današnje Madžarske) in zlasti v Slovenijeh (danes Slavonija) se je v glavnem govorilo slovensko. Zato imajo Madžari v svojem jeziku še vedno ogromno slovenskih besed ali pa slovenskih korenov. V delu današnje Hrvaške, nekdaj imenovanem Slovenijeh ali Slovenija, pa je obstajalo celo Slovensko kraljestvo ali Regnum Sclavoniae. Leta 1273 je bil v tej pokrajini (Sclavoniae/Slovenijeh) sklican prvi znani zbor z ohranjenim zapisnikom in sklepi. Zbor je bil zagotovo sklican tudi že prej, vendar o tem ni nobenih ohranjenih virov. Viri so seveda napisani v latinskem jeziku, kakor je bil to takrat običaj po vsej Evropi. Takratni zbor je zabeležen z latinskim imenom Congregatio Regni tocius Sclavonie generalis, ali po domače, slovensko – Splošni zbor celotne kraljevine Slovenijeh. Njegove odločitve se imenujejo statuta et constitutiones, čemur bi v prevodu rekli pravila oz. zakoni in ustava. Knezi ali vojvode oz. bani Slovenijeh so v virih zabeleženi kot Dux ali Banus Sclavoniae oz. Dux ali Banus Sclauonia. Domače prebivalstvo ni za svoj jezik nikoli uporabljalo izraza slavonščina ali kajkavščina, temveč vselej in izključno slovenščina. V tej deželi je bila slovenščina prevladujoč jezik vse do 17. stoletja, ko je pod vplivom hrvaškega in srbskega jezika novih naseljencev, beguncev pred Turki, njena vloga padla na raven narečja, imenovanega »kajkavščina«.

Je pa med Slovenci problem tudi kolektivno nezavedno, saj imamo privzgojeno samozaničevanje in občudovanje tujega gospodarja in tuje kulture. To je sindrom surovega gospodarja, ki ga prepoznamo v protislovju, ko ljudje najbolj jočejo za tistimi, ki so jih je najbolj pretepali, pobijali, ustrahovali, zaničevali (to je lahko sadistični oče, nek samodržec, poznamo sindrom Stalina, da ne omenjamo ostalih krutih gospodarjev iz naše preteklosti).

Še izlet v zadnja biološka dognanja, ki nekako posredno utemljujejo zgornje trditve o nezavednem v nas. Da kolektivno nezavedno ni zgolj fenomen prenosa kulturnih navad na potomce in na posameznike občestva, ampak se določene travme ali pozitivne izkušnje tudi biološko prenašajo - lahko preberemo v spodnjih odstavkih iz knjige Š. Dolenca (Zgodbe o vesoljih, ljudeh in molekulah).

Imajo geni spomin?
Geni in genom (str.240-241)
[...] Najmanjši znani genom ima bakterija Mycoplasma genitalium, ki ga sestavlja samo 477 genov. Najmanjša znana »knjiga« živega bitja ima torej nekaj manj kot 500 zgodb in za njen zapis je narava porabila nekaj več kot 200.000. besed. Pred kratkim prebrani človeški genom je med rekorderji »romanov življenja«. V njem je s tremi milijardami črk zapisanih 30.000 zgodb. Če bi človeški genom bral s hitrostjo ene besede na sekundo osem ur na dan, bi mi branje vzelo celo stoletje. Če bi črka človeškega genoma merila milimeter, bi bilo besedilo dolgo kot Donava. To je orjaški dokument, velikanska knjiga, recept izjemne dolžine, ki pa je v mikroskopskem jedru majcene celice, ki bi jo zlahka postavili na bucikino glavico. Narava uporablja za pisanje svojih romanov zelo preprosto abecedo, v kateri so le štiri črke. Štiri dušikove baze, ki gradijo DNK, imenujemo: adenin (A), citozin (C), gvanin (G) in timin (T). Tudi njen besedni zaklad ni ravno bogat, saj so vse besede v »jeziku življenja« sestavljene iz vsega treh črk. Genomi so zapisani v dolgih molekulah DNK, ki se lahko v pravih razmerah prepisujejo, berejo in prevajajo. V jeziku narave velja preprosta kemijska slovnica, po kateri se »A rad pridruži T-ju, G pa C-ju«.[...]

Epigenetika (str.241)
[...]Genetiki odkrivajo vse več primerov, ko se informacije iz roda v rod ne dedujejosamo prek zapisa DNK. Takšno epigenetsko delovanje (epi pomeni v stari grščini zunaj) - se pravi kemijski prenos biološke informacije na naslednje generacije, pri čemer ne pride do spremembe zapisa DNK - proučuje epigenetika. Epigenetika se večinoma ukvarja s priveski na kodi DNK, ki lahko povzročijo vklop in izklop posameznih genov. To so kemijski dodatki na verigi, med katerimi je najbolj preprosta metilna skupina (en ogljikov in trije vodikovi atomi), ki lahko povzroči, da se določen zapis gena ne bo prevajal v proteine in bo tako neaktiven.[...]

Lakota v švedski vasici (str.242)
[...] V devetnajstem stoletju je bilo to švedsko mestece izolirano od ostalega sveta in je bilo odvisno od hrane, ki so jo sami pridelali. V mestnih kronikah so bili natančni zapisi rojstev in smrti prebivalcev mesta, pa tudi pridelkov na poljih v vsakem letu posebej. Pembrey in Bygren sta ugotovila korelacijo med smrtmi za posledicami nekaterih bolezni in prehranjevanjem starih staršev. Nekatera ključna obdobja v mladostnem življenju starih staršev so bila, kot se je pokazalo, bistvena za pričakovano življenjsko dobo vnukov. Pri babicah je bilo ključno obdobje, ko so bile še v maternici, medtem ko sta za dedke ugotovila, da je ključno obdobje tik pred puberteto. To se je ravno ujemalo s časom, ko so pri ženskah in moških nastajala jajčeca in semenčice, ki prenašajo dedni material na potomce. Okoljski vplivi so se izakazali za pomembne ravno v obdobju, ko so se oblikovale spolne celice.[...]

Geni in okolje (str.243)
[...] Takšna odkritja postavljajo ustaljene predstave o dedovanju v novo luč. Vplivi okolja, ki so delovali na naše prednike nekaj generacij nazaj, lahko vplivajo na naše življenje po povsem biološki liniji. In to brez spreminjanja samega zapisa genetske kode v vijačnici DNK.[...]



POVEZAVE - na različne vire, tiste stare neokolonialistično obarvane in vire novih dognanj in dejstev:
  1. Deset kažipotov iz preteklosti v slovensko sedanjost (Ivan Tomažič)
    http://www.mszs.si/slo/ministrstvo/publikacije/znanost/mzt/raziskovalec/1998-1/Clanek26.htm

  2. Zgodovina Slovenije v nekaj stavkih (Stane Granda)

  3. Od kod ime Slovenci?

  4. Veneti - raziskave

  5. Odzivi na vire in teza o Venetih

  6. Napisi/Inscriptions/Inschriften

  7. Primer državnih simbolov

  8. Študija o latiniziranju sloVendskih imen ("latinska" in slovenska imena)

  9. IMENI RAETIA IN SCHWYZ

  10. Povezave med Hetiti in paflagonskimi Veneti

  11. Jezik razkriva venetsko preteklost Slovencev

  12. Jezik razkriva venetsko preteklost Slovencev

  13. Hervardi - karantanska vojska

  14. Raziskavanja na polji staroslovanske zgodovine - spisal Davorin Trstenjak

  15. ZGODOVINA SLOVENCEV (Ivan Tomažič)

  16. SLOVENIAN HISTORY Concise History of Early Slovenians - Ivan Tomažič

  17. KRATKA ZGODOVINA SLOVENSKEGA NARODA

  18. Zgodovina Slovenije na Internetu (linki), subjektivni pogled (gradivo v urejanju)

  19. Od brona do evra. Kratka denarna zgodovina Slovenije

  20. VLADA RS - Zgodovina - Nekaj pomembnejših mejnikov

  21. Stičišče avstralskih Slovencev, Slovenian Network in Australia

  22. Welcome to Carantha - Welcome to true Slovenian

  23. Deset kažipotov iz preteklosti v slovensko sedanjost, Dunaj, Ivan Tomažič


  24. http://www.thezaurus.com/sloveniana/veneti_ancestors.htm

  25. http://en.wikipedia.org/wiki/Adriatic_Veneti ?????????????

  26. http://en.wikipedia.org/wiki/Venedes

  27. http://www.veneti.info/english/venetie.htm

  28. http://www.veneti.info/

  29. http://www.veneti.info/index.php?option=com_content&task=blogsection&id=6&Itemid=187

  30. GENETSKE RAZISKAVE IN NJIHOV POMEN ZA PREUČEVANJE VENETOV

  31. Vuga - Devoto ... da analiza, ki sem jo opravil, nakazuje venetsko-slovensko prazgodovino tega območja. Izmed množice

  32. http://www.goriski-panterji.com/Nasjezik_sh.html

  33. http://www.mavrica.net/default.cfm?Jezik=Sl&Kat=07&Dogodek=228 (Izjemen tekst!!!!!)

  34. http://category.nordland.na.licestudy.org/sl/Latin%C5%A1%C4%8Dina ???

  35. http://www.veneti.info/index.php?option=com_content&task=view&id=150&Itemid=58

  36. http://www.veneti.info/index.php?option=com_content&task=view&id=161&Itemid=58

  37. http://www.veneti.info/index.php?option=com_content&task=view&id=73&Itemid=58

  38. http://www.veneti.info/index.php?option=com_content&task=view&id=42&Itemid=165

  39. sanskrt in slovenščina

  40. PRIMERJAVA SODOBNIH EVROPSKIH, INDOEVROPSKIH IN NEKATERIH STARIH JEZIKOV - Vinko Vodopivec

  41. http://www2.ku.edu/~slavic/sj-sls/izvlecki97.htm

  42. http://www.hervardi.com/vindija.php

  43. 3. Paflagonija – anatolska dezhela ob Chrnem morju - Pogum Revija SRP 2006/1, Lucijan Vuga

  44. Knjizhnica Revije SRP
    Lucijan Vuga
    VENETI V TROJI

    SRP = Svoboda, Resnica, Pogum

  45. http://sloveneti.tripod.com/veg/s/Gr/grDilema_s.html#piramovi_zavezniki Troja in Veneti (Frizijci, Hetiti, ...)

  46. http://sloveneti.tripod.com/veg/s/Init/union_s.html

  47. sanskrt_slo_clanek

  48. BRETONCI - SLOVENCI - LETONCI - HRVATI

  49. http://www.joker.si/mn3njalnik/index.php?showtopic=53849&st=80

  50. http://www.carantha.net/world_slovenian_congress_on_venetology_at_ptuj_castle.htm
    PTUJ 2001 (Slovenci so zahodni Slovani)

  51. http://my.opera.com/ancientmacedonia/blog/show.dml/450563 - populacija v Indiji in Evropi - povezave

  52. http://www.carantha.net/forum_veneti_part_i.htm


  53. ATESTINSKE TABLICE VERSKI IN JEZIKOVNI POMNIKI NAŠIH PREDNIKOV
    Atestinske tablice z označbami Es 23, Es 24, Es 25 in Es 26 iz antičnega mesta Ateste (danes Este pri Padovi) iz 5. stoletja pred Kristusom predstavljajo najbolje ohranjene venetske pisne spomenike. Znani venetologi so v svojih knjigah (1-3) te tablice predstavljali predvsem kot učni pripomoček. Njihovo razlago so iskali predvsem v latinščini in romanskih, zlasti italskih jezikih in jo poenostavljeno uvrščali v kentumsko skupino, pa čeprav za to niso imeli nobene jezikovne osnove. Zapise na tablicah so zgodovinarji in jezikoslovci obravnavali predvsem črkovno, medtem ko vsebine tablic niso uspeli razvozlati, saj so jim bila črkovna zaporedja, besede in njihova vsebina nerazumljivi. M. Bor je z uporabo slovanskih pomenskih elementov, zlasti slovenščine z narečji, pojasnil pomen različnih oblik glagola jekati in vsebino stavčnih zapisov na tablicah, kar je objavil v knjigi Veneti naši davni predniki (4). D. Kaplja (5) je prvi opazil v ponavljajočih se soglasniških skupinah v slovenščini razumljive korene. I. Tomažič pa je v knjigah (6,7) in na predavanju v organizaciji Univerzitetnega znanstvenega foruma z naslovom Čudovit spomenik naših prednikov (8) dodatno pojasnil smisel različnih oblik glagola jekati. Nepojasnjeni so ostali predvsem napisi VIR VIN VIL VI, ki sem jih pojasnil v časopisnem prispevku (9) in jih dodatno pojasnjujem tudi v tem prispevku. Pri analizi sem upošteval tablice Es 24, Es 25 in Es 26, ki so bile objavljene v knjigi Zgodovina Langobardov, kjer je B. Grafenauer dodal obsežen zapis o venetskih teorijah (10). Upošteval pa sem tudi tablico Es 23, ki je bila objavljena v knjigi Veneti naši davni predniki (4), saj je na njej prikazana tudi abeceda. Vse tablice so dobro ohranjene in so v različnih tehnikah prikazane v priloženi fotokopiji tako, da so dobro razvidne vse ohranjene črke posameznih zapisov. Iz podanih tablic je razvidna uporabljena venetska abeceda, ki šteje 19 črkovnih znakov in se zapisana v latinici glasi:
    abeceda           :           A   E   V   D   I   T   K   L   M   P   N   Š   R   Z   C   U   B   G   O
    
    dvojniki                         J                                    Ž        S  Č               H

  54. korenine_slo_povzetek_zbor06 (viri so samo za priselitev Hrvatov, Srbov in Bolgarov in nobenih za priselitev Slovencev)

  55. Veneti - skrivnostna ljudstva?

  56. Karantanija - odlomki (Jožko Šavli)

  57. http://www.slovenienhistoria.se/Sloveniens_historia_1.html
    Leta 1515 so bili natisnjeni tudi prvi slovenski tiskani stavki. Šlo je za geslo in bojni klic slovenskih upornikov »Stara prauda in »Leukhup, leukhup, leukhup, leukhup woga gmaina«. Oboje je natisnjeno v nemški pesmi iz leta 1515 o zmagi nad slovenskimi uporniki. Izvod letaka se danes nahaja v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani.

    Letak »Ain newes lied von den kraynnerischen bauern« iz leta 1515, natisnjen na Dunaju. Glej predzadnjo vrstico, desno polovico.

  58. SLOVENSKE KULTURNE DOBE - SRP

  59. Jurkloster in Orion

  60. .

  61. . sanskrt_slo_clanek 2


    Med kritičnimi zgodovinarji priljubljen epigram pravi: "Bog je vsemogočen, a celo On ne more spreminjati preteklosti. Za to je ustvaril zgodovinarje." John Stachel, 1983 (rojen leta 1928 - fizik in filozof znanosti)

    Kje je napaka v zlajnani trditvi: »Čudež je, da smo Slovenci sploh preživeli, ko pa smo tako majhen narod.«
    Resnica je prav nasprotna! Preživeli smo ravno zato, ker smo ostanek nekoč mogočnega in prevladujočega naroda, ki je v miru živel v večini srednje Evrope in to od pradavnine, ki je vsaj 1000 let pred Kristusom razvil tudi svojo pisavo (predhodnico latinice).
    Do danes se je ozemlje skrčilo zgolj na Slovenijo, dokazi za prvobitnost, avtohtonost slovenskega kmečkega človeka so: enkratna dvojina, šest sklonov, številna (okrog 60) in izjemna narečja, arhaične besede (gučati, dveri, veda, gora, obrežje, drveti, jar, palica, kruh, štenge, kapura, upanje, vože, jama, čer-čeri, kal - kalce, vas, hrepenenje, otrok, kozarec, kupica, kup, gnoj, ogenj, kurent - korant, nor - norost, dež, graba, zobače, izgovorjava števil - najprej enice, ...), navade - običaji, legende, stara imena krajev, ki so jih od Slovencev prevzeli Rimljani, venetski napisi iz 10. - 6. stoletja pred Kristusom, starejši od rimske države (Atestinske tablice iz 5. stoletja pred Kristusom), podobnost slovenščine z bretonščino in sanskrtom, kozolci posejani do Švice. Bretonci se sami imenujejo Breizhiz - ljudje z obrežja - "Brežic". Naši izvirni priimki (čeprav so nastali, kot povsod po Evropi, v srednjem veku) pričajo o naši inovativnosti, demokratičnosti, tudi genski zapis (Y kromosom) je bližje Čehom in Norvežanom, kot nekaterim, ki nas hočejo na silo pobratiti (kot kaže imajo "bratski" vsiljivci med "politiki" kar velik uspeh - a zadaj je nečloveška mašinerija kolonialnih obveščevalnih služb - podobno kot v Ukrajini in Belorusiji). Naša narava je izrazito drugačna od sosedov, je introvertirana in prilagodljiva (tudi naivna), kar sicer tujci cenijo, a prav ti lastnosti sta nas hkrati, skozi stoletja, stali izgube večine etničnega ozemlja. Naš temperament je zelo slovaško-češki ... Lep primer naše duše je zadnja prevara, ki so jo za svojo "kupili" Rezijani, ki se zmanipulirani večinsko odrekajo slovenstvu. Naj razume kdor more.



    V napisu beremo:
    (TI) KI SI OD SLOVENCEV, (PRIDI) Z DAROM TROMOŽJU
    Ali FONETIČNO :
    KI SI UT SLOVONICU S TRUMUŽJATJI DONOM.
    Kar je v slovenetskem originalu izgledalo:
    XI UTU SLOVONICU S TRUMUSIATII DONOM
    Zgornja najdba je iz Karnijskih Alp iz 2. stoletja pred Kristusom - v Karnijskih Alpah, ki imajo ime po Karnih, enem izmed venetskih plemen, v današnji severovzhodni Italiji, je kraj z imenom Lagole di Calalzo. Ime kraja že samo pove, da je povezano z vodo - lagole je jezerce, medtem ko je Calalzo (fonetično Kalalco) poitalijančena beseda kalce, ali manjšalna oblika slovenske besede kal. Kal je namreč v slovenščini kotanja s stoječo vodo. Že v davnini so ljudje zahajali v ta kraj, zaradi njegovega zdravilnega slovesa. Učinek vode so pripisovali enemu izmed venetskih božanstev Trumužijadu, Trumusijatu ali Trumuskatu, kar v sodobni slovenščini pomeni Tromožje. Venetsko božanstvo Tromožje ali Trumožijat nedvomno kaže na najtesnejšo jezikovno sorodnost Slovencev in Venetov, ki je ni moglo izbrisati niti 2500 let. V kraju so našli več venetskih napisov posvečenih Tromožju, saj je predstavljal središče čaščenja tega venetskega božanstva. Na enem izmed napisov na ročaju posode za zajemanje vode, pa je tudi napis KALO DIBA (DIVA), kar pomeni KAL ČUDEŽA ali čudežna kotanja s stoječo vodo. V staroslovenski besedi DIBA namesto DIVA, zaradi betatizma v rodilniku ednine, namreč gre za pomen "čudeža". Za nas Slovence pa je še pomembnejši napis na ročaju Ca 62, prav tako iz tega najdišča. Napis izhaja iz pozne venetske dobe, ko so Veneti že prevzeli latinsko abecedo in bili že podvrženi postopnemu raznarodovanju. Če so črke že latinske, pa je jezik še zmeraj venetski oz. slovenetski, kar je razvidno iz pomena besed. Prav tako pa je venetski tudi način pisanja, kar kaže punktiranje pri nekaterih črkah in pisanje brez presledka (“in continuo”).

    Še izjemen napis - 4. stol. pred Kr., atestinska žara.

    V OUGON TAJ VUGISON JAJ BRIGDINAJ JEGO
    In Slovenian:
    V ogenj ta, ugašene, naj gredo, brige in skrbi njegove. In English:
    Into this fire, extinguished, let them pass: his cares and sorrows.


    Škocjanski napis - OSTI JAREJ (Ostani mlad.) iz časov pred prihodom Rimljanov.
    Ostali smo mladi, "kar nas je sinov slovenske matere!" (pravi Prešeren v originalu Zdravice, uradna verzija je s strani "šumadijske" klike cenzurirana) - Slovenci smo torej živi fosili, kako dolgo še? To kar (nas) niso pokončali Nemci, Italijani in Madžari bodo, kot kaže, dokončali bratje "brača". Mesta so že padla, vasi pa se hitro praznijo - in to je razlika med današnjim časom in starimi časi (Avstrija, Rim) - takrat so kmetje ohranili staro kulturo za nas, mi pa jo bomo dokončno zapravili za potomce. Tako kot smo izgubili svoj jaz v Avstriji, Italiji, na Madžarskem, Hrvaškem - no, ni še vse izgubljeno, a biološko in kulturno smo na psu. In to ravno v trenutku, ko se je zdelo samoumevno, da bomo preživeli, ko smo Obre in Avare, ki smo jih vojaško premagali že v 9. stoletju, dokončno pregnali leta 1991 - a kot kaže, temu ni tako - ta zmaj v miru in po tihem pod krinko novoreka moderne sociologije neizprosno melje svoje žrtve (pod krinko človekovih pravic žre kulturo, ki ga je sprejela, oziroma so mu jo dodelile velesile po prvi vojni) ... Smo v popolni paralizi neobizantinskega zmaja - in kdo so Obri in Avari, tisti iz 8. in 9. stoletja in kje so danes? Avari in Obri so Bolgari in ostali prišleki, ki jih danes imenujemo "južni Slovani", a to so v resnici ljudstva iz srednje Azije, ki so prevzela slovanski, venetski (lingua franca), jezik, podobno kot so vsa priseljena ljudstva v ZDA sprejela angleški jezik. Zadnji svoje vrste smo in ... Tako malo nas je ostalo (mini evropski rezervat starega ljudstva z dvojino), a brutalnim kolonizatorjem smo še zmeraj odveč in sedaj pripravljajo dokončno rešitev slovenskega vprašanja (podobnost z Judi) - ta rešitev je znana iz sporazuma Stalin-Hitler, Hitlerjev načrt je hvala Bogu propadel, a kaj, ko je njemu enak, preživel Stalinov načrt (v navezavi z muslimanskimi fundamentalisti, ki javno zanikajo holokavst) in njegova brutalna politika bo pokončala, ne samo nas, ampak vse EU naivneže. No - EU kultura ne bo prvič propadla. Protislovno a resnično, izobilje bolj škoduje kot skromno trdo življenje. Evropa je, zaradi neprijaznega podnebja - klime, posledično težkega življenja, zmeraj znala, zaradi naravne želje po preživetju, razviti, protislovno, nek navidezni kulturni, socialni in ekonomski raj, ki nato kot magnet privlači ostala ljudstva (ki zmeraj znova uničijo, požgejo in razrušijo "Rim"), a to izobilje hkrati pomeni konec zagona, pomeni propad generacij rojenih v izobilje truda staršev - in taki cikli se v Evropi pojavljajo skozi tisočletja. Tisto, kar je poučno, je, da so Slovenci v tem kaosu trpljenja, izobilja in pohodov raznih hord, uspeli ohraniti prvobitno izročilo, jezik, itn, izpred vsaj 3000 let. No, tudi ostala ljudstva so naslednice svojih prednikov, a redka so uspela ohraniti toliko avtohtonega (arhaične besede, zgodbe, dvojino, sklanjatve, ...) - res smo živi fosili.
    Slovenska beseda, plemenita zgodovina, je zapisana z lastno pisavo (vsaj pred 3000 leti) in slovenska duša je rodila demokracijo (izbira karantanskih knezov) ŽE, ko so plemena, ki nas danes učijo lažne zgodovine in lažne demokracije, še darovala lastne sinove na oltar okrutne plemenske oblasti in je bila njihova edina "pisava" zapisana v spominih na nasilje nad lastnim in zavojevanimi ljudstvi, plemeni.

    Pričevanja o Slovencih v Rimskem imperiju in pred tem.

    Zgodovinska pričevanja in jezikovne sledi govorijo o nepretrganem obstoju slovenske etnije in slovenskega jezika v rimskem obdobju. Izmišljena teorija o "romaniziranih staroselcih" nima nobene podlage.
    V rimski dobi so znana slovenska imena, kot so n. pr. Trgeste (tržišče), Oterg (otržje), Dravus (Drava), Saloca (Zaloka), Longaticum (Logatec), Poetovio (Ptuj), AdPirum (Hrušica) itd.
    Po odhodu Rimljanov in potem leta 568 Bizantincev je v Noriku zgodovinsko izpričana slovenska država, ki jo leta 593 in 595 napadejo Bavarci z ropskimi nameni. Pa pravijo, da so ta čas komaj prihajali neki Slovani... V Ziljski dolini (področje je po letu 1918 ostalo v Avstriji) še danes redijo odlične konje z imenom Norikarji - to kaže na kontinuiteto poselitve.
    Zanesljive priče so:
    Sv. Jeronim, ki okoli leta 400 s poudarkom prevaja slovensko besedo v latinščino.
    Sv. Severin, ki okoli leta 480 išče v Noriku med domorodnim ljudstvom preostale Rimljane.
    Zgodovinar Jordanes, ki leta 551 obširno opisuje "Slovene" in druge Slovane.
    Jona Bobbiensis, ki okoli leta 612 v življenjepisu sv. Kolumbana izrecno imenuje Slovence Venete.
    Fredegarii Chronicum, ki večkrat imenuje Slovence Vinedi (Veneti).
    Pavel Diakon, ki ne ve ničesar o kakem prihodu Slovanov ob koncu 6. stoletja prav do meje Langobardov, čeprav omenja vsako podrobnost iz tistega časa.

    Pavel Diakon na miniaturi iz 11. st.


    Se iz foruma: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=forum&op=viewtopic&topic_id=4132&forum=118&start=750

  62. Napis na žari (1):
    original: VOUGONTAJOSTINAJ - VOUGONTAJTOTIONAJ
    smiselno: VO.UGON.TAJ.O.STINAJ - VO.UGON.TAJ.TOT.I.ONAJ
    pomensko: V ogenj ta mi o izliti, v ogenj ta kot bomo vsi!

    Napis na žari (2):
    original: VUGONTAJVUGISONJAJ BRIGDINAJ JEGO
    smiselno: V.UGON.TAJ.VUGISON.JAJ BRIGDI.NAJ.JEGO
    pomensko: V ogenj ta, ugašene, naj gredo, brige in skrbi njegove.

    Napis na žari (3):
    original: VIOUGONTAJ VIOUGONTNA DONASTOREJTIJAJ
    smiselno(1): VI.OUGON.TAJ.VIOUGONTNA.DONASTO.REJTIJAJ
    pomensko(1): V ogenj ta, upepeljenca donašam Retiji.
    smiselno(2): VI.OUGON.TAJ.VIOUGON.TNA.DO.NAS.TO.REJ.TI.JAJ
    pomensko(2): V ogenj tajni (skrivnostni), v ogenj tna (tenj, senc) ob nas tu pojdi v raj.


    Retija in Triglav v zvezi z revmatizmom (najdišče: Lagole di Calalzo - »venetske toerme« :

    smiselno: ŠAJNATEI.REJTIAI
    pomensko: Šajnati Retiji.

    original: VDANDONASTOREJTIAJ
    smiselno(1): V.DAN.DONASTO.REJTIAJ
    pomensko(1): V dar prinešeno Retiji.
    smiselno(2): VDAN.DO.NAS.TO.REJ.TI.AJ
    pomensko(2): Vdan ob nas tu v raj ti pojdi.

    original: KARAN.MN.REJTIAI
    pomensko: Na zle duhove misleč, Retiji.

    original: MEGO.DONASTO.VANT.S.MOLDONKEO
    pomensko: Jaz darujem ventan z molitvijo. (ventati=zaklinjati, uročiti, začarati)

    original: SURO.S.RESUN.KO.S.TONA.S.TO.TRIBUS.IIATIN
    smiselno: SUROS.RESUN.KOSTONASTO.S.TO.TRIBUSIIATI
    pomensko(1): Nesreča resna kostenica (je) - k trem možem.
    pomensko(2): Z rožami se reši te kostenice pri treh možeh.

    original: VOTO.S.NA.I.SO.N.KO.S.TONA.S.TO.REIBUS.IIATIN
    smiselno(1): VOTOSNAI.SON.KOSTONASTO.REI.BUSIIATIN
    pomensko(1): Pritoži se nad kostenico Retiji božji.
    smiselno(2): VO.TOS.NAISON.KOSTONASTO.REI.BUSIIATIN
    pomensko(2): V to nesi kostenico Retiji božji.

    original: HUTTO.S.ALLISIKO.S.TRIKIKOS.TOLER.TRUMUSKATEI.DONO.M
    smiselno(1): HUTTO.SAL.LISIKOS.TRIKI.KOSTOLER.TRUMUSKATEI.DONOM
    pomensko(1): Kdorkoli šel loščiti/mazati si tročo kostenco trem možem prinešeno
    smiselno(2): HUT.TOS.ALLISIKOS.TRIKI.KOSTOLER.TRUMUSKATEI.DONOM
    pomensko(2): Pojdi s to boleznijo trojici kostenico Triglavu prinešeno.

    original: O.P.O.PO.S.APLISIKO.S.DOTO.DONO.M.TTRUMUSKATEI
    smiselno: O.PO.POS.APLISI.KOSDOTO.DONOM.TTRUMUSKATEI
    pomensko: O poslal za bolezen kostenico prinešeno Triglavu.

    original: AVIRO.BRO.I.COKO.S.DOTO.DONOM.(Š)AINATE.I
    smiselno: AVIRO.BROI.COKOSDOTO.DONOM.ŠAINATEI
    pomensko: V veri prosi za kostienico prinešeno svetli (Retiji).

    smiselno: KUI.CUTA.AME.TI.KOSTOLER
    pomensko: Kdor čota, ome ti kostenico

    smiselno: TI.UTU.SLOUONICU.S.TRUMUSIATEI.TIJ.DONOM
    pomensko: Ti od Sloveneca z darom k Triglavu


    2013 je v zgolj 300 izvodih izšla odlična knjiga dr. Antona Perdiha - IZVOR SLOVENCEV IN DRUGIH EVROPEJCEV.

    Zadnjih trideset let spet potekajo razprave o tem ali smo Slovenci na svojih ozemljih prvotni prebivalci ali pa so se naši predniki priselili sem izza Karpatov v 6. stoletju. Take razprave niso nekaj novega, saj so potekale že v 19. stoletju in so izzvenele po 1. svetovni vojni. V začetku prejšnjega tisočletja so nedvoumno vedeli, da živimo Slovenci na svojih ozemljih že od nekdaj in to vedenje se je nadaljevalo do prevlade naselitvene teorije v akademskih krogih. Domneva o kasnem prihodu z vzhoda se je pojavila pred okoli 500 leti ob tedanjem razumevanju antičnih spisov in so jo počasi razvijali do trditve o prihodu iz Pripjatskih močvirij. Že pred tridesetimi leti so tvorci Venetske razlage o izvoru Slovencev pokazali, da je razlaga o prihodu izza Karpatov le domneva, ki nima neposredne opore v znanih virih in temelji le na razlagah nekaterih opisov dogajanj v nekaterih virih. Nasprotno pa da ima védenje o prvobitnosti Slovencev neposredne podatke v zgodnjih virih. V zadnjih petih letih so na podlagi rezultatov genetskih raziskav razvili novo vejo genetike – DNK rodoslovje, katere rezultati dajejo podatke, ki v mnogočem pojasnjujejo izvor raznih evropskih ljudstev, njihove selitve in razvoj. Ti podatki pojasnijo veliko doslej neznanih ali spornih stvari in temu je posvečen del te knjige. Ob tem se lahko vprašamo, ali so morda naši zgodovinarji, ki zagovarjajo domnevo o zgodnjesrednjeveškem prihodu naših prednikov izza Karpatov, zgrešili poklic, jim bije zadnja ura, jih čaka propad?
    NIKAKOR!
    Čaka jih le nujnost opustitve preživelih paradigem in zamenjave z novimi, boljšimi.
    V tej knjigi so zbrani novi podatki, ki bodo podlaga nove paradigme, katere zasnove so tu predstavljene.
    Knjiga ima veliko znanstveno vrednost, saj njene teze izhajajo direktno iz objektivnega vrednotenja DNK rodoslovja. Določene mutacije na Y-kromosomu se namreč prenašajo samo iz očetov na sinove - preko zaporedja mutacij pa se da našemu globalnemu praočetu slediti tam nekje do 200 000 let v preteklost.
    Pri iskanju pramame pa se uporablja mitohondrijska DNK (mtDNK), ki se prenaša na otroke zgolj preko mame. Tudi ta raziskava je prišla vsaj do 200 000 let v preteklost in sicer na področje Afrike.


    dr. Antona Perdiha na predstavitvi knjige "IZVOR SLOVENCEV IN DRUGIH EVROPEJCEV", sreda 13. november 2013 v prostorih SVETOVNEGA SLOVENSKEGA KONGRESA na Cankarjevi cesti 1/IV v Ljubljani.

    Avtor je na predstavitvi knjige dal velik poudarek tudi zunanjim dejavnikom, recimo izbruhu vulkana Toba (Sumatra - Indonezija) pred približno 70 000 leti - ki je bil eden najhujših izbruhov v času prevlade sesalcev. Izbruh je pomenil zdesetkanje naših prednikov - neke vrste evolucijsko sito. Preživelo naj bi le 15000 naših prednikov ( to je recimo št. prebivalcev občine Ormož - iz njih je danes človeštvo narastlo na 7 milijard) - na to kažejo mutacije Y-kromosona ter mitohondrijska DNK in seveda razmeroma nizka stopnja genske variacije med današnjimi ljudmi.

    "Evine" hčere malo podrobneje.
    Pri raziskavah ženske dedne linije je genetikom v pomoč zapis DNK, ki ni shranjen v celičnem jedru, ampak v mitohondrijih. V daljni preteklosti je neki naš evolucijski enocelični prednik požrl bakterijo, ki je bila, kot se je pokazalo, koristna, saj je znotraj celice proizvajala energijo. Daljni potomci te požrte bakterije so mitohondriji v naših celicah, ki, povedano zelo poenostavljeno, delujejo kot nekakšne celične elektrarne. Za genetike pa so mitohondriji zanimivi, ker imajo svoj genom. Ta je sicer majhen, saj se je med evolucijo veliko pomembnih genov iz mitohondrija preselilo v celično jedro, a zapis, ki je ostal, je zanimiv, saj se pri dedovanju ne premeša, ampak se deduje nespremenjen iz roda v rod. Vsaka mutacija, ki ni smrtna, se ohrani tudi pri potomcih. V nasprotju s kromosomom Y se mitohondriji dedujejo samo po ženski liniji. Podobno kot pri kromosomu Y so tudi variacije mitohondrijske DNK največje med današnjimi prebivalci Afrike. Ocenjujejo, da je mitohondrijska Eva živela v Afriki pred približno 200.000 leti.
    Nekaj o DNK najdete tudi na:
    http://rodoslovje.si/index.php/sl/domov/16-drevesa/122-slovenski-dnk-bazen-znotraj-balkana-in-evrope

    Perdih je tudi povedal, na kak način ga ljudje iz univerze želijo diskreditirati (na srednjeveški način) - kaj vse se torej valja po naših akademskih krogih ..., grozljivo in to v 21. stoletju v "razsvetljeni" Evropi.

    Izredno zanimanje obiskovalcev za predavanje Antona Perdiha o izvoru Slovencev in drugih Evropejcev, je dokaz, da hočejo ljudje slišati tudi drugo plat uradne zgodovinske teze o izvorih in naseljevanjih Evropejcev.
    Anton Perdih pravi: “Ne poznamo niti enega zgodovinskega vira, ki bi govoril o množičnem naseljevanju prednikov Slovencev v 6. in 7. stoletju našega štetja. Ni verjetno, da bi Rimljani, Bizantinci in drugi, ki so zabeležili tudi manjše vdore, spregledali in ne zabeležili večjih naseljevanj. Imamo pa vir, ki govori o nerimskem prebivalstvu, katerega pa ne opredeli bolj podrobno. Po odhodu Rimljanov so ti ostali tam, kjer so bili prej, in kmalu so bili poimenovani kot Sloveni ali Veneti,”
    Univerzitetni profesor za kemijo, doma iz Zatolmina, se v pokoju, posveča raziskovanju izvora Evropejcev. Anton utemeljeno dvomi v uradno zgodovino - teorijo, ki so jo že zastopali germanski zgodovinarji, ker jim je to nekoč ustrezalo. “Skladno s teorijo kontinuitete je večina evropskih arheologov že zavrnila domnevo o invaziji Indoevropejcev v bakreni dobi, opuščajo jo tudi uradne evropske institucije. Vedno več evropskih strokovnjakov za prazgodovino zavrača tudi domnevo o prihodu Slovanov v 6. stoletju in sedaj razpravljajo le še, ali so Slovani na svojih sedanjih ozemljih od mlajše ali starejše kamene dobe.” Zavrnil je tudi očitek, da se ukvarja s tematiko, ki ni blizu njegovi stroki: “Seznam mojih številnih strokovnih objav, ki je javno dostopen na Cobissu, priložil sem ga tudi na konec knjige, priča o nasprotnem.”
    Pomen N skupine
    V svojem nizanju argumentov v prid tezi, da Slovani na območje današnje Slovenije niso prišli v 6. stoletju, se je oprl zlasti na izsledke populacijske genetike in DNK rodoslovja, ki temeljita na analizi tipičnih genetskih markerjev. Ti se dedujejo po moški ali ženski liniji. “Z vsakim letom imamo z njihovo pomočjo bolj jasno sliko o pogostosti posameznih rodovnih skupin, oziroma tako imenovanih haploskupin, ki so značilna za določena geografska področja. Z njimi je mogoče tudi ugotavljati, kako je potekalo preseljevanje skupin ter ugotavljati čas do skupnega prednika posamezne skupine,” je razložil. V Sloveniji naj bi bilo tretjina ljudi iz haploskupine (HS) I, ki naj bi bila stara vsaj 46.000 let in ima izvor v Evropi. Druga tretjina pripada HS R1a, ki naj bi nastala pred 20.000 leti v srednji Aziji, od koder naj bi prišla v Evropo pred 9.000 do 8.000 leti in s sabo prinesla kmetijstvo, četrtina ljudi iz HS R1b naj bi tudi imela 20.000 let starega skupnega azijskega prednika, čigar potomci so prišli v Evropo pred 4.500 oziroma 3.500 leti. “Poleg ostalih manj zastopanih skupin pa na območju Slovenije skoraj ni skupine N. Ta je močno zastopana pri Slovanih, ki živijo na drugi strani Karpatov, kar je neposreden dokaz proti priselitvi od tam. Celo nasprotno: te raziskave kažejo, da so se predniki Slovanov po vdoru bojevitih plemen iz zahoda (pred dobrimi 4000 leti), nekaj pa tudi pozneje zaradi širjenja Rimskega imperija (nekaj pa tudi v času Karla velikega), selili iz zahoda proti vzhodu (v nasprotno smer od danes politično predpisane doktrine). Anton je pritrdil, da je vzorec testiranj DNK sicer majhen in pojasnil, da se ta sčasoma povečuje, in da razmerje med glavnimi tremi skupinami ostaja podobno.


    Tabela zgoraj kaže, da na območju Slovenije skoraj ni skupine N. Ta je močno zastopana pri Slovanih, ki živijo na drugi strani Karpatov (Rusih), kar je neposreden dokaz proti priselitvi iz Rusije. Selitve so večinoma potekale iz zahoda proti vzhodu.


    Haploskupine po starosti.


    SELITEV ZAHODNOEVROPEJCEV - HS R1b1.


    SELITEV SLOVANOV PRED PRIBLIŽNO 10000 LETI V EVROPO - HS R1A.


    BEG DELA SLOVANOV IZ EVROPE PRED 4000 LETI - HS R1A - PROTI VZHODU V UKRAJINO, RUSIJO. Ljudje HS R1b1 napadajo srednjo Evropo - prebivalce HS I in R1A - ki se umikajo na vzhod.



    Še raziskava iz: http://smit.wz.cz/zrcadlo/rservice.php?akce=tisk&cisloclanku=2013090001