Zgodovina Slovenije na Internetu (linki), subjektivni pogled

Janez Puh oz. Johann Puch Janez Puh oz. Johann Puch se je rodil 27.06.1862 na Oblačeku (danes del Sakušaka) pri Ptuju. Takoj po rojstvu, so Janeza krstili z nemško obliko imena in priimka, zato je danes bolj poznan kot Johann Puch. 21.02.1877, se je izšolal za poklic ključavničarja v vasi Rotman poleg Juršincev v Slovenskih goricah. Vajeništvo je opravil v Radgoni. Po končanem usposabljanju je služil vojsko v Gradcu, kjer je tudi ostal. Delal je kot pomočnik, preddelavec in vodja obrata v nekaj podjetjih v Gradcu, ki so se ukvarjala z izdelavo koles in šivalnih strojev, ter bil celo zastopnik angleškega podjetja Humber in nemškega podjetja Winkelhofer & Janicke. Kmalu po poroki z Marijo Ano Reinitzhuber, je skupaj z Viktorjem Kalmannom odprl lastno delavnico za popravilo in izdelavo koles. Že jeseni 1889 je izdelal prvo kolo, ki naj bi bilo visoko kolo, vendar je Puh kmalu spoznal da je prihodnost v nizkem kolesu z verižnim pogonom. 17.07.1891 je obrt spremenil v družbo z neomejeno odgovornostjo in jo poimenoval Johann Puch & Comp. Njegova kolesa z imenom Styria so postala širše poznana z kolesarsko dirko Dunaj-Berlin leta 1893. 12.10.1894 je Puh zaradi prepoznavnosti svojih koles po Evropi spremenil svojo družbo v komanditno družbo, z vlogo 150 000 kron. Novembra 1896 je prenesel svojo tovarno na novo lokacijo, kjer je nastala sodobna tovarna pod imenom Johann Puch-Erste stkm. Fahrrad-Fabrik AG in Graz. Čeprav je bil v tistem času na pohodu parni stroj, je Puh predvidel, da le ta ne bo primeren zaradi svoje prostornine za pogon kolesa in se je raje odločil za bencinski motor. Tako se je rodil motocikel. Svoj prvi bencinski motor je Puh skonstruiral leta 1899 v t.i. bokser izvedbi (valja sta bila postavljena eden proti drugemu) in strokovnjaki predvidevajo, da gre za prvi tovrstni motor na svetu. Motocikel je Puh nenehno izpopolnjeval. Ta uspešen pogonski agregat je bil osnova za motor, ki ga je kasneje začel vgrajevati v avto. Njegova prva avtomobilska konstrukcija z motorjem De Dion-Boutoen je doživela predstavitev 01.04.1900. Tako je Puhova tovarna proizvajala vse tri vrste vozil in leta 1908 proizvedla 100.000 koles. Do leta 1914 je Puh razvil 21 različnih tipov avtomobilov. Pri promociji svojih avtomobilov se je držal načina reklame preko dirk. Leta 1912 je tovarna zaposlovala že 1100 delavcev. Poleg konstrukcije motorjev za toplozračne balone, je Puh je razmišljal celo o konstrukciji letal. V letih 1900-1914 je Puh pridobil 13 patentov, leta 1909 je patentiral štirivaljni bokser motor, ki so ga kasneje uporabili pri volkswagnovem hrošču. 19.05.1914 je Janez Puh zaradi posledic srčne kapi umrl v hotelu Royal v Zagrebu, ko se je hotel udeležil konjskih dirk. Danes podjetje poznamo pod imenom Steyerdaimler-Puch Fahrzeugtechnik, z večimi lokacijami po Gradcu in z okoli 4000 zaposlenimi.
Več o Janezu Puhu si lahko preberete na:
http://www.janezpuh.com
http://www.johann-puch-museum-graz.com

DR. IGNACIJ KNOBLEHAR - pozabljeni raziskovalec Nila Ignacij Knoblehar se je rodil leta 1819 v Škocjanu na Dolenjskem.

Pot do Rima in vstopa v zavod Propaganda: Avgusta 1841 na svojo pest odide v Rim, da bi vstopil na misijonski zavod Propagada. Vendar ni bil sprejet. Na vpis je moral čakati dve leti. Bili sta to leti pomanjkanja, preživljanja z »inštrukcijami» in ob podpori dobrega prijatelja Jožefa Partlja. Leta 1843 sprejet v zavod Propaganda. Takoj se posveti študiju: naravoslovja, astronomije in medicine.

Križev pot do odhoda v misijone: Nestanovitnost programov za misijonsko delo in »muhavost« zavoda je Knobleharja dobesedno »zdelala«. Tako je skozi obdobje parih let zamenjal različne vrstne priprave za misijone: Indija, Hindustan, Stockholm, Perzija, Dunaj,… končno pa se je le uresničila njegova velika želja iti v Afriški misijon. Pred odhodom naredi še doktorat iz teologije.

Odhod v Egipt: Papež Gregor XVI. je 30. marca 1846 ustanovil apostolski vikariat (predstopnja škofije) za Osrednjo Afriko (Sahara – do 5 stopinje geografske širine). Skupinica 5 duhovnikov se odpravi na pot v Egipt. Njihova naloga je najprej čisto geografska: pregledati ozemlje, razmere in pripraviti načrt misijonskega dela. Nato pa skrb za evangelizacijo domačinov, oskrbovanje katoličanov in delo za odpravo suženjstva. Za izhodišče svojega misijonskega dela so si misijonarje izbrali Kartum. Seveda sultan nad misijonarji druge vere ni bil preveč navdušen. Sam Knoblehar o tem takole zapiše: »Gotovo je, de nam Egiptovski kralj Mohamed Ali ni prijatelj. On nam je sicer pisma dal, s katerimi nam je pravica dana, njegove dežele obiskati in sv. vero oznanjati; ali teh pisem nam ni dal prostovoljno, ampak le zato, ker sta ga naš avstrijski cesar in pa angleška kraljica za to dovoljenje naprosila, katerima pa se noče zameriti.« Na pot novim krajem po reki Nil so se odpravili jeseni 1847. Vse do spomladi 1848. Bila je to pot mrzlic, malarij in prvih smrti posadke 5 duhovnikov. Takrat Knoblehar postane vikar tega področja. Domačini ga začno imenovati Abuna Soliman. To obdobje je zaznamovano z: pomanjkanjem osnovnih sredstev, zdravstvene oskrbe, pa tudi z radostmi stikov z novimi plemeni in ljudstvi.

Pot v Evropo: Leta 1850 se odpravi Knoblehar domov. Obiskal je mnogo krajev v Sl0veniji. In zadelo pridobil 5 duhovnikov in 3 laike. Ob obisku podari Deželnemu muzeju v Ljubljani narodopisne predmete iz misijonov. Obišče dvor in pregovori cesarja Franca Jožefa, da postane pokrovitelj Sudanskega misijona ter da od turškega dvora zahteva izdajo uradne listine, s katero bi njihov misijon deležen vseh pravic. Cesar je Knobleharja podprl pri prizadevanju za odpravo suženjstva.

Vrnitev nazaj: 13. avgusta 1851 papež Pij IX imenuje Knobleharja za apostolskega provikarja za srednjeafriški misijon. Po tem prihajajo novi sodelavci: rokodelska delavnica, vrtnarija, mizarji, kovači, sodarji in tesarji, krojači, čevljarji… Žal pa je bila glavna nasprotnica misijonarjev malarija, ki je 27 članov posadke v kratkem času pomorila 15. Nekateri, ki so se pridružili misijonarju, so se zaradi zdravstvenih razlogov morali vrniti v domovino. Tako npr. Luka Jeran, ki pa po vrnitvi postane eden glavnih organizatorjev pomoči za afriki misijon. Začne izhajati list – Zgodnja Danica (predhodnik Misijonskih Obzorij) Veliko zadoščenje je Knoblehar prejel z odlokom iz 23.3.1854, ko je bila prepovedana trgovina s sužnji. Žal se vsi tega niso držali. Knoblehar je, ob znatni podpori Evrope –tudi Slovenije, naredil načrt, kako je v trgih kupoval sužnje in jih pošiljal na šolanje v Evropo, da bi ti mladci postali kasneje misijonarji med svojim ljudstvom. Žal se načrt ni obnesel: otroci so po večini pomrli v drugačnih klimatskih razmerah. Leta 1857 so ga nevzdržne razmere na misijonu prisilile, da je odšel spet iskat pomoči v Evropo. Zanimanje za misijone je začelo pešati, sam pa si je hotel tudi nabrati novih moči za delo v Afriki. Zaradi izčrpanosti je v Neapeljskem pristanišču omagal. 13. aprila 1858 je umrl v avguštinskem samostanu v Neaplju, star manj kot 39 let.

Življenjski opus: Poleg misijonskega dela se je Knoblehar z veliko zavzetostjo in resnostjo lotil tudi drugega dela. Tako je popisal značilnost dežele, življenje tamkajšnjih ljudi, geografske in etnološka dogajanja nasploh… redno je svoja dela objavljal v Izvestijah Marijine družbe, Zgodnji Danici in Laibacher Zeitung. Izdal pa je tudi knjigo z naslovom: Potovanje po beli reki (v slovenščini in nemščini). Pisal je poročila za dunajski zavod za meteorologijo in zemeljski magnetizem, zbiral podatke o vremenskih razmerah, l. 1855 začel sestavljati slovar jezika Bari, v katerega je prevedel tudi glavne krščanske molitev in nauke. Znane osebnosti so še po njegovi smrti se sklicevale na njegova opažanja in zaznambe: npr. graditelj sueškega prekopa Ferdinand Lesspes, nemški zoolog Johan W. Muller… Zaradi svoje dela in ugleda, ki ga je užival v Evropi je bi leta 1857 izbran za častnega člana dunajskega geografskega društva.

Čas po Knobleharjevi smrti: Razmere so v misijonu se močno spremenile. Število duhovnikov in laikov je močno upadlo. Bile so velike težave z boleznijo in prenašanjem klime. Število napadov in zasužnjevanj se je povečevalo… končno je misijon zašel v zaton. Zanimiv podatek pa je tale: v letu 1910 (50 let po Knobleharjevi smrti) je apostolski vikar blizu opuščene misijonske postaje svetega Križa našel slepega starca, ki je se Knobleharja še spominjal, njihovega dela, boja proti trgovini s sužnji….

Misijonske postojanke, kjer je deloval Knoblehar: Gondokora, Angvej – sv. Križ, misijon med Bari in Dinki.

dr. Lambert Ehrlich - izdajalec ali heroj (ali nesrečna žrtev krvavega časa)?

Zanimivo je odkritje Uroša Lipuščka, dopisnika TVS v ZDA, ki je našel dokumente o tem, da so ZDA (predsednik Wilson) že leta 1918 razmišljale o možnosti samostojne Slovenije. http://www.mladina.si/tednik/200329/clanek/knjige-3/
Uroš Lipušček: Ave Wilson: ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919-1920
Založba Sophia, Ljubljana 2003.


Delo o slovenski politični usodi na versaillski mirovni konferenci.
Knjiga je obsežna: skoraj 400 drobno potiskanih strani, 972 opomb, 11 strani virov in literature, kar vse priča o izdatnosti vloženega dela. Sama tema je intrigantna, zakaj zadeva hipotetični lok zgodovine, ki bi se v drugačnih okoliščinah lahko bil dogodil - da bi Slovenija že leta 1920 postala država, z nekaj patronata Lige narodov.
Sam tekst je napisan po učbeniško sistematično in globalno. Pa vendar, humanistično radovedni bralec v njej zlepa ne bo našel dovolj vneme, da bi užival v nje spoznanjih. Osnovni problem ponazori šolska anekdota o učencu, ki je vprašan o slonu, on pa začne, kako je slon pohodil mravljo, ter nato preskoči na pripovedovanje o mravljah.
Lipušček osnovno dilemo raztegne v čas in prostor. Tako pojasnjuje konture ameriške zunanje politike pred prvo svetovno vojno, obdobje misijonarske zunanje politike Woodrowa Wilsona, vlogo ZDA v prvi svetovni vojni, se vmes sklicuje še na Freudovo psihološko študijo predsednika Wilsona, na koncu pa preide še na politiko Josipa Broza-Tita, razpad Jugoslavije, Jamesa Bakerja, Dimitrija Rupla, Milana Kučana et simile.
Sicer povsem zanimiva poglavja, ki pa niso v neposredni povezavi z "utopitvijo" ideje o slovenski državi med letoma 1919 in 1920.
Najzanimivejši so kajpak detajli na sami mirovni konferenci, ameriške študije in različice mirovnih predlogov, polemike ob vprašanjih referendumov narodov, zakulisna diplomacija, delovanje jugoslovanske delegacije, slovenski politični pogledi, diplomatski problemi informiranosti, dejavnost slovenskih emigrantov v ZDA.
Glej tudi: http://sl.wikipedia.org/wiki/Zgodovina_Slovenije

ZNIMIVOST:
T. Jefferson, pisec ameriske ustave, je studiral "volitve" starih Karantancev, ustoličevanje knezov.

Sledi komentar iz:
http://soskafronta.gore-ljudje.net/f/fsf1517frm33.showMessageYyY88.topic
Sploh pa je znanje zgodovine v Sloveniji trenutno na nikakršni ravni, tako da me takšne izjave niti najmanj ne presenečajo. Pred nekaj dnevi je predsednik parlamenta na TV izjavil, da je bil zbor v Kočevju zametek slovenske državne samostojnosti in demokratičnosti. Zanimivo, kajti poslanca na kočevskem zboru iz mojega okraja so l. 1944 ubili partizani, ker se ni strinjal z prevlado ene stranke. Toliko o demokratičnosti.

Mislim, da se moramo enkrat zavedati, da se ne partizani in ne domobranci niso zavzemali za nobeno slovensko samostojnost, kakršno poznamo v današnjem smislu besede. Prvi, ki je omenil takšno možnost (in še to kot poslednjo možnost št. 3) je bil dr. Lambert Ehrlich, po rodu iz Žabnic v Kanalski dolini, katerega pa je ubila VOS v Ljubljani leta 1942. Pred kratkim je izšla knjiga, ki v celoti razgrinja njegov narodnostni načrt, če si kdo hoče načrt pobližje ogledati.

Sanje o samostojnosti v takratnih okoliščinah Slovencem še niso bile dovoljene. Leta 1918 so naši politiki celo resno razmišljali o združitvi z Hrvati v en narod, kjer bi sprejeli hrvaški jezik in se tako navezali na hrvaško državno pravo. Moramo vedeti, da nas je vse do 1918 k dnu pritiskalo dejstvo, da Slovenci v očeh Dunaja nismo bili t.i. zgodovinski narod (Nemci, Čehi, Madžari in Hrvati), temveč nezgodovinski narod (poleg Romunov, Slovakov in Ukrajincev) in so kot take nas imeli milo rečeno za popolnoma "nesposobne", da bi nekoč sami imeli svojo državo ali se kako drugače sami samoupravljali...

Nekaj podatkov iz posveta Žrtve vojne in revolucije
11. in 12. november 2004 - strokovno posvetovanje v slovenskem parlamentu

89 404 - žrtev II. vojne in revolucije (trenutna številka, 6% takratnega naroda, številka je večja vsaj za 30 000 od prejšnjih )
35 717 - civilistov (talci, taborišča, poboji, državljanska vojna)
27 235 - partizanov
846 - vaških stražarjev (protirevolucionarjev)
13 406 - domobrancev
468 - slovenskih četnikov
1 172 - mobilizirancev v italijansko vojsko
9 759 - mobilizirancev v nemško vojsko
415 - mobilizirancev v madžarsko vojsko
ostalo ...
-----------------
Nekaj razmerij
Na začetku II. vojne so v Sloveniji okupatorje navdušeno sprejeli samo predstavniki nemške manjšine (predvsem Maribor in nekatera druga večja štajerska mesta). Prve strele proti okupatorjem sprožijo TIGR-ovci, 13. maja 1941 (NA MALI GORI PRI RIBNICI - žrtve, to so prve žrtve upora proti zavojevalcem po hitrem porazu kraljeve jugo vojske). Stare slovenske stranke v glavnem pasivno čakajo na zmago Angležev in ZDA, komunistična partija pa sploh ni imela namena napadati okupatorja, saj je še zmeraj veljal sporazum Hitler - Stalin. Po napadu Nemčije na Rusijo (poletje 1941) se stvari obrnejo na glavo. KPS do konca leta 1941 ubije 120 slovencev, ki niso navdušeni nad boljševistično revolucijo.
Usodno bratomorno klanje povzročijo revolucionarne VOS-ovske eksekucije domačih ljudi spomladi in poleti 1942. Na Dolenjskem in Notranjskem revolucija pobije nad 500 slovencev, večina med njimi ni bila za okupatorje in tudi niso bili izdajalci (teh je bilo kak procent), bili so pač za star sistem ali proti boljševistični revoluciji. Od začetka vojne pa do konca leta 1942 je bilo s strani VOS-a umorjenih blizu 1000 slovencev (civilistov). Organizirajo se vaški stražarji in deloma stara kraljeva vojska (sedež v Londonu). Vaški stražarji in četniki (protirevolucionarji) so v tem času povzročili 300 žrtev. Po kapitulaciji Italije prtizani pobijejo okrog 900 vaških stražarjev, največ na Turjaku. Vaške straže so v defenzivi in razsulu in ubijejo okrog 60 ljudi. Navidezno je bilo to število žrtev zaradi državljanske vojne do leta 1943 relativno majhno, a to so bile direktne žrtve, vse ostalo pa so bile indirektne žrtve: talci, ujetniki, interniranci ... Če bi primerjali naše žrtve z drugimi majhnimi narodi, recimo Čehi, Norvežani, smo mi daleč bolj krvaveli kot omenjeni narodi. Zgodba po letu 1943 je še bolj krvava in nerazumna. Zahodni zavezniki bi po tej logiki morali izgubiti nekaj 10 milijonov ljudi, vojakov, a temu ni tako, čeprav so nosili glavno breme pri uničevanju Hitlerjeve vojske.
Vsekakor je pomembno dejstvo, da na Štajerskem skoraj ni bilo medvojnih žrtev državljanske vojne. Žrtve so bili partizani, ogromno civilistov in mobiliziranci v nemško vojsko. Zakaj Štajerska (tudi Primorska) ostane relativno neomadeževana, ljubljanska pokrajina pa postane dolina smrti, zakaj je temu tako????

Dober primer primerjave revolucionarne oblasti glede na demokratično oblast, je Angela Vode. Angela Vode (1892-1985), učiteljica prizadetih otrok, organizatorka gibanja za pravice žensk in ena prvih komunistk, je bila nekaj časa pozabljena, zakaj? Bila je komunistka, a so ji predvojne oblasti dovolile objavljati feministične teme. Že pred vojno, pa so jo komunisti vrgli iz partije, ker je bila proti sporazumu med Hitlerjem in Stalinom, komunizmom in fašizmom. Po vojni so jo komunisti zaprli, ji vzeli vse pravice, ni smela več objavljati, komaj je prišla do svojega pisalnega stroja, bila je popolnoma nadzorovana. Pri njej se vidi razlika med predvojnim in povojnim režimom. Predvojni ni bil kaj prida, a ta povojni, revolucionarni, je bil veliko hujši - razmišljujočemu človeku je vzel vse, vrgel ga je v zapor in na to v anonimnost in izoliranost.
Zanimivo je, da te pogubne hibe prejšnjega sistema nekateri nočejo sprejeti (enako se dogaja recimo pri nekaterih vernikih nacionalsocializma). Nekateri neoboljševiki namreč pri Angeli vode v zadnjem času poudarjajo samo njeno delovanje v stari Jugoslaviji in negativne javne reakcije takratnega režima, cerkve na njene besede in dejanaja - zamolčijo pa njeno tragiko povojnega obdobja, ko z njo ni bilo niti možno polemizirati, saj so jo najprej zaprli, nato pa do smrti osamili. Sami neoboljševiki zamolčujejo dejstvo, da so jo že pred drugo vojno vrgli iz partije, ker je bila proti sporazumu med Hitlerjem in Stalinom, komunizmom in fašizmom. Polemika in kritika je del svobodnega sveta kjer ima vsakdo pravico krtizirati - posameznik, inštitucije, cerkve, politiki ... V totalitarnih režimih pa to ni mogoče in to je temeljna razlika med odprtim in zaprtim svetom. Tega še v Sloveniji nismo osvojili, tega še OTROCI NE POSLUŠAJO V ŠOLI, še zmeraj smo ujetniki ene resnice zaprtega neoboljševističnega sveta.

http://fsdm.mojforum.si/fsdm-ptopic95.html Na Taboru pri Loškem potoku so se fantje in možje z orožjem uprli partizanski mobilizaciji 15. maja 1942. Po nekaj urnem boju so jih partizani razbili. V Št. Joštu nad Vrhniko se je s podporo SL 17. julija 1942 ustanovila prva Vaška straža. (Poveljnik Franc Kompare-Igor). Po enem tednu so jih partizani v silovitem napadu skušali uničiti, a so se morali poraženi umakniti. NOB – OF je naletela na resen odpor. V naslednjih mesecih so se po većjih krajih Dolenjske in Notranjske ustanovile številne postojanke Vaških straž. Italijani so te oborožene skupine priznali pod silo razmer, ker sami niso bili zmožni zaščititi ljudi pred partizani, kar je bila njihova dolžnost. So jih pa na vse načine ovirali. Strogo so jim prepovedali vsak nastop zunaj postojank in vsako zvezo med posameznimi postojankami. Dobavili so jim nekaj najslabšega orožja in municije. Do konca leta 1942 je bilo že 4.500 mož in fantov v Vaških stražah. OF je te samoobrambne enote zlobno krstila lot »bela garda« in jih že 27. avgusta 1942 samovoljno postavila izven »zakona«. Pričel se je boj na življenje in smrt. Ko je bil sprožen val sovraštva, mu je bilo večkrat težko postaviti meje. Krivda tistega, ki je to povzročil je zato toliko večja. Italijani so od 16. julija do 4. novembra 1942 izvedli v vsej ljubljanski pokrajini ofenzivo z namenom uničiti partizane. Ti so se po gverliski taktiki povsod umikali, ljudi pa prepustili okupatorjevemu maščevanju. Posledice ofenzive so bile za prebivalstvo strahotne. Po italijanskih virih je bilo pobitih 2.645 upornikov (med njimi tudi mnogo civilistov) ujetih pa 1.627. Požganih je bilo več vasi, v internacijo so poslali blizu 6.000 ljudi v zloglasna taborišča Gonars, Rab in druga, kjer jih je mnogo umrlo od lakote. V istem času so tudi Nemci na Gorenjskem in Štajerskem izvedli podobno ofenzivo v kateri so partizanske sile vojaško skoro uničili in pregnali. Največ so tudi tu trpeli ljudje po deželi. Skoro edina rešitev so bile nove formacije Vaških straž, ki so vsaj v nekaterih primerih reševale ljudi pred okupatorjevimi represalijami. Partizani praviloma niso branili ljudi pred okupatorjem, ampak le sebe reševali z begom.

Kako danes izgledajo razmere v Sloveniji od leta 1941 - 1945 - 1991, kaže prirejena karikatura, ki je še zmeraj ohranila veliko aktualnosti - najbrž preveč, da bi večina to dojela.

Slika zgoraj - partizani, večinoma preprosti kmečki fantje - domoljubi.

Slika zgoraj - vaške straže, večinoma preprosti kmečki fantje - domoljubi.
Slovenski fantje med partizani in med vaškimi stražami - med slikama zgoraj ni velike razlike, oboji v skromnih kmečkih oblekah. Drug drugega so pobijali zaradi skrajnih tujih ideologij, ki jih je omogočila in delno s sabo prinesla okupacija. Vaške straže so nastale šele leta 1942, po nezaslišanem terorju službe VOS, ki je bila izpostava domače partije, Beograda in Stalina iz Moskve. VOS je po Sloveniji do poletja 1942 pobila na desetine kmetov in intelektualcev, ki so bili krivi zgolj, ker se niso priklonili Stalinu. Partija je skupaj s službo VOS zlorabila upor proti okupatorju (partizanstvo) za revolucijo in prevzem oblasti (osrednja Slovenija).

Vaške straže bo tako zgodovina bremenila izdajstva (ceprav so se uprli terorju revolucije), partizane pa bo bremenila brutalna revolucija in enormni poboji med in po drugi vojni, ter diktatura, ki je dušila ljudi do leta 1990. Hkrati pa je partija do julija leta 1941 tudi sodelovala z Nemci, med vojno pa se je z njimi pogajala, za skupni napad na Angleže leta 1944, če se le ti izkrcajo na jadranski obali. Še beseda o maloštevilčni kraljevi vojski. Kraljeva vojska v Sloveniji sicer ni prevzela orožja od Italijanov, borila se je proti okupatorju - a so kljub vsemu partizani pobili skoraj vse vojake jugoslovanske kraljeve vosjke v Sloveniji, saj so bili spotika pri revoluciji.



Po drugi vojni je Stalin okupiral pol Evrope - vojni plen, ki so mu ga zaupali Angleži in ZDA. To kar je že Hitler prodal Stalinu, so po vojni potrdili še Angleži in ZDA (velja za Poljsko, baltske države, del Finske). Tako smo Slovenci padli pod dolgo stalinističnosrbsko okupacijo. Šele leta 1991 so najbolj pogumni - domoljubna skupina okrog Janeza Janše - upali in dosegli neodvisno državo Slovenijo. Mnogi, ki se danes kitijo s funkcijami v neodvisni Sloveniji, so bili takrat proti svobodni Sloveniji.

Srbija je konec leta 1918 Slovence z zvijačo priključila k Srbiji. Nova država je spreminjala imena, politične sisteme, prišla je še druga svetovna vojna in nemška okupacija, ter hkrati stalinistična revolucija. Cel čas je Srbija nadzirala vse ostale narode, jih gospodarsko in kulturno uničevala, v vojski se je govorilo srbsko, po letu 1980 pa se je na že tako podjarmljeno šolstvo pripravljal končni udarec, skupna programska skrajno centalistična jedra. Zmeraj več Srbov in ostalih narodov je trumoma spreminjalo demografsko podobo Slovenije - podobno so počeli Rusi v baltskih državah, predvsem pa Kitajci, ki so iz Tibetancev naredili manjšino. Vsi ti pritiski so zadajali hude udarce slovenski identiteti - podobno kot Kitajci uničujejo Tibetance. Leta 1991 so Srbi šli še enkrat v ofenzivo, tokrat z brutalno silo za dokončno podreditev Slovenije, Makedonije, Bosne in Hrvaške. Ker so kmalu spoznali, da to ne bo šlo v prvem koraku, so taktično naredili nekoliko skromnejši načrt, to kaže zemljevid velike Srbije iz leta 1991. V resnici so Srbi hoteli cel čas nadvlade vse narode posrbiti - tudi Slovence (pa ni važno ali v imenu četnikov, komunistov, "demokracije"). Čeprav so leta 1991 nastale nove države, je cilj Srbije in ljudi, ki so jih infiltrirali v institucije novih drzav, se zmeraj enak - dokončno srbizirati Slovenijo in ostale države. Beograjsko-ruska naveza ne bo nikoli tolerirala ostalih narodov, kultur in ver. Vprašanje je, kako bodo na ta izziv pripravljene bližnje države in kulture. Slovenija se zdi med najbolj ranljivimi - velika mesta so takorekoč na robu tibetanskega sindroma ali celo čez. Enako se dogaja s kulturo, športom, glasbo, filmom, mediji, podzemljem in politiko.

Zgodovina in delovanje Vaških straž
Iz: http://sl.wikipedia.org/wiki/Va%C5%A1ke_stra%C5%BEe
Predhodnik MVAC so bile vaške straže, paravojaške enote, sestavljene iz vaščanov, ki so varovali svoje vasi. Prve vaške straže so bile ustanovljene na Dolenjskem novembra 1941, glavnina 1942, predvsem zaradi samovolje VOS, ki je delovala pod krinko partizanskega gibanja. Ker so bile vaške straže sestavljene iz civilistov, ki so bili slabo izurjeni, slabo opremljeni, brez osrednjega vodstva in pasivni (branili so le svojo vas, niso nastopali ofenzivno), partizanom niso predstavljali večjega odpora. Ideološko in organizacijsko podporo so vaške straže imele predvsem v preostalih politikih predvojne Slovenske ljudske stranke in v delu duhovščine. Kmalu so se obrnili na pomoč k italijanskemu okupatorju, ki jih je oborožil z zastarelim orožjem in jih leta 1942 preoblikoval v MVAC. Stike z okupacijsko oblastjo so okoli ustanovitve MVAC poleg politikov »konzulte« vzdrževali cerkveni krogi. Izpostavil se je zlasti dr. Lambert Ehrlich (domoljub, ki je sodeloval na pogajanjih o slovenski meji po I. sv. vojni), vodja Katoliške akcije. Ehrlich je 1. aprila 1942 poslal italijanski okupacijski vojaški upravi spomenico s predlogom, »naj omogoči avtonomno varnostno službo v obliki akademske formacije, meščanske straže in splošne varnostne straže po vaseh«.[1] Po kapitulaciji Italije se je večina pripadnikov MVAC zatekla na grad Turjak, kjer so nameravala pričakati zavezniško izkrcanje. Vendar so jo slovenski partizani uničili v bitki. V času druge svetovne vojne je bilo skupaj ubitih v boju 813 borcev, največji del (414) v bitku pri Turjaku in po njej, ko so zajete odpeljali v Kočevski Rog.[2] Iz ostankov MVAC in nekaterih drugih nasprotnikov partizanstva je septembra 1943 nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine, ki jo je Tretji rajh zasedel po kapitulaciji Italije, organizirala Slovensko domobranstvo, pod vodstvom Leona Rupnika. [uredi] Organizacija MVAC je bila organizirana po teritorialnem principu kot vaške straže. Ena četa je tvorila posadko ene postojanke. Ta organiziranost se je ohranila tudi v Sloveniji. Edina večja gibljiva enota je bila Legija smrti (polk s tremi bataljoni). Legija smrti in njeni trije bataljoni so bili v bistvu le povezovalni štabi, saj so podrejene čete delovale samostojno in bile podrejene najbližjemu italijanskemu poveljstvu. Tretja oblika MVAC so bili manjši vodi, ki so bili dodeljeni arditskim oz. specialnim bataljonom za protigverilsko bojevanje. Ti vodi so bili po navadi sestavljeni iz prostovoljcev, ki so bili dodeljeni italijanskemu bataljonu kot vodiči in prevajalci. Tako je julija 1943 imela MVAC v Sloveniji pod seboj 6.134 mož. 5.064 mož je bilo razporejenih v 107 postojank, 953 je bilo v Legiji smrti in 117 v arditskih bataljonih.

Karikatura iz: http://www.marxists.org/subject/art/visual_arts/satire/stalin/index.htm
Zgovorna karikatura - krvoločni Hitler in krvoločni Stalin sta si razdelila Poljsko (baltske države), dve leti sta bila zaveznika v drugi vojni (1939 - 1941). Po drugi vojni pa so si Evropo delili Stalin in zahodne zmagovalke - otroci takega sveta smo pa mi.

Spodaj - iz: http://www.mladina.si/tednik/200319/clanek/nemcija-zda/index.print.html-l2

Ali H. Žerdin
Hvala, Nemčija, bog blagoslovi Ameriko Leta 2001, ko se je izteklo prvo desetletje obstoja republike Slovenije, je bila na Trgu republike proslava. Vlada in državni protokol sta se odločila za pomenljivo gesto. Slavnostni govornik na proslavi naj bo Gerhard Schroeder, nemški kancler, sicer socialdemokrat po političnem profilu. Če je pred letom 2001 veljalo, da je Nemčija nekakšna neuradna botra slovenske samostojnosti, je bil s Schroederjevim prazničnim nastopom ta status Nemčije še nekoliko bolj podčrtan. Pred letom 2001 je Slovenija hvaležnost za nemško podporo izkazovala denimo s tem, da je slovenski zunanji minister dr. Rupel prosil Hansa Dietricha Genscherja, nemškega zunanjega ministra v času slovenskega mednarodnega priznanja, naj napiše predgovor h knjigi Skrivnost države. Leta 1992 je pri časopisnem podjetju Delo izšla 300 strani obsegajoča knjiga, na zadnji strani pa je zapisana tudi zanimiva Genscherjeva misel, da je lahko Evropa utemeljena le na vladavini prava. "Evropa zavoljo vladavine moči ne sme nikoli več zabresti v novo, hudo krizo," je leta 1992 zapisal Genscher. Drži, to je bil čas, ko so v Rašici Genscherju spletni nov rumeni brezrokavnik. Pa tudi minister Rupel je tedaj nastopal v rumenem brezrokavniku. Nemčija je Slovenijo priznala 19. decembra 1991, hkrati z Islandijo in Švedsko. Pred Nemčijo je mednarodno priznanje prišlo še iz Hrvaške, Litve, Latvije, Estonije, Ukrajine in Gruzije. ZDA so Slovenijo priznale 7. aprila 1992, tri mesece in pol po Nemčiji. Nemški zunanji minister Genscher je pomembne reči počel že leta 1991. 2. julija, med osamosvojitveno vojno, je po obisku Beograda sklenil, da se bo sestal tudi s slovenskimi predstavniki. Njegov boeing je pristal v Celovcu, predsednik predsedstva Kučan in zunanji minister Rupel pa sta se z vlakom odpeljala do Beljaka. Ideja je bila, da bi Genscherja vkrcali na vlak, v salonski vagon, ki sta ga včasih uporabljala Kardelj in Dolanc, in ga pripeljali na drugo stran Karavank. Vendar se Genscherjevo spremstvo z načrtom ni strinjalo, češ da bi bilo potovanje prenevarno. Morda je k oceni, da bi bilo potovanje prenevarno, nekaj malega prispevala tudi slovenska stran, saj je slovenski šef varnosti, kot v knjigi Skrivnost države poroča dr. Rupel, želel nemškega šefa varnosti pomiriti s tem, da mu je razkazal rakete, spravljene v vagonu. Razkazovanje skladišča raket nemškega varnostnika ni prepričalo, da bi bila pot varna. Četudi Genscher ni odpotoval v Slovenijo, je medvojni sestanek s slovenskimi predstavniki nedvomno prispeval k umiritvi razmer in k hitremu končanju vojne. Roko na srce, slovenska hvaležnost Nemčiji ni šla tako daleč, da bi popevkarji klepali verze, ki bi se Nemčiji zahvaljevali. Na začetku devetdesetih let je bila namreč popevka "Danke Deutschland" na sosednjem Hrvaškem velik hit. Popevk res nismo prepevali. Genscher pa je leta 1992 prejel najvišje slovensko državno odlikovanje. Vendar sta tedaj najvišje odlikovanje dobila še dva italijanska državnika, De Michelis in Cossiga, avstrijski zunanji minister Mock in vatikanski državni tajnik kardinal Sodano. Ko sta vlada in protokol pred dvema letoma sklenila, da bo na Trgu republike govoril nemški kancler Schroeder, je iz zveze borcev pripotovala opazka, da tak nastop morda ne bi bil najbolj primeren, ker so bili Nemci med 2. svetovno vojno okupatorji. Če si smemo privoščiti skrajno neokusno opazko: obisk kanclerja Schroederja je bil po aprilu 1941, ko se je v Mariboru mudil tedanji nemški fuehrer, prvi obisk nemškega politika v Sloveniji na najvišji ravni. Kljub temu, da je Nemčija veljala za neuradno botro neodvisne Slovenije, je nemški kancler na krst prišel šele po desetih letih. Poglavar Vatikana, denimo, je bil do leta 2001 v Sloveniji že dvakrat. Tudi dva prva človeka Bele hiše sta Slovenijo obiskala pred nemškim kanclerjem. Tudi najvišji ruski gost je za nekaj dni prehitel gosta iz Berlina. Kakorkoli že, zunanji minister dr. Rupel je tedaj na svoji spletni strani komentarje, češ da bi bila kanclerjeva navzočnost na proslavi znamenje slovenskega klečeplazenja, označil s štirimi pridevniki: blasfemično, nespodobno, ozkosrčno in ksenofobno. V naslednjem stavku pa je dodal še peti pridevnik: v luči vstopanja v EU so takšni komentarji tudi zaskrbljujoči. Schroederjevo spremstvo je pred kanclerjevim prazničnim nastopom razdelilo vnaprej spisan govor. Vendar je nemški gost tik pred nastopom sklenil zamenjati besedilo. Pred publiko, zbrano na Trgu republike, je nastopil z boljšim, bolj avtorskim govorom. Če se je med letoma 1991 in 2001 dozdevalo, da je Nemčija ključna slovenska zunanjepolitična zaveznica, pa zadnji dve leti tak dozdevek ni več možen. Zadnji dve leti slovenska politika z največjo pozornostjo posluša ameriške sogovornike, denimo veleposlanika Johnnyja Younga. Ne posluša ga le, ko gre za reči, ki se tičejo boja proti terorizmu. Posluša ga tudi, ko gre za čisto druge reči, denimo za farmacevtsko industrijo. Pred ducatom let je bilo precej drugače. Ameriško - slovensko prijateljstvo Kakšni so bili ameriško-slovenskimi odnosi ob nastanku Slovenije? Če so poročila o anekdotah, ki so na začetku devetdesetih let nastajale med Bonnom in Ljubljano, precej izčrpna, je poročil o ameriško-slovenskih odnosih manj. Ključna poročila pripovedujejo o tem, kako je ameriški državni sekretar James Baker tik pred slovensko razglasitvijo samostojnosti v Beograd povabil predstavnike vseh republik tedanje federacije in jih spraševal o namerah. Kučanu in Ruplu je 21. junija, pet dni pred zgodovinskim datumom, na srce položil misel: "Pogajanja, pogajanja". Po eni strani naj bi Baker zvezni administraciji pošiljal signale, naj se vzdrži uporabe sile, po drugi strani pa naj bi tik pred zdajci slovenske sogovornike posvaril, naj ne vlečejo enostranskim potez. Margaret Tutwiler, ki je leta 1991 službovala kot tiskovna predstavnica State Departmenta (Bush mlajši pa jo je kasneje postavil za ameriško veleposlanico v Maroku), je svojemu šefu Bakerju sredi pogovorov poslala listek. Slovenski zunanji minister Rupel je na hitro poškilil na papirček in prebral, da tiskovna predstavnica šefu naroča, naj zastavi vprašanje, kaj bo po razglasitvi slovenske samostojnosti s carinami. Jasno, vse se začne in konča s carinami. Tudi ameriška neodvisnost je bila povezana s carinsko vojno, je Bakerju povedal slovenski sogovornik. Kdor bo odločal o tem, kam gre denar od carine, tisti bo izvajal suverenost. Ob pojasnilu, da bodo poslej carine ostale v Sloveniji, je bil ameriški državni sekretar slabe volje. Kljub temu, da je Baker zvezno oblast pozival, naj se vzdrži uporabe sile, je po mnenju nekaterih opazovalcev ameriška politika zvezno vlado opogumila, da je začela vojno. Viktor Meier v knjigi Zakaj je razpadla Jugoslavija ocenjuje: "Mogočna, pogosto nepremišljena podpora, ki so jo ZDA, a tudi države Evropske skupnosti, prej dajale Markoviću, dopušča domnevo, da je to premiera vsaj posredno opogumilo k uporabi sile z namenom ohranitve celovitosti Jugoslavije. To velja predvsem za Združene države." Vidni člani ameriške administracije so sredi devetdesetih let, ko so se lotili pisanja spominov, priznavali, da bi junija 1991 lahko ravnali tudi drugače. Na očitke, da so prižgali zeleno luč za začetek vojne proti Sloveniji, so sicer lahko odgovorili dokaj suvereno. Zelene luči za začetek vojne niso prižgali. Vendar bi od velesile pričakovali kaj drugega. Ko se je James Baker mudil v Beogradu, bi moral prižgati rdečo luč, s katero bi prepovedal izpad tankov iz vojašnic. Baker in Warren Zimmerman, na začetku devetdesetih veleposlanik ZDA v Beogradu, priznavata, da velesila te rdeče luči ni prižgala. Kljub temu pa bi težko rekli, da so bili Američani ob izbruhu vojne nepripravljeni, presenečeni ali neobveščeni. Pomenljivo: v dneh, ko je jugoslovanska armija napadla Slovenijo, se je ameriški vojaški ataše, akreditiran v Beogradu, mudil v Sloveniji. Ameriška administracija je bila torej dobro obveščena o vseh vojaških rečeh, ki so se junija 1991 dogajale v Sloveniji. Prosrbska mafija? Kaj je v začetku devetdesetih let določalo nemško in ameriško politiko do Slovenije? Nemčija je z združitvijo vzhodne in zahodne polovice na mizo vrgla karto pravice do samoodločbe naroda. Če naj bi ostali evropski in svetovni narodi Nemčiji priznali pravico do samoodločbe kot eno ključnih pravic, izhajajočo iz mednarodnega prava, je morala tudi Nemčija enako pravico priznati drugim narodom. In kaj je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja določalo ameriško politiko? Če je nemška politika govorila o načelih mednarodnega prava, je bila ameriška politika, ko je šlo za slovensko neodvisnost, povezana bolj z osebnimi simpatijami članov administracije Georgea Busha starejšega. Bushev svetovalec za nacionalno varnost generalpolkovnik Brent Scowcroft je bil med letoma 1959 in 1961 v Beogradu pomočnik vojaškega atašeja za letalstvo. Lawrence Eagelburger, tedanji namestnik ameriškega državnega sekretarja Bakerja, je bil v času, ko je umiral Josip Broz Tito, ameriški veleposlanik v SFRJ. V Beogradu pa je služboval že v šestdesetih letih. Eagleburger je imel z jugoslovanskimi firmami precej poslovnih stikov. Domnevamo lahko celo, da je na tedanjo ameriško politiko vplivalo tudi dejstvo, da je bil jugoslovanski obrambni minister Kadijević gojenec ene od ameriških vojaških akademij. Pred Veljkom Kadijevićem se ni noben visoki oficir iz komunistične države šolal v ZDA. Robert McNamara, v šestdesetih letih ameriški obrambni minister, je imel zaradi Kadijevićevega šolanja celo nekaj težav. Na ameriško politiko do Slovenije so v začetku devetdesetih let vplivala osebna stališča članov administracije; zgodovinar dr. Jože Pirjevec v še sveži knjigi Jugoslovanske vojne govori o "prosrbski mafiji", ki je službovala v administraciji Georgea Busha starejšega. Če je ameriški tisk pred razglasitvijo slovenske samostojnosti pisal, da se Hrvaška in Slovenija obnašata kot pubertetnici, ki ju razganja zaradi hormonskih sprememb, je sredi devetdesetih let v ameriški javnosti prevladalo stališče, ki ga je izrekel ex veleposlanik v Beogradu Zimmerman; namreč, da je Slovenija leta 1991 ravnala sebično, zaradi te sebičnosti pa je soodgovorna za izbruhe vojn. Zdi se, da se je ta predstava veljala vsaj do sredine devetdesetih, spremenila pa se je šele v drugi polovici devetdesetih let, ko je ameriška administracija tudi z vojaško silo udarila po ZRJ. Paradoksalno; na ameriško politiko do Slovenije je na začetku devetdesetih let vplivala tudi zalivska vojna. Leta 1990 je velesila največ pozornosti namenila razmeram v Zalivu ter dogodkom v Iraku. Vrh administracije za druge dele sveta ni imel veliko časa. Državni sekretar Baker si je junija 1991 za reševanje problemov SFRJ vzel en dan. Kljub temu, da veleposlanik Zimmerman poročal o fantastični Bakerjevi koncentraciji, slab ducat sestankov, ki so bili sklicani drug za drugim, ni preprečil začetka vojne. In če si pred ducatom let ameriška administracija prav zaradi zalivske vojne ni vzela časa za Slovenijo, danes čas za Slovenijo najde prav zaradi zalivske vojne. Druge zalivske vojne. Po 11. septembru se namreč ameriška administracija ukvarja s širokopoteznim kovanjem koalicij. Po antiteroristični koaliciji, ob kovanju katere je bilo skorajda nespodobno reči "Ne", je skovala še antiiraško koalicijo. Ob tem pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Nemčija, neuradna botra slovenske samostojnosti, je sklenila, da niti slučajno ne bo članica antiiraške koalicije. In če je sredi devetdesetih let Slovenija hrepenela po tem, da bi bila nekoč del enotne in harmonične "evro-atlantske" družine, je zdaj pred zanimivo dilemo. 30. aprila je bil namreč v Londonu sklican sestanek, na katerega so gostitelji povabili diplomate iz 16 držav. Sam londonski sestanek ni bil deležen takojšnje publicitete, zanimiv pa je tudi zato, ker so organizatorji sestanka posebej našteli tudi države, ki jih na srečanje niso vabili. In na sestanek niso vabili Rusije, Francije ter Nemčije. Zato pa so na sestanek povabili Slovenijo. O čem je tekla beseda? O najpomembnejši mednarodni temi tega trenutka: kako bo funkcionirala okupacijska oblast v Iraku. Kdo bo dal na voljo vojaške in policijske sile, kdo bo prispeval medicinsko osebje, kdo bi čistil minska polja? Takoj po londonskem sestanku je bila objavljena vest, da bo Irak razdeljen na tri okupacijske cone. In da bo ob ameriških in britanskih okupacijskih enotah, kar je nekako samoumevno, svoj okupacijski sektor dobila tudi Poljska. Hm. Bi Slovenija, če bi se odločila za aktivnejšo udeležbo v protiiraški koaliciji, lahko dobila svojo okupacijsko cono v Iraku? Bi dobila vsaj svoj okupacijski sektor v Bagdadu? Kakšen ključ so uporabili Britanci, ko so sklicali sestanek, na katerem so evidentirali, kakšen vojaški, policijski ali medicinski potencial lahko kakšna država prispeva okupacijskim silam v Iraku? Ob Združenih državah in Britaniji so se sestanka udeležili predstavniki sedmih novih članic Nata (baltske države, Bolgarija, Romunija, Slovaška, Slovenija) in treh malo manj novih članic Nata (Poljska, Češka, Madžarska). Ob teh državah pa so na sestanku sodelovali še predstavniki Katarja, Avstralije, Južne Koreje in Filipinov. Kljub temu, da je slovenska politika na domačem terenu vedno poudarjala, da Slovenija ni članica protiiraške koalicije, teh zagotovil na mednarodni sceni najbrž niso slišali. Če bi bilo slovensko stališče dovolj glasno, nas najbrž ne bi vabili na sestanke, na katerih teče beseda o delitvi okupacijskih con. Kakšno misel je nemški zunanji minister Genscher napisal na ovitek knjige dr. Rupla? Da je lahko Evropa utemeljena le na vladavini prava. In da Evropa zavoljo vladavine moči ne sme zabresti v novo krizo. Če besedo Evropa nadomestimo s kakšnim širšim geografskim pojmom, dobimo zelo aktualno misel. Razkol, ki se leta 2003 pojavlja med "staro" Evropo in ZDA, teče po črti, ki jo je leta 1992 skiciral Genscher. Ali bo obveljala vladavina prava, v mednarodnih odnosih vladavina mednarodnega prava, ali pa bo obveljala vladavina moči, sile? Na katero stran te črte se bo postavila Slovenija? Glede na to, da so Slovenijo povabili na sestanek, na katerem so se mimo Združenih narodov pripravljali na risanje novega iraškega zemljevida, odgovor sploh ni samoumeven.

Angela Vode (1892-1985)

Glej tudi članek ob izidu knjige o Angeli Vode z naslovom SKRITI SPOMIN (avtorica: Alenka Puhar, leto 2004)

17. januar 2005 Angela Vode: Skriti spomin Nova revija, Ljubljana 2004, 8.960 SIT Spomini. Publicistka, defektologinja, soustanoviteljica OF, komunistka, feministka, prevajalka je živela med leti 1892 in 1985. Očitno častivredna osebnost. Torej ponatis memoarjev? Nak, delo je šele zdaj doživelo izid in seglo do bralcev. Kako? Ali 20 let demokracije in desetletja komunističnega režima ni bil primeren čas, da bi levičarka izdala svoje pričevanje časa? Angela Vode je najtemnejša plat vladavine tovarišev Kardelja, Kidriča, Kraigherja in druščine. Je primer usode intelektualca, ki je mislil s svojo glavo. Da bi bilo še huje: je komunistka in antifašistka, ki so jo degradirali njeni lastni soborci. Ženska, ki je s svojim delom utelešala najbolj svetle strani gibanja, je bila za partijo neprebavljiva. Zakaj? - Ko je l. 1939 Stalin podpisal pakt s Hitlerjem, ni sledila partijskim direktivam in je še naprej agitirala zoper nacizem. Ekspresno so jo vrgli s partije in kasneje po spravni široki antihitlerjanski koaliciji tudi iz OF. Njeni spomini so pretresljivi, ko opisuje, na kakšne načine so jo nekdanji tovariši degradirali, zapirali, ji jemali človeško in profesionalno dostojanstvo. Knjiga je kronika slovenskega komunizma in njegove grozljive nehumanosti do drugačnih. Predstavljamo si staro gospo, ki pride iz povojnih zaporov, brez za preživetje zadostne penzije, a ji je prepovedano početi to, kar zna: predavati in pisati. Da pride do pisalnega stroja, je projekt dimenzij pristanka na Luni. A zdaj grozljivka najvišje vrste: da bi preživela, je primorana svoje članke za male denarje prodajati teoretičarkam komunistične partije, ki jih potem neženirano objavljajo pod svojimi imeni. Delo, ki ne ponuja bralnega veselja, ampak spoznanje o trpki resnici zgodovinskega obdobja, ki svojim nasprotnikom ni naklonilo človečnosti. Bernard Nežmah

ANTON TRSTENJAK (1906 - 1996)

Anton Trstenjak, eden od ustanoviteljev Inštituta, ki se danes imenuje po njem, spada med najbolj znane Slovence 20. stoletja.

Rodil se je 8. januarja 1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni uglednemu malemu kmetu Janezu in srčno dobri materi Mariji, umrl pa je v Ljubljani 29. septembra 1996. Po gimnaziji v Mariboru (1918-1926) je na univerzi v Innsbrucku leta 1929 doktoriral iz filozofije in leta 1933 iz teologije. V Mariboru je bil leta 1931 posvečen v duhovnika. Izpopolnjeval se je v Parizu 1935 in 1937) in se specializiral v eksperimentalni psihologiji pri A. Gemelliju v Milanu (1941/42). V letih 1934 do 1939 je bil katehet na realni gimnaziji v Mariboru, leta 1939/40 profesor filozofije na Visoki teološki šoli v Mariboru, od leta 1940 do upokojitve, leta 1973 pa profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Predaval je tudi na podiplomski stopnji univerze v Zagrebu ter občasno na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je redni član Mednarodnega združenja za aplikativno psihologijo v Parizu (od leta 1953), član SAZU (od leta 1979 dopisni, od 1983 redni), član Evropske akademije za znanost in umetnost v Salzburgu (od 1993), predsednik in nato častni član Društva psihologov Slovenije ter član več drugih znanstvenih organizacij doma in po svetu. Za svoje strokovno delo je dobil več visokih cerkvenih, državnih in znanstvenih odlikovanj ter priznanj, med drugim je bil leta 1974 imenovan za papeževega častnega prelata, prejel je Kidričevo nagrado (1983), nagrado Avnoja (1988), razglašen je bil za ambasadorja znanosti Republike Slovenije (1993), prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1996), častni doktorat Univerze v Mariboru (1990) in Univerze v Ljubljani (1994).

Trstenjakova pisna bera obsega 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih (s prevodi in ponatisi blizu 100) ter čez 500 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov. Njegove knjige in članke razvrstimo v šest skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna ter teološka dela.

22.11.1879 se je v Jastrebcih (KOG) rodil slovenski društveni delavec Vincent Cainkar. V ZDA se je preselil leta 1904. Skoraj 30 let je bil poklicni predaednik Slovenske narodne podporne jednote, največje dobrodelne organizacije Slovencev v ZDA.

A fraternal and insurance organization, the SNPJ was established in Chicago, IL, in 1904. The organization was secular and progressive. Originally restricted to Slovenian men, it was open by 1912 to Slovenian women and Croats and, eventually, to all Slavic Americans. In 1912, the SNPJ organized a loose federation of Slovenian benefit societies to coordinate the activities of various organizations. The SNPJ absorbed many other Slovenian fraternal organizations, most notably the Zveza "Lilija" Wisconsin and Slovenska Delavska Podporna Zveza. It published the newspaper Prosveta (formerly Glasilo-SNPJ). Records of the Society contain supreme board minutes; convention minutes; membership records; financial records; records of lodges 1, 3, 7, 27, 131, 148, and 658; records of benefit payments; subscription records; athletic association records; records of book sales; and investment and bond records. Individuals prominent in the collection include Frank Bostic, Vincent Cainkar, Frank Klobucar, Frank Krze, Joseph Kuhelj, Jakob Mikacic, Filip Godina, Anton Gorsek, John Hocevar, Frank Hren, Frank Mladic, Blas Novak, Frank Podlipec, Martin Potokar, Justina Rom, Joseph Siskovic, William Sitter, John Vogrich, Matija Turk, Frank Somrak, Anton Terlovec, Martin Konda, Ivan Molek, Frank Vider, Frank Verderbar, Martic Skubic, John Underwood, Frank Zaitz, and Joze Zavertnik. Inventory available. Related collections: Slovene National Benefit Society, Lodge 5 (Slovenska Narodna Podporna Jednota, Lodge 5, "Naprej") (Cleveland, OH); and Slavic Workers' Benefit Federation (Slovanska Delavska Podporna Zveza) (Conemaugh, PA).

http://www.ieza.org/members/68/
http://www.zdruzenje-sim.si/default3.asp?cnt=2&menuID=1551
http://www.loc.gov/catdir/toc/becites/genealogy/immigrant/91016262.idx.html
http://www.tageo.com/index-e-si-v-00-d-m121936.htm
http://www.zrc-sazu.si/isi/fileti/vodnik.pdf

Papež Janez Pavel II (Karel Josef Wojtyla, rojen v Wadowicah, Poljska 1920 - 2.4. 2005)

Janez Pavel II., pravo ime Karol Józef Wojtyła, papež, * 18. maj 1920, Wadowice pri Krakovu, Poljska, † 2. april 2005 ob 21.37, Vatikan, na mesto papeža izvoljen 16. oktobra 1978. Janez Pavel II. je postal prvi neitalijanski papež po 455 letih in obenem prvi slovanskega porekla. Rojen je bil na južnem Poljskem v družini nekdanjega avstroogrskega častnika. Že v mladosti se je spoznal s krakovsko judovsko skupnostjo in preživel nacistično okupacijo. V duhovnika je bil posvečen 1. novembra leta 1946. Na poljskih univerzah je poučeval etiko in leta 1958 postal krakovski pomožni škof, čez štiri leta pa je prevzel tudi vodenje škofije. 30. decembra 1963 ga je papež Pavel VI. imenoval za krakovskega nadškofa. Sodeloval je na drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Janeza Pavla II.Črka M predstavlja mater , kateri je bil papež globoko vdan. Povečaj Grb Janeza Pavla II. Črka M predstavlja Jezusovo mater Marijo, kateri je bil papež globoko vdan. Leta 1967 je postal kardinal. Leta 1978 je tako sodeloval v konklavu, ki je po smrti Pavla VI. za novega papeža izvolil Albina Luciania, oziroma Janeza Pavla I. Po njegovi nepričakovani in sumljivi smrti po le 33 dneh papeževanja je bil Karol Wojtyła kljub svoji neobičajni mladosti ter poljski narodnosti 16. oktobra 1978 izvoljen za novega papeža. V spomin predhodnika si je nadel ime Janez Pavel II. 13. maja 1981 je nad njim na trgu sv. Petra v Rimu Turek Mehmet Ali Agca izvedel poskus atentata (atentat je pripravila Sovjetska zveza, zloglasna komunistična služba KGB, preko DDR in Bolgarije). Kasneje je papež atentatorja obiskal v zaporu, vsebina njunih pogovorov pa še danes ni znana. Člani teroristične mreže Al Kaida so med njegovim obiskom na Filipinih januarja 1995 pripravljali še en atentat na papeža. Na dan atentata so bili razkrinkani. Čeprav je na papeški položaj prišel mlad, ukvarjal pa se je tudi s športom, sta dva poskusa atentata na njegovem zdravju pustila posledice. Pojavili so se tudi sumi o raku, trpel pa je tudi za Parkinsonovo boleznijo. Ni mogel več hoditi, težko je govoril in slabo slišal, vendar je nadaljeval s potovanji po svetu. Kljub slabemu telesnemu stanju tisti, ki so se z njim srečali, pravijo, da je bil duševno popolnoma zdrav. Izgledal je trdno odločen, da bo na položaju vztrajal do smrti ali do poslabšanja duševnega stanja. Po zgledu predhodnika se je odločil poenostaviti svoje urade. Poleg tega, da ni nosil papeške tiare in da se je zavzemal za manj slovesen postopek ob kronanju novega papeža, je ukinil tudi onikanje samega sebe, vse v duhu papeškega naziva Servus Servorum Dei (Služabnik božjih služabnikov). Janez Pavel II. je prepotoval več kot vsi njegovi predhodniki skupaj. Opravil je več kot 100 potovanj v druge dežele, ki so pritegnili ogromne množice vernikov. Dvakrat (leta 1996 in 1999) je obiskal tudi Slovenijo. Postal je prvi papež, ki je obiskal Anglijo, kjer je molil tudi v anglikanski katedrali v Canterburyu. Potoval je tudi v Izrael, kjer se je simbolično dotaknil zidu objokovanja z namenom prispevati k spravi med Judi in kristjani. Za blažene je proglasil več ljudi (1.340 do oktobra 2004) kot katerikoli njegov predhodnik.

• Janez Janša (9. november 2004 - )
• Anton Rop (19. december 2002 - 9. november 2004)
• Janez Drnovšek (30. november 2000 - 19. december 2002)
• Andrej Bajuk (7. junij 2000 - 30. november 2000)
• Janez Drnovšek (22. april 1992 - 7. junij 2000)
• Alojz Peterle (16. maj 1990 - 22. april 1992)

Glej tudi

• Vlada Republike Slovenije

Govor predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janše
na proslavi vrnitve Primorske k matični domovini
Portorož, 16. september 2005
(velja govorjena beseda)

Spoštovane Primorke in Primorci,
Slovenke in Slovenci,
državljanke in državljani Republike Slovenije.

Vrnitev Primorske k matični domovini praznujemo kot nacionalni praznik prvič v zgodovini. V veliko čast in veselje mi je, da se lahko danes spominjamo tega velikega dogodka, ki ne povezuje samo Primork in Primorcev, ampak ves slovenski narod. Praznujemo nekaj, kar dokazuje moč preživetja naroda, ki ga je zgodovina postavila pred številne težke preizkušnje. Primorska je skozi stoletja doživljala mnoge premike meja. A ne glede na številne spremembe, ki segajo v čase beneške republike, habsburške monarhije, kraljevine Jugoslavije in kraljevine Italije, pa seveda tudi njunih naslednic, se je v zavesti Slovencev Primorska vedno ohranjala predvsem kot okno v svet. Te povezanosti slovenstva z morjem ni mogoče gledati zgolj z geografskimi kriteriji, ampak tudi duhovno.

Preko današnje Primorske se je svet pod Alpami tisočletja seznanjal s kulturami sredozemskega prostora. Preko tega ozemlja je k nam prodirala rimska kultura. V mislih nimam samo najstarejše ceste, temveč tudi širjenje meščanske kulture in nazadnje krščanstva, ki nas je tesneje povezalo z Evropo in njenim duhovnim izročilom.

Slovenska reformacija, ki nas je s prvo slovensko knjigo kulturno dvignila in celo postavila pred nekatere evropske narode, je prve pobude dobila iz Trsta. To izjemno mesto ob Jadranu, ki je bilo vedno večnacionalno in z močno slovensko prisotnostjo, je bilo tudi posrednik pri naseljevanju nekaterih rodbin, katerih posamezniki so se izjemno integrirali v slovensko kulturo in postali celo njeni nosilci.

Naj omenim samo Valvasorje in Zoise. Preko tržaškega prostora smo se seznanjali s humanizmom, renesanso in drugimi duhovnimi tokovi. To je skozi zgodovino uveljavilo Primorski prostor tudi kot duhovna pljuča Slovenije.

Med ljudmi iz Primorske najdemo tudi prve slovenske velepodjetnike, na primer Kalistra iz Trsta. In primorski kraji so bili zadnji košček slovenskega ozemlja, ki so ga videli številni naši izseljenci, preden so odrinili na odprto morje.

Primorska je bila stoletja tvorni del slovenskega etničnega ozemlja. Kot je bila izjemna strateška lega Primorske blagoslov za Slovence, pa je bila tudi cilj mnogih apetitov. Primorski Slovenci so bili pogosto žrtev igre interesov velesil. Z londonskim paktom, ki so ga leta 1915 sklenile antantne sile, je bil velik del slovenskega in hrvaškega etničnega ozemlja zagotovljen Kraljevini Italiji. Tudi boji med 1. svetovno vojno, v katerih so se primorski in sploh vsi slovenski vojaki odlikovali s hrabrostjo pri obrambi svoje zemlje, te krivice niso spremenili.

Primorski Slovenci so italijanski iredentizem in imperializem poznali že vsaj stoletje, toda soočenje s fašizmom jih je postavilo pred najtežje preizkušnje. Niso bili deležni le demokratičnega in narodnega zatiranja, ampak lahko govorimo o etnocidu. Vse je bilo storjeno, da bi kot Slovenci izginili. Prav zato lahko na dogodke, povezane s požigom Narodnega doma in drugih slovenskih ustanov v Trstu, z uporom v Marezigah, z Bazovico in njenimi junaki, kakor tudi domoljubne aktivnosti in narodnoosvobodilni odpor primorskih Slovencev pred in med 2. svetovno vojno, od Tigra in Janka Premrla - Vojka naprej, obravnavamo kot del dolgoletnega antifašističnega odpora, ki nima primerjave v svetu.

Ker so bili slovenski izobraženci posebno na udaru fašizma, so morali zapustiti svoje kraje in se izseliti v kraljevino Jugoslavijo. Nekatere so naselili celo v Makedonijo. Mnogi preprostejši ljudje, zlasti delavci, so bili prisiljeni iskati delo v čezmorskih državah. Večina je tudi tam ohranila zvestobo slovenstvu, zato se je treba na današnji dan spomniti tudi njih in jim javno izreči priznanje za zvestobo slovenskemu narodu.

Prav iz spoštovanja do resničnega antifašizma, od tistih preprostih fantov, ki so si z rutami prevezali usta, ker jim niso pustili slovenskega govorjenja in petja, preko Društva svečenikov sv. Pavla - edinstvene odporniške organizacije v Evropi, pa vse do TIGR-a, se je slovenska vlada letos prvič ob dnevu upora odločila organizirati državno proslavo na Mali Gori nad Ribnico. Tam je prišlo do prvega spopada med tigrovci-antifašističnimi uporniki in okupacijskimi silami. Reakcije na to spominsko prireditev so razgalile večdesetletne zlorabe antifašizma, s katerim se v imenu resnice in tudi vseh tistih, ki so najbolj trpeli pod fašizmom, ni mogoče strinjati. Prevelik je delež Primorske v slovenski zgodovini, prevelike so bile žrtve Primorcev, da so ostali Slovenci, da bi lahko vse njihovo vztrajanje v zvestobi svojemu narodu in njegovi besedi skrčili na nekaj let in eno, za povrh vsega še totalitarno ideologijo.

Slovenska javnost je v veliki meri soglasna, da zasluži slovenska Primorska zaradi zvestobe slovenstvu in najstarejšemu antifašizmu v Evropi poseben spominski dan. Veliko pomembnih datumov je v preteklosti usodno določalo primorsko stvarnost. Prevladuje pa mnenje, da je kot praznik Primorske najbolj primeren 15. september. Dan, ko je bila leta 1947 uveljavljena Mirovna pogodba z Italijo. Takrat je Sloveniji pripadel velik del Goriške, optimizem pa je zavladal tudi glede možnosti pridobitve jadranske obale. Dejansko se s 15. septembrom spominjamo delne mednarodne poprave krivice, ki nam jo je leta 1915 prinesel londonski pakt. Vkolikor takratno komunistično vodstvo povojne Jugoslavije države ne bi zapeljalo na totalitarno stran železne zavese, bi lahko računali tudi na Trst, Gorico in Benečijo. Kljub vsemu pa predstavlja Mirovna pogodba 15 septembra svojevrstno mednarodno priznanje Slovencev in tudi priznanje njihovega poltretje desetletje starega antifašizma. Bilo bi neodgovorno spregledati tako pomemben dogodek.

Velika zasluga zanj gre pogumu slovenskih primorskih partizanov, ki so krvaveli v spopadih z okupatorjem. Večdesetleten boj primorskih domoljubov proti narodnemu zatiranju, oborožen odpor TIGRa in primorskih partizanov ter vojaška zmaga v okviru zavezniških sil so ustvarili zelo ugodne pogoje za ponovno priključitev vsega slovenskega narodnostnega ozemlja k matični domovini. Žal takratna državna politika, zaslepljena z internacionalistično ideologijo, ni bila sposobna v celoti izkoristiti teh argumentov. Tudi veliki napori, ki so jih po koncu vojne v pogajanja vložili posamezni jugoslovanski oziroma pretežno slovenski strokovnjaki, strateškh geopolitičnih silnic hladne vojne niso mogli več premakniti.

Ob spominu na dogajanja tistega časa ne smemo pozabiti posebej tragičnih dogodkov po 2. svetovni vojni, ko so bili mnogi slovenski domoljubi, demokrati in antifašisti, zaradi nasprotovanja komunizmu, preganjani in celo pobiti. Znotraj tega spomina naša zahvala posebej velja tistim primorskim vojakom, ki so se v okviru angleške vojaške pomoči s padali spustili na slovensko ozemlje in bili nato s strani OZN-e zločinsko likvidirani. Za njihove grobove še vedno ne vemo.

Spoštovani!

Tega praznika danes ne bi bilo, če ne bi bilo svobodne, samostojne in demokratične Slovenske države. Zato velja posebna zahvala tudi vsem Primorcem, ki so pomembno prispevali k slovenski osamosvojitvi in potem k mednarodnemu priznanju Republike Slovenije. Primorci, tudi tisti, ki živijo v sosednji Italijanski republiki, imajo pri tem nemajhne zasluge. O tem pričajo vsakoletna srečanja v Dragi, ki so bila še posebej v totalitarnem času izjemno pomembna za slovensko samorefleksijo in zlasti razvoj demokratičnega mišljenja. Iz pomembnega deleža Primorske v vojni za Slovenijo 1991, iz verige hrabrih dejanj slovenskih teritorialcev in policistov na Primorskem pa moramo vsekakor izzvzeti in podčrtati podvig bojne skupine majorja Srečka Lisjaka, ki je s pogumno akcijo zavzela mejni prehod v Rožni dolini, premagala veliko močnejšo posadko agresorske JLA ter tako v odločilnih trenutkih odprla Sloveniji pomemben prehod na zahod.

Od slovenske osamosvojitve naprej lahko naše rojake na drugi strani meje, ki se v EU vse bolj tanjša, brez razlik in delitev obravnavamo kot enakopraven in integralen del slovenskega narodnega telesa. Republika Slovenija preko meddržavnih stikov aktivno podpira njihova prizadevanje za uveljavljanje narodnih pravic. Doma pa je naša dolžnost, da slovenski parlament končno sprejme zakon o pravicah Slovencev brez slovenskega državljanstva, ki ga že 14 let veleva naša ustava.

Zaradi zgrešenega političnega in ekonomskega sistema v času SFRJ ter jugoslovanskih vojaških interesov - kljub velikemu trudu, iznajdljivosti in požrtvovalnosti primorskega človeka v zadnjih desetletjih - razvoj Primorske po drugi svetovni vojni ni bil tak, kot bi lahko bil ali moral biti. Šele v začetku tretjega tisočletja končujemo z izgradnjo avtocestnega omrežja, kar bo ne samo še bolj približalo celotno Primorsko ostalim slovenskim pokrajinam, ampak posledično vzpodbudilo tudi hitrejši gospodarski in družbeni razvoj.

Zanj sta posebej pomembni obe novi visokošolski središči, ki sta se razvili v Kopru in Novi Gorici. Le s pospešenim razvojem znanosti in izobraževanja bo Slovenska Primorska enakopraven partner sosednjim italijanskim regijam, s katerimi bo lahko na ta način še bolj aktivno sodelovala v okviru skupnih evropskih projektov. Univerza v Kopru se pospešeno uveljavlja tudi v širšem mednarodnem prostoru. Upam, da bodo kmalu izpolnjeni tudi vsi pogoji za preoblikovanje novogoriške Politehnike v četrto slovensko univerzo. Uspehom na področju znanosti in izobraževanja se bodo nujno priključili še boljši gospodarski dosežki.

Praznik vrnitve Primorske k matični domovini je praznik vseslovenske povezanosti v boju za skupne vrednote, a hkrati tudi naše odprtosti v svet. Nikoli več se ne sme zgoditi, da bi bil slovenski narod žrtvovan na oltarju geostrateških ali ideoloških interesov. Današnja Evropa je Evropa enakopravnih narodov, in vesel sem, da takšno stališče delimo skupaj s sosednjo Italijo in drugimi partnericami v Evropski uniji, v katero smo vstopili lansko leto. Zunanja politika slovenske države je vedno temeljila na zavzemanju za dobrososedske odnose in tako bo tudi v skupni evropski prihodnosti.

Spoštovani dragi rojaki!

Danes prvič s proslavo, ki se spodobi za državni praznik, praznujemo vrnitev Primorske k matični domovini. Vesel sem, da smo končno zmogli ta državotvorni korak. Vesel sem, da bomo kmalu lahko praznovali podoben praznik z našimi rojaki na Štajerskem in tudi v Prekmurju. Z nekaj težavami, a nezadržno tudi v Sloveniji spoznavamo, da imamo v naši zgodovini veliko sijajnih dogodkov, ki so nas združevali in ki jih lahko iskreno skupaj praznujemo. To nas povezuje tudi v naših skupnih naporih za krepitev slovenske kulture in gospodarstva in za večjo blaginjo vseh.

Draga Primorska, draga Slovenska Istra in Goriška, iskrene čestitke ob tvojem in našem skupnem prazniku.

Slavnostni govor predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janše na slovesnosti v počastitev državnega praznika Dneva samostojnosti

Datum: 23.12.2004
Vir: Kabinet predsednika vlade
Rubrika: Govor

Odlomki iz tednika Žurnal.

Kako ocenjujete prvo leto svojega mandata?

Koalicija štirih strank je naporna, vendar ob sodelovanju vseh deluje. V tem času smo uresničili znaten del predvolilnih obljub. Zaustavili smo zaostajanje pokojnin za plačami, ki sta ga leta 2001 uzakonili LDS in nekdanja Združena lista ter z njim močno oškodovali vse slovenske upokojence. Vlada je začela varčevati pri sebi od letalskih prevozov naprej. Odpravili smo vrsto birokratskih ovir ter pocenili življenje državljanom in podjetjem. Odprava nalepk za avtomobile, znižanje cen notarskih storitev in možnost urejanja različnih upravnih zadev na vseh upravnih enotah v državi so le najopaznejši premiki v tej smeri. Že naslednje leto bomo znižali nekatere davke in poenostavili davčni sistem. Beležimo dobre makroekonomske rezultate. Povečuje se zaposlenost, gospodarska rast je bila v prvi polovici leta skoraj štiri, zadnje četrtletje celo preko pet odstotkov. Narašča število novoustanovljenih podjetij. Inflacijo smo kljub visokim cenam nafte na svetovnem trgu uspeli znižati in trenutno le še za 0.6 odstotka zaostajamo za ciljem, ki ga moramo doseči za prevzem evra. Pomembna se mi zdi naša povezovalna politika. Skušamo se, kolikor je mogoče, izogibati starim delitvam. Gradimo na poudarjanju dogodkov, ki so nas v preteklosti združevali, zato so pomembni trije novi prazniki. Poleg tega celotna vlada vsak mesec obišče eno regijo in se seznani s problemi ljudi in okolja. Ministri tako mnogo bolj življenjsko in hitreje rešujejo probleme v teh okoljih.

Kakšna je dediščina LDS?

Med tistim, kar je v podedovanem stanju dobro, bi izpostavil splošen mednarodni položaj države s polnopravnim članstvom v EU in Nato. Smo pa podedovali veliko dilem in slabosti. Npr. nepregleden proračun za letošnje leto s približno 70 milijardami tolarjev prevzetih obveznosti, za katere ni bilo pokritja, in smo morali težave reševati z rebalansom. Prejšnja vlada nam ni zapustila popolne bilance finančnega premoženja države, pregledne bilance nepremičnin v lasti države, ni bilo informacijskega sistema za spremljanje socialnih transferov ter informacijske podpore za kadrovsko načrtovanje. To pa je zelo pomembno, saj je čista slika pri financah, kadrih ter prostorskih pogojih osnova za racionalno upravljanje z državo. Tudi drugje ni bistveno boljše. Nedokončana je privatizacija, preveč je regulirano okolje za delovanje podjetništva, kar duši podjetniško iniciativo, davčni sistem je zapleten in nestimulativen. Nekritično so bila dana državna poroštva, ponekod ni zadostnega ali sploh nikakršnega kritja v nepremičninah. Za doto smo dobili nered v plačni politiki na vodilnih mestih v javnem sektorju, kjer so nesorazmerja velika. Naša vlada se sooča s podedovanimi velikimi socialnimi razlikami, več let umetno zadrževanim plazom stečajev v tekstilni industriji, togim trgom delovne sile in veliko zbirokratiziranostjo državne uprave. Šolski sistem je preveč centraliziran in se prepočasi odziva na zahteve iz okolja, institucije pravne države delujejo prepočasi, stanje je kritično, ko gre za finančni položaj občin. To je le nekaj poudarkov iz »bogate« dediščine prejšnje vlade, ki jih ne naštevam kot alibi za morebitno neukrepanje. Nasprotno. Mi smo že pred volitvami vedeli, da bo stanje bolj ali manj takšno in za nas predstavlja ustvarjalni izziv.

V nedeljo bo referendum o zakonu o RTV Slovenija. Opozicija je imela veliko pripomb na zakon.

Predlagatelji zakona smo argumentirano predstavili razloge za njegovo potrditev na referendumu. Žal so nasprotniki zakona pogosto zavajali javnost s polresnicami in neresnicami. Slovenija je članica EU in Nato. Na to bi se bilo dobro počasi že navaditi in znotraj teh okvirov tudi delati primerjave. Vlada zavrača stališče nekaterih, češ da bi predlagani zakon dobro deloval na Finskem ali v kaki drugi državi, pri nas pa zaradi nizke kulture ne bo. To je velika žalitev za Slovenijo, ki se ji bom vedno zoperstavljal.

Zakaj je potreben ta zakon? Je RTV tako problematična?

Za sprejem novega zakona obstaja veliko razlogov. Predvsem je treba urediti stanje v javnem zavodu RTV, saj je njegovo delovanje neučinkovito. Neizkoriščeni so potenciali in bogate izkušnje številnih sposobnih ljudi, ki so tam zaposleni. Razlog za spremembe je visoka stopnja politizacije upravljanja in urednikovanja, o čemer priča zasedba funkcije predsednika sveta RTV ter prepir predsednikov LDS in nekdanje ZL g. Ropa in g. Pahorja o tem, kdo ima večji vpliv na javni zavod. Tu je tudi neustavnost obstoječega zakona, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče. Zavezuje nas tudi koalicijska pogodba. Volivcem smo jasno povedali, da bomo predlagali spremembe, na volitvah pa smo za to dobili mandat.

Opozicija vam očita, da bo civilna družba izključena in da bo javna RTV postala državna.

Šele z novim zakonom bo RTV zares postala javna radio in televizija. V novem zakonu je prvič natančno opredeljena javna služba RTV, torej bo zdaj povsem jasno, katere naloge opravlja. Prepričan sem, da se lahko RTV v nekaj letih razvije v sodobno evropsko javno televizijo s kakovostnim in uravnoteženim programom. Potrebna je tudi kadrovsko boljša sestava organa upravljanja RTV. Naš zakon postavlja bistveno višja merila ter preprečuje prikrito politizacijo preko t. i. civilne družbe. Državljanke in državljani, ki plačujejo RTV-prispevek, morajo namreč imeti enake možnosti za kandidiranje v organ upravljanja. Nov zakon to omogoča. Doslej teh možnosti niso imeli. Morali so biti člani točno naštetih društev, bolje rečeno njihovih vodstev, da so lahko izbirali zastopstvo v svetu RTVS.

Večina medijev vam še vedno ni naklonjena. Tako je bilo, ko ste bili v opoziciji, in tako je še vedno.

To je dokaz svojevrstnega medijskega monopola, ki je trdovraten in tudi ideološko zamejen. Številni uredniki ne ocenjujejo dejanj kot takšnih, temveč jih sodijo po nosilcih. Vzorec je večkrat takšen: če nekaj naredi nekdo iz LDS, je to pozitivno, če pa isto stvar naredi nekdo iz SDS, je to negativno. Večina novinarjev za razliko od urednikov presoja bistveno bolj normalno. Zato lahko v naših časopisih velikokrat preberete povsem normalne in objektivne članke, ki pa nosijo bombastične protivladne naslove, ki ne odražajo vsebine novinarskega prispevka, temveč le bes posameznega urednika, ki še vedno ni prebolel volilnega poraza svojih miljenčkov. Sicer pa temeljna garancija neodvisnega novinarstva niso zakoni, ki so le nujen okvir, temveč sta to svoboda in pogum tistih, ki javno besedo oblikujejo. Njih je potrebno na prvem mestu zaščititi. Primer Mira Petka, fiasko dosedanje preiskave in sojenja kaže, da Slovenija tega še ne zmore v celoti.

Prodaja Mercatorjevega deleža KAD in SOD je bila zelo odmevna. Bo vlada preverila način prodaje?

Vlada o prodaji deležev KAD in SOD po zakonu ne odloča. Oba sklada imata z zakonom določene organe, ki delujejo po predpisanih postopkih. Ja, odmevala pa je prodaja manj kot tretjinskega deleža Mercatorja bistveno bolj kot desetine podobnih in tudi večjih prodaj v prejšnjih letih. To seveda ne pomeni, da če so prej delali kaj narobe, lahko tudi mi. Na takšno logiko ne bomo pristajali. Želim pa, da se zadeve v formalnem smislu merijo z enakimi vatli. V primeru Mercatorja se zdi, kot da bi nekdo dregnil v osje gnezdo. Ali nepovabljen stopil med nedotakljive. Nadzorni organi obeh skladov in druge nadzorne institucije so tisti, ki preverjajo prodajo in postopke v tem primeru. V obeh nadzornih svetih skladov so poleg tudi predstavniki opozicije. V prejšnjem mandatu nismo imeli nikakršnih možnosti, da bi predlagali kogarkoli v nadzorni svet KAD. Mi smo to možnost opoziciji dali. V nadzornem svetu KAD sedi član, ki ga je predlagala LDS. Ker prej tega nadzora ni bilo, nič ne bi škodilo, če bi nadzorniki malo pogledali tudi za nazaj.

Kritiki vam očitajo, da ni bilo javnega razpisa za prodajo.

Me prav zanima, kaj bi ti isti kritiki očitali vladi oziroma skladoma, če bi Mercator na takšnem razpisu prodala kaki tuji trgovski verigi. Obdolžili bi nas najmanj za propad celotne slovenske živilskopredelovalne industrije. Poleg tega sklada nista imela v lasti večinskega deleža podjetja in ga zato tudi nista mogla prodati na ta način.

Kako komentirate prijavo novinarja Financ na Evropsko komisijo?

Financ večinoma ne berem in ne vem točno, za kaj gre. Dobro pa poznam delo Evropske komisije in njenega predsednika Barossa, s katerim imava odlične odnose. Prepričan sem, da se Evropska komisija ne bo ukvarjala z novinarjem Financ. In zdi se mi nekoliko neugledno blatiti lastno državo v tujini samo zato, da bi se zaščitilo kak domač monopol.

Napoved razglasitve ekološke cone s strani Slovenije je, pričakovano, razburila Hrvaško. Kaj bomo s tem dosegli?

Uveljavili bomo pravico Slovenije do razglasitve suverenih pasov na morju. To pravico je naš parlament uzakonil šele na pritisk SDS potem, ko je prejšnja oblast dolgo časa vztrajala na stališču, da je Slovenija ozemeljsko prikrajšana država, ki te pravice nima. Slovenija danes obravnava svoj status pomorske države zelo odgovorno, kar se kaže tudi v njeni skrbi za ohranitev ekološkega ravnovesja v Jadranskem morju. Tudi zato je bil v parlamentarno proceduro vložen zakon, s katerim bo Slovenija razglasila zaščitno ekološko cono. Menim, da njena razglasitev ne bi smela povzročati razburjenja. Gre za suvereno pravico naše države. Republika Slovenija je naslednica sporazuma o epikontinentalnem pasu med nekdanjo Jugoslavijo in Italijansko republiko iz leta 1968, kar ji je ta tudi izrecno priznala. O svojem nasledstvu je Slovenija korektno obvestila Hrvaško in si bo tudi v prihodnosti prizadevala za sporazumno reševanje vseh vprašanj na področju Severnega Jadrana.

Ali bi lahko prišli do točke, ko Slovenija Hrvaške pri njenenem pridruževanjuv EU ne bo podpirala tako brezpogojno?

V interesu Slovenije je, da Hrvaška prične pogajanja in da na južni meji dobimo partnerja, ki uvaja evropske standarde ter kjer vlada drži dano ali podpisano besedo. Prepričan sem, da se hrvaška vlada dobro zaveda, da bo moralo pristopno pogodbo čez leta, ko bodo pogajanja končana, ratificirati 27 parlamentov držav članic EU, med njimi tudi slovenski. In da si ne želi, da bi njihova pristopna pogodba v slovenskem parlamentu doživela enako usodo, kot jo je v hrvaškem saboru doživel sporazum Drnovšek-Račan.

Katere reforme lahko napoveste za bližnjo prihodnost?

Vlada je julija imenovala odbor za reforme z nalogo priprave predlogov sistemskih sprememb, s katerimi bo uresničevala cilje in usmeritve Strategije razvoja Slovenije na ključnih področjih. Gre predvsem za konkurenčnost in gospodarsko rast. To je povezano z davčno reformo, privatizacijo in razvojem finančnega sistema, liberalizacijo in konkurenčnostjo gospodarskih javnih služb ter učinkovitim črpanjem sredstev EU. Naslednja prioriteta, učinkovita in cenejša država, je poveza- na s prestrukturiranjem javnih financ, privatizacijo in umikom države iz gospodarstva. Z reformo univerze se predlaga učinkovita uporaba znanja in inovativnosti, do moderne socialne države in višjega zaposlovanja pa bi prišli s predlogi reforme trga dela, reforme sistema socialnih transferov, zdravstvene reforme ter s spremembami in dopolnitvami pokojninskega sistema. Pri tej zadnji točki vlada v nobenem primeru ne bo predlagala podaljšanja starostne meje za upokojitev na 70 let, kot so to neodgovorno in tudi nestrokovno predlagali nekateri posamezniki. Opravljene analize stanja kažejo, da za to ni realne potrebe.

Bo vlada vztrajala pri prevzemu evra leta 2007? Ljudi je strah, da bo prišlo do nekontroliranih podražitev.

Strah je odveč. Da bi se izognili špekulativnemu dvigu cen ob uvedbi evra, bomo že od marca 2006 uvedli obvezno dvojno označevanje cen. Potrošniki se bodo tako postopoma navadili na primerjavo in bodo lahko na ta način sami učinkovito nadzorovali cene tudi v maloprodaji. Uvedba evra bo poenostavila poslovanje izvoznikom, ki so motor slovenskega gospodarskega razvoja.

V medijih se veliko ugiba o možnih menjavah nekaterih ministrov, na primer Bajuka, Vizjaka. Boste koga od ministrov zamenjali?

V primeru, če se bom res odločil za takšno potezo, tega ne boste najprej prebrali v medijih. V tem trenutku ne nameravam predlagati zamenjave nobenega ministra. Obstaja pa možnost, da bo do konca mandata prišlo d o kakšne menjave. Moja dolžnost je, da zagotovim nemoteno delo vlade, ki bo uresničila obljube, ki smo jih dali volivkam in volivcem ter izpeljala nujno potrebne reforme.

Spoštovani,

ko smo v Sloveniji leta 1991 določali državne praznike, se je na nekaj pomembnih zgodovinskih mejnikov pozabilo. Pozabilo se je, da smo se morali ohraniti in zavarovati že zdavnaj, da smo v času naše generacije lahko dobili svojo samostojno državo, ki jo je mednarodna skupnost priznala. Brez stoletne tradicije ohranjanja narodne identitete in brez dolge tradicije poskusov ustanovitve omejene ali čisto odkrite državnosti, bi nas tudi danes ne bilo. Eden takih poizkusov je bila utrditev severne in severovzhodne meje, brez katere bi izgubili Štajersko in Koroško in brez njiju bi najbrž tudi Prekmurje ne pripadlo matičnemu narodu, saj bi se ne moglo pripeti na strnjeno ozemlje. Zato je Maistovo dejanje pravzaprav ohranitev Slovenije in posledično predstavlja trdno osnovo, iz katere je lahko zrasla slovenska država. Zato je bilo treba Maistra in njegovo zavarovanje Štajerske in Koroške povzdigniti v državni praznik. To je bil naš dolg do tega izjemnega zgodovinskega mejnika, ki je pomembno utemeljil Slovenijo.

Pomembno pa je tudi, da se v državne proslave povzdignejo dogodki, ki nimajo svojega izvora samo v Ljubljani, pač pa tudi v drugih delih Slovenije, saj niso nič manj pomembni za ohranitev Slovencev. Zato smo zdaj poplačali dolg Primorski za njeno izjemno zvestobo slovenstvu z državnim praznikom, kakor bomo drugo leto to storili tudi s Prekmurjem. Pomembno je, da se končno zavemo, da je Sloveni ja kljub svoji geografski majhnosti velika in različna celota, ki je v zgodovini mnogokrat razdeljena doživljala različno usodo. Pa vendar je že dolgo hotela biti tako skupaj, kakor končno je zdaj. To željo po skupni enotnosti smo morali zapisati med državne praznike, da bomo tudi prihodnje generacije spominjali, kako smo nastali, se združevali in ohranili. In, ko gre za Štajersko in Koroško, kdo je bil tisti, ki nam je to s svojim pogumom in ravnanji omogočil.

Rudolf Maister je ena tistih osebnosti v slovenski zgodovini, katerih življenje in delo sta neločljivo povezana s procesom narodnopolitične emancipacije slovenskega naroda. Na prizorišče je stopil v času, ko se je slovenski narod soočal z negotovo usodo. Po stoletjih bivanja v mnogonarodnem okviru habsburške monarhije se je namreč znašel najprej sredi viharja prve svetovne vojne, nato pa se je po njenem koncu moral spopasti s pritiski velesil, ki so mali slovenski narod želele ozemeljsko osiromašiti. Poleg tega se je takratni slovenski politični vrh ob prehodu v jugoslovanski državni okvir moral soočiti z unitarističnimi pritiski beograjske elite. Političnim težavam so se pridružile še težke povojne socialne razmere, ki so dodatno otežile slovenski vsakdan.

V teh razmerah se je pokazalo, da vsi slovenski državniki niso kos zahtevnosti naloge. To je bilo očitno zlasti pri vprašanju razmejitve slovenskega etničnega prostora v novi evropski ureditvi. A bili so med slovenskimi voditelji tudi takšni, ki so se bili sposobni soočiti z izzivi. Voditelji, ki so imeli vizijo, kako naj se slovenski narod ohrani in razvije svoje potenciale kljub neprijaznemu mednarodnemu okolju. Takšen voditelj je bil Rudolf Maister. Vojak in pesnik. Kljub težkim razmeram je dokazal, da Slovenci v ključnih trenutkih znamo črpati iz lastne notranje moči in volje, se postaviti za svoj prav ter ubraniti svojo pot v zgodovini. Z bliskovito in odločno akcijo je rešil Maribor in takratno Spodnjo Štajersko ohranil v slovenski posesti. Trajno slovensko hotenje po svobodnem in celostnem narodnem razvoju je uresničil z energičnim vojaškim nastopom v prelomnih novembrskih dneh leta 1918.

Narodni svet za Štajersko je v tem delu naše domovine že od konca septembra 1918 začel ustanavljati svoje krajevne odbore, zlasti po mestih in trgih z nemško upravo. Hkrati so bile organizirane tudi narodne straže, po dokončnem razpadu Avstro–Ogrske in ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918 pa je tudi vojaška oblast prešla v slovenske roke. Avtoritete Narodnega sveta, ki je postavil novo slovensko oblast, prevzel pošto in železnico, nadzoroval vso oskrbo na slovenskem Štajerskem, s 1. novembrom 1918 niso več ogrožali ostanki prejšnje državne oblasti. Tega dne se je namreč major Rudolf Maister, poveljnik 26. črnovojniškega okrožja v Mariboru, razglasil za vojaškega poveljnika Države SHS v tem mestu. Istega dne mu je Narodni svet na njegovo zahtevo še formalno podelil poveljniški položaj in generalski čin, s čimer je dobil politično podporo.

Slovenska osvobodilna volja je delovala z roko v roki. General Maister je ukrepal hitro in še 1. novembra na osnovi svojega osebnega poziva slovenskim vojakom sestavil dve vojaški enoti, ki sta šteli približno 160 vojakov. Z njima je zasedel večino vojašnic in nekaj strateških točk v mestu. Obenem je ukazal odhod vseh tujih častnikov in vojakov do 3. novembra; ta dan je Maribor zapustilo več sto nemških častnikov in vojakov. Nekaj dni kasneje so slovenske vojaške enote na Štajerskem povezali v Štajersko obmejno poveljstvo, ki ga je vodil general Maister.

Pri utrjevanju slovenske oblasti na Štajerskem je bil ključnega pomena Maistrov mobilizacijski poziv 9. novembra. Na osnovi poziva je bil 21. novembra ustanovljen prvi Mariborski polk s tremi bataljoni, dopolnilnim bataljonom in posebnimi enotami s skupaj 70 častniki in 2000 vojaki. To je bila močna in pomembna slovenska vojaška formacija, ki je 23. novembra 1918 odigrala odločilno zgodovinsko vlogo. Tega dne so enote Mariborskega polka, skupaj z enotami Celjskega pehotnega polka, ki je tedaj štel okoli 1000 mož, v dobro pripravljeni akciji pod vodstvom generala Maistra razorožile in razpustile oboroženo mestno stražo Marburger Schutzwehr, ki je bila pod poveljstvom nemško usmerjenega mestnega sveta in je štela 1500 mož. Od tedaj slovenska oblast v Mariboru in okolici ni bila več resno ogrožena.

Od 23. novembra 1918 je imel general Maister svoje vojaške moči na razpolago za druge pomembne operacije, saj tedaj še ni bila določena severna meja nove države. Maister je začel vojaško prodirati na slovensko narodno mejno območje na Štajerskem in ga zasedel do Radgone, Šentilja in Kozjaka. Že pred tem je njegovo vojaštvo na slovenskem Koroškem zasedlo Mežiško dolino do Dravograda. Zasedba tega dela slovenskega narodnega mejnega območja na Koroškem in Štajerskem je bila izvršeno dejstvo, ki je prestalo tudi preizkus pariške mirovne konference in njeno določitev novega evropskega političnega zemljevida po končani prvi svetovni vojni.

Predlog za plebiscit, ki ga je za določitev državne meje na Štajerskem, podobno kot je bilo sklenjeno za Koroško, zahtevala Avstrija, ni bil sprejet. Vrhovni svet mirovne konference je sklenil, da je na tem območju Mura meja med Avstrijo in novo, 1. decembra 1918 oblikovano Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Hkrati je odločil, da Radgona pripade Avstriji, Maribor pa jugoslovanski državi. Tako je bil z mirovno pogodbo, ki jo je antanta 10. septembra 1919 v Saint–Germainu sklenila z Avstrijo, skoraj v celoti določen še danes veljaven del naše državne meje, ki jo je utemeljila narodno uveljavitvena volja generala Maistra in njegovih vojaških enot.

Muhavosti zgodovine takrat ni bilo zadoščeno. Preprečeni pa so bili tudi drugi poskusi, da bi se spremenil njen tok. V Mariboru se je namreč konec novembra 1918 razvilo močnejše stavkovno gibanje nemškega osebja železnic, pošte in sodnih nameščencev. Gibanje je ob nekaterih socialnoekonomskih zahtevah podpiralo nemške težnje po slovenskem ozemlju in je bilo predvsem politično. Ob podpori generala Maistra ga je slovenska oblast v začetku decembra onemogočila. Po zgodovinskih spremembah, ki jim je na Štajerskem odločilni pečat dal general Maister, je nato lahko Slovence iz Maribora in slovenske Štajerske upravičeno zajel samozavesten narodni ponos.

Maistrova narodna volja in volja slovenskega vojaštva ter vseh tedanjih slovenskih mož in žena, ki je temeljila v jasni in dejavni odločenosti doseči spoštovanje našega narodnostnega obstoja, je pomemben zgodovinski temelj naše narodne samozavesti. Ko premišljujemo o njej, nam razkriva moč zavedanja samega sebe, ki je vodila Maistra in njegove soborce. Bili so dovolj odločni, da so kljub izkušnji vélike vojne oziroma po »letih strahote«, kot je prvi svetovni spopad označil Ivan Cankar, hitro in učinkovito ukrepali na osnovi svoje narodne zavezanosti in spoznanja o daljnosežnosti tedanjega trenutka za narodovo življenjsko perspektivo. Slovenke in Slovenci že skoraj devet desetletij uživamo tudi sadove njihovega poguma. Od leta 1991 kot državljanke in državljani samostojne Republike Slovenije.

Maistrovo dejanje je bilo dejanje razsodnega in v prihodnost zazrtega človeka s srcem bojevnika, ki se bori za pravično stvar. V tem delu Slovenije je njegov pogum dajal zgled Šarhu in sobojevnikom v Pohorskem bataljonu, ko so se uprli tuji okupaciji v času druge svetovne vojne. Bil je zgled branilcem Peker maja 1991 ter slovenskim teritorialcem in policistom, ki so se na slovenskem Štajerskem in Koroškem še posebej pogumno zoperstavili agresorski JLA v vojni za Slovenijo. Tudi danes velik del poklicnega sestava slovenske vojske prihaja iz tega dela Slovenije, ki je pozitivno zaznamovan z Maistrovo vojaško tradicijo.

Dejanje, kateremu posvečamo današnji državni praznik, je bilo pogumno dejanje posameznikov in naroda v času, ki je bil v takratni Evropi čas delitev in razmejitev. Viharna noč po letih težke vojne preizkušnje. Noč, v kateri so se premikali mejniki, pokopavali stari okovi, pa tudi lepi spomini, postavljali temelji nove enotnosti in novih povezav.

Danes prvič praznujemo Maistrov dan kot državni praznik v času, ko je Slovenija kot samostojna država in članica EU po več kot 80 letih burne zgodovine pred vrati dobre prihodnosti. Zavarovali smo jo s povezavami v EU in NATO. Dosedanji razvoj nam je zagotovil dovolj dobro podlago, da se brez zategovanja pasu lahko soočimo z izzivi reform, ki jih načrtuje ali že izvaja praktično celotna Evropa. Zato, da bomo lahko povečali gospodarsko rast in zaposlenost ter na tej stvarni podlagi povečali blaginjo za vse. Da bomo lahko izkoristili pozitivne učinke globalizacije ter se zavarovali pred negativnimi. Tudi za izboljšanje našega gospodarskega in socialnega okolja sta potrebna pogum in večja enotnost. Tako kot so cagavost ljubljanske politike in pretirane delitve škodovale v maistrovih časih, tako nam lahko škodujejo tudi zdaj. Nasprotovati razumnim spremembam v svetu, ki se vsak dan hitreje spreminja, pomeni pristati na slabo prihodnost, povečano brezposelnost in gospodarsko nazadovanje. Slovenija si tega ne zasluži. Dovolj nas je, dovolj znamo in zmoremo, da lahko prav in pravočasno, kot je to leta 1918 zmogel Rudolf Maister, preberemo znamenja časa na našem in evropskem nebu ter naredimo vse, kar je v naši moči, da priložnosti ne bodo ostale neizkoriščene.

Spoštovani sodržavljani in sodržavljanke, Slovenke in Slovenci, iskrene čestitke ob državnem prazniku, dnevu Rudolfa Maistra. Njegova zgodovinska dediščina je ubranjena severovzhodna meja. Njegova duhovna dediščina pa so tudi ljubezen do domovine, znanje, pogum in pesem. Ohranimo vse to tudi prihodnjim rodovom.

Maistrovi slovenski vojaki na položaju.

27.12.2005
Slavnostni govor predsednika DZ Cukjatija ob dnevu samostojnosti in enotnosti

Slavnostni govor predsednika Državnega zbora Republike Slovenije Franceta Cukjatija, dr. med., v počastitev državnega praznika dneva samostojnosti in enotnosti, ki ga je imel 23. decembra 2005 na državni slovesnosti v Cankarjevem domu

Spoštovani predsednik republike dr. Janez Drnovšek, predsednik vlade g. Janez Janša, poslanci in ministri, visoki predstavniki politike, cerkve in javnega življenja, ekscelence, Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani, dragi rojaki!

Praznujemo dan samostojnosti, ki ga prvič praznujemo tudi kot dan enotnosti slovenskega naroda – našega naroda!

Lepo je biti narod, a še težje je ostati narod, najtežje pa je postati in ostati samostojen, suveren, enoten, nerazdeljen narod.

Kaj pravzaprav množico posameznikov spremeni v narod?

· Skupni jezik? Tako na Portugalskem kot v Braziliji govorijo portugalsko – pa ne gre za isti narod.

· Skupna zgodovina? Skupna usoda? Stoletja smo imeli z Avstrijci skupno usodo – pa nismo en narod.

· Skupno ozemlje? Kurdi živijo kot manjšine v treh državah – pa so velik narod.

Kaj torej množico posameznikov spremeni v narod? Jezik ne. Zgodovina tudi ne. Celo skupna državna meja ne. Podobno kot družina, ki se razprši na vse strani sveta, še vedno ostane družina, če njeni člani ohranjajo zavest pripadnosti. Tako tudi narod ostaja narod, dokler v njegovem prebivalstvu živi zavest pripadnosti. Skupni jezik, zgodovina in ozemlje so le pogoj, da se zavest pripadnosti ohranja in poglablja. In ko se te pripadnosti človek zave, ko jo sprejme in se je veseli, pa se ta zavest razcveti v »ljubezen do domovine«.

Zavest pripadnosti slovenskemu narodu sega daleč v zgodovino, le pokazati in razodeti se dolgo ni znala. Še v prvi polovici 18. stoletja smo bili Slovenci brez višjih slojev, brez tistih, ki bi lahko oblikovali in zastopali družbenopolitične in kulturne interese slovenskega ljudstva.

V drugi polovici 18. stoletja pa se je že začel slovenski narodni preporod, ki si ga brez Antona Tomaža Linharta ne moremo zamišljati.

Na začetku 19. stoletja, v času Ilirskih provinc, je prišlo do prvega, čeprav še nejasnega narodnega prebujanja na političnem področju. V ospredje je stopilo tudi vprašanje, kdaj bo slovenski narod dobil narodnozavedno meščanstvo in kdaj bomo Slovenci dobili jezik, ki bo zmožen izražati najvišje znanstvene in umetniške stvaritve. Takrat nam je zgodovina podarila Jerneja Kopitarja, Matija Čopa, Franceta Prešerna in Antona Martina Slomška.

S ponosom bi lahko navedli še vrsto imen, ki jih je gnala zavest pripadnosti slovenskemu narodu, zavest, na podlagi katere je zorel slovenski jezik in zorela politična misel. Tako smo sredi 19. stoletja dobili slovenski narodni program Zedinjene Slovenije, Prešeren pa je zapel:

»Prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencev dom, naj zdrobe njih roke si spone, ki jih še teže!«

Osnova narodne pripadnosti ni bil jezik, ampak je bila zavest pripadnosti tista, ki je spodbujala razvoj slovenskega jezika. In niso bile državne meje tiste, na katerih bi temeljila narodna identiteta, saj smo te meje vzpostavili šele slabih 150 let kasneje. Iz zavesti pripadnosti slovenskemu narodu, iz ljubezni do domovine, do tiste domovine, ki je bila takrat lahko samo še v sanjah, se je rojevala in oblikovala slovenska narodna identiteta.

In iz teh korenin se je v drugi polovici 19. stoletja razcvetelo društveno življenje, čitalnice, tabori, pestro narodnopolitično gibanje. Prvič v zgodovini smo Slovenci v veliki večini izvolili v deželne zbore ljudi, ki so zastopali slovenske narodne interese.

A še vedno je prevladoval občutek, da smo premajhni za samostojno življenje. In že takrat so mnogi naši politični voditelji iskali rešitev v sožitju z »jugoslovanskimi brati«. Ta klic k združitvi z južnoslovanskimi narodi, »Ilirija oživljena«, to pomanjkanje samozavesti nas je potem spremljalo daleč v dvajseto stoletje.

Sledilo je burno politično življenje. Spopad konservativcev in liberalcev, boj za strankarsko prevlado, politične trgovine v okviru umirajoče habsburške monarhije..., dokler se ni v drugi svetovni vojni narod dokončno razklal.

Ves ta čas pa je bilo vedno znova slišati posamezne politične pozive za samostojno Slovenijo, pozive, ki so vedno znova končali v malodušju in jugoslovanskem objemu. Tako je

· 30. maja 1917 dr. Anton Korošec v Dunajskem parlamentu prebral deklaracijo, v kateri je zahteval zedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov v samostojno državo, v okviru monarhije;

· februarja 1921 so slovenski kulturniki objavili izjavo, v kateri so se zavzemali za ohranitev individualnosti slovenskega naroda;

· leta 1933 smo dobili celo nacionalni program slovenskih komunistov, izražen v brošuri "Boj za osvoboditev in združitev slovenskega naroda".

A tudi pri njih je ideja samostojne Slovenije postopno bledela, dokler se v začetku druge svetovne vojne ni dokončno utopila v internacionali. Postala je žrtev velikih političnih kupčij in ideoloških spopadov.

A prav v teh usodnih časih okupacije sta se izven okvira politike, v slovenskih srcih, razcveteli domoljubnost in vse večja vnema za osvoboditev Slovenije. Oba politična bloka, tako revolucionarni kot protirevolucionarni, sta mobilizacijo javnosti gradila na tej nesebični volji: ohraniti svoj dom, svojo domovino. Ohraniti pred uničujočim nasiljem, ki ga je po eni strani povzročal okupator, po drugi pa revolucija.

Ko sta nas preplavila fašizem in nacizem, so se mnogi znašli v partizanskih vrstah. Nekateri so bili prisilno mobilizirani, nekateri so v partizane pobegnili pred okupatorjem, da si rešijo golo življenje, večina pa se je partizanom pridružila v iskreni volji osvoboditi domovino. Mnogi pa so se znašli na drugi strani. In tudi tu so bili nekateri prisilno mobilizirani, nekateri so se med domobrance zatekli pred revolucionarnim nasiljem, večina pa se jim je pridružila v iskreni volji zavarovati svoj dom, svojo domovino.

Veliko domovinske ljubezni je bilo v naših očetih in stricih. Ne le tistih, ki so bili v partizanskih vrstah, ampak tudi tistih, ki so se znašli na drugi strani. Pridružujem se dr. Francetu Bučarju, ki je letos poleti izjavil (citiram): »Reči, da so bivši domobranci narodni izdajalci, je norost in v bistvu kriminal.« (Delo, 18.6.2005). Jaz bi še dodal: »Reči, da so se partizani borili za zmago boljševizma, je norost in v bistvu kriminal.«

Eni kot drugi so namreč šli pod orožje iz ljubezni do domovine. Eni kot drugi pa so – žal – ne samo v okupatorju, ampak predvsem v svojih bratih onstran ideološkega prepada videli še hujšega sovražnika. Zato je ljubezen do domovine tako žalostno končala. V sovraštvu in narodni razklanosti.

Kakšno moč bi v tistih usodnih časih pokazal slovenski narod, če bi takrat uspeli združiti ves ta domoljubni potencial, če bi znali vse te potoke ljubezni do lastnega doma združiti v eno samo deročo reko domoljubnosti. Pristna ljubezen do domovine namreč ni ujeta v strankarske predale in nima ideološkega predznaka. Najdemo jo lahko pri vseh, ne glede na svetovnonazorsko prepričanje. Je cvet, ki raste iz največjih človekovih globin.

Ljubezen do domovine pa ni samo ljubezen do travnatih poljan in zasneženih planin, do slovenskih mest in vasi, ampak je to tudi ljubezen do tistih, ki živijo v teh mestih in vaseh. Ljubezen do domovine ni sam