Zgodovina Slovenije na Internetu (linki), subjektivni pogled


Zgodovina Slovenije na Internetu (linki), subjektivni pogled



Med kritičnimi zgodovinarji priljubljen epigram pravi: "Bog je vsemogočen, a celo On ne more spreminjati preteklosti. Za to je ustvaril zgodovinarje." John Stachel, 1983 (rojen leta 1928 - fizik in filozof znanosti)

Slovenska beseda, plemenita zgodovina, je zapisana z lastno pisavo (vsaj pred 3000 leti) in slovenska duša je rodila demokracijo (izbira karantanskih knezov) ŽE, ko so plemena, ki nas danes učijo lažne zgodovine in lažne demokracije, še darovala lastne sinove na oltar okrutne plemenske oblasti in je bila njihova edina "pisava" zapisana v spominih na nasilje nad lastnim in zavojevanimi ljudstvi, plemeni.
Kje je napaka v zlajnani trditvi: »Čudež je, da smo Slovenci sploh preživeli, ko pa smo tako majhen narod.«
Resnica je prav nasprotna! Preživeli smo ravno zato, ker smo ostanek nekoč mogočnega in prevladujočega naroda, ki je v miru živel v večini srednje Evrope in to od pradavnine, ki je vsaj 1000 let pred Kristusom razvil tudi svojo pisavo (predhodnico latinice).
Do danes se je ozemlje skrčilo zgolj na Slovenijo, dokazi za prvobitnost, avtohtonost slovenskega kmečkega človeka so: enkratna dvojina, šest sklonov, številna (okrog 60) in izjemna narečja, arhaične besede (gučati, dveri, veda, gora, obrežje, drveti, jar, palica, kruh, štenge, kapura, upanje, vože, jama, čer-čeri, kal - kalce, vas, hrepenenje, otrok, kozarec, kupica, kup, gnoj, ogenj, kurent - korant, nor - norost, dež, graba, zobače, izgovorjava števil - najprej enice, ...), navade - običaji, legende, stara imena krajev, ki so jih od Slovencev prevzeli Rimljani, venetski napisi iz 10. - 6. stoletja pred Kristusom, starejši od rimske države (Atestinske tablice iz 5. stoletja pred Kristusom), podobnost slovenščine z bretonščino in sanskrtom, kozolci posejani do Švice. Bretonci se sami imenujejo Breizhiz - ljudje z obrežja - "Brežic". Naši izvirni priimki (čeprav so nastali, kot povsod po Evropi, v srednjem veku) pričajo o naši inovativnosti, demokratičnosti, tudi genski zapis (Y kromosom) je bližje Čehom in Norvežanom, kot nekaterim, ki nas hočejo na silo pobratiti (kot kaže imajo "bratski" vsiljivci med "politiki" kar velik uspeh - a zadaj je nečloveška mašinerija kolonialnih obveščevalnih služb - podobno kot v Ukrajini in Belorusiji). Naša narava je izrazito drugačna od sosedov, je introvertirana in prilagodljiva (tudi naivna), kar sicer tujci cenijo, a prav ti lastnosti sta nas hkrati, skozi stoletja, stali izgube večine etničnega ozemlja. Naš temperament je zelo slovaško-češki ... Lep primer naše duše je zadnja prevara, ki so jo za svojo "kupili" Rezijani, ki se zmanipulirani večinsko odrekajo slovenstvu. Naj razume kdor more.

MOJI KRITERIJI PRI UVRŠČANJU OSEB IN DOGODKOV V ZGODOVINSKO VREDNOSTNO LESTVICO

Življenje je najvišja vrednota. Morilec težko dojame usodo žrtve, večina morilcev bo utemljevala svoj zločin z vzvišenimi cilji tam nekje v bodočnosti.

Spremembe v narodovem občestvu so utemljene le, če nudijo duhovno, materialno in demografsko primerljivost z drugimi narodi ali vsaj ustavijo primerjalno nazadovanje, in če pri tem ne puščajo za sabo enoumja, polj smrti civilistov in ujetnikov.

Kakšen daljnji sorodnik je vključen v zgodovinski pregled, a morebiti njegova teža ni tako velika. Moj pogled seveda ni popoln.

Če ponovimo, kje je napaka v zlajnani trditvi: »Čudež je, da smo Slovenci sploh preživeli, ko pa smo tako majhen narod.«
Resnica je prav nasprotna! Preživeli smo ravno zato, ker smo ostanek nekoč mogočnega in prevladujočega naroda, ki je v miru živel v večini srednje Evrope in to od pradavnine, ki je vsaj 1000 let pred Kristusom razvil tudi svojo pisavo (predhodnico latinice).
Do danes se je ozemlje skrčilo zgolj na Slovenijo, dokazi za prvobitnost, avtohtonost slovenskega kmečkega človeka so: enkratna dvojina, šest sklonov, številna (okrog 60) in izjemna narečja, arhaične besede (gučati, dveri, veda, gora, obrežje, drveti, jar, palica, kruh, štenge, kapura, upanje, vože, jama, čer-čeri, kal - kalce, vas, hrepenenje, otrok, kozarec, kupica, kup, gnoj, ogenj, kurent - korant, nor - norost, dež, graba, zobače, izgovorjava števil - najprej enice, ...), navade - običaji, legende, stara imena krajev, ki so jih od Slovencev prevzeli Rimljani, venetski napisi iz 10. - 6. stoletja pred Kristusom, starejši od rimske države (Atestinske tablice iz 5. stoletja pred Kristusom), podobnost slovenščine z bretonščino in sanskrtom, kozolci posejani do Švice. Bretonci se sami imenujejo Breizhiz - ljudje z obrežja - "Brežic". Naši izvirni priimki (čeprav so nastali, kot povsod po Evropi, v srednjem veku) pričajo o naši inovativnosti, demokratičnosti, tudi genski zapis (Y kromosom) je bližje Čehom in Norvežanom, kot nekaterim, ki nas hočejo na silo pobratiti (kot kaže imajo "bratski" vsiljivci med "politiki" kar velik uspeh - a zadaj je nečloveška mašinerija kolonialnih obveščevalnih služb - podobno kot v Ukrajini in Belorusiji). Naša narava je izrazito drugačna od sosedov, je introvertirana in prilagodljiva (tudi naivna), kar sicer tujci cenijo, a prav ti lastnosti sta nas hkrati, skozi stoletja, stali izgube večine etničnega ozemlja. Naš temperament je zelo slovaško-češki ... Lep primer naše duše je zadnja prevara, ki so jo za svojo "kupili" Rezijani, ki se zmanipulirani večinsko odrekajo slovenstvu. Naj razume kdor more.



V napisu beremo:
(TI) KI SI OD SLOVENCEV, (PRIDI) Z DAROM TROMOŽJU
Ali FONETIČNO :
KI SI UT SLOVONICU S TRUMUŽJATJI DONOM.
Kar je v slovenetskem originalu izgledalo:
XI UTU SLOVONICU S TRUMUSIATII DONOM
Zgornja najdba je iz Karnijskih Alp iz 2. stoletja pred Kristusom - v Karnijskih Alpah, ki imajo ime po Karnih, enem izmed venetskih plemen, v današnji severovzhodni Italiji, je kraj z imenom Lagole di Calalzo. Ime kraja že samo pove, da je povezano z vodo - lagole je jezerce, medtem ko je Calalzo (fonetično Kalalco) poitalijančena beseda kalce, ali manjšalna oblika slovenske besede kal. Kal je namreč v slovenščini kotanja s stoječo vodo. Že v davnini so ljudje zahajali v ta kraj, zaradi njegovega zdravilnega slovesa. Učinek vode so pripisovali enemu izmed venetskih božanstev Trumužijadu, Trumusijatu ali Trumuskatu, kar v sodobni slovenščini pomeni Tromožje. Venetsko božanstvo Tromožje ali Trumožijat nedvomno kaže na najtesnejšo jezikovno sorodnost Slovencev in Venetov, ki je ni moglo izbrisati niti 2500 let. V kraju so našli več venetskih napisov posvečenih Tromožju, saj je predstavljal središče čaščenja tega venetskega božanstva. Na enem izmed napisov na ročaju posode za zajemanje vode, pa je tudi napis KALO DIBA (DIVA), kar pomeni KAL ČUDEŽA ali čudežna kotanja s stoječo vodo. V staroslovenski besedi DIBA namesto DIVA, zaradi betatizma v rodilniku ednine, namreč gre za pomen "čudeža". Za nas Slovence pa je še pomembnejši napis na ročaju Ca 62, prav tako iz tega najdišča. Napis izhaja iz pozne venetske dobe, ko so Veneti že prevzeli latinsko abecedo in bili že podvrženi postopnemu raznarodovanju. Če so črke že latinske, pa je jezik še zmeraj venetski oz. slovenetski, kar je razvidno iz pomena besed. Prav tako pa je venetski tudi način pisanja, kar kaže punktiranje pri nekaterih črkah in pisanje brez presledka (“in continuo”).

Veneti so bili, glede na ostanke, dobri astronomi, botaniki, umetniki, poznali so nastanek vesolja (ki ga je ustvaril bog Svetovid), poznali so Rimsko cesto, nekatere planete, bili so zelo vraževerni, častili so gore kot njihovi predniki (Trimuzjadi-triglav, zima-himalaya) in seveda konje, podobno kot trojanci. Tudi venetologi delajo prehitre sklepe, napake. Npr. Borova trditev napisa "Osti jarej", ki naj bi pomenil "osti jar" - torej mlad - najverjetneje ni pravilna. Besedo jar si je izposodil iz poznejših časov, torej iz 10. stoletja, ko so v Karantanijo že začeli vdirati Obri oz. Avari, nekdanji nomadski narodi izza Karpatov, današnji Srbi. Beseda "Osti jarej" najverjetneje pomeni "ostani rajni", oz. staroslovensko "duhovni" kar se ujema s krajem najdene ploščice, kjer je nekoč počival pokojnik.


Škocjanski napis - OSTI JAREJ (po Boru Ostani mlad, po drugih interpretacijah "ostani rajni".) iz časov pred prihodom Rimljanov.
Ostali smo mladi, "kar nas je sinov slovenske matere!" (pravi Prešeren v originalu Zdravice, uradna verzija je s strani "šumadijske" klike cenzurirana) - Slovenci smo torej živi fosili, kako dolgo še? To kar (nas) niso pokončali Nemci, Italijani in Madžari bodo, kot kaže, dokončali bratje "brača". Mesta so že padla, vasi pa se hitro praznijo - in to je razlika med današnjim časom in starimi časi (Avstrija, Rim) - takrat so kmetje ohranili staro kulturo za nas, mi pa jo bomo dokončno zapravili za potomce. Tako kot smo izgubili svoj jaz v Avstriji, Italiji, na Madžarskem, Hrvaškem - no, ni še vse izgubljeno, a biološko in kulturno smo na psu. In to ravno v trenutku, ko se je zdelo samoumevno, da bomo preživeli, ko smo Obre in Avare, ki smo jih vojaško premagali že v 9. stoletju, dokončno pregnali leta 1991 - a kot kaže, temu ni tako - ta zmaj v miru in po tihem pod krinko novoreka moderne sociologije neizprosno melje svoje žrtve (pod krinko človekovih pravic žre kulturo, ki ga je sprejela, oziroma so mu jo dodelile velesile po prvi vojni) ... Smo v popolni paralizi neobizantinskega zmaja - in kdo so Obri in Avari, tisti iz 8. in 9. stoletja in kje so danes? Avari in Obri so Bolgari in ostali prišleki (Srbi), ki jih danes imenujemo "južni Slovani", a to so v resnici ljudstva iz srednje Azije, ki so prevzela slovanski, venetski (lingua franca), jezik, podobno kot so vsa priseljena ljudstva v ZDA sprejela angleški jezik. Zadnji svoje vrste smo in ... Tako malo nas je ostalo (mini evropski rezervat starega ljudstva z dvojino), a brutalnim kolonizatorjem smo še zmeraj odveč in sedaj pripravljajo dokončno rešitev slovenskega vprašanja (podobnost z Judi) - ta rešitev je znana iz sporazuma Stalin-Hitler, Hitlerjev načrt je hvala Bogu propadel, a kaj, ko je njemu enak, preživel Stalinov načrt (v navezavi z muslimanskimi fundamentalisti, ki javno zanikajo holokavst) in njegova brutalna politika bo pokončala, ne samo nas, ampak vse EU naivneže. No - EU kultura ne bo prvič propadla. Protislovno a resnično, izobilje bolj škoduje kot skromno trdo življenje. Evropa je, zaradi neprijaznega podnebja - klime, posledično težkega življenja, zmeraj znala, zaradi naravne želje po preživetju, razviti, protislovno, nek navidezni kulturni, socialni in ekonomski raj, ki nato kot magnet privlači ostala ljudstva (ki zmeraj znova uničijo, požgejo in razrušijo "Rim"), a to izobilje hkrati pomeni konec zagona, pomeni propad generacij rojenih v izobilje truda staršev - in taki cikli se v Evropi pojavljajo skozi tisočletja. Tisto, kar je poučno, je, da so Slovenci v tem kaosu trpljenja, izobilja in pohodov raznih hord, uspeli ohraniti prvobitno izročilo, jezik, itn, izpred vsaj 3000 let. No, tudi ostala ljudstva so naslednice svojih prednikov, a redka so uspela ohraniti toliko avtohtonega (arhaične besede, zgodbe, dvojino, sklanjatve, ...) - res smo živi fosili.
Slovenci, ki jim ni vseeno za lasten obstoj, kulturo, mi občasno pošljejo določene povezave na spletne strani z zgodovinsko tematiko - zgodovino Slovenije (Slovencev), celo v tujih jezikih (angleščina, švedščina, itn). Veliko odličnih vsebin prispevajo tudi zamejci in zdomci - ki še toliko bolj čutijo manjko zgodovinskih in kulturnih vsebin na svetovnem spletu. Nekatere spletne povezave so objavljene tudi na tej strani, kot recimo:
*www.slovenienhistoria.se (Švedska - zanimiv jezik)

Uvod v zgodovino Slovencev, ki naj temelji na virih in ne na neokolonialnih argumentih moči, naj bo Plečnikov načrt - maketa slovenskega parlamenta. Načrt je že zgodovina, realizacija pa bodoča sedanjost.

Plečnikov načrt - maketa slovenskega parlamenta.
Plečnikov načrt - maketa slovenskega parlamenta. V zgradbi se skriva tako horizontalna kot vertikalna dimenzija človeka, naše kulture, tradicije; tuzemeljsko in presežno - šele oba principa skupaj izpolnjujeta celoto našega bivanja. Ali bo ta enkraten načrt sploh kdaj realiziran? Če smo zgradili avtoceste, kjer se je s financami delalo kot svinja z mehom, potem zgradimo še Plečnikov parlament. Ceste so bile v glavnem zgrajene za ekološko sporen tranzit globalizirane robe preko Slovenije - naredimo še vendar kaj zase. Če ni denarja, ga pa zbirajmo preko prostovoljnih prispevkov. Po letu 1938 v Ljubljani ni bila zgrajena zgradba, ki bi lahko šla v anale svetovne arhitekture (morebiti je delno to uspelo na nivoju Slovenije z viaduktom Črni Kal, vendar se postavlja upravičen pomislek zaradi posega v enkraten kraški svet), ki bi jo lahko brez sramu uvrstili na razglednico - kartico Ljubljane in Slovenije. S tem nočem reči, da slovenski arhitekti druge polovice 20. stoletja niso bili odlični, bili so, a na žalost so bili ujeti v eno dimenzijo ene politične resnice in v čas, ki ni dovoljeval uspešnega posameznika, izjeme so seveda bili oblastniki.

Od prapoka preko človeka, Veneta, do novega veka in Slovenije.
.

Najzgodnejši človečnjaki iz rodu Homo (zeleno) so se razvili v Afriki pred okoli 2,5 milijona let in se razširili vse do jugovzhodne Azije. Pred 500000 leti se je od njih ločila veja Neandertalcev (rumeno), ki so pretežno poseljevali Evropo še pred 40000 leti. Sodobni ljudje (rdeče) smo se razvili v Afriki pred okoli 200000 leti. Številke ob rdečih migracijskih tokovih nakazujejo, koliko tisoč let je približno minilo od prihoda vrste Homo sapiens, ki je kot nekakšen neustavljiv plaz zlahka prekril cel planet in pred nedavnim celo zašel na enega izmed sosednjih svetov (Luno).
.......... ...........

Začetek Vesolja z velikim pokom (Prapokom) 20 000 000 000 let pred našim štetjem.

Vsak začetek je težak, tudi za naše jamske dedke in babice izpred 10-tisoče let.


Koščeno piščal so odkrili v ostalinah okoli 45.000 let starega neandertalčevega ognjišča (Divje babe).

Venetski zapis, ki nas poimenuje "Slovenci" (SLOVONICU), 2. stol. pred Kristusom.

Simbol slovenstva je okoli 2500 let stara posoda, halštatska, Venetska vedrica.
............ ..................
Med 5. in 6. septembrom leta 394 sta si v zgornji Vipavski dolini stala nasproti rimski krščanski cesar Teodoziji in rimski uzrupator poganski Evgenij. Krščanski Teodozij s pomočjo silovite burje zmaga.

Knežji kamen,
je bil kar odlomljen rimski steber, za začetek praktično,
568 - začetek naseljevanja Slovencev v alpskih deželah (druga, z mnogimi dokazi podkrepljena teorija je, da smo Slovenci v večji meri potomci, vsaj 20.000 let znanih, tukaj živečih Venetov); 623-658 - Slovenci v okviru Samove države, prvi karantanski knez Valuk; pribl. 740 - zveza Karantancev z Bavarci, Slovenci pridejo pod frankovsko oblast; po 750 - začetki pokristjanjevanja; 763-772 - upori zoper pokristjanjevanje po 820 - konec domačih knezov v Karantaniji; 863 - prihod Cirila in Metoda v Veliko Moravsko; pribl. 870 - knez Kocelj v spodnji Panoniji.;

Venetski napis iz časov Rimskega imperija (Bug oša so višad - Bog [naj bi] obšel to višavo), zelo zanimivo. Očitno smo staroselci iz zasedenih rimskih provinc: Pannonia, Noricum (Karantanija), Istria, Raetia (Švica), Vindelicia (Bavarska), Venetia, Dalmatia.

Brižinski spomeniki
972 - 1039
Če bi ded naš ne grešil, bi mu na veke bilo živeti, starosti ne prejeti, nikoli skrbi imeti, ne solznega telesa, temveč na veke bi mu bilo živeti ...


Ema Krška slovenska kneginja in graditeljica, svetnica
983 - 1045

Herman iz Karintije, prvi znani slo. znanstvenik, matematik
12. stoletje


grofje Celjski
1130 - 9.11.1456

Veronika Deseniška - usodna leta, ljubezen in smrt 1422-1425

Erazem Predjamski
15. stol.

Žiga Herberstein 1486 - 1566
vojščak, diplomat, pisatelj

Primoľ Trubar
1508-1586
Protestant,duhovnik, začetnik slovenskega knjižnega jezika in naš prvi pisatelj. Rodil se je na Raščici. Leta 1547 je moral v izgnanstvo v Nemčijo, pridigar v Rothenburgu ob Tauberi, kjer je leta 1550 nastalo prvo tiskano Trubarjevo delo in prva slovenska knjiga Katekizem.

Dalmatinova Biblija iz leta 1584

Turjaški grad, boj proti Turkom
Bitka pri Sisku: 1593-1993

Janez Vajkard Valvasor
1641 - 1693

AVGUŠTIN HALLERSTEIN (kitajsko - Lieou Song K`iao Hien)
(18.8.1703 - 29.10.1774)

Anton Janša, čebelar vseh časov
1734 - 1773

Menih jezikoslovec Marko Pohlin
(1735–1801)

Jurij Vega - matematik (logaritemske tablice smo uporabljali do uvedbe računalnikov), vojak, astronom
23.3.1754 - 17..9.1802

Krater poimenovan po J. Vegi na Luni.

RAZSVETLJENSTVO
Žiga Zois (*1747 - † 1819)

Valentin Vodnik
3.3.1758 - 8.1.1818

Rokovnjači do 1853 (za ene razbojniki, za druge junaki).

Friderik Baraga, misijonar v Kanadi
1797 - 1868

Anton M, Slomšek
26.11.1800-4.9.1862

France Prešeren
3.12.1800 - 8.2.1849
Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat' dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, da rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!

Dr. Fran Miklošič, slavist, rektor na Dunaju
1813 - 1891

Peter Kozler
1824 - 1879

Prvi etnični zemljevid Slovencev in Slovenije (Kozler 1824 - 1879)

Fran Levstik * 28. 9. 1831 - † 16. 11. 1887

DAVORIN JENKO
9.11.1835 - 25.11.1914

Jozef Stefan
1835 --1893

Josip Jurčič * 4. 3. 1844 - † 3.5. 1881

SIMON GREGORČIČ 15.10.1844 - † 24.11. 1906

JAKOB ALJAŽ
6.6.1845 - 4.5.1927

Semeniška knjižnica

1868 - v Ljutomeru poteka prvi slovenski tabor.

Ivan Tavčar
(1851-1923)

Skladatelji Ipavci (Slovenec sem)
19. stoletje

Dr. KAREL GROSMAN (1864 - 1929) (odvetnik, filmski amater, kulturni delavec…)

Fritz Pregl (nobelovec - kemija)
1869 - 1930


Jože Plečnik arhitekt
1872 - 1957

General Maister
29.3.1874 - 26.7.1934

Ivan Cankar
10.5.1876 - 11.12.1918

Alojz Gradnik
3. 8. 1882 – † 14. 7. 1967

Dr. Milan Vidmar [mílan vídmar], slovenski elektrotehnik in šahist,
* 22.6. 1885, Ljubljana, Avstro-Ogrska, † 9.10. 1962.

Edvard Rusjan, prvo slo. letalo
1886 - 1911

Franjo Malgaj
10.11.1894 - 6.5.1919

Herman Potočnik, vesoljska tehnika
1892 - 1929

Slovenski impresionisti: Grohar, Jakopič, Jama, Sternen
- prehod med 18. in 19. stoletjem

Leon Štukelj
12.11.1898 - 8.11.1999

Božidar Jakac *16.7. 1899 - †12.11. 1989

Vladimir Bartol - Alamut 24. 2. 1903 - † ?.9. 1967
- 1938 napisal zgodovinski roman Alamut (o muslimanskem fundamentalizmu), ki je po letu 2001 postal svetovna uspešnica, sedaj ga cenimo, prej pa je bil doma bolj prezrt pisatelj ...

Srečko Kosovel 18.3.1904 - † 27.5. 1926

Edvard Kocbek * 27. 9. 1904 - † 3.11. 1981
Krščanski socialit, po II. vojni preganjan, hišni pripor, dolga prepoved objavljanja, razkrije povojni poboj civilistov in ujetnikov domobrancev - protirevolucionarjev..

Tigrovec Danilo Zelen 1907 - 1941
TIGR, prvi upor na svetu proti fašizmu že leta 1924 in upor proti okupatorjem v sloveniji, 13. maja 1941.

Boris Pahor, tržaški pisatelj 1913

Stane Sever - vrhunski igralec (Ljubljana, 21.11.1914– Ribnica na Pohorju, 18.12.1970), actor, film director and professor at AGRFT.

Frane Milčinski - Ježek 14.12.1914 – † 27.2.1988

Vitomil Zupan (1914–1987)


Izumitelj Peter Florjančič 1920 ... razpršilec, statve za invalide, airbag, snow-shuttle, okvirček za diafilme, stroj za brizganje plastike itn. Prijateljeval je z egipčanskim pašo Ilhamijem, kraljem Farukom, Marlene Dietrich, ...

France Balantič
29.11.1921 - 23_24.11.1943

Revolucija in samo ena zaukazana "resnica", popoln nadzor nad ljudmi in razmišljanjem 1942 - 1990.

Alfonz Šarh z družino, pohorski velikan je padel 8. januarja 1943.

Karel Destovnik - Kajuh
19. 12. 1922 - 22. 2. 1944

Duša Počkaj 1924–1982

Pisatelj Aloj Rebula (*1924) in škof Alojzij Šuštar (*1920).


VIBAFILM

Kekec in režiser Jože Gale, večna uspešnica vseh generacij otrok.

Dolina miru - Das Tal des Friedens, Leta 1956 je film dobil nagrado za najboljšo moško vlogo, Benetke,
John Kitzmiller (Jim).
France Stiglic (1919 - 1993)

Jože Tisnikar * 1928 - † 1998)

Žarko Petan *27.3. 1929


Janez Menart 1929-2004

Dane Zajc *1929

Gregor Strniša
(1930-1987)
Drama Ljudožerci ... in nič koliko čudovitih besedil za slovenske popevke.

Vilko in Slavko Avsenik, svetovno znana glasbenika (narodnozabavna glasba, Na Golici - "evergreen" )

Lojze Slak, odličen harmonikar, ogromno ponarodelih pesmi.


Slovenski oktet je bil ustanovljen 1951.


Joseph Sutter-oče Jumbo jeta. Tudi Slovenci v ZDA so pomagali pri konstrukciji Boeinga 747.

Škof Anton Vovk (1952 preživel v NM antentat z zažigom) se rokuje z M. Marinkom.

Stane Kavčič (1919 - 1987), reformistični politik, zaradi liberalizma je bil s strani partijskega vrha leta 1972 odstavljen.

Dimitrij Rupel (rodil se je 7. aprila 1946), večkratni zunanji minister Slovenije.

Rudi Šeligo
* 1935 - † 2004

Aretacija Janeza Janše
31.5.1988


Veličastno zborovanje v podporo JBTZ, 3.6.1988

proces JBTZ 1988
Janša, Borštner, Tasič, Zavrl


junij - julij 1991, vojna za Slovenijo,
25.10.1991 odhod jugo vojske

Jože Pučnik (1932-13.1.2003). Bil je mučen in zaprt s strani komunističnega režima, zavzemal se je za kmeta. Politik, ki je slovenski Havel. Vodja DEMOS-a, koalicije, ki se je zavzemala za svobodno Slovenijo, medtem ko pa so stare sile zbirale podpise za razorožitev že tako skromno oborožene Teritorialne obrambe.

Obrambni minister Janez Janša 27. junija 1991, na začetku vojne za Slovenijo, na tiskovni konferenci v Cankarjevem domu v Ljubljani. Leta 1988 ga je slovenska komunistična oblast zaprla in predala srbski vojski, bil je zaprt, a pod pritiskom množic so ga predčasno izpustili.

Doktor Janez Drnovšek, predsednik Slovenije.

Borut Pahor, politik mlajše generacije, evropski poslanec in bivši predsednik državnega zbora Slovenije (2005).

Drago Jančar, pisatelj (*1948), eden najbolj prevajanih slovenskih pisateljev, Kresnikov nagrajenec 1999 in 2001.

Primož Peterka
2x zmagovalec svetovnega pokala v smučarskih skokih.

Ronald Šega - 1996 več kot 420 ur v vesolju v Miru.

Septembra 1994 je dr. Jerry M. Linenger (babica Francka Pušavc živi v Dvorski vasi pri Begunjah) prvič poletel v vesolje, 12. januarja 1997 pa je sodeloval pri poletu na vesoljsko postajo MIR in tam preživel 132 dni in 4 ure.

Irena Polanec, slikarka s prepoznavnim slogom, uveljavljena v Franciji in drugod, slovenka leta.

Vrhunski alpinist Tomo Česen, 1990 Lotse, južna stena, Nanga Parbat



Vrhunski alpinist Tomaž Humar, Daulagiri, 8167 m, 12. oktober 1999.

Vrhunski alpinist Davo Krničar, Annapurne (8091 m), leta 2000 presmučal Everest (8850m).

Janez Janša, mandatar vlade države Republike Slovenije, 9.11.2004 - 21.11.2004.
Mandatar je bil tudi v letu 2012 in začetek leta 2013 - nakar so ga brez pravne podlage zrušili v maniri diktatorskih režimov Severne Koreje.

Ivanka Mežan, odlična igralka, dobitnica BORŠTNIKOVEGA prstana 1995.

Dr. Danilo Türk
- 11.11. 2007 izvoljen za predsednika Republike Slovenije

Borut Pahor, mandatar vlade države Republike Slovenije, 21.11.2008 ...
Leta 2012 je na neverjetnih predsedniških volitvah premagal presnjega predsednika (ki so ga mediji kovali v nebo - iz Pahorja pa so se norčevali, da dela na črno, itn.). Pahor je postal prvi spravljivi predsednik Slovenije.

Dodatna, še neurejena tabela:

HINKO SMREKAR - AVTOPORTRET, 1926
SLOVENSKI SLIKAR, 13. 7. 1883 - 1. 10. 1942

MIKI MUSTER akademski kipar, ilustrator in animator. Rodil se je 22. novembra 1925. leta v Murski Soboti. Kdo od Slovencev ne pozna Zvitorepca, Lakotnika, Trdonje, medvedka Neewe, Ostrostrelca, Stezosledca, Zadnjega Mohikanca in ostalih junakov številnih stripov in slikanic? Pa nagajive zajčke s televizijskega Cikcaka, Reklame za trgovino Merkator, Viki kremo, Čunga Lunga, Jelovico in drugih zgodbic?

Anton Slodnjak (1899 - 1983)
Rodil se je v Bodkovcih (Štajerska - Prlekija) očetu Martinu in materi Marjeti v kmečki družini kot najstarejši izmed treh sinov. Anton Slodnjak se je ukvarjal z raziskovanjem slovenske književnosti. Udeleževal se je mednarodnih slavističnih kongresov in sestankov na Dunaju (1950), v Berlinu (1955), Beogradu (1955, 1957), Celovcu (1955), Rimu (1955), Varšavi (1956), Moskvi (1958), Göttingenu (1962) in Kölnu (1964), kjer je predstavljal referate o slovenski romantiki in moderni (predvsem o Cankarju in Prešernu). Predaval je na Ljudski univerzi, v prosvetnih društvih (Zagreb, Reka), na seminarjih za inozemske slaviste (Bled, Zagreb, 1950–60), bil predsednik in od 1956 častni član Slavističnega društva Slovenije, od leta 1950 je bil znanstveni sodelavec SAZU, od 1967 pa njen redni član. Pisal je sestavke o poljski književnosti, prevajal dela iz poljščine, pisal tudi gospodarskopolitične članke. Pisal je romane, najbolj znani pa so njegovi biografski romani (Slovenska trilogija) o Francetu Prešernu (Neiztrohnjeno srce), Franu Levstiku (Pogine naj - pes!), Ivanu Cankarju (Tujec) ... Bil je na piki enopartijskega režima ("ministrstva za resnico"), posebej ko je leta 1958 dr. Max Vesmer v Berlinu izdal Slodnjakovo Geschichte der Slowenischen Literatur. Leta 1959 ga je partija prisilno upokojila, nasilno odstranila iz univerze (čeprav ji je med drugo vojno pomagal na oblast, in so mu občasno podelili tudi kakšno nagradico) - medijsko so ga zmerjali kot preveč subjektivnega, strokovno nekorektnega in premalo revolucionarnega v interpretacijah slovenskih klasikov (javno - medijsko so ga linčali: dr. J. Kastelic, D. Pirjevec, dr. V. Melik, politiki). Mnogi študentje in asistenti (J. Stanič, J.Gabrovšek, M. Kmecl, V. Omerzel, N. Prašelj, M. Šuštar, M. Prosenc, F. Novak, ...) so ga sicer podprli, a ni pomagalo, nekateri so to plačali z izgubo pedagoškega statusa - s službo (Š. Barbarič, S. Šimenc, F. Bernik že leta 1957) ... A ostalo je Slodnjakovo veliko delo, ki je preživelo vse njegove nekorektne nasprotnike, režimske profesorje, sodelavce.

Dr. NIKO KURET, akademik
(1906 - 1995)

Življenjska zgodba akademika doktorja Nika Kureta, pobudnika ustanovitve današnjega Inštituta za slovensko narodopisje, znanstvenika, ki je postavljal temelje slovenske etnološke stroke in jo populariziral, je zelo bogata, pomenljiva, poučna in značilna za razburkano zgodovino Slovencev v 20. stoletju.
Temeljno delo - Praznično leto Slovencev (1965 - 1970, druga izdaja v dveh knjigah leta 1989).
Leta 1941 izda knjigo - Delajmo jaslice.
gibal se je v prostoru med Trstom, Brkini, Cerknim, Dobrepoljem in Ljubljano, do Zahomca v Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem.
Iz: http://www.rtvslo.si/odprtikop/dokumentarci/dr-niko-kuret-praznicno-leto-slovencev/
Pater Dr. Leopold Andrej Grčar pravi (Društvo ljubiteljev jaslic Slovenije, Brezje):
"Ko je bil (Niko Kuret) že zelo bolan, sem pokleknil k njegovi postelji in takrat mi je rekel: Pater, tako bi želel, da bi nastalo društvo ljubiteljev jaslic Slovenije in zelo bi želel, da bi, kakor pri drugih narodih, tudi mi imeli našo revijo, ki bi bila posvečena prav jaslicam. In to se mi je zdela njegova oporoka, to mi je naložil, ampak doživljam, kot da je on tisti, ki pri Bogu prosi za blagoslov našega dela."

Slovenska zastava (flag) in himna (national anthem) - klikini.
Med osamosvojitvenim moratorijem po vojni, poletje 1991 - diplomatsko posredovala EU, so neodvisno Slovenijo priznale Hrvaška, Litva, Latvija, Estonija, Ukrajina in Gruzija. Ker do 8. oktobra ni bilo novega sporazuma med Slovenijo in Jugoslavijo, je obveljala mednarodna razsodba, da je Jugoslavija razpadla. Nemčija je Slovenijo priznala 19. decembra 1991 (s Helmutom Kohlom, ki je zelo lobiral za Slovenijo), hkrati z Islandijo in Švedsko. Pred Nemčijo, je mednarodno priznanje prišlo, kot je bilo že rečeno, še iz Hrvaške, Litve, Latvije, Estonije, Ukrajine in Gruzije. Od pomembnejših akterjev je Slovenijo prva priznala Nemčija nato Vatikan (13.1.1992). Slovenija si je zelo prizadevala za mednarodno priznanje. Evropska skupnost je pred božičem 1991 sklenila, da bo 15. 1. 1992 priznala neodvisni državi Slovenijo in Hrvaško. Sledilo je množično priznavanje in aprila 1992 so Slovenijo priznale ZDA, 22. maja 1992 je bila Slovenija sprejeta v OZN, maja 1993 pa v Svet Evrope.


Pomebni dogodki, institucije in ljudje na slovenskem ozemlju: - | | - 181 pr.n.š. Ustanovljena rimska kolonija Akvileja (Oglej) za nadzor nad keltskimi plemeni med Alpami in Jadranom. - | | - okr.16 pr.n.š. Z zasedbo Panonije se je končalo rimsko vojaško osvajanje sedanjega slovenskega ozemlja. - | | - okr. 45 n.š. Keltska naselbina Celea povzdignjena v municipij. - | | - okr. 103-106 Cesar Trajan podelil ptujskemu naselju (Poetovio) status mesta. - | | - 200-800 - vdori barbarov v rimsko cesarstvo - | | - 452 Attila zavzel Oglej - | | - 476 - propad zahodnorimskega cesarstva - | | - 500-1000 - | | - 546-568 Na sedanjem slovenskem ozemlju so živeli Langobardi, ki so se nato odselili v Italijo (dukat s središčem v Čedadu). - | | - okr. 550 Slovani so se začeli seliti z Moravske čez Donavo. - | | - 562 Justinijanova zveza z Obri - | | - 568 - BAJE začetek naseljevanja Slovencev v alpskih deželah (Mnogi viri so v prid teoriji, da smo Slovenci staroselci, in da se večina ni naselila v 6. stol. po Kr., kot to nekritično povzema uradna zgodovina, v prid staroselstva so jezikovne posebnosti, imena krajev, ki so slovenska - venetska in so jih Rimljani samo prevzeli, določeni zapisi, kulturne in arhitekturne posebnosti Slovencev, genetske raziskave, podobnost našega izvirnega jezika Sanskrtu, ..._) - | | - okr. 580 Propadla je Emona. - | | - 585-590 Drugi naselitveni val Slovanov ob Savi in Dravi navzgor. - | | - 590 Slovansko odposlanstvo v ujetništvu Bizanca - | | - 600 Donavska bitka med Bizancem in Obri - | | - okr. 600 Slovani so prodirali v Istro in se naseljevali do roba tržaškega in buzetskega zaledja. - | | - 623/4 Samo ustanovi slovansko državo in vodi boje proti Obrom - | | - 623-658 - Slovenci v okviru Samove države, prvi karantanski knez Valuk - | | - okr. 743 Bavarci so pomagali Karantancem v boju proti Obrom in jih hkrati podredili. - | | - 752-769 Začetek pokristjanjevanja s salzburškimi misijonarji. - | | - 763-772 upori zoper pokristjanjevanje - | | - 788 Karel Veliki si je podredil Bavarsko in od nje odvisno Karantanijo. - | | - konec 8. stol. Franki so začeli načrtno naseljevati Slovane v zaledje istrskih mest - | | - 800 - Karel Veliki kronan za cesarja. 803-811 Drava je postala cerkvena meja med salzburško nadškofijo in oglejskim patriarhatom. - | | - 819-820 Karantanci in Karniolci so se kot zavezniki Ljudevita Posavskega bojevali proti Frankom in po porazu dokončno izgubili samostojnost. - | | - 863 - prihod Cirila in Metoda v Veliko Moravsko - | | - 868 Papež Hadrijan II. potrdil slovanske knjige in dobril slovansko bogoslužje Cirila in Metoda. - | | - pribl. 870 - knez Kocelj v spodnji Panoniji. - | | - 894 Čez Donavo so vdrli Madžari; plenili so po Panoniji in se naselili med Tiso in Donavo. - | | - 898-899 Madžari prvič vdrli čez sedanje slovensko ozemlje v Italijo. - | | - 920-954 Madžari čez sedanje slovensko ozemlje najmanj osemkrat vdrli v Italijo. - | | - 952 Istra, Furlanija in Verona pripadejo Bavarski. - | | - 955 Nemci pri Augsburgu porazili Madžare; do okr. leta 1000 je nemška država obnovila oblast nad vsem sedanjim slovenskim ozemljem. - | | - 973 Škofija iz Freisinga dobila na Gorenjskem loško gospostvo. - | | - 1 0 0 0 - | | - 2. pol. 10. stol. Na Slovenskem so začele nastajati prve pražupnije. - | | - 983 - 1045 Ema Krška slovenska kneginja in graditeljica, svetnica. Oropana lastne družine je svoje življenje posvetila gradnji cerkva in samostanov med Slovenci na Koroškem in Štajerskem. Najbolj slovito delo je gradnja cerkve in samostana v Krki. Leta 1938 jo je papež potrdil za svetnico. Gotski relief s prizorom iz legende o sv. Emi: gradnja samostanske cerkve v Krki pod Eminim nadzorom - | | - 1036-1311 Savinjska krajina je bila del Kranjske. - | | - 1054 Razkol med rimsko in grško cerkvijo: razkol med vzhodno in zahodno cerkvijo. - | | - 1060 Beljak je dobil pravico prirejati sejme in kovati denar. - | | - 11. stol. Na Slovenskem sta se začela uveljavljati plug in kosa - | | - Omenjajo se prvi gradivo na Slovenskem. - | | - 11.-12. stol. Utrdila se je štajersko-madžarska meja na Muri. - | | - 1 1 0 0 - | | - okr. 1130 Prvič se omenja plemiška družina z Žovneka. - | | - 1136 Ustanovljen cistercijanski samostan v Stični, najstarejši in najpomembnejši na Slovenskem. - | | - 1140 Ustanovljen benediktinski samostan v Gornjem gradu. - | | - 1145 Beneška republika je vsilila Kopru t.i. zavezniško pogodbo. - | | - 1150 Beneška republika je vsilila Piranu t.i. zavezniško pogodbo. - | | - 1161 Prvič se omenja vojvodski prestol na Gosposvetskem polju. - | | - 1165 Ustanovljen kartuzijanski samostan v Žičah. - | | - okr. 1170 Ustanovljen kartuzijanski samostan v Jurkloštru. - | | - 1170 Ustanovljena Koprska škofija. - | | - 12. stol. Herman iz Karintije prvi na Slovenskem rojeni znanstvenik, matematik, astronom, filozof, prevajalec iz arabščine v latinščino 12. stoletje Svojemu imenu je dodal de Carinthia - pomeni Veliko Karantanijo. Je prvi poznani znanstvenik slovenskega rodu in evropskega slovesa. Arabska in antična dela iz matematike, astronomije in filozofije je prevajal v latinščino. - | | - 12. stol. Na Slovenskem se je izoblikovala osnovna župnijska mreža. - | | - okr. 1200 Kolpa je postala meja med Kranjsko in Hrvatsko. - | | - 1 2 0 0 - | | - 1230-1249 Po J.V.Valvasorju je bilo v tem času na Slovenskem 11 epidemij kuge. - | | - 1233-42 Ustanovljen minoritski samostan v Ljubljani. - | | - 1261-70 Češki kralj Otokar II. je osvojil Štajersko, Kranjsko in Koroško. - | | - 1277 Prvič se omenjajo Judje v Mariboru. - | | - 1278 Nemški kralj Rudolf Habsburg je porazil Otokarja II., odvzete slovenske dežele so pripadle Habsburžanom. - | | - 1279-83 Koper, Izola in Piran morajo priznati beneško nadoblast. - | | - 13. stol. Na Slovenskem so se začele odpirati kovnice. - | | - 1 3 0 0 - | | - okr. 1300 Na Slovenskem živelo okrog 500.000 prebivalcev. - | | - 1316 Prvič se omenjajo Judje v Gorici. - | | - 1325 Prvič se omenjajo Judje v Ljubljani. - | | - 1333 Žovneški prevzamejo dediščino po Vovbrških grofih (izumrli 1322) v Savinjski dolini s Celjem. - | | - 1335 Habsburžani razširijo svojo oblast nad Kranjsko in večino Koroške, do 1382 pa še nad Kras in Trst. - | | - 1338 Habsburžani so koroškemu in kranjskemu plemstvu podelili deželne pravice. - | | - 15.3.1348 Močan potres je prizadel Beljak. - | | - 1377-1450 Na Dunaju študiralo 2271 mladih s slovenskega ozemlja. - | | - 1364 Kranjska postane vojvodina. - | | - 1381 Podložniki salzburškega gospostva iz okolice Sevnice in Brežic so se pritožili zaradi novih bremen in dajatev. - | | - 1382 Trst prešel pod habsburško oblast. - | | - 1397 Veliko razširjenje celjskih gospostev na Hrvaškem. - | | - 14. stol. Goriška se je izločila iz Furlanije in postala posebna dežela. - | | - 1 4 0 0 - | | - 1403 Ustanovljen kartuzijanski samostan v Pleterjah. - | | - 1406 Herman II. Celjski je "grof celjski in zagorski, ban dalmatinski, hrvatski in slavonski". - | | - 1408 Turki prvič vdrli na slovensko ozemlje v Beli krajini (Metlika). - | | - 1411 Turki v Metliki in Črnomlju. - | | - 1415 Turki v dolini Krke , na Kočevskem, vdor do Ljubljane. - | | - 1420 Benetke pridobe Furlanijo (s Tolminskim in Bovškim) ter Istro. Benečani uničili posvetno oblast oglejskega patriarha. - | | - 1426 V Savinsjki dolini se prvič omenja ajda. - | | - 1428 Nastal Stiški rokopis, poleg Brižinskih spomenikov najpomembnejši slovenski srednjeveški rokopis. - | | - 1436 Celjski postanejo državni knezi. - | | - 1436-43 Vojna Friderika III. s Celjani. - | | - okr. 1440 Zaradi stroškov z vojskami v habsburških dednih deželah začnejo uvajati izredne davke. - | | - 1448 Dajatev za odkup tlake se je v Sevnici pošesterila, obenem pa je urbar nalagal podložnikom novo dolžnost neizmerjeno plužno tlako za oskrbnika salzburškega urada. - | | - 1456 Ubit Ulrik Celjski. Posest Celjskih so po dedni pogodbi pridobili Habsburžani. - | | - 1456-60 Hudo razvrednotenje denarja zaradi vojn. Cena zlata se je dvignila osemkrat, vrednost denarja je padla na dvanajstino. - | | - 1463 Benetke osvojijo južni del tržaškega ozemlja in doline notranjske Reke. - | | - 1466 Nastal je Škofjeloški rokopis z najstarejšim zapisom slovenskih imen za mesece. - | | - 1469-83 Prvi val turških vdorov. Obdobje najhujših turških vpadov na slovenska tla. - | | - 1469 Turki: Metlika, Kočevsko, Ribnica, Ig, do Podgrada v Istri. V okolici Krškega. - | | - 1471 Turki: Dolenjska, do Ljubljane, Vinica-Rašica, Loka-Kranj, Kamnik-Gornji grad-Savinjska dolina (Celje-Laško). Dolenjska, Istra in Kras do Gorice, Tržiča, Trsta in Kopra. - | | - 1471 Kočevje povzdignjeno v mesto (tudi pravica do obzidja). - | | - 1472 Turki: Ptuj, Maribor, Slovenj Gradec; Čičarija, Trst, Tržič, Gorica, Kras, Cerknica - | | - 1473 Turki: Žumberak, Trebnje, Ljubljana, Kranj, Jezersko, Celovec, Podjuna, Slovenj Gradec, Vitanje, Konjice, Celje, Šentjur, Podsreda. - | | - 1473 Kranjska je na pol požgana. Kmetje so ob prvih uporih zahtevali boljšo obrambo proti Turkom. - | | - 1474 Turki: okolica LJubljane, Savinjska dolina; Pilštanj, Žusem, Podčetrtek, Kozje; Metlika. - | | - 1475 Turki: med spodnjo Savinjo in Sotlo (Kozjansko); Dravsko polje; mesec dni plenijo po Kranjskem, zlasti na Gorenjskem. - | | - 1476 Turki: dolina Krke, Dolenjska, Bloke, Postojna, Vipava, Gorica, Loka, Ljubljana, Lož; na povratku še Podsreda, Planina, Šentjur, Šmarje, Rogatec. Do Trbiža, Beljaka, Celovca, skozi Podjuno do Slovenj Gradca in mimo Celja do Save. - | | - 1476 Friderik III. je dovolil Ljubljani, da ji ni treba vrniti nobenega podložnika, ki se je hotel stalno naseliti v mestu (zaradi večje obrambne moči). - | | - 1477 Turki mesec dni plenijo po Dolenjskem; Žusem, Slovenska Bistrica, Dravsko polje; Metlika, Ljubljana, Kras, Vipava, Solkan, Furlanija. - | | - 1477 Krško, Višnja gora in Lož povzdignjeni v mesta (tudi pravica do obzidja). - | | - 1478 Kmečki upori na Koroškem. - | | - 1478 Desetletna vojna zaradi salzburške nadškofije, ki je močno prizadela slovenske dežele. - | | - 1478 Turki: Podgrad, Istra, Trst, Tržič; zgornja Soška dolina, Predel, Trbiž; Celje, Konjice; - | | - 1479 Turki: Kočevska in Dolenjska do Ljubljane; vzhodna Štajerska do Ptuja in Ljutomera; od Brežic do Pilštanja - | | - 1480 Turki: Krško, Ribnica, Cerknica; Gorenjska, Jezersko, Koroška, po Laboški dolini v dolino Mure; srednja Štajerska, Slovenske Gorice. - | | - 1482 Turki: Istra in Furlanija. - | | - 1483 Turki pol meseca plenijo na Kranjskem in na Koroškem v Podjuni. Ogrski kralj Matija Korvin sklene prvo premirje s Turki. - | | - 1491 Turki: Metlika, Novo mesto, dolina Krke, Ljubljana, Ribniška dolina, Bloke, Planina, Prem. - | | - 1492 Pogodba med kranjskimi deželnimi stanovi in mesti o kmečkem trgovanju. - | | - 1492 Cesar je Kočevarjem in Ribničanom dovolil svobodno trgovino s suho robo, živino in platnom. - | | - 1492 Turki: Novo mesto in okolica Ljubljane. - | | - 1493 Turki: Dolenjska in okolica Ljubljane; mimo Ptuja do Celja. - | | - okr. 1493 V Idriji odkrili živosrebrno rudo; Idrija je spadala še pod Benetke in je leta 1509 prišla v habsburške roke. - | | - 1493-99 Drugi val turških vdorov. - | | - 1494 Turki: Kostanjevica, Planina, Pilštanj, Žusem, Studenice, Slovenska Bistrica, Žiče. - | | - 1496 Iz Štajerske in Koroške so bili izgnani Judje. - | | - 1497 Turki: Ribnica, Cerknica, Logatec, Vrhnika. - | | - 1498 Turki: do Ljubljane prek Notranjskega. - | | - 1499 Turki: Podgrad, severna Istra, del Goriške, Furlanija. - | | - 1499-1503 Obnovila se je vojna med Benetkami in Turki, zaradi česar so Turki pogosteje vdirali na Slovensko. - | | - 15. stol. Prvič se omenjajo Romi na Slovenskem. - | | - 1 5 0 0 - | | - okr. 1500 Na Slovenskem živelo okrog 500.000 prebivalcev. - | | - 1500 Goriški grofje izumrejo; njihovo dediščino (Goriško in gospostva na zgornjem Koroškem) prevzamejo Habsburžani. - | | - okr. 1500 Že od 70-tih let 15. stoletja se razširjajo prebivalci s priimki Hrovat, Hrovatin, Bezjak, Vlah, Skok, Turk. Naseljevali so se v krajih z opustelimi kmetijami: Bela krajina, dolenjska Krka, Ptujsko polje, Ljutomer, Istra. Okrog 1500 se razširijo prek okolice Postojne, Tržaškega Krasa, na Goriško in do meje Furlanije; največ se jih je naselilo okrog Prema in Pivke. - | | - okr. 1500 Za vse podeželske prebivalce na zemljiških gospostvih se je namesto prej različnih imen dokončno uveljavilo novo, skupno ime "podložnik". - | | - 1508 Po oceni kranjskih, štajerskih in koroških deželnih stanov so Turki do leta 1508 pobili ali odvlekli iz teh dežel do 200.000 ljudi. - | | - Benetke zavzamejo skoraj vse Primorje, toda 1509 osvoje Maksimiljanove vojske vse nazaj in poleg tega Tolminsko, Bovško in Gradiško. - | | - 1511-32 Tretji val turških vdorov; kmetje so zaradi hudih bremen in turških vdorov bežali z zemlje. - | | - 1511 Turki: Metlika in Mehovo. - | | - 26.3.1511 Dotlej najmočnejši potres na Slovenskem z žariščem na območju Idrije in Cerkna. - | | - 1515 Kočevsko: na posestvu grofa Turna se je pričel prvi veliki vseslovenski kmečki upor, v katerem je sodelovalo okoli 80 tisoč kmetov. - | | - 1515 Judje izgnani iz Ljubljane. - | | - 1515 Nastalo prvo tiskano slovensko besedilo - letak s puntarsko pesmijo "Le vkup, le vkup uboga gmajna..." (Ain newes lied von den kraynnerischen baueren). - | | - 1516 Turki: Pivka in Kostel ob Kolpi. - | | - 1517 Načrt policijskega deželnega reda je določal, kako se smejo oblačiti pripadniki raznih družbenih slojev. - | | - 1520-40 Na Slovenskem se je naselilo veliko Uskokov. - | | - 1522 Turki: Pivka do Postojne, Ribnica, Kočevje. - | | - 1523 Turki: Metlika - | | - 1524 Turki: Bela krajina, Podgrad. - | | - 1525 Turki: do okolice Ljubljane. - | | - 1526 Turki: Kras in Istra. - | | - 1526-27 Ferdinand I. z razširjenjem svoje oblasti nad zahodno Ogrsko pridobi tudi Prekmurje in Porabje. - | | - 1527 Ferdinand I. prepovedal protestantizem. - | | - 1527 Turki: dvakrat v okolici Metlike; Ilirska Bistrica, Prem, Trst, Devin, Senožeče. - | | - 1528 Turki: Pivka, Postojna, Bloke, Ribnica, Kočevje; Kočevsko, Ribniška dolina, Ljubljansko polje do Mengša, Dolenjska med Ljubljano in Trebnjim; Bela krajina, dolina Krke med Novim mestom in Šentjernejem. - | | - 1530 Turki: Kočevsko, Ribniška dolina, Cerknica, Pivka. - | | - 1532 Turki: preko Klane do Podgrada in na Kras; okrog Maribora, Ptuja in Celja; ob Savinji do Gornjega grada; od Krke do Novega mesta in Dolenjskih toplic. - | | - 1535 Deželni knez je začel Uskokom deliti zemljo za opravljanje vojaške službe. - | | - 1 5 5 0 - | | - 1550 Na Slovenskem se je uveljavilo luteranstvo. - | | - 1550 Prvi slovenski knjigi: Katekizem in Abecednik. - | | - 1550 - 1591 Jacobus Gallus Carniolus - Jakob Petelin slovenski skladatelj, dirigent, k svojemu imenu in priimku je dodal še besedico Carniolus - Kranjec. V srednjo Evropo je prenesel italijansko renesančno glasbo. Bil je dirigent v praški cerkvi svetega Jana. - | | - 1559 Turki so zadnjič oplenili kočevsko-ribniško in notransko območje. - | | - 1569 Na Kranjskem je bilo 22 fužin. Delovni čas je trajal od 6. do 11. ure in od 12. do 17. ure. Rudarji so navadno delali na akord. - | | - 29.1.1573 Začel se je hrvaško-slovenski kmečki upor. - | | - 1575 Kriza idrijskega rudnika ter štajerskih in kranjskih fužinarskih podjetij. - | | - 1582 Nadvojvoda Karel II. izdal prve odloke o izgonu protestantskih meščanov. - | | - 1587-88 Turki v dveh pohodih oplenili Prekmurje. - | | - 1593 Slovensko-hrvaška vojska je pod vodstvom Andreja Turjaškega porazila Turke pri Sisku in s tem ustavila njihovo prodiranje proti zahodu. - | | - 16. stol. Z uvedbo hlevske živinoreje se je na Slovenskem začelo pridelovanje krmnih rastlin. - | | - Na Slovenskem so se močno širili kajžarji. - | | - 1 6 0 0 - | | - po 1600 Po osvojitvi Kaniže Turki vpadajo v Prekmurje. - | | - 1630-31 Obmorska mesta je prizadela huda epidemija kuge. - | | - april 1635 Slovenske dežele je zajel drugi kmečki upor. - | | - 1 6 5 0 - | | - okr. 1650 Peter Zrinjski v Korist Hrvatske odtrgal del Prezida in Čabra. - | | - 1655-1715 Pod obtožbo čarovništva je bilo na Slovenskem usmrčenih 400 oseb. - | | - 1674 Ustanovljen je bil 17. pehotni polk (slovenski). - | | - 1682 Ustanovljen je bil poznejši 47. slovenski pehotni polk, od 1817 s sedežem v Mariboru. - | | - 1689 Valvazor je objavil Slavo vojvodine Kranjske, nadaljevanje dela Janeza Ludvika Schoenlebna Carniola antiqua et nuova (Zgodovina Kranjske do leta 1000). - | | - 4.12.1690 Močen potres porušil del Beljaka z okolico in poškodoval središče Celovca. - | | - 17. stol. Na Slovenskem se je uveljavila koruza. - | | - 1 7 0 0 - | | - 1713 Tolminski kmečki upor. - | | - 1730-40 Na Slovenskem so začeli gojiti krompir. - | | - 1735-80 Regulacija vodne poti na Savi med Zalogom in Zidanim mostom. - | | - 1740 Kmečki upor na Spodnjem Štajerskem, zaradi škode, ki jo je povzročala divjačina in zaradi nabiranja vojakov. Upor je zatrl notranjeavstrijski regiment. - | | - 1744 Ustanovitev osnovnih šol (splošen šolski red; pod nadzorom države). - | | - 1745 Kmetje pobili upravitelja metliške graščine. Upor sta zadušila dva bataljona vojske. - | | - 1747-1819 Žiga Zois. - | | - 1748-49 V Notranji Avstriji ustanovljena okrožja. - | | - 1748-55 Izdelava terezijanskega katastra (davčna "rektifikacija" - nova porazdelitev davkov med dežele). - | | - 1749 Uprejo se podložniki ljubljanskega škofa v Tiroseku, Gornjem gradu, Lučah - proti novemu davku na sol. - | | - 1752 Trst je postal samostojna dežela. - | | - V Vidmu in Gorici sta bili ustanovljeni nadškofiji. - | | - - | | - 1 7 5 0 - | | - - | | - 1753 Kmetje na na sejmu pri stiškem samostanu pobili tri uradnike tobačnega urada in tri vojake. - | | - 1753-54 Prepovedali gradnjo novih lesenih hiš po vaseh. Podoba slovenskega podeželja se je marsikje spremenila. - | | - 1754 Prvo splošno štetje prebivalstva (zaradi novačenja in davkov - zaradi teh razlogov štetje deloma nezanesljivo). Tudi štetje hiš (na 150 hiš en rekrut). Vojaški obvezniki so bili lahko vpoklicani med 17. in 40. letom. Služiti so morali do smrti ali do težje pohabljenosti. - | | - Na ozemlju današnje Slovenije živelo okrog 792.000 prebivalcev. - | | - 1757 Tlaki so se uprli podložniki Smlednika. - | | - 1766-67 Proti dnevni tlaki so se upirali podložniki gospostva Kostel. - | | - 1768 Marko Pohlin je izdal Kranjsko gramatiko in Pisanice. - | | - 1771 Prvo štetje prebivalstva (vojaško). Okrog 700.000 prebivalcev v Sloveniji; razmerje med kmečkim in mestnim prebivalstvom pribl. 84% - 16% . Ocene: slovenska Štajerska 290.000, Koroška 185.000, Kranjska s pazinsko knežijo 400.000, Goriško-gradiščanska 115.000 prebivalcev; število vseh Slovencev okrog 900.000. - | | - 1771 V Avstriji uvedena splošna vojaška obveznost (novačenje do dopolnitve potrebnega števila v vojaški enoti). - | | - 1771 Izdan odlok, ki je dovoljeval pokop trupel šele 48 ur po smrti. - | | - 1772-1780 Melioracija Ljubljanskega barja - gradnja Gruberjevega kanala. Sava je bila do gradnje železnice sr. 19. stol. poglavitna zveza z Banatom. - | | - 1773 V Avstriji odpravljen jezuitski red; podržavljeno srednje in visoko šolstvo. - | | - Tkanje platna razglašeno za prosto obrt podeželskega prebivalstva. - | | - 1774 Uvedena splošna šolska obveznost ( v Prekmurju 1777). - | | - 1777 Ustanovljena Szombathelyska škofija, ki je zajemala tudi Prekmurje. - | | - 1778 Skupen patent za Štajersko in Koroško omejil tlako na največ tri dni tedensko (robotni patent). - | | - 1778-1918 V Ljubljani izhajal uradni list Laibacher Zeitung. - | | - 1780 Na Slovenskem delovalo 87 trivialk, 12 glavnih, 4 normalne šole, 5 dekliških samostanskih šol in 2 judovski šoli. - | | - 1780 Na Slovenskem živelo okrog 893.000 prebivalcev. - | | - 1781 Cesar Jožef II. z nevoljniškim patentom priznal kmetom osebno svobodo. - | | - 1781 Odlok o toleranci - protestantom, kalvincem in pravoslavnim podeljena svoboda vere in bogoslužja. - | | - 1781-83 Upor proti tlaki na gospostvu Brdo (lastnik Žiga Zois). Upor je zadušila vojska. - | | - 1782 Patent o tlaki za Kranjsko - po velikosti kmečke posesti: cela kmetija - do 2 dni vprežne in 4 dni ročne tlake na teden, največ 208 dni na leto; razmeroma bolj so bili obremenjeni manjši posestniki. - | | - 1782-90 Z jožefinskimi reformami med drugim odpravljeno nad 700 samostanov. - | | - 1783 Idrija priključena Kranjski. - | | - 1784 Proglasitev nemščine kot uradnega jezika na območju cele države. - | | - 1785-89 Izdelava jožefinskega katastra. - | | - 1.11.1789 Uzakonitev jožefinske davčne in urbarialne regulacije. Izmerili in ocenili so vsa zemljišča in njihov dohodek. Namen je bil pravično porazdeliti davke. Novi vladar je patent že naslednje leto preklical. - | | - 1789-1790 Kmečki upori, ki naj bi nastali pod vplivom francoske revolucije (Gamberk, Šrajbarski Turn - Krško, Loka pri Z. Mostu, Sevnica) - | | - marec 1790 Zaradi strahu pred vplivom francoske revolucije Leopold II odpravi urbarialno regulacijo. Zopet uveljavljena davčna zakonodaja M. Terezije in davke so ponovno pobirala zemljiška gospostva. - | | - okr. 1790 Na Slovenskem je obiskovalo osnovno šolo več kot 8.000 otrok. - | | - 1791 Ljubljanski odvetnik Jože Lukman, sin žebljarja iz Krope, predloži cesarju prošnje gorenjskih podložnikov s 162 podpisi iz 53 občin, da naj bi bili kmetje zastopani v deželnem zboru. - | | - 1793 Ustanovljeno na Dunaju prvo policijsko ministrstvo (strah pred franc. revol.). - | | - 1794 Ustanovitev Filharmonične družbe v Ljubljani. Ena prvih v Avstriji. - | | - 1795 Prepovedali prostozidarske lože. - | | - marec 1797 Francoske čete prestopile slovenska tla (Soča-Koroška-Dunaj). - | | - 1797-1800 Izhajale Vodnikove "Lublanske Novize". - | | - jeseni 1797 Mirovna pogodba v Campoformiju: habsburški monarhiji pripade vse ozemlje vzhodno od Adiže z Benetkami vred (tudi Beneška Istra in Dalmacija) - vse s Slovenci poseljeno ozemlje se prvič združi pod enim vladarjem (le do leta 1805). - | | - 1 8 0 0 - | | - 1802 Za avstrijske dedne dežele omejili vojaško službo na 17.-40. leto starosti (prej: dosmrtno). Pehota: 10 let, konjenica: 12 let, topništvo: 14 let. - | | - 1803 Uvedeno obvezno cepljenje proti kozam. - | | - 1805 Nov avstrijski šolski zakon (sodelovala tudi Jožef in Anton Špendav). S spremembami in dopolnitvami veljal vse do 1869. Zakon naj bi zavrl "zgrešena pojmovanja, brezverstvo in nemoralnosti…". Poudarjene verskovzgojne naloge pouka. - | | - 1805 Francoske čete drugič prišle na slovensko ozemlje. - | | - 1808 Leto pred ustanovitvijo Ilirskih provinc je obiskovalo osnovno šolo le okoli sedmina otrok. V postonjskem okrožju le vsak 25. otrok. - | | - 1809 Francoske čete tretjič pri nas. V Ljubljani 21.5.1809. Francozi dobijo Goriško, Trst, Kranjsko in polovico Koroške. - | | - Proti "ilirščini" nastopil Kopitar. - | | - 14.10.1809 Mirovna pogodba v Schönbrunnu. Napoleon ustanovi Ilirske province - | | - 1810 Motnik pride pod Kranjsko (popravek meje med Avstrijo in Francijo). - | | - Ustanovljena francoska Univerza v Ljubljani (zdravniki-kirurgi-arhitekti-pravniki-teologi). Delovala le 3 leta. - | | - V šolo je hodil vsak sedmi otrok (gl. 1827). - | | - 18110/11 Maršal Marmont preureja šolstvo: namesto prejšnjih trojnih oblik: osnovne šole, trivialke, glavne šole in normalke - so uvedli enotne 4-razredne osnovne šole, ki naj bi bile v vsaki občini. - | | - 1811 Odpravljene osebne obveznosti (tlaka, ki ni bila vezana na zemljiško posest), kar je koristilo zlasti kajžarjem in gostačem, ki niso imeli zemlje. - | | - julij 1811 Vodnikova Spomenica: "ilirski" jezik se deli v dve glavni narečji, srbsko in slovensko, ki sta si med seboj različni in imata vsako svojo književnost. - | | - 1812 "Code Napoleon", uvedena enakost pred zakonom in civilna poroka. Matične knjige naj bi na občinah vodili župani, vendar večinoma do tega ni prišlo. Ljubljanski škofiji je bila podrejena tudi zahodna Koroška in vzhodna Tirolska. - | | - spoml. 1812 Kot protiutež francoski politiki začne delovati v Gradcu stolica za slovenski jezik (ustanovitelj J.N. Primic). - | | - 13.10.1813 Avstrija ponovno prevzela Ilirske province. - | | - Zadržijo francoske reforme: odprava cehov, deljivost zemljišč pri dedovanju, ukinjeno patrimonijalno sodstvo. Ponovno uveden šolski sistem trivialk, glavnih šol in normalk. - | | - 1815-17 Krompir se povsem uveljavi na Kranjskem, na Koroškem in Goriškem precej koruze, na Štajerskem obe kulturi. - | | - 1815-1866 Slovenci spet združeni v Habsburški monarhiji, vendar s slabimi stiki z ogrskim delom in z Benečijo. - | | - 1816 Jezuiti se vrnejo v Avstrijo. Obnovljeni nekateri drugi redovi. Nove božje poti in slovesnosti. - | | - Uveljavljen obvezen ponavljalni pouk v nedeljskih šolah za kmečko mladino od 12. do 15. leta. - | | - 3.8.1816 S cesarskim patentom ustanovljeno navidezno kraljestvo "Nova Ilirija" (Primorska, Kranjska, Beljak, civilna Hrvatska na desnem bregu Save, čedad, Gradišče, Celovec). 1822 izločena Hrvatska in po letu 1849 se Ilirija ne pojavlja več. - | | - 1817 Zadnja velika lakota na Slovenskem. - | | - Ustanovljena stolica za slovenski jezik na liceju v Ljubljani. - | | - 23.12.1817 Cesar Franc I. je odredil izmero vseh zemljišč. Nastal je Franciscejski kataster. - | | - 2.11.1818 Splovljen prvi parnik na slovenskem ozemlju (Trst). To je bil drugi parnik v Sredozemlju. Prvi parni stroj na suhem prav tako v Trstu - prihodnje leto (mlin). - | | - 1818-46 Število prebivalstva na Slovenskem se je povečalo od 838.000 na 1,077.000. - | | - 1820 Ustanovljena Kranjska hranilnica v Ljubljani (druga hranilnica v Avstriji). - | | - 1826-27 Kmečki nemiri v višnjegorskem okraju. - | | - 1827 V šolo je hodil vsak tretji otrok. - | | - 1828 Koprska škofija združena s tržaško. - | | - 1830 Goriški škof dobi nadškofijski naslov. Podrejeni so mu bili škofje tržaškega in ljubljanskega gubernija (Trst, Poreč, Krk, Ljubljana). - | | - 1830-1834 Almanah Kranjska čbelica; urejal Miha Kastelic. - | | - 1831 Ustanovljen deželni muzej v Ljubljani (zgodovina in prirodoslovje). - | | - 1836 Prva izvirna slovenska povest - Janez Ciglar, Sreča v nesreči. - | | - 5.7.1843 Začele izhajati Kmetijske in rokodelske novice. To je bil začetek nepretrgane vrste slovenskih časnikov in časopisov. - | | - 1845 Vojaščina znižana s 14 na 8 let in zožene kategorije oproščencev. Kljub temu so se naborniki skrivali in rastlo je rokovnjaštvo (napadi na graščake). - | | - Prva v slovenskem jeziku napisana zgodovinska knjiga - župnik v Mali Nedelji, Anton Krempl, izšla v Gradcu: Dogodivšine štajerske zemle s posebnim pogledom na Slovence. Knjiga je bila precej cenzurirana. - | | - 1846 Dana v promet železniška proga Gradec - Celje (1849: Celje - Ljubljana). - | | - Po cesarskem patentu dovoljeno kmetom, da naturalne dajatve in tlako po sporazumu s fevdalcem zamenjajo z denarnimi obveznostmi. Učinek patenta je bil zelo majhen. - | | - 1847 Vsak tretji otrok je obiskoval šolo. - | | - februar 1848 Zmaga revolucije v Parizu. - | | - marec 1848 Marčna revolucija na Dunaju. - | | - 21.3.1848 300-500 ižanskih kmetov napadlo grad in zažgalo tudi zemljiške knjige in urbarje, simbole fevdalnih obveznosti. Nemiri tudi okrog drugih gradov in posestev po Sloveniji. - | | - 20.4.1848 Dunajski Slovenci sestavili program Zedinjene Slovenije. - | | - 7.9.1848 Izšel zakon o odpravi podložništva. Konec patrimonialnega sodstva nad kmetom. - | | - 2.12.1848 Osemnajstletni Franc Jožef postane cesar. - | | - 1849 Dana v promet železniška proga Celje - Ljubljana. - | | - Začetek izdajanja uradnega lista v slovensščini. - | | - Ustanovljeno orožništvo. - | | - 17.3.1849 Potrjen zakon o občinah, ustanovljena so bila namestništva in okrajna glavarstva. - | | - 1 8 5 0 - | | - 1850 V Avstriji izdane prve poštne znamke. - | | - sr. 19.stol-1914 Z ozemlja sedanje Slovenije s eje izselilo skoraj 310.000 ljudi. - | | - 1851 Ustanovljeno društvo Sv. Mohorja v Celovcu. - | | - 1853 Peter Kozler izdelal Zemljovid slovenske dežele in pokrajine. Ni smel iziti niti pod imenom "zemljevid kraljestva Ilirija". - | | - 1854 Ponovno uvedene telesne kazni. - | | - 1857 Dograjena železnica Ljubljana - Trst. - | | - 1857 Na ozemlju današnje Slovenije 1,100.000 prebivalcev (1910: samo 1,320.000). Izseljevanje je pobralo več kot polovico naravnega prirastka. - | | - 1859 Avstrija izgubi Lombardijo v vojni s Francijo Napoleona III. - | | - 16.9.1859 Škof A.M.Slomšek je dosegel premestitev sedeža lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor. - | | - 1.10.1862 Železniška proga Zidani most - Zagreb. - | | - 1863 Ustanovljeno telovadno društvo Južni Sokol. - | | - 1.6.1863 Železniška proga Maribor - Celovec. - | | - 1864 Ustanovljena Slovenska matica. - | | - Mnogi obubožani kmetje odidejo pod nadvojvodom Maksimiljanom v Mehiko. Začnejo se velika izseljevanja. - | | - 1866 Avstrija se je zapletla v vojno z Italijo in Prusijo. Beneški Slovenci so po mirovni pogodbi 3.10.1866 prišli pod Italijo. Na plebiscitu so praktično vsi glasovali proti Avstriji in za Italijo. - | | - 7.2.1867 Uvedena dualistična ureditev: Avstro-Ogrska. - | | - 1868 Dedni zakon dovolil svobodno delitev kmečke posesti. Zaradi prevelike drobitve posestev, je morala država leta 1889 uvesti nekatere omejitve za delitev. Nadrobnosti tega je leta 1903 uvedla le Koroška. Veča se zadolženost kmetov in od 1868-1993 je bilo samo na Kranjskem prodanih 10.190 kmetij. - | | - 9.8.1868 Prvo množično zborovanje - tabor - v Ljutomeru. Doba taborov od 1861-1871. - | | - 1869 Šole podržavljene, uvedeno obvezno osemletno šolanje. - | | - 1870 V Savinjski dolini se začne širiti hmelj. - | | - 14.12.1870 Železniška proga Ljubljana - Jesenice - Trbiž. - | | - marec-maj 1871 Pariška komuna. - | | - 1871-72 Uzakonjen metrski sitem (obvezno od 1876). - | | - 1872 Odcep Železniške proge Pivka - Reka. - | | - 1874-91 Mohorjeva družba izdaja Občno zgodovino za slovensko ljudstvo (Josip Stare). - | | - 1875 Vstaja proti Turkom v Bosni in Hercegovini. Nekaj desetin Slovencev odšlo pomagat (tudi v Srbijo). - | | - Prepovedali koze v kraških območjih. - | | - 1876 Odcep železniške proge Divača - Pula. - | | - 1878 Berlinski kongres. Avstrijska okupacija Bosne in Hercegovine. - | | - 1878 V Ljubljani začel delovati deželni arhiv. - | | - 1880 Poskusna električna razsvetljava v Tržiču. - | | - 1880-1981 Delež kmečkega prebivalstva se je zmanjšal od 80 na 9%. - | | - 1881-1941 Ljubljanski zvon. - | | - 18.4.1882 Razglas pravosodnega ministrstva o razširjeni uporabi slovenščine na Kranjskem, Spodnjem Štajerskem in v slovenskih oz. mešanih okrajih na Koroškem. - | | - 1884 V Škofji Loki obratuje prva javna elektrarna. - | | - 1888-1941 Izhaja katoliški Domoljub. - | | - 1891-1904 Izhaja liberalni Rodoljub. - | | - 28.9.1893 Železniška proga Ljubljana-Grosuplje-Kočevje. - | | - 1894 Dograjena dolenjska železnica do Novega mesta. - | | - Začetek Krekovega zadružništva in krščanskih delavskih organizacij. - | | - 2.4.1894 V Joliet v Illinoisu ustanovljena Ameriška slovenska katoliška jednota (najstarejša izseljenska organizacija). - | | - 14.4.1895 Ljubljano prizadel potres. - | | - 1898 Madžarizirana so bila vsa slovenska krajevna imena v ogrskem delu države. - | | - 1 9 0 0 - | | - 1903 Začela delovati Rafaelova družba za izseljence. - | | - 1907 Nemci dosegli poseben nemški volilni okraj na Kočevskem. - | | - 1908 V Celju je bil zgrajen vodovod. - | | - 1908 Dograjena železnica Jesenice - Gorica - Trst. - | | - 1910 V ZDA je živelo okrog 100.000 slovenskih izseljencev. Na Slovenskem je živelo 1,312.000 prebivalcev. - | | - 1910 V Trstu uradno našteli 56.916 Slovencev (Ljubljana v istem času le nekaj nad 50.000). - | | - 1911 V Trstu je živelo 56.916 Slovencev. - | | - 1912-15 Zgrajena prva večja hidrocentrala (Završnica - 2500 kW) - začetek elektrifikacije slovenskega ozemlja. - | | - 28.7.1914 Avstro-Ogrska napovedala vojno Srbiji. Začetek prve svetovne vojne. - | | - 1918 Stekla prva hidrocentrala na Dravi - Fala (31.150 kW). - | | - 29.10.1918 V Zagrebu proglašena ustanovitev Države SHS. 1.12.1918 je nastala Kraljevina SHS. - | | - 1.12.1918 V Beogradu proglašena Kraljevina SHS. - | | - 1.11.1918 General Rudolf Maister prevzame oblast nad spodnjo Štajersko s poveljstvom v Mariboru in s tem začne boj za severno slovensko mejo. Priključi se mu nekaj 1000 prostovoljcev, prava slovenska vojska. Po zasedbi Špilja 25. novembra 1918 je graško vojaško poveljstvo poslalo v Maribor polkovnika Rudolfa Passyja, da bi poizvedel, kaj namerava general Maister storiti ob severni meji. General Maister je z njim 27. novembra 1918 sklenil pogodbo, ki je dovoljevala Slovencem zasesti narodnostno ozemlje ob severni meji na Štajerskem in na Koroškem, čeprav je že imel v rokah odredbo poverjeništva II. vojnega okrožja, ki mu je omejevala poseganje na Koroško. Proti pogodbi Maister – Passy so nastopili Nemci v Gradcu, Celovcu in na Dunaju, pa tudi Narodna vlada v Ljubljani. Na seji Narodne vlade 30. novembra 1918 so sprejeli tudi naslednji sklep: »Generala Maistra je podučiti, da je njegov delokrog strogo vojaški, da tedaj nima sklepati z Nemško Avstrijo nikakih političnih pogodb.« Tako smo izgubili velik del Koroške južno od Drave. Franjo Malgaj piše "Koroška s Celovcem vred bi bila že zdavnaj zasedena, če bi nam vlada ne bi vezala rok". Naivni slovenski politiki so čez pol leta od predstavnikov antantnih velesil na Pariški mirovni konferenci dobili servirano naslednjo izjavo, "Slovenska vlada je menda spala, ko je bilo treba zasesti Koroško. Kar imate zasedenega in če tam vlada red in mir ostane vaše!". - | | - 1892-1929 Herman Potočnik raziskovalec vesolja in vesoljskih poletov Je svetovno pomembni začetnik raketne in vesoljske tehnike. Napisal je knjigo Problem vožnje po vesolju. Zavzemal se je za uporabo in razvoj raketne in vesoljske tehnike zgolj v korist človeštva. - | | - 1918-1941 Iz Julijske krajine se je izselilo okrog 53.000 Slovencev. - | | - 1919-1939 Iz jugoslovanskega dela Slovenije se je v Kanado izselilo 4593 oseb, vrnilo pa 1234. - | | - 1920 Nova država je zamenjala denar: štiri avstrijske krone za en srbski dinar. - | | - 10.10.1920 Po plebiscitu je Koroška pripadla Avstriji. - | | - 12.11.1920 Rapallska pogodba: določena razmejitev med Italijo in Kraljevino SHS; nova država je izgubila Primorsko. - | | - 1921 Na sedanjem ozemlju Slovenije je živelo 1,304.800 prebivalcev. Po italijanskem popisu je v Trstu živelo 19.387 Slovencev. - | | - 1921-1931 Na ozemlju Dravske banovine se je število Nemcev zmanjšalo z 41.514 na 28.999. - | | - 1923 Fašistična Italija je pričela z grobo raznarodovalno politiko in prepovedala rabo slovenskega jezika v vsem javnem življenju. - | | - 1925-1991 Izhajal je Slovenski biografski leksikon. - | | - 1928 Poskusno prične oddajati Radio Ljubljana. Ustanovljena je bila Narodna galerija. - | | - 1929 Osnovna šola je bila razdeljena v štirirazredno (1. do 4. razred) in višjo (5. do 8. razred). - | | - 1931 Na sedanjem Slovenskem ozemlju je živelo 1,397.650 prebivalcev. - | | - 1940 Na sedanjem Slovenskem ozemlju je živelo okrog 1,441.000 prebivalcev. - | | - 6.4.1941 Napad sil osi na Jugoslavijo. Slovenija razdeljena med tri okupacijske sile; Ljubljano so zasedli Italijani. - | | - 31.8.1941 Sklenjena pogodba o preselitvi kočevskih Nemcev v Obsotelje. - | | - 16.12.1941 Prekmurje je bilo priključeno k Madžarski. - | | - 1941-45 V okupacijskih taboriščih je bilo okrog 47.500 oseb. - | | - 1942-45 V nemško vojsko je bilo mobiliziranih okrog 35.000 Slovencev. - | | - 1942 komunistična služba VOS začne v ljubljanski pokrajini pobijati slovenske meščanske politike, duhovnike in kmete, ki niso bili za boljševistično revolucijo, ogrožena stran organizira vaške straže in tako se začne nečloveška državljanska vojna, ki v Sloveniji posredno zahteva okrog 50-tisoč žrtev, rane se še danes celijo. 8.9.1943 Kapitulirala Italija. - | | - 16.9.1943 Slovensko primorje priključeno k Sloveniji. - | | - 9.5.1945 Osvobojena Ljubljana. - | | - Maj 1945 Ozemlje Slovenije zapustilo okrog 20.000 Slovencev, od tega 6.000 civilistov in okrog 25.000 pripadnikov nemške manjšine. - | | - Poleti 1945 Množični poboji domobrancev in civilistov. Ocene: od 9.000-15.000 oseb (umori nekaj 10-tisoč Srbov in Hrvatov). - | | - 29.11.1945 Razglašena FLRJ. - | | - 1945-1956 Iz koprskega okraja se je izselilo okrog 27.500 oseb, večinoma v Italijo. - | | - 1946 Izvedena agrarna reforma (nadaljevana 1948 in 1958). - | | - 1947 Pariška mirovna pogodba: določena nova zahodna meja in ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO). Skoraj vsa Primorska je bila priključena Sloveniji. - | | - 15.3.1948 Na ozemlju Slovenije (brez STO) je živelo 1,391.873 prebivalcev. - | | - 1948 Odpravljena je bila zasebna trgovina. - | | - 1 9 5 0 - | | - 1952-53 Politika kolektivizacije vasi se izkaže za neuspešno; obvezen odkup je bil postopoma ukinjen. - | | - 1953-1991 Delež neslovenskega prebivalstva v Sloveniji se je povečal os 3,5 na 12,2%. - | | - 5.10.1954 Londonski memorandum: coni A in B Svobodnega tržaškega ozemlja sta bili razdeljeni med Italijo in Jugoslavijo. - | | - 1955 Avstrijska državna pogodba: določena je bila severna državna meja in položaj slovenske manjšine na Koroškem. - | | - 1955-1990 V Slovenijo se je priselilo 289.289 oseb, odselilo pa 207.259. - | | - 1961 V Sloveniji je živelo 1,591.523 prebivalcev. - | | - 1961 Papež Janez XXIII ustanovil Ljubljansko nadškofijo. - | | - 1965-1975 Na delo v tujino je odšlo okrog 70.000 ljudi. - | | - 1968-1970 Delovni teden je bil skrajšan na 42 ur. - | | - 1971 V Sloveniji je živelo 1,727.137 oseb. - | | - 1976 Močan potres na Tolminskem. - | | - 1977 Obnovljena je bila koprska škofija. - | | - 1980 V ZDA se je 126.643 prebivalcev opredelilo za Slovence. - | | - 1981 V Sloveniji je živelo 1,891.864 prebivalcev. - | | - 1988 Proces proti četverici (najprej zaprejo Janeza Janšo 31.5.1988) pred vojaškim sodiščem v Ljubljani je sprožil demonstracije in poenotil Slovence. - | | - 1989 Slovenska opozicija je predstavila Majniško deklaracijo, uradna politika pa Temeljno listino Slovenije. - | | - 1990-decembra-23 Plebiscit o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Za samostojnost je glasovalo 95% udeležencev. Plebiscitna odločitev, v primeru pozitivnega izida, je morala biti uresničena v šestih mesecih. Na plebiscitarno vprašanje "Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država?" je od 93,2 odstotka udeleženih volivcev okoli 95 odstotkov odgovorilo pritrdilno, tj. 88,5 odstotka vseh volivcev. - | | - 25.6.1991 Slovenija razglasi samostojnost; izbruhne desetdnevna vojna. - | | - 7.10.1991 Uvedena slovenska denarna enota - tolar. - | | - 25.10.1991 Slovenijo zapustil zadnji vojak JLA. - | | - 1991 V Sloveniji je živelo 1,965.986 prebivalcev. - | | - 1992 Banka Slovenije je dala v obtok pravi denar, ki je zamenjal dotedanje bone. Tolar je postal zunanje konvertibilen 1.9.1995. - | | - 15.3.1996 Uzakonjena devetletna osnovna šola. - | | - 1996 na volitvah zmaga pomladna opcija, a zaradi prestopa poslanca (stare varnostno-obveščevalne službe so infiltrirane v pomladne stranke, ki so leta 1990 nastopile proti strankam starega režima), ni sestavila vlade 1997 ZDA so ukinile vizume za slovenske državljane. - | | - 2004 Sprejem v Evropsko unijo in vojaško zvezo NATO, po letu 1990, 1996, spet (volitve 3.10.2004) zmaga pomladna politična opcija in po letu 1992 dobi prvič možnost za sestavo vlade - | | -

STRAN JE V IZDELAVI - urejanju, sledi nekaj pomembnih kaotičnih povezav in odlomkov iz zgodovine Slovencev in njihove poti do države.

Brezbrižnost do narodnega ozemlja

Ozemeljska brezbrižnost in pomanjkanje nacionalne solidarnost je druga usodna hiba Slovencev. Tujcem, ki so nekoliko bolj razgledani nikakor ne gre v glavo, kako smo lahko pustili Nemcem in Italijanom kraje kot so Gradec, Lipnico, Celovec, Trst, Gorico, itn. To se jim zdi nepojmljivo. Seveda je vsak primer specifičen. Vsi pa imajo skupen imenovalec in sicer poveličevanje tujega in tlačenje domačega.

Štajersko je moral po I. svetovni vojni zasesti general Maister s prostovoljci, dokler ga nova slovenska vlada v Ljubljani še ni uspela ovirati. Ko je bila na vrsti za osvoboditev Koroška, pa je na žalost takratna slovenska vlada začela polno delovati in tako so naivni slovenski politiki, ki so verjeli obljubam antantnih velesil, generalu Maistru prepovedali vstop na Koroško. Franjo Malgaj piše "Koroška s Celovcem vred bi bila že zdavnaj zasedena, če bi nam vlada ne bi vezala rok". Naivni slovenski politiki so čez pol leta od predstavnikov antantnih velesil na Pariški mirovni konferenci dobili servirano naslednjo izjavo, "Slovenska vlada je menda spala, ko je bilo treba zasesti Koroško. Kar imate zasedenega in če tam vlada red in mir ostane vaše!".

Tako pa so se politično nesposobni hlapci stalno mešali v rešitev Koroškega vprašanja ter tako povzročili vojaško in narodno tragedijo. Tam je danes preko 220.000 Slovencev in njihovih nemško govorečih potomcev. To pa pomeni 11% izgubljenega ozemlja in naroda?!

Ko je poverjeništvo za narodno obrambo pri Narodni vladi v Ljubljani razpisalo mobilizacijo, je 9. novembra tudi general Maister izdal razglas o mobilizaciji. Proti Maistrovi mobilizaciji je protestiral urad za zunanje zadeve Nemške Avstrije, a tudi Narodna vlada v Ljubljani. Protesti niso uspeli in mobilizacija se je uspešno končala. V Mariboru se je zbralo toliko vojakov, da je bil 21. novembra 1918 ustanovljen Mariborski pešpolk. Za poveljnika je bil imenovan podpolkovnik Avgust Škabar.

Ko si je general Maister z razorožitvijo Schutzwehra utrdil vojaški položaj v Mariboru, je začel zasedati ozemlje ob slovenski narodnostni meji. Pri tem ni mislil le na slovensko Štajersko, ampak tudi na Koroško. Koroški Slovenci niso bili zadovoljni z odnosom Narodne vlade v Ljubljani do Koroške, zato so prosili za pomoč tudi Maribor. Po pogodbi med majorjem Alfredom Lavričem in koroškim deželnim poveljnikom podpolkovnikom Ludwigom Hülgerthom z dne 19. novembra 1918, ki je določila Dravo za razmejitveno črto, so bili koroški Slovenci še bolj nezadovoljni in so še z večjim upanjem gledali v Maribor. Konec novembra 1918 se je generalu Maistru ponudila priložnost vplivati tudi na reševanje koroškega mejnega vprašanja. Po zasedbi Špilja 25. novembra 1918 je graško vojaško poveljstvo poslalo v Maribor polkovnika Rudolfa Passyja, da bi poizvedel, kaj namerava general Maister storiti ob severni meji. General Maister je z njim 27. novembra 1918 sklenil pogodbo, ki je dovoljevala Slovencem zasesti narodnostno ozemlje ob severni meji na Štajerskem in na Koroškem, čeprav je že imel v rokah odredbo poverjeništva II. vojnega okrožja, ki mu je omejevala poseganje na Koroško. Proti pogodbi Maister – Passy so nastopili Nemci v Gradcu, Celovcu in na Dunaju, pa tudi Narodna vlada v Ljubljani. Na seji Narodne vlade 30. novembra 1918 so sprejeli tudi naslednji sklep: »Generala Maistra je podučiti, da je njegov delokrog strogo vojaški, da tedaj nima sklepati z Nemško Avstrijo nikakih političnih pogodb.« Proti generalu Maistru in njegovi pogodbi so bili zlasti tisti člani Narodne vlade, ki so bili proti zasedbi Celovca. Menili so, da za tako veliko mesto nimajo dovolj hrane, pomanjkanje živeža pa bi lahko povzročilo nemire. Nemci na Koroškem so se nekako sprijaznili z razmejitveno črto na Dravi, ki so jo sprejeli pred dobrim tednom, več ozemlja pa niso bili pripravljeni odstopiti brez odpora. Iz Gradca sta prišla v Maribor gospodarski komisar dr. Arnold Eisler in vojaški pooblaščenec August Einspinner in generalu Maistru sporočila, da pogodba s Passyjem ni veljavna, slovenska vojska pa sme zasesti le Špilje, Lučane, Marenberg (sedaj Radlje) in Dravograd ter postaviti častniško stražo na radgonskem kolodvoru. General Maister se z njunim predlogom ni strinjal, ampak je vztrajal pri pogodbi, ki jo je sklenil s Passyjem. V naslednjih tednih so enote Mariborskega pešpolka zasedle v glavnem le tiste kraje, ki sta jih navedla Eisler in Einspinner.

Iz pogodbe s Passyjem pa vidimo, da je general Maister konec novembra, ko se enote Nemške Avstrije še niso upirale, nameraval izpolniti želje koroških Slovencev in zasesti tudi slovensko narodnostno ozemlje na Koroškem. Ker ni imel podpore Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani, je moral ta načrt opustiti. V Narodni vladi Slovencev je bil tudi Ivan Tavčar, pozneje mu te nedomoljubne drže nihče ni očital, saj je bil liberalec ("ti se pa nikoli ne motijo").


Dežela Koroška pred germanizacijo.

Leto 1948

Kako drugi zastopajo svoje interese?

Povzeto po: http://www.promin.si/svetovanje/problematika/slovencev.htm
in
http://www.muzejno-mb.si/maisterslo.htm

Pogreb generala Rudolfa Maistra 28. julija 1934. Pogrebni sprevod je odšel z Glavnega trga čez glavni most, po Tržaški in Pobreški cesti do pobreškega pokopališča v Mariboru. Res veličasten pogreb.


Borci za severno mejo 25. marca 1919 v Radencih.



Nadporočnik Franjo Malgaj decembra 1918 pri Velikovcu. Malgajeva četa je na prošnjo Narodnega sveta za Mežiško dolino že 6. novembra 1918 odšla iz Celja, zasedla najprej Mežiško dolino, konec novembra pa vzhodno Koroško z Velikovcem. Padel je 6. maja 1919 blizu Raven na Koroškem.



Moštvo mariborske letalske eskadrilje spomladi 1919 pred enim izmed svojih lovskih letal na Teznu. Povzeto po: http://www.muzejno-mb.si/maisterslo.htm


France ali Franjo Malgaj je bil rojen v Šentjurju pri Celju 10.11.1894 in je  umrl 6.5.1919 na Tolstem Vrh pri Ravnah na Koroškem. Bil je nadporočnik in borec za severno mejo. Med 1. svet. vojno je končal šolo za rezervne častnike in se v 87. pehotnem polku bojeval na soški in tirolski fronti; na Doberdobu je bil ranjen, za zavzetje postojanke pa je bil 1916 odlikovan z zlato medaljo za hrabrost. Po propadu Avstro-Ogrske se je v Celju pridružil slovenski vojski; 6. novembra je zbral oddelek prostovoljcev in odšel z njimi na Koroško. Do 8. novembra je oddelku uspelo obvladati Mežiško dolino, 23. novembra je vkorakal v Pliberk, 30. novembra v Velikovec; dan potem je ubranil napad močnejših avstrijskih enot iz Celovca. Z bojišča so ga poslali v Guštanj (zdaj Ravne na Koroškem) organizirat vojaško okrožje. Med avstrijsko ofenzivo (maja 1919) je nameraval s četo ustaviti sovražnika, vendar se je ponesrečil z ročno bombo. Po smrti je bil odlikovan z redom Karađorževe zvezde. Na mestu, kjer je padel, je bil 1924 odkrit spomenik, ki pa so ga 1941 nemške oblasti podrle, a je bil po vojni obnovljen. Malagajeve lastnosti in pogum je popisal Prežihov Voranc v romanu Požganica. Podatke so iz Enciklopedije Slovenije in iz knjige Janeza J. Švajncerja: Boj za Maribor 1918-1919: spominski zbornik ob sedemdesetletnici bojev za Maribor in severno mejo na slovenskem Štajerskem. Enciklopedijo lahko najdeš v vseh naših knjižnicah, knjigo Boj za Maribor.
iz:http://sikmb.mb.sik.si/vprasarhivaotroci1.htm






General Maister
29.3.1874 - 26.7.1934

Najpomembnejša dejanja je Maister opravil v prevratnem času, v letih 1918 in 1919, v Mariboru in na slovenskem Štajerskem, sodeloval pa je tudi v bojih na Koroškem. V času priprav na plebiscit je bil predsednik Narodnega sveta za Koroško. Leta 1921 je bil predsednik jugoslovanske komisije za razmejitev z Italijo. Leta 1923 je bil upokojen skupaj s starejšimi častniki, ki so prej služili v avstro-ogrski vojski, čeprav je bil star šele 49 let. Po upokojitvi je general Maister v Mariboru sodeloval pri organiziranju slovenskega kulturnega življenja. Ker so se pojavili prvi znaki delovanja nemške narodne manjšine, je veliko časa posvetil narodnoobrambni dejavnosti. Ko je bila 1. decembra 1928 v Mariboru ustanovljena Narodna odbrana za mariborsko oblast, je bil general Maister izvoljen za predsednika odbora. Na njegovo pobudo je bila avgusta 1933 v Mariboru ustanovljena veteranska organizacija borcev za slovensko severno mejo z imenom Zveza Maistrovih borcev. General Maister je bil izvoljen za častnega predsednika te organizacije. Že pred upokojitvijo je začel bolehati za vnetjem živcev v nogah, in ker ni bilo primernih zdravil, je skoraj povsem ohromel. Kljub temu je rad zahajal v Zavrh pri Lenartu, kjer mu je prijatelj notar Štupica dal na voljo svojo hišo nad vinogradi. Prijetno se je počutil sredi kmečkega življenja v Slovenskih goricah. Na počitnice je zahajal tudi na Unec pri Rakeku, na posestvo, ki ga je podedoval po teti. Tam ga je zadela kap in je 26. julija 1934 umrl. Ob prevozu njegovih posmrtnih ostankov z Unca v Maribor se je generalu Maistru poklonila velika množica ljudi v Ljubljani in v Celju. V Mariboru so pripravili mrtvaški oder v veži mestnega magistrata, kjer so se od njega poslovili Mariborčani. Dne 28. julija 1934 so generala Maistra z velikimi častmi pokopali na pobreškem pokopališču v Mariboru.

Rudolf Maister je bil vsestranska osebnost. V mladosti, a tudi pozneje, se je poizkušal v slikarstvu. O tej njegovi dejavnosti vemo le malo. Ljubljanski zvon je leta 1900 ob razstavljeni sliki slikarja Jame zapisal tudi tole: »Rudolf Maister pa je razstavil pri Schwentnerju oljnato sliko miramarskega gradu, ki priča o lepem talentu slikarja samouka.« Znana je tudi njegova slika Blejskega jezera, ki jo je naslikal po končanih bojih za severno mejo, ko je bil v razmejitveni komisiji za slovensko zahodno mejo. Po izjavi sina Boruta je bil Maister dober znanec slovenskih impresionistov Riharda Jakopiča, Mateja Sternena in Matije Jame. V starejših letih se je veliko družil z Nikolajem Pirnatom, in ta je izoblikoval tudi njegov doprsni kip.

Ker se je sam ukvarjal s slikarstvom, je toliko bolj razumljivo, da je leta 1920 sodeloval pri pripravi prve razstave slovenskih slikarjev v Mariboru. Bil je predsednik prireditvenega odbora. V otvoritvenem govoru je omenil delovanje društev Orla in Sokola ter se navduševal nad začetki slovenske kulturne dejavnosti v Mariboru. Omenil je književno, glasbeno, gledališko in likovno dejavnost, ki so začele delovati v osvobojenem Mariboru in so pokazale že prve rezultate. Ugotovil je, »da se v kulturnem oziru v prvih dveh letih po preobratu ni nikjer toliko zgodilo kakor tukaj, kar je tem večjega pomena in vrednosti, ker se je moralo vse na novo in skoro iz nič graditi«. Ko je mariborsko gledališče leta 1929 zašlo v težave, je bil Rudolf Maister zopet med tistimi, ki so pozivali Mariborčane, naj mu z denarnimi prispevki pomagajo in ga rešijo stalnih finančnih težav.

Maister je znan tudi kot zbiralec knjig, predvsem slovenskih. Njegovi poznavalci trdijo, da menda ni bilo slovenske knjige, ki je ne bi imel v svoji bogati knjižnici. Med drugo svetovno vojno je Maistrov sin Borut pred uničenjem rešil večino knjig. Dal jih je prepeljati v skladišče tovarne čokolade Mirim v Zagreb, ki je bila last njegove tašče. Po končani vojni so knjige prepeljali nazaj v Maribor. Sedaj jih hrani Univerzitetna knjižnica v Mariboru.

Rudolf Maister se je veliko družil s slovenskimi pesniki. Kot dijak je bil član dijaškega literarnega društva Zadruga. Tedaj se je seznanil z Dragotinom Kettejem, Josipom Murnom, Ivanom Cankarjem, Otonom Župančičem, kasneje je vzdrževal stike s Simonom Gregorčičem, z Jankom Glazerjem in drugimi. Z Župančičem si je dopisoval in ohranil prijateljske stike še kasneje. Leta 1920, po Maistrovem uspehu v bojih za severno mejo na Štajerskem, mu je Župančič poklonil zbirko svojih pesmi V zarje Vidove in v njej napisal za Maistra zelo primerno posvetilo:

Na, Mojster, ki od misli ti in sanj

Bilo je dano priti do dejanj…

Kaj hočem jaz, ki v tega časa zmede

Metati morem prazne le besede! –

Maister je bil dober poznavalec slovenske književnosti. Okoli sebe je zbiral pesnike in pisatelje, še zlasti tiste, ki so živeli v Mariboru in v okolici, ter jih vabil k skupnemu delu. Iz vabila, s katerim je aprila 1929 povabil književnike na sestanek v svoje stanovanje, spoznamo nekaj njegovih načrtov za literarno delo v Mariboru. Na pogovoru naj bi se pomenili o literarnem nastopu v mariborskem gledališču (morda tudi v Celju), o ustanovitvi društva slovenskih književnikov za območje Mariborske oblasti, o izdajanju leposlovne revije in o morebitnem izdajanju drugih publikacij. Iz vabila vidimo, da je imel še polno načrtov za kulturno delo, čeprav je bil že močno bolan.

Povzeto po: http://www.muzejno-mb.si/maisterslo.htm


Bitka za Radgono, 4. Svečan 1919
vir: http://www.h~.com/bitka_za_radgono.php

Konec leta 1918 in v prvi polovici leta 1919 so Maistrovi prostovoljci na Štajerskem osvobodili najprej prestolnico Maribor, nato pa še druge kraje severno, vse do takratne slovenske narodnostne meje. Med drugim so Maistrovi bojevniki osvobodili Šentilj, Špilje in železniško progo na levem bregu reke Mure, vse do Radgone (danes Bad Radkersburga v Avstriji).

V mesecu Svečanu (februarju) 1919, je Radgono varovala 6. stotnija Mariborskega pešpolka Maistrovih prostovoljcev. Njihov poveljnik je bil nadporočnik Benedikt Zeilhofer, po rodu doma iz Poljčan. Kljub njegovemu izrazito nemškemu priimku, je slovel kot odločen slovenski domoljub. Poveljeval je 210 bojevnikom, oboroženih s puškami in ročnimi granatami ter štirimi strojnicami.

4. Svečana 1919, ob 2. uri ponoči, je proti Radgoni (Bad Radkersburg) v napad krenilo več kot 2000 sovražnih vojakov. Poveljeval jim je nadporočnik Johan Mickl, kasnejši nemški general v drugi svetovni vojni.

Tudi Mickl je imel podobno kot Zeilhofer na slovenski strani, veliko večino zbranih vojakov - prostovoljcev. Ti so bili doma v glavnem iz okolice Radgone, kjer je živelo prebivalstvo pretežno slovenskega porekla. Toda velika večina tamkajšnjih Slovencev je bila takrat že precej ponemčena in se je prištevala k Nemčurjem. Ti pa so bili Slovencem še bolj sovražno nastrojeni, kot pravi Nemci. Pridružilo se jim je še precejšnje število madžarskih prostovoljcev in pa nemški ubežniki iz slovenske Štajerske. Tudi prekmursko mejo vzhodno od Radgone so zasedle madžarske vojaške enote. Sovražne čete so bile zbrane v slovenskih vaseh Korovci, Cankova in Slovenska gorica, severno od Radgone.

Sovražnik je imel na voljo 10 krat močnejše sile, kot slovenski branilci, prav tako pa tudi boljšo oborožitev (nekajkrat več strojnic). Dodatna težava v škodo branilcev je bila tudi to, da so bile obrambne linije precej razpotegnjene in zato slovenske enote zaradi svoje maloštevilnosti niso imele medsebojnega stika niti povezave.

Poveljnik nemško – madžarskih odredov nadporočnik Mickl, je izdelal natančen načrt, kako napasti slovenske branilce in jih uničiti ter zavzeti Radgono. Glede na precizen in dobro pripravljen načrt, kot tudi na precejšnjo premoč, so bili Nemci prepričani v svoj uspeh. Toda naleteli so na izredno sposobnega slovenskega poveljnika, preizkušenega bojevnika in vodjo, kateri je v svoji stotniji vzdrževal vzoren red in visoko bojno moralo.

Nemški sovražnik je razdelil svojih 2000 vojakov na pet kolon. Vsaka kolona je imela posebno napadalno skupino, ki je štela najmanj 50 prostovoljcev in več strojnic. Samo teh, skoraj 300 udarnih napadalnih prostovoljcev, je že presegalo vse skupne moči slovenskih branilcev. Vse sovražne kolone so se v temni noči neslišno, v skladu z načrtom, približale branilcem in čakale na signal za skupni usklajeni napad na večih mestih hkrati. Bojni skupini, ki je bila določena za napad na konjeniško vojašnico, kjer je bila glavnina branilcev, je poveljeval nadporočnik Mickl osebno.

Skupina slovenskih podčastnikov nekje v Slovenskih goricah

Napad se je pričel ob pol šesti uri zjutraj, 4. Svečana 1919. V prvem naletu Nemcev, ki so računali na presenečenje, so slovenske izpostavljene straže klonile pred ogromno premočjo sovražnikov, ki so se nenadoma pojavili iz teme, kakor divji hudičevi služabniki. Micklovi vojaki so postali gospodarji zahodnega dela Radgone, zahodno od Dolge ulice. Napadalcem je uspel istočasni napad na slovenske prednje straže na kolodvoru, v mestnem vrtu in na mostovih na reki Muri. Napad na postajno poveljstvo, Kodoličev most in konjeniško vojašnico, v kateri je bila večina slovenskih branilcev, pa ni uspel.

Napadalci so ob tem takoj naleteli na dva slovenska junaka – poveljnika 6. stotnije, nadporočnika Zeilhoferja in štabnega narednika Ferda Ošlaka, poveljnika patrulje. Nadporočnik Zeilhofer je pred začetkom napada drugič v tej noči pregledoval vse straže v predmestju in na kolodvoru, ob napadu pa je bil zraven stražarskega mesta v konjeniški vojašnici, ob strojničnem gnezdu. Ko so svetlobne rakete osvetlile temno zasneženo noč, je kljub temperaturi minus 20 stopinj celzija, nemudoma postalo vroče.

Nadporočnik Benedikt Zeilhofer, junaški poveljnik 6. stotnije Mariborskega pešpolka, zmagovalec Radgonske bitke, 4.2.1919. Med prvo svetovno vojno je bil odlikovan z več odlikovanji za hrabrost, tudi z nemškim železnim križcem. Prejel je še srbsko odlikovanje - red belega orla z meči 5. stopnje. Po vojni ga je srbska soldateska sovražila in ga v 22. letih vojaškega službovanja povišala za eno samo stopnjo, v stotnika. Leta 1941 se je povezal s prvimi partizani.

Takoj ob napadu je bil zadet vojak strojničar in nadporočnik Zeilhofer je skokoma prijel za strojnico ter pričel streljati proti napadalcem. Tako je preprečil prvi načrtovani napad sovražnih čet za naskok in metanje ročnih granat na vojašnico. Pri menjavanju položaja je zadelo tudi nadporočnika Zeilhoferja. Slovenski branilci so ga takoj potegnili na varno in mu obvezali rano v predelu trebuha in desnega boka. Nato so ga položili na slamnjačo od koder je do konca bitke poveljeval in vodil boj do končne slavne zmage!

Narednik Ferdo Ošlak in njegov oddelek, so morali odbiti šest istočasnih frontalnih napadov in napadov v hrbet. Pri tem jih je včasih napadalo tudi po več kot dvajset sovražnikov na enega branilca, samo iz ene smeri. Pred napadom je Ošlak prejel povelje, da okrepi predstražo na Kodoličevem mostu. Ko je njegova patrulja sestavljena iz osmih bojevnikov prispela do mostu, so bili tamkajšnji slovenski branilci že uničeni. Kljub temu je Ošlak s svojimi bojevniki zasedel dostop do Dolge ulice, Po šestem odbitem napadu, se je štabni narednik Ošlak zavedal, da visi usoda njegove patrulje na nitki. Šlo je za boj na življenje in smrt in narednik Ošlak se je odločil edino pravilno. Svojo patruljo je popeljal v brezkompromisen protinapad, v skladu z znanim slovenskim pregovorom – »Najboljša obramba je napad!«

Sam o tem boju pravi sledeče:«… V popolni zavesti, da je samo vprašanje kakšne pol ure, da se odloči usoda mojega oddelka, pri čemer je šlo za boj na življenje in smrt, sem se odločil, da preidem v protinapade. Izkoriščajoč temo, sem s svojimi maloštevilnimi junaško borečimi se Slovenci neštetokrat z bajoneti in ročnimi granatami napadel sovražne vrste in skupine, in to v bok, da sem tako prišel sovražniku za hrbet. Vse te napade sem pripravil tako, da je divji krik hura mojih Frančekov in Hanzekov kakor granata iz nevidne daljave udaril tam, kjer ga ni nihče pričakoval. Sovražnik, nevedoč, kje in od kod so se zadaj in na straneh naenkrat znašli tako močni in nevarni protinapadalci (Ošlakovo patruljo je sestavljalo osem mož – narednik Ošlak, desetnik Borko in pešci Tomažič, Morn, Kores, Valentinčič, Pučko in Govedič. Op.p.) – imeli so nas za večje oddelke – se je zmedel. To njegovo zbeganost sem izrabil.

Nočna tema, grmovje in drzno, bliskovito manevriranje so mi bili zavezniki. Česar nisem pognal in podrl z ročnimi granatami, bajoneti in s krikom, to sem zbegal z ognjem iz pušk. Tako sem iz terena, po katerem sem prodiral, iztrebil sovražne oddelke, ki so na bojišču puščali ranjence, strojnice in mrliče…

Oddelek slovenskih vojakov Mariborskega pešpolka s strojnico

Koristi, ki jih je moj mali oddelek s svojim drznim početjem prispeval k obrambi in celotni akciji, so bile na dlani. Z ozemlja, s katerega sem pregnal sovražnika ter v splošnem oslabil njegovo moralno in udarno moč, je zbežalo precej sovražnih vrst s strojnicami ali brez njih. S tem je bila na najbolj občutljivi strani naša konjeniška vojašnica pretežno razbremenjena od obleganja sovražnih strojnic. Hkrati so se napadalcu razpršile rezerve, ki so bile namenjene za bajonetni naskok na vojašnico. Ker so nasprotni poveljniki zaradi tega izgubili mirno presojanje in sploh niso več imeli pregleda o svojih vrsta, je njihova akcija doživela neuspeh…

Ko je pa nastopajoči beli dan pokazal v visokem snegu ležeče mrliče in ranjence in ko so videli, da so njihove vrste razbite, je brž ugasnil njihov pogum. Naše fante pa so naši uspehi seveda podžgali…

Šele okrog 9. ure dopoldne je bil po dolgotrajnem pokanju položaj tak, da sem s svojimi vojaki kot edina naša še živeča, zunaj, sredi sovražnih vrst boreča se straža dobil spet zvezo z vojašnico, to je s svojo glavno četo, od koder sem nato dobil municijo, pomoč in zajtrk. Svojim dobrim fantom sem sedaj dodelil pomoč iz prostovoljcev iz vojašnice, nakar smo prešli v splošne protinapade. Pregnali smo nato sovražnika iz raznih stranskih ulic, tako da so bili že okrog 11. ure napadalci popolnoma pregnani iz mesta.« (Vir: Ferdinand Ošlak, Krvavi boj za Radgono, Spomini na osvobodilne boje za Štajersko in Koroško v letih 1918 – 1920, list Slovenija št. 9 (1940)37-49 in št. 10 (1941) 1-10, različne strani).

Sredi največje bitke, je iz konjeniške vojašnice gromovito zadonela slovenska pesem v podporo junaškim branilcem v vojašnici in izven nje. Častniški namestnik Špes, po poklicu sodni uradnik iz Kozjega, sicer tudi pevovodja, je dal pobudo, da bi tisti vojaki, ki so bili določeni za rezervo v primeru kritične ogroženosti kjerkoli na nevarnih mestih, začeli prepevati. Z ročno granato v roki, namesto dirigentske palice, je Špes vodil petje močnega moškega zbora, ki je med regljanjem strojnic in pušk na obeh straneh, odpel celo vrsto slovenskih pesmi. Vojaki nepevci so med premorom med posameznimi pesmimi vriskali, kakor »juckajo naši fantje po slovenskih vaseh«. Znana slovenska koračnica »Če puške pokajo, se sablje bliskajo, mi fantje vriskamo…«, je z besedilom in smislom verzov potrdila bojno razpoloženje slovenskih fantov in mož med bojevanjem.

Slovenski branilci so se tudi na drugih postojankah zbrali in pogumno odbijali napade številčnejšega sovražnika. Po več kot tri in pol ure trajajočem boju, so namere nemških napadalcev klavrno propadle, slovenski branilci pa so končno uspeli poslati patrulji štabnega narednika Ošlaka pomoč v strelivu, hrani in dodatnih možeh. Do 11. ure so nato okrepljene patrulje narednika Ošlaka krenile v splošen protinapad in popolnoma pregnale sovražnika iz centra mesta. Po petih urah in pol zagrizenega boja, je nevarnost, da bi Radgona padla v Nemške roke popolnoma prenehala. Desetkrat šibkejši slovenski domoljubi, vsi prostovoljci, so slavili težko izbojevano, krvavo, a slavno zmago!

To sliko so vojaki Mariborskega pešpolka poklonili svojemu generalu Rudolfu Maistru, 26. Sušca 1919 v Radencih. Vojaki imajo v puškinih ceveh slovenske zastavice, velika slovenska zastava pa visi zadaj – Našemu poveljniku g. generalu Maistru v neomajni zvestobi.

Ko je general Maister zvedel, da so Nemci kljub premirju, z veliko močjo napadli Radgono, je v skladu s svojim obrambnim načrtom takoj aktiviral okrepitve in jih poslal na pomoč 6. stotniji. V ta namen je iz Celja z vlakom krenil vojaški transport z vojaki hrvaškega Karlovškega pešpolka, ki je bil v ta namen v zaledju, določen za rezervo. Toda v Špilju so se Hrvati povelju uprli. Niso hoteli naprej v Radgono pomagat slovenskim branilcem, temveč so se na lastno pest vrnili v Celje. Ob drugi priložnosti, kasneje, 22. Malega srpana 1919, pa so z veseljem streljali po slovenskih vojakih. Tega dne je namreč v Mariboru in na Koroškem prišlo do velikega vojaškega upora slovenskih vojakov. Predvideno je bilo, da bi slovenski vojaki po uspelem uporu s Koroškega odkorakali v Maribor, od tam pa v Ljubljano, kjer bi razglasili neodvisno državo, Združeno Republiko Slovenijo. A o tem na drugem mestu.

General Maister je obenem aktiviral tudi vse razpoložljive slovenske sile v Prlekiji, oziroma območju okrog Ljutomera. Od tam je proti večeru 4. Svečana 1919 prispela okrepitev okrog 200 bojevnikov prostovoljcev (v glavnem sokolov in orlov), z enim topom, s katerim so sovražnika tako preslepili (mislil je, da strelja vsa topniška baterija, kar so spretno izpeljali slovenski vojaki pod poveljstvom Lojzeta Herzoga, op.p.), da se je v begu umikal tudi iz obrobnih postojank Radgone, ki jih je še držal v svojih rokah, prepričan, da je slovenski branilec v veliki premoči. V resnici niso vsi slovenski bojevniki v Radgoni, vključno z okrepitvami, presegali niti 20 odstotkov skupne moči nemško-madžarskih napadalcev.

Lojze Hercog je iz Ljutomera, oziroma iz Prlekije in Medmurja, pripeljal branilcem Radgone okrepitev in top.

5. Svečana 1919 je bil dotedanji junaški in zmagoviti poveljnik 6. stotnije Mariborskega pešpolka, nadporočnik Benedikt Zeilhofer zamenjan s stotnikom Sagadinom, ki ga je general Maister v Radgono poslal iz štaba Štajerskega obmejnega poveljstva v Mariboru.

Naslednji dan je štab radgonskega poveljstva izdelal načrt za ofenzivo proti sovražniku in izvedel naskok na Nemce v področju prostora med Potrno in Staro Novo vesjo, od koder je bil nasprotnik pregnan, do črte Slovenska gorica, Korovci, Cankova.

8. Svečana 1919 sta zmagovito slovensko poveljstvo, po stotniku Sagadinu in pregnan nemško-madžarski napadalec, po poveljniku Micklu, sklenila sporazumno premirje na bojišču. 10. Svečana je bila v Mariboru določena demarkacijska črta med obema frontnima linijama. Po končani razpravi v Radgoni je predstavnik francoske delegacije izjavil o radgonskih bojih, da sta bili čast in zmaga orožja popolnoma na strani Slovencev!

Slovenska zmaga nad nemškimi napadalci pri Radgoni, 4. Svečana 1919 ima zelo daljnosežne posledice. S padcem Radgone v nemške roke, bi se sovražniku odprl prostor za novo ofenzivo proti Apaškemu polju, kjer so bile močne nemške in nemčurske naselbine. V tem primeru bi zagotovo prišlo do plebiscita, podobno kot se je to zgodilo na Koroškem. Vemo pa, kakšen je bil tam rezultat.

Poznavalci takratnih razmer so bili enotnega mnenja, da bi v primeru plebiscita na ozemlju med rekama Muro in Dravo, Slovenci zanesljivo izgubili plebiscit. Najbrž pa bi v najslabši varianti izgubili celo vso Štajersko. Če ne drugače, bi plebiscit izgubili s prevaro in ponarejanjem, tako kot na Koroškem. Na mirovni konferenci v Parizu so namreč že sprejeli odločitev, naj se o pripadnosti mest Maribora in Ptuja ter celotnem ozemlju med rekama Muro in Dravo odloči na plebiscitu. Za takšno »rešitev« so se najbolj vneto potegovali naši sovražniki Italijani, ki so želeli da Slovencev sploh več ne bi bilo in so takrat okupirali vso zahodno Slovenijo – Primorsko in del Notranjske ter Koroške. Italijani pa so bili tisti, ki so tudi na Koroškem nadzorovali plebiscit, izrazito v nemško korist!

Slovenski topničarji na položaju

Junaški slovenski bojevniki so v bitki pri Radgoni s svojim pogumom in odločno ter zagrizeno obrambo dokončno obvarovali vso našteto slovensko ozemlje, pred priključitvijo nemški Avstriji. Kljub temu pa so se morali po mirovni konferenci, slovenski bojevniki iz mesta Radgona umakniti in ga prepustiti Avstrijcem, saj so takšne sklepe sprejeli slovenski politiki v Ljubljani in Beligradu, pod srbskim in anglo-ameriškim pritiskom.

Še huje se je godilo nekaterim junakom slovenskih obrambnih sil. Nadporočnik Zeilhofer je bil sicer sprva odlikovan z redom belega orla z meči 5. stopnje, vendar je bil kasneje kot častnik v srbski vojski zapostavljen in preganjan. V 22 letih službovanja je napredoval za eno samo vojaško stopnjo in postal le stotnik!

Drugi slovenski junak, štabni narednik Ferdinand Ošlak, je nameraval ostati v vojski tudi po vojni za slovensko severno mejo, vendar so ga Srbi krivično obdolžili in ga iz vojske leta 1920 odpustili. Sam je zapisal:« Kar zadeva mene, lahko povem, da sem nekaj let po radgonskih bojih bil prisiljen vojaški poklic zapustiti, ker me niso marali in si iskati eksistenco v tujini, čez oceane, na drugih kontinentih…

Prostovoljci - bojevniki za severno mejo, na pohodu leta 1919

...Tesno je človeku pri srcu danes, ko po 21 letih sreča svoje nekdanje tovariše in sobojevnike iz Radgone. Veliko, veliko teh zaslužnih mož, ki so takrat s puško, z bajonetom in bombo zmagovali, braneč domovino, pa se danes, ko jim glave pokriva že sneg, že leta in leta z menoj vred bori za vsakdanji kruh, ker jih domovina ne more zaposliti. Oči se mi zasolzijo, če primerjam življenje radgonskih legionarjev – ki smo se popolnoma prostovoljno borili in stavili življenje na kocko - z življenjem tistih naših, ne idealno, pač pa realno gledajočih sovrstnikov, ki so nam idealistom prepustili obrambo in krvave borbe za domovino, sami pa so se vrgli na dobičkonosne, pridobitne posle, ki so takrat vsestransko cveteli. Ti možje so danes nasproti nam nemaničem v urejenih socialnih in premoženjskih položajih veliki gospodje, ugledni člani človeške družbe in se nam lahko v pest posmehujejo.«

Očitno se zgodovina resnično prevečkrat ponavlja. V negativnem smislu, seveda. In čemu je temu tako? Odgovor je skoraj zanesljivo skrit v pomanjkanju znanja o naši narodni zgodovini! Iz naše preteklosti, od naših prednikov, se žal nismo naučili skoraj ničesar! Celo tako daleč je že prišlo, da današnje generacije Slovencev živijo v takšni nevednosti in v popolnoma zgrešenem prepričanju, da Slovenci nikdar nismo imeli svojih junakov in svojih vojaških zmag! Ko bi poznali vsaj svoje pregovore…«Bolje je malo lastnega, kakor mnogo tujega« in »Težko svojemu brez svojega«, bi danes naš narod z gotovostjo živel boljše…

Vojaški upori 1919

Ob koncu I. svetovne vojne 1918 smo Slovenci ustanovili Slovensko narodno vojsko. Imeli smo vrhunsko izobražen vojaški kader s stažem še iz Habsburške monarhije, ki so ga v celoti sestavljali slovenski vojni veterani, preživeli slovenski vojaki, podoficirji, oficirji in generali, veterani iz najhujših bitk prve svetovne vojne ter dobro izšolani v avstronemških vojaških šolah. Slovenska narodna vojska je bila tudi dobro oborožena vojaška organizacija s polnimi skladišči modernega orožja, ki je na Slovenskem ostalo po umiku avstrijske vojske. Slovensko narodno vojsko je Listopada (novembra) 1918 tudi mednarodno priznal francoski maršal Franchet D'Esperey, vrhovni poveljnik antantnih čet na vzhodu. Ljubljani je 6. Listopada (novembra) 1918 poslal pozdravno brzojavko, v kateri je posebej poudaril, da je to vojska, ki stoji pod praporjem zavezniških armad, za zmago svobode in pravice.

To pa je najbolj prestrašilo Srbe, saj bi uradno mednarodno priznanje slovenske narodne vojske preprečilo načrte srbske unitaristične hegemonije. Zato je Karađorđevičeva klika tudi uradno protestirala pri vrhovnem antantnem poveljstvu. Srbi so se kot starejši zavezniki antante sklicevali na nagrado, ki so jim jo obljubili zavezniki 1914 ob vstopu v vojno.

Pozimi 1918-1919 je slovenska narodna vojska bila že močna vojaška organizacija. Imela je 2 generala, 47 štabnih višjih oficirjev, 962 oficirjev, 11364 vojakov, 21347 pušk, 857 strojnic, 538 topov, 1797 konj, 2323 vozov, 417 avtomobilov, 7 sestavljenih in večje število nesestavljenih letal. Do okupacije s strani Italijanov smo imeli tudi mornarico v Trstu. Po spretnem vojaškem manevru v Mariboru je general Rudolf Maister naglo organiziral slovenske vojaške enote ter z njimi osvobodil zajeten del Štajerske in Vzhodne Koroške. To pa jugofalangi ni bilo všeč. Srbi so se zavedali, da bi ozemeljsko velika Slovenija bila pretežak plen za prekvalificiranje v srbsko banovino(enklavo). Sploh pa so Srbi poleg imperialističnih interesov potrebovali slovensko ozemlje samo za lažji dostop do evropskih meja. Italijanom, Avstrijcem in Srbom je bilo vsem skupno eno – izbrisati Slovenijo z evropskega zemljevida, njeno ozemlje pa si razdeliti tako, da bomo Slovenci kot narod izginili in ne bomo nikoli sposobni doseči našega političnega ideala ZEDINJENE SLOVENIJE iz leta 1848! Slovenci smo s koncem vojne 1918 , izstopom iz Avstroogrske in priključitvijo k antanti imeli možnost za uresničenje ZEDINJENE SLOVENIJE-ZDRUŽITEV VSEH SLOVENSKIH POKRAJIN V SAMOSTOJNO IN NEODVISNO DRŽAVO SLOVENIJO. Toda zastopal nas je Koroščev Južnoslovanski klub, ki je bil najvišje slovensko politično in pogajalsko telo. Tako so se tudi slovenske politične zadeve iz Trsta, Gorice, Celovca in Maribora, nevede podredile Ljubljani, v kateri je srbska klika kovala svoje načrte. Sicer pa bi Listopada (novembra) 1918 slovenski vojski na Koroškem prišel krvavo prav, kakšen vsaj majhen oddelek redne srbske vojske, vendar kljub prošnjam narodne vlade v Ljubljani, Srbija svojih vojakov ni hotela poslati. S hinavskim manevrom je kot pogoj za pomoč, postavljala pristanek Slovenije (Države Slovencev, Hrvatov in Srbov), da se združi s Kraljevino Srbijo ter prizna srbsko nadoblast. Koroščeva narodna vlada je brez vednosti slovenske vojske in ljudstva privolila srbskim zahtevam ter 1. Grudna (decembra) 1918 podpisala omenjen sporazum glede združitve. Srbi pa kljub temu svojih obljub niso izpolnili. Edini vojaški oddelek sestavljen iz Srbov, vračajočih se vojnih ujetnikov, ki je odšel na Koroško 14. Grudna (decembra) 1918, je povzročil več škode kot koristi. Oddelek Srbov je iz Ljubljane prispel v Grabštajn blizu Celovca. Že naslednji dan so Avstrijci ta oddelek najprej obkolili, nato pa ga zajeli brez enega izstreljenega naboja. Ujeti Srbi so avstrijskim Brambovcem povedali, da je srbski kraljevi vojski vseeno za slovensko Koroško in da se jim zato ni treba bati srbskih rednih enot, ker jih na Koroško ne bo. Avstrijci so tako od Srbov izvedeli, da jim nasproti stojijo samo prostovoljske enote slovenske narodne vojske. Namesto vojaške pomoči, je po prevzemu oblasti, srbski regent Aleksander Karađorđević, slovensko narodno vojsko 22. Grudna (decembra) 1918 ukinil, ne da bi bila slovenska javnost o tem obveščena. Seveda pa ta ukinitev ni bila takojšnja, temveč postopna in v skladu s srbskimi interesi. Pred tem je povsem nepotrebno moralo pasti še ogromno zavednih slovenskih borcev, prostovoljcev, da je nazadnje, ko je bila celotna Koroška v slovenskih rokah, prišel ukaz za nesmiseln umik. Dunaj se je z Beogradom celo tajno dogovoril za načrtovano vojaško akcijo, v kateri bi se znebili še preostalih slovenskih polkov na Koroškem. Na ta dogodek se je avstrijska vojska dodobra pripravila in na Koroško poslala vojaške okrepitve s Tirolske in celo z Dunaja. Ko je bilo vse pripravljeno, je srbsko poveljstvo 29. Aprila 1919 »v nepojasnjenih okoliščinah« izdalo nepripravljenim in demoraliziranim slovenskim vojakom na Koroškem ukaz za napad na avstrijske položaje in jih brez ustreznih rezerv poslalo v sovražnikov obroč, v smrt. Prišlo je do hudih bojev in velike morije. Legendarni nadporočnik Franjo Malgaj iz Celja se je kljub možnosti za beg odločil za hrabro slovensko smrt. Ko je avstrijska vojska v številčni premoči že močno razbila slovensko, se je večina preostalih slovenskih oficirjev, podoficirjev in vojakov odločila za umik. Kljub številnim prošnjam, pa niti v najhujših trenutkih bojev ni bilo srbskih čet, ki bi Slovencem priskočile na pomoč. V dogodke je samoiniciativno posegel general Rudolf Maister, kateremu so pred tem odvzeli vse vojaške pristojnosti na Koroškem in pri Slovenj Gradcu ter južno od Dravograda s svojimi prostovoljci zaustavil avstrijsko ofenzivo. V naslednji slovenski ofenzivi konec Velikega Travna 1919 so sicer skoraj povsem slovenske enote osvobodile celotno Celovško kotlino, Beljak ter Gosposvetsko polje, a so se morale po srbsko-avstrijskem sporazumu z osvobojenega ozemlja kasneje umakniti. Tja je Beograd poslal svoje vojake, ki so začeli izvajati represalije nad zavednim koroškim slovenskim prebivalstvom. Z uboji, šarlatanskim obnašanjem in krajami so se Srbi potrudili, da se je zahrbtno izpeljani koroški plebiscit obrnil Avstrijcem in Srbom v korist. Slovenci smo s tem izgubili narodno zibelko Koroško. Avstrijska stran svojih obljub glede zaščite slovenske manjšine nikoli ni izpolnila, temveč obratno. Pričelo se je brutalno raznarodovanje koroških Slovencev, na kar se Beograd kljub prošnjam slovenske manjšine ni odzval. V letih ki so sledila je na Koroškem v Avstriji »izginilo« okrog 85.000 Slovencev! V najpomembnejših trenutkih bojev za severno mejo, nam je Beograd z balkanskim manevrom ukradel oblast. Kraljevini Srbiji je bila pri izvajanju srbske hegemonije že od vsega začetka v največjo napoto slovenska narodna vojska. Njena ukinitev je hudo prizadela slovenske vojake. Srbska vojska je najprej namesto pomoči, na silo začela odvažati slovenske topove v Zagreb in od tam v Beograd. Za topovi pa je prišlo na vrsto še ostalo orožje. Vsled tega je prišlo v Ljubljani, Prosinca (januarja) 1919 do krvavega upora. Uprlo se je 150 vojakov slovenskega planinskega polka, proti katerim so nastopili srbski vojaki, ki so bili tu nameščeni za odvažanje slovenskega orožja v Srbijo. Po uporu so Srbi zaprli 50 slovenskih vojakov, katerim je sodilo naglo vojaško sodišče. Upor je bil javnosti prikrit, o njem je znanega zelo malo. Ponoči 10. Prosinca (januarja) 1919 je bil v gostilni hotela Ilirija v Ljubljani v spopadu med slovenskimi in srbskimi vojaki, ubit srbski vojak. Smrtno ga je zabodel četovodja Slovenske legije, Josip Drobnič, doma iz Velikih Lašč. Drobniča so Srbi ujeli in zaprli, vendar jim je hitro pokazal, da se slovenska legionarska kri ne da, saj jim je iz vojaškega zapora ponoči 12. januarja pobegnil. Zaradi spopada v Iliriji so Srbi iskali s tiralico tudi šoferja letalskega oddelka, Antona Turka. Svečana (februarja) 1919 je srbski regent Karađorđević dodelil celotno oblast nad dotedanjo slovensko vojsko srbskemu kraljevemu generalu Krsti Smiljaniću. Slovensko ozemlje je s tem postalo srbska dravska divizijska oblast. Krsta Smiljanić je ukinil generalštab slovenske vojske ter začel odstavljati zaslužne slovenske oficirje. Bojna črta na Koroškem je mirovala, morala slovenskih vojakov pa vedno bolj padala. Slovenskega generala Maistra so Srbi osamili in odstranili iz pomembnih položajev. Na slovensko ozemlje so uvedli srbski poveljevalni jezik, kot obvezen. Slovenski oficirji so morali začeti obiskovati tečaje Srbščine ter svoje znanje srbskega jezika prenašati na vojake. Po zmagoviti velikotravenski (majski) ofenzivi na Koroškem se je slovenska vojska na ukaz Beograda morala umakniti iz osvobojene Koroške, ki jo je toliko mesecev krvavo osvobajala. Tja je Srbija po umiku slovenskih enot poslala svoje enote za uveljavljanje srbskih in avstrijskih protislovenskih teženj. Med drugim je Beograd slovenskim vojakom ukinil še vojaško plačo. Srbski vojaki pa so se s krajami, uboji ter posilstvi načrtno znašali nad zavednim koroškim slovenskim prebivalstvom. Tudi zato se je naslednje leto plebiscit končal za Slovence najbolj tragično. Zaradi vsega tega je vzdušje med slovenskimi vojaki postalo zelo naelektreno, ter vsesplošno nastrojeno proti prepotentnim šarlatanom, Srbom. Ti so pričeli z zamenjavo narodno zavednih slovenskih častnikov, na njihova mesta pa so postavili srbske oficirje ali pa osovražene nemčurske častnike, ki jih zavedni Slovenci niso marali. Politika Kraljevine Srbije in ravnanja srbskih oficirjev ter navadnih vojakov, so bila med slovensko vojsko hitro razkrinkana, Srbi nasploh pa so med njimi veljali za največje slovenske sovražnike. Do 30. Rožnika (junija) 1919 so se morale vse slovenske enote na Koroškem, po srbskem ukazu, umakniti iz t.i. cone B. Zapustiti so morale tako Gosposvetsko polje, kot tudi Celovec, vso slovensko – karantansko sveto zemljo. Za katero so se pred tem, mesece krvavo borili in zmrzovali v strelskih jarkih. In pri osvobajanju katere je marsikateri prostovoljec daroval svoje življenje. 12. Malega Srpana je v Maribor prispelo pismo enega izmed pripadnikov Mariborskega pešpolka na Koroškem. Pismo je izražalo nezadovoljstvo vojakov in odkrito grozilo z uporom. Naslovljeno je bilo na Mestno poveljstvo v Mariboru. Na drugi strani pisma je bilo zapisano:« Naznanite generalu Maistru to pismo, povejte mu kaj mislimo. Če je enkrat ogenj premočan, se ne pogasi več!« Pismo najverjetneje do generala Maistra nikoli ni prišlo. 19. Malega Srpana (julija) je bil v prostorih kuhinje mariborske domobranske vojašnice sestanek, ki se ga je udeležilo kakih 7 vojakov iz vseh mariborskih vojašnic. Med njimi naj bi bili Ivan Vogrinec, Karel Toplak, Franc Ogrizek, Martin Zorko in še nekateri. Nek neimenovani častnik naj bi po sestanku odšel v Ljubljano zaradi preobrata. Tako je prišlo v Mariboru in na Koroškem 22. Malega Srpana (julija) 1919, do velikega vojaškega upora slovenskih vojakov. Predvideno je bilo, da bi slovenski vojaki po uspelem uporu s Koroškega odkorakali v Maribor, od tam pa v Ljubljano, kjer bi razglasili neodvisno državo, Združeno Republiko Slovenijo. V »Uradni bilješki«, z dne 23. Malega Srpana piše: »V noči na 23.7.1919 so se vojaki konjeniškega, topniškega, tržaškega in mariborskega pešpolka pobunili in streljajoč drvili proti kamnitem mostu (Stari most). Edini Karlovački 36. pešpolk je ostal vjeran in držal most pod ognjem ter tako preprečil združitev pobunjenega vojaštva to in onstran Drave. Puntovnikov je bilo vsega okrog 1500, vjernih je ostalo le okrog 130.« Dokument lepo kaže na to, da se je v »Uradni bilješki« znašlo še nekaj neslovenskih besed in kako je srbščina počasi a vztrajno nadomeščala slovenski jezik. Podatek o številu upornikov je pravilen, vendar je dejstvo, da je bilo število aktivnih udeležencev upora vendarle precej nižje. Vsekakor pa poročilo opozarja na velik obseg upora. Nek srbski oficir se je v Mariborski vojašnici začel fizično znašati nad slovenskim konjenikom, ker mu je med ježo čez dravski most padla srbska šajkača na tla. Med pretepanjem ga je zmerjal s slovenskim psom. Pri tem je začel pretepati tudi ostale slovenske vojake, ki so temu negodovali, zato je dal štiri zapreti. Med ostalimi je zavrelo. Zvečer so šli s puškami pred zapor in izsilili, da so tovariše izpustili. Nato so se puntarji obrnili na nadporočnika Antona Kavčiča in od njega zahtevali, da jim dajo za poveljnike slovenske može. »NOČEMO ZA POVELJNIKE NITI SRBE, NITI NEMČURJE, ŽIVIJO REPUBLIKA, NOČEMO KRALJA«, so se glasile zahteve. Vpili so tudi:« SRBI NAS HOČEJO IMETI POD KOMANDO, KAKOR PREJ NEMCI! in PROČ S KRALJEM PETROM!« Nadporočnik Kavčič, ki so ga vojaki spoštovali jim je pozitivno odgovoril na njihove zahteve. Zato so pričeli vojaki kričati »živijo« in streljati v zrak. Streli v konjeniški vojašnici so sprožili pravi plaz. Za dragonci so se uprli tudi topničarji v sosednji vojašnici. Postavili so strojnice in vpili: »SRBE NA VRBE«, »ŽIVELA SLOVENSKA DRŽAVA«, »PROČ S KRALJEM PETROM« ,«ŽIVELA SLOVENSKA REPUBLIKA«, »NOČEMO SRBOV«, »DOL Z NEMČURJI« ipd. Streljanje na desnem bregu Drave je spodbudilo tudi vojake na levem bregu, v meljski vojašnici mariborskega pešpolka. Kričali so: »AUF BIKS«, »ZDAJ GREMO«, »SRBE NA VRBE«, »HURA«, VSI VEN, DRAGONCI PRIDEJO«, »ŽIVIJO SVOBODNA SLOVENSKA REPUBLIKA«, »NOČEMO ČIČERIČA« (tako so imenovali srbskega kralja Petra, op.p.) ipd. Iz zapora so osvobodili zaprte slovenske vojake, vdrli v skladišče s strelivom, nekaj srbskih in nemškutarskih oficirjev pa prijeli in zaprli v klet. Nazadnje so se zaslišali še streli in vpitje iz vojašnice Tržaškega pešpolka. Upor je tako zajel vse štiri slovenske polke v Mariboru. V njem so sodelovali dragonci Konjeniškega polka, vojaki Mariborskega domobranskega pešpolka, Topniškega polka in Tržaškega pešpolka. Puntarji Mariborskega pešpolka z desnega brega Drave so se v treh skupinah odpravili proti središču Maribora. Iz dokumentov je razvidno, da so se uporniki iz obeh strani reke Drave hoteli združiti v centru na Glavnem Trgu in osvoboditi še jetnike iz zaporov Dravske vojašnice. Dve skupini sta prišli iz Melja, tretjo pa so v podvozu pod železniško progo napadli vojaki 2. čete, 3. bataljona 36. Karlovškega pešpolka, pod poveljstvom kapetana Ljudevita Stanekovića, ki so kot vsi Hrvatje ostali zvesti Srbom. Slovenski fantje so proti karlovčanom jurišali, vendar so jih ti zavrnili z ognjem. En slovenski vojak je padel na Meljski cesti. Na Rotovškem trgu je padel še en Slovenec, več pa je bilo ranjenih. Na Glavni trg pa se slovenski vojaki niso uspeli prebiti, ker so dostop zablokirali Karlovčani s pomočjo srbskih orožnikov. Na glavnem Trgu je bila nameščena četa Karlovškega pešpolka pod poveljstvom kapetana Danila Vuksana. Pripadniki tega istega hrvaškega Karlovškega polka so se 4. Svečana (februarja) 1919 uprli v Špiljah, kamor so prispeli iz Celja. Niso hoteli na pomoč slovenskim Maistrovim borcem v Radgoni, ki so jih napadle deset krat močnejše avstrijske čete. Kljub temu so Maistrovi borci Mariborskega pešpolka v Radgoni uspeli odbiti avstrijsko ofenzivo, s pomočjo ljutomerskih prostovoljcev in ob pomoči še ene čete iz Maribora, ki je kasneje prispela tja namesto 36. Karlovškega pešpolka. Karlovčani pa so jih pustili krvaveti, čeprav so bili uradno pripeljani v Slovenijo kot rezerva, zato da bi lahko prišli po potrebi na pomoč ogroženemu sektorju. Čeprav je neizpolnitev povelja v vseh vojskah najtežje kaznivo dejanje, zanj niso odgovarjali. Pet mesecev kasneje so pa bili pripravljeni streljati na slovenske vojake in bili najbolj zaslužni za neuspeh upora! Za to dejanje je bil 36. Karlovški pešpolk uradno pohvaljen in nagrajen z 10.000 kronami! Hitro ukrepanje Karlovčanov in razmestitev njihovih čet takoj po uporu kažejo na to, da je povsem mogoče, da je bil upor na nek način tudi izdan ter zato tako učinkovito zatrt. Tudi slovenski puntarji z desnega brega so hoteli čez most na Glavni trg. V Veliki kavarni so veseljačili Srbi s svojimi hrvaškimi podrepniki in nemčurji. Slovenski vojaki so se hoteli prebiti čez most do njih da bi z njimi obračunali in se združili s svojimi sonarodnjaki z levega brega Drave. Karlovčani pa so v kavarno postavili strojnice in imeli pod ognjem ves most. Vodil jih je kapetan Amar pl. Belošević. Slovenski uporniki so nekajkrat skušali jurišati čez most. Na čelu akcije so bili zlasti dragonci, ki so streljajoč prijezdili že čez polovico mostu, a so obležali pod streli karlovških strojnic. Zjutraj so pri štetju vojakov v vojašnicah ugotovili, da manjka 224 slovenskih vojakov. Natančnega števila padlih slovenskih vojakov na mostu ne vemo, ker so zjutraj po uporu srbski vojaki pometali trupla padlih Slovencev v Dravo. 23.7. je bilo zaprtih 82 upornikov, do 28.8. pa celo 136. Na isti dan kot v Mariboru, se je upor začel tudi na Koroškem in sicer v Dravogradu in v postojankah Labotskega odreda. Po večerji 22. Malega Srpana (Julija) 1919 so slovenski vojaki najprej prijeli in zaprli srbskega poveljnika 10. čete mariborskega pešpolka, pred četno poveljstvo so postavili strojnice. Prijeli in zaprli so še tri druge srbske oficirje. Nekaj vojakov 12. čete je v nekega srbskega nadporočnika uperilo puške in moral je sneti epolete in pas, tako da je postal izenačen z vojaki. Uporniki so razglasili, da sta srbski poveljnik bataljona in še en srbski oficir obsojena na smrt, vendar niso nikogar ustrelili. Uporniki so od srbskega komandanta zahtevali boljše in pravične razmere, on pa je zahteval, naj takoj izpustijo zaprte oficirje. Med tem so slovenski uporniki po telefonu žal izvedeli, da je upor v Mariboru propadel. Srbski poveljnik bataljona jim je takrat začel obljubljati, da se jim ne bo zgodilo nič hudega, če ga izpustijo, in se razidejo. Zato so uporniki oficirje izpustili, srbski poveljnik pa jih je v zahvalo vljudno povabil naj pridejo zjutraj na pogovor brez orožja, da se prijateljsko pogovorijo. Slovenci so se dogovora držali in zaupali obljubam srbskega poveljnika. A ko so zjutraj prišli, jim je ta dal prebrati poročilo o aretaciji, okrog sebe pa so zagledali srbske vojake z uperjenimi puškami. Dva voditelja upora na Koroškem sta uspela pobegniti, druge prijete upornike so pod stražo odpeljali v Dravograd, kjer jim je 2. Velikega Srpana (avgusta) 1919 sodilo naglo vojaško sodišče. Sodili so šestim upornikom iz 10. in 12. čete Mariborskega pešpolka, zaradi upora v postojankah Labotskega odreda. Sodišče je na smrt obsodilo pet upornikov, enega pa na daljšo zaporno kazen. Ker pa je bil poveljnik Labotskega odreda takrat general Rudolf Maister, je ob pritožbi, vse na smrt obsojene čez dva dni pomilostil in jim smrtno kazen spremenil v kazen 15 let težke ječe. Po preteku 13. mesecev so bili vsi obsojenci po posredovanju generala Maistra povsem oproščeni. Zajetim upornikom v Mariboru je 25. Malega Srpana (julija), po povelju generala Krste Smiljanića, sodilo naglo vojaško sodišče v Mariboru, pod predsedstvom podpolkovnika Mirka Petrovića iz 36. Karlovškega pešpolka. Dva vidnejša organizatorja upora Karel Toplak in Adolf Podkubovšek sta bila obsojena na smrt, drugi obtoženci pa so bili brez zaslišanja zaprti na dolge zaporne kazni. Karel Toplak je bil slovenski domoljub in vojni invalid. Desno roko je izgubil v I. svetovni vojni, med uporom v Mariboru pa je bil ranjen še v levo. Doma je bil iz Vitanja. Ustreljen je bil v 23. letu starosti. Boril se je za Koroško in Štajersko, boril se je za pravično slovensko stvar, proti Avstrijcem in Srbom, za svojo domovino Slovenijo, ki jo je neizmerno ljubil. Tudi konjenik Adolf Podkubovšek je bil zaveden Slovenec. Doma je bil iz Loč pri Slovenskih Konjicah. Po poklicu je bil mesarski pomočnik, ob ustrelitvi pa je dopolnil komaj 21 let. Svoja mlada leta je žrtvoval v borbi za Koroško ter Štajersko in za pravično slovensko stvar, za svobodo Slovencev in za sveto slovensko – karantansko zemljo! Oba ustreljena sta bila med prvimi znanimi žrtvami za svobodno in združeno Republiko Slovenijo, ki jih je zaradi tega na smrt obsodilo srbsko sodišče. Morišče za Toplaka in Podkubovška so Srbi pripravili v topniški vojašnici v Mariboru, 29. Malega Srpana (julija) 1919 ob 8h zjutraj. Ustreliti so ju bili prisiljeni njuni tovariši, ki so z njima sodelovali v uporu. Kakršnokoli javno žalovanje je bilo prepovedano. Isti dan so postavili pred naglo vojno sodišče še 9 upornikov in jih obsodili na dolge zaporne kazni. Skupno je bilo pred naglim sodiščem obsojenih 21 upornikov. Preiskava pred naglim sodiščem v Mariboru ni obravnavala zvez med uporom v Mariboru in uporoma v Dravogradu ter v postojankah Labotskega odreda. Te zveze pa so zanesljivo obstajale. Upor 6. čete Mariborskega pešpolka v Dravogradu in upor v Labotski dolini sta izbruhnila istočasno kot upor v Mariboru, 22.7. zvečer. Udeleženec upora na Koroškem, Vincenc Pinter je leta 1966 izjavil, da je četovodja Hercog, ki je bil glavni pobudnik upora na Koroškem, vojakom 10. čete Mariborskega pešpolka, pred uporom zaupal, da je komandant upora v Mariboru in da bodo uporniki s Koroškega odkorakali v Maribor. Tam bi se naj vsi združili in vzpostavili vojaški svet. Iz Maribora bi potem odkorakali v Ljubljano, kjer bi razglasili združeno Republiko Slovenijo! Omenjeno izjavo potrjuje tudi komandir 12. čete Mariborskega pešpolka Mirko Ravter, ki je pred naglim vojaškim sodiščem v Dravogradu izjavil:« da mu je nadporočnik Gračner 22. Malega Srpana zaupal, da hoče moštvo zapustiti postojanke v Labotski dolini in naslednji dan zjutraj oditi v Maribor. Nedvomno so bili uporniki na Koroškem povezani z uporniki v Mariboru, ti pa tudi z vojaki v Celju in Ljubljani. Policijski komisar Dr. Senekovičje v svojem poročilo o uporu v Mariboru tudi navedel:« V čevljarsko delavnico v drugem nadstropju skladišča Tržaškega pešpolka, kjer sta spala dva vojaka, je vdrl neki desetnik s tremi oboroženimi vojaki in kričal – Fantje, vstanite gor, vzemite orožje in pojdite z nami, gre za pravično stvar, mi nočemo kralja, mi hočemo slovensko republiko in gremo, da vržemo kralja dol!« Desetnik, ki je to vzklikal je trdil, da je iz Celjskega pešpolka. V preiskavi so storili vse, da bi odkrili tega desetnika iz Celja, vendar neuspešno. S pričami so soočili vse podčastnike iz Celjskega pešpolka, ki so bili ob uporu v Mariboru, vendar desetnika ni nihče izdal. Zveze z Ljubljano potrjuje Ivan Vogrinec iz stražne stotnije Mariborskega pešpolka, ki je na zaslišanju izjavil:« Da je neki gospod (pri tem je mislil na vojaškega častnika) že šel v Ljubljano zaradi prevrata.« Državni sekretar je v svojem poročilu o uporu navedel da so bili vzroki za upor: 1. kralj; 2. kraljestvo; 3. republika; 4. znižanje mezde in 5. slaba obleka. Točno to navaja vojaškemu sodišču tudi major Ankerst: » Pobunili so se, ker ne marajo kralja Petra, hočejo, da se mezda povrne nazaj od 2 kron na 5 kron in da so za republiko.« 22.7. je stražmojster Sadar z orožniške postaje v Mariboru zvedel, da bodo imeli istega dne, okoli 20. ure podčastniki z dovoljenjem predpostavljenih, zborovanje v domobranski vojašnici in da bodo tam razpravljali o znižanju mezde iz 5 kron na 2 kroni ter o menažnem dodatku, ki so ga Srbom dovolili, Slovencem pa ne. Že 23. Malega Srpana je štajersko obmejno poveljstvo obvestilo vojaško sodišče v Mariboru, da mora po povelju generala Krste Smiljanića, uvesti tudi preiskavo in soditi tistim civilistom, ki so sodelovali ali podpirali vojaški upor v Mariboru. Takoj po uporu je bilo aretiranih devet civilistov. Uporni vojaki naj bi bili povezani tudi z železničarji, ki pa v uporu niso aktivno sodelovali. Policijski komisar Senekovič navaja besede nekega vojaka, ki je izjavil:« Da so za prevrat pridobljeni železničarji, ki bodo s stavko preprečili prihod Srbov v Maribor.« Aktivno udeležbo železničarjev v omenjenem prevratu, je seveda preprečilo krvavo zatrtje vojaškega upora. Glede upornikov je dr. Pfeifer v poročilu z dne 25.7.1919 zapisal, da bi pomagalo le eno in edino uspešno sredstvo »premestitev Mariborskega pešpolka v Bosno ali Srbijo.« Prav to se je kaj kmalu tudi zgodilo. Nasprotno pa moramo omeniti poročilo policijskega komisarja Senekoviča, ki je 1. Velikega Srpana (avgusta) 1919 navedel:« Le malo je med vojaštvom elementov, ki ne bi odobravali pobune…« Slovensko časopisje o uporu v Mariboru in na Koroškem sprva ni smelo poročati. Glasilo slovenske socialne demokracije »Naprej«, je hotelo poročati o uporu že 24.7.1919, vendar je to cenzura preprečila. Vsi kasnejši članki v časopisju so bili skrbno cenzurirani. Vojaški upor je bil nato s strani cenzorjev predstavljen kot »otroška buna s krvavim koncem in resnimi posledicami.« Upor bi se naj ponesrečil zato:« Ker je bil otročje in neumno zasnovan in brez vsakega cilja.« Kmalu za tem so cenzorji oblikovali povsem skonstruirano zgodbo in vse dogajanje zvalili na »boljševiške revolucionarje in nemške hujskače«. Niti sledu pa ni bilo o protisrbskem razpoloženju upornikov. Časopisje je npr. naredilo iz zavednega Slovenca Karla Toplaka nemškutarja in štajercijanca, lagalo da je doma iz okolice Ptuja, na koncu pa ga je obtožilo, da je organiziral vojaštvo v boljševiškem duhu. Očitno so srbski cenzorji hoteli najprej prikazati ljudem, da je bil upor nekaj povsem nepomembnega, zato so govorili o »otroški igri« in uporu brez cilja. Nato so ugotovili, da je upor imel le prevelik odmev in so zato ljudi poskušali prepričati, da so v njem sodelovali »pronemško« usmerjeni vojaki, čeprav smo lahko videli da je bilo ravno obratno. Upor je bil namreč usmerjen prav proti srbskemu kralju in oficirjem ter proti njihovim nemškutarskim hlapcem! Po zatrtju mariborskega upora s pomočjo hrvaških hlapcev, je Beograd v enem letu z zahrbtnimi manevri slovensko vojsko popolnoma onemogočil in ukinil. V legendarni slovenski planinski polk, je na primer prišel poseben srbski oficir, kot inštruktor Srbščine. Izdan je bil ukaz, da morajo slovenski oficirji in podoficirji zamenjati svoje slovenske legionarske kape s srbskimi šajkačami. Pred tem smo imeli Slovenci svojo legionarsko kapo. Zato so bili slovenski možje zaradi ukaza o zamenjavi kap zelo prizadeti. Poleti 1919 so bila slovenskim polkom odvzeta tudi njihova imena. V okviru velesrbske vojaške organizacije so polki dobili samo številke. Ljubljanski pehotni polk je dobil številko 37, mariborski pehotni polk številko 45, celjski pehotni polk številko 46, slovenski planinski polk 47... Velike spremembe so nastale tudi v drugih enotah. Letalska stotnija v Mariboru je prenehala dobivati bencin, kmalu pa je bila v celoti ukinjena. Ukinjena sta bila tudi mariborski Dragonski (konjeniški) polk in Tržaški polk. Najpomembnejši korak pri ukinjanju slovenskih polkov pa je bilo spreminjanje njihove narodne sestave. V polke so začeli prihajati rekruti iz južnih delov države, slovenski obvezniki pa so morali daleč na jug. Vsak slovenski nižji oficir, ki je bil sprejet v skupno vojsko, je moral prebiti nekaj mesecev na albanskem bojišču. Počasi je bila večina slovenskih oficirjev premeščena iz Slovenije, dogajale pa so se tudi hude krivice. Npr. poveljnik mariborskega polka, podpolkovnik Avgust Škabar, ki je polku poveljeval od ustanovitve, je nazadoval v pomočnika komandanta polka. Organizator tega polka, zaslužni Edvard Vavpotič, je postal celo samo četni komandir. Enako se je godilo tudi drugim slovenskim oficirjem. Srbi so se s tem znebili zlasti vojaško organiziranih, bojevitih in upornih štajerskih ter koroških Slovencev, ki so se do tedaj najvidneje zoperstavljali srbski hegemoniji. Maistrovo vojsko so raztepli in poslali na jug Srbije, generala Maistra pa so osamili in odstranili iz pomembnih položajev. Niti v navadnem razgovoru na cesti, ga ni smel nihče javno hvaliti, kaj šele v časopisju. O njem se sploh ni smelo govoriti. Doletela pa ga je tudi kulturna osamitev. Nihče ga ni smel omenjati kot pesnika in hkrati hrabrega vojskovodjo. Če bi na Koroškem ostala Maistrova vojska, pod poveljstvom generala Maistra, bi Koroška ostala slovenska in bi bila to še danes! Tako pa smo ostali brez nje, največji Slovenec 20. stoletja pa je umrl razočaran in zagrenjen 26.7.1934. v Uncu pri Rakeku, potem ko je bil prisilno upokojen 1923. leta, star šele 49 let. Z demobilizacijo armade, ki jo je izvedel Beograd, Malega in Velikega Travna (aprila in maja) 1920 je bila popolnoma in dokončno izbrisana slovenska narava prejšnjih slovenskih polkov. Slovenske narodne vojske ni bilo več! Popolnoma enako se je zgodilo po 2. svetovni vojni. Prav tako je bila ukinjena slovenska partizanska vojska in po naključju ali ne spet prav Malega in Velikega Travna, le da tokrat leta 1945! Tudi na Koroškem se je zgodilo popolnoma enako! Vnovič se je morala slovenska vojska po srbskem oz. Titovem ukazu umakniti brez boja iz osvobojenega Celovca, Gosposvetskega polja in praktično celotne Koroške. Še enkrat so se morali slovenski vojaki s solzami v očeh posloviti od svete slovenske-karantanske zemlje, ki so jo pred tem osvobodili in to plačali s svojo krvjo! To isto se je ponovilo tudi na zahodu slovenske meje, v Trstu in Gorici!

Le vkup, le vkup uboga gmajna!

Heja, hejo!

Za staro pravdo zdaj bo drajna.

Heja, hejo!

Zimzelen, za klobuk!

Punt naj reši nes tlačanskih muk!

Le vkup, v poslednji boj tlačani!

Heja, hejo!

Sedaj se kmečka gmajna brani,

heja, hejo!

Puško, meč, kopje v dlan!

Bije za svobodo se tlačan!

Iz grajskih kevdrov teče vino,

heja, hejo!

Zažgali grofu so graščino,

heja, hejo!

Grad gori, grof beži,

vino teče, naj, če teče kri!




Razdejan Kog v Slovenskih Goricah leta 1945.




Kužno znamenje na Kogu. Kot otrok se spomnim zgodb, da so pri obnovi našli kosti pod streho znamenja.

  1. http://www.uvi.si/10let/dosezki/
  2. http://sl.wikipedia.org/wiki/Zgodovina_Slovenije
  3. http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenska_osamosvojitvena_vojna (lokalno wikipedia)
  4. http://www.uvi.si/10let/pot/vojna/
  5. http://www.zvvs.si/ormoz/Strani/Foto_Kog2003.htm
  6. http://www.zvvs.si/Strani/Vojna1991.htm
  7. http://www.zvvs.si/Strani/Vojna_foto.htm
  8. http://www.zvvs.si/Strani/ZVOJI.html
  9. http://www.geocities.com/pivkatour/vojna.html (lokalno Mirko ZVER)
  10. http://www.car.si/ozvvs-brezice/posavje91.htm
  11. Akterji afere JBTZ (ni dokončano, večinoma povzeto po wikipediji)
  12. http://ales.ledina.org/projekti/timkoII/2.svetovna/APRILSKA_VOJNA_V_SLOVENIJI1.htm
  13. http://www.debatniklub.com/messages/4820/11796.html?1043234372
  14. http://www.moja-slovenija.org/clanki_vs.php?id=14
  15. http://www.nemejebat.com/prispevek.php?id=135
  16. http://www.ssk-krs.si/obvestila/0400/Slovenci.htm
  17. http://www.promin.si/svetovanje/problematika/slovencev.htm
  18. http://www.promin.si/svetovanje/problematika/slovencev.htm !!!!!!!!!
  19. http://www.muzejno-mb.si/maisterslo.htm !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
  20. http://www.muzejno-mb.si/maisterslo.htm !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
  21. http://www2.arnes.si/~bksela/zavrh/zavrh.htm
  22. http://www.promin.si/oblikovanje/oblikovanje_primer_rs.htm
  23. http://www.revijasrp.si/knrevsrp/pogum2004-1/venet.htm
  24. http://www.jutro.si/veneti%2001-12.pdf
  25. http://www.niagara.com/~jezovnik/forum_veneti_part_ii.htm
  26. http://sl.wikipedia.org/wiki/Bri%C5%BEinski_spomeniki
  27. http://www.mariborcan.com/html/m47/M47slomsek.htm
  28. http://www.ijs.si/lit/preseren.html-l2
  29. http://www.preseren.net/slo/2-2_casovni_trak.asp
  30. http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/1996/preseren/index/galerija.htm
  31. http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/1996/preseren/default.htm
  32. http://projekti.svarog.org/cankar/
  33. http://sdm-si.org/mnenja/jj.php3
  34. http://www.rkc.si/aktualno/Rog2002/humar.html
  35. http://www.mladina.si/tednik/200410/clanek/kul-knjige--bernard_nezmah-2/index.print.html-l2
  36. http://www.kam.sik.si/domoznanstvo1.htm
  37. http://www.zaveza.org/nsz/24/08.htm
  38. http://www.novomesto.si/si/nm/znani/stukelj/
  39. http://stukelj.infotehna.si/prireditve.htm

  40. http://www.posta.si/Namizje.aspx?tabid=218&artikelid=4048
  41. http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/vega1.html
  42. http://www2.arnes.si/~gljsentvid10/stefan1.html
  43. http://soleunet.ijs.si/website/presentations/sdm951306973406/tsld004.htm

  44. http://www2.arnes.si/~gljledina1/akizif/zanimiv/stefan/
  45. http://www2.arnes.si/~gljledina1/akizif/zanimiv/0zanfiz.htm

  46. http://www.posta.si/Namizje.aspx?tabid=218&artikelid=3950
  47. Pesem Za teboj - France Balantič (fotokopije iz študentskih let, ko je bil pesnik takorekoč prepovedan, tudi njegove slike ni nikjer na Internetu), ilustriral Marjan Tršar.
  48. http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/1997/kocbek/Celjski/cg1.htm

  49. http://sl.wikipedia.org/wiki/Celjski_grofje
  50. http://www2.arnes.si/~rzjtopl/rod/metode/lestvica.htm

  51. http://vestnik.szd.si/st2-12/st2-12-779-780.htm
  52. http://www2.arnes.si/~osljrj1s/mesto/kultura.htm

  53. http://www.ljudmila.org/jkz/html/valvazor.html

  54. http://www2.arnes.si/~osjkranjkr/maticna/predstavitve/znameniti_slo/tsld006.htm

  55. http://www2.arnes.si/~osjkranjkr/maticna/predstavitve/znameniti_slo/sld002.htm

  56. Alfonz Šarh Pohorski velikan, tudi trije njegovi otroci so padli med nemškim uničevalnim napadom na Pohorski bataljon. Zgodba o pohorskem bataljonu je ena izmed najbolj pretresljivih zgodb iz časov bojevanja proti Nemcem in njihovemu terorju - 8.1.1943
    http://www.zzb-nob.si/pohorbat.htm
    Dva Šarhova, 16 letni Lojzek in 14 letni Pepček, sta 18. avgusta pobegnila iz taborišča, 14. septembra pa še 12 letni Vanček. Otroci so se skrivali pri nekem kmetu, dokler niso dobili zveze z očetom; z njim so odšli v ruško četo in postali borci pohorskega bataljona. Štirje Šarhi, oče in trije sinovi, so 8. januarja 1943 mrtvi obležali pri Treh žebljih.

  57. http://www2.arnes.si/~osjkranjkr/maticna/predstavitve/znameniti_slo/sld019.htm

  58. http://www2.arnes.si/~osjkranjkr/maticna/predstavitve/znameniti_slo/sld028.htm

  59. http://www2.arnes.si/~osjkranjkr/maticna/predstavitve/znameniti_slo/sld031.htm

  60. http://www2.arnes.si/~osjkranjkr/maticna/predstavitve/znameniti_slo/sld032.htm

  61. http://www2.arnes.si/~osjkranjkr/maticna/predstavitve/znameniti_slo/sld026.htm

  62. http://www2.arnes.si/~osjkranjkr/maticna/predstavitve/znameniti_slo/sld017.htm

  63. http://www2.arnes.si/~osjkranjkr/maticna/predstavitve/znameniti_slo/sld014.htm

  64. http://www2.arnes.si/~osjkranjkr/maticna/predstavitve/znameniti_slo/sld009.htm

  65. http://www2.arnes.si/~osjkranjkr/maticna/predstavitve/znameniti_slo/sld003.htm
  66. http://zupnije.rkc.si/kr-zlato-polje/zupnija/modest.htm

  67. http://www.niagara.com/~jezovnik/slovenski_svetniki____karantanski_svetniki.htm
  68. http://gregor.rozman.net/carnia/1.htm
  69. http://gregor.rozman.net/carnia/
  70. http://www.rkc.si/splosno/zgodovin.html

  71. http://www.mariborcan.com/html/m79/M79-kropusek.htm
  72. http://sdm-si.org/mnenja/jj.php3
  73. http://www.gov.si/sova/doc_sv_path_1102_1107.html
  74. http://www.svarog.org/zip/zgodovina/zgodovina.doc
  75. http://baza.svarog.org/predmet/zgodovina/zgodovina.php3

  76. http://baza.svarog.org/
  77. http://sdm-si.org/prispevki/pucnik.php3
  78. http://www.muzej-menges.si/slovenscina/razstave/hallerstein.htm
  79. http://www.kvarkadabra.net/article.php?story=20031223104854302 Hallerstein - Kitajski astronom iz Mengša
  80. http://www2.arnes.si/~ljkdfjm1s/Razstave/r_96_hallerstein.html
  81. http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/ponudba/1996/bajec/zsm.htm ZNANI SLOVENSKI MATEMATIKI V ČASU OD 12. DO 18. STOLETJA

  82. http://www.avsenik-sp.si/

  83. http://www.lojzeslak.com/lojzeslak.htm

  84. http://www.geocities.com/hpaljaz/hpaljaz.html

    Vsako jutro v zarji novi naši zažare vrhovi. Gledajo kdaj prideš spet, ki si bil jim varuh svet. Triglavski naš kralj Matjaž, župnik z Dovjega Aljaž. Sardenik
  85. http://www.geocities.com/hpaljaz/JAKOB-HP.DOC
  86. http://sl.wikipedia.org/wiki/Jakob_Alja%C5%BE
  87. http://www.smarnagora.com/aljaz/aljaz.htm

  88. http://obcina.sentjur.com/obcina/zgodovinaf/os_ipavci.php

  89. http://www2.arnes.si/~oskrjenko2s/davorin_jenko/davorin_jenko.htm

  90. http://www.sanje.si/knj_avtorji.php?avtorId=131
  91. http://www.kosovelovdom.si/kosovelovo%20leto/srecko_zivljenjepis.htm
  92. http://www.ijs.si/lit/literat.html-l2

  93. http://www.ijs.si/lit/gradnik.html-l2

  94. http://www.leonhmeljak.com/si/simon/simon.htm

  95. http://www.gimvic.org/projekti/timko/sifilm/FraneMilcinski.html

  96. http://users.volja.net/dzorec/alamut.htm
  97. http://www.sanje.si/avtorji.php?avtorId=84
  98. http://www.mladina.si/tednik/200242/clanek/kino-01/index.print.html-l2
    21. oktober 2002

    Karpo Godina, 2002

    Zgodba gospoda PF

    Marcel Štefančič, jr.


    To je najbrž edina slika svetovno znanega slovenskega izumitelja Petra Florjanciča na Internetu (Peter v glavnem dela v tujini). Kako to, da ga bolje ne predstavimo sebi in tujini?? Tole sem staknil iz rm tv posnetka.
    La dolce vita: balada o razpršilcu, paši in Monte Carlu.

    Če ste se slučajno spraševali, kako to, da Karpo Godina že ducat let ni posnel nobenega filma, in kako to, da Stelle del Nord ne more in ne more začeti, potem si poglejte dokumentarec Zgodba gospoda PF, pa vam bo vse jasno. Karpo je namreč zunaj fikcije našel lik, ki je bolj filmski od likov, s katerimi vas skušajo impresionirati slovenski filmi. Našel je lik, ki je večji od slovenskih likov - in večji od slovenske fikcije.

    Jebeš fikcijo, če pa zunaj nje najdeš Slovenca, Petra Florjančiča, 83-letnega Blejca, ki je živel kot filmski lik, o kakršnem slovenski filmi niso upali sanjati niti v najbolj divjih transih fikcijske ekstaze. Gospod PF, serijski izumitelj (parfumski razpršilec, statve za invalide, airbag, snow-shuttle, okvirček za diafilme, stroj za brizganje plastike itn.), skakalec, ljubimec, avanturist, magnat, debrouillard, pick-up artist, party animal in hustler, je 23 let preživel v hotelih, 6 let v avtih, 2 leti na vlakih, pol leta na parnikih in 5 mesecev na letalih, denar nalagal z bagerjem, se motal po najbolj mondenih mestih (St. Moritz, Montreux, Davos, Monte Carlo, Garmisch, Cannes), imel 5 državljanstev, živel kot jet-set Bog, tedensko menjal smokinge, se oblačil pri Diorju, v kazinu puščal več kot Aga Khan, prijateljeval in žuriral z egipčanskim pašo Ilhamijem, kraljem Farukom, Marlene Dietrich, Colette, Audrey Hepburn, Anatolom Litvakom, Luchinom Viscontijem, Vittoriem de Sico, Darrylom Zanuckom in Yvesom Montandom - in jih vse preživel.

    Prepustil se je zgodovini, heh, in njeni karnevalski, dekadentni, utopični "neverjetnosti" - in jo preživel. Vsekakor material, iz katerega bi P.T. Anderson naredil Boogie Nights. Scorsese pa Casino. Zadnji Karpov filmski lik je bil Slovenec, ki je Fritzu Langu pokazal, kako narediš film - zdaj je Karpo srečal Slovenca, ki mu je pokazal, kako ustvariš filmski lik. Le.

  99. http://www.mladina.si/tednik/200242/clanek/kino-01/

    21:54 - 20.01.2004
    Ne morem verjeti.
    Pravkar sem v internetni Klepetalnici (med drugimi sodelujočimi seveda) klepetal z izumiteljem Petrom Florjančičem.

    Moj idol. Res.

    To je pa en tak model, da se mu lahko le klanjam. Do gležnjev...
    Gospod je star 85 let. Izgleda star 60 let.
    15 let je živel v Monaku med svetovno smetano. Pozna osebno ogromno ljudi iz tega Jett-Set-a.
    Pa to niti ni toliko pomembno.
    Slovenec (z Bleda) je izmed več kot 400 svojih izumov iznajdel tudi:
    • razpršilec za parfume (iz tega izhajajo vsi ostali razpršilci na "ročni pogon", ki jih danes poznamo
    • plastične okvirčke za DIAS-e...si moreš misliti
    • plastično verigo
    • stroj za brizganje plastike
    • tkalni stroj za pletenje šalov...
    • podvodni fitnes...


  100. http://sl.wikipedia.org/wiki/Josip_Jur%C4%8Di%C4%8D

  101. http://sl.wikipedia.org/wiki/Fran_Levstik

  102. http://www.mladina.si/tednik/200404/clanek/kul--in_memoriam-bernard_nezmah/

  103. http://www.galerija-bj.si/

  104. http://www.posta.si/Namizje.aspx?tabid=219&artikelid=4297#

  105. http://www.glu-sg.si/zlatartisnikarslo.htm
  106. http://www.hermanpivk-foto.si/slo/portreti_slikar_joze_tisnikar.htm
  107. http://escape.mladina.si/tednik/200250/clanek/dekoriranci/index.print.html-l2

  108. http://demago.si/artists/Polanec/BioPolanec1.htm

  109. http://www.muzeji-radovljica.si/5arh_razstavlj/2sivceva-arhiv-Ipolanec.htm
  110. http://www.galerijamak.com/irena_polanec.htm

  111. Bildergalerie, Bayern-slowenien


  112. Anton Ažbe
    Another successful artist is Anton Azbe, who was directing private art school in Munich. Among his most famous students were Vassily Kandinsky and Alexei von Jawlensky.
    Anton Azbe, född 30 maj 1862, död 5 augusti 1905 i München, slovensk konstnär.
    http://www.artfacts.net/index.php/pageType/instInfo/inst/2431
    http://www.artcyclopedia.com/index.html
    http://www.museum-wiesbaden.de/html/ausstellungen/Azbe_Schule.html
    Die Ausstellung wurde aus Anlaß der zehnjährigen Freundschaft zwischen der hessischen Landeshauptstadt Wiesbaden und der slowenischen Hauptstadt Ljubljana, der Geburtsstadt von Anton Azbe, in Wiesbaden und in Ljubljana gezeigt. Zu den Schülern der von Azbe um die Jahrhundertwende in München aufgebauten Mal- und Zeichenschule gehörten auch Wassily Kandinsky und Alexej von Jawlensky. Katalog verfügbar.
    http://www.guggenheimlasvegas.org/artist_work_md_71_26.html


  113. Anton Ažbe
    Ažbetov spomenik v Münchnu


  114. http://www.ng-slo.si/ngslo/exhibit/arh2004/trnovica/trnovica.htm

  115. http://www.gimvic.org/projekti/Timko99-00/jzi/ziva/Jama/Jama.html

  116. http://www2.arnes.si/~lcokl/vanda/grohar/1ivan_grohar.htm

  117. http://www.postojnska-jama.si/opg2.htm

  118. http://www.vlr-vilijem.com/odrustvu1.htm

  119. http://24ur.com/naslovnica/zanimivosti/20040822_2045018.php?Acl=p1
  120. http://www.educa.fmf.uni-lj.si/izodel/sola/2001/di/merc/postojna/3.htm

  121. http://www.burger.si/Predjama/Predjama.html


  122. http://home.snafu.de/figureskating/skrlj/turjak_slo.htm
  123. http://www2.arnes.si/~ssljddkoc4s/kocevska.html



  124. http://www.domex-el.com/lk/p9.html

  125. http://www.rkc.si/semenisce-lj/main.htm?page=predstavitev/knjiznica.htm
  126. http://www.ff.uni-lj.si/jis/lat1/B1955-85/b-tem-10.htm

  127. Bitka pri Sisku: 1593-1993
    http://www.narmuz-lj.si/ang/pub/razskat/bitsisak.html
  128. http://www.gimvic.org/projekti/projektnodelo/2004/2f/sv/zgodovina.html
  129. http://www2.arnes.si/~rzjtopl/rod/viri/priimki.htm
  130. http://www.zvvs.si/domzale/STRANI/zgodovina1.html
  131. http://www.rkc.si/splosno/drzava.html
  132. http://www.slovenia-heritage.net/ik/slo/programi-07.stm

  133. http://www.planid.org/object/o6920533.html?view=add
  134. http://www.educa.fmf.uni-lj.si/ro/sole/tecaj/dec.95/jablansk/pd_PZS10.htm
  135. http://www.didakta.si/e-knjigarna/product_info.php?products_id=58

  136. http://humar.live.over.net/

  137. http://www.slovenija-expo2000.com/osebe/deu/p31.html

  138. http://www.humar.com/


  139. http://www.everest.simobil.si/slo/ekipa/karnicar.shtml

  140. Ronald Sega - 1996 420 ur v vesolju. je sodeloval v dveh vesoljskih odpravah STS-60 (Discovery) leta 1994 in STS-76 (Atlantis) leta 1996, kjer je prebil vsega skupaj več kot 420 ur v vesoljskem prostoru
    http://sl.wikipedia.org/wiki/Ronald_Sega
  141. http://www.mladina.si/tednik/200232/clanek/knjige-01/index.print.html-l2

  142. http://www.intely.com/cult/nasceni/linenger.htm


  143. Septembra 1994 je dr. Jerry M. Linenger (babica Francka Pušavc živi v Dvorski vasi pri Begunjah) prvič poletel v vesolje, 12. januarja 1997 pa je sodeloval pri poletu na vesoljsko postajo MIR in tam preživel 132 dni in 4 ure. Sam pravi: »Da, vedno sem si želel postati astronavt.« Ko je to opravil, se je posvetil svoji družini in svojim štirim otrokom, delal kot strokovni komentator na NBC televiziji, pomaga pri pripravah in načrtih poleta na Mars ter poselitve Marsa in pogosto ga vabijo na mednarodne konference. Jerry je tudi že obiskal Slovenijo, obiskal je seveda tudi domačijo svoje babice Francke Pušavc v Dvorski vasi pri Begunjah.
    http://www.ognjisce.si/revija/leto2003/nov2003/pdf/gost.pdf
  144. http://www2.arnes.si/~ssdszaj1/vesolje/navtika/novice/2002/07/11072002.htm

  145. http://www.geocities.com/airshows666/cerklje/cerklje2000s.htm
  146. http://www.film-sklad.si/festival2000/eng/films/descriptive_desirer.html
  147. http://baza.svarog.org/predmet/slovenscina/drago_jancar_galjot.php3
  148. http://www.zrss.si/doc/SLO_Tone_Persak_Severni_sij1.doc
  149. http://www.drustvo-dsp.si/drustvo/drustvo.html
  150. http://baza.svarog.org/predmet/slovenscina/

  151. http://www.dnevnik.si/knjige/6do10.htm

  152. Žarko Petan, pisatelj in režiser v javnosti znan po avforizmih in vodenju RTV, pisec proze, poezije in dramskih iger.
    http://www.zarko-petan.com/


  153. Gregor Strniša (1930-1987) je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih pesnikov. Ljubezenskih pesmi, kakor jih poznamo pri mnogih drugih avtorjih, je napisal malo. V svojih pesmih se je več ukvarjal z vprašanji o kozmosu in človekovem mestu v njem (v zbirkah Mozaiki, 1959; Odisej, 1963; Zvezde, 1965; Severnica, 1974 itn.). Napisal je tudi več dram, radijskih iger in del za otroke (npr. Lučka Regrat, 1987). Verjetno poznate popevko Zemlja pleše, pa najbrž ne veste, da je zanjo (in za številne druge) besedilo napisal prav on.
    http://www.svetizbesed.com/index.php?t=zgodba&i=35




  154. Iz zgodovine - pilot



  155. Kog v ruševinah


  156. http://www.sanje.si/knj_avtorji.php?avtorId=10

  157. http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/casvzgr/tsld008.htm
  158. Slovenske knjige
    http://www.ff.uni-lj.si/slovjez/mh/casvzgr/tsld008.htm

  159. http://www.intely.com/cult/kritike/rebula.htm
  160. http://web.s-gim.kr.edus.si/projekti/ucenje/matura/sodobnost.htm

  161. http://www.pesnik-pikalo.si/gall01.asp
  162. http://www.mladina.si/tednik/200219/clanek/pamflet19/index.print.html-l2
  163. http://www.drustvo-dsp.si/drustvo/dejavnosti/Povabimo_besedo/Povabimo_besedo_2002.pdf

  164. http://www.mladina.si/tednik/200303/clanek/pucniknekrolog/

  165. http://sl.wikipedia.org/wiki/Edvard_Kocbek
  166. POLITIK SEM, PA KAJ
    http://sdm-si.org/mnenja/politiksem.php3


  167. Povojni revolucionarni poboji
    http://www.mladina.si/tednik/200137/clanek/bunker-kosti/
  168. http://escape.mladina.si/tednik/200032/clanek/bravnicar/
  169. http://www.mladina.si/tednik/200215/clanek/grobisca-ks/

  170. http://www.mladina.si/tednik/200344/clanek/slo--simboli-mateja_hrastar/
  171. http://gostje.kivi.si/total/interpretacija-slo.htm

  172. Ker so bile zasluge organizacije TIGR in posameznikov od bivših oblasti v Sloveniji dolga leta zamolčane, nepriznane; samo vprašanje tigrovstva pa največkrat obravnavano v negativni luči, so današnja spoznanja drugačna, saj družba tigrovstvo že sprejema kot pomembno pozitivno komponento, k temu pa je v največji meri pripomogla zgodovinska stroka, ki je ves čas pravilno vrednotila takratna dogajanja med Slovenci. Spričo tega želimo slovensko javnost ponovno spomniti na dolg, ki ga ima družba in država do te rodoljubne organizacije.
    http://www.tigr-drustvo.si/web/Drustvo.htm

  173. http://www.tigr-drustvo.si/album/index.php?

    Spomladi 1930 leta je fašistični režim zaprl okoli sto pripadnikov narodnoobrambne organizacije TIGR. Po več mesečnem grozljivem zasliševanju je na začetku septembra 1930 pred posebno sodišče za zaščito države, ki se je za to priliko preselilo iz Rima v Trst, postavil 18 obtožencev. Skrbno zrežirani proces, ki naj bi domači in tuji javnosti dokazal, kako zna fašizem ravnati z nasprotniki e je zaključil z štirimi smrtnimi obsodbami in strogimi zapornimi kanimi. 6. septembra 1930 so fašisti na Gmajni pri Bazovici ustrelili Miloša, Marušiča, Valenčiča in Bidovca.
    Ne hodi pred mano, ne bom sledil.
    ne hodi za mano, ne bom vodil,
    hodi ob meni in bodi prijatelj.
    TIGR (Trst, Istra, Gorica, Rijeka).

  174. http://baza.svarog.org/predmet/zgodovina/polozaj_slovencev_v_zamejstvu_in_odnos_matice_do_njih.php3
  175. TIGR From Wikipedia, the free encyclopedia. TIGR, abbreviation for Trst (Trieste), Istra (Istria), Gorica (Gorizia) and Reka (Fiume-Rijeka), was a ultranationalistic Slovene organization of Primorje Slovenes (Primorski Slovenci) active between 1927 and 1941 with anti fascist and anti italian attacks. Many members of this organization were connected with Yugoslavian and British intelligence services and many of them were military trained. The organization wasn't invited to join the OF (Liberty front) of Slovenes nation in 1941 but many members of TIGR later in 1943, after the capitulation of Italy, joined Slovene partisan's brigades, specially to Oversea brigades (Prekomorske brigade). In 1930 the italian fascist police discovered some TIGR's cells and four members (Ferdo Bidovec, Fran Marusic, Zvonimir Milos e Alojzij Valencic), judged responsable of various bomb attacks to institutions and newspapers, with civil victims, were condamned and esecuted at Basovizza-Bazovica. When Mussolini visited Caporetto-Kobarid in 1938 some members of TIGR planned an attempt on his life, which did not succeed. In 1941 nine members of TIGR were condamned for war-spionage and terrorism, five of them(Pinko Tomazic, Viktor Bobek, Ivan Ivancic, Simon Kos, Ivan Vadnal) were actually esecuted in Villa Opicina-Opcine. Although organization stopped to operate the Communist party of Slovenia (KPS) constantly very carefully monitored over the actions of some TIGR's individual members. In 1997 on a behalf of the 50th anniversary of annexation of Primorje to the mainlaind of Slovenia organization TIGR was awarded by the former communist president of Slovenia Milan Kučan with the Golden Honourable Mark of Freedom of the Republic of Slovenia (Zlati častni znak svobode republike Slovenije)
    http://baza.svarog.org/predmet/zgodovina/polozaj_slovencev_v_zamejstvu_in_odnos_matice_do_njih.php3
  176. http://users.volja.net/marijankr/Z13-seznami.html
  177. http://www.slosport.org/zgod/drugoobd02.html

  178. Župnik Valentin Pipan med učenci.

    V Renčah je delovala celica tajne organizacije TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka), ki je kljub najhujšim oblikam terorja vzpodbujala ljudi k pokončni nacionalni drži in vlivala zaupanje z akcijskim in prosvetiteljskim delovanjem. Eden njenih osnovnih ciljev je bil osvoboditev Primorske izpod italijanske okupacije. Tajni odbor organizacije je bil ustanovljen leta 1927 v Gorici. Za ustanovitelja in vodjo celice v Renčah se šteje David Arčon. Njegovi najožji s odelavci so bili Bogomil Vižintin, Ludvik Čotar in Stanko Fornazarič. Cencičeva (Mira Cencič, TIGR, Mladinska knjiga, Ljubljana 1997) navaja še čevljarja Jakoba Vodopivca, peka Mirka Mozetiča, Feliksa Mozetiča (pri Žigonih), Alojza Arčona, Petra Bratkoviča, brata Ivana in Franca Tribušona, Jožeta Mozetiča, Heleno Arčon Fornazarič, Dragotina Lasiča (čebelarja) in Ivana Pahorja. Renška celica je imela organizirane trojke in zaupnike tudi v nekaterih sosednjih vaseh. Od leta 1907 do 1948 je v naši fari služboval narodno zaveden župnik Valentin Pipan, sicer doma iz Škofje Loke. Upiral se je raznarodovalni politiki in ščitil slovensko besedo in pesem pred fašističnimi nasilniki. Boženka Lukežič iz Renč hrani kartonček s sveto podobico, na kateri se je Pipan ozančil kot župnik “pod Fajtim hribom”, ker ni hotel napisati poitalijančenega - Ranziano. Iz istega vira povzemam, da je na sprejemu ob italijanskem prazniku pri občinskem tajniku (verjetno Masilliju) v Renčah zahteval (in dobil) prevajalca v slovenščino. Prevajal je uslužbenec Alfred Stepančič, široko izobražen mož, ki je govoril sedem svetovnih jezikov. V tistih časih je bilo oboje nekaj zelo izjemnega.

  179. http://www2.arnes.si/~akralj1/studij/gradivo/zgodovina/zg_odg_komplet2.rtf

  180. Tigrovec Danilo Zelen 1907 - 1941

    13. maj 1941
    TIGROVCI V PRVEM SPOPADU S FAŠISTIČNIM OKUPATORJEM SLOVENIJE NA MALI GORI PRI RIBNICI
    Takoj po okupaciji Slovenije so italijanski policijski preiskovalci intenzivno iskali primorske emigrante, prostovoljce Soške legije (prostovoljne primorske formacije, ki je bila pripravljena na boj takoj po napadu na Jugoslavijo) in seveda na Tigrovce.
    Tigrovska trojka Danilo Zelen, Ferdo Kravanja in Anton Majnik se je skrivala pred Italijani v okolici Ribnice, ker je tam kot učitelj služboval Anton Majnik. Najprej so se skrivali v podzemnem bunkerju, zaradi nezdravih razmer so se umaknili v Češarkovo lovsko kočo. Že drugi dan za tem, so prišli na Malo goro tri žandarji in 34 italijanskih karabinjerjev in vojakov. Ob tej situaciji se je vnel spopad z močnim streljanjem. Koča je bila lesenjača in ni nudila pravega zavetišča pred streli. V tem spopadu sta bila težko ranjena Danilo Zelen in Ferdo Kravanja, Anton Majnik se je na koncu spopada predal. Ko so Italijani vdrli v kočo se je Danilo Zelen sam ustrelil, Ferda Kravanjo pa so nezavestnega, ranjenega peljali v bolnišnico v Kočevje. Ob splošni zmešnjavi ob koncu spopada se je Majnik spretno iztrgal in zbežal v goščavo. Po zajetju se je Kravanja izdajal za Jovanića, pod to lažno identifikacijo je kasneje Ferdo Kravanja uspel zbežati iz zastražene bolnišnice v Ljubljani.
    Ob tem je zanimivo, da je bil prav Danilo Zelen eden izmed treh tigrovcev, ki so priskrbeli 7 kg eksploziva za atentat na Mussolinija in ga pretihotapili iz kraljevine Jugoslavije na okupirano slovensko ozemlje pod italijansko oblastjo. Kavsov Franc iz Čezsoče si je eksploziv privezal okoli pasu in, ko je na proslavi v Kobaridu 18. septembra 1938, Mussolini šel tik mimo njega, Franc ni aktiviral eksploziva, ker bi ob eksploziji z Mussolinijem vred umrlo veliko nedolžnih ljudi in otrok, ki so bili takrat na trgu v Kobaridu.



  181. 27. maj 2002 PAMFLET Mesec kosti Bernard Nežmah Zakaj imajo grobovi žrtev fašističnega in komunističnega nasilja različen status? Maj je nekoč veljal za mesec mladosti in čas praznika zmage nad fašizmom. Zdaj ta isti maj prinaša komemoracije ob grobovih žrtev komunizma. Medtem se je namreč izkazalo, da so v maju in juniju 1945 Titovi odredi pobili in na skrivaj zagrebli tisoče ujetih domobrancev in civilistov. Pred dnevi so tako televizije prikazovale spominsko slovesnost za pobitimi pri Crngrobu. Kraj, ki je bil doslej znan po romarski cerkvi z znamenitimi freskami Svete Nedelje, je razkril svojo skrivnost, da je obenem tudi grobišče nekaj deset žrtev komunističnega nasilja. Priznavanje povojnih zločinov partizanskih oz. postpartizanskih čet velja sicer za enkratno v sebi zaključeno dejanje, skratka po načelu: priznal sem, sedaj pa bodi dovolj o tem, saj smo imeli spravno slovesnost v Rogu 1990 z nadškofom Alojzijem Šuštarjem in predsednikom Milanom Kučanom. Naenkrat pa se je izkazalo, da so kosti mrtvih tu, da oživijo vsako leto, ko se nad njihovimi grobovi zberejo svojci in sorodniki. Delujejo kot travma, za katero ne vemo, kaj bi z njo. Kot nekaj, kar spada v sfero zasebnosti. Država: gospod predsednik, vlada, vrh parlamenta pošiljajo svoje predstavnike skoraj izključno na partizanske obletnice; državni predsednik Milan Kučan je imel v dveh dneh kar dva govora v Goriških Brdih in ob Sotlih na praznikih Zveze borcev NOB. Če pa že odidejo tudi na drugo stran, to opravijo brez besed, z molčečim polaganjem vencev. Zakaj domobranskih grobov, ki so zrasli po 9. maju 1945, oblast ne vzame za del slovenske zgodovine, o kateri bi spregovorila tudi v slavnostnem govoru? Pa je govor že napisan, dovolj je pobrati verz pri Prešernu: Slovenec že mori Slovenca, brata, in prebrati odlomek iz "Slovenskega poročevalca", ki ga je napisal pisatelj Tone Seliškar 26. maja 1945: "Vsa reakcija se je skrila za krinko lažnega protifašizma in za krinko hinavskega hlinjenja naši zmagi. Potuhnili so se. Mi pa vemo, da tiči v teh malhah nož, ki nam bi ga poskušali ob prvi priložnosti spet zasaditi v hrbet. Zdaj nam ga je zasajala s pomočjo molitvenikov in škapulirjev, v drugo bi nam ga zasajala v imenu kakih drugih gesel. Vidite, in zato je maščevanje potrebno. Mi smo zidarji novih, svetlih, sončnih časov, naša dejanja so čista, jasna, vsakemu poštenemu človeku razumljiva. Mi pa bomo in smo že s krvjo vžgali v naša srca maščevanje kot program in kot vsebino, da to družbo izdajalcev in krvnikov uničimo in stremo. Kajti bili bi slabiči, če bi v to našo svobodo sprejeli enega samega teh zločincev in mu odpustili." Himna maščevanju kot nalašč za iztočnico za govor, ki bi spregovoril o krvavi ceni političnega enoumja, ki ga je izvedla komunistična partija. Tako kot nekajkrat na leto slišimo govore o bestialnosti fašizma, tako bi državni govorniki opominjali na krvavo zgodovino komunizma na Slovenskem. Lahko najdemo sicer protiargument: čemu bi nove rodove obremenjevali s travmami preteklosti, zakaj ne bi raje zrli v svetlo bodočnost? Toda, zakaj potem sploh obujanje spominov na zločine fašizma? Razlog je v travmi vladajoče slovenske oblasti LDS-ZLSD-Desus, ki svoje korenine vidi v komunizmu. Neznosno ji je, da bi se morala venomer opravičevati za nekaj, kar sama ni storila, še zlasti, ker se je z nekaj simbolnimi in deklarativnimi gestami že opravičila. To je kajpak razumljivo, toda enako neznosno in tuje ji je spregovoriti tudi te trpke besede resnice o povojnih pobojih, ki jih je zagrešila komunistična oblast. Ne spregovoriti enkrat, temveč govoriti in ponavljati leto za letom v maniri demokrata, ki se ne čuti zadolženega dediča ne fašističnega ne komunističnega režima. Tako pa v parlamentu še vedno velja nenapisana prepoved enačenja komunizma s fašizmom, zaradi katere je poslanec France Cukjati sprožil salvo žolčnih polemik, ker si je drznil postaviti paralelo med mračnima -izmoma. Filigransko ugotavljanje, da je bil komunizem vseeno bolj blagodejen, ker da je manj opustošil Slovenijo, je črni cinizem. Če bi človek lahko prosto izbiral, ne bi hotel živeti ne pod okupacijskim režimom 1941-1945, ne pod Titovimi in Kidričevimi povojnimi zakoni.

    Šef KPJ Tito je rad lovil v revnih državah, trofeje so padale, tudi glave.



  182. Primož Peterka
    2x zmagovalec svetovnega pokala v smučarskih skokih.

  183. --------------------------------------------------------------------------------
    Burja
    --------------------------------------------------------------------------------
    Ste se kdaj vprasali, zakaj so nase strehe polne kamenja, zakaj nasa drevesa rastejo postrani? Kriva je burja.
    Bitka ob mrzli reki:

    "Sovraznik zaman se je vgnezdil v cvrsto utrjene kraje,
    zaman je zaupal okopom;
    gorske ceri so prebite,
    steze cez prelaze odprte.


    Severni veter - po tvoji zaslugi s planin privrsal je,
    cete sovragov zasul z ledeno nevihto,
    puscice k strelcem usmerjal nazaj,
    v vrtincu jim lomil je kopja.


    S tabo je bog:
    na tvoje povelje pozene iz votline Eol viharjev vojsko,
    na tvoji se strani vojskuje samo nebo,
    na zvok tvoje trombe zavezniske cete - cete vetrov privrse.


    Zardeli so alpski snegovi,
    Frigidus barvo vode je spremenil,
    pred kupi mrlicev skoraj zastal,
    ko ne bi ga kri deroca pognala."

    (Tako je veliko bitko pri mrzli reki dozivljal anticni pesnik)
    Med 5. in 6. septembrom leta 394 sta si v zgornji Vipavski dolini stala nasproti rimski cesar Teodoziji (bival je v trdnjavi Ad Pirum - danasnja Hrusica) in rimski uzrupator Evgenij (zasedal je Castrum ad fluvium frigidum - danasnja Ajdovscina). Svoji silni vojski sta si postavila nasproti, da bi ohranila edinost imperija. Vecer prej sta vsak zase molila, oba za uspeh iste bitke. Cesar Teodozij, ki je bil ze kristjan, na skali nad vasjo Vrhpolje (po izrocilu se skala imenuje "Teodozijeva skala"), Evgenij pa je svoje bogove rotil na vzpetini, kjer danes stoji dvorec Zemono. Obracun je bil strasen. Izrocilo pravi, da je med bojem nenadoma prislo do silnega vetra, ki je Evgenijevi vojski obracal kopja in puscice, da so letele nazaj. Evgenij je bil v bitki porazen in ubit, ker se je bog vetra obrnil proti njemu. Zgodovinarji trdijo, da je izid bitke bistveno vplival na (krscanski) razvoj Evrope. In kaj ima pri tem burja...? Najbrz nic. ce pa se le kdaj znajdete v objemu prave vipavske burje, ki odkriva strehe in prevraca stiridesettonske tovornjake, nehote pomislite, da je tudi to mogoce.
    Pojav je posledica stika dveh podnebnih vplivov, mediteranskega, ki sega po dolini Soce in Vipave v dolino, in mrzlega celinskega.
............ ..................






  • Zemljevid slovenskega ozemlja z rimskimi provincami in mesti. Rimske province (1-300)




  • Slovenski oktet je bil ustanovljen 1951, je ambasador naše pevske kulture.
    http://www.slovenski-oktet.si/

  • http://www2.arnes.si/~ljlutgled1/rajko/ver.html

  • Veronika Deseniška - usodna leta 1422-1425

    Carl Postl: Razvalina gradu Fridrihštajn, l. 1864

    Veronikin sedež, vklesan v kamen
    http://www.kocevje.si/fridver.htm
    O nekdanjem ljubezenskem gnezdecu Friderika II. Celjskega in njegove izvoljenke, mlade Veronike Deseniške, pričajo danes le še gole razvaline sredi kočevskih gozdov... Zgodba se začne davnega leta 1420, ko je Friderik nasledil Kočevsko. V letih 1422-1425 je dal sezidati na strmem vrhu nad Kočevjem, na mogočni skali, po njem imenovani grad. Grad je bil dostopen samo pri glavnih grajskih vratih, ostale tri strani varujejo visoke prepadne stene. Vhod za grajsko obzidje je preko umetno skopanega jarka omogočal dvižni most. Na vrhu je grad obdajalo še močno obrambno obzidje. Friderik je grad tudi znotraj lepo opremil. Sobane so bile polne dragocenih preprog, kristalne posode, umetelnega orožja in orodja iz srebra in zlata ter lepe opreme vseh vrst. Posestvo gradu so morali obdelovati podložniki iz naselij, ki so spadala pod urad v Kočevski Reki. Vozno pot na Fridrihštajn so morali stalno vzdrževati podložniki iz Dolge vasi. Romanca med Veroniko in Friderikom se začne leta 1422 (po nekaterih virih že prej), ko je Frideriku umrla prva žena iz rodu Frankopanov. Že Valvasor je pisal, da “se je močno raznesla govorica, da jo je njen mož, grof Friderik v postelji zadušil, da bi si za plemenito mladenko, Veroniko Deseniško, ki ga je z lepim pogledom vžgala, v svoji zakonski postelji napravil prostor za zakonsko zvezo in tudi v rokah držal njo, ki jo je že v srcu nosil. In ker se je tri leta po smrti prve žene poročil z njo, je splošni sum postal še močnejši”. Friderikov oče, grof Herman II. Celjski, je poroki nasprotoval že iz političnih razlogov, ker ni hotel pretrgati prijateljstva s hrvaškimi knezi Frankopani. Grof Herman je nad Fridrihštajn poslal močno četo vojakov, ki naj bi ljubimca na silo ločila. Friderik je poskušal ubežati očetovi jezi, a zaman. S pretvezo so ga ujeli in odpeljali v Celje. Ko je bil Friderik na varnem, je grof Herman zopet poslal četo vojakov, ki naj bi pripeljala Veroniko v Celje na sodbo. Čeprav so pretaknili ves grad in okolico, je niso našli, ker je že bila skrita v hiši grofovske uprave na Kunču, nato pa je izginila brez sledu v mračnih kočevskih gozdovih. Dodobra so prečesali vso kočevsko deželo, a Veronike niso našli. Po dolgotrajnem iskanju so jo s pomočjo ovaduhov izsledili nekje v bližini Ptuja in jo zaprli. Ko je bila pripravljena tožba, je grof Herman Veroniko predal sodišču, ki naj bi jo obtožilo čarovništva in poskusa umora samega grofa Hermana. Zaradi pomanjkanja dokazov in zato, ker “odvetnik, ki so ji ga morali dovoliti, se je zanjo viteško boril in zmagal”, je sodišče Veroniko oprostilo vsake krivde. Kjub razsodbi pa grof Herman Veronike ni izpustil. Zaprl jo je v ječo na gradu Ojstrica, kjer naj bi umrla od lakote. Ker pa je bila taka smrt počasna, grofova maščevalnost pa neučakana, je ukazal dvema vitezoma, da jo nasilno pokončata. Utopila sta jo v koritu za napajanje živine, 17. oktobra 1425 (1428 ?). Njeno truplo so prepeljali v Braslovče in ga tam pokopali. Šele kasneje je smel njeno truplo grof Friderik prepeljati v samostan Jurklošter. Friderik je moral očetu odstopiti vse gradove, tudi Fridrihštajn, ki ga je sam sezidal. Grof Herman je razdejal grad Desenice, pobil Veronikinega očeta, znesel pa se je tudi nad komaj zgrajenim Fridrihštajnom. Vojaki so pod grajska poslopja in obzidja postavili sode s smodnikom in jih zažgali. Močni grajski zidovi so se posipali po strmem pobočju in debelo kamenje je frčalo po zraku.... Po Veronikini smrti se je oče spravil s sinom in ga izpustil iz ječe. Friderik je dal grad ponovno sezidati in je v njem potem zelo razkošno in razuzdano živel.



  • Simbol slovenstva je okoli 2500 let stara posoda, halštatska vedrica. V tem obdobju so v Posočju živeli Veneti, na Dolenjskem verjetno Iliri – ilirskodobna plemena
    http://www2.arnes.si/~zkolen/VACETKST.htm
  • http://www2.arnes.si/~zkolen/Rodoljub.htm

  • Nkolaj Kuzanski, Nikolaj Kuzanski - zadnji veliki filozof srednjega veka ali morda prvi filozof prihajajoče renesanse - je začetnik paradigmatske prelomnice v razumevanju univerzuma (ki seveda zadeva tudi mnoga druga problemska področja: človeka, njegov odnos do boga in sveta, umetnost...). Je prvi v vrsti tistih, katerih misel je utirala pot "od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma", kot to opisuje Alexandre Koyré v knjigi s prav takšnim naslovom v "zgodbi o uničenju Kozmosa in infinitizaciji univerzuma" (Koyre, str.12).
    Nikolaj Kuzanski je v svoji knjigi iz leta 1440 zatrjeval, da se Zemlja obrača okrog osi in kroži okrog Sonca, da v vesolju ni nabenega »zgoraj« ali »spodaj«, da je svetovje brezmejno, da so zvezde druga sonca in priklepajo nase druge naseljene svetove. Na drugih področjih je Nikolaj pokazal enako intuicijo. Za kratkovidne je naredil očala z vboklimi lečami, medtem ko so prej za očala uparabljali le laže brusljive izbokle leče, ki so rabile samo daljnovidnim. Menil je, da črpajo rastline hranivo deloma iz zraka, in priporočal je merjenje utripa kot diagnostični pripomoček v zdravstvu. Nasploh si je želel meriti fizikalne pojave, to je bilo gledišče, ki ga je poldrugo stoletje zatem razglašal Galilei. Zaradi svojih radikalnih pogledov Nikolaj še malo ni zabredel v težave, leta 1448 je bil imenovan za kardinala. Nikolaj Kuzanski je leta 1458 obiskal Bled (tudi) z namenom, da pospeši razvoj kraja. Kepler pa je v času kuge poučeval v bližnjem štajerskem Gracu in se mudil v Prekmurju.

  • Duša Počkaj 1924–1982

  • (Ljubljana, 21.11.1914– Ribnica na Pohorju, 18.12.1970), actor, film director and professor at AGRFT.

  • Ivanka Mežan, odlična igralka, dobitnica BORŠTNIKOVEGA prstana 1995.
    Borštnikovi nagrajenci
    http://www.sng-mb.si/borstnikovo/html/prstan.html

  • Leta 1995 je prišlo do nove odlične najdbe - koščene piščali. Piščal so odkrili v ostalinah okoli 45.000 let starega neandertalčevega ognjišča. Narejena je iz kosa cevaste kosti mladega jamskega medveda. Vanjo so izvrtane luknjice, ki ustrezajo razmiku prstov na roki.

  • Koščena piščal.

  • VIBAFILM


  • Kekec in režiser Jože Gale.

  • Dolina miru - Das Tal des Friedens
    , John Kitzmiller (Jim).
    France Stiglic (1919 - 1993)


  • Dr. KAREL GROSMAN (1864 - 1929) (odvetnik, filmski amater, kulturni delavec…) FILM - PRVO OBDOBJE (1896-1918)


  • Dr. KAREL GROSMAN (1864 - 1929) (odvetnik, filmski amater, kulturni delavec…)

    Rodil se je 27. oktobra 1864 v Drakovcih pri Mali Nedelji podjetnim in naprednim staršem.
    Domnevajo, da je hodil v šolo pri Mali Nedelji, ko pa so se preselili v Jamno, pa je obiskoval šolo pri Sv. Juriju (Videm ob Ščavnici).
    Gimnazijo je obiskoval v Mariboru, nato pa je nadaljeval študij prava v Gradcu. Služboval je v raznih krajih, nazadnje je bil odvetnik v Ljutomeru. Leta 1901 se je poročil…. Imela sta štiri otroke: Boženo, Drago, Vladimirja in Tatjano.
    Umrl je 3. 8. 1929, pokopan je na ljutomerskem pokopališču.
    Bil je med ustanovitelji Murskega Sokola. Deloval je v slovenski čitalnici,
    Vodil je dramsko skupino, igral in tudi režiral. Prirejal je predavanja s poljudnoznanstveno vsebino. Finančno je podpiral umetnike in študente. Predlagal je ustanovitev križevske opekarne.Bojeval se je za strpnost v medsebojnih odnosih in za pravice Slovencev.
    Veliko časa je posvetil fotografiranju. Fotografije je izdeloval sam. Izdeloval je tudi že diapozitive. Kupil si je filmsko kamero. Njegovi filmi so najstarejši, doslej znani in ohranjeni z ozemlja Slovenije.
    Poznamo tri njegove filme – dokumentarne narave:
    ODHOD OD MAŠE V LJUTOMERU (1905. leta)
    SEJEM V LJUTOMERU (1905)
    NA DOMAČEM VRTU (1906)

    To se je dogajalo komaj 10 let po rojstvu filma v svetu. Šele 40 let po tem dogodku se je začela organizirano razvijati kinematografija pri Slovencih.
    Pri Grossmannovih je stanoval nekaj časa mlad poročnik avstrijske vojske Fritz LANG z Dunaja, ki je postal pozneje svetovno znan filmski režiser. V Ljutomeru se je ukvarjal s kiparstvom, verjetno pa ga je dr. Grossmann tudi navdušil za film.


  • Režiser Janez Burger
    Rojen leta 1965 v Kranju. V Ljubljani doštudiral prvo stopnjo ekonomije. Leta 1989 naredil sprejemne izpite na FAMU (smer filmska in TV režija) v Pragi. Diplomiral leta 1996 in se ponovno preselil nazaj v Ljubljano. Nizkoproračunski film V LERU je njegov prvi celovečerni igrani film Ustanovil Neodvisni eksperimentalni gledališki studio Burgerteater in zrežiral predstavo Piki in Roni (1999).


  • ZGODOVINA VINSKE CESTE JERUZALEM-SVETINJE

  • 1868 - v Ljutomeru poteka prvi slovenski tabor.
  • http://www2.arnes.si/~vsmrek/mala_nedelja/kraj_imena.htm

  • PRLEKIJA


  • Climbing the Triglav


  • Žiga Zois (*1747 - † 1819) RAZSVETLJENSTVO NA SLOVENSKEM



  • Žiga ZOIS



  • LJUDSKO SLOVSTVO

  • http://www.zrc-sazu.si/slolit/Publikacije/monogr.htm

  • http://www.mladina.si/tednik/200205/clanek/knjige-02/




  • Ziga Herberstein 1486 - 1566 Vojscak Diplomat Pisatelj Žiga Herberstein
    Žiga baron von Herberstein (nem. Siegmund ali Sigismund Herberstein), slovenski zgodovinar in pisatelj, * 23. avgust 1486, Vipava, † 28. marec 1566, Dunaj.
    Leta 1549 je na Dunaju izdal knjigo Moskovski zapiski (Rerum Moscoviticarum commentarii), eno prvih evropskih del o ruskih razmerah in zgodovini. Prevedena je bila v številne jezike.
    Po njem je poimenovana tudi ljubljanska ulica (za Bežigradom).
    Žiga Herberstein, 1486-1566
    potomec znamenitega rodu iz slovenske Karantanije, vojščak, državnik, diplomat in mirovnik, v "Moskovskih zapiskih."

    Žiga Herberstein spada med najpomembnejše Slovence svojega časa, saj se je ukvarjal z zgodovino, pisal literaturo, obenem pa ogromno potoval in raziskoval.
    Rodil se je 23. avgusta, leta 1486, kot tretji sin Lenarta Herbersteina in Barbare - sestre Erazma Predjamskega. Po končanem šolanju je služboval v habsburški vojski kjer je bil zaslužen za vojaške uspehe. Večji del svojega življenja je deloval kot diplomat habsburškega dvora in spoznaval različne evropske dežele, med katerimi je na njem največji pečat pustila Rusija, saj je bil dvakrat (v letih 1517 in 1526) poslan v Rusijo kot veleposlanik pri carju Ivanu Groznem.
    Do ruskih kulturnih, jezikovnih in etnoloških elementov je izražal neizmerno zanimanje, pri čemer mu je tedanja slovenščina, zaradi podobnosti z ruščino, omogočala sporazumevanje ter raziskovanje ruske kulture. Plod njegovega dela predstavljajo vtisi s potovanj po Rusiji, strnjeni v delu Moskovski zapiski (1549). Gre za etnografijo Rusije, ki je zajemala za tisti čas izredno natančno znanje o gospodarstvu, religiji, politiki in politični kulturi, zgodovini in navadah Moskovske države ter prebivalstva.Gradivo za delo je črpal tako iz tedanje ruske literature, kot z neposrednim stikom z domačim prebivalstvom ter s tem na najboljši način odkrival, preučeval in zapisoval značilnosti ruske kulture. Njegov smisel za opazovanje in beleženje se je pokazalo za odločilno pri uspehu Moskovskih zapisov, saj je s tem temeljitim poročilom evropskim deželam (v katerih jezike je bilo delo prevedeno) približal tedanjo carsko Rusijo in njene prebivalce. Čeravno so Moskovski zapisi tisti s katerimi je Žiga Herberstein požel svetovno slavo, je potrebno omeniti še njegovo delo O čudežih narave ter družinski rodovnik.
    Sklepno dejanje njegovega življenja se je zgodilo na Dunaju, kjer je služboval ter v častitljivi starosti, leta 1566, umrl.
    Žiga Herberstein mnogokrat pojavlja v napačnih okvirih. Mnogi ga želijo predstaviti kot Sigismunda, Avstrijca, Habsburžana, Krajinca, v najboljšem primeru plemiča tujega rodu z razumevanjem slovenskega jezika. V luči tedanje fevdalne ureditve moramo nanj gledati kot na plemiča, potomca slovenskega rodu (ob upoštevanju dvojnega nasledstva), rojenega na avtohtonem slovenskem ozemlju, z ekstenzivnim poznavanjem slovenskega jezika, kar nakazuje na njegovo pripadnost slovenski zemlji in njenemu prebivalstvu. Prav njegov slovenski izvor in poznavanje slovenščine sta bila ključna pri njegovi svetovni slavi in uspehih, ki jih je požel z Moskovskimi zapiski. Njegova slava pa je seveda tudi slava vseh Slovencev.



  • Dalmatinova Biblija iz leta 1584.
    ZGODOVINSKA ZBIRKA - KMEČKI UPORI IN REFORMACIJA



  • VZROKI KMEČKIH UPOROV, upor 28. januarja 1573


  • Grad Črnelo na Hribarjevem hribu prvič omenja 5. januarja 1297.



  • Rokovnjači do 1853.

    ZGODOVINSKI ORIS
    Duplje so strnjeno vaško naselje ob vznožju Udinboršta. Izvor imena Duplje je povezan s številnimi podzemeljskimi jamami, votlinami in duplinami, ki se nahajajo v Udinborštu. Že Valvasor je v svoji 11. knjigi Slave Vojvodine kranjske razložil izvor imena: "Nemško krajevno ime Dupplach izvira iz ljudske oznake Duplje. Ljudsko ime prihaja od velike podzemeljske jame v bližini...".
    Verjetno je naselje obstajalo že v rimski dobi. Tod mimo je namreč tekla pomembna rimska prevozniška cesta od Emone (Ljubljana) do Virunuma (Celovec). Naključno najden staroslovanski grob s skeletom 30 let stare ženske nam dokazuje, da je tu življenje brez prekinitve potekalo od rimskega obdobja v srednji vek. Za razvoj naselbine so bili izredno pomembni ugodni pogoji - rodovitna zemlja, prisojna lega, veliko izvirov pitne vode, bogati gozdovi v zaledju vasi.
    Kasneje, ko so si Nemci - Bavarci podredili našo deželo in jo razdelili raznim plemiškim rodovom in cerkvi, so tudi v Dupljah več stoletij živeli tako imenovani Dupljanski vitezi. Nekaj časa so bili oblastniki večine fevdov v okolici Dupelj grofje Ortenburžani, po njihovem izumrtju leta 1418 pa Celjski grofje. Po letu 1456, ko je bil v Beogradu ubit zadnji Celjan Ulrik, so posestva pripadla Habsburžanom. V tem času so v naše kraje pričeli vdirati Turki. Dupljanci so se pred Turki skrivali v kraški jami -Arneževi luknji. Del glavnega vhoda so zazidali in vgradili velika železna vrata. Še danes so vidne zadimljene stene vhodnih jamskih prostorov.
    V času francoske revolucije in francoske oblasti (Ilirske province 1809 do 1813) so avstrijski in francoski oblastniki pri nas nabirali mlade fante in može za vojsko. Vojaška služba je bila zelo dolga; 7, 14 ali celo 21 let! Mnogi moški so zato bežali v gozd in se s tem izognili vojaški službi. Nekateri so postali rokovnjači, ki so živeli v trdno urejeni skupnosti. Rokovnjaštvoje bilo pravzaprav oblika razbojništva. Rokovnjači niso imeli stalnih prihodkov, niso niti kmetovali niti kako drugače delali. Nekaj hrane in denarja so dobili od sorodnikov in znancev večinoma pa so kradli po vaseh. Ljudje so se jih bali, včasih pa so se z njimi tudi spopadali. Močno središče rokovnjačev je bilo tudi v Udinborštu, skozi katerega poteka orientacijska pot. Zbirališče rokovnjčev je bilo Pod krivo jelko. Rokovnjače je dokončno uničila avstrijska vojska po letu 1853. Znani duhovnik in slovenski pisatelj Peter Bohinjec, ki je živel v Dupljah od leta 1911 do 1915,je o rokovnjačih napisal knjigo "Pod krivo jelko".
    Vasi Zgornje in Spodnje Duplje sta se v zgodovini razvijali ločeno. Med obema so bila včasih polja, travniki in sadovnjaki, danes pa je ves prostor pozidan. Z leti se je število prebivalcev povečevalo, leta 1785 je vas štela 531 prebivalcev leta 1991 pa že 1010. Duplje so v zgodovini doživljale usodo marsikatere slovenske vasi. Stoletja so se prebivalci preživljali s kmetovanjem in delno z gozdarstvom. Posebno v Spodnjih Dupljahje bila v preteklih stoletjih močno razvita čevljarska obrt. V domačih delavnicah, ki so bile pri skoraj vseh domačijah, so predvsem v zimskem času izdelovali in popravljali copate ter drugo obutev. V 20. stoletju se je kmečko prebivalstvo zaradi razvoja industrije v bližnjih mestih Kranju in Tržiču pričelo redčiti. S kmetijstvom in živinorejo se danes ukvarja le še petina prebivalcev, narašča pa število obrtnikov in podjetnikov.


  • Zgodovina reševanja v gorah nad Kamnikom


  • Marka Pohlina (1735–1801)

    KRAYNSKA GRAMMATIKA
    BIBLIOTHECA CARNIOLIAE

    Prevedla Jože Stabej in Luka Vidmar.
    Bibliografijo sestavil Marko Kranjec.
    Uredil Jože Faganel.


    Izdaja prinaša dve temeljni deli Marka Pohlina (1735–1801), slovnico slovenskega jezika in leksikon kranjskih pisateljev, v izvirniku in prevodu. Nemško pisana Kraynska grammatika, prva slovenska slovnica po Bohoričevi, je pomembna ne le z jezikoslovnega vidika, temveč tudi kot ena prvih manifestacij narodne zavesti na jezikovno-kulturnem področju. Latinska Bibliotheca Carnioliae vsebuje abecedno urejen popis pisateljev s Kranjskega ne glede na to, v katerem jeziku so pisali; delo je pomemben predhodnik slovenske literarne zgodovine. Knjigo uvaja predgovor Kajetana Gantarja. Faksimilu prve izdaje Kraynske grammatike iz leta 1768 sledi prevod Jožeta Stabeja s tekstnokritičnimi in stvarnimi opombami, faksimilu prve izdaje Bibliothecae Carnioliae iz leta 1803 pa prevod Luke Vidmarja s tekstnokritičnimi opombami. Povezavo med izvirnikom in prevodom omogočajo obarvane strani faksimila in napotila na stran izvirnika v obliki marginalij ob besedilu prevoda. Knjigi je dodana bibliografija Marka Kranjca, ki popisuje vsa Pohlinova tiskana in rokopisna dela in dosedanjo literaturo o njem, sklepa pa jo redakcijsko poročilo Jožeta Faganela in Luke Vidmarja, ki pojasnjuje načela, upoštevana pri ponovni izdaji izvirnih del in njunem prevajanju.


  • Ivan Tavčar (1851-1923)

    Življenjepis
    Ivan Tavčar (1851-1923) se je rodil v Poljanah kot kmečki sin. Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani, v Novem mestu in spet v Ljubljani. Na Dunaju je študiral pravo in postal doktor prava. Bil je najprej odvetniški pripravnik (nekaj časa pri pisatelju Mencingerju v Kranju), nato pa samostojni odvetnik v Ljubljani. Uveljavil se je kot vsestransko aktiven kulturni, javni in politični delavec.
    Delo
    Tavčar je naš najboljši pisatelj pred Cankarjem in je z več svojimi deli (Med gorami, Cvetje v jeseni, Visoška kronika) pomemben klasik naše književnosti. Dela s sodobno tematiko: slike iz Loškega pogorja Med gorami (12 kratkih zgodb ali novel) so najboljši novelistični ciklus našega realizma.Tavčar obravnava v njem svojo domačo pokrajino in njene ljudi, predvsem, ko se borijo za ljubezen in kruh. Tavčar predstavlja podeželje kljub socialnim problemom kot nekaj pozitivnega, nepokvarjenega, medtem ko prihaja iz mesta (= iz civilizacije) zlo. Seznam zgodb je naslednji: Holekova Nežika, Moj sin, Miha Kovarjev, Kobiljekar, Kalan, Grogov Matijče, Tržačan, Kako se mi ženimo, Kočarjev gospod, Posavčeva češnja, Šarevčeva sliva, Gričarjev Blaže.


  • Veliki domoljub in demokrat Janez Janša z družino na slovenski obali.


  • Janez Drnovšek, predsednik Slovenije.


  • On 25 June this year, we celebrate the tenth anniversary of the independence of the Slovene state.


  • Borut Pahor, politik mlajše generacije, evropski poslanec in bivši predsednik državnega zbora Slovenije.
    Glej tudi: http://www.uvi.si/10years/independence/addresses/borut-pahor/


  • Dr. Milan Vidmar [mílan vídmar], slovenski elektrotehnik in šahist, * 22. junij 1885, Ljubljana, Avstro-Ogrska, † 9. oktober 1962.


    Milan je bil starejši brat Josipa Vidmarja. Bil je poznavalec in raziskovalec osnov elektroenergetike, električnih strojev (večinoma transformatorjev) ter proizvodnje, transformacije in prenosa električne energije. Hkrati pa je bil prvi slovenski in jugoslovanski šahovski velemojster. Leta 1902 je na Univerzi na Dunaju pričel študirati strojništvo in diplomiral leta 1907, leta 1911 pa je na Tehniški fakulteti na Dunaju dosegel doktorski naziv. Študij elektrotehnike se je na Dunaju pričel šele leta 1904 zato je opravil posebne izpite. Bil je profesor in nekaj časa dekan ter celo rektor na ljubljanski univerzi ter član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ter bil med snovalci Fakultete za elektrotehniko. Leta 1948 je osnoval Inštitut za elektrotehniko, ki danes nosi njegovo ime. Vidmar je bil je vrhunski šahist, velemojster, v svojem času četrti igralec sveta v družbi z Laskerjem, Capablanco, Aljehinom in Euwejem je bil edini amater med profesionalnimi šahisti. Bil je med zmagovalci na vrhunskih turnirjih: (Carlsbad 1907, Praga 1908, San Sebastian 1911 - tu si je z drugim mestom za Capablanco prislužil naziv velemojstra, Budimpešta 1912, Dunaj 1918, London 1922, Hastings 1925 - delil prvo mesto z Aljehinom, Semmering 1926, New York 1927, London 1927, Bled 1939, Basel 1952). Leta 1940 je bil prvak Jugoslavije. Bil je tudi mednarodni šahovski sodnik, leta 1948 je v Moskvi kot glavni sodnik razglasil Mihaila Botvinika za svetovnega prvaka, leta 1950 pa je bil glavni sodnik šahovske olimpiade v Dubrovniku, kjer je igral tudi njegov sin Milan Vidmar ml. Vidmar je igral tudi dopisni šah in tudi tu dosegel naslov dopisnega velemojstra. Slovenska šahovska zveza organizira v njegov spomin mednarodni turnir Memorial Milana Vidmarja. Napisal je 35 knjig z različno tematiko: o šahu: Pol stoletja ob šahovnici (Ljubljana 1951), Šah, Razgovori o šahu z začetnikom, v nemščini pa Goldene Schachzeiten (Zlati časi šaha) strokovne: Transformatorji (prevedeno v mnoge svetovne jezike), Problemi prenosa električne energije, Pogovori o elektrotehniki, filozofske: Med Evropo in Ameriko, Moj pogled na svet, Oslovski most. Tudi njegov sin Milan Vidmar ml. je bil priznan elektroinženir in močan šahist.

    Glej tudi: http://www.sah-zveza.si/mv12/mv.html

    http://db.infohit.si/krjaveljchess/html/vidmar1.htm


  • Volitve 2004.

    Karikature:

    Vroča jesen

    Avtor karikatur: Jaka Bevk - Šeki

    Povečava in opis
    Janez Drnovšek
    Povečava in opis
    Anton Rop
    Povečava in opis
    Janez Janša (SDS)
    Povečava in opis
    Borut Pahor (ZLSD)
    Povečava in opis
    Andrej Bajuk (NSi)
    Povečava in opis
    Janez Podobnik (SLS)
    Povečava in opis
    Dominik S. Černjak (SMS)
    Povečava in opis
    Zmago Jelinčič (SNS)
    Povečava in opis
    Anton Rous (DeSUS)
    Povečava in opis
    "Farbanje"
    Povečava in opis
    "Predvolilni boj"
    Povečava in opis
    "Volilni golaž"



  • Volitve, odločanje državljank in državljanov.


  • JOŽE PLEČNIK (1872-1957)




  • Plečnikova Ljubljana


  • Interaktivni Plečnik.


  • O znamkah




  • http://www.ljudmila.org/video/sreco/


  • Dimitrij Rupel

    Dimitrij Rupel (več o Dimitriju Ruplu) se je rodil 7. aprila 1946 v Ljubljani, kjer je obiskoval tudi Klasično gimnazijo. Na ljubljanski univerzi je diplomiral iz svetovne književnosti in iz sociologije leta 1970. Vmes je eno leto (1966-67) študiral na University of Essex v Veliki Britaniji, v letih 1971 in 1972 pa na bostonski univerzi Brandeis (ZDA), kjer je leta 1976 doktoriral iz sociologije. Ves čas je objavljal leposlovna, publicistična in kritiška dela, prevajal in urednikoval. Med pomembnejše Ruplove knjige spadajo romani Hi kvadrat (1975), Maks (1983), Povabljeni pozabljeni (1985), Levji delež (1989); znanstveni in esejistični spisi Svobodne besede (1976), Sociologija kulture in umetnosti (1986), Slovenski intelektualci (1989), Svoboda proti državi (1998)...

    Na Slovenskem je bil čas po letu 1970 za Rupla – tako kot za večino kritičnih intelektualcev – neprijeten in nevaren čas. Zaradi političnih težav, ki si jih je nakopal na služenju vojaškega roka v jugoslovanski vojski, kljub doktoratu ni smel predavati na ljubljanski univerzi in ni mogel napredovati. V letih 1977-78 je predaval na kanadski univerzi Queenžs, leta 1985 na newyorški New School for Social Research, leta 1989 na Cleveland State University.

    Kritičnost Ruplovih tekstov in nastopov se je stopnjevala, postal je disident, nato pa opozicionalni politik. V 80. letih je bil skupaj z drugimi literati in razumniki (Grafenauer, Hribar...) pobudnik in urednik »alternativne« Nove revije, ki je leta 1987 objavila »slovenski nacionalni program«. Iz njega je leta 1989 nastala Majniška deklaracija, ki so jo Slovenci množično podpisovali. Politična provokacija se je razvila v pravo konfrontacijo s komunistično oblastjo. Rupel je v prelomnem trenutku skupaj s kolegi (Bavčar, Bučar, Janša, Pirnat, Urbančič...) ustanovil oz. vodil Slovensko demokratično zvezo, ki se je pred volitvami leta 1990 združila z drugimi protikomunističnimi strankami v DEMOS (Demokratična opozicija Slovenije). Njen cilj je bil demokratična preureditev Slovenije, vendar te zaradi avtoritarnosti jugoslovanskega balkanskega središča ni bilo mogoče doseči brez osamosvojitve. Demos je na volitvah zmagal, Rupel pa je v prvi demokratični slovenski vladi postal prvi zunanji minister samostojne Slovenije. V tej vlogi je bistveno prispeval k mednarodnemu priznanju nove države. Ta prelomni čas je dokumentiral v avtobiografski knjigi Skrivnost države (1992), ki ji je leta 1993 sledila Odčarana Slovenija.

    Dr. Dimitrij Rupel je bil minister približno tri leta (1990-1993), nakar je bil skoraj tri leta (1993-1995) poslanec Državnega zbora. Ob koncu leta 1994 je bil – na prvih neposrednih volitvah – izvoljen za župana slovenske prestolnice. To delo je opravljal do jeseni 1997, ko je postal veleposlanik RS v Washingtonu. V tem času je Slovenijo obiskal predsednik Clinton. V začetku leta 2000 se je dr. Rupel vrnil v Ljubljano in spet postal zunanji minister v vladi dr. Janeza Drnovška. Po parlamentarnih volitvah 15. oktobra 2000 je postal poslanec Državnega zbora, s 1. decembrom 2000 pa ponovno minister za zunanje zadeve v novi Drnovškovi vladi.

    Dr. Rupel – ki je bil leta 1992 izvoljen za rednega profesorja ljubljanske univerze – bere latinsko, govori in piše več modernih jezikov (angleško, nemško, italijansko, francosko). V zadnjih letih je objavil več tekstov s področja mednarodnih odnosov in zunanje politike. Po letu 1994, ko se je Demokratska stranka združila v Liberalno demokracijo Slovenije, je bil Rupel predsednik sveta in izvršnega odbora, predsednik ljubljanskega odbora in vseskozi dejaven član stranke. Rupel je član mnogih slovenskih in mednarodnih društev, kot so npr. PEN, AAASS, Društvo slovenskih pisateljev, Društvo sociologov itn. Dimitrij Rupel je poročen.


  • HINKO SMREKAR - AVTOPORTRET, 1926
    SLOVENSKI SLIKAR, 13. 7. 1883 - 1. 10. 1942


    Akvarelirana risba s tušem, 39,2 x 26,4 cm Narodna galerija, Ljubljana Smrekarjeve osebne karikature so šegave in duhovite, včasih tudi jedko kritične. Umetnik je s sijajno risbo poudarjal zunanje posebnosti karikiranih oseb, s predmeti ali s situacijo pa je naglašal njihov poklic ali značajske lastnosti. Tudi sam sebi ni prizanašal, saj je napravil kar lepo število lastnih karikatur. Na karikaturi iz leta 1926 se je predstavil kot vročekrvnež, ki si hladi glavo in prsi z ledom, noge pa si namaka v čebriču vode. Suličasto zašiljen čopič pomaka v strup, kaže svetu figo, zato pa ostaja ob suhi žemlji.

    Odlomki iz umetnikove avtobiografije:

    "Moj oče je bil pravi veseljak, ki je potoval okoli sveta, mati vesela, a globoko v duši resna, pametna, skrbna žena in mati.

    Tiste kapljice umetniške krvi, ki sem jih od rojstva prinesel na svet, so se z leti vse bolj in bolj množile, mi zastrupile celotni organizem in mi zagrenile vse življenje."

    KAJ JE USTVARJAL?
    "Vse povprek, v vseh tehnikah, razen fresk. Pobožne in pregrešne, toda vselej žaljive stvari, resne, žalostne, groteskno-smešne portrete, krajine, romantične in strogo naturalistične, narodne in mednarodne sujete, vse kar sem videl in občutil na svetu, bede in v spanju."

    Slikar si je v Aleševčevi ulici st. 38 v Šiški. Sprva je bil to le atelje, pozneje pa si je dom z dozidavami povečal. Svojo hišo je šaljivo imenoval "Vila Kurnik".


  • Primož Trubar
    + Šolanje na Reki, v Salzburgu.
    + Nadaljevanje študija v Trstu pri tržaškem škofu Bonomu.
    + Bonomo Trubarja posveti za duhovnika.
    + Pri Bonomu se Trubar seznani z deli Erazma Roterdamskega in Jeana Calvina.
    + Trubar pridigar v Laškem, nato v Ljubljani.
    + Trubar ponovno v Trstu; postane Bonomov tajnik.
    + Trubar ljubljanski kanonik, škof Tekstor ga prežene v pregnanstvo.
    + L. 1561 Trubar v Urachu ustanovi biblijski zavod (= slovenska, hrvaška in cirilska tiskarna).
    + Trubar ponovno v Ljubljani kot superintendent = nadzornik cerkvene občine, prvi pridigar.
    + L. 1565 ponovno zbeži v Nemčijo (Lauffen, Derendingen).
    + Umre v Derendingu l. 1584. Tam je tudi pokopan.


  • MIKI MUSTER akademski kipar, ilustrator in animator


    Kdo od Slovencev ne pozna Zvitorepca, Lakotnika, Trdonje, medvedka Neewe, Ostrostrelca, Stezosledca, Zadnjega Mohikanca in ostalih junakov številnih stripov in slikanic? Pa nagajive zajčke s televizijskega Cikcaka, Reklame za trgovino Merkator, Viki kremo, Čunga Lunga, Jelovico in drugih zgodbic? Avtor teh ljudskih stvaritev je Miki Muster, brez dvoma eden Najboljših ustvarjalcev in risarjev slikanic in stripov ter filmskih risank v slovenskem in evropskem merilu. Naš najboljši avtor stripov in animiranih filmov je miren, zbran človek, zadržanega in prijetnega vedenja, urejene zunanjosti, ljubezniv sogovornik, ki so mu puhle besede tuje, ki je stvaren in ravno prav zgovoren. Nasmešek se mu poredko prikrade na lica, a kadar se, je blag, nevsiljiv, prijeten. Tak je Miki Muster. Rodil se je 22. novembra 1925. leta v Murski Soboti. Zgodnje otroštvo je preživel v Krmelju, kjer je njegov oče služboval kot prvi zdravnik v rudarski bolnišnici. Tu je končal prvi razred osnovne šole, dokončal pa v Ljubljani. Po končani gimnaziji se je vpisal na Likovno akademijo v Ljubljani, kjer je dokončal študij kiparstva. Od leta 1952 do leta 1973 je bil zaposlen kot novinar Slovenskega poročevalca v časopisnem podjetju TT (Tedenska tribuna), od 1. januarja 1974 pa ustvarja kot svobodni umetnik. Od leta 1973 pa do leta 1990 je uspešno ustvarjal v Nemčiji. Štejemo ga med začetnika slovenskega stripa in eden najuspešnejših ustvarjalcev na področju stripa in risanega filma v evropskem merilu. Danes živi in ustvarja v mirnem predelu Ljubljane, v Rožni dolini. S stripom se je začel resneje ukvarjati že v študentskih letih, za risani film pa se je navdušil že kot otrok. "Spominjam se; živeli smo še v Krmelju, bil sem star morda kakih sedem let, ko smo šli v Ljubljano v kino. Predfilm je bila risanka - nekakšni hudički so kurili ogenj in skakali okoli njega. To je bilo moje prvo srečanje z animiranim filmom in to mi je ostalo v večnem spominu," se spominja Muster. Ko je Muster začel risati, so pri nas poznali le Disneya. Muster ga je spoznal že kot otrok. Nekoč si je ogledal njegovo risanko in po tem so bile vse njegove misli združene le v to, kako bi sam napravil nekaj podobnega. Sam o tem pripoveduje takole: "Mislim, da je bilo to 1938. leta, ko še nisem bi star trinajst let. V Ljubljani so vrteli celovečerni film Sneguljčica in sedem škratov. Bil sem zastrupljen. Sanjaril sem samo še o tem, da bi tudi jaz ustvarjal risane filme. Vsak košček papirja, vsi robovi šolskih zvezkov so bili porisani s škrati." Tako je spoznal Disneyev stil in ga kmalu obvladal. Vendar ga Muster ni kopiral, prevzel je le njegovo gledanje na figuro. Sam o tem razmišlja takole: "Čar Disneyevih figur je v tem, da ni vzel človeka. Počlovečil je predmete in živali ter jim dal privlačno obliko. Zato so bolj priljubljene kot realistične človeške figure, kljub temu, da so risane. Živalim je dal človeški karakter, vsakemu je poiskal ustrezno žival, ki predstavlja določen tip človeka. Človek se lažje istoveti z živaljo. To vemo že iz otroških let." Mustrova risba je z leti dozorevala in se spreminjala. Karakter njegovih junakov se je oblikoval in dobival nove poteze. Diplomiral je iz kiparstva, a vendar ga je vseskozi zanimal strip. Vedno si je želel študirati risani film, pa za to ni imel možnosti. Najbližje risanemu filmu je bilo kiparstvo. Za risani film je treba imeti občutek za tretjo dimenzijo, kiparstvo pa je študij giba. Pri filmu je treba upoštevati tri dimenzije: figura se obrača tako, da je obdelana z vseh strani. "Tudi med študijem kiparstva mu misel na risani film ni dala miru. Ker ni bilo nobene tovrstne literature, niti se takrat v Evropi še nihče ni ukvarjal s tem, ni bilo nikogar, ki bi mi lahko svetoval ali kaj pokazal. Zato sem se lotil eksperimentiranja na svojo roko. Leta in leta trdega dela so bila potrebna, da sem prišel do prvih rezultatov. Vse sem moral odkriti sam, pa tudi materialov takrat ni bilo, saj včasih še papirja nismo imeli." Sčasoma si je pridobil tudi jasno prepoznavnost. Pri svojem ustvarjanju je pero zamenjal s čopičem, s čimer si je pridobil fleksibilnost in pri stripu potrebno mehkobo. Vsakdo, ki je videl njegovo risbo, strip ali slikanico, je takoj vedel - to je Miki Muster. Prvi lik, ki ga je Miki Muster obudil v življenje, je gotovo Zvitorepec. Dogodivščine Zvitorepca je risal in pisal neprekinjeno polnih petindvajset let. "Poskušal sem ustvariti slovenski strip. Iskal sem junaka iz naših pravljic. V njih je najbolj pogosta žival lisica zvitorepka, jaz pa sem jo spremenil v Lisjaka Zvitorepca, mojega junaka." Kasneje se temu junaku pridružila še Lakotnik in Trdonja. Ta nepozabna trojica postane središče vsega dogajanja v Mustrovih zgodbah, ki jih je preko štirideset. Obenem pa se je Miki Muster ukvarjal tudi z animiranim filmom. Ravno Zvitorepec je bil prvi junak, ki je s pomočjo njegovega svinčnika naredil dva tri korake in preskočil plot. Prvim poskusom so sledila tudi prva naročila za risane filme. Med prvimi je bilo podjetje Viba film iz Ljubljane, ki je naročilo več tridesetminutnih filmov. To so bili filmi Puščica, Zimska zgodba in Kurir Nejček. Od leta 1967 pa se je Muster popolnoma posvetil televizijskim risanim filmom. Tega pionirskega dela, ki je počasi prineslo tudi kakovost na visoki ravni, se Muster takole spominja: "Zvočne sinhronizacije takrat nismo poznali in smo govor, glasbo, šume oddajali kar v živo. V tonskem studiu smo se drenjali napovedovalec, jaz z magnetofonom in rekviziti, s katerimi sem ustvarjal šume in razne hrupe, pa še kdo. Risana reklama je bila kratka in včasih zlepljena iz več kot petdesetih koščkov filma. Imeli smo srečo, saj se na projekciji v živo film ni nikoli strgal. Bilo je veliko entuziazma, zagnanosti, veselja." Tako je v obdobju od leta 1967 do leta 1990 nastalo okoli 380 reklamnih spotov, med katerimi so bili najbolj popularni Cikcak zajčki, Šumi (bonboni visoki C), trgovino Mercator, Kolinska (Viki krema, Čunga lunga) Podravka (Medolino in juhe), Medex, Fructal dvojni A), Dana in Jelovica (Ne bo vam uspelo). Poleg tega pa je delal še za druge stalne naročnike, kot so bili Elan, Aero, Emo, Teramika in drugi. Želja po raziskovanju in ustvarjanju pravega risanega filma ga je pripeljala v tujino, kjer je leta 1973 kot svobodni umetnik pri Bavaria filmu v Münchnu začel animirati serijske filme. Ko je sredi sedemdesetih let srečal Guillerma Mordilla, humorista in karikaturista, je nastala serija štiristotih risanih filmov, v skupni dolžini tristo minut. Ta serija je imela izreden uspeh in so jo vrteli po vsem svetu. Muster-Mordillove risanke odkupili televizijski studiji iz tridesetih držav, kljub temu pa boste v filmski špici zaman iskali avtorjev podpis, saj so vsi krediti za realizacijo šli Mordillu, ki si je lik izmislil in producentu Manfredu Schmidtu. Prav tako se je uspešno lotil tudi filmov o Nicku Knattertonu po istoimenskem stripu Manfreda Schmidta. Miki Muster je v Nemčiji ostal do leta 1990. V tem času je ustvaril okoli 600 minut risanega filma. Serija Mordillo (300 minut), serija enaindvajsetih filmov Oma bitte kommen (105 minut), serija o detektivu Nicku Knattertonu (200 minut) in filmi o otroškem varčevanju (20 minut) so sad ustvarjalnega, trdega in resnega dela. "Skupaj sem v tem času ustvaril za deset ur risanega filma, kar v povprečku znese sedem sekund dnevno. Vse sem delal sam. Od scenarijev, animacije, kopiranja in slikanja ozadij. Le barvali in snemali so drugi. Pri tem sem vsako leto zrisal še pet do deset reklamnih spotov za ljubljansko televizijo, risal pa sem tudi stripe za nemške naročnike." Slikanice, ki jih je Miki Muster zrisal po prirejenih zgodbah svetovnih avtorjev, delno tudi po originalnih zgodbah slovenskih pisateljev, eno pa je napisal tudi sam, so izhajale približno deset let kot podlistek v dnevnem časopisu Slovenski poročevalec od leta 1955 dalje. Nekaj jih je bilo pozneje tudi enkrat ali dvakrat ponatisnjenih v knjižni obliki. Ob vsem tem pa so seveda nastajale stripovske zgodbe, ki jih je Miki Muster napisal in narisal v obdobju od leta 1952 do leta 1973, ko je bil zaposlen kot novinar Slovenskega poročevalca, pri časopisnem podjetju TT. Izhajale so v prvem povojnem ilustriranem slovenskem, tedniku PPP (Poletove podobe in povesti), ki je začel izhajati leta 1952, in v časopisu TT (Tedenska tribuna). Razen petih zgodb so bile vse vsaj še enkrat ponatisnjene. Enkrat kot posamezne zgodbe v zvezkih, enkrat pa kot zbrana dela v osmih knjigah, ki so obsegale od 200 do 470 strani. Nekaj zgodb je v šestdesetih letih ponatisnil tržaški Novi list, nekaj mariborski Večer, nekaj pa Dolenjski list. Sedaj pa so v pripravi prevodi v več tujih jezikov. Najboljši in najplodovitejši slovenski avtor stripov in animiranih filmov Miki Muster za svoje delo ni prej veliko nagrad, ker se ni nikoli udeleževal posebnih "uradnih" sestankov združenj ilustratorjev in je bil ves čas samotni jezdec, ki je ustvarjal stran od drugih. Leta 1978 je jugoslovansko združenje Klub devete umetnosti ustanovilo nagrado Andrija za dosežke na področju stripa. Prvi jo je prejel Miki Muster za svoje življenjsko delo. Ob podelitvi so zapisali: "MIKI MUSTER kot doslej najbolj izraziti slovenski ustvarjalec grafične literature, kot avtor, ki je v disnejevski tradiciji karikaturističnega živalskega stripa ustvaril svojstvene kvalitetne dosežke zlasti v zgodnejšem obdobju, iz katerega vrsta stripov tako po risarski neoporečnosti kot po scenaristični obdelavi spada med temelje slovenskega in jugoslovanskega stripa in se hkrati uvršča med klasike evropske devete umetnosti."

    http://www.utrip.net/arhiv/html/mar01/17.html


  • Dr. JANEZ EVANGELIST KREK (* Sveti Gregor 1865, +Ljubljana 1917)


  • Famous Men and Women from the Ribnica Valley


  • JANEZ SVETOKRIŠKI (Tobija Lionelli) 1647 - 1714


  • Janez Vesel Koseski - slovenski narodnobuditeljski pesnik.


    Na sliki se vidi, da se je večinoma podpisoval z Janez. Slo-Beograjska "elita" nam seveda vsiljuje Jovana.
    Rodil se je 12. septembra 1798 v Bokšetovi hiši v Spodnjih Kosezah. Po končani gimnaziji in filozofskih študijih je v Gradcu in na Dunaju študiral pravo. Dolga leta je služboval v Trstu, kjer je 26. marca 1884 umrl. V dijaških letih je zlagal nemške pesmi. Leta 1818 so natisnili njegov sonet Potažba, ki je bil prvi sonet v slovenski literaturi. Potem je dolga leta molčal. Oglasil se je spet leta 1844 z mogočno odo Slovenija cesarju Ferdinandu ob njegovem prihodu v Ljubljano, ki velja za njegovo najboljšo pesnitev. Opeva zgodovino naših krajev od Rimljanov dalje. Vsako kitico je zaključil s stihom: »Hrast se omaje in hrib, zvestoba Slovencev ne gane.« Živahno naraščajoče narodno čustvo je prevzelo tudi njega. Leta 1845 je pisal Bleiweisu, da hoče ovreči žaljivo zaničevanje slovenščine. Iz tega leta sta znani njegovi pesmi Zima in Vojaška. Naslednje leto so Novice prinesle njegovo najbolj znano narodnobuditeljsko pesem Kdo je mar? in pesem Bravcem Novic h koncu leta 1847 v spomin. Znal je tako slikovito opeval slovenskega človeka in njegovo slavno preteklost, da je bralce ganilo do solz. Veliko pesmi je tudi prevedel, največ iz nemškega jezika. Zgledoval se je po tujih pesnikih, največ pri Schillerju. Svoje pesmi je objavljal v Bleiweisovih Novicah in ga zato lahko imenujemo pesnika Novic. Čeprav nekateri trdijo, da je pesnil v slabi slovenščini (kar pa je prehuda trditev, če bi njegove pesmi prepesnili v sodbno slovenščino, kot so Prešernove, bi zvenele prav imenitno, Prešernova so probeograjski lakaji v veliki meri zelo politično cenzurirali, Koseskega pa še zmeraj v anonimnost tlači ista probeograjska elita), so bile njegove narodnobuditeljske pesmi za tedanji čas pomembne. Bleiweis in njegov krog sta ga povzdigovala nad Prešerna. Koseski je o sebi mislil bolj skromno. Leta 1847 je priznal Prešerna za najbolj priljubljenega slovenskega pesnika. Ob stoletnici njegovega rojstva leta 1898 je bila v Spodnjih Kosezah velika slovesnost. Na rojstni hiši so vzidali spominsko ploščo. Slavnostni govornik je bil moravški rojak in pisatelj Fran Detela. Velika slovesnost je bila tudi ob stotridesetletnici njegovega rojstva. Govorili so župan Janez Lampret, deželni poslanec Jože Poznič, deželni glavar Fran Ogrin in predsednik dijaškega društva pisatelj Valentin Rožič. Dijaško društvo Bistrica pa je tudi ob stoštiridesetletnici njegovega rojstva pripravilo v Spodnjih Kosezah lepo slovesnost.
    http://www.lukovica.si/kultura/

    Slovenja
    presvitlimu, premilostljivimu gospodu in cesarju Ferdinandu Pervimu
    ob veselim dohodu njih veličanstva v Ljubljano


    Trojno ovenčan unuk vladarjev iz hiše Rudolfa,
    Zgodnimu soncu enak sveta v ogledu stojiš,
    Kron sedmero bliši v škerlatu sedeža tvojga,
    Silnih narodov devet varje ti slavo in dom,
    Sme se iz temnih osod približati zvesta Slovenja?

    Sme rudorov Ti, o Knez! odpreti ljubezni neskončne,
    Ktera do tebe rodu vnema slovenskiga kri,
    Kaplico slabo boječ pridružiti morju svitlosti,
    Ko Ti visoki prestol soncetemnivši gradi,
    Svoje prisege poklon doložiti vrisku narodov?

    Čula žvižgati meč sem tvoj iz pozonskiga hriba,
    Duše ko skazal si sklep stranam čveterim sveta,
    Čula v radosti sem rujoveti českiga leva,
    Čula odgovor gromeč brata jadranskiga sem,
    Ko prisegovali so bregovi Veltave, Pada.

    Željno prašaje, ali smem se šteti med Avstrije stebre,
    Ali na zboru deržav moja beseda veljá,
    Sini slovenski al so v številu zemlje junakov;
    Tudi za mene razpet al je istorie list?
    Slišim iz neba oglas ponosne Klione grekinje:

    "Kako, ti dvomiš? mar treseš se clo, ti moja ljublenka,
    Ker ti imena s kervjo Rimic ni pisal in Grek?
    Dvigni se, dvombe na stran! prestolu dostojno se bližaj,
    Slava je tvoje ime, slava porod ino rast,
    Zvedi iz mojih ust, kaj bila si svetu od nekdaj".

    "Preden Bizanc ino Rim verige kovala narodam,
    Bila Evropi si varh! veči le hvale želiš?
    Tvoja žarila je kri od ledniga Balta do Jadre,
    Mirnimu svetu razum, bojnimu bila si meč,
    Zlobi gotova zajez med jutram in divjim zapadam".

    "Tebi kmetija doma, kupčija po morju slovele,
    Jeklo v trojanski prepir vitezam dajala si,
    Tvojih poznal je pušic britkost macedonski Aminta
    Bil arbelski je breg priča slovenske moči,
    Ko sta za zemlje oblast borila zapad se in istok."

    "Kar je visokega um, častitega desna storila,
    Ptuje ostalo ti ni, slave deležnica si,
    Grom je slovenski krotil naróde v jeziku latinskim
    Černega morja prestol tvojih junakov je bil,
    Pravda, Dioklecian, Belizar, so ti trojka sestrancov."

    Reče, - in temni oblak nekdajnih razdeli časov,
    Glej, pred mano stoji vitezov krasni izbor:
    Agron silni brodnik, jadranskiga morja krotitel,
    Pinez, Brem ino Bolk, dika, slovenske kervi,
    Skerdilaj, Pleurat, brez brojno vitezov drugih.

    Medju ženami potem, Teuta ponosna Ilirka,
    Zraven Ravenski jetnik, velikodušni Batón,
    Hrabri Metulčanov rod, sloboden do zadnega zdiha,
    Z vencam mnogi junak, ptujimu ljudu ponos,
    Trikrat škerlatnikov šest gromivših iz dvojniga Rima.

    Zdaj, ko junake spoznam, velikane hrabrosti svoje,
    Vname se v sercu ko blisk vrednosti lastne mi čut,
    V persih otajanih vir odpre se goreče besede,
    Kjer se bežeči govor djanja v svitlosti žarí
    In Ti ljubezen redim gorečo v junaškimu mozgu.

    Tako se bližam, o Knez, z bogastvom dlana in uma,
    Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin,
    Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
    Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
    Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.

    Blago, življenje in kri, visoki Vladar! Ti posvetim,
    Bistri v sodbi razum, v boju nevžugani nevžugani dlan,
    Tvojimu rodu na čast; na zgubo protivnikam Tvojim,
    Snuje v oserčju mi duh, cuka na bedri mi meč;
    Hrast se omaje in hrib, - zvestoba Slovencu ne gane!

    Z šaplam oviti zares blišečim senc ti ne morem,
    Zmel nevsmileni rok, časa vihar mi ga je,
    Kadar od istoka Hun, od severa Got ino Kimbar,
    Rimic od juga in Vlah, terli so moje kosti,
    Strani četeri sveta menovale sirove narode.

    Kaj terpela takrat, kaj sem doživela gubivši,
    Ustam izreči ni moč, duhu razumiti ni,
    Smert je dajala objed neskončno pogubi, obupu,
    Save in Drave vode solze so bile in kri,
    Zadnjiga, zdelo se je, de bila bo ura Slovenca.

    Kakor divji natok serditiga morja se vzdigne,
    Kadar vihar globočin zemlji se v drobu zbudi,
    Brezdnov valove napne, peneče na brege dervivši,
    S tminami krije ostrov, ki ga razbiti ni moč,
    Sivo pečovje ječi v korenu se tresejo gore. –

    Tako, kdo reče zakaj, je vrelo nebrojno narodov,
    Vsakiga konca sveta meni serdito na vrat,
    Moje dobrave so stan jim, klavnica moje domovje,
    Grom je beseda njih ust, strela goreči pogled;
    Zemlja se moja šibí pod težo železnih vojsčakov.

    Ravno mi vkazal je bil iz trebnika prerok Arkonski,
    - Bravši v drobu zverin čas mašovanja gotov,
    - Dvignuti verli svoj dlan, razbiti verige Latinca
    Rimu pobotat obrest sedem sto letnih krivic,
    Ter zapečatiti pah kovačnice stare na Tibru.

    Setve dozor kervave kosil Radogost je na Padu,
    De Kartage potem strašno osveti posip
    Genserik, drugi moj sin, preplava do Afrike sto rek;
    Kakor nevidama blisk temni preterga oblak,
    V Rimu Otokar stoji končavši nevredne gospode.

    Zdaj brez varha doma, mi Siskia pade,
    Emona, Rupa omaga, Optuj, druge zakrije mi prah,
    Divjih jezikov hrup zatare mi glase domače,
    Misli in djanju na vir vleže debela se noč,
    Tri sto me let ino čez mertvaška je groza davila.

    Ko se vtolaži vihar, občut mi zbudi se na novo,
    Strašno iz jezera ran čutim kipeti život,
    Kakor o zori junak razbiti po boju ponočnim
    Samši na skitu medlí, trume plakaje pogín
    Plakala pravde pad sem svoje pomembe na šibrah.

    Dva samogoltna volka, stoječa na levi, na desni,
    Z ojstrim jezikom iz ran gladno mi serkata kri,
    Ropa nasiten Avar Dagobertu se hujšimu vogne,
    Misel razdvojena vsih, glada enaka oba,
    V serce pomakata zob strupeni mi vedno protivna.

    V ognju se skusi zlato - sem bila dostojna v nesreči?
    Me je le znajdel obup vredno ko dika poprej?
    Slavna ostala če sem, pričujta mi Argaid, Ferdulf,
    Švigni iz vekov temot moje šesterke spomin:
    Samo, Borut, Ketumar, Privina, Bojnomir, Kocel.

    Tode prirojena moč razbita je bila na vedno,
    Sin je nesreče razpor - brata mi brat ne pozna –
    "Vogni se, Horvat si ti! - Iz pota mi Krajnec, Korošec!
    Tak malopriden prepir dom ino noč mi drobi,
    Z šaplam oviti tedaj blišečim senc ti ne morem.

    Vzemi ljubezen, o Knez! namesto ginečiga venca
    Serc junaških Ti dam Ti dam tri milione in čez,
    Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
    Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
    Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.

    V padu gromečimu let poginejo imena, narodi,
    Moje prisege zaklep časa viharju stoji,
    Ko bi se bližala kdaj rešetanja železniga ura,
    Kakor se zernje iz plev, kakor iz sipa demant,
    Bi se Ti cena takrat slovenskiga serca svetila.

    Vedno zahvalna dobrot prededov Tvojih ne zabim,
    Duši globoko vsajen milosti njih mi je sad,
    Rudolf pervi je bil moj pervi v resnici zveličar,
    Lekar veliki, iz ran vzame mi ost ino strup,
    Hrabra sinova mi dva za vojvode, varhe postavi.

    Stara Emona se zdaj iz praha digavati začne,
    Srednica mojih dežel bila je, biti če zmir.
    Kakor na vodjevi glas se druž'jo po bitvi junaki,
    Sestri oživljeni krog stop'jo Slovenke na hip,
    Pivka, Metlika hiti mladiti se - bramba nje praga.

    Reka se zdrami iz sanj, naslednica slavne Promone,
    Desno Albertu poda, z levo mu morje odpre;
    Terst Leopoldu in Kras; Frideriku Celeja, Dolenja;
    Živa Gorica potem pervimu Maksu se vdá,
    In polovici moči slovenske trese Mletak se.

    Zdaj prestrašin oblak na čelu se istoka dvigne,
    Bajesid Ildirim - blisk - njemu se v jedru rodi,
    Novi vihar buči, na Kosovu Miloš Obilič
    Pade za vero, za dom, Lazar junaški je prah,
    V morju keršanske kervi ozidje Nikopoljsko plava.

    Kje je natoku zajez, kje v zmoti občinski otetba?
    Svetu zapadnimu mor, pravdi razbitje grozi,
    Jaderno bliža verig rožlanje se, mečošumenje,
    Grozomnoživši komet žuga na nebu pogin,
    Opominjaje poklic mi moje nekdanje namembe.

    Sine navdušene zdaj med borce v prednimu redu
    Urno postavit' hitim, vrata jadranske zaprem,
    Roko sestrancu podam na Donavi, Tisi in Karki,
    Vodju posvetim život, ter se Bogu zarotím,
    Moje domovje mejak krivoverstvu de bode gotovo.

    Gore slovenske so zdaj od Kope, do Soče, do Drave
    V žarku gorečih germad trombe zapadu na boj,
    Persi slovenske jez viharnimu toku divjakov,
    Svetu trepečimu varh, trum janičarskih obup,
    Meči slovenski pogin tlačivniku vere in pravde.

    Vojska mi divja gromi zdaj trojno stoletna na mejah,
    Duša se strahu ne vdá, sercu ne vpade pogum,
    Kako se bije moj sin za vero za kralja, za slavo,
    Priča Koštajnica, Beč, Radgona, Kisek, Siget,
    Siskia stara slovi Andreja junaškiga mojga.

    Glej, in dopolneno je! sovražniku strašnim oserčje
    Vjedajo rane ko strup, dlanu odpadel je meč,
    Naskakovavec osod, ki zobe drakonove s'jal je,
    Kaj je današniga dne? votla podoba za vid,
    Sužnim nezvestim posmeh, zaničvanimu ptujcu igrača!

    Tode ne samo na meč, na um veličanstvo opiram,
    Kjer časti se modrost, tam se imenuje moj sin.
    Kar so mi - Karola dva, in mati velika Terezja,
    Jožef slavni in Franc - znanstva odperli zaklad,
    Sveti slovenski razum se v sodbi ob mizah zelenih.

    Misel se sveti in duh slovenski na zraku Evrope,
    V družbi nekdanjih bogov Vega na nebu bleši,
    Valvazor, Voglar, Cojz, Koronini in stotine drugih,
    Vnukam prihodnim izgled, Avstrije slava in moč,
    Vnemajo v sercu mi čut ko sonce vrednosti lastne.

    Bližam se vredna tedaj z bogastvam dlana in uma,
    Gradov Ti ključe podam verno na zlatni blazin,
    Verlo namestvana sem od petkrat pet sto županov,
    Moje prisege oglas Donava sliši in Pad,
    Donava sliši in Pad slovenskih junakov obljubo.

  • Na osmo nedeljo po s. Trojici (JANEZ SVETOKRIŠKI)


  • RAZVOJ PRILOŽNOSTI ZA KREPITEV VKLJUČEVANJA SLOVENCEV PO SVETU V RAZVOJNE PROJEKTE V SLOVENIJI



  • JANEZ PUH
    Janez Puh se je rodil 27. junija 1862 kot drugi otrok v družini Franca Puha iz Zagorcev in materi Neži iz Sakušaka, ki spada danes pod občino Juršinci. Umrl je leta 1914. Do svoje smrti 19. julija 1914 v Zagrebu je prijavil več kot 30 patentov. V vasi Rotman v juršinski fari se je učil za ključavničarja pri mojstru Kranerju. Spričevalo o uspešnem triletnem izobraževanju je dobil leta 1877 v Ptuju. Leta 1880 je šel služit vojsko v Gradec. V Gradcu se je dve leti boril za pridobitev dovoljenja za delo v mehanični delavnici in za pridobitev prostorov. Leta 1889 je izdelal svoje prvo doslej znano kolo. V naslednjih 10 letih je prešel od obrtnika do tovarnarja, ki je zaposloval do 1200 delavcev. Leta 1901 je patentiral lastni pogonski motor in naslednjo leto je predstavil tako avto kot motor. Posebno pozornost je posvečal likovni podobi izdelkov, plakatom, cenikom in prodajnim katalogom.

    Janez Puh oz. Johann Puch Janez Puh oz. Johann Puch se je rodil 27.06.1862 na Oblačeku (danes del Sakušaka) pri Ptuju. Takoj po rojstvu, so Janeza krstili z nemško obliko imena in priimka, zato je danes bolj poznan kot Johann Puch. 21.02.1877, se je izšolal za poklic ključavničarja v vasi Rotman poleg Juršincev v Slovenskih goricah. Vajeništvo je opravil v Radgoni. Po končanem usposabljanju je služil vojsko v Gradcu, kjer je tudi ostal. Delal je kot pomočnik, preddelavec in vodja obrata v nekaj podjetjih v Gradcu, ki so se ukvarjala z izdelavo koles in šivalnih strojev, ter bil celo zastopnik angleškega podjetja Humber in nemškega podjetja Winkelhofer & Janicke. Kmalu po poroki z Marijo Ano Reinitzhuber, je skupaj z Viktorjem Kalmannom odprl lastno delavnico za popravilo in izdelavo koles. Že jeseni 1889 je izdelal prvo kolo, ki naj bi bilo visoko kolo, vendar je Puh kmalu spoznal da je prihodnost v nizkem kolesu z verižnim pogonom. 17.07.1891 je obrt spremenil v družbo z neomejeno odgovornostjo in jo poimenoval Johann Puch & Comp. Njegova kolesa z imenom Styria so postala širše poznana z kolesarsko dirko Dunaj-Berlin leta 1893. 12.10.1894 je Puh zaradi prepoznavnosti svojih koles po Evropi spremenil svojo družbo v komanditno družbo, z vlogo 150 000 kron. Novembra 1896 je prenesel svojo tovarno na novo lokacijo, kjer je nastala sodobna tovarna pod imenom Johann Puch-Erste stkm. Fahrrad-Fabrik AG in Graz. Čeprav je bil v tistem času na pohodu parni stroj, je Puh predvidel, da le ta ne bo primeren zaradi svoje prostornine za pogon kolesa in se je raje odločil za bencinski motor. Tako se je rodil motocikel. Svoj prvi bencinski motor je Puh skonstruiral leta 1899 v t.i. bokser izvedbi (valja sta bila postavljena eden proti drugemu) in strokovnjaki predvidevajo, da gre za prvi tovrstni motor na svetu. Motocikel je Puh nenehno izpopolnjeval. Ta uspešen pogonski agregat je bil osnova za motor, ki ga je kasneje začel vgrajevati v avto. Njegova prva avtomobilska konstrukcija z motorjem De Dion-Boutoen je doživela predstavitev 01.04.1900. Tako je Puhova tovarna proizvajala vse tri vrste vozil in leta 1908 proizvedla 100.000 koles. Do leta 1914 je Puh razvil 21 različnih tipov avtomobilov. Pri promociji svojih avtomobilov se je držal načina reklame preko dirk. Leta 1912 je tovarna zaposlovala že 1100 delavcev. Poleg konstrukcije motorjev za toplozračne balone, je Puh je razmišljal celo o konstrukciji letal. V letih 1900-1914 je Puh pridobil 13 patentov, leta 1909 je patentiral štirivaljni bokser motor, ki so ga kasneje uporabili pri volkswagnovem hrošču. 19.05.1914 je Janez Puh zaradi posledic srčne kapi umrl v hotelu Royal v Zagrebu, ko se je hotel udeležil konjskih dirk. Danes podjetje poznamo pod imenom Steyerdaimler-Puch Fahrzeugtechnik, z večimi lokacijami po Gradcu in z okoli 4000 zaposlenimi.
    Več o Janezu Puhu si lahko preberete na:
    http://www.janezpuh.com
    http://www.johann-puch-museum-graz.com



  • Muzej koles

  • Puhova pot.



  • PUHOV MUZEJ


  • Lovrenc Ko‰ir (1804–1879)

    V Spodnji Luši nad Škofjo Loko se je 29. julija 1804 zakoncema Košir rodil sin, ki so ga krstili z imenom Laurentius. Lovrenc je bil zelo nadarjen. Ljubljansko gimnazijo je končal z najboljšim uspehom, z odličnim uspehom je končal študij na jezuitskem liceju ter študij kmetijstva na cesarsko-kraljevem liceju v Ljubljani. Novembra 1829 je dobil službo v državnem knjigovodstvu v Benetkah in kasneje v Milanu. Zaradi uspešnega dela so ga junija 1834 zaposlili kot uradnika dvornega poštnega knjigovodstva na Dunaju. Pri delu je spoznal zapletenost takratnega sistema obračunavanja poštnin, ki je dopuščal veliko napak in slab nadzor nad pobranim denarjem. Košir je 31. decembra 1835 poslal predsedniku dvorne komore predlog reforme za “nov postopek in način obračunavanja s kontrolo materiala”. Postopek je predvideval frankiranje pisem z “umetno pritrjenimi kolki poštne takse”. Kljub temu, da bi upoštevanje Koširjevih predlogov prineslo nedvomne koristi, ga je doletela tipična usoda izumitelja - nihče mu niti roke ni podal. S svojim predlogom, ki je bil v tistem času in prostoru očitno preveč revolucionaren, je nehote zmotil interese nadrejenih. Ob zavrnitvi predloga je bil sicer pohvaljen za “opaženo hvalevredno prizadevanje, da bi koristno služili poštnemu uradu”, vendar so ga že pred tem premestili na nižje in slabše plačano mesto v državnem knjigovodstvu v Ljubljani. Po 15 letih so ga premestili v Zagreb, kjer je delal do upokojitve leta 1872. Koširjev predlog uporabe “kolkov poštne takse” je bil dejansko predlog za označevanje plačane poštnine s pomočjo znamk. Vendar njegovega predloga takrat niso sprejeli, zato si je Košir vse življenje zaman prizadeval doseči priznanje prvenstva pri izumu poštne znamke. Bojan Bračič


  • Izgubljena formula.
    http://www.film-sklad.si/festival2000/eng/films/janez_puhars_missing_formula.html


  • Janez Puhar 1814 - 1864


    Je izumitelj fotografije na steklu. V pionirskem obdobju fotografije se je ukvarjal s problemi svetlobnega zapisa: prve tovrstne zapise je izvedel najkasneje leta 1841 (dagerotipija je bila proglašena za izum leta 1839), leta 1842 pa je že izumil svoj originalni postopek fotografiranja na steklo. V naslednjih letih je razstavljal svoje fotografije v Londonu in New Yorku, leta 1852 pa mu je francoska akademija za poljedeljstvo, rokodelstvo in trgovino podelila naziv izumitelja fotografije na steklu. Njegov izum je šel v pozabo do leta 1893, ko so se začela prizadevanja za mednarodno priznanje Puharjevega izuma. Raziskave, če je Puhar obvladoval poleg izdelave unikatov tudi fotografsko reprodukcijo, so še v teku - če bodo pozitivne, se bo še utrdilo njegovo mesto v zgodovini fotografije.

    Is known as the inventor of photography on glass. When photography was still in its pioneering times, Puhar was already dealing with the problems of impression of light. He made first such attempts in 1814 at the latest (daguerrotype was proclaimed as invention in 1839), and in 1842 Puhar succeded in inventing his own original procedure of photography on glass. He exhibited his photos in London and New York, and in 1852 was awarded a title of the inventor of photography on glass by the French Academy of Agriculture, Crafts and Trade. His invention was forgotten all untill 1893 when the efforts for international acknowledgment of Puhar's work were started again. The research whether Puhar, beside unique photos, mastered also photographic reproduction, is still in run and in case it proves to be positive his place in the history of photography will become an even more important one.


  • JANEZ AVGUŠTIN PUHAR *1814 v Kranju,+1864 v Kranju, kjer je pokopan.

    Kot kaplan je služboval tudi v Cerkljah. Najbolj znan je kot izumitelj fotografije na steklu. Za to je bil 1851 odlikovan z bronasto kolajno na londonski industrijski razstavi. Pariška Acadmie nationale agricole, manufacturiere et commerciale ga je 1852. imenovala za svojega člana in mu izročila diplomo, v kateri ga imenuje "inventeur de photographie sur verre".
    Bil je tudi spreten slikar in risar. Zanimivi sta s svinčnikom narisani risbi starega Bleda in skladatelja Gregorja Riharja v čolnu.
    Bil je izvrsten glasbenik in je igral celo vrsto instrumentov, ki jih je sam izdelal. Pesnil je nemško in slovensko. Večina nemških pesmi je izgubljena, slovenske pa sta komponirala cerkljanska skladatelja Leopold Cvek in Andrej Vavken.


  • Anton Slodnjak (1899 - 1983)
    Rodil se je v Bodkovcih (Štajerska - Prlekija) očetu Martinu in materi Marjeti v kmečki družini kot najstarejši izmed treh sinov. Anton Slodnjak se je ukvarjal z raziskovanjem slovenske književnosti. Udeleževal se je mednarodnih slavističnih kongresov in sestankov na Dunaju (1950), v Berlinu (1955), Beogradu (1955, 1957), Celovcu (1955), Rimu (1955), Varšavi (1956), Moskvi (1958), Göttingenu (1962) in Kölnu (1964), kjer je predstavljal referate o slovenski romantiki in moderni (predvsem o Cankarju in Prešernu). Predaval je na Ljudski univerzi, v prosvetnih društvih (Zagreb, Reka), na seminarjih za inozemske slaviste (Bled, Zagreb, 1950-60), bil predsednik in od 1956 častni član Slavističnega društva Slovenije, od leta 1950 je bil znanstveni sodelavec SAZU, od 1967 pa njen redni član. Pisal je sestavke o poljski književnosti, prevajal dela iz poljščine, pisal tudi gospodarskopolitične članke. Pisal je romane, najbolj znani pa so njegovi biografski romani (Slovenska trilogija) o Francetu Prešernu (Neiztrohnjeno srce), Franu Levstiku (Pogine naj - pes!), Ivanu Cankarju (Tujec) ... Bil je na piki enopartijskega režima ("ministrstva za resnico"), posebej ko je leta 1958 dr. Max Vesmer v Berlinu izdal Slodnjakovo Geschichte der Slowenischen Literatur. Leta 1959 ga je partija prisilno upokojila, nasilno odstranila iz univerze (čeprav ji je med drugo vojno pomagal na oblast, in so mu občasno podelili tudi kakšno nagradico) - medijsko so ga zmerjali kot preveč subjektivnega, strokovno nekorektnega in premalo revolucionarnega v interpretacijah slovenskih klasikov (javno - medijsko so ga linčali: dr. J. Kastelic, D. Pirjevec, dr. V. Melik, politiki). Mnogi študentje in asistenti (J. Stanič, J.Gabrovšek, M. Kmecl, V. Omerzel, N. Prašelj, M. Šuštar, M. Prosenc, F. Novak, ...) so ga sicer podprli, a ni pomagalo, nekateri so to plačali z izgubo pedagoškega statusa - s službo (Š. Barbarič, S. Šimenc, F. Bernik že leta 1957) ... A ostalo je Slodnjakovo veliko delo, ki je preživelo vse njegove nekorektne nasprotnike, režimske profesorje, sodelavce.

  • Mirko Šterman
    Identiteta Slovenije in Rastoča knjiga


  • Joze Privsek 19 March 1937 Ljubljana,Slovenia Date of death 1998
    Skladatelj in dirigent.

    Jože Privšek (1937-1998) je glasbo študiral na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani, potem pa še na ustanovi Berklee College of Music v Bostonu (ZDA) - tam je bil njegov profesor sloviti Herb Pomeroy. Pomeroy, sicer profesor takih mojstrov, kot so Quincy Jones, Arif Mardin in Mike Gibbs, je v nekem intervjuju povedal, da je Privšek prišel k njemu že kot oblikovana glasbena osebnost in da je bil njun odnos bolj kolegialen kot šolski. Profesionalno glasbeno pot je začel kot pianist in vibrafonist. Že kot inštrumentalist je kmalu pokazal, da je zelo nadarjen, priden in natančen. Te prvine pa je do popolnosti razvil pri vodenju »svojega« orkestra (ta izraz najbrž ni pretiran, saj je bil nacionalni jazzovski orkester znan kot »Privškov orkester«, njegovi člani pa »privškovci«). Težko je z besedami opisati pomembnost njegovega dela za Big Band in slovensko glasbo nasploh. Dirigent in umetniški vodja te zasedbe je bil več kot tri desetletja, od leta 1961 pa vse do upokojitve leta 1995. Big Band RTV Slovenija se je pod njegovim vodstvom razvil do zavidljivih tehničnih in umetniških višin. Zanj je napisal na tisoče skladb in priredb. Poleg jazzovskega opusa (Porednež, Ognjemet, Zeleni pekel, Privid, We Need Time, Rožnik, Križanke, That’s For Ending) je zelo resno ustvarjal tudi popevke in ustvaril nekaj nepozabnih slovenskih uspešnic (Nad mestom se dani, Vozi me vlak v daljave, Silvestrski poljub, Mati bodiva prijatelja). O svojem skladateljskem delu in sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija je nekoč povedal:
    »Že moj začetek v Big Bandu mi je kot pianistu omogočil srečanje z improvizacijo in zvočnostjo velikega ansambla. Hkrati pa je bila to zame tudi potrditev, da je to tista glasba, ki bi mi lahko bila kar se da blizu vse moje prihodnje življenje. Jasno mi je, da sem kasneje, ko sem bil že dirigent in umetniški vodja tega ansambla, že zaradi programskih in delovnih obvez spoznaval še vse druge veje glasbe, ki so imele sicer svoje korenine v jazzu; v resnici pa so po svojem namenu nekaj povsem drugega. Triletno obdobje, ki sem ga preživel kot učenec in skladatelj pri profesorju Lucijanu Mariji Škerjancu, pa mi je zapustilo med drugim tudi veliko ljubezen do godal.
    Sam pri ustvarjanju nisem nikoli razmišljal, ali je to, kar delam, značilno slovensko ali ne; vsaka skladba je bila pač rezultat trenutnega stanja emocij. Drugače je pri aranžiranju. Tu od dobrega aranžerja pričakujemo poznavanje kar najširšega področja različnih stilnih zakonitosti. Seveda pa je potem odvisno od stopnje znanja in kreativnosti, kako je to izvedeno. Sam sem preučevanju takšnega aranžiranja namenil kar precej truda - če se ozrem nazaj, ne povsem brez uspeha.«
    ”Poklon Jožetu Privšku”


  • Slovenians in Australia


  • Dušan Lajovic, avstralski Slovenec in uspešen podjetnik - napiše knjigo Med svobodo in rdečo zvezdo, kjer obravnava zgodovino Slovenije skozi svoj življenjepis in revolucijo v Sloveniji. Poznan tudi po Internetni strani o SDV - udba.net.

  • Slovenski ambasadorji

  • Dušan Lajovic in SDV


  • DR. IGNACIJ KNOBLEHAR - pozabljeni raziskovalec Nila Ignacij Knoblehar se je rodil leta 1819 v Škocjanu na Dolenjskem.


    IGNACIJ KNOBLEHAR, SUDANSKI MISIJONAR Rojen: 6.7.1819 v Škocjanu na Dolenjskem Otroštvo: Škocjan. šolanja v Kostanjevici, Celju in Novem Mestu. . Mladostništvo: gimnazija v Novem Mestu. V petem letniku se sreča z Friderikom Barago in posluša njegovo pridigo v aprilu leta 1837. Ves prevzet začne razmišljati o misijonih. Licej – dvoletni šolanje v Ljubljani, bogoslovje v Ljubljani. Učenje Arabščine in Hebrejščine.

    Pot do Rima in vstopa v zavod Propaganda: Avgusta 1841 na svojo pest odide v Rim, da bi vstopil na misijonski zavod Propagada. Vendar ni bil sprejet. Na vpis je moral čakati dve leti. Bili sta to leti pomanjkanja, preživljanja z »inštrukcijami» in ob podpori dobrega prijatelja Jožefa Partlja. Leta 1843 sprejet v zavod Propaganda. Takoj se posveti študiju: naravoslovja, astronomije in medicine.

    Križev pot do odhoda v misijone: Nestanovitnost programov za misijonsko delo in »muhavost« zavoda je Knobleharja dobesedno »zdelala«. Tako je skozi obdobje parih let zamenjal različne vrstne priprave za misijone: Indija, Hindustan, Stockholm, Perzija, Dunaj,… končno pa se je le uresničila njegova velika želja iti v Afriški misijon. Pred odhodom naredi še doktorat iz teologije.

    Odhod v Egipt: Papež Gregor XVI. je 30. marca 1846 ustanovil apostolski vikariat (predstopnja škofije) za Osrednjo Afriko (Sahara – do 5 stopinje geografske širine). Skupinica 5 duhovnikov se odpravi na pot v Egipt. Njihova naloga je najprej čisto geografska: pregledati ozemlje, razmere in pripraviti načrt misijonskega dela. Nato pa skrb za evangelizacijo domačinov, oskrbovanje katoličanov in delo za odpravo suženjstva. Za izhodišče svojega misijonskega dela so si misijonarje izbrali Kartum. Seveda sultan nad misijonarji druge vere ni bil preveč navdušen. Sam Knoblehar o tem takole zapiše: »Gotovo je, de nam Egiptovski kralj Mohamed Ali ni prijatelj. On nam je sicer pisma dal, s katerimi nam je pravica dana, njegove dežele obiskati in sv. vero oznanjati; ali teh pisem nam ni dal prostovoljno, ampak le zato, ker sta ga naš avstrijski cesar in pa angleška kraljica za to dovoljenje naprosila, katerima pa se noče zameriti.« Na pot novim krajem po reki Nil so se odpravili jeseni 1847. Vse do spomladi 1848. Bila je to pot mrzlic, malarij in prvih smrti posadke 5 duhovnikov. Takrat Knoblehar postane vikar tega področja. Domačini ga začno imenovati Abuna Soliman. To obdobje je zaznamovano z: pomanjkanjem osnovnih sredstev, zdravstvene oskrbe, pa tudi z radostmi stikov z novimi plemeni in ljudstvi.

    Pot v Evropo: Leta 1850 se odpravi Knoblehar domov. Obiskal je mnogo krajev v Sl0veniji. In zadelo pridobil 5 duhovnikov in 3 laike. Ob obisku podari Deželnemu muzeju v Ljubljani narodopisne predmete iz misijonov. Obišče dvor in pregovori cesarja Franca Jožefa, da postane pokrovitelj Sudanskega misijona ter da od turškega dvora zahteva izdajo uradne listine, s katero bi njihov misijon deležen vseh pravic. Cesar je Knobleharja podprl pri prizadevanju za odpravo suženjstva.

    Vrnitev nazaj: 13. avgusta 1851 papež Pij IX imenuje Knobleharja za apostolskega provikarja za srednjeafriški misijon. Po tem prihajajo novi sodelavci: rokodelska delavnica, vrtnarija, mizarji, kovači, sodarji in tesarji, krojači, čevljarji… Žal pa je bila glavna nasprotnica misijonarjev malarija, ki je 27 članov posadke v kratkem času pomorila 15. Nekateri, ki so se pridružili misijonarju, so se zaradi zdravstvenih razlogov morali vrniti v domovino. Tako npr. Luka Jeran, ki pa po vrnitvi postane eden glavnih organizatorjev pomoči za afriki misijon. Začne izhajati list – Zgodnja Danica (predhodnik Misijonskih Obzorij) Veliko zadoščenje je Knoblehar prejel z odlokom iz 23.3.1854, ko je bila prepovedana trgovina s sužnji. Žal se vsi tega niso držali. Knoblehar je, ob znatni podpori Evrope –tudi Slovenije, naredil načrt, kako je v trgih kupoval sužnje in jih pošiljal na šolanje v Evropo, da bi ti mladci postali kasneje misijonarji med svojim ljudstvom. Žal se načrt ni obnesel: otroci so po večini pomrli v drugačnih klimatskih razmerah. Leta 1857 so ga nevzdržne razmere na misijonu prisilile, da je odšel spet iskat pomoči v Evropo. Zanimanje za misijone je začelo pešati, sam pa si je hotel tudi nabrati novih moči za delo v Afriki. Zaradi izčrpanosti je v Neapeljskem pristanišču omagal. 13. aprila 1858 je umrl v avguštinskem samostanu v Neaplju, star manj kot 39 let.

    Življenjski opus: Poleg misijonskega dela se je Knoblehar z veliko zavzetostjo in resnostjo lotil tudi drugega dela. Tako je popisal značilnost dežele, življenje tamkajšnjih ljudi, geografske in etnološka dogajanja nasploh… redno je svoja dela objavljal v Izvestijah Marijine družbe, Zgodnji Danici in Laibacher Zeitung. Izdal pa je tudi knjigo z naslovom: Potovanje po beli reki (v slovenščini in nemščini). Pisal je poročila za dunajski zavod za meteorologijo in zemeljski magnetizem, zbiral podatke o vremenskih razmerah, l. 1855 začel sestavljati slovar jezika Bari, v katerega je prevedel tudi glavne krščanske molitev in nauke. Znane osebnosti so še po njegovi smrti se sklicevale na njegova opažanja in zaznambe: npr. graditelj sueškega prekopa Ferdinand Lesspes, nemški zoolog Johan W. Muller… Zaradi svoje dela in ugleda, ki ga je užival v Evropi je bi leta 1857 izbran za častnega člana dunajskega geografskega društva.

    Čas po Knobleharjevi smrti: Razmere so v misijonu se močno spremenile. Število duhovnikov in laikov je močno upadlo. Bile so velike težave z boleznijo in prenašanjem klime. Število napadov in zasužnjevanj se je povečevalo… končno je misijon zašel v zaton. Zanimiv podatek pa je tale: v letu 1910 (50 let po Knobleharjevi smrti) je apostolski vikar blizu opuščene misijonske postaje svetega Križa našel slepega starca, ki je se Knobleharja še spominjal, njihovega dela, boja proti trgovini s sužnji….

    Misijonske postojanke, kjer je deloval Knoblehar: Gondokora, Angvej – sv. Križ, misijon med Bari in Dinki.


  • HISTORICAL OVERVIEW



  • inž.Stanko Bloudek prvi častni član Nogometne zveze Slovenije Rodil se je leta 1890 v Idriji, po materi Slovenec, po očetu češkega rodu. Med študijem v Pragi se je navdušil za nogomet, tako da je leta 1909 v Ljubljano prinesel prve prave nogometne čevlje in usnjeno nogometno žogo. Kot aktiven nogometaš je igral pri ljubljanski Iliriji, vendar je moral aktivno igranje zaradi poškodbe opustiti. Zelo dejavno se je vključil v organizacijo in razvoj nogometa in celotnega športa na Slovenskem. Tako je bil med drugimi pobudnik ureditve nogometnega igrišča v tivolskem trikotniku. Štejemo ga za pionirja slovenskega športa, saj je bil tudi drsalec, drsalni učitelj in trener, konstruktor letal in graditelj velike skakalnice v Planici, po čemer je tudi najbolj znan. Po II.svetovni vojni je bil zelo aktiven v organizaciji športa v Sloveniji, od leta 1948 do svoje smrti pa je bil tudi stalni član mednarodnega olimpijskega komiteja. Umrl je leta 1959. Stanko Bloudek je bil za svoje zasluge pri razvoju nogometnega športa na Slovenskem imenovan za častnega člana Nogometne zveze Slovenije.


    Letalski konstruktor, športnik, načrtovalec športnih objektov, Stanko Bloudek se je rodil na današnji nad leta 1890 v Idriji. V Pragi se je najprej lotil študija slikarstva, toda leta 1913 je absolviral strojništvo. Manj znano je, da je leta 1910 naredil jadralno, kmalu zatem pa še enokrilno motorno letalo raček. Dvokrilnemu motornemu letalu je dal ime libela. Zaposlen je bil v letalski industriji. Leta 1917 se je lotil načrtovanja helikopterja. Stanko Bloudek je bil projektant in graditelj športnih objektov, v Ljubljani je zgradil prvo moderno nogometno igrišče z vadišči za atletiko. Od leta 1932 je naredil načrte za okoli 100 smučarskih skakalnic. Najvišje telesnokulturno priznanje v Sloveniji nosi njegovo ime.

  • http://www.mszs.si/slo/ministrstvo/nagrade/bloudek/bloudek.asp

  • http://www.uvi.si/eng/calendar/events/winter-olympic-games/winter-sports/bloudek/index.text.html


  • http://www.uvi.si/eng/calendar/events/winter-olympic-games/winter-sports/planica/




  • Stanko Bloudek in Sepp Bradl (prvič skok na smučeh čez 100 m)
    Zgodovina Planice in smučarskih skokov - poletov.



  • Opis Planice.


  • Slikce slovenskih skakalnic





  • Smučarska zveza Slovenije.

  • Prostozidarji

    Naslov: Z obtožbami prostozidarjev so pohiteli tudi v Sloveniji: že julija 1945 so na procesu zoper H. ...
    Vir: DNEVNIK, Številka: 89, Datum: 17.04.2002
    Rubrika: , Stran: 0

    Z obtožbami prostozidarjev so pohiteli tudi v Sloveniji: že julija 1945 so na procesu zoper H. Klinarja obsodili predvojnega bančnega direktorja in prostozidarja Avgusta Tostija. Obsojen je bil na smrt s streljanjem in na zaplembo vsega premoženja. Osemindvajsetega avgusta 1945 so mu smrtno obsodbo spremenili v zaporno kazen. Tostijevo hišo na Cesti v Rožno dolino številka 8 so nato z vsem, kar je bilo v njej, izročili Francetu Leskovšku. Ko je gospa Tostijeva šla prosit, naj ji dajo vsaj nekaj oblek, so ji dali frak in cilinder. Svojo osebno, politično in prostizidarsko kalvarijo je prehodil tudi dr. Boris Furlan. Na procesu proti Nagodetu in skupini so mu sodili zaradi sodelovanja v protiljudski organizaciji in vohunstva, še posebej pa so ga dolžili, da je agent tuje (britanske) obveščevalne službe, da je imel nedovoljene stike s predstavnikom tuje države v Ljubljani in da je iskal kanale za pobeg iz Jugoslavije. Po končanem postopku so ga obsodili na smrt s streljanjem in 20. avgusta 1947 pomilostili na dvajset let zapora. Dne 17. junija 1951 so ga pogojno izpustili zaradi slabega zdravstvenega stanja. Do smrti 10. junija 1957 je živel v Radovljici. Temeljno sodišče v Ljubljani je 5. aprila 1991 kazenski postopek zoper Črtomirja Nagodeta, Ljuba Sirca, Leona Kavčnika, Borisa Furlana, Zorana Hribarja, Angelo Vode, Metoda Kumelja, Pavlo Hočevar, Svatopluka Zupana, Bogdana Stareta, Metoda Pirca, Vida Lajovica, Franja Sirca, Elizabeto Hribar in Franca Snoja ustavilo ter sodbo vrhovnega sodišča LRS, opr. št. K1/147, 12. avgusta 1949 razveljavilo. Zaslišanje v centralnih zaporih Eno od dolgotrajnih zasliševanj je bilo opravljeno 17. junija 1947 v centralnih zaporih v Ljubljani. V zgodovinskem arhivu ministrstva za notranje zadeve je izviren zapis zasliševanja, ki ga je opravil Z. R. Ta je namreč v zaporu zaslišal tudi člana iste, Nagodetove skupine, osumljenca Ljuba Sirca, ki je del tega zasliševanja opisal v svoji knjigi Med Hitlerjem in Titom. Naznanil mi je (Z. R.), da me bo spraševal o profesorju Furlanu. Ali je bil Furlan vaš prijatelj? Ne vem, ali smem profesorja Furlana imenovati mojega prijatelja. Bil je moj profesor in predsednik komisije ob mojem doktorskem izpitu. Ali agenti niso navadno med seboj prijatelji? Kakšni agenti? Ali ni Furlan vaš nadrejeni agent? ?! Dobro, ne bom vztrajal pri tem, za zdaj. Kdaj ste ga zadnjič videli? Kak teden pred aretacijo. Hotel sem ga obiskati, pa me je sprejel njegov sin in mi povedal, da so se ravnokar vrnili s pogreba matere, to je žene profesorja Furlana. Ali niste prej vedeli, da je Furlanova žena umrla? Ne, nisem. Ali je vedel angleški konzul? Moral je vedeti, ker sta bila z ženo na pogrebu. Aha? Ali ni to značilno? Zakaj? Furlan je ženo umoril in angleški konzul je vedel vse o tem. Poskočil sem: To je nesmisel, dajte no. Furlana še ne poznate. Umoril je ženo, ker je vedela preveč o njegovih zločinskih dejanjih. Furlan je pravi pravcati špijon. Z dolarji je plačeval nekega železničarja, da je štel, koliko cistern bencina gre proti Trstu. Te obtožbe so bile tako neumne, da jih je opustila celo sicer ne ravno izbirčna Ozna. V že omenjenem zasliševanju (17. junija 1947) se je zasliševalec Z(enko) dotaknil razgovora o prostozidarstvu. Tako je osumljenec B(oris) v dolgem izčrpnem dialogu priznal, da je bil v loži dejaven od leta 1934, po preselitvi v Ljubljano. V ložo ga je uvedel pokojni senator dr. Fran Novak, s katerim sta se poznala. Podpisana pristopnica Z.: Kakšno izjavo ste ob pristopu v ložo podpisali? B: Podpisal sem običajni formular, ki je bil v loži v navadi, namreč kot pristopnica. V njej je bilo poudarjeno, da je treba zastopati idejo miru, človečanstva, tolerance in bratstva. To so gesla framazonske ideologije. Dr. Boris Furlan je razložil, da je bil sprejet v Zagrebu v ložo Maksimiljan Vrhovac, da je bil starešina po poklicu višji sodnik. Navzoči pa so bili tudi sledeči člani ljubljanske lože: Novak, Horowitz, industrijalec iz Kranja, Milan Vidmar, profesor. V eni sobi sem menda v navzočnosti tajnika podpisal pristopno izjavo, ki sem jo že omenil. Nato so me peljali z zavezanimi očmi v drugo sobo, kjer sem se seznanil z drugimi člani. Na sestanku je bilo govora zgolj o minljivosti človeškega življenja (razmišljanje). Poudarjeno je bilo tudi, da so člani veseli, ker imajo enega Slovenca več. O politiki ni bilo govora, niti ni bilo govora o politiki na nobenem sestanku, ki sem jim prisostvoval. Na vprašanje, kaj ga je privedlo v prostozidarstvo, je izpraševani odgovoril: Družba dobrih ljudi Novak mi je večkrat govoril pred vstopom o prostozidarski ideji splošnega bratstva, da je to družba dobrih ljudi, v kateri se bom dobro počutil. Prostozidarsko gibanje sem poznal nekoliko tudi iz literature. To me je privedlo do vstopa v ložo. (...) Starešina lože je bil senator Novak. Člani so bili še sledeči: stari dr. Ravnihar, Milan Vidmar, Horowitz, Egon Lovšin, dr. Drago Marušič. Mislim, da so bili to vsi. Nadalje je bil še ravnatelj magistrata v pokoju Vidic, ampak ta je kmalu prenehal biti član. Tudi ravnatelj Lokar, ki je pozneje izstopil. (...) Pozabil sem še omeniti ravnatelja opere Poliča, ki je bil tudi član. Z: Kje so se vršili sestanki ljubljanske lože? B: Nekajkrat pri Marušiču, tudi pri Poliču in v restavraciji Novi svet, kjer smo imeli rezervirano sobo. Sestankov je bilo zelo malo. Z: Kaj je bil predmet razgovora na sestankih? B: Navadno je bil splošen razgovor o zunanji in domači politični situaciji. Redko kdaj je bilo kakšno predavanje. Jaz sem imel enkrat predavanje o prostozidarski ideologiji, ki je trajalo samo deset minut.
     
    xy




  • The IHRC Guide to Collections:
    Slovene American Collection


  • Dr. prof. prava Boris Furlan (Trst, 10. 11. 1894 – Radovljica, 10. 6. 1957)
    Dr. Boris Furlan je bil član ljubljanske prostozidarske lože »Valentin Vodnik«, sicer pa avtor mnogih filozofskih in pravnih razprav ter eden od utemeljiteljev pravne vede na Slovenskem. Na Nagodetovem procesu leta 1947 je bil obsojen na smrt, nato pomiloščen na 20 let prisilnega dela in po 4 letih in pol zaradi bolezni izpuščen iz zapora. Po prihodu iz zapora se je preselil v Radovljico, kjer se je leta 1953 poročil z vdovo Vero Magušarjevo. V Radovljici je bil po nalogu tedanjega političnega vrha izpostavljen hudemu šikaniranju s strani lokalnih političnih aktivistov.

    O življenju in delu dr. Borisa Furlana izvemo več v zborniku Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev. Angela Vode in Boris Furlan – žrtvi Nagodetovega procesa, Slovenska matica, Ljubljana 2001. V knjigi so objavljene razprave s posvetovanj, ki ju je Slovenska matica organizirala 5. 5. 1999 (o Angeli Vode) in 17. 5. 2000 (o Borisu Furlanu).
    Od številnih osebnosti, ki se pojavljajo v knjigi, sta za Radovljičane zanimiva zlasti Anton Tomaž Linhart (Radovljica, 11. 12. 1756 – Ljubljana, 14. 7. 1795) in Boris Furlan (Trst, 10. 11. 1894 – Radovljica, 10. 6. 1957). Linhartu je avtor posvetil kar nekaj prostora, v glavnem pa gre za nadaljevanje polemike o tem, ali je bil res »pravi« prostozidar ali le »brat brez predpasnika«. Branko Šömen meni, da je bil Linhart verjetno sprejet med prostozidarje že na Dunaju, vendar ne navaja dokazov oz. dokumentov, ki bi potrjevali njegovo članstvo v loži. Dr. Boris Furlan je bil član ljubljanske prostozidarske lože »Valentin Vodnik«, sicer pa avtor mnogih filozofskih in pravnih razprav ter eden od utemeljiteljev pravne vede na Slovenskem. Na Nagodetovem procesu leta 1947 je bil obsojen na smrt, nato pomiloščen na 20 let prisilnega dela in po 4 letih in pol zaradi bolezni izpuščen iz zapora. Po prihodu iz zapora se je preselil v Radovljico, kjer se je leta 1953 poročil z vdovo Vero Magušarjevo. V Radovljici je bil po nalogu tedanjega političnega vrha izpostavljen hudemu šikaniranju s strani lokalnih političnih aktivistov. O življenju in delu dr. Borisa Furlana izvemo več v zborniku Usoda slovenskih demokratičnih izobražencev. Angela Vode in Boris Furlan – žrtvi Nagodetovega procesa, Slovenska matica, Ljubljana 2001. V knjigi so objavljene razprave s posvetovanj, ki ju je Slovenska matica organizirala 5. 5. 1999 (o Angeli Vode) in 17. 5. 2000 (o Borisu Furlanu). Zbornik je uredil zgodovinar dr. Peter Vodopivec, ki je napisal uvodno besedo in razpravi o Angeli Vode in Borisu Furlanu. Med avtorji razprav so ugledna imena: Ervin Dolenc, Aleš Gabrič, Bojan Godeša, Mateja Jeraj, Jelka Melik, Mirjam Milharčič Hladnik, Janez Kranjc, Marijan Pavčnik, Ljubo Sirc, Marta Verginella in Jerca Vodušek Starič. V uvodni besedi je zapisano, da zbornik opozarja na pretresljivi usodi slovenskih izobražencev, ki sta bila zaradi svoje vztrajne vere v demokracijo med prvimi žrtvami političnih sodnih procesov po 2. svetovni vojni.



  • List papirja na katerem sta se Stalin in Churchil dogovorila o politični delitvi SHS, Slovenije in ostalih narodov.


  • Jalta die Perle am Schwarzen Meer


  • Churchill and Stalin in the Kremlin in August 1942


  • dr. Lambert Ehrlich - izdajalec ali heroj (ali nesrečna žrtev krvavega časa)?
    Dr. Metod Benedik pravi: " Ehrlich je začel delovati leta 1910 kot kalplan v Celovcu in že takrat je bil izjemno dejaven. ... Leta 1913 je Ehrlich objavil knjižico Aus den Wilajet Karnten, v kateri je podrobno predstavil razmere na Koroškem ... kjer je zelo temeljita analiza, pa tudi zelo huda obsodba nemškega nasilja .... Iz istega razloga so ga leta 1919 povabili na pariško mirovno konferenco kot izvedenca za mejna vprašanja v jugoslovanski delegaciji. Dobro pa je poznal tudi fašizem. Kot dekan teološke fakultete je skupaj z drugimi profesorji 1932 v posebni poslanici, pripravljeni za Sveti sedež, zavzel za primorske Slovence, ki jih je fašizem čedalje bolj zatiral. Že v dvajsetih letih, predvsem pa po letu 1931 je odločno nastopil tudi proti komunizmu. Druga svetovna vojna je slovenskemu narodu prinesla dvojno zlo: okupacijo in komunistično revolucijo. Ehrlich je takrat predlagal ustanovitev podtalne slovenke vlade. Šlo mu je za to, da se od razsula Jugoslavije popolnoma odrežemo, ozemeljsko razkosano in na narodno smrt obsojeno slovensko ljudstvo živo zave, da ima v času svoje največje stiske svoje lastno narodno vodstvo za dosego treh ciljev: ohranitve, osvoboditve in združene Slovenije. Njegovi klici niso naleteli na odziv, kot naročeno praznino pa je izkoristila KPS, ki se je razglasila za izključno vodstvo slovenskega naroda... gre za iskreno in nesebično delo za narod, ki se je pri Ehrlichu realiziralo v silovitem odporu proti vsem trem totalitarizmom, ki so v 20. stoletju ogrožali slovenski narod. "
    Če pogledamo na novodobne ideje o samostojni slovenski državi, je poleg ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona po prvi svetovni vojni, Ehrlichova pobuda ena prvih s strani tako visokega položaja. Samoodločba narodov, Wilson jo je namenil tudi Sloveniji, a slovenska vlada v Ljubljani (1918) ni bila sposobna dojeti te enkratne priložnosti, Angleži in Francozi pa so tudi bili proti in tako smo zapravili prvo veliko priložnost. Tudi Ehrlica ni poslušal noben tabor, ne boljševistični ne predvojni slovenski politiki. Naslednje glasne želje o samostojni Sloveniji je prvi glasno izrekel dr. Jože Pučnik (sredi 80-ih let 20. stoletja v Novi reviji), ki so ga mediji takoj očrnili, da je ekstremist. V Novi reviji je dr. V. Rus direktno napadel dr. Pučnika, da kaj se gre z neumnimi idejami o samostojni Sloveniji. Janez Janša pa je že na začetku 80-ih let imel težave, ker je v tedniku Mladina zagovarjal zametke slovenske vojske. Nadaljnji potek je pripeljal do slovenske pomladi in do samostojne države Slovenije leta 1991. Dr. Lamberta Ehrlicha je služba VOS umorila kar na ulici leta 1942. Ehrlich namreč ni podpiral nasilja KPS (umori znanih Slovencev, kmetov in duhovnikov) in njene revolucije, ki je zlorabila upor proti okupatorju za boj za oblast ene resnice.

    Zanimivo je odkritje Uroša Lipuščka, dopisnika TVS v ZDA, ki je našel dokumente o tem, da so ZDA (predsednik Wilson) že leta 1918 razmišljale o možnosti samostojne Slovenije. http://www.mladina.si/tednik/200329/clanek/knjige-3/
    Uroš Lipušček: Ave Wilson: ZDA in prekrajanje Slovenije v Versaillesu 1919-1920
    Založba Sophia, Ljubljana 2003.


    Delo o slovenski politični usodi na versaillski mirovni konferenci.
    Knjiga je obsežna: skoraj 400 drobno potiskanih strani, 972 opomb, 11 strani virov in literature, kar vse priča o izdatnosti vloženega dela. Sama tema je intrigantna, zakaj zadeva hipotetični lok zgodovine, ki bi se v drugačnih okoliščinah lahko bil dogodil - da bi Slovenija že leta 1920 postala država, z nekaj patronata Lige narodov.
    Sam tekst je napisan po učbeniško sistematično in globalno. Pa vendar, humanistično radovedni bralec v njej zlepa ne bo našel dovolj vneme, da bi užival v nje spoznanjih. Osnovni problem ponazori šolska anekdota o učencu, ki je vprašan o slonu, on pa začne, kako je slon pohodil mravljo, ter nato preskoči na pripovedovanje o mravljah.
    Lipušček osnovno dilemo raztegne v čas in prostor. Tako pojasnjuje konture ameriške zunanje politike pred prvo svetovno vojno, obdobje misijonarske zunanje politike Woodrowa Wilsona, vlogo ZDA v prvi svetovni vojni, se vmes sklicuje še na Freudovo psihološko študijo predsednika Wilsona, na koncu pa preide še na politiko Josipa Broza-Tita, razpad Jugoslavije, Jamesa Bakerja, Dimitrija Rupla, Milana Kučana et simile.
    Sicer povsem zanimiva poglavja, ki pa niso v neposredni povezavi z "utopitvijo" ideje o slovenski državi med letoma 1919 in 1920.
    Najzanimivejši so kajpak detajli na sami mirovni konferenci, ameriške študije in različice mirovnih predlogov, polemike ob vprašanjih referendumov narodov, zakulisna diplomacija, delovanje jugoslovanske delegacije, slovenski politični pogledi, diplomatski problemi informiranosti, dejavnost slovenskih emigrantov v ZDA.
    Glej tudi: http://sl.wikipedia.org/wiki/Zgodovina_Slovenije

    ZNIMIVOST:
    T. Jefferson, pisec ameriske ustave, je studiral "volitve" starih Karantancev, ustoličevanje knezov.

    Sledi komentar iz:
    http://soskafronta.gore-ljudje.net/f/fsf1517frm33.showMessageYyY88.topic
    Sploh pa je znanje zgodovine v Sloveniji trenutno na nikakršni ravni, tako da me takšne izjave niti najmanj ne presenečajo. Pred nekaj dnevi je predsednik parlamenta na TV izjavil, da je bil zbor v Kočevju zametek slovenske državne samostojnosti in demokratičnosti. Zanimivo, kajti poslanca na kočevskem zboru iz mojega okraja so l. 1944 ubili partizani, ker se ni strinjal z prevlado ene stranke. Toliko o demokratičnosti.

    Mislim, da se moramo enkrat zavedati, da se ne partizani in ne domobranci niso zavzemali za nobeno slovensko samostojnost, kakršno poznamo v današnjem smislu besede. Prvi, ki je omenil takšno možnost (in še to kot poslednjo možnost št. 3) je bil dr. Lambert Ehrlich, po rodu iz Žabnic v Kanalski dolini, katerega pa je ubila VOS v Ljubljani leta 1942. Pred kratkim je izšla knjiga, ki v celoti razgrinja njegov narodnostni načrt, če si kdo hoče načrt pobližje ogledati.

    Sanje o samostojnosti v takratnih okoliščinah Slovencem še niso bile dovoljene. Leta 1918 so naši politiki celo resno razmišljali o združitvi z Hrvati v en narod, kjer bi sprejeli hrvaški jezik in se tako navezali na hrvaško državno pravo. Moramo vedeti, da nas je vse do 1918 k dnu pritiskalo dejstvo, da Slovenci v očeh Dunaja nismo bili t.i. zgodovinski narod (Nemci, Čehi, Madžari in Hrvati), temveč nezgodovinski narod (poleg Romunov, Slovakov in Ukrajincev) in so kot take nas imeli milo rečeno za popolnoma "nesposobne", da bi nekoč sami imeli svojo državo ali se kako drugače sami samoupravljali...

    Nekaj podatkov iz posveta Žrtve vojne in revolucije
    11. in 12. november 2004 - strokovno posvetovanje v slovenskem parlamentu

    89 404 - žrtev II. vojne in revolucije (trenutna številka, 6% takratnega naroda, številka je večja vsaj za 30 000 od prejšnjih )
    35 717 - civilistov (talci, taborišča, poboji, državljanska vojna)
    27 235 - partizanov
    846 - vaških stražarjev (protirevolucionarjev)
    13 406 - domobrancev
    468 - slovenskih četnikov
    1 172 - mobilizirancev v italijansko vojsko
    9 759 - mobilizirancev v nemško vojsko
    415 - mobilizirancev v madžarsko vojsko
    ostalo ...
    -----------------
    Nekaj razmerij
    Na začetku II. vojne so v Sloveniji okupatorje navdušeno sprejeli samo predstavniki nemške manjšine (predvsem Maribor in nekatera druga večja štajerska mesta). Prve strele proti okupatorjem sprožijo TIGR-ovci, 13. maja 1941 (NA MALI GORI PRI RIBNICI - žrtve, to so prve žrtve upora proti zavojevalcem po hitrem porazu kraljeve jugo vojske). Stare slovenske stranke v glavnem pasivno čakajo na zmago Angležev in ZDA, komunistična partija pa sploh ni imela namena napadati okupatorja, saj je še zmeraj veljal sporazum Hitler - Stalin. Po napadu Nemčije na Rusijo (poletje 1941) se stvari obrnejo na glavo. KPS do konca leta 1941 ubije 120 slovencev, ki niso navdušeni nad boljševistično revolucijo.
    Usodno bratomorno klanje povzročijo revolucionarne VOS-ovske eksekucije domačih ljudi spomladi in poleti 1942. Na Dolenjskem in Notranjskem revolucija pobije nad 500 slovencev, večina med njimi ni bila za okupatorje in tudi niso bili izdajalci (teh je bilo kak procent), bili so pač za star sistem ali proti boljševistični revoluciji. Od začetka vojne pa do konca leta 1942 je bilo s strani VOS-a umorjenih blizu 1000 slovencev (civilistov). Organizirajo se vaški stražarji in deloma stara kraljeva vojska (sedež v Londonu). Vaški stražarji in četniki (protirevolucionarji) so v tem času povzročili 300 žrtev. Po kapitulaciji Italije prtizani pobijejo okrog 900 vaških stražarjev, največ na Turjaku. Vaške straže so v defenzivi in razsulu in ubijejo okrog 60 ljudi. Navidezno je bilo to število žrtev zaradi državljanske vojne do leta 1943 relativno majhno, a to so bile direktne žrtve, vse ostalo pa so bile indirektne žrtve: talci, ujetniki, interniranci ... Če bi primerjali naše žrtve z drugimi majhnimi narodi, recimo Čehi, Norvežani, smo mi daleč bolj krvaveli kot omenjeni narodi. Zgodba po letu 1943 je še bolj krvava in nerazumna. Zahodni zavezniki bi po tej logiki morali izgubiti nekaj 10 milijonov ljudi, vojakov, a temu ni tako, čeprav so nosili glavno breme pri uničevanju Hitlerjeve vojske.
    Vsekakor je pomembno dejstvo, da na Štajerskem skoraj ni bilo medvojnih žrtev državljanske vojne. Žrtve so bili partizani, ogromno civilistov in mobiliziranci v nemško vojsko. Zakaj Štajerska (tudi Primorska) ostane relativno neomadeževana, ljubljanska pokrajina pa postane dolina smrti, zakaj je temu tako????

    Dober primer primerjave revolucionarne oblasti glede na demokratično oblast, je Angela Vode. Angela Vode (1892-1985), učiteljica prizadetih otrok, organizatorka gibanja za pravice žensk in ena prvih komunistk, je bila nekaj časa pozabljena, zakaj? Bila je komunistka, a so ji predvojne oblasti dovolile objavljati feministične teme. Že pred vojno, pa so jo komunisti vrgli iz partije, ker je bila proti sporazumu med Hitlerjem in Stalinom, komunizmom in fašizmom. Po vojni so jo komunisti zaprli, ji vzeli vse pravice, ni smela več objavljati, komaj je prišla do svojega pisalnega stroja, bila je popolnoma nadzorovana. Pri njej se vidi razlika med predvojnim in povojnim režimom. Predvojni ni bil kaj prida, a ta povojni, revolucionarni, je bil veliko hujši - razmišljujočemu človeku je vzel vse, vrgel ga je v zapor in na to v anonimnost in izoliranost.
    Zanimivo je, da te pogubne hibe prejšnjega sistema nekateri nočejo sprejeti (enako se dogaja recimo pri nekaterih vernikih nacionalsocializma). Nekateri neoboljševiki namreč pri Angeli vode v zadnjem času poudarjajo samo njeno delovanje v stari Jugoslaviji in negativne javne reakcije takratnega režima, cerkve na njene besede in dejanaja - zamolčijo pa njeno tragiko povojnega obdobja, ko z njo ni bilo niti možno polemizirati, saj so jo najprej zaprli, nato pa do smrti osamili. Sami neoboljševiki zamolčujejo dejstvo, da so jo že pred drugo vojno vrgli iz partije, ker je bila proti sporazumu med Hitlerjem in Stalinom, komunizmom in fašizmom. Polemika in kritika je del svobodnega sveta kjer ima vsakdo pravico krtizirati - posameznik, inštitucije, cerkve, politiki ... V totalitarnih režimih pa to ni mogoče in to je temeljna razlika med odprtim in zaprtim svetom. Tega še v Sloveniji nismo osvojili, tega še OTROCI NE POSLUŠAJO V ŠOLI, še zmeraj smo ujetniki ene resnice zaprtega neoboljševističnega sveta.


    http://fsdm.mojforum.si/fsdm-ptopic95.html Na Taboru pri Loškem potoku so se fantje in možje z orožjem uprli partizanski mobilizaciji 15. maja 1942. Po nekaj urnem boju so jih partizani razbili. V Št. Joštu nad Vrhniko se je s podporo SL 17. julija 1942 ustanovila prva Vaška straža. (Poveljnik Franc Kompare-Igor). Po enem tednu so jih partizani v silovitem napadu skušali uničiti, a so se morali poraženi umakniti. NOB – OF je naletela na resen odpor. V naslednjih mesecih so se po većjih krajih Dolenjske in Notranjske ustanovile številne postojanke Vaških straž. Italijani so te oborožene skupine priznali pod silo razmer, ker sami niso bili zmožni zaščititi ljudi pred partizani, kar je bila njihova dolžnost. So jih pa na vse načine ovirali. Strogo so jim prepovedali vsak nastop zunaj postojank in vsako zvezo med posameznimi postojankami. Dobavili so jim nekaj najslabšega orožja in municije. Do konca leta 1942 je bilo že 4.500 mož in fantov v Vaških stražah. OF je te samoobrambne enote zlobno krstila lot »bela garda« in jih že 27. avgusta 1942 samovoljno postavila izven »zakona«. Pričel se je boj na življenje in smrt. Ko je bil sprožen val sovraštva, mu je bilo večkrat težko postaviti meje. Krivda tistega, ki je to povzročil je zato toliko večja. Italijani so od 16. julija do 4. novembra 1942 izvedli v vsej ljubljanski pokrajini ofenzivo z namenom uničiti partizane. Ti so se po gverliski taktiki povsod umikali, ljudi pa prepustili okupatorjevemu maščevanju. Posledice ofenzive so bile za prebivalstvo strahotne. Po italijanskih virih je bilo pobitih 2.645 upornikov (med njimi tudi mnogo civilistov) ujetih pa 1.627. Požganih je bilo več vasi, v internacijo so poslali blizu 6.000 ljudi v zloglasna taborišča Gonars, Rab in druga, kjer jih je mnogo umrlo od lakote. V istem času so tudi Nemci na Gorenjskem in Štajerskem izvedli podobno ofenzivo v kateri so partizanske sile vojaško skoro uničili in pregnali. Največ so tudi tu trpeli ljudje po deželi. Skoro edina rešitev so bile nove formacije Vaških straž, ki so vsaj v nekaterih primerih reševale ljudi pred okupatorjevimi represalijami. Partizani praviloma niso branili ljudi pred okupatorjem, ampak le sebe reševali z begom.


    Kako danes izgledajo razmere v Sloveniji od leta 1941 - 1945 - 1991, kaže prirejena karikatura, ki je še zmeraj ohranila veliko aktualnosti - najbrž preveč, da bi večina to dojela.


    Slika zgoraj - partizani, večinoma preprosti kmečki fantje - domoljubi.

    Slika zgoraj - vaške straže, večinoma preprosti kmečki fantje - domoljubi.
    Slovenski fantje med partizani in med vaškimi stražami - med slikama zgoraj ni velike razlike, oboji v skromnih kmečkih oblekah. Drug drugega so pobijali zaradi skrajnih tujih ideologij, ki jih je omogočila in delno s sabo prinesla okupacija. Vaške straže so nastale šele leta 1942, po nezaslišanem terorju službe VOS, ki je bila izpostava domače partije, Beograda in Stalina iz Moskve. VOS je po Sloveniji do poletja 1942 pobila na desetine kmetov in intelektualcev, ki so bili krivi zgolj, ker se niso priklonili Stalinu. Partija je skupaj s službo VOS zlorabila upor proti okupatorju (partizanstvo) za revolucijo in prevzem oblasti (osrednja Slovenija).

    Vaške straže bo tako zgodovina bremenila izdajstva (ceprav so se uprli terorju revolucije), partizane pa bo bremenila brutalna revolucija in enormni poboji med in po drugi vojni, ter diktatura, ki je dušila ljudi do leta 1990. Hkrati pa je partija do julija leta 1941 tudi sodelovala z Nemci, med vojno pa se je z njimi pogajala, za skupni napad na Angleže leta 1944, če se le ti izkrcajo na jadranski obali. Še beseda o maloštevilčni kraljevi vojski. Kraljeva vojska v Sloveniji sicer ni prevzela orožja od Italijanov, borila se je proti okupatorju - a so kljub vsemu partizani pobili skoraj vse vojake jugoslovanske kraljeve vosjke v Sloveniji, saj so bili spotika pri revoluciji.



    Po drugi vojni je Stalin okupiral pol Evrope - vojni plen, ki so mu ga zaupali Angleži in ZDA. To kar je že Hitler prodal Stalinu, so po vojni potrdili še Angleži in ZDA (velja za Poljsko, baltske države, del Finske). Tako smo Slovenci padli pod dolgo stalinističnosrbsko okupacijo. Šele leta 1991 so najbolj pogumni - domoljubna skupina okrog Janeza Janše - upali in dosegli neodvisno državo Slovenijo. Mnogi, ki se danes kitijo s funkcijami v neodvisni Sloveniji, so bili takrat proti svobodni Sloveniji.

    Srbija je konec leta 1918 Slovence z zvijačo priključila k Srbiji. Nova država je spreminjala imena, politične sisteme, prišla je še druga svetovna vojna in nemška okupacija, ter hkrati stalinistična revolucija. Cel čas je Srbija nadzirala vse ostale narode, jih gospodarsko in kulturno uničevala, v vojski se je govorilo srbsko, po letu 1980 pa se je na že tako podjarmljeno šolstvo pripravljal končni udarec, skupna programska skrajno centalistična jedra. Zmeraj več Srbov in ostalih narodov je trumoma spreminjalo demografsko podobo Slovenije - podobno so počeli Rusi v baltskih državah, predvsem pa Kitajci, ki so iz Tibetancev naredili manjšino. Vsi ti pritiski so zadajali hude udarce slovenski identiteti - podobno kot Kitajci uničujejo Tibetance. Leta 1991 so Srbi šli še enkrat v ofenzivo, tokrat z brutalno silo za dokončno podreditev Slovenije, Makedonije, Bosne in Hrvaške. Ker so kmalu spoznali, da to ne bo šlo v prvem koraku, so taktično naredili nekoliko skromnejši načrt, to kaže zemljevid velike Srbije iz leta 1991. V resnici so Srbi hoteli cel čas nadvlade vse narode posrbiti - tudi Slovence (pa ni važno ali v imenu četnikov, komunistov, "demokracije"). Čeprav so leta 1991 nastale nove države, je cilj Srbije in ljudi, ki so jih infiltrirali v institucije novih drzav, se zmeraj enak - dokončno srbizirati Slovenijo in ostale države. Beograjsko-ruska naveza ne bo nikoli tolerirala ostalih narodov, kultur in ver. Vprašanje je, kako bodo na ta izziv pripravljene bližnje države in kulture. Slovenija se zdi med najbolj ranljivimi - velika mesta so takorekoč na robu tibetanskega sindroma ali celo čez. Enako se dogaja s kulturo, športom, glasbo, filmom, mediji, podzemljem in politiko.

    Zgodovina in delovanje Vaških straž
    Iz: http://sl.wikipedia.org/wiki/Va%C5%A1ke_stra%C5%BEe
    Predhodnik MVAC so bile vaške straže, paravojaške enote, sestavljene iz vaščanov, ki so varovali svoje vasi. Prve vaške straže so bile ustanovljene na Dolenjskem novembra 1941, glavnina 1942, predvsem zaradi samovolje VOS, ki je delovala pod krinko partizanskega gibanja. Ker so bile vaške straže sestavljene iz civilistov, ki so bili slabo izurjeni, slabo opremljeni, brez osrednjega vodstva in pasivni (branili so le svojo vas, niso nastopali ofenzivno), partizanom niso predstavljali večjega odpora. Ideološko in organizacijsko podporo so vaške straže imele predvsem v preostalih politikih predvojne Slovenske ljudske stranke in v delu duhovščine. Kmalu so se obrnili na pomoč k italijanskemu okupatorju, ki jih je oborožil z zastarelim orožjem in jih leta 1942 preoblikoval v MVAC. Stike z okupacijsko oblastjo so okoli ustanovitve MVAC poleg politikov »konzulte« vzdrževali cerkveni krogi. Izpostavil se je zlasti dr. Lambert Ehrlich (domoljub, ki je sodeloval na pogajanjih o slovenski meji po I. sv. vojni), vodja Katoliške akcije. Ehrlich je 1. aprila 1942 poslal italijanski okupacijski vojaški upravi spomenico s predlogom, »naj omogoči avtonomno varnostno službo v obliki akademske formacije, meščanske straže in splošne varnostne straže po vaseh«.[1] Po kapitulaciji Italije se je večina pripadnikov MVAC zatekla na grad Turjak, kjer so nameravala pričakati zavezniško izkrcanje. Vendar so jo slovenski partizani uničili v bitki. V času druge svetovne vojne je bilo skupaj ubitih v boju 813 borcev, največji del (414) v bitku pri Turjaku in po njej, ko so zajete odpeljali v Kočevski Rog.[2] Iz ostankov MVAC in nekaterih drugih nasprotnikov partizanstva je septembra 1943 nemška uprava na področju bivše Ljubljanske pokrajine, ki jo je Tretji rajh zasedel po kapitulaciji Italije, organizirala Slovensko domobranstvo, pod vodstvom Leona Rupnika. [uredi] Organizacija MVAC je bila organizirana po teritorialnem principu kot vaške straže. Ena četa je tvorila posadko ene postojanke. Ta organiziranost se je ohranila tudi v Sloveniji. Edina večja gibljiva enota je bila Legija smrti (polk s tremi bataljoni). Legija smrti in njeni trije bataljoni so bili v bistvu le povezovalni štabi, saj so podrejene čete delovale samostojno in bile podrejene najbližjemu italijanskemu poveljstvu. Tretja oblika MVAC so bili manjši vodi, ki so bili dodeljeni arditskim oz. specialnim bataljonom za protigverilsko bojevanje. Ti vodi so bili po navadi sestavljeni iz prostovoljcev, ki so bili dodeljeni italijanskemu bataljonu kot vodiči in prevajalci. Tako je julija 1943 imela MVAC v Sloveniji pod seboj 6.134 mož. 5.064 mož je bilo razporejenih v 107 postojank, 953 je bilo v Legiji smrti in 117 v arditskih bataljonih.


    Karikatura iz: http://www.marxists.org/subject/art/visual_arts/satire/stalin/index.htm
    Zgovorna karikatura - krvoločni Hitler in krvoločni Stalin sta si razdelila Poljsko (baltske države), dve leti sta bila zaveznika v drugi vojni (1939 - 1941). Po drugi vojni pa so si Evropo delili Stalin in zahodne zmagovalke - otroci takega sveta smo pa mi.



    Spodaj - iz: http://www.mladina.si/tednik/200319/clanek/nemcija-zda/index.print.html-l2

    Ali H. Žerdin
    Hvala, Nemčija, bog blagoslovi Ameriko Leta 2001, ko se je izteklo prvo desetletje obstoja republike Slovenije, je bila na Trgu republike proslava. Vlada in državni protokol sta se odločila za pomenljivo gesto. Slavnostni govornik na proslavi naj bo Gerhard Schroeder, nemški kancler, sicer socialdemokrat po političnem profilu. Če je pred letom 2001 veljalo, da je Nemčija nekakšna neuradna botra slovenske samostojnosti, je bil s Schroederjevim prazničnim nastopom ta status Nemčije še nekoliko bolj podčrtan. Pred letom 2001 je Slovenija hvaležnost za nemško podporo izkazovala denimo s tem, da je slovenski zunanji minister dr. Rupel prosil Hansa Dietricha Genscherja, nemškega zunanjega ministra v času slovenskega mednarodnega priznanja, naj napiše predgovor h knjigi Skrivnost države. Leta 1992 je pri časopisnem podjetju Delo izšla 300 strani obsegajoča knjiga, na zadnji strani pa je zapisana tudi zanimiva Genscherjeva misel, da je lahko Evropa utemeljena le na vladavini prava. "Evropa zavoljo vladavine moči ne sme nikoli več zabresti v novo, hudo krizo," je leta 1992 zapisal Genscher. Drži, to je bil čas, ko so v Rašici Genscherju spletni nov rumeni brezrokavnik. Pa tudi minister Rupel je tedaj nastopal v rumenem brezrokavniku. Nemčija je Slovenijo priznala 19. decembra 1991, hkrati z Islandijo in Švedsko. Pred Nemčijo je mednarodno priznanje prišlo še iz Hrvaške, Litve, Latvije, Estonije, Ukrajine in Gruzije. ZDA so Slovenijo priznale 7. aprila 1992, tri mesece in pol po Nemčiji. Nemški zunanji minister Genscher je pomembne reči počel že leta 1991. 2. julija, med osamosvojitveno vojno, je po obisku Beograda sklenil, da se bo sestal tudi s slovenskimi predstavniki. Njegov boeing je pristal v Celovcu, predsednik predsedstva Kučan in zunanji minister Rupel pa sta se z vlakom odpeljala do Beljaka. Ideja je bila, da bi Genscherja vkrcali na vlak, v salonski vagon, ki sta ga včasih uporabljala Kardelj in Dolanc, in ga pripeljali na drugo stran Karavank. Vendar se Genscherjevo spremstvo z načrtom ni strinjalo, češ da bi bilo potovanje prenevarno. Morda je k oceni, da bi bilo potovanje prenevarno, nekaj malega prispevala tudi slovenska stran, saj je slovenski šef varnosti, kot v knjigi Skrivnost države poroča dr. Rupel, želel nemškega šefa varnosti pomiriti s tem, da mu je razkazal rakete, spravljene v vagonu. Razkazovanje skladišča raket nemškega varnostnika ni prepričalo, da bi bila pot varna. Četudi Genscher ni odpotoval v Slovenijo, je medvojni sestanek s slovenskimi predstavniki nedvomno prispeval k umiritvi razmer in k hitremu končanju vojne. Roko na srce, slovenska hvaležnost Nemčiji ni šla tako daleč, da bi popevkarji klepali verze, ki bi se Nemčiji zahvaljevali. Na začetku devetdesetih let je bila namreč popevka "Danke Deutschland" na sosednjem Hrvaškem velik hit. Popevk res nismo prepevali. Genscher pa je leta 1992 prejel najvišje slovensko državno odlikovanje. Vendar sta tedaj najvišje odlikovanje dobila še dva italijanska državnika, De Michelis in Cossiga, avstrijski zunanji minister Mock in vatikanski državni tajnik kardinal Sodano. Ko sta vlada in protokol pred dvema letoma sklenila, da bo na Trgu republike govoril nemški kancler Schroeder, je iz zveze borcev pripotovala opazka, da tak nastop morda ne bi bil najbolj primeren, ker so bili Nemci med 2. svetovno vojno okupatorji. Če si smemo privoščiti skrajno neokusno opazko: obisk kanclerja Schroederja je bil po aprilu 1941, ko se je v Mariboru mudil tedanji nemški fuehrer, prvi obisk nemškega politika v Sloveniji na najvišji ravni. Kljub temu, da je Nemčija veljala za neuradno botro neodvisne Slovenije, je nemški kancler na krst prišel šele po desetih letih. Poglavar Vatikana, denimo, je bil do leta 2001 v Sloveniji že dvakrat. Tudi dva prva človeka Bele hiše sta Slovenijo obiskala pred nemškim kanclerjem. Tudi najvišji ruski gost je za nekaj dni prehitel gosta iz Berlina. Kakorkoli že, zunanji minister dr. Rupel je tedaj na svoji spletni strani komentarje, češ da bi bila kanclerjeva navzočnost na proslavi znamenje slovenskega klečeplazenja, označil s štirimi pridevniki: blasfemično, nespodobno, ozkosrčno in ksenofobno. V naslednjem stavku pa je dodal še peti pridevnik: v luči vstopanja v EU so takšni komentarji tudi zaskrbljujoči. Schroederjevo spremstvo je pred kanclerjevim prazničnim nastopom razdelilo vnaprej spisan govor. Vendar je nemški gost tik pred nastopom sklenil zamenjati besedilo. Pred publiko, zbrano na Trgu republike, je nastopil z boljšim, bolj avtorskim govorom. Če se je med letoma 1991 in 2001 dozdevalo, da je Nemčija ključna slovenska zunanjepolitična zaveznica, pa zadnji dve leti tak dozdevek ni več možen. Zadnji dve leti slovenska politika z največjo pozornostjo posluša ameriške sogovornike, denimo veleposlanika Johnnyja Younga. Ne posluša ga le, ko gre za reči, ki se tičejo boja proti terorizmu. Posluša ga tudi, ko gre za čisto druge reči, denimo za farmacevtsko industrijo. Pred ducatom let je bilo precej drugače. Ameriško - slovensko prijateljstvo Kakšni so bili ameriško-slovenskimi odnosi ob nastanku Slovenije? Če so poročila o anekdotah, ki so na začetku devetdesetih let nastajale med Bonnom in Ljubljano, precej izčrpna, je poročil o ameriško-slovenskih odnosih manj. Ključna poročila pripovedujejo o tem, kako je ameriški državni sekretar James Baker tik pred slovensko razglasitvijo samostojnosti v Beograd povabil predstavnike vseh republik tedanje federacije in jih spraševal o namerah. Kučanu in Ruplu je 21. junija, pet dni pred zgodovinskim datumom, na srce položil misel: "Pogajanja, pogajanja". Po eni strani naj bi Baker zvezni administraciji pošiljal signale, naj se vzdrži uporabe sile, po drugi strani pa naj bi tik pred zdajci slovenske sogovornike posvaril, naj ne vlečejo enostranskim potez. Margaret Tutwiler, ki je leta 1991 službovala kot tiskovna predstavnica State Departmenta (Bush mlajši pa jo je kasneje postavil za ameriško veleposlanico v Maroku), je svojemu šefu Bakerju sredi pogovorov poslala listek. Slovenski zunanji minister Rupel je na hitro poškilil na papirček in prebral, da tiskovna predstavnica šefu naroča, naj zastavi vprašanje, kaj bo po razglasitvi slovenske samostojnosti s carinami. Jasno, vse se začne in konča s carinami. Tudi ameriška neodvisnost je bila povezana s carinsko vojno, je Bakerju povedal slovenski sogovornik. Kdor bo odločal o tem, kam gre denar od carine, tisti bo izvajal suverenost. Ob pojasnilu, da bodo poslej carine ostale v Sloveniji, je bil ameriški državni sekretar slabe volje. Kljub temu, da je Baker zvezno oblast pozival, naj se vzdrži uporabe sile, je po mnenju nekaterih opazovalcev ameriška politika zvezno vlado opogumila, da je začela vojno. Viktor Meier v knjigi Zakaj je razpadla Jugoslavija ocenjuje: "Mogočna, pogosto nepremišljena podpora, ki so jo ZDA, a tudi države Evropske skupnosti, prej dajale Markoviću, dopušča domnevo, da je to premiera vsaj posredno opogumilo k uporabi sile z namenom ohranitve celovitosti Jugoslavije. To velja predvsem za Združene države." Vidni člani ameriške administracije so sredi devetdesetih let, ko so se lotili pisanja spominov, priznavali, da bi junija 1991 lahko ravnali tudi drugače. Na očitke, da so prižgali zeleno luč za začetek vojne proti Sloveniji, so sicer lahko odgovorili dokaj suvereno. Zelene luči za začetek vojne niso prižgali. Vendar bi od velesile pričakovali kaj drugega. Ko se je James Baker mudil v Beogradu, bi moral prižgati rdečo luč, s katero bi prepovedal izpad tankov iz vojašnic. Baker in Warren Zimmerman, na začetku devetdesetih veleposlanik ZDA v Beogradu, priznavata, da velesila te rdeče luči ni prižgala. Kljub temu pa bi težko rekli, da so bili Američani ob izbruhu vojne nepripravljeni, presenečeni ali neobveščeni. Pomenljivo: v dneh, ko je jugoslovanska armija napadla Slovenijo, se je ameriški vojaški ataše, akreditiran v Beogradu, mudil v Sloveniji. Ameriška administracija je bila torej dobro obveščena o vseh vojaških rečeh, ki so se junija 1991 dogajale v Sloveniji. Prosrbska mafija? Kaj je v začetku devetdesetih let določalo nemško in ameriško politiko do Slovenije? Nemčija je z združitvijo vzhodne in zahodne polovice na mizo vrgla karto pravice do samoodločbe naroda. Če naj bi ostali evropski in svetovni narodi Nemčiji priznali pravico do samoodločbe kot eno ključnih pravic, izhajajočo iz mednarodnega prava, je morala tudi Nemčija enako pravico priznati drugim narodom. In kaj je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja določalo ameriško politiko? Če je nemška politika govorila o načelih mednarodnega prava, je bila ameriška politika, ko je šlo za slovensko neodvisnost, povezana bolj z osebnimi simpatijami članov administracije Georgea Busha starejšega. Bushev svetovalec za nacionalno varnost generalpolkovnik Brent Scowcroft je bil med letoma 1959 in 1961 v Beogradu pomočnik vojaškega atašeja za letalstvo. Lawrence Eagelburger, tedanji namestnik ameriškega državnega sekretarja Bakerja, je bil v času, ko je umiral Josip Broz Tito, ameriški veleposlanik v SFRJ. V Beogradu pa je služboval že v šestdesetih letih. Eagleburger je imel z jugoslovanskimi firmami precej poslovnih stikov. Domnevamo lahko celo, da je na tedanjo ameriško politiko vplivalo tudi dejstvo, da je bil jugoslovanski obrambni minister Kadijević gojenec ene od ameriških vojaških akademij. Pred Veljkom Kadijevićem se ni noben visoki oficir iz komunistične države šolal v ZDA. Robert McNamara, v šestdesetih letih ameriški obrambni minister, je imel zaradi Kadijevićevega šolanja celo nekaj težav. Na ameriško politiko do Slovenije so v začetku devetdesetih let vplivala osebna stališča članov administracije; zgodovinar dr. Jože Pirjevec v še sveži knjigi Jugoslovanske vojne govori o "prosrbski mafiji", ki je službovala v administraciji Georgea Busha starejšega. Če je ameriški tisk pred razglasitvijo slovenske samostojnosti pisal, da se Hrvaška in Slovenija obnašata kot pubertetnici, ki ju razganja zaradi hormonskih sprememb, je sredi devetdesetih let v ameriški javnosti prevladalo stališče, ki ga je izrekel ex veleposlanik v Beogradu Zimmerman; namreč, da je Slovenija leta 1991 ravnala sebično, zaradi te sebičnosti pa je soodgovorna za izbruhe vojn. Zdi se, da se je ta predstava veljala vsaj do sredine devetdesetih, spremenila pa se je šele v drugi polovici devetdesetih let, ko je ameriška administracija tudi z vojaško silo udarila po ZRJ. Paradoksalno; na ameriško politiko do Slovenije je na začetku devetdesetih let vplivala tudi zalivska vojna. Leta 1990 je velesila največ pozornosti namenila razmeram v Zalivu ter dogodkom v Iraku. Vrh administracije za druge dele sveta ni imel veliko časa. Državni sekretar Baker si je junija 1991 za reševanje problemov SFRJ vzel en dan. Kljub temu, da veleposlanik Zimmerman poročal o fantastični Bakerjevi koncentraciji, slab ducat sestankov, ki so bili sklicani drug za drugim, ni preprečil začetka vojne. In če si pred ducatom let ameriška administracija prav zaradi zalivske vojne ni vzela časa za Slovenijo, danes čas za Slovenijo najde prav zaradi zalivske vojne. Druge zalivske vojne. Po 11. septembru se namreč ameriška administracija ukvarja s širokopoteznim kovanjem koalicij. Po antiteroristični koaliciji, ob kovanju katere je bilo skorajda nespodobno reči "Ne", je skovala še antiiraško koalicijo. Ob tem pa se je zgodilo nekaj nenavadnega. Nemčija, neuradna botra slovenske samostojnosti, je sklenila, da niti slučajno ne bo članica antiiraške koalicije. In če je sredi devetdesetih let Slovenija hrepenela po tem, da bi bila nekoč del enotne in harmonične "evro-atlantske" družine, je zdaj pred zanimivo dilemo. 30. aprila je bil namreč v Londonu sklican sestanek, na katerega so gostitelji povabili diplomate iz 16 držav. Sam londonski sestanek ni bil deležen takojšnje publicitete, zanimiv pa je tudi zato, ker so organizatorji sestanka posebej našteli tudi države, ki jih na srečanje niso vabili. In na sestanek niso vabili Rusije, Francije ter Nemčije. Zato pa so na sestanek povabili Slovenijo. O čem je tekla beseda? O najpomembnejši mednarodni temi tega trenutka: kako bo funkcionirala okupacijska oblast v Iraku. Kdo bo dal na voljo vojaške in policijske sile, kdo bo prispeval medicinsko osebje, kdo bi čistil minska polja? Takoj po londonskem sestanku je bila objavljena vest, da bo Irak razdeljen na tri okupacijske cone. In da bo ob ameriških in britanskih okupacijskih enotah, kar je nekako samoumevno, svoj okupacijski sektor dobila tudi Poljska. Hm. Bi Slovenija, če bi se odločila za aktivnejšo udeležbo v protiiraški koaliciji, lahko dobila svojo okupacijsko cono v Iraku? Bi dobila vsaj svoj okupacijski sektor v Bagdadu? Kakšen ključ so uporabili Britanci, ko so sklicali sestanek, na katerem so evidentirali, kakšen vojaški, policijski ali medicinski potencial lahko kakšna država prispeva okupacijskim silam v Iraku? Ob Združenih državah in Britaniji so se sestanka udeležili predstavniki sedmih novih članic Nata (baltske države, Bolgarija, Romunija, Slovaška, Slovenija) in treh malo manj novih članic Nata (Poljska, Češka, Madžarska). Ob teh državah pa so na sestanku sodelovali še predstavniki Katarja, Avstralije, Južne Koreje in Filipinov. Kljub temu, da je slovenska politika na domačem terenu vedno poudarjala, da Slovenija ni članica protiiraške koalicije, teh zagotovil na mednarodni sceni najbrž niso slišali. Če bi bilo slovensko stališče dovolj glasno, nas najbrž ne bi vabili na sestanke, na katerih teče beseda o delitvi okupacijskih con. Kakšno misel je nemški zunanji minister Genscher napisal na ovitek knjige dr. Rupla? Da je lahko Evropa utemeljena le na vladavini prava. In da Evropa zavoljo vladavine moči ne sme zabresti v novo krizo. Če besedo Evropa nadomestimo s kakšnim širšim geografskim pojmom, dobimo zelo aktualno misel. Razkol, ki se leta 2003 pojavlja med "staro" Evropo in ZDA, teče po črti, ki jo je leta 1992 skiciral Genscher. Ali bo obveljala vladavina prava, v mednarodnih odnosih vladavina mednarodnega prava, ali pa bo obveljala vladavina moči, sile? Na katero stran te črte se bo postavila Slovenija? Glede na to, da so Slovenijo povabili na sestanek, na katerem so se mimo Združenih narodov pripravljali na risanje novega iraškega zemljevida, odgovor sploh ni samoumeven.

  • http://www.gape.org/gapes/prispevki/revolucija.htm


  • Dahavski proces (Ljubljana 1949) proti Hildegarde Hahn, obsojena na smrt, pozneje na 20 let zapora, leta 1953 pogojno izpuščena. Dahavski procesi so bili procesi proti lastnim razmišljujočim izobražencem v vrstah revolucionarjev - nekaterim ljudem, ki so preživeli nemška taborišča smrti.
    - obračunavanje s političnimi nasprotniki (procesi proti meščanskim demokratom, obračunavanje s komunisti iz lastnih vrst - dahavski procesi.


  • Angela Vode (1892-1985)

    Angela Vode (1892-1985), učiteljica prizadetih otrok, organizatorka gibanja za pravice žensk in ena prvih komunistk, je bila nekaj časa pozabljena, zakaj. Bila je komunistka, a so ji predvojne oblasti dovolile objavljati feministične teme. Že pred vojno, pa so jo komunisti vrgli iz partije, ker je bila proti sporazumu med Hitlerjem in Stalinom, komunizmom in fašizmom. Po vojni so jo komunisti zaprli, ji vzeli vse pravice, ni smela več objavljati, komaj je prišla do svojega pisalnega stroja, bila je popolnoma nadzorovana. Pri njej se vidi razlika med predvojnim in povojnim režimom. Predvojni ni bil kaj prida, a ta povojni, revolucionarni, je bil veliko hujši - razmišljujočemu človeku je vzel vse, vrgel ga je v zapor in na to v anonimnost in izoliranost.


    Glej tudi članek ob izidu knjige o Angeli Vode z naslovom SKRITI SPOMIN (avtorica: Alenka Puhar, leto 2004)


    Angela Vode and her Political and Feminist Engagement in the Context of Slovenian History in the 20th Century

    Angela Vode (1892 - 1985) was one of the first and most active feminists in Slovenia during the inter-war period. In this article, I discuss Angela Vode's political activities and feminist thought. Vode, a founding member of the Slovenian Communist party in the 1920s, was excluded from the Communist party in 1939 because she opposed the German-Soviet Nonaggression Pact. She took part in the Slovenian national liberation movement during the Second World War, was imprisoned by the Italian occupying forces, and was later sent to the women's concentration camp at Ravensbrück. Apart from her Communist activities, Vode played a leading role in the Slovenian and Yugoslavian women's movement between the wars. She was active in several women's organizations and published extensively on feminist issues. Vode's former comrades - fearing that she could pose a threat to the Communist party - condemned her to a twenty year prison sentence in 1947 based on an accusation that she had served as a spy for the Western allies. She was released from prison in the beginning of 1953. However, until her death in 1985, Vode remained politically isolated - without opportunities to work and publish. After Slovenia's independence from Yugoslavia, scholars began to explore important figures of Slovenian national history who had previously been forgotten. This development - along with a growing interest in women's and gender history in Slovenia in the 1990s - made it possible for Vode's life and work to be rediscovered.

    17. januar 2005 Angela Vode: Skriti spomin Nova revija, Ljubljana 2004, 8.960 SIT Spomini. Publicistka, defektologinja, soustanoviteljica OF, komunistka, feministka, prevajalka je živela med leti 1892 in 1985. Očitno častivredna osebnost. Torej ponatis memoarjev? Nak, delo je šele zdaj doživelo izid in seglo do bralcev. Kako? Ali 20 let demokracije in desetletja komunističnega režima ni bil primeren čas, da bi levičarka izdala svoje pričevanje časa? Angela Vode je najtemnejša plat vladavine tovarišev Kardelja, Kidriča, Kraigherja in druščine. Je primer usode intelektualca, ki je mislil s svojo glavo. Da bi bilo še huje: je komunistka in antifašistka, ki so jo degradirali njeni lastni soborci. Ženska, ki je s svojim delom utelešala najbolj svetle strani gibanja, je bila za partijo neprebavljiva. Zakaj? - Ko je l. 1939 Stalin podpisal pakt s Hitlerjem, ni sledila partijskim direktivam in je še naprej agitirala zoper nacizem. Ekspresno so jo vrgli s partije in kasneje po spravni široki antihitlerjanski koaliciji tudi iz OF. Njeni spomini so pretresljivi, ko opisuje, na kakšne načine so jo nekdanji tovariši degradirali, zapirali, ji jemali človeško in profesionalno dostojanstvo. Knjiga je kronika slovenskega komunizma in njegove grozljive nehumanosti do drugačnih. Predstavljamo si staro gospo, ki pride iz povojnih zaporov, brez za preživetje zadostne penzije, a ji je prepovedano početi to, kar zna: predavati in pisati. Da pride do pisalnega stroja, je projekt dimenzij pristanka na Luni. A zdaj grozljivka najvišje vrste: da bi preživela, je primorana svoje članke za male denarje prodajati teoretičarkam komunistične partije, ki jih potem neženirano objavljajo pod svojimi imeni. Delo, ki ne ponuja bralnega veselja, ampak spoznanje o trpki resnici zgodovinskega obdobja, ki svojim nasprotnikom ni naklonilo človečnosti. Bernard Nežmah


  • Po dograditvi Sueškega prekopa in V času fašizma, so tudi za Bilje značilne »aleksandrijke«, ženske, ki so se odpravljale čez morje v Egipt in negovale otroke bogatašev. Ekonomske razmere so jih silile, da so odhajale služit, doma pa puščale številno družino. Šle so skoraj iz vsake biljenske hiše, iz nekaterih celo po več. Iz Egipta pa se ni nikoli več vrnilo 77 žensk, zato tudi drži rečenica na vasi, da je vsaka hiša dala svojo aleksandrijko.

    Še pred leti je živela Marija Cvenk (morebiti še živi - leto 2004), rojena leta 1907, najstarejša še živeča aleksandrijka. Njena nova družina v Egiptu jo neizmerno ceni. Ena izmed aleksandrijk je bila tudi dojilja generalnega sekretarja OZN Butrosa Butrosa Galija .


  • dr. Damjano Bratuž, pianistka in univerzitetna profesorica v Kanadi



  • 110 obletnica dograditve osnovne šole v Sv. Miklavžu.
    http://www2.arnes.si/~osmbmi1s/



  • ANTON TRSTENJAK (1906 - 1996)

    Anton Trstenjak, eden od ustanoviteljev Inštituta, ki se danes imenuje po njem, spada med najbolj znane Slovence 20. stoletja.

    Rodil se je 8. januarja 1906 v Rodmošcih pri Gornji Radgoni uglednemu malemu kmetu Janezu in srčno dobri materi Mariji, umrl pa je v Ljubljani 29. septembra 1996. Po gimnaziji v Mariboru (1918-1926) je na univerzi v Innsbrucku leta 1929 doktoriral iz filozofije in leta 1933 iz teologije. V Mariboru je bil leta 1931 posvečen v duhovnika. Izpopolnjeval se je v Parizu 1935 in 1937) in se specializiral v eksperimentalni psihologiji pri A. Gemelliju v Milanu (1941/42). V letih 1934 do 1939 je bil katehet na realni gimnaziji v Mariboru, leta 1939/40 profesor filozofije na Visoki teološki šoli v Mariboru, od leta 1940 do upokojitve, leta 1973 pa profesor filozofije in psihologije na Teološki fakulteti v Ljubljani. Predaval je tudi na podiplomski stopnji univerze v Zagrebu ter občasno na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Bil je redni član Mednarodnega združenja za aplikativno psihologijo v Parizu (od leta 1953), član SAZU (od leta 1979 dopisni, od 1983 redni), član Evropske akademije za znanost in umetnost v Salzburgu (od 1993), predsednik in nato častni član Društva psihologov Slovenije ter član več drugih znanstvenih organizacij doma in po svetu. Za svoje strokovno delo je dobil več visokih cerkvenih, državnih in znanstvenih odlikovanj ter priznanj, med drugim je bil leta 1974 imenovan za papeževega častnega prelata, prejel je Kidričevo nagrado (1983), nagrado Avnoja (1988), razglašen je bil za ambasadorja znanosti Republike Slovenije (1993), prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije (1996), častni doktorat Univerze v Mariboru (1990) in Univerze v Ljubljani (1994).

    Trstenjakova pisna bera obsega 47 izvirnih knjig v slovenščini in tujih jezikih (s prevodi in ponatisi blizu 100) ter čez 500 znanstvenih, strokovnih in poljudnih člankov. Njegove knjige in članke razvrstimo v šest skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna ter teološka dela.


  • 22.11.1879 se je v Jastrebcih (KOG) rodil slovenski društveni delavec Vincent Cainkar. V ZDA se je preselil leta 1904. Skoraj 30 let je bil poklicni predaednik Slovenske narodne podporne jednote, največje dobrodelne organizacije Slovencev v ZDA.


    During World War II they provided their headquarters to organize the Yugoslav Relief Committee–Slovene Section and were also instrumental along with other benefit societies in organizing the Slovene-American National Congress in Cleveland, OH in December 1942. This Congress organized a Slovene-American National Council (SANS) in which officers of SNPJ played leading roles (Vincent Cainkar, President of SNPJ helped establish SANS, while Mirko Kuhelj, SNPJ treasurer, was recording secretary at a Slovene-American National Congress and assistant secretary of SANS). The members of SNPJ also played an important role in organizing United Americans for Slovenia, an organization which fought for recognition of Slovenia as an independent state by the USA in the early 1990s.

    Slovene National Benefit Society (Slovenska Narodna Podporna Jednota) (Chicago, Illinois). Records, 1904-1952. Ca. 16 linear ft.

    A fraternal and insurance organization, the SNPJ was established in Chicago, IL, in 1904. The organization was secular and progressive. Originally restricted to Slovenian men, it was open by 1912 to Slovenian women and Croats and, eventually, to all Slavic Americans. In 1912, the SNPJ organized a loose federation of Slovenian benefit societies to coordinate the activities of various organizations. The SNPJ absorbed many other Slovenian fraternal organizations, most notably the Zveza "Lilija" Wisconsin and Slovenska Delavska Podporna Zveza. It published the newspaper Prosveta (formerly Glasilo-SNPJ). Records of the Society contain supreme board minutes; convention minutes; membership records; financial records; records of lodges 1, 3, 7, 27, 131, 148, and 658; records of benefit payments; subscription records; athletic association records; records of book sales; and investment and bond records. Individuals prominent in the collection include Frank Bostic, Vincent Cainkar, Frank Klobucar, Frank Krze, Joseph Kuhelj, Jakob Mikacic, Filip Godina, Anton Gorsek, John Hocevar, Frank Hren, Frank Mladic, Blas Novak, Frank Podlipec, Martin Potokar, Justina Rom, Joseph Siskovic, William Sitter, John Vogrich, Matija Turk, Frank Somrak, Anton Terlovec, Martin Konda, Ivan Molek, Frank Vider, Frank Verderbar, Martic Skubic, John Underwood, Frank Zaitz, and Joze Zavertnik. Inventory available. Related collections: Slovene National Benefit Society, Lodge 5 (Slovenska Narodna Podporna Jednota, Lodge 5, "Naprej") (Cleveland, OH); and Slavic Workers' Benefit Federation (Slovanska Delavska Podporna Zveza) (Conemaugh, PA).

    http://www.ieza.org/members/68/
    http://www.zdruzenje-sim.si/default3.asp?cnt=2&menuID=1551
    http://www.loc.gov/catdir/toc/becites/genealogy/immigrant/91016262.idx.html
    http://www.tageo.com/index-e-si-v-00-d-m121936.htm
    http://www.zrc-sazu.si/isi/fileti/vodnik.pdf


  • Zorko Simšič, slovenski pisatelj, večji del življenja preživel v Argentini. Po osamosvojitvi Slovenije spet ustvarja v domovini.



    Zorko Simšič čestita igralcem Ljubiteljskega gledališča Teharje iz Celja, po uprizoritvi njegove predstave "Leta nič, en dan potem", v Ljubljani, 9.12.2004. Foto: Zorko Vičar.


  • Tudi Slovenci v ZDA (Joseph Sutter ) so pomagali pri konstrukciji Boeinga 747.




  • Joseph Sutter
    “OD IDEJE DO RESNIČNOSTI” (Zasnova in konstrukcija letala Jumbo-Jet) Gospod Joseph Sutter, častni član ameriške Nacionalne inženirske akademije, je v svetu najbolj poznan kot glavni projektant letala Boeing 747 – Jumbo Jet. Joseph Sutter, Američan slovenskega rodu, se je rodil marca 1921 v ZDA. Njegov oče je bil Franc Suhadolc, mati pa Gertrud Dolničar, oba doma iz Dobrove pri Ljubljani. Diplomiral je leta 1943 na Univerzi Washington kot inženir aeronavtike. Leta 1945 je nastopil službo v Boeingu kot specialist analitik za aerodinamiko in bil vodja projekta Boeing 707, prvega reakcijskega transportnega letala v ZDA. Na osnovi pridobljenih izkušenj in sposobnosti je nato vodil razvoj treh generacij novih letal kot so B-727, B-737, B-757, B-747 in B-767. Upokojil se je leta 1986 kot podpredsednik družbe Boeing. Gospod Sutter je v svetu najbolj poznan kot »oče Jumbo Jeta«. Kot je znano, je to trenutno največje potniško letalo, zasnovano že v sedemdesetih letih na osnovi popolnoma novih spoznanj aerodinamike. Prav Joseph Sutter in konstruktorska ekipa, ki jo je vodil, ima zasluge, da so bila teoretična spoznanja prevedena v materialno obliko, oziroma izgradnjo tega letala, ki je odprlo povsem novo poglavje v letalski tehniki in letalskem prometu. Za svoje izjemne dosežke je Joseph Sutter prejel veliko uglednih priznanj in nagrad. Med drugim je tudi častni član ameriške Nacionalne inženirske akademije (NAE).




  • Papež Janez Pavel II (Karel Josef Wojtyla, rojen v Wadowicah, Poljska 1920 - 2.4. 2005)


    <



    Papež Janez Pavel II (Karel Josef Wojtyla, rojen v Wadowicah, Poljska 1920 - 2.4. 2005)
    Ni bil Slovenec, bil pa je Slovan, papež in državnik, ki je za Slovenijo naredil toliko kot malokateri tuji politik, predvsem pa nas je globogo spoštoval, govoril je tudi v Slovenščini. Težko bomo našli tujega politika ali papeža, ki nam bo (je bil) tako iskreno naklonjen. Slovenijo je priznal pred državami Evropske skupnosti in s tem pokazal, kako veliko mu je do svobodne Slovenije, do tega, da se spoštuje volja Slovencev, SLOVENSKA POMLAD. S tem je Slovenijo tudi v naprej zaščitil pred morebitnimi težavami, ki bi lahko nastale, saj so mnoge države bile do konca proti priznanju Slovenije (Francija, Rusija, Italija, ZDA, Velika Britanija, skratka države, ki so nas po prvi vojni lahke volje podarile Kraljevini Srbiji, veliko smo bili krivi tudi sami, premalo smo imeli Majstrov.) Dvakrat nas je tudi obiskal (1996,1999) in sprejelo ga je več kot 100 000 Slovenk, Slovencev in ostalih (skupaj najbrž čez 400 000). Kaj takega se bo težko ponovilo. Po tem izjemnem človeku nam v Sloveniji še ni uspelo poimenovati ulice, kaj je z nami "Slovenci". Sploh se ne zavedamo, v kako lepem času smo živeli, v času Janeza Pavla II. "Papež ima vas rad." - je izjavil v Postojni leta 1996 in to je bilo iskreno izraženo čustvo in bo zmeraj iskreno. Slovenija bo zmeraj potrebovala zaščito velikih mož - časi ogroženosti slovenske kulture se zdijo mimo (tudi zaradi papeža Wojtyle), a bodočnost lahko kmalu postane podobna kruti zgodovini. Veliki imperiji (v glavne bivši, a še zmeraj močne države) nam niso naklonjeni, to lahko opazimo, če prebiramo govore "velikih" med vrsticami. Usoda Tibetancev, Čečenov, Kurdov, Baskov, Nub itn, je lahko kmalu tudi naša usoda. Pazimo na dvojino. Preživeli bomo, če bomo poslušali papežov nasvet, da se med sabo spravimo. Razdvojeni smo (bomo) lahek plen tujih "osvoboditeljev" in ideologij.
    3. april 2005.
    Po pripovedovanju njegovih bližnjih sodelavcev, tudi našega bivšega veleposlanika, se je Karol, še preden je postal papež, dobival z razumniki iz Poljske, Slovenije itn, in ramišljal skupaj z njimi, kako bi te dežele postale neodvisne, svobodne, brez boljševističnih diktatur (doma smo o tem lahko samo potihem šepetali). Ko je postal papež, pa je še toliko bolj sodeloval s slovenskimi pomladnimi politiki in razumniki, disidenti, preganjanimi s strani komunističnega režima, da bi dal pogum svobodnim Slovencem za upor proti partiji in srbski nadvladi (podobno velja za Hrvate, Litovce,Latvijce, Estonce itn). Poljakom, Čehom, Slovakom, Madžarom, Romunom, Bolgarom, Ukrajincem itn, pa pogum za zrušitev komunistične ruske nadvlade. Da si Slovenci želimo svoje države, je pokazal referendum, da cenimo Papeža, smo pokazali z množično udeležbo na njegovih obiskih v Sloveniji. Da cenimo nemškega predsednika Kohla (prvi od velikih, ki je priznal Slovenijo, že 19.12.1991), smo pokazali, ko smo ga izbrali za osebnost leta. Da še zmeraj cenimo Slovensko pomlad, smo pokazali 2004 na volitvah.

    Janez Pavel II., pravo ime Karol Józef Wojtyła, papež, * 18. maj 1920, Wadowice pri Krakovu, Poljska, † 2. april 2005 ob 21.37, Vatikan, na mesto papeža izvoljen 16. oktobra 1978. Janez Pavel II. je postal prvi neitalijanski papež po 455 letih in obenem prvi slovanskega porekla. Rojen je bil na južnem Poljskem v družini nekdanjega avstroogrskega častnika. Že v mladosti se je spoznal s krakovsko judovsko skupnostjo in preživel nacistično okupacijo. V duhovnika je bil posvečen 1. novembra leta 1946. Na poljskih univerzah je poučeval etiko in leta 1958 postal krakovski pomožni škof, čez štiri leta pa je prevzel tudi vodenje škofije. 30. decembra 1963 ga je papež Pavel VI. imenoval za krakovskega nadškofa. Sodeloval je na drugem vatikanskem cerkvenem zboru. Janeza Pavla II.Črka M predstavlja mater , kateri je bil papež globoko vdan. Povečaj Grb Janeza Pavla II. Črka M predstavlja Jezusovo mater Marijo, kateri je bil papež globoko vdan. Leta 1967 je postal kardinal. Leta 1978 je tako sodeloval v konklavu, ki je po smrti Pavla VI. za novega papeža izvolil Albina Luciania, oziroma Janeza Pavla I. Po njegovi nepričakovani in sumljivi smrti po le 33 dneh papeževanja je bil Karol Wojtyła kljub svoji neobičajni mladosti ter poljski narodnosti 16. oktobra 1978 izvoljen za novega papeža. V spomin predhodnika si je nadel ime Janez Pavel II. 13. maja 1981 je nad njim na trgu sv. Petra v Rimu Turek Mehmet Ali Agca izvedel poskus atentata (atentat je pripravila Sovjetska zveza, zloglasna komunistična služba KGB, preko DDR in Bolgarije). Kasneje je papež atentatorja obiskal v zaporu, vsebina njunih pogovorov pa še danes ni znana. Člani teroristične mreže Al Kaida so med njegovim obiskom na Filipinih januarja 1995 pripravljali še en atentat na papeža. Na dan atentata so bili razkrinkani. Čeprav je na papeški položaj prišel mlad, ukvarjal pa se je tudi s športom, sta dva poskusa atentata na njegovem zdravju pustila posledice. Pojavili so se tudi sumi o raku, trpel pa je tudi za Parkinsonovo boleznijo. Ni mogel več hoditi, težko je govoril in slabo slišal, vendar je nadaljeval s potovanji po svetu. Kljub slabemu telesnemu stanju tisti, ki so se z njim srečali, pravijo, da je bil duševno popolnoma zdrav. Izgledal je trdno odločen, da bo na položaju vztrajal do smrti ali do poslabšanja duševnega stanja. Po zgledu predhodnika se je odločil poenostaviti svoje urade. Poleg tega, da ni nosil papeške tiare in da se je zavzemal za manj slovesen postopek ob kronanju novega papeža, je ukinil tudi onikanje samega sebe, vse v duhu papeškega naziva Servus Servorum Dei (Služabnik božjih služabnikov). Janez Pavel II. je prepotoval več kot vsi njegovi predhodniki skupaj. Opravil je več kot 100 potovanj v druge dežele, ki so pritegnili ogromne množice vernikov. Dvakrat (leta 1996 in 1999) je obiskal tudi Slovenijo. Postal je prvi papež, ki je obiskal Anglijo, kjer je molil tudi v anglikanski katedrali v Canterburyu. Potoval je tudi v Izrael, kjer se je simbolično dotaknil zidu objokovanja z namenom prispevati k spravi med Judi in kristjani. Za blažene je proglasil več ljudi (1.340 do oktobra 2004) kot katerikoli njegov predhodnik.


    Papež Janez Pavel II. je papeževanje začel 16. oktobra 1978 in je bil prvi papež po 455 letih, ki ni prihajal iz Italije, bil pa je tudi prvi slovanski papež. Kot poglavar Rimskokatoliške cerkve je Janez Pavel II. opravil čez sto potovanj po svetu, kar je več kot vsi njegovi predhodniki skupaj. V tem času je za svetnike in blažene razglasil skoraj 1.400 ljudi, kar je tudi več kot kateri koli papež pred njim. Rimskokatoliško cerkev je vodil v obdobju, ki ga je zaznamoval padec komunizma. Ob prelomu tisočletja, ki je prinesel nove izive, je Cerkev praznovala tudi 2.000 let rojstva ustanovitelja Jezusa Kristusa.
    Janša: Papež je bil glasnik svobode Papež bo ostal v spominu kot neomajen glasnik svobode in prijatelj Slovenije, je dejal premier Janez Janša. Slovenija mu bo za vedno hvaležna za veliko naklonjenost in podporo v času osamosvajanja in iskanja mednarodnega priznanja. Bil je pokončen znanilec demokratičnih sprememb v Evropi. Z opogumljajočo besedo je navdihoval generacije, ki so v njem našle moralno oporo.
    Papež je iskal stik z drugimi religijami in skušal doseči skladen razvoj človeštva, je ob njegovi smrti dejal predsednik države Janez Drnovšek. Janez Pavel II. je zaznamoval moderno dobo. V Evropi so se v tem času zgodile velike spremembe - padla je železna zavesa in Evropa se je ponovno združila. Papež je s svojim duhovnim vplivom spodbujal širjenje svobode. Predsednik države je še dodal, da je v času globalizacije, ko se tehnologija hitro razvija, prav, da temu sledi tudi duhovni razvoj.
    Cukjati: Širok človek Predsednik državnega zbora France Cukjati je ob papeževi smrti že poslal sožalni brzojavki državnemu tajniku v Vatikanu Angelu Sodanu in apostolskemu nunciju v Sloveniji monsinjorju Santosu Abrilu y Castellu. Cerkev in svet sta z odhodom papeža izgubila resnično iskren človeški vzor v prizadevanjih za mir na svetu in pravičnejše odnose med ljudmi, je Cukjati zapisal v brzojavkah.
    Janez Pavel II. je bil eden največjih papežev v zgodovini Cerkve, so ob njegovi smrti sporočili iz slovenske škofovske konference. Njegova smrt nas žalosti, toda v veri in zaupanju Bogu izražamo veliko hvaležnost, da nam ga je dal v odločilnih časih preteklega stoletja, je povedal slovenski nadškof Alojz Uran.
    Rode: Papež za vse narode Franc Rode je povedal, da je bila teža papeževega pontifikata v svetu, pri ljudeh in množicah. Nekdanji ljubljanski nadškof in metropolit, ki v Vatikanu zdaj opravlja funkcijo prefekta kongregacije za ustanove posvečenega življenja, je dodal, da je imelo papeževo srce svetovne razsežnosti in da je bil on papež za ves svet, za vse narode in za vse dežele.
    Posebne nedeljske maše Ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran je v stolni cerkvi v Ljubljani daroval mašo za papeža. Uran je v pridigi med drugim izrazil veliko hvaležnost za dolgoletno vodstvo papeža Janeza Pavla II. Ob tem je poudaril tudi velik pomen odpuščanja, pri čemer je bil dober zgled prav pokojni papež. Uran je še dejal, da je odpuščanje dolžnost, kot tako pa možno le z usmiljenjem. Mariborski pomožni škof Anton Stres je maševal v župniji Griže, mariborski pomožni škof Jožef Smej pa v župniji v Murski Soboti. Molitev za papeža je bila tudi v stolni cerkvi Marijinega vnebovzetja v Kopru. Maša zadušnica bo v ljubljanski stolnici dva dni pred pogrebom, v Kopru in Mariboru pa na predvečer papeževega pogreba.
    Bajuk: Hvaležni smo mu Dosegla in izredno užalostila nas je vest o smrti človeka z velikim srcem in širokih obzorij, je sporočil predsednik Nove Slovenije Andrej Bajuk. V našem spominu bo zapisan kot mož svetosti in modrosti, po katerem je Bog obogatil vesoljno Cerkev in vse človeštvo. Naj mu bo naš Gospod, Jezus Kristus, komur je vse življenje zvesto služil, usmiljen in bogat plačnik. Vas in nas, ki globoko žalujemo ob smrti svetega očeta, pa naj spremlja Sveti duh tolažnik. Socialni demokrati z minuto molka Novoizvoljeni predsednik Slovenskih demokratov Borut Pahor je ob papeževi smrti izrazil obžalovanje in na sobotnem kongresu stranke dejal, da bo papež ostal v trajnem spominu. Spomin nanj je z minuto molka počastil tudi kongres stranke.
    Na Poljskem sedemdnevno žalovanje V papeževi domovini Poljski se je pri maši na prostem v Krakovu zbralo več kot 60.000 ljudi. 11-tonski zvonec na srednjeveški katedrali, ki je bil Mašo v Krakovu je vodil Franciszek Macharski.ob Wojtylovi izvolitvi za papeža, je to jutro vse pozival k maši. V državi so razglasili tudi sedemdnevno žalovanje. Wojtyla je bil med letoma 1964 in 1978 krakovski nadškof. Tudi v Varšavi se je na ulice zgrnilo na tisoče ljudi, ki so v rokah nosili bele in vijolične narcise. Puščali so jih na trgih in pred mestnimi cerkvami. Papežev bližnji prijatelj Lech Walensa je dejal, da je Poljska izgubila mamo, saj je Karel Wojtyla za svojo domovino skrbel tako, kot mati skrbi za svojega otroka.

    Še nekaj citatov in odlomkov.









    Zadnje slovo od papeža
    Pogreba se je udeležilo več kot dva milijona ljudi
    največjih pogrebih v svetovni zgodovini
    Svet, 8. april 2005 23:59 Rim/Vatikan - Reuters/STA/EPA Na Svetem sedežu v Vatikanu so pokopali v soboto umrlega papeža Janeza Pavla II., ki je Cerkev vodil zadnjih 26 let. Pogrebno mašo je vodil nemški kardinal Joseph Ratzinger, ki je dejal, da so srca polna žalosti in hkrati polna veselega upanja ter hvaležnosti. Verski zbor pa je Boga prosil, naj pokojniku omogoči večen počitek in naj ga za vekomaj obsije s svojo svetlobo. Ob koncu homilije se je na Trgu svetega Petra razlegel dolg aplavz. Množica vernikov pa je pri tem vzklikala: "Naj takoj postane svetnik!" Kardinal Ratzinger je dejal, da nas pokojnik gleda z okna gospodove hiše, od koder pošilja svoj blagoslov. Številni vplivni gostje Slovesnosti se je udeležilo okoli 200 pomembnih tujih gostov, med njimi štirje kralji, pet kraljic in najmanj 70 državnih voditeljev, ter okoli 300.000 vernikov. Na velikih zaslonih po Rimu je slovesnost spremljalo še dva do tri milijone vernikov. Nekateri so za vstop na trg čakali tudi do 30 ur. Maša je za nekaj časa združila tudi nasprotnike, saj je izraelski predsednik Moše Kacav dejal, da se je rokoval s sirskim predsednikom Bašarjem Al Asadom in iranskim predsednikom Mohamedom Hatamijem. Obe državi ne priznavata Izraela, Sirija pa je z njim formalno še vedno v vojni. Potek pogreba Med mašo je bila krsta iz cedrovine položena na stopnice pred baziliko sv. Petra, kjer je pokojni Karol Wojtyla pred 26 leti prevzel vodenje Svetega sedeža. V krsto so položili spominske medalje in kratek življenjepis v svinčeni posodi. Ni še znano, ali so v krsto dali tudi nekaj zemlje iz papeževe rodne Poljske kot je bilo napovedano. V četrtek zvečer, po končanem mimohodu množice, je papežev dolgoletni osebni tajnik Stanislaw Dziwitz obraz svetega očeta prekril s svileno tančico. Nebalzamirano truplo, oblečeno v liturgična oblačila in s škofovskim pokrivalom na prsih, pa so položili v prvo izmed treh krst. Po maši so krsto spet odnesli v baziliko, kjer so jo v skladu s tradicijo položili v večjo cinkovo krsto in jo nato nepredušno zaprli. Ta krsta je bila položena še v hrastovo krsto, nato pa so papeževe posmrtne ostanke prenesli v grobnico, ki je pod glavnim oltarjem bazilike. Papež je pokopan je v grobnici, kjer je do leta 2001 počivalo truplo papeža Janeza XXIII., ki je bilo po razglasitvi papeža za blaženega preneseno v drugo grobnico. Težave z romarji Rimske oblasti, ki so zaradi pogreba središče mesta zaprle za ves promet, priznavajo, da jim množice romarjev povzročajo številne preglavice. V mestu so bili zaprti javni uradi in šole. Sicer policija zagotavlja, da med pogrebom ni bilo nevarnosti terorističnega napada, saj so vsakega, ki je želel na trg, pregledali. Izvzeti niso bili niti škofje. Grobnica zaprta nekaj dni Na prošnjo rimskih oblasti bo Vatikan grobnico, kjer je pokopan papež, za nekaj dni zaprli za javnost, saj se bojijo, da bi množica vernikov, ki si je v Rim prišla ogledat papežev pogreb, tudi ostala v italijanski prestolnici. Ti so sicer začeli zapuščati italijansko prestolnico, saj jim je zagodlo tudi vreme. Italijanske železnice so zanje pripravile številne posebne vlake. Poljaki množično žalujejo Ob začetku pogrebne slovesnosti v Vatikanu, kjer je potekalo slovo od papeža Janeza Pavla II., je na Poljskem življenje obstalo. Oglasili so se zvonovi in sirene po vsej državi, v Varšavi pa so obstali tudi tramvaji in avtobusi. Po nekaterih podatkih naj bi se na ploščadi Blonia v Krakovu na jugu države zbralo okoli 300.000 vernikov. Tu je namreč pokojni papež leta 2002 med svojim zadnjim obiskom v domovini pred tremi milijoni ljudi daroval mašo. Večinoma naj bi se zbrali mladi, med katerimi naj bi bilo tudi veliko otrok. Zaprte so bile tudi vse ceste, ki vodijo na ploščad. Četrtkove večerne maše se je udeležilo milijon ljudi. Na Poljskem je petek dela prost dan, zaprte so vse javne ustanove, podjetja in trgovine. Tema: Papež


















    Izjava Predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janše ob smrti Svetega očeta papeža Janeza Pavla II.

    Datum: 03.04.2005
    Vir: Kabinet predsednika vlade Rubrika: Sporočilo za javnost

    Z globoko žalostjo smo sprejeli vest o smrti Svetega očeta papeža Janeza Pavla II.
    Sveti oče je bil nesporni vodja Rimokatoliške cerkve, a tudi velik državnik. Glasnik svobode, solidarnosti, pravičnosti in miru.
    Bil je velik zagovornik spoštovanja in sodelovanja med različnimi verami in verojučimi, zaradi česar njegovo delo cenijo na vseh celinah.
    Poznal je svet in vztrajno je pomagal iskati odgovore na njegova najbolj zapletena protislovja. Zato se je moral soočiti z nasprotovanji, vključno s poskusom atentata, ki je prizadel njegovo fizično zdravje. Kljub temu je vztrajno sledil svoji izbrani poti.
    Njeg
    ovo zasluga je, da se je prostor svobode in demokracije razširil na srednjo in vzhodno Evropo.
    Da je padla železna zavesa.
    Današnja združena Evropa, katere del smo, je tudi njegovo delo.
    Nikoli ne bomo pozabili njegove podpore v najusodnejših časih za Slovenijo.
    Njegovega zgodnjega mednarodnega priznanja nove Slovenske države.
    Njegovega spoštovanja do slovenskega jezika.
    Njegovih dveh obiskov v naši domovini, ki so zaznamovali prehod v novo tisočletje.
    S pogumom, vztrajnostjo in obrambo šibkih je in bo navdihoval generacije.
    Slovenija se bo Svetega očeta Janeza Pavla II. trajno spominjala z veliko hvaležnostjo.

    Papež Janez Pavel II. .
    Malo je osebnosti na svetu, ki so tako zaznamovale zgodovino, kot jo je Karol Wojtyla, in malo je bilo papežev v cerkveni zgodovini, ki bi tako kot Janez Pavel II. vplivali na razvoj Katoliške cerkve in sveta na splošno. Papež Janez Pavel II. se je rodil leta 1920 kot Karol Jozef Wojtyla v Wadowicah na Poljskem. Potem ko je med drugo svetovno vojno pod nacistično okupacijo skrivoma študiral za duhovnika, je bil leta 1946 posvečen v duhovnika. Leta 1958 je z 38 leti postal najmlajši poljski škof, leta 1967 pa ga je takratni papež Pavel VI. posvetil v kardinala. Oktobra 1978 so ga po kratkem pontifikatu predhodnika Janeza Pavla I. izbrali za prvega neitalijanskega papeža po 455 letih. Med obiskom domovine leto dni pozneje je sveti oče močno pripomogel k širitvi gibanja Solidarnost na Poljskem, maja 1981 pa ga je na Trgu sv. Petra v Vatikanu v trebuh huje ranil turški napadalec Mehmed Ali Agca. V zaporu obiskal napadalca Papež je po operaciji povsem ozdravel in v zaporu obiskal svojega napadalca, ki se je pokesal za storjeno dejanje. Papež je še celo desetletje svetovno javnost navduševal s svojim dejavnim preživljanjem prostega časa. Poimenovali so ga kar božji atlet. Iskreno proti totalitarizmom tudi proti komunizmu Leta 1987 se je med svojim tretjim obiskom Poljske močno zavzel za prepovedano Solidarnost, dve leti zatem pa se je mudil v avdienci pri zadnjem sovjetskem voditelju Mihailu Gorbačovu. Leta 1992, ko so mu odstranili tumor na črevesju, so postale njegove zdravstvene težave vse pogostejše. Dve leti pozneje mu je spodrsnilo v kadi, pri tem si je zlomil desni kolk. Približno v istem času so zdravniki ugotovili, da so se pri njem začeli vedno bolj kazati znaki parkinsonove bolezni, ki prizadene centralni živčni sistem. Kljub temu je papež z nezmanjšano vnemo nadaljeval svoje apostolsko poslanstvo, pri čemer je do leta 2004 razglasil 483 svetnikov, kar je več, kot so jih razglasili vsi njegovi predhodniki skupaj. Zgodovinski obiski v Siriji, Palestini ... Znova se je vpisal v zgodovino marca 2000, ko je priznal in obžaloval napake, ki jih je Cerkev zagrešila skozi čas nad domnevnimi krivoverci, Judi, ženskami in manjšinami. Le nekaj dni pozneje je obiskal Sveto deželo in maja kot prvi papež v Siriji stopil v mošejo v znak prizadevanja za zbliževanje svetovnih verstev. Janez Pavel II. se je v zavest ljudi vpisal kot potujoči papež, saj je v svojem 27-letnem pontifikatu, kar je tretja najdaljša doba doslej, že nad 100-krat potoval v tujino, med drugim dvakrat (leta 1996 in 1999) tudi v Slovenijo. Kljub temu pa med razumniki ostajajo nasprotujoča si mnenja o njegovi dobi – bil je pomembna avtoriteta, ki je deloval kot protiutež dandanašnjemu potrošniškemu svetu, Kako je z Opus Dei, pa bo pokazal čas. Bolno telo, močan duh Z njegovim šibkim zdravjem so postale vse glasnejše govorice o morebitnem odstopu in njegovih naslednikih, čeprav je Wojtyla večkrat poudaril, da bo položaj pontifeksa maksimusa zapustil šele po božji volji, torej s smrtjo. Kljub govoricam, da bi lahko prihodnji papež prihajal iz dežel tretjega sveta, najverjetneje Latinske Amerike, pa v vplivnih vatikanskih krogih domnevajo, da je za kaj takega še prezgodaj in da bo naslednik 84-letnega papeža vsaj Evropejec, če ne celo spet Italijan. Da pa bo nadaljeval njegove smernice, je Janez Pavel II. poskrbel tudi tako, da je sam imenoval večino izmed 120 kardinalov, mlajših od 80 let, ki bi ga lahko nasledili.
    Janez Pavel II..
    se je kot Karol Jozef Wojtyla rodil leta 1920 v poljskih Wadowicah, mestu 50 km jugozahodno od Krakova. Lolek, kot so ga klicali vrstniki in prijatelji, je bil drugi sin Karola Wojtyle, upokojenega vojaškega oficirja in krojača in Emilie Kaczorowske Wojtyle, osnovnošolske učiteljice litvanskega porekla. Wojtylovi so bili strogi katoliki, vendar s sonarodnjaki niso delili antisemitskih nazorov. Še pred dopolnjenim 14. letom sta zaradi bolezni umrla najprej mati in potem tudi njegov starejši brat. Preostala leta otroštva je preživel skupaj z očetom. Leta 1938 je odšel v Krakov na študij polonistike, ukvarjal se je z gledališčem in literaturo, v prvih letih druge svetovne vojne pa se je odločil, da bo postal duhovnik. Po končanem bogoslovju v tajnem semenišču je študij nadaljeval v Rimu, kjer se je učil tuje jezike in se nato z doktorsko disertacijo vrnil v domovino. Opravljal je duhovniško službo, bil univerzitetni profesor v Krakovu in Lublinu, leta 1958 pa je postal krakovski pomožni škof, leta 1964 nadškof in leta 1967 tudi kardinal. papez Karol Wojtyla na sprejemu pri papežu Janezu Pavlu I. (Foto: Reuters) Quote start Janez Pavel II je bil ob svoji izvolitvi leta 1987, glede na papeške standarde, relativno mlad. Z 58 leti starosti je bil najmlajši papež v zadnjih 132 letih. Quote end Po smrti papeža Janeza Pavla I. 16. oktobra 1978 je bil Wojtyla izvoljen za 264. papeža rimskokatoliške cerkve in tako postal prvi Slovan na sedežu Petrovega naslednika. Prvič po 456 letih je papež postal nekdo, ki ni Italijan. Njegov pontifikat je trajal več kot 26 let in je bil tretji najdaljši v zgodovini. V tem času se je Janez Pavel II. pokazal svetu kot protislovna osebnost. Bil je sodoben in v prihodnost zazrt voditelj, obenem pa zagovornik najbolj primarnih cerkvenih nazorov (življenje se začne s spočetjem in ga nimamo pravice prekiniti). Tako se je neštetokrat zavzel za mir v kriznih žariščih povsod v svetu, od Perzijskega zaliva do vojn na Balkanu in na Bližnjem vzhodu. grb papeza Janeza Pavla II. Grb papeža Janeza Pavla II. Črka M v grbu označuje papeževo predanost oz. posvetitev devici Mariji, materi božjega sina. Odzival se je na aktualne dogodke in že na začetku svojega papeževanja odkrito podprl sindikat Solidarnost, ki je pripomogel k padcu komunističnega režima na Poljskem in drugod po vzhodni Evropi. Papeževo pastoralno delo, ki med drugim poudarja potrebo po prilagoditvi cerkve spremenjenim svetovnim političnim in kulturnim razmeram ter potrebo po novi evangelizaciji, se izraža predvsem v številnih apostolskih potovanjih po svetu. papez Bil je prvi papež, ki je obiskal sinagogo ... Na sliki je papež med srečanjem s preživelimi žrtvami holkavsta (Foto: Reuters) Karol Wojtyla je v imenu rimskokatoliške cerkve storil nekaj zgodovinskih korakov. Bil je prvi papež, ki je obiskal sinagogo in mošejo, prvi se je opravičil za napake, ki so jih v preteklosti zagrešili predstavniki cerkve. Hkrati pa je pozival k spoštovanju katoliških osnovnih doktrin in pravil, najsi je šlo za nasprotovanje splavu, porokam homoseksualnih partnerjev. Vedel je, da cerkev lahko nudi alternativo potrošniškemu svetu le, če bo stala trdno na univerzalni morali in spoštovanju vsakega življenja. Quote start V zadnjih 20-ih letih je papež opravil več kot 170 obiskov v več kot 130 državah sveta, zaradi česar se ga je tudi oprijel vzdevek "potujoči papež". Quote end Janez Pavel II. ni nadaljeval reform, ki jih je v začetku 60-tih let vzpodbudil papež Janez 23. in ki naj bi omilile centralizem rimskokatoliške cerkve in jo bolj prilagodile sodobnemu svetu. Papež Wojtyla je svojo izjemno karizmatičnost zna spretno uporabljati za popularizacijo vere, zlasti na svojih številih poteh po svetu. V tem je bil rekorder med papeži, saj je med 104 apostolskimi potovanji obiskal več kot 130 držav. Med tistimi, kamor zaradi politično-verskih ovir ni mogel, sta ostali le Rusija in Kitajska (vsaj ena izmed teh držav je nanj organizirala tudi atentat). papez v Sloveniji Papež Janez Pavel II. med drugim obiskom v Sloveniji (Foto: Reuters) V Sloveniji je bil papež dvakrat, leta 1996 v Ljubljani, Postojni in Mariboru in leta 1999 v Mariboru, kjer je razglasil za blaženega Antona Martina Slomška. Slovenci se papeža Janeza Pavla II. in njegovega prvega obiska spomnijo po legendarnem stavku "Papež 'ma vas rad". Skupaj se je v Sloveniji udeležilo vseh srečanj s papežem nad 400 000 ljudi. Kaj takega bo težko ponoviti. Janez Pavel II. je postavil še nekaj rekordov: imenoval je skoraj 500 svetnikov in več kot 1300 blaženih. Na svojih rednih tedenskih sprejemih, ki jih je opravil več kot 1100, je sprejel vel kot 17 milijonov vernikov, srečal pa se je tudi z blizu 900 voditelji držav in vlad. Med njegovim papeževanjem se je število držav, ki imajo diplomatske odnose s svetim sedežem, povzpelo z 90 na 174. Slovenija jih je vzpostavila februarja 1992, mesec dni potem, ko jo je Vatikan priznal kot samostojno državo. Papez Janez Pavel II z laptop racunalnikom Papež Janez Pavel je bil tudi zelo dovzeten za uvajanje novih komunikacijskih tehnologij, vključno z internetom (Foto: Reuters) Ena najbolj odmevnih papeževih poti v tujino je bilo romanje v sveto deželo leta 2000. Razumeti ga je bilo kot papeževo poslavljanje od sveta, saj ga je že takrat zdelovala starost, ki so se ji pridružile že bolezni. Nekatere papeževe bolezni so bile tudi posledice atentata leta 1981, ko je na trgu sv. Petra nanj streljal turški skrajnež Ali Agca (najela ga je ruska KGB preko Bolgarije) in ga hudo ranil v trebuh. Papez na obisku pri Mehmetu Ali Agci Papež, ki je bil v napadu huje ranjen, je Agci odpustil poskus atentata in ga leta 1983 celo obiskal v zaporu (ATENTAT je organizirala ruska tajna služba KGB preko DDR in Bolgarije. Papeževo zdravje se je začelo zares slabšati šele 10 let pozneje, ko je zbolel za Parkinsonovo boleznijo, zaradi katere se mu je zadnja leta tresla leva roka in tudi govoril je vse težje. Nekaj let pred smrtjo so 84-letnemu začele pobirati moči še hude bolečine v desnem kolenu, ki ga je prizadel artritis. Zaradi tega je vse težje hodil, nazadnje pa so ga med obredi že prevažali na invalidskem vozičku v obliki papeškega prestola. V zadnjih letih so bila zaradi njegovega slabega zdravja vse pogostejša ugibanja o papeževem morebitnem odstopu, ki pa jih je sam odločno zavrnil. kardinali volijo papeza Zbor kardinalov v Sikstinski kapeli pred izbiro papeža leta 1978 (Foto: Reuters) Kdo bo postal novi poglavar dobre milijarde katoliških vernikov, bo odločil zbor kardinalov. Kdorkoli bo že zasedel njegovo mesto, pa ne bo imel lahkega dela, če se bo hotel kosati s priljubljenostjo in moralno avtoriteto izjemne osebnosti, kakršen je bil Karol Wojtyla. .


  • Dr. Alojzij Šuštar
    Ker sem od leta 1941 živel v inozemstvu, najprej v Italiji, potem v Švici, odkoder sem se vrnil 1977, je imelo to zame dve posledici: prvič sem zelo malo poznal razmere v Sloveniji, in drugič, imel sem veliko zvez z raznimi osebnostmi v Švici in drugod po Evropi. Zame je bilo glasovanje o samostojni državi Sloveniji izreden dogodek, ker so se mi izpolnile daljne želje iz dijaških let pred drugo svetovno vojno. Za mednarodno priznanje Slovenije sem se obrnil na več osebnosti, ki sem jih osebno poznal, od papeža Janeza Pavla II. in milanskega kardinala Martinija preko nekdanjega predsednika švicarske države Kurta Furglerja in raznih drugih. Vesel sem, da sem na tak način mogel skromno prispevati k mednarodnem priznanju samostojne države Slovenije. Odkar sem pred štirimi leti stopil v pokoj, pa tudi iz zdravstvenih razlogov, nikjer več ne sodelujem v javnosti. Z velikim zanimanjem pa ves čas spremljam dogajanja. Vesel sem vseh uspehov, posebno tudi na mednarodnem področju. Boli pa me, da se v Sloveniji sami politično, kulturno in gospodarsko dogajanje ne razvija tako, kot bi radi. Moja iskrena želja je, da bi mogli z zaupanjem in uspehom nadaljevati pot v prihodnost. Vsem odgovornim politikom in sredstvom javnega obveščanja želim obilo uspeha. Zahvaljujem se vsem za njihovo delo z željo, da bi bilo vedno bolj uspešno v dobro mlade države Slovenije.


  • Prof. Albin Belar (1864 - 1939), prvi slovenski seizmolog.
    http://www.sos112.si/slo/tdocs/ujma/2002/u15.pdf

    POSTAVITEV SPOMINSKE PLOOOEE IN ODPRTJE STALNE RAZSTAVE V SPOMIN NA PRVEGA SLOVENSKEGA SEIZMOLOGA DR. ALBINA BELARJA Memorial Plate and Ongoing Exhibition dedicated to Dr. A. Belar – the First Slovene Seismologist

    Povzetek

    Pred leti smo se spomnili 100-letnice prve potresne opazovalnice pri nas, ki jo je 18. septembra 1897 postavil dr. Albin Belar. Obletnico smo pooeastili s postavitvijo spominske ploooee na prooeelju Srednje oole za elektrotehniko in raoeunalniotvo, voeasih vioje realke, v Vegovi ulici v Ljubljani, kjer je opazovalnica delovala. Po nekaj letih se ponovno spominjamo dr. Belarja, tokrat zaradi postavitve spominske ploooee v Podhomu pri Bledu, kjer je po prisilni upokojitvi vodil svojo zasebno opazovalnico. Spominjamo pa se ga tudi kot velikega ljubitelja Julijskih Alp, saj je bil pomemben pobudnik za varovanje in mednarodno uveljavitev najzanimivejoih naravnih obmooeij v Sloveniji in prvi predlagatelj zavarovanja Doline Triglavskih jezer leta 1908 (ali 1906), kar ga uvrooea med pionirje evropskega varstva narave. V domu Trenta (informacijsko srediooee TNP) je odprta stalna razstava o njegovem aivljenju in delu. POSTAVITEV SPOMINSKE PLOOOEE IN ODPRTJE STALNE RAZSTAVE V SPOMIN NA PRVEGA SLOVENSKEGA SEIZMOLOGA DR. ALBINA BELARJA Memorial Plate and Ongoing Exhibition dedicated to Dr. A. Belar – the First Slovene Seismologist Renato Vidrih* UDK 929 Belar A. * mag., Ministrstvo za okolje, prostor in energijo, Agencija RS za okolje, Urad za seizmologijo, Dunajska 47, Ljubljana, renato.vidrih@gov.si 468 molookih instrumentov v Faenzi v Italiji je dobil zanj prvo nagrado. Poleg izumiteljskega dela si je prizadeval za izgradnjo geofizikalnega observatorija v Ljubljani. Znani arhitekt in urbanist Maks Fabiani (1865–1962) je leta 1912 naredil osnutek seizmolookega observatorija. Kljub temu da so ae takrat razmioljali o potresnem observatoriju, so ga po drugih naoertih zaoeeli graditi oele leta 1955. Belarjeva vsestranskost je razvidna tudi iz njegove bogate bibliografije. Objavljal je v uglednih znanstvenih revijah, poleg seizmolookih oelankov tudi razprave s podrooeja kemije, mineralogije, geomorfologije in elektrotehnike. Zanimal se je tudi za speleologijo in bil velik ljubitelj narave, predvsem krasa. Bil je prvi, ki je ae leta 1908 (1906) predlagal ustanovitev Triglavskega narodnega parka. Belarjev padec Instrumenti v realki so delovali do pomladi leta 1919, potem pa so vso opremo zaplenili in jo premestili pod draavno nadzorstvo. Vojaoki oddelek je zasegel radijsko postajo, Poverjeniotvo za uk in bogooeastje je izdalo nalog »da se ves inventar potresne opazovalnice in brezaioene postaje v Ljubljani vzame pod draavno nadzorstvo«. Del opreme in knjianico so odpeljali na Seizmolooki zavod v Beograd. Belar se je umaknil v Podhom pri Bledu, kjer je v predelu Vroce ustanovil zasebno potresno opazovalnico in jo poimenoval Observatory Sir Humphry Davy. Njegovo vilo je projektiral Fabiani in je bila zgrajena ae leta 1902. V njej je delovalo veoe instrumentov, ki jih je izdelal sam. V dveh sobah je delovalo devet instrumentov. V prvi sobi je na juani in severni steni na podstavkih 147 cm od tal postavil pet rooenih aparatov lastne konstrukcije za »dnevno in nooeno sluabo«, v drugi pa je deloval veliki horizontalni seizmograf Zlatorog. Ob tem so delovali oe trije veoeji tremormetri Belarjeve konstrukcije. Na balkonu je imel postavljen oe merilec hitrosti in smeri vetra (anemograf), ki je verjetno eden od prvih doma izdelanih meteorolookih instrumentov pri nas. S temi napravami je zabeleail 101 topovsko salvo na Bledu ob rojstvu prestolonaslednika Petra Karadjordjeviaa 23. novembra 1923. Kralj Aleksander I. ga je odlikoval z redom sv. Save 3. razreda in mu dal denarno pomooe 10.000 dinarjev (za primerjavo: za celotno zaplenjeno opremo je dobil 4.000 dinarjev, sam pa jo je ocenil na 88.502 kron). Opazovalnica je delovala do jeseni leta 1930. Eden zadnjih potresov, ki ga je zabeleail njegov seizmograf Zlatorog, je nastal 30. oktobra 1930 na obmooeju Kamnika. Kljub temu da je bil Belar dopisnik dunajske cesarske akademije znanosti in zunanji oelan italijanskega seizmolookega druotva, je umrl v bedi, zapuooeen od vseh, v vasi Polom na Kooeevskem. Tja se je preselil konec leta 1930 k prijateljski druaini Kirker. Huda sladkorna bolezen, zaradi katere je bil delno nagluoen in delno slep, je konoeala njegovo aivljenjsko pot 1. januarja 1939. Pokopan je bil v druainski grobnici v Ljubljani, ki pa je danes aal ni veoe. Pionir varstva narave v Sloveniji OEe bi bil sprejet predlog za zavarovanje Doline Triglavskih jezer z imenom Naravni varstveni park nad Komaroeo, ki ga je leta 1908 (ali morda ae leta 1906) predlagal Albin Belar, bi Slovenci imeli prvi narodni park v Evropi. (Prvi narodni park na svetu je nastal leta 1872 v dolini reke Yellowstone v ZDA.) Znano je, da je ae leta 1903 deaelni vladi Kranjske predloail izdelavo kataloga naravnih spomenikov na Kranjskem, pri tem pa sta mu pomagala prof. A. Paulin in dr. A. pl. Schöppl. Tri leta kasneje so obseani rokopis predloaili deaelni vladi, ta pa ga je posredovala ministrstvu za kulturo in pouk na Dunaju (morda tudi prvi predlog za zavarovanje Doline Triglavskih jezer). Sklepne misli Zaradi nemilosti pri povojnih oblasteh, prisilne upokojitve, zaplembe seizmolookih aparatur, knjianice in radijske oddajne postaje ter (po nekaterih podatkih) celo policijskega preganjanja, je danes v oiroi javnosti o dr. Albinu Belarju zelo malo znanega. Ne glede na sporno narodno zavest in politioeno preprioeanje je to velika okoda, kajti bil je nesporno velik Slovenec. Njegova dela na oirokem polju naravoslovja imajo veliko teao v zgodovini znanosti. Predvsem pa se je zapisal med velikane naravoslovja in varstva narave kot pionir s svojimi natanoeno zamioljenimi in oblikovanimi pobudami, ki so se kasneje izkazale za popolnoma pravilne. Bodooee razprave in raziskave utegnejo potrditi, da je bil njegov znanstveni in pionirski prispevek na omenjenih podrooejih dovolj velik, da ga lahko uvrstimo med najpomembnejoe slovenske znanstvenike. UJMA, otevilka 16, 2002 Slika 1. Portret dr. Albina Belarja (1864–1939) Figure 1. Portrait of Dr. Albin Belar (1864–1939). 469 Renato Vidrih: POSTAVITEV SPOMINSKE PLOOOEE IN ODPRTJE STALNE RAZSTAVE V SPOMIN NA PRVEGA SLOVENSKEGA SEIZMOLOGA DR. ALBINA BELARJA Slika 2a. Spominska ploooea v Podhomu, ki je bila odkrita 9. aprila 2001. Na njej lahko preberemo podatke o aivljenju in delu A. Belarja. (foto: R. Vidrih) Figure 2a. Memorial plate in Podhom, unveiled on 9 April, 2001, containing information on Dr. Belar’s life and work. (photo: R. Vidrih) Dr. ALBIN BELAR (1864–1939) Slovenski naravoslovec, ustanovitelj prve potresne opazovalnice v Avstro-Ogrski monarhiji (1897) in zaoeetnik slovenske seizmologije, je po prisilni upokojitvi leta 1918 vztrajal vse do leta 1930 v zasebnem observatoriju, ki ga je uredil v svoji vili v Podhomu. Imenoval ga je Sir Humphry Davy po znanem angleokem kemiku in fiziku ter velikem ljubitelju Julijskih Alp. Seizmografi, izdelani po njegovih zamislih, so bili v tedanjem oeasu med najboljoimi na svetu. V vrh svetovne seizmologije ga uvrooea tudi revija Die Erdbebenwarte ali po naoe Potresna opazovalnica, ki je kot meseoenik izhajala med leti 1900 in 1910 in bila ena prvih znanstvenih seizmolookih revij na svetu. Njegova otevilna odkritja segajo tudi na podrooeje brezaioene radiofonije, predvsem pa se njegova vsestranskost kaae v tem, da je bil pobudnik za varovanje in mednarodno uveljavitev najzanimivejoih obmooeij narave v Sloveniji in ae leta 1908 prvi predlagatelj zavarovanja Doline Triglavskih jezer, kar ga uvrooea med pionirje evropskega varstva narave. Dr. Albin Belar (1864–1939) A Slovene naturalist, founder of the first seismological station in the Austro-Hungarian Empire (1897), and the pioneer of Slovenian seismology. After his forced retirement in 1918, he carried on with his work at his private observatory in Podhom until 1930. He named his observatory »Sir Humphrey Davy« after the reputed English chemist, physicist and a great admirer of the Julian Alps. The seismographs were designed according to his ideas and were the most sophisticated at the time. His monthly review, »Die Erdbebenwarte« (»Seismological Observatory«), which was published from 1900 to 1910 and was one of the first publications devoted to seismological science, ranked him among the world’s leading seismologists. Belar also made numerous discoveries in the field of cordless radiophony, but his universality is most evident in his efforts to preserve Slovenia’s natural attractions. As early as in 1908 Belar was the first to propose that the valley of the Triglav Lakes be protected as a natural monument, which gave him an important place among the European pioneers of nature preservation. The memorial plate stands in front of Dr. Belar’s villa, which has been reconstructed. 470 UJMA, otevilka 16, 2002 Slika 2b. Spominska ploooea postavljena na oiroem prostoru, kjer je bila nekooe Belarjeva vila, danes pa stoji novogradnja. Na njej lahko preberemo podatke o Belarjevi vili. (foto: R. Vidrih) Figure 2b. Memorial plate erected on the site of Belar’s original villa, which has today been replaced by a new building. The plate contains information about Belar’s villa (photo: R. Vidrih) Belarjeva vila v Podhomu Prijateljstvo med A. Belarjem in znamenitim arhitektom Maksom Fabianijem se je udejanilo v dveh projektih: izgradnji vile v Podhomu pri Bledu (1900) in projektu za geofizikalni observatorij z radijsko postajo v Ljubljani (1912). Naoert izgradnje observatorija na mestu danaonjega parlamenta v Ljubljani je prepreoeila I. sv. vojna. Vila v Podhomu pri Bledu, ki je sluaila tudi za observatorij, pa je veljala za najlepoo vilo na Kranjskem. K tej oceni so pripomogli izjemna lokacija, skromnost in funkcionalnost obenem in seveda arhitektovo ime. Fabiani in nekateri arhitekti iz Wagnerjeve oole so delali z namenom, da bi bila arhitektura dosegljiva oiroemu prebivalstvu. Belar’s villa in Podhom Dr. Belar’s friendship with the renowned architect Maks Fabiani led to two projects: the construction of Dr. Belar’s villa in Podhom near Bled (1900), and the architectural design of a geophysical observatory with a radio station in Ljubljana (1912). The planned construction of the observatory was thwarted by World War I. Dr. Belar’s villa in Podhum was also used as a seismological observatory. Its exceptional location, simplicity, functionality and, of course, the architect’s reputation contributed to the general opinion that it was the most beautiful villa in Carniola. Mr. Fabiani and some architects from the Wagner school endeavoured to make architectural services accessible to the wider population. 471 Literatura 1. Mihelioe, J., Vidrih, R., 2001. Albin Belar, naravoslovec, seizmolog in naravovarstvenik. Proteus, 9–10/63, 392–405. 2. Ribarioe, V., 1989. Albin Belar (1864–1939) in zaoeetki slovenske seizmologije. Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, Slovenska Matica, 10, 41–68. 3. Sinoeioe, P., Vidrih, R., 1998. Razvoj instrumentalne seizmologije v Sloveniji (Ob 100-letnici prve potresne opazovalnice v Sloveniji). Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, Slovenska Matica v Ljubljani, 13-14, 135-166. 4. Oivic, A., 1951. O Alpskem naravnem parku pri Triglavskih jezerih, Proteus, 13, 9–10. 5. Triglavski narodni park, Vodnik, Triglavski narodni park, Bled 1985. 6. Vidrih, R., Gostinoear, M., Sinoeioe, P., 2000. Delo naravoslovca Albina Belarja v seizmologiji. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor RS, Uprava RS za geofiziko. Renato Vidrih: POSTAVITEV SPOMINSKE PLOOOEE IN ODPRTJE STALNE RAZSTAVE V SPOMIN NA PRVEGA SLOVENSKEGA SEIZMOLOGA DR. ALBINA BELARJA Slika 2c. Pogled na novogradnjo, ki je nadomestila nekooe najlepoo vilo na Kranjskem. (foto: R. Vidrih) Figure 2c. View


  • Demos Iz Wikipedije, proste enciklopedije - samo del vsebine. DEMOS je v Sloveniji kratica za "demokratično opozicijo Slovenije", v katero so se leta 1990 združile politične stranke, nastale v letih 1989-1990: Demokratična zveza Slovenije (DZS), Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS), Slovenski krščanski demokrati (SKD), Kmečka zveza in Zeleni Slovenije. Verjetno najpomembnejši interes, ki je te politično, ideološko in socialno dokaj različne politične stranke združil v koalicijo, je bil sprememba političnega sistema. Na prvih večstrankarskih volitvah po letu 1945, 8. aprila 1990, so stranke, združene v koalicijo DEMOS, s 54 odstotki glasov dosegle zmago nad strankami, ki so nastale iz političnih organizacij prejšnjega političnega sistema: Zvezo komunistov Slovenije - Stranko demokratične prenove (ZKS-SDP), ki je januarja 1990 izstopila iz Zveze komunistov Jugoslavije, ZKJ), (17 odstotkov glasov na volitvah), Liberalno stranko (prej ZSMS, Zvezo socialistične mladine Slovenije), ki je dobila 15 odstotkov glasov in Socialistično stranko (prej SZDL, Socialistična zveza delovnega ljudstva), ki je dobila 5 odstotkov glasov volivcev. Koalicijsko Demosovo vlado (pravzaprav "izvršni svet"), nastalo po volitvah leta 1990, je vodil Lojze Peterle, predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, stranke, ki je v okviru koalicije Demos dobila največ, to je 13 odstotkov glasov. Preostale najpomembnejše funkcije so zasedli člani DZS: predsednik parlamenta (pravzaprav "skupščine") je postal dr. France Bučar, Janez Janša je postal obrambni, Igor Bavčar notranji, dr. Dimitrij Rupel zunanji, dr. Rajko Pirnat pa pravosodni minister (pravzaprav "republiški sekretar"). Demosova koalicijska vlada je uspešno izvedla osamosvojitev Republike Slovenije od takratne Jugoslavije. Na plebiscitu, 23. novembra 1990, je 88,2 odstotka volivnih upravičencev glasovalo za osamosvojitev Slovenije. Slovenska skupščina je nato 25. junija 1991 sprejela deklaracijo o neodvisnosti Republike Slovenije in nekaj s tem povezanih zakonov. Jugoslovanska vlada je skušala preprečiti osamosvojitev z akcijo Jugoslovanske ljudske armade, ki je v noči razglasitve neodvisnosti Republike Slovenije, 26. na 27. junij 1991 začela zasedati mednarodne mejne prehode in s tem zadržati Slovenijo v Jugoslaviji. Desetdnevna vojna se je končala 7. julija 1991, s podpisom sporazuma - Brionske deklaracije med slovensko in jugoslovansko delegacijo, ob posredovanju evropske diplomacije (predstavniki Evropske skupnosti: Jacques Poos, Hans van den Broek in Gianni de Michelis). Slovenija se je za tri mesece odpovedala nadaljnjim osamosvojitvenim ukrepom, ohranila pa je nadzor nad svojim ozemljem skupaj z zunanjimi mejami. Ker do izteka veljavnosti tega sporazuma, 8. oktobra 1991, ni bilo novega sporazuma med Slovenijo in Jugoslavijo, je obveljala mednarodna razsodba, da je Jugoslavija razpadla, Republika Slovenija pa je uveljavila samostojnost, 15. januarja 1992 pa tudi mednarodno priznanje. Prve večje ideološke razlike koalicije Demos so nastale zaradi načina lastninjenja in zakona o lastinjenju ter novo ustavo, ki je bila konec leta 1991 sprejeta. Zaradi nesporazumov v koaliciji Demos je nato aprila 1992 padla Demosova vlada Lojzeta Peterleta, novo, osemmesečno vlado široke koalicije (Liberalno demokratske stranke (LDS, prej Liberalne stranke - ZSMS), Socialistične stranke, prenovljenih komunistov in polovice Demosovih strank) pa je nato sestavil predsednik LDS, dr. Janez Drnovšek, ki pa je nato sprejela zakon o lastninjenju. Razpad prve DEMOS-ove vlade je usodno porinil voz slovenske zgodovine nazaj v vladavino tistih, ki so dolga desetletja kršili človekove pravice, imeli polne zapore in na vesti nekaj 10 000 izvensodno pobitih Slovencev in Slovenk. Slovenija si bo še težko kdaj opomogla od vldavine boljševističnih in balkanskih potomcev (1992-2004), saj je zapadla pod popoln vpliv balkanskih manir, kulture, vrednot kruha in iger in v manipulacijo glede lastne zgodovine in kulture. Medijsko se sploh ni izvila iz totalitarnega sistema. Mediji še zmeraj poudarjajo tujo državo Jugoslavijo, Tita, ne obsodijo povojnih pobojev, taborišč in nasilja nad državljani, ohranjajo in celo stopnjujejo pritisk tuje kulture bratstva in enotnosti, ki k nam prinaša samo še balkansko umetnost in glasbo, vse kar je slovensko pa počasi izginja. Mediji se iz slovenske umetnosti celo norčujejo in poudarjajo balkanski melos. Slovenskih filmov skoraj ni več, razen nekih čudnih koprodukcij, ki so vezane na Balkan. Vse teži k temu, da se večinoma poudarja in dela reklamo (na RTVS, A-kanalu, POPTV) za super doživetja v Srbiji itn (najboljše zabave, novoletna srečanja so samo na Balkanu, v Srbiji ali srbskih lokalih), vse ostale države (Češka, Slovaška, Madžarska, Francija itn) in tudi Slovenija, pa so medijsko zamolčane. Mednarodno mediji tiho (med vrsticami) podpirajo teroriste, Kitajce, ki uničujejo Tibet, Ruse, ki uničujejo Čečene, na drugi strani pa vsak dan enormno krtizirajo zahodni svet, ZDA v Iraku, Afganistanu. Seveda ne gre podpirati vojne in ZDA v Iraku, a kaj ko na drugi strani grehov - genocidov - zastrupitev s strani Rusov, Kitajcev itn, skoraj medijsko ni opaziti. Vse je skoraj enako kot leta 1980. V športu je tako, kot da bi poslušali nekdanjo jugoslovansko ligo v košarki, a uspehi slovenske, če je sploh še slovenska, košarke, so zmeraj slabši. Slovenski tradicionalni športi, ki so nam v zgodovini prinesli največ uspeha, se potiskajo na rob, finančno in medijsko. Težko se bo pobrati- tisti del DEMOS-a, ki je razbil prvo svobodno vlado 1992, je morebiti naredil Sloveniji več škode kot vsa revolucija in okupator, v in po drugi vojni. Tako se danes kažejo posledice. Borci za osamosvojitev Slovenije umirajo in so pokopani v anonimnosti. Člane primorske organizacije TIGR (prvi bojevniki proti fašistični Italiji) pa so rzglasili celo za teroriste. Naš trud, sanje so bile izigrane. Po OZN predvidevanjih nam tudi demografsko kaže zelo slabo - leta 2025 bomno demografsko in s tem ekonomsko doživeli krah, če seveda ostanemu pri takem trendu upadanja rojstev.

  • Prva Slovenska vlada, 31. oktober 1918.

    http://www.muzejno-mb.si/maisterslo.htm

    Uradni list o imenovanju prve Slovenske vlade, 31. oktober 1918.

    Člani prve slovenske vlade, 31.10.1918. Levo zgoraj je pisatelj Ivan Tavčar, na sredi zgoraj je Josip vitez Pogačnik, prvi predsednik slovenske vlade v Ljubljani, v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (SHS). Takrat še ta država ni bila združena s kraljevino Srbijo, ki je SHS pridobila 1. decembra 1918 (slovenski politiki so bili v tujini in Slovenija je spet bila izigrana), kot vojni plen na zahtevo Francije, Anglije itn, držav, ki SHS brez Srbije niso hotele priznati. Ostali člani vlade so razvidni iz uradnega lista nad to sliko. Slovenska vlada je delovala do julija leta 1921, ko jo je velikosrbska politika ukinila. Leta 1923 je bil upokojen še general Rudolf Maister, skupaj s starejšimi častniki, ki so prej služili v avstro-ogrski vojski in so se borili za slovensko severno mejo, čeprav je bil star šele 49 let. Tako so Slovenci počasi izgubljali moč, vse do leta 1991. Nobena oblast nas ni hotela izpustiti iz Jugoslavije, zato je bila leta 1991 potrebna vojna. To, da smo imeli republiko ali banovino, je bilo tako in tako določeno z administrativnimi mejami, ki niso pomenile nič drugega kot upravne enote (tipičen je primer izgube Savudrije, Kardelj je celo zapisal, da smo pravico do samoodločbe že porabili, ve se pa kdo je bil Kardel). Tako kot so baltske države imele v Rusiji za časa komunizma status republik in so postale svobodne šele, ko so ruski komunistični okupacijski tirani propadli. Enako velja za Slovenijo. Večina, ki govori, da so se tudi povojne oblasti borile za samostojno državo, govori proti zgodovinskim dejstvom in arhivom. Vsak poskus je bil zatrt, zadnji pred letom 1991 je bil poskus Staneta Kavčiča (60-a leta), ki so ga odstavili in osamili. Mitja Ribičič (skupaj z vrlim Titom) pa mu (nam) je vzel skoraj ves denar za slovenski cestni križ in ga je podaril "bratskim" republikam. Še danes se ubadamo s cestnim križem, zdravstvo pa nam propada. To da so bivši oblastniki imeli raje Jugoslavijo kot Slovenijo, kaže jugonostalgija, ki jo prav ti bivši politiki na veliko propagirajo (mediji so polni balkanskega melosa, Tita, hkrati pa omalovažujejo osamosvojitev) in še danes zvračajo vse kar diši po slovenski kulturi in državi, sprejmejo samo toliko slovenstva kolikor ga nujno formalno morajo (proslavice, pa še te s čudno koreografijo).


    General Rudolf Maister spremlja mimohod svojih čet pred mariborskim gradom ob proslavi zedinjenja 15. decembra 1918. Takrat še ni vedel, kaj nas čaka, njega so čez nekaj let upokojili, ukinili slovensko vlado, razsformirali vojsko itn. Po drugi vojni pa so še tistih nekaj spomenikov generalu Maistru odstranili, ponovno smo jih dobili šele v samostojni Sloveniji po letu 1991 (in to z veliko muko), kar kaže na značaj povojne oblasti (1945-1991 logično še od 1992 - 2004), ki nikakor ni delala za samostojno Slovenijo in je resnične domoljube namerno brisala iz zgodovinskega spomina Slovencev. Zanimivo je tudi podpisovanje peteciji za razorožitev Slovenije, spomladi leta 1991, malo pred vojno za Slovenijo (junij - julij 1991), ko so stari politiki hoteli Slovenijo razorožiti - po tem scenariju ne bi bilo osamosvojitve in bi danes bili še bolj v balkanskem kotlu kot smo že zaradi jugonostalgije in realne moči takratnih obveščevalnih služb, ki jih nihče ni ukinil. Mnogi, ki si danes lastijo osamosvojitev, so leta 1991 pisali, da nismo šli na plebiscit zato, da bi se odcepili - to je bila prava izdaja. Takrat so nekateri (Janez S., Kreft itn) celo pisali, da se Slovenije ne sme osamosvojiti, saj smo fašistoidni. Vse se najde v časopisih, če nam že perejo glave in brišejo zgodovinski spomin, a resnice se ne da tako enostavno pozabiti in odstraniti. Če se pa že briše vse, pa nekaznovani zločini iz preteklosti nezavedno bremenijo še naše potomce. To se dogaja sedaj nam in tudi Italija danes neutemeljeno steguje roke po naši zemlji, ker nikoli sama in svet ni obračunal z njenim krutim nečloveškim fašizmom. Zahodni politiki končno danes priznavajo, da so sokrivi za trpljenje malih narodov po drugi svetovni vojni, saj so z jaltskim sporazumom (Rusija, Anglija, ZDA), te male narode porinili v komunistični blok. Jaltski sporazum ni daleč vstran od sporazuma (je nadaljevanje) med Hitlerjevo Nemčijo - Stalinovo Rusijo (The Ribbentrop-Molotov Pact, podpisan 23. avgusta 1939 - http://www.geocities.com/iturks/html/ribbentrop_molotov_pact.html). Vemo, da je kmalu sledila vojna za razdelitev Poljske, Ruski napad na Finsko, Ruska zasedba baltskih držav (april 1940), Hitlerjev napad na Francijo itn. Glej tudi: http://www.s-3gim.mb.edus.si/timko1/2e2002/Estonija/zgodovina/zgodovin.stran.htm.


    Razglasitev Države SHS, takrat še brez Srbije, ljudje so veseli, med zastavami pa ni nobene Srbske (takratne kraljevine), kar kaže, da ni bilo želje po združitvi s Kraljevino Srbijo, in da je Evropa na silo združila Kraljevino Srbijo s SHS. Posledic take nasilne združitve najbrž nikoli več ne bomo odpravili.



    Ustanovitev slovenske vlade v Ajdovščini 5. maja 1945. Vlada, ki bi lahko prišla v zgodovino kot relativno pozitivna, a kaj ko ni preprečila povojnih revolucionarnih izvensodnih pobojev civilistov in domobrancev, in je naredila korak nazaj, ker ni dovolila parlamentarne demokracije. Bila je tudi podrejena revolucionarni vladi Tita in Moskve (krvnika Stalina). Stalin je izjavil, da je živ človek problem, mrtev pa ne - sklical je tudi prvo srečanje ruskih (sovjetskih) pouličnih pevcev in nato hinavsko dal vse pobiti. Rusi pravijo, da je Stalin bil hujši od Hitlerja, saj je Hitler pobijal predvsem tuje narode, Stalin pa tudi lastne državljane (recimo 8 milijonov ruskih kmetov, mnogo oporečnikov je umrlo v taboriščih). Hitler je bil Stalinov učenec, zaveznik in sta skupaj napadla Poljsko itn. Stalin je oskrboval Hitlerja pri napadu na Francijo. Na koncu ga je Hitler napadel, a to Stalinovih zločinov in dvojne morale ne zmanjšuje, saj je še med vojno in po vojni delal hude zločine proti človeštvu. Redki preživeli židje iz nemških nečloveških genocdnih taborišč, so raje, na koncu vojne, bežali proti nemčiji in na zahod, kot da bi dočakali Stalinovo vojsko, ki je tudi pobijala žide. Tudi komunistično gibanje, ki je ustanovilo vlado leta 1945, je najprej, leta 1941, ustanovilo protiimperialistično fronto (PIF) in se ni borilo proti okupatorju, TIGR pa je to počel že ves čas, a ga niso marali v PIF in tudi pozneje ne v OF.


    DEMOS-ova vlada 1990, prve svobodne volitve po letu 1941. Lojze Peterle je postal predsednik vlade 16. maja 1990. Volitve so bile 8. aprila 1990.
    Prva demokratično izvoljena vlada je štela 27 ministrov in ministric, in sicer: predsednik vlade (tedaj izvršnega sveta) je bil Lojze Peterle, podpredsednik za družbene dejavnosti Matija Malešič, za varstvo okolja in regionalni razvoj Leopold Šešerko, za gospodarstvo pa Jože Mencinger. Notranji minister (tedaj sekretar) je bil Igor Bavčar, za finance Marko Kranjec (nasledil ga je Dušan Šešok), za ljudsko obrambo Janez Janša, za pravosodje in upravo Rajko Pirnat, za mednarodno sodelovanje Dimitrij Rupel, za zdravstveno in socialno varstvo Katja Boh, za drobno gospodarstvo Viktor Brezar in za kulturo Andrej Capuder. Sekretar za borce in vojaške invalide je bil Franc Godeša, za zakonodajo Alojz Janko, za varstvo okolja in urejanje prostora Miha Jazbinšek, za trg in splošne gospodarske zadeve Maks Bastl, za promet in zveze Marjan Krajnc, za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Jožef Jakob Osterc, za informiranje Stane Stanič, za turizem in gostinstvo Ingo Paš, za delo Jožica Puhar, za industrijo in gradbeništvo Izidor Rejc, za raziskovalno dejavnost in tehnologijo Peter Tancig, za energetiko Miha Tomšič, za družbeno planiranje Igor Umek, za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo Peter Vencelj, za vprašanja Slovencev po svetu ter italijanske in madžarske narodnosti v Sloveniji pa Janez Dular.

    Prva demokratična vlada se setane vsako leto, na sliki so udeleženci srečanja leta 2005.

    Glej tudi


  • Govor predsednika Vlade RS Janeza Janše Četrtek, April 28 2005 (nelektorirano) Odporništvo je ohranilo Slovence kot narod Spoštovani veteranke in veterani, ekselence, dragi rojaki! Duh odporništva, samoobrambe je bil med Slovenci vselej živ. Tako kot pri številnih drugih narodih je bil odpor oziroma samoobramba del naše nacionalne identitete, ki nas je na tem prepišnem delu Evrope, preko katerega so se selila ljudstva in številne vojske, tudi ohranil. Slovenci smo morali v zgodovini nepopustljivo braniti svoje temelje: ozemlje, premoženje in jezik kot osnovo svoje lastne kulture. Svoje odporništvo so naši predniki izkazali v času turških vpadov in še mnogokrat kasneje v zgodovini. Tudi v nepopustljivemin hrabrem boju Slovencev na soški fronti med prvo svetovno vojno vidijo mnogi zgodovinarji predvsem željo braniti svojo domovino. Dejansko je vsa slovenska zgodovina eno samo narodno odporništvo, kajti le zaradi njega smo se lahko ohranili, čeprav nam je grozilo izginotje. Slovenci, če odmislimo Mohorjevo družbo in Slovensko matico ter nekatera njim podobna kulturna podjetja, skoraj vse do leta 1918 nismo imeli nobene osrednje organizacije, ki bi skrbela za vse Slovence. Pa vendar je bil dosežen že do začetka 20. stoletja zavidljiv kulturni razvoj. In kultura je bila temeljna podlaga vseh pomembnejših odporniških podjetij v naši zgodovini. Zakonsko podlago državnega praznika dneva upora proti okupatorju je določil zakonodajalec, prvi demokratično izvoljeni slovenski parlament, zakon pa je leta 1991 predlagala prva slovenska demokratično izvoljena vlada.V zakonu je 27. april, ki se je v enopartijskem času praznoval kot dan OF, opredeljen kot dan upora proti okupatorju. V obrazložitvi in razpravi o Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih je vlada poudarila, da je ta praznik namenjen počastitvi slovenskega odporništva skozi zgodovino, še posebej pa v svojem sporočilu nosi obeležje protifašističnega boja. V postopku sprejemanja je bil oblikovan tudi predlog, da bi bil 27 april še naprej dan OF, vendar je bil tak predlog z veliko večino zavrnjen. In kasneje nikoli več ni bil formalno ponovljen. Širša podlaga praznika je bila v javnosti sprejeta z velikim soglasjem, ker neupravičeno ni izključevala nikogar. In to kljub temu, da so v posamičnih letih državne proslave skušale ožiti njegovo zakonsko vsebino. Ker praznik še posebej v svojem sporočilu nosi obeležje protifašističnega boja, za njegovo počastitev ni bolj primernega kraja, kot je mesto današnje prireditve. Danes je prvič po 64 letih tu na Mali gori nad Ribnico državna prireditev. Nikoli doslej je še ni bilo. Bile so samo društvene in občinske. Čeprav je ravno tukaj potekal prvi oboroženi spopad na slovenskem ozemlju med protifašističnimi uporniki narodnoobrambne organizacije TIGR in okupacijskimi silami po kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske. Slovenci ali bolje slovenski Primorci so ves čas fašizma dokazovali svoj odpor. V teh prizadevanjih se je v vojaškem pogledu najvišje povzpel TIGR, katerega pripadniki in simpatizerji pomenijo najstarejše oborožene protifašiste v Evropi. Poleg njih se je treba spomniti še duhovniške organizacije Društvo svečenikov sv. Pavla, ki je ogromno naredila za obrambo slovenstva na kulturnem področju. Prizadevanja Primorskih Slovencev so uživala moralno inmaterialno pomoč tudi pri številnih organizacijah in posameznikih v jugoslovanskem delu Slovenije in celotni takratni državi, še zlasti pa med primorskimi emigranti. Slovenski antifašizem torej ni iznajdba leta 1941 oziroma takrat ustanovljene Antiimperialistične oziroma kasnejše Osvobodine fronte, ampak je bistveno starejši. Praktično je bil del politične in narodne zavesti vseh takratnih Slovencev. Znameniti angleški zgodovinar A.J. P. Taylor je zapisal da so bili Slovenci po zaslugi TIGRA prvi zavezniki Velike Britanije v II. svetovni vojni. Dejansko je bil njihov boj na Mali gori 13. maja 1941 prvi oboroženi spopad Slovencev z okupatorji. To dejstvo je tiste, ki so hoteli monopolizirati slovensko odporništvo ne glede na zgodovinska dejstva motilo ves čas po II. svetovni vojni. Tigrovci so bili dejansko zamolčani. Polno priznanje jim je dala šele samostojna slovenska država. Tudi današnja državna proslava na tem mestu je del naporov, da se popravi zgodovinska krivica. Protiimperialistična fronta, ki je bila ustanovljena 26. aprila 1941 in ki se je šele kasneje preimenovala v Osvobodilno fronto, je dejansko nastala v duhovnem in političnem ozračju nemško-sovjetskega pakta iz leta 1939. Pri glavnih pobudnikih in organizatorjih ni izhajala iz načelnega antifašizma in antinacizma, ampak iz prepričanja nujnosti spopada imperialističnih taborov. Ker osnovni cilj protiimperialistične fronte ni bil narodnoobrambni, med ustanovne skupine nikoli niso povabili organizacije TIGR. Ključni problem PIF, kasnejše OF je monopolizacija narodnoobrambnega boja, ki jo je OF formalno potrdila 16. septembra 1941, ko je vse, ki niso bili pripravljeni priznati njenega, to je komunističnega vodstva, označila za izdajalce slovenskega naroda. Nobena demokratična stranka ali vlada ne more pristati na posebna ideološka tajna nagla sodišča, kjer so bili obsojenci ustreljeni brez pravice do zaslišanja in pritožbe. V tej monopolizaciji narodnoodporniškega gibanja se OF bistveno loči od večine zahodnoevropskih odporniških gibanj. Slovenska država v imenu boja proti okupatorju ne more pristati na kršitve mednarodnih standardov vojnega prava in civiliziranih pravnih načel, ki tudi v vojnem času zagotavljajo, zlasti civilnemu prebivalstvu pravico do življenja, do osebne nedotakljivosti, verske in osebne svobode, nepristranskega sojenja in pravico do poštenega postopka ter privatne lastnine. Ta načela in pravila obvezujejo tako okupatorja kot upornike proti njim. Zavoljo zgodovinske resnice ter nekaterih dvomov in skušnjav, ki se ponovno pojavljajo v nekaterih krogih v naši soseščini, moramo ponovno poudariti, da jetemelj vsega zla, ki se je med drugo svetovno vojno in takoj po njej zgodilo v Sloveniji, tuja okupacija. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne strahotnih žrtev, ne državljanskega spopada, ne fojb in drugih medvojnih in povojnih zločinov. Tuja okupacija je šele ustvarila podlago za strahote, ki so usodno zaznamovale slovenski narod. V času, o katerem govorimo, se je v razponu polovice desetletja zgodilo toliko zla, ki ga nikoli ne bi smelo biti, da posledice zdravimo še danes. Vsaka vojna je nesreča in prinaša s seboj trpljenje. Toda v času, o katerem govorimo, so se na slovenskem ozemlju zgodile stvari, ki se v človeški civilizaciji ne bi smele zgoditi: 1.Fašistični in nacistični okupator je s kršenjem mednarodnih vojnih konvencij, streljanjem talcev, uničevalnimi taborišči, množičnim preseljevanjem in genocidno politiko ustvaril razmere, ki posameznikom v mnogih primerih niso dopuščale nobene dobre izbire. 2.Komunistična partija je po navodilih iz Kominterne in preko OF pod smrtno kaznijo prepovedala odpor proti okupatorju izven OF ter skušala izenačiti domoljubje s tujo ideologijo, nato pa je VOS OF do konca julija 1942 pod različnimi pretvezami brez kakršnihkoli sodnih postopkov postrelila na stotine Slovencev. 3.Protikomunistična stran je prisegla zvestobo okupatorju, česar moralno ni mogoče z ničemer opravičiti. 4.V drugi polovici vojne sta tako komunistična kot protikomunistična stranzagrešili vrsto zločinov nad posamezniki, sonarodnjaki, ki se niso mogli braniti. 5.Že po končanih spopadih in vojni je zmagovita stran izvedla množičen poboj vojnih ujetnikov različnih narodnosti, pa tudi številnih civilistov. Demokratična Slovenija kot del združene demokratične Evrope, ob vsem spoštovanju do resničnega antifašizma in odporništva, ne more pristati niti na poskuse njegovega omaloževanja niti na njegove zlorabe za cilje totalitarizma, saj bi se s tem odpovedala tistim načelom, na katerih sloni samostojna demokratična Republika Slovenija, pa tudi EU. Za boj proti okupatorju ni bistveno politično prepričanje udeležencev.In pri veliki večini posameznikov, ki so odšli v partizane, politični motiv ni bil prevladujoč. Zato velika večina borcev NOB ne nosi odgovornosti za številne napake in zločine vodstva OF, saj so bili pogosto prav oni njihova prva žrtev. Za demokratične, evropsko usmerjene posameznike in politične stranke ni in ne more biti problematičen boj proti okupatorju in še manj sodelovanje z zavezniki, ki so partizansko odporništvo priznali kot del antihitlerjevske koalicije, ampak vse tisto, kar je na obeh straneh doma onemogočilo dejanski enotni vsenarodni odpor proti okupatorju. V opisanih razmerah veličina dejanj pripadnikov TIGRa še posebej izstopa. Bili so odločni za boj, pripravljeni na žrtve, toda držali so se evropskih civilizacijskih norm. V boju so se izogibali civilnim žrtvam. Leta 1938 niso izvršili atentata na Mussolinija, ki so ga dobro pripravili, ko je prišel v Kobarid, ker bi morali žrtvovati tudi skupino šolskih otrok. Njim cilj ni posvečal sredstev. Bili so patrioti. Pripadniki TIGRa, ki so živeli v Sloveniji, so bili po italijanski okupaciji Dolenjske in Notranjske tisti Slovenci, ki so se prvi z orožjem spopadli z oboroženim okupatorjem. Do prvega spopada pripadnikov organizacije TIGR je prišlo tu, na Mali gori, 13. maja 1941. Sem so se kmalu po okupaciji umaknili tigrovci Tone Majnik, Ferdo Kravanja ter vojaški voditelj TIGRa Danilo Zelen. Ko jih je izsledila italijanska patrulja, so se z njo junaško spopadli. Danilo Zelen je bil hudo ranjen in si je sam vzel življenje, da ne bi padel v roke sovražniku. Kravanjo, hudo ranjenega so Italijani ujeli, Majniku pa je že vklenjenemu kasneje uspelo pobegniti. Za ta junaški spopad se je kmalo zvedelo po Sloveniji in to je med Slovenci dvigovalo uporniškega duha. Anton Majnik je nato skupaj s tigrovcema Tonetom Černačem in Justom Godničem na tem območju organiziral prvo partizansko enoto, Ribniško četo. Ob ustanovitvi 1. julija 1941 je štela 14 bojevnikov. Enota je bila ustanovljena štiri dni prej, preden je KPS izdala poziv na vstajo. Vodstvo KPS je kmalu v četo poslalo komisarja, ki je zahteval, da prisežejo Stalinu, Tigrovci pa so se tej zahtevi uprli, češ da so že prisegli organizaciji TIGR in boju za združitev Slovencev. Iz Ljubljane je nato prišel član vodstva komunistične partije dr. Aleš Bebler in zamenjal komandirja čete tigrovca Toneta Černača. Tigrovci so zaradi teh nesporazumov odšli iz Ribniške čete in se pridružili drugim partizanskim enotam, vendar tam niso dosegli vidnih funkcij. Večina jih je kasneje v boju padla, Majnik v ne povsem pojasnjenih okoliščinah. Kljub 15 letni tradiciji in izkušnjam iz protifašističnega boja TIGRa nikoli niso vključili v OF.Prvi oboroženi spopad Tigrovcevs fašističnimi okupatorji pa je bil večino časa po drugi svetovni vojni pri nas zanemarjen. Za dan upora oziroma dan vstaje in republiški praznik pa je bil v Socialistični republiki Sloveniji kot posmeh resnici izbran dogodek 22 julija 1941, v katerem sploh ni šlo za spopad z okupatorjem, ampak za obračun med Slovenci. Spoštovani! Zaradi vsega naštetega smo še posebno zahvalo dolžni združenju TIGR, Ribniški in primorskim občinam, ki so postavili pomnik Danilu Zelenu in sobojevnikom ter ta pomembni dogodek pomagale trgati iz pozabe. Hvala tudi vsem zgodovinarjem in publicistom, ki ste pisali o TIGR-u in negovali pozitivno izročilo najstarejšega odporništva proti fašizmu v Evropi. Danes je državni praznik - dan upora proti okupatorju. Danes se spominjamo vseh neštetih generacij rojakov, naših prednikov, katerih pogum je vgrajen v temelje našega nacionalnega obstoja in naše državnosti. Spominjamo se vseh, ki so v stoletjih viharne slovenske zgodovine branili svoja ognjišča, svoje domačije in domovino, kot so jo vsakokrat prepoznavali in čutili. Še posebej se spominjamodolgoletnega odpora proti fašizmu, ki so ga izvajali pripadniki TIGR-a, njihovih žrtev za svobodo slovenskega primorskega človeka, Bazoviških junakov, Danila Zelena in sobojevnikov. TIGR je bil prvi upor zoper fašizem v Evropi in je bil čista rezistenca za preživetje pred rasističnim zavojevalcem, ki je v času sicer mednarodno priznane okupacije Primorske po prvi vojni skušal deželo etnično poenotiti in očistiti. V tem smislu je TIGR čisto uporništvo, predpartizanstvo, pomembno za obstoj Primorcev in Slovencev. TIGR je tisto, kar bi bilo partizanstvo brez komunistične prevlade slovenskega upora zoper okupatorja. Tako pa smo dolžni upor, rezistenco, ali pa partizanstvo v svoji čisti uporniški obliki, ločevati od revolucije in revolucionarnega nasilja. In danes se spominjamo poguma slovenskih partizanov, ki so se odločili za upor iz iskrenega domoljubnega prepričanja, nekateri tudi iz iskrenega domoljubnega in socialnega prepričanja in vere v boljšo bodočnost. Partizanstvo, kot upor zoper zavojevalca in zoper okupatorja našega lastnega ozemlja, je pozitivna vrednota, vredna spomina in ta spomin je neločljiv del današnjega državnega praznika. Danes, na dan odpora proti okupatorju, se spominjamo tudipripadnikov slovenske nacionalne ilegale, ki se je v prvih letih druge svetovne vojne kot takrat še del legalne jugoslovanske vojske kljub ogroženosti z dveh strani borila proti fašističnemu okupatorju. In spominjamo se pripadnikov slovenske TO in slovenskih policistov, ki so leta 1991 v vojni za Slovenijo izbojevali zmago proti JLA, zadnjemu okupatorju, ki je z orožjem ogrožal naša ognjišča. To je bilo odporništvo, ki ni delilo, ampak nas je povezalo. Prav enotnost, ki smo jo Slovenci ter državljanke in državljani Slovenije dosegli v času slovenske pomladi, v času plebiscita za samostojno Slovenijo in v času vojne za Slovenijo, je tisti trdni temelj, na katerem lahko gradimo našo pot navzgor. Z njim smo v praksi že dodobra presegli stare delitve. V tem usodnem času smo bili povezani na osnovi skupne pripadnosti domovini in temeljnim demokratičnim vrednotam. Bolj bomo poudarjali ta čas, v katerem smo bili enotni in povezani, manj bo prostora za nesmiselne in škodljive stare delitve in razdvajanja. In manj bo možnosti, da se tragedija, ki je doletela Slovenijo sredi prejšnjega stoletja, v kakršnikoli obliki ponovi. Spoštovani! Obstajajo večji narodi od nas, pa nimajo lastne države. Tudi v Evropi in celo znotraj EU živijo večji narodi, pa njihov jezik ni uradni jezik EU. Obstajali so številni narodi, večji in močnejši od nas, a jih danes ni več. Nihče več ne govori njihovega jezika, njihovi groboviso žal pozabljeni in njihovo dediščino najdemo le še po redkih muzejih. Slovenci pa smo stali in obstali, kot je preroško zapisal Trubar. Kljub temu, da ni bilo lahko in kljub temu, da se je naše narodnostno ozemlje močno skrčilo. Zato je prav, da ob tem, ko se spominjamo uporništva naših prednikov v viharni zgodovini, hkrati izrazimo globoko hvaležnost za njihov pogum in žrtve. Kajti z njimi smo se ohranili kot narod, se kot narod razvili in po vojni za Slovenijo in osamosvojitvi povezali z drugimi evropskimi narodi. Dolžni smo jim hvaležnost, kajti pred našo in naslednjimi generacijami je dobra prihodnost. Slovenci živimo danes v času, ki si ga je želel in tudi preroško napovedal že naš največji pesnik France Prešeren v svoji Zdravljici, ki je danes naša državna himna. »Da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!« Danes celoten slovenski narod, doma in po svetu, živi v svobodi. In Slovenci prvič v zgodovini nismo neposredno ogroženi od svojega sosedskega in širšega okolja. To širše okolje nam še nikoli doslej ni bilo tako naklonjeno. EU kot ne samo ekonomski in politični, ampak tudi kot mirovniški in spravniprojekt je tu. Smo njegov del in v tem duhu ravnajmo tudi doma. Iskrene čestitke ob državnem prazniku, dnevu slovenskega odporništva, dnevu upora proti fašizmu in dnevu upora proti okupatorju.


  • Deseta obletnica imenovanja prvega pooblaščenega predstavnika Republike Slovenije v tujini


  • SLOVENIJA V INTERNETU - itn

  • http://193.2.236.95/mma-upv.nsf/OC/0505091611580/$file/dato3_09maj05_govor_pv_v_cankarjevem_domu_46a.pdf
    Govor Janeza Janše, 9.maj 2005
    Na koncu je požel velik aplavz.
    Naslov: Gregorčičeva 20, 1000 Ljubljana, Slovenija ? Telefon 01 478 1000 ? Telefaks 01 478 1721 Nelektoriran govor predsednika Vlade RS Janeza Janše (velja govorjena beseda) Spoštovani gospod predsednik republike, Spoštovani gospod predsednik državnega zbora, ekselence, veteranke in veterani, gospe in gospodje, državljanke in državljani, dragi rojaki. Šestdeset let je minilo od konca druge svetovne vojne v Evropi. Od vojne, kakršne dotlej še ni bilo in ki ji tudi kasneje ni sledilo nič enakega. 60 let je minilo, grozote te vojne pa še vedno niso pozabljene, žrtve še niso do konca preštete in nekateri vzroki, ki so privedli do nje, še vedno niso povsem odpravljeni. Ta vojna je zaznamovala svet, močno v vseh pogledih vplivala na življenje v vseh 60 letih od svojega konca ter med ljudi vnesla delitve, ki marsikje še vedno niso presežene. Zlo nacizma in fašizma, ki je spočelo to vojno, je bilo po dolgotrajnem boju in desetmilijonskih žrtvah poraženo. A mnoge posledice so ostale. Druga svetovna vojna je delila. Na agresorja in žrtve. Na tiste, ki so agresijo izvajali ter tiste, ki so se pogumno uprli. Na one, ki so brezmočno čakali vdani v usodo in one, ki tega niso mogli ali hoteli in so prisilno ali prostovoljno sodelovali z agresorjem. Vojna je delila na tiste, ki so se nacizmu in fašizmu uprli zaradi želje po svobodi in na tiste, ki so upor ponekod izkoriščali za prevzem oblasti. Na globalni ravni so bile stvari bolj ali manj jasno razdeljene, dobro in zlo bolj ali manj jasno opredeljeno. Tudi med večjim in manjšim zlom je bilo enostavno ločiti in na tej podlagi so se oblikovala globalna zavezništva. A na ravni posameznika in osebnih človeških usod vojna ni le delila, ampak je ponekod tudi pomešala strani, pomešala dobro in zlo do nerazpoznavnosti in mnogim posameznikom ni pustila nikakršne dobre izbire. Aroganca nekaterih, ki danes na obeh polih totalitarnih skrajnosti z veliko lahkoto govorijo o krutih usodah posameznikov in celo opravičujejo zločine proti človeštvu, je zato cinična in nevarna. Tuja okupacija in vse, kar ji je v letih vojne na naših tleh sledilo, je močno prizadela tudi Slovence. Nacionalsocialistični projekt novega reda je zapisan v zgodovino po grozljivem dejanju, genocidu nad narodi, ki jih je imel za nevredne, predvsem pa po grozljivem holokavstu nad Židi. Za manjvredne je razglasil tudi Slovence in jih zapisal uničenju. Z množičnimi preseljevanji, koncentracijskimi taborišči: Gonarsom, Rabom, Tržaško Rižarno, Dachauom, Auschvitzom in drugimi, streljanjem talcev, prisilnim delom, prisilno mobilizacijo v tujo vojsko in drugimi kršitvami vojnega prava ter osnovnih načel humanizma je to uničevanje tudi fizično izvajal. Naši sonarodnjaki so se fašizmu in nacionalsocializmu povsem legitimno uprli z orožjem. Prvi so se z oboroženim bojem fašistični nasilni raznorodovalni politiki uprli pripadniki narodnoobrambne organizacije TIGR. Glavno težo spopada z okupatorjem na naših tleh pa so nosili partizani, ki so bili kot del zavezniških sil formalno priznani še pred koncem vojne s sporazumom Tito – Šubašič. Neposredna dolgoročna posledica tega odpora je osvoboditev večjega dela Primorske, ki je bil po končani vojni ponovno vrnjen matični domovini. Ko se je vojna končala, delitev ni bilo konec. Kot vsaka vojna, je tudi ta prinesla najprej delitev na zmagovalce in poražence. Nato pa so se razdelili še zmagovalci in sicer na demokratične države z ekonomsko in politično svobodo, spoštovanjem Naslov: Gregorčičeva 20, 1000 Ljubljana, Slovenija ? Telefon 01 478 1000 ? Telefaks 01 478 1721 človekovih pravic in svobodnimi volitvami na eni ter na države enopartijske vladavine in planskega gospodarstva brez svobodnih volitev na drugi strani. Čez Evropo se je spustila železna zavesa. Od takrat naprej so celo konec druge svetovne vojne v Evropi vojni zavezniki praznovali različno: zahodni 8 maja, vzhodni pa 9 maja. Nato so se najprej spravili demokratični zmagovalci in nove demokracije v državah poraženkah. V svobodnem delu Evrope so se demokratične države začele povezovati v Evropske skupnosti in zvezo NATO. To ni bilo povezovanje med zmagovalci in zavezniki v 2. svetovni vojni, kot se velikokrat napačno omenja pri nas, temveč povezovanje držav, v katerih je vladala politična svoboda in kjer so branili enake vrednote. Na spravo med nekdanjimi zmagovalci pa smo morali čakati vse do simboličnega padca Berlinskega zidu. Letos v Evropi slavimo šestdesetletnico konca 2. svetovne vojne in zmage nad fašizmom in nacionalsocializmom. Najpomembnejše dejstvo pri tem spominjanju je, da to enotno proslavljajo skupaj tako zmagovite države antifašistične koalicije kot poražene države. To je velik dosežek razvoja civilizacije, ki priča o neuničljivi želji človeka po svobodi, demokraciji ter o mednarodni pomiritvi in sodelovanju v drugi svetovni vojni na smrt sprtih držav. Nihče več si danes v demokratičnem svetu iz samega dejstva, da je bil zmagovalec, ne lasti nekih posebnih privilegijev in politične ali materialne rente. Zmagovalci in poraženci v drugi svetovni vojni so danes samo še zgodovinske kategorije. V zgodovinsko zavest pa se je vtisnila ocena, da sta bila fašizem in nacionalsocializem dva nedemokratična družbenopolitična sistema, ki sta s svojim totalitarizmom ogrožala osebno svobodo človeka, demokracijo in mirno sodelovanje med narodi. Širila sta nacionalno nestrpnost vse do rasistične blaznosti nacionalsocialistov in bila najhujša grožnja civilizaciji zahoda in sveta. Zaradi dogodkov med II. Svetovno vojno in po njej smo bili Slovenci kljub uvrstitvi na zmagovalno stran, zelo prizadeti in oškodovani. Okupacija je prinesla množične žrtve, siromaštvo, porušen je bil velik del industrijskih zmogljivosti in infrastrukture, zaradi monopolizacije odpora s strani komunistov ter prisege okupatorju na protikomunistični strani je prišlo do notranjih spopadov, usodnih delitev in množičnih zločinov nad civilnim prebivalstvom in vojnimi ujetniki med, predvsem pa po končani vojni. Takoj po vojni je bila razpuščena slovenska partizanska vojska. Ko so se po vojni razdelili zmagovalci oziroma medvojni zavezniki, smo pristali v nedemokratičnem, vzhodnem taboru. Jugoslovanska vojska je sestreljevala ameriška letala, a veliki brat Stalin, ki mu je množično prisegala nova elita, nas je kljub temu pustil na cedilu. Izgubili smo Trst, Gorico in Beneško Slovenijo, ker smo pri delitvi med zmagovalci pristali na napačni strani. O Koroški sploh ni bilo pogajanj. Demokratični del zavezništva ni želel prepustiti Trsta in Gorice komunističnemu bloku. Ponovno je preko stotisoč naših sonarodnjakov ostalo ločenih z državno mejo, ki je bila dolgo časa tudi meja železne zavese. Države, ki so bile na strani poražencev v 2. svetovni vojni, so pol stoletja pred nami postale članice EU in NATO. Mi smo zaradi prej omenjenih dejstev morali čakati na padec totalitarnih komunističnih režimov v Evropi in spravo med nekdanjimi zmagovalci, preden smo bili povabljeni v obe organizaciji. Še prej smo se morali z lastnimi močmi postaviti na lastne noge in se osamosvojiti. Naslov: Gregorčičeva 20, 1000 Ljubljana, Slovenija ? Telefon 01 478 1000 ? Telefaks 01 478 1721 Konec druge svetovne vojne je ne samo za zmagovito partizanstvo, ampak za velikansko večino Slovencev ne glede na vse pomenil svobodo in iskreno veselje ob pričakovanju, da je konec trpljenja in grozot. Toda Slovenski pesnik Oton Zupančič, ki je maja 1945 v Ljubljani pričakal partizanske zmagovalce z vznesenimi besedami Osvoboditeljem, je bil kmalu zatem prisiljen napisati pesem, v kateri pravi: Svobode naše jabolko se zlato nam zakotalilo je v kri in blato, in preden spet zasije v čisti slavi, vsi bomo blatni, ah, in vsi krvavi. Takoj po končani drugi svetovni vojni smo v Sloveniji ponovno dobili koncentracijska taborišča, tokrat komunistična: Teharje, Strnišče, Ferdreng in druga, prisilno delo, Goli otok, kolektivizacijo, kombinate, nacionalizacijo, neučinkovito plansko gospodarstvo, verbalni delikt, politično policijo, tajna sodišča in tajne uradne liste, usmerjeno izobraževanje, milijardne tuje kredite, ki jih še vedno vračamo, pa bone za bencin in visoko inflacijo. A tudi pospešeno industrijsko izgradnjo, obnovo porušene domovine, pozitivne socialne in zdravstvene reforme, dvig pismenosti, večjo enakopravnost med spoloma, v primerjavi z državami varšavskega pakta večjo svobodo potovanja v tujino, večjo stopnjo republiške avtonomije z ustavo iz leta 1974, delno pristojnost nad teritorialno obrambo, visoko stopnjo formalne zaščite delavskih pravic, manjše socialne razlike, a še vedno enopartijski režim, nizke plače in standard. Povprečna plača v Sloveniji pred drugo svetovno vojno leta 1938 je znašala približno 80% povprečne plače v sosednji Avstriji. Ob prvih svobodnih volitvah leta 1990, ki so označile konec enopartijske vladavine in kolektivizma v Sloveniji, pa je bila povprečna plača v Sloveniji le še 30% povprečne plače v sosednji Avstriji. 45 let po končani drugi svetovni vojni so ljudje v t.i. državah poraženkah, v katerih so načelno razčistili z odnosom do totalitarizmov, zaradi svobode gospodarske in politične pobude živeli trikrat bolje kot pri nas. Zaostanek smo po osamosvojitvi deloma odpravili, veliko dela pa nas še čaka. Pred žalostnim koncem SFRJ smo dobili še povampirjeno JLA, divji razpad nekdanje države – pa ob njem ponovno koncentracijska taborišča, etnično čiščenje, Srebrenico, desettisoče mrtvih, stotisoče beguncev, uničene usode, narode ustavljene v normalnem razvoju. Slovenci smo se vsaj ob koncu odločno in enotno uprli ponavljanju tragedije in pravočasno izstopili. Takrat smo kot narod dozoreli. Ob tem finalnem dogajanju je tudi zadnje slovensko komunistično vodstvo odigralo pretežno pozitivno vlogo, bilo je manj dogmatsko in bolj pragmatično kot enopartijska vodstva v drugih nekdanjih jugoslovanskih republikah ali večini držav vzhodnega bloka, kar je v usodnem času omogočilo oblikovanje potrebne nacionalne enotnosti. Glede vsega, kar se je dogajalo pred tem, še posebej pa glede dogodkov med in takoj po drugi svetovni vojni, obstajajo in bodo obstajala različna gledanja. Vendar pa glede tega v demokratični družbi ne bi smelo biti težav. Tako, kot smo politično in idejno različni, demokratični, bodimo taki tudi glede različnih pogledov na preteklost. Drugih rešitev ni. Očitno se bomo morali s tem navaditi živeti. Tako kot številni drugi narodi tudi mi ne bomo nikoli našli enotnosti v tisti preteklosti, ki nas je delila, ampak kvečjemu v tisti, ki nas je združevala, predvsem pa v sedanjosti in prihodnosti. To pa je tudi bistveno. Zgodovine se za nazaj tako ali tako ne da spreminjati, z njo se bodo še naprej ukvarjali zgodovinarji, odkrivali nove okoliščine in podrobnosti in osvetljevali doslej zamolčane dele. Tisti, ki takratnih časov, trpljenja in stisk nismo doživeli, jih Naslov: Gregorčičeva 20, 1000 Ljubljana, Slovenija ? Telefon 01 478 1000 ? Telefaks 01 478 1721 najbrž tudi ne moremo nikoli povsem razumeti. Kljub temu pa imamo pravico, da pričakujemo, da ta preteklost ne bo usodno ovirala naše prihodnosti in da se bomo vsi ravno v imenu skupne prihodnosti izogibali ravnanj, ki spravo ogrožajo. Z vidika sedanjih generacij je bistveno, da smo zmogli dovolj enotnosti, da smo se ob razpadu SFRJ odločili za samostojnost in kasneje za povezavo v EU in NATO. Drži trditev, da je trenutek največje slovenske enotnosti plebiscit za samostojno Slovenijo. V tem smislu bi veljalo ustrezno dopolniti ime državnega praznika Dneva samostojnosti. To je točka, ko se je za Slovence začela doba novega štetja. Zaradi te enotnosti, ki smo jo zmogli v najusodnejšem času, lahko danes tudi mi mirno in samozavestno gledamo v prihodnost. Danes je 9 maj, dan Evrope. Na ta dan je Schumann predlagal deklaracijo o Evropi. Na upanju, ki je vzklilo po koncu 2. svetovne vojne, pa tudi kot obramba proti totalitarnemu komunizmu, je začela nastajati Evropska zveza, demokratične države na obeh straneh Atlantika pa so se povezale v zvezo NATO. Da bi narodi, ki so bili nekoč zapleteni v svetovni spopad, v prihodnosti sodelovali, da se tragedija 2. svetovne vojne ne bi nikdar več ponovila in da bi se demokratične države varno razvijale. Slovenija je pred nekaj dnevi obeležila prvo obletnico članstva v EU. Ob tej priložnosti smo tako doma kot v drugih državah članicah med drugim poslušali številne kritike unije in dvome v njeno bodočnost, še posebej z vidika negotovosti glede ratifikacije evropske ustavne pogodbe v nekaterih državah članicah. Mnoge težave v delovanju unije so dejstvo in nekatere dvome delimo vsi. Ne dolgo tega smo od blizu spremljali nemoč EU pri zaustavljanju krvavih vojn na Zahodnem Balkanu. Brez posega ZDA in na koncu Nata bi se morija nadaljevala in tudi mi bi še vedno živeli v neposredni soseščini etničnih konfliktov. Vendar pa bi bilo iluzorno pričakovati, da bo mogoče tako vseobsežen projekt, kot je evropsko združevanje, izpeljati brez vsakih težav. EU se težav zaveda in išče nanje ustrezne skupne odgovore, kot je Bolonjski proces ali Lizbonska strategija, nenazadnje pa v največji meri prav nova Ustavna pogodba. Danes prav EU v največji meri zagotavlja mir in stabilnost v BiH in na Kosovu. Zato se mi zdi, da se prednosti Evropskega procesa premalo zavedamo. Verjamem, da je potrebno poudariti tudi dejstva, ki jih nedavno nismo veliko slišali. Nesporno je, da je danes EU najuspešnejši strateški politični projekt zadnjega stoletja in najuspešnejši primer mednarodnega sodelovanja in povezovanja v zgodovini človeštva sploh. Iz prvotnih 6 držav ustanoviteljic se je do danes razširila na 25 držav, 450 milijonov ljudi živi v združenih državah Evrope. Po goli učinkovitosti EU res zaostaja za ZDA in Japonsko, a smo kljub temu največja ekonomija na planetu. EU ustvari 10.500 milijard dolarjev bruto domačega proizvoda. Je največji notranji trg in vodilni izvoznik na svetu. Vendar pa o uspehu ne govorijo samo ekonomske številke. EU je danes tudi največji in najplodnejši prostor razprave o prihodnosti celotnega človeštva. Prostor, v katerem je zavest o soodvisnosti med ljudmi in soodvisnosti človeka in narave močno napredovala. Evropa je dosegla soglasje o trajnostnem razvoju, pomenu kvalitete življenja in solidarnosti. Dosegla je soglasje o priznavanju različnih identitet in kultur, soglasje o prednostih sodelovanja in doseganja soglasja. V EU imamo v primerjavi z drugimi razvitimi okolji na planetu najvišjo stopnjo pismenosti, najmanjšo stopnjo Naslov: Gregorčičeva 20, 1000 Ljubljana, Slovenija ? Telefon 01 478 1000 ? Telefaks 01 478 1721 revščine in kriminala, največ dni dopusta na leto in lahko pričakujemo najdaljšo življensko dobo na planetu. Prav sedanja generacija Evropejcev ima priložnost, da na teh temeljih dokonča evropsko združevanje in izpolni sanje, ki so jih položili v zibelko prvim evropskim povezavam očetje Evrope. Smer je prava in EU postaja neštetim posameznikom izven nje vzgled in vse bolj privlačen prostor v globalnem svetu. Zaradi svoje raznolikosti in sposobnosti razumevanja drugačnosti pa postaja najbrž tudi najboljši razpoložljivi odgovor na številne izzive globalnega sveta v 21 stoletju. EU se zaveda svoje planetarne odgovornosti. 100.000 pripadnikov mirovnih sil držav članic EU pomaga vzdrževati mir in stabilnost na različnih kontinentih, 70% vseh sredstev, namenjenih mednarodni pomoči in solidarnosti, prispeva EU. Slovenci smo prvič del tega velikega evropskega projekta. Projekt je tako velik in ima tako daljnosežne posledice, da so prvim poskusom upravičeno rekli ne Evropska unija, temveč Evropske sanje. Vsake sanje za uresničitev potrebujejo najprej upanje in vero v uresničitev. Optimizem torej. Tako v naši domači kot nasploh v Evropski zgodovini je bilo toliko propadlih poskusov, toliko pepela od neuspelih sanj, toliko razočaranj, da je bil optimizem dolgo časa, še posebej v nekdanji vzhodni Evropi, redka dobrina. A sedaj skupaj z novimi generacijami raste. Težke preizkušnje, ki so jih v Evropo 20 stoletja prinesli vojne in totalitarizmi, pa so nas naredile tudi močnejše, modrejše in bolj občutljive za nesreče drugih. Na začetku sem dejal, da nekateri vzroki, ki so privedli do druge svetovne vojne, še vedno niso povsem odpravljeni. In verjetno še dolgo ne bodo, kajti na žalost so nekateri del človekove narave. Zato moramo gledati na EU tudi kot na največji mirovniški projekt v zgodovini človeštva, ki preprečuje ponavljanje tragedije. Danes praznujemo kot del tiste Evrope, v kateri so se zbrali zmagovalci in premaganci zato, da se ne bi nikoli več gledali preko puškinih cevi. Ta projekt bo uspel, če bomo vsi, tudi mi, k njegovi uresničitvi prispevali svoj del. To pa bomo zmogli, če se bomo zavedali tudi svojih odgovornosti do skupnosti in ne le svojih pravic. Če bomo gradili odprto in sproščeno družbo, sestavljeno iz svobodnih, pogumnih in samozavestnih posameznikov, ki so pripravljeni raziskovati in tvegati, ki se zavedajo svoje enkratne in neponovljive vloge v življenju in ki enako vlogo priznavajo drugim. In ki bodo hkrati pripravljeni na iskreno solidarnost do vseh, ki jim življenske okoliščine niso bile naklonjene. Spoštovani! Danes se spominjamo konca druge svetovne vojne. Hvaležni smo vsem državam in posameznikom, ki so prispevali k zmagi nad zlom, ki je hotelo zasužnjiti Evropo. Proslavljamo tudi dan Evrope, tokrat že drugič, odkar je Slovenija s članstvom v EU in Nato zavarovala svojo prihodnost ter dobila priložnost, da krene po novi poti. Priložnost, kakršne doslej še nikoli nismo imeli. Po poti, na kateri bomo lahko strpno zdravili delitve in odpravljali zaostanke iz preteklosti, sooblikovali družbo blaginje in družbo pravičnega ravnovesja med tržno in socialno državo. In tako uresničevali tudi vizijo moderne Evrope – okolja, ki ni samo prostor učinkovitosti in odličnosti, ampak tudi prostor dobrega. Evrope, ki potrebuje tudi naše upanje in vero v uspeh, naše veselje do življenja in naš optimizem.

  • Ob dnevu Zveze veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS) in 15. obletnici ustanovitve manevrske strukture narodne zaščite.

    Ob dnevu Zveze veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS) in 15. obletnici ustanovitve manevrske strukture narodne zaščite so danes, 21. maja 2005, v Geometričnem središču Slovenije (GEOSS) na Spodnji Slivni pri Vačah pripravili slovesnost. Slavnostni govornik je bil predsednik vlade Janez Janša, ki je poudaril, da brez organizirane narodne zaščite ne bi bilo samostojne in demokratične Slovenije. Ta čas se je po besedah premierja Janeza Janše izkazal za čas enotnosti slovenskega naroda. Klikni za povečavo. Predsednik vlade je v svojem nagovoru čas organiziranja manevrske strukture narodne zaščite označil za temeljni korak, ki je vodil k nujni demokratizaciji in samostojnosti slovenske države. Brez narodne zaščite, ki je v osnovi temeljila na prostovoljnosti, ob tem pa je bila dobro organizirana, bi vojna v Sloveniji po prmierovem mnenju trajala dlje in zahtevala veliko več žrtev. Klikni za povečavo. Ta čas vojne za Slovenijo in naslednjih šest mesecev, ko se je Slovenija borila za končanje mednarodne izolacije in priznanje samostojnosti s strani mednarodne skupnosti je predsednik vlade označil za čas, o katerem imamo vsi Slovenci enotno mnenje in se ga spominjamo s ponosom. "Za srečo je potrebna svoboda, za svobodo pa pogum," se je predsednik vlade zahvalil veteranom za njihov pogum, ki je omogočil obstoj slovenske države "nam in generacijam, ki prihajajo".




  • http://www.rkc.si/aktualno/?id=1542 ----------------------------------------------------------------------------- 06.08.05
    Slovesnost pri Mariji Snežni na Kredarici
    Sedmega avgusta letos mineva 110 let od postavitve Aljaževega stolpa na vrhu Triglava. Osrednja slovesnost je bila v soboto, 6. avgusta 2005, ko je bila dopoldne ob 11-h sveta maša pri Mariji Snežni na Kredarici. Vodil jo je nadškof in metropolit msgr. Alojz Uran, ob somaševanju osmih duhovnikov.

    Sodelovali so Rovtarski penkarji (potrkovalci), obrtniški mešani pevski zbor Notranjske, moški pevski zbor Razpotje, svetovno priznani tenorist Janez Lotrič in solist ljubljanske Opere baritonist Marko Kobal. Ljudsko petje in solista sta spremljala Tone Potočnik in Tomaž Plahutnik (citre). Na Kredarici pa se je zbralo tudi veliko ljudi, planincev, gornikov in alpinistov. Dobrodošlico vsem zbranim je izrekel predsednik Slovenske planinske zveze. Posebej se je zahvalil gospodu nadškofu, "tudi velikemu planincu Alojziju Uranu, da je prišel na to slovesnost, da si tako tudi delimo darove in dela, ki jih je naredil Jakob Aljaž". Potem je pozdravil tudi predsednika vlade g. Janeza Janšo, predstavnike diplomatskega zbora in posebej ameriškega ambasadorja, ki je še posebej navdušen planinec. "Vso srečo, vso zahvalo in vse najlepše počutje v tem prelepem gorskem svetu," je zaželel predsednik Slovenske planinske zveze. Dovški župnik Franc Urbanija pa je v svojem pozdravu "vsem dobrim ljudem" posebej poudaril pomen spomina - na vse, ki "delajo čast našemu ljudstvu, našemu imenu". Povabil je, naj se spomnimo našega alpinista Tomaža Humarja, ki je v nevarnosti. Spomnil je tudi na graditev kapelice leta 1992; poseben spomin pa je evharistija, ki so jo obhajali.

    Gospod nadškof je vse navzoče med mašo tudi nagovoril. Dragi sobratje duhovniki, cenjeni predstavniki javnega življenja, bratje in sestre, ki ste priromali sem pod Triglav in vsi, ki nas spremljate prek valov Radia Ognjišče: Božji mir z vami vsemi! Z veseljem pozdravljam danes vse planince, gornike in alpiniste, ki ste se zbrali ob izjemnih jubilejih, ki se jih danes spominjamo tukaj: 110-letnice postavitve Aljaževega stolpa na Triglavu. Letos ste obhajali 110-letnico revije Planinski vestnik. Zbrali smo se tu, kjer je valjasti kovinski stolp z zastavico na vrhu Triglava, 2864 m nad morjem, mejnik slovenskega ozemlja, izjemen krajinski motiv in nenadomestljiv simbol Slovenije dal postaviti Dovški župnik, ljubitelj planin, Jakob Aljaž leta 1895. Ob tej priložnosti naj poseben hvaležen spomin velja pokojnemu župniku Jakobu Aljažu, ki je veliko prispeval k razvoju slovenskega planinstva. Ob 160-letnici njegovega rojstva smo mu še posebej hvaležni, da je najvišjo goro Slovenije ohranil Slovencem, da je kot graditelj planinskih koč in kapel in poti v Julijcih, kot pevec, skladatelj, pisec in predvsem kot duhovnik nagovarjal iskalce gorskega miru, da bi v človeški želji po tihoti in lepoti znali razbrati najgloblje hrepenenje po Bogu, po neizmerni in nedoumljivi ljubezni, po večnosti. Aljažev stolp je edinstvena stavba v svetu gorništva, poznana tudi v Evropi. Za Slovence pa ima ta stolp izreden simbolni pomen. Zamisel o njem se je Jakobu Aljažu, župniku na Dovjem, porodila ob njegovem prvem obisku Triglava leta 1887. Takrat je na njem stala stara lesena triangulacijska piramida. Ko je ta propadla, so hoteli nemški planinci prehiteti slovenske in postaviti novo. Toda Jakob Aljaž je bil hitrejši. Zemljišče vrh Triglava je odkupil od Dovške občine za pet goldinarjev. Podaril ga je Slovenskemu planinskemu društvu z željo, da bi ohranil "slovensko lice slovenskim goram". Načrt za stolp je naredil sam; bila je kombinacija valja in stožca. Stolp je izdelal kipar Anton Belec iz Šentvida pri Ljubljani, celotno akcijo pa je vodil Janez Klinar - Požganc, stalni sodelavec pri realizaciji Aljaževih načrtov. Dele stolpa so znosili na vrh Triglava farani iz Mojstrane in Dovjega in 7. avgusta - na jutrišnji dan - 1895 sta Belec in njegov pomočnik v petih urah postavila in učvrstila ta stolp. Leta 1908 je Anton Knafeljc, oče slovenske planinske markacije - to je rdečega kroga z belo piko v sredini - ob svojem 25 vzponu na Triglav s seboj prinesel belo barvo in z njo pobarval stolp. V naslednjih desetletjih so stolp velikokrat prebarvali s slovenskimi, italijanskimi narodnimi barvami. Knafeljc je to vojno sklenil s tem, da ga je spet prebarval s srebrno sivo črno. Po drugi svetovni vojni so ga prebarvali rdeče in mu dodali rdečo zvezdo. Ko pa so snemali nadaljevanko o Juliju Kugyju, so ga spet prebarvali v prvotne barve. Leta 1999 je bil Aljažev stolp z vrhom po odloku vlade Republike Slovenije razglašen za kulturni spomenik državnega pomena in nato po zakonu o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lasti podržavljen. Danes varuje Aljažev stolp na Triglavu... pod okriljem Planinske zveze Slovenije Planinsko društvo Ljubljana. Tako je zdaj ta Aljažev stolp narodna svetinja - materialni simbol slovenske zavesti na slovenskem simbolu, Triglavu. Danes obhajamo praznik Gospodovega spremenjenja na gori. Že ti simboli so naše gore spreminjali in dali simbolni pomen., znamenje, s katerim se Slovenci identificiramo. Ta praznik, spremenjenje na gori, pa ima najgloblji pomen. Jezus je na goro Tabor povabil tri svoje učence: Petra, Jakoba in Janeza. Vedel je, da ga kmalu čaka skrajno ponižanje, trpljenje in smrt. Za učence se bo ob njegovem navideznem neuspehu podrlo upanje, zato se je pred njimi spremenil in jim razodel svoje božje veličastvo. Ta spomin njegovega božanstva bodo nesli s seboj za najtežje trenutke življenja. Zato so izrazili svojo misel: "Lepo nam je tukaj! Naredimo tri šotore." Tako lahko vedno rečemo, če s pravim namenom pridemo na gore, posebno v bližino našega Triglava: "Lepo nam je tukaj!" In vsa doživetja, ki jih doživljamo tukaj, so kot dragocen spomin, ki ga nesemo s seboj za težke trenutke naše poti. Obhajamo tudi spomin Marije Snežne, kateri je posvečena ta triglavska kapela. Marija je bila nosilka božjega življenja. Vse besede je ohranila in premišljevala v svojem srcu; postala je živa monštranca, lepota, iz katere žari Božje obličje. V teh trenutkih smo duhovno povezani z romarji na Ajdni, kjer je še delno ohranjena prakrščanska bazilika iz 5. stoletja. Nad njo pa je kot čudovita igra narave, na južnem pobočju stola, melišče, oblikovano v obliki monštrance. Vsa ta znamenja nas danes, v evharističnem letu, posebej povezujejo v Slovensko Evharistično Navezo z vsemi ljudmi, s katerimi smo povezani, posebej bolniki in trpečimi. Te besebe: Slovenska Evharistična Naveza se kratko lahko izrečejo kot SEN. Na koncu svete maše, ob opoldanskem zvonjenju, bom zato podelil blagoslov z Najsvetejšim na vse štiri strani neba in tako blagoslovil našo slovensko zemljo, prepojeno z znojem in krvjo, da bo postala rodovitna za prihodnost. V teh trenutkih smo, bratje in sestre, posebej povezani tudi z življenjskimi težavami našega velikega alpinista Tomaža Humarja, ki se nahaja v zelo težkih razmerah v ledeniku v Himalaji. Že zjutraj sem molil zanj. Naš predsednik vlade mu je poslal SMS. Gotovo mnogi mislijo v teh trenutkih nanj. In če je Božja volja, naj bo rešen iz teh stisk. Naj se danes in jutri, bratje in sestre, tukaj uresniči sen triglavskega župnika Jakoba Aljaža, ki je zapisal - preroško: "Ne bo dolgo in romalo bo tisoče turistov na naš prekrasni Triglav. Ko bode ravnopravnost izvršena, se bodo narodi med seboj ljubili in tudi na Triglavu obhajali praznik sprave in neskaljene radosti." Amen. (po magnetofonskem zapisu: sDK)

    Ob koncu maše je gospod nadškof - kot je sam povedal v homiliji - z Najsvetejšim blagoslovil Slovenijo. Za sklep pa so zapeli Zahvalno pesem - v zahvalo za vse prejeto in s prošnjo za Božji blagoslov in Božje varstvo tudi v prihodnje. (sDK)
    http://www.smarnagora.com/aljaz/aljaz.htm


    Ob 110 letnici postavitve Aljaževega stolpa

    Aljažev stolp je edinstvena stavba v svetu gorništva, poznana tudi v Evropi. Za Slovence ima Aljažev stolp tudi močan simbolni pomen.

    Zamisel o stolpu se je Jakobu Aljažu (1825, 1927), župniku na Dovjem, porodila ob njegovem prvem obisku Triglava leta 1887. Takrat je na njem stala stara, lesena triangulacijska piramida. Ko je propadla, so hoteli nemški planinci prehiteti slovenske in postaviti novo.Toda Jakob Aljaž je bil hitrejši. Zemljišče, vrh Triglava, je odkupil od dovške občine za pet goldinarjev, kar je bila takrat vrednost 60 žemelj. Podaril ga je Slovenskemu planinskemu društvu z željo, da bi ohranil »slovensko lice slovenskim goram«.

    Načrt za stolp je naredil sam, bila je kombinacija valja in stožca. Stolp je izdelal kipar Anton Belec iz Šentvida pri Ljubljani, celotno akcijo pa je vodil Janez Klinar-Požganc, stalni sodelavec pri realizaciji Aljaževih načrtov.

    Dele stolpa, ki je znan kot Aljažev stolp, so znosili na vrh Triglava Aljaževi farani in 7. avgusta 1895 sta Belec in njegov pomočnik v petih urah postavila in učvrstila stolp. Imel je 1,25 m premera, bil je 1,90 m visok, imel je štiri okenca in v njem so bili prvotno 3 štirinožni stolčki, vpisna knjiga, kuhalnik na špirit in Triglavska panorama slikarja Pernharta.

    Nemški planinci so Aljaža tožili zaradi samovoljnega posega v naravo, toda brez uspeha. Župnik je bil na pravdo dobro pripravljen in jo je z verodostojnimi pričami tudi dobil.

    Leta 1908 je Anton Knafelc, oče slovenske planinske markacije (rdečega kroga z belo piko v sredi), ob svojem petindvajsetem vzponu na Triglav s seboj prinesel belo barvo in z njo pobarval stolp. V naslednjih desetletjih so stolp barvali s slovenskimi in italijanskimi narodnimi barvami. Knafelc je to »vojno« sklenil s tem, da ga je spet prebarval srebrno-sivo-črno. Po drugi svetovni vojni so ga prebarvali rdeče in mu dodali rdečo zvezdo, ko pa so snemali nadaljevanko o Juliusu Kugyju, so ga spet prebarvali v prvotne barve.

    Leta 1999 je bil Aljažev stolp z vrhom po odloku Vlade Republike Slovenije razglašen za kulturni spomenik državnega pomena in nato po zakonu o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lasti podržavljen.

    Danes varuje Aljažev stolp na Triglavu varstven režim Triglavskega narodnega parka, zanj pa skrbi pod okriljem Planinske zveze Slovenije Planinsko društvo Ljubljana matica.

    Iz: http://www.za-triglav.si/frami/aljaz.htm


    V Zavrhu pod Šmarno goro se je 6. julija leta 1845 rodil znameniti župnik Jakob Aljaž, ki je poleg Aljaževega stolpa postaviti še vrsto drugih planinskih objektov, med drugim tudi prvo kočo na Kredarici...
    ...pa uglasbil prelepo slovensko pesem Slovensko dekle, ki jo lahko slišite tudi v izvedbo okteta Deseti brat
    (6. julija 2002 ob 11:00 "v živo" na vrhu Šmarne gore ob otvoritvi razstave o Aljaževi poti "od Zavrha do Kredarice" ter še prej ob 9:00 pred Aljaževo rojstno hišo v Zavrhu)
    Za brezplačen prenos te pesmi na Vaš računalnik kliknite tukaj ! (slabih 9 minut z modemom 56 K traja ta postopek)
    Jakob Aljaž 1845-1927 desno - ponosen na cesarska odlikovanja 1912
    "Triglavski župnik, ljubil si višine,
    po njih si romal, molil, pesmi pel,
    premnogo src za njih lepoto vnel,
    zdaj ti hvaležno hranijo spomine."


    Verzi s spominske plošče na Šmarni gori,
    ki jo je Aljažu v spomin postavila Glasbena matica leta 1935.


    V knjigi "Spomini" Jakob Aljaž na zelo zanimiv način opisuje, kako in zakaj je potekala gradnja Aljaževega stolpa.
    " Stolp sem napravil na svoje stroške ter ga pozneje podaril Slov. Plan. Društvu. Vrh Triglava sem kupil od Dovške občine za 1 fl. Bil sem najvišji posestnik.
    V tej najvišji zgradbi v naši državi se hrani spominska knjiga, štampiljke, trije okrogli stolčki za počitek, posebno ob mrzlem vetru, in na steni je naslikana panorama z imeni daljnih in bližnjih gora.
    Ob mrzlem vetru je v stolpiču dobro zavetišče, seveda le za trojico, četvorico ljudi. Prvotno sem imel v njem tudi samovar in steklenico špirita; to je bilo v tistih časih, ko so na planine zahajali le idealisti - poštenjaki.
    Zaradi vetra in snega so vrata majhna in nekoliko od tal. Posamezne kose stolpa, iz debele pocinkane pločevine je izdelal in na Triglavu skupaj zbil g. Anton Belec iz Št. Vida nad Ljubljano.
    Železni stebri (Winkeleisen) znotraj stolpa so v skalo z betonom zaliti. Strelovod drži na severni strani od strehe 25 m daleč pod sneg.
    Žica je bakrena. Pa strela gre tudi po drugih žicah v skale, izmed katerih je eno zelo razneslo.
    Zaradi stolpa sem imel veliko pravdo. Nemci so me tožili, da sem pokončal podzemeljsko triangulacijsko točko I. reda, kar pa ni bilo res, ker so vrh Triglava pred 40 leti civilni inženirji postavili le leseno piramido za merjenje, ki so jo pa vremenske nezgode pokončale.
    Tožil je češko-nemški deželni geometer K., ki je ukazal radovljiškemu geometru, naj zasliši kmete, turiste, lovce, vodnike - in to vse za mojim hrbtom. Preiskava je tekla že pol leta, preden sem jaz kaj izvedel. Dotične obravnave in poizvedovanja sem deloma zaupno v roke dobil.
    Jaz pa sem imel dobre priče, da so pred 40 leti merjevci postavili le leseno piramido, ne pa podzemeljsko triangulacijsko točko položili. Priče so bile: Požganc (Janez Klinar) in srenjski sluga Gregor Legat. Nemci so se že košatili, kajti deželni geometer je bil zažugal:
    " Triglavski stolp bomo odstranili in župnik Aljaž bo plačal 1000 fl. kazni."
    Jaz pa sem vedel, kar sem vedel, in sem se jim na tihem rogal.
    Ko smo sedeli v Radovljici v gostilni na vrtu in mi je župnik Berlic rekel:
    "Nemci zoper tebe na Triglavu nekaj rujejo", mi je ušla samozavestna gorenjska zafrkancija:
    "Vsi skupaj se bodo pokakcali".
    Vsa družba je prasnila v smeh, med njimi tudi sodni svetnik.
    Zanimivo je tudi, kako sem potegnil načelnika nemške Sektion Krain, ko je tekla preiskava zaradi Triglavskega stolpa, in smo pri Šmercu skupaj pili.
    Rekel mi je: " Mi stolpa tukaj ne bomo trpeli. Tukaj mi delujemo in stolp se mora podreti !"
    Prosil sem ga navidezno prav ponižno, naj stolp vendar pusti, kajti - "Saj veste, kaj je pleh. V 5-ih letih ga rja sne in vsega je konec ! Načelnik prikima zadovoljno: "To je pa res!"
    Z veseljem sem potem Slovencem pripovedoval kako sem mu mustače potegnil. Triglavskega stolpa pa še do današnjega dne ni rja snedla.
    Vseh sitnosti so me končno rešili vojaki.
    Stotnik Schwarz je dokazal, da poprej podzemeljske triangulacijske točke na Triglavu ni bilo, ampak da so civilni geometri le leseno piramido postavili.
    Prosil me je, da je vzel stolp za mero in sicer črto med streho in steno ter je v sredi stolpa zakopal škatlo s pergamentom kot resnično triangulacijsko točko, ter je rekel:
    "Sedaj je stolp pod cesarskim varstvom, ostane pa Vaša last. Prepisati ga ni treba. Nobeden nima pravice stolp poškodovati in iz Dunaja sem dal ukaz na okr. glavarstvo, naj orožniki vsako leto pogledajo, ali je kdo stolp poškodoval. Če pa Vi na stolpu kaj predelate, nam tudi naznanite."
    Vesel sem bil, ker sem dobil popolno zadoščenje, in Aljažev stolp je bil kmalu širom znan, po planincih, po pripovedovanju in po razglednicah, zlasti pa je med Ijudstvom zaslovel po Janku Mlakarju, ki je v Družbi sv. Mohorja popisal, kako je Trebušnika peljal na Triglav in ga je komaj stlačil v stolp.
    Ko pa se je Trebušnik v stolpu najedel, se bere in na sliki vidi, kako ga skozi premajhna vrata ven vlečejo, da na ves glas kriči. Ta dovtip je šel po vsem slovenskem svetu in je Trebušniku samemu všeč.
    Nastal pa je Triglavski stolp takole:
    Leta 1895 smo ga šli postavljat jaz, mojster Belec z enim delavcem in moja dva delavca Požganc in Kobar.
    Takrat smo prenočili v stari mali Dežmanovi koči, saj Slovenci še nismo imeli nobene koče.
    Bila je gosta megla. Zato zjutraj jaz nisem šel na vrh Triglava, ampak sem ostal v Dežmanovi koči, od koder sem poslušal, kako zbijajo skupaj posamezne kose Triglavskega stolpa.
    Pogovarjal sem se z oskrbnikom Dežmanove koče: kozarjem Vilmanom, s katerim sem bil že prej znan ker je bil doma iz Mojstrane.
    Ta mi je prijazno in zaupno rekel: To je sreča za Vas, da nocoj ni bilo Nemcev tukaj; sicer bi za Vas ne bilo prostora. Bilo je malo postelj ob steni, po dnevi so postelje na steno kviško pnpenjali. Nemški turisti, člani Alpen-Vereina-seveda-imajo prednost pred Slovenci.
    V tistem Irenutku sem sklenil da naredim Triglavsko kočo, in sicer kočico samo za sebe in za par prijateljev. Če pa se bo Slov. Plan. Društvo na moj poziv zdramilo, bomo delali veliko kočo, kje, to bom prihodnji teden ogledal; če drugod ne najdem prostora in mi nihče ne pomaga, bom svojo kočico postavil vštric Dežmanove koče 10 korakov od nje... - tako užaljen je bil moj narodni ponos.
    Šlo bo! Svet je naš, Dovške občine -137 upravičencev, med katerimi sem tudi jaz - pastrani neki Nemec, ki je s Triglava prišel, srdito napadel, rekoč: Kako se predrzne Slov. Plan. Društvo na Triglavu kočo delati,strani neki Nemec, ki je s Triglava prišel, srdito napadel, rekoč: Kako se predrzne Slov. Plan. Društvo na Triglavu kočo delati, ko smo mi Nemci pot gori naredili!
    Drugi teden grem zopet na Triglav, spremljal me je pevovodja Matej Hubad, ki je bil slučajno pri meni, da pogledam Triglavski stolp in določim prostor za slov. Trigl. kočo.
    Prenočili smo zopet v Dežmanovi koči, tam smo našli tržiškega tovarnarja, prijaznega g. Gassnerja s katerim smo peli: "Ave, maris stella" (Zdrava, morska zvezda).
    On je imel lep bariton.
    Pili smo tudi šampanjca, eno buteljko smo prihranili za drugi dan, za otvoritev mojega stolpa vrh Triglava. Bilo je krasno vreme, navzoči so bili na vrhu: Matej Hubad, Gassner, jaz in moja dva delavca Požganc in Kobar.
    Požganc vrže dinamitni patron, ki močno poči, zamašek šampanjske buteljke skoči kviško s pokom, mi zapojemo zopet: "Ave maris stella" potem "Triglav, moj dom" in otvoritev je bila končana. -
    Širše občinstvo je šele pozneje izvedelo o otvoritvi Triglavskega stolpa.
    Nekdo je konstrukcijo železnega Triglavskega stolpa popisal v podlistku Laibacherice in tudi daljni turisti so se za stolp močno zanimali.
    V njem je bilo varno zavetje pred mrzlim, strupenim vetrom, ko je prišel turist opehan v lahki obleki na vrh Triglava, v stolpu je lahko svojo karto razprostrl in užival mirno razgled.
    Včasih je gori tako močan veter, da nese kamen...
    Odlomek iz knjige Aljažev zbornik (Klinar, Strojin, Urbanija, Škulj) Mohorjeva družba 1993 - Jakob Aljaž, Planinski spomini
    Kliknite tukaj za BREZPLAČEN Šmarnogorski čaj na vrhu Šmarne gore !
    Aljaževe gradnje na Triglavu in v dolinah:
    1. Aljažev stolp vrh Triglava (7. avgusta 1895)
    2. Staničevo zavetišče pod vrhom Triglava (1895)
    3. Plošča Valentinu Vodniku v Velikem Triglavu (skupaj s
    kaplanom Jakobom Matjanom -10. avgusta I895)
    4. Popravilo slapa Peričnik (1895)
    5. Triglavski dom na Kredarici ( 10. avgusta 1896)
    6. Aljaževa koča v Vratih (9. julija 1896)
    7. Zavarovanje poti na grebenu Malega Triglava ( 1897)
    8. Kapelica Lurške Matere božje na Kredarici
    (12. avgusta 1897)
    9. Novo zgrajeni odsek poti v Radovino v Tnalu
    (19. maja 1901)
    10. Tominškova pot iz vrat do studenca pod Begunjskim vrhom
    (6. septembra 1903)
    11. Aljažev dom I (ki ga je marca 1909 odnesel plaz)
    (7. avgusta 1904)
    12. Šlajmerjeva vila v vratih (1907)
    13. Prenovljeni triglavski dom na Kredarici
    (8. septembra 1909)
    14. Aljažev dom II v Vratih (17. julija 1910)

    http://www.smarnagora.com


  • Zanimivo, o tem dogodku dan po tem ni bilo skoraj nobenih informacij na Internetu.

    Govor predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janše
    na proslavi vrnitve Primorske k matični domovini
    Portorož, 16. september 2005
    (velja govorjena beseda)

    Spoštovane Primorke in Primorci,
    Slovenke in Slovenci,
    državljanke in državljani Republike Slovenije.

    Vrnitev Primorske k matični domovini praznujemo kot nacionalni praznik prvič v zgodovini. V veliko čast in veselje mi je, da se lahko danes spominjamo tega velikega dogodka, ki ne povezuje samo Primork in Primorcev, ampak ves slovenski narod. Praznujemo nekaj, kar dokazuje moč preživetja naroda, ki ga je zgodovina postavila pred številne težke preizkušnje. Primorska je skozi stoletja doživljala mnoge premike meja. A ne glede na številne spremembe, ki segajo v čase beneške republike, habsburške monarhije, kraljevine Jugoslavije in kraljevine Italije, pa seveda tudi njunih naslednic, se je v zavesti Slovencev Primorska vedno ohranjala predvsem kot okno v svet. Te povezanosti slovenstva z morjem ni mogoče gledati zgolj z geografskimi kriteriji, ampak tudi duhovno.

    Preko današnje Primorske se je svet pod Alpami tisočletja seznanjal s kulturami sredozemskega prostora. Preko tega ozemlja je k nam prodirala rimska kultura. V mislih nimam samo najstarejše ceste, temveč tudi širjenje meščanske kulture in nazadnje krščanstva, ki nas je tesneje povezalo z Evropo in njenim duhovnim izročilom.

    Slovenska reformacija, ki nas je s prvo slovensko knjigo kulturno dvignila in celo postavila pred nekatere evropske narode, je prve pobude dobila iz Trsta. To izjemno mesto ob Jadranu, ki je bilo vedno večnacionalno in z močno slovensko prisotnostjo, je bilo tudi posrednik pri naseljevanju nekaterih rodbin, katerih posamezniki so se izjemno integrirali v slovensko kulturo in postali celo njeni nosilci.

    Naj omenim samo Valvasorje in Zoise. Preko tržaškega prostora smo se seznanjali s humanizmom, renesanso in drugimi duhovnimi tokovi. To je skozi zgodovino uveljavilo Primorski prostor tudi kot duhovna pljuča Slovenije.

    Med ljudmi iz Primorske najdemo tudi prve slovenske velepodjetnike, na primer Kalistra iz Trsta. In primorski kraji so bili zadnji košček slovenskega ozemlja, ki so ga videli številni naši izseljenci, preden so odrinili na odprto morje.

    Primorska je bila stoletja tvorni del slovenskega etničnega ozemlja. Kot je bila izjemna strateška lega Primorske blagoslov za Slovence, pa je bila tudi cilj mnogih apetitov. Primorski Slovenci so bili pogosto žrtev igre interesov velesil. Z londonskim paktom, ki so ga leta 1915 sklenile antantne sile, je bil velik del slovenskega in hrvaškega etničnega ozemlja zagotovljen Kraljevini Italiji. Tudi boji med 1. svetovno vojno, v katerih so se primorski in sploh vsi slovenski vojaki odlikovali s hrabrostjo pri obrambi svoje zemlje, te krivice niso spremenili.

    Primorski Slovenci so italijanski iredentizem in imperializem poznali že vsaj stoletje, toda soočenje s fašizmom jih je postavilo pred najtežje preizkušnje. Niso bili deležni le demokratičnega in narodnega zatiranja, ampak lahko govorimo o etnocidu. Vse je bilo storjeno, da bi kot Slovenci izginili. Prav zato lahko na dogodke, povezane s požigom Narodnega doma in drugih slovenskih ustanov v Trstu, z uporom v Marezigah, z Bazovico in njenimi junaki, kakor tudi domoljubne aktivnosti in narodnoosvobodilni odpor primorskih Slovencev pred in med 2. svetovno vojno, od Tigra in Janka Premrla - Vojka naprej, obravnavamo kot del dolgoletnega antifašističnega odpora, ki nima primerjave v svetu.

    Ker so bili slovenski izobraženci posebno na udaru fašizma, so morali zapustiti svoje kraje in se izseliti v kraljevino Jugoslavijo. Nekatere so naselili celo v Makedonijo. Mnogi preprostejši ljudje, zlasti delavci, so bili prisiljeni iskati delo v čezmorskih državah. Večina je tudi tam ohranila zvestobo slovenstvu, zato se je treba na današnji dan spomniti tudi njih in jim javno izreči priznanje za zvestobo slovenskemu narodu.

    Prav iz spoštovanja do resničnega antifašizma, od tistih preprostih fantov, ki so si z rutami prevezali usta, ker jim niso pustili slovenskega govorjenja in petja, preko Društva svečenikov sv. Pavla - edinstvene odporniške organizacije v Evropi, pa vse do TIGR-a, se je slovenska vlada letos prvič ob dnevu upora odločila organizirati državno proslavo na Mali Gori nad Ribnico. Tam je prišlo do prvega spopada med tigrovci-antifašističnimi uporniki in okupacijskimi silami. Reakcije na to spominsko prireditev so razgalile večdesetletne zlorabe antifašizma, s katerim se v imenu resnice in tudi vseh tistih, ki so najbolj trpeli pod fašizmom, ni mogoče strinjati. Prevelik je delež Primorske v slovenski zgodovini, prevelike so bile žrtve Primorcev, da so ostali Slovenci, da bi lahko vse njihovo vztrajanje v zvestobi svojemu narodu in njegovi besedi skrčili na nekaj let in eno, za povrh vsega še totalitarno ideologijo.

    Slovenska javnost je v veliki meri soglasna, da zasluži slovenska Primorska zaradi zvestobe slovenstvu in najstarejšemu antifašizmu v Evropi poseben spominski dan. Veliko pomembnih datumov je v preteklosti usodno določalo primorsko stvarnost. Prevladuje pa mnenje, da je kot praznik Primorske najbolj primeren 15. september. Dan, ko je bila leta 1947 uveljavljena Mirovna pogodba z Italijo. Takrat je Sloveniji pripadel velik del Goriške, optimizem pa je zavladal tudi glede možnosti pridobitve jadranske obale. Dejansko se s 15. septembrom spominjamo delne mednarodne poprave krivice, ki nam jo je leta 1915 prinesel londonski pakt. Vkolikor takratno komunistično vodstvo povojne Jugoslavije države ne bi zapeljalo na totalitarno stran železne zavese, bi lahko računali tudi na Trst, Gorico in Benečijo. Kljub vsemu pa predstavlja Mirovna pogodba 15 septembra svojevrstno mednarodno priznanje Slovencev in tudi priznanje njihovega poltretje desetletje starega antifašizma. Bilo bi neodgovorno spregledati tako pomemben dogodek.

    Velika zasluga zanj gre pogumu slovenskih primorskih partizanov, ki so krvaveli v spopadih z okupatorjem. Večdesetleten boj primorskih domoljubov proti narodnemu zatiranju, oborožen odpor TIGRa in primorskih partizanov ter vojaška zmaga v okviru zavezniških sil so ustvarili zelo ugodne pogoje za ponovno priključitev vsega slovenskega narodnostnega ozemlja k matični domovini. Žal takratna državna politika, zaslepljena z internacionalistično ideologijo, ni bila sposobna v celoti izkoristiti teh argumentov. Tudi veliki napori, ki so jih po koncu vojne v pogajanja vložili posamezni jugoslovanski oziroma pretežno slovenski strokovnjaki, strateškh geopolitičnih silnic hladne vojne niso mogli več premakniti.

    Ob spominu na dogajanja tistega časa ne smemo pozabiti posebej tragičnih dogodkov po 2. svetovni vojni, ko so bili mnogi slovenski domoljubi, demokrati in antifašisti, zaradi nasprotovanja komunizmu, preganjani in celo pobiti. Znotraj tega spomina naša zahvala posebej velja tistim primorskim vojakom, ki so se v okviru angleške vojaške pomoči s padali spustili na slovensko ozemlje in bili nato s strani OZN-e zločinsko likvidirani. Za njihove grobove še vedno ne vemo.

    Spoštovani!

    Tega praznika danes ne bi bilo, če ne bi bilo svobodne, samostojne in demokratične Slovenske države. Zato velja posebna zahvala tudi vsem Primorcem, ki so pomembno prispevali k slovenski osamosvojitvi in potem k mednarodnemu priznanju Republike Slovenije. Primorci, tudi tisti, ki živijo v sosednji Italijanski republiki, imajo pri tem nemajhne zasluge. O tem pričajo vsakoletna srečanja v Dragi, ki so bila še posebej v totalitarnem času izjemno pomembna za slovensko samorefleksijo in zlasti razvoj demokratičnega mišljenja. Iz pomembnega deleža Primorske v vojni za Slovenijo 1991, iz verige hrabrih dejanj slovenskih teritorialcev in policistov na Primorskem pa moramo vsekakor izzvzeti in podčrtati podvig bojne skupine majorja Srečka Lisjaka, ki je s pogumno akcijo zavzela mejni prehod v Rožni dolini, premagala veliko močnejšo posadko agresorske JLA ter tako v odločilnih trenutkih odprla Sloveniji pomemben prehod na zahod.

    Od slovenske osamosvojitve naprej lahko naše rojake na drugi strani meje, ki se v EU vse bolj tanjša, brez razlik in delitev obravnavamo kot enakopraven in integralen del slovenskega narodnega telesa. Republika Slovenija preko meddržavnih stikov aktivno podpira njihova prizadevanje za uveljavljanje narodnih pravic. Doma pa je naša dolžnost, da slovenski parlament končno sprejme zakon o pravicah Slovencev brez slovenskega državljanstva, ki ga že 14 let veleva naša ustava.

    Zaradi zgrešenega političnega in ekonomskega sistema v času SFRJ ter jugoslovanskih vojaških interesov - kljub velikemu trudu, iznajdljivosti in požrtvovalnosti primorskega človeka v zadnjih desetletjih - razvoj Primorske po drugi svetovni vojni ni bil tak, kot bi lahko bil ali moral biti. Šele v začetku tretjega tisočletja končujemo z izgradnjo avtocestnega omrežja, kar bo ne samo še bolj približalo celotno Primorsko ostalim slovenskim pokrajinam, ampak posledično vzpodbudilo tudi hitrejši gospodarski in družbeni razvoj.

    Zanj sta posebej pomembni obe novi visokošolski središči, ki sta se razvili v Kopru in Novi Gorici. Le s pospešenim razvojem znanosti in izobraževanja bo Slovenska Primorska enakopraven partner sosednjim italijanskim regijam, s katerimi bo lahko na ta način še bolj aktivno sodelovala v okviru skupnih evropskih projektov. Univerza v Kopru se pospešeno uveljavlja tudi v širšem mednarodnem prostoru. Upam, da bodo kmalu izpolnjeni tudi vsi pogoji za preoblikovanje novogoriške Politehnike v četrto slovensko univerzo. Uspehom na področju znanosti in izobraževanja se bodo nujno priključili še boljši gospodarski dosežki.

    Praznik vrnitve Primorske k matični domovini je praznik vseslovenske povezanosti v boju za skupne vrednote, a hkrati tudi naše odprtosti v svet. Nikoli več se ne sme zgoditi, da bi bil slovenski narod žrtvovan na oltarju geostrateških ali ideoloških interesov. Današnja Evropa je Evropa enakopravnih narodov, in vesel sem, da takšno stališče delimo skupaj s sosednjo Italijo in drugimi partnericami v Evropski uniji, v katero smo vstopili lansko leto. Zunanja politika slovenske države je vedno temeljila na zavzemanju za dobrososedske odnose in tako bo tudi v skupni evropski prihodnosti.

    Spoštovani dragi rojaki!

    Danes prvič s proslavo, ki se spodobi za državni praznik, praznujemo vrnitev Primorske k matični domovini. Vesel sem, da smo končno zmogli ta državotvorni korak. Vesel sem, da bomo kmalu lahko praznovali podoben praznik z našimi rojaki na Štajerskem in tudi v Prekmurju. Z nekaj težavami, a nezadržno tudi v Sloveniji spoznavamo, da imamo v naši zgodovini veliko sijajnih dogodkov, ki so nas združevali in ki jih lahko iskreno skupaj praznujemo. To nas povezuje tudi v naših skupnih naporih za krepitev slovenske kulture in gospodarstva in za večjo blaginjo vseh.

    Draga Primorska, draga Slovenska Istra in Goriška, iskrene čestitke ob tvojem in našem skupnem prazniku.


    levo J. Janša -  desno T. Bler
    Slavnostni govor predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janše na slovesnosti v počastitev državnega praznika Dneva samostojnosti

    Datum: 23.12.2004
    Vir: Kabinet predsednika vlade
    Rubrika: Govor

    Spoštovani g. predsednik republike, spoštovani svojci padlih v vojni za Slovenijo, veteranke, veterani, ekscelence, Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani, dragi rojaki!

    Danes slavimo dan samostojnosti. To je velik praznik. Eden od dveh največjih praznikov naše države. Spodobi se in prav je, da ga dostojno proslavimo. Še posebej, ker je utemeljen na demokratični in pogumni odločitvi, ki jo je zmogla aktualna generacija Slovenk in Slovencev, pripadnikov obeh narodnosti in tistih naših sodržavljanov, ki so sprejeli Slovenijo kot svojo domovino.
    Slovenska samobitnost se je oblikovala skozi stoletja. Proces, iz katerega se očrtujejo Karantanija, Brižinski spomeniki, kmečki punti, Trubar, Zedinjena Slovenija, Slomšek, taborsko gibanje, prva slovenska univerza, Maistrov podvig, nacionalni odpor proti fašizmu in nacizmu, upiranje komunizmu in jugoslovanskemu centralizmu, boj za versko svobodo, odpor proti skupnim jedrom v šolstvu, upor proti ideološkim ritualom, 57. številka Nove revije in Pisateljska ustava, je v danih mednarodnih okoliščinah ustvaril ugodne razmere za naše samostojno življenje.

    Sam po sebi pa se nobeden od naštetih velikih zgodovinskih dogodkov in pojavov ni izšel v končno dejanje, pri katerem bi iz spontanih občutkov posameznikov nastala povezana, splošna zavest, tolikšna skladnost, da bi se lahko iz nje razvila zadostna sila za oblikovanje lastne države.

    Ta skladnost je bila vzpostavljena za kratek, toda odločilni čas šele med plebiscitom decembra 1990 in vojno za Slovenijo 1991. Začetek tega končnega dejanja so ljudska zborovanja in protesti intelektualcev v času Slovenske pomladi leta 1988 in Majniške deklaracije 1989, konec procesa pa se odraža v sprejemu in uveljavitvi naše ustave, v katero smo zapisali: "Slovenija je država vseh svojih državljank in državljanov, ki temelji na trajni in neodtujljivi pravici slovenskega naroda do samoodločbe."

    V zgodovini Slovenije tako obstaja povsem določljiv in razpoznaven čas, ki je ne samo dejanski, temveč tudi simbolni izvor naše skupnosti. V njem so korenine trajnega ljudskega soglasja o slovenski državnosti. Vrednotne prvine tega soglasja niso bile izoblikovane zgolj literarno in racionalno, temveč tudi z neposrednimi simbolnimi izrazi istovetnosti in udeležbe ljudi. Od Kongresnega trga do plebiscita. Zato je soglasje o slovenski državnosti toliko bolj trajno in vseobsežno.

    Upravljanje države mora potekati tudi v odvisnosti s tem soglasjem. Kadarkoli se ta vez pretrga, oblast izgubi legitimnost in se znajde v praznem prostoru.

    Čas in dogodki oblikovanja tega trajnega ljudskega soglasja predstavljajo nekaj, kar Slovenije in vseh, ki v njej živimo ali smo z njo povezani, ne deli, ampak združuje. To je čas, o katerem plebiscitna večina ljudi tudi danes sodi, da je pozitiven. To je naš nacionalni zaklad, temelj in vir povezovalne energije. Kot narod in država jo ob soočenju z izzivi, ki jih prinašata življenje samostojne države in naše povezave v mednarodni skupnosti, zelo potrebujemo.

    Danes torej praznujemo obletnico odločitve ZA slovensko državo, ki smo jo pred 14 leti sprejeli na najbolj demokratičen način. Na plebiscitu z velikansko podporo celotnega prebivalstva Slovenije.

    Ko je pred 15. leti padel Berlinski zid, je bil to simbolični in dejanski mejnik, ki je omogočil tektonske politične in geostrateške premike v Evropi in svetu in dejansko končal hladno vojno. Leto dni po padcu Berlinskega zidu, 9. novembra 1990, sta Demosov poslanski klub in vodstvo Demosa pod predsedstvom dr. Jožeta Pučnika na pobudo dr. Petra Jambreka v Poljčah na Gorenjskem oblikovala predlog, da se razpiše referendum o samostojni Sloveniji. Podoben predlog je že spomladi istega leta dal podmladek takratne SDZS, jeseni pa tudi poslanci Socialistične stranke, ki se je kasneje pridružila LDS.
    Slovenska javnost je burno pozdravila odločitev. To je vplivalo na vse politične stranke, ki so ob modri koordinaciji takratnega predsedstva republike uskladile datum plebiscita in enoten politični nastop. Dr. Jože Pučnik, velik demokrat, humanist in velik Slovenec z evropsko izkušnjo, je s svojo neomajno odločnostjo poskrbel, da je v naslednjih šestih mesecih koalicija Demos kljub številnim polenom pod noge naredila vse potrebno za politično in dejansko izpeljavo osamosvojitve. Tudi zato zasluži spoštljiv spomin in našo veliko hvaležnost.

    Leto dni po padcu Berlinskega zidu in dvanajst dni po oblikovanju predloga za plebiscit o Samostojni Sloveniji je tudi v Evropi prišlo do pomembnega političnega soglasja.

    21. novembra 1990 so se v Parizu zbrali voditelji 34 držav takratne Konference za varnost in sodelovanje v Evropi. Sprejeli so Pariško listino za novo Evropo, v kateri so zapisali:

    "Čas spopada in delitve Evrope se je končal. Na tem mestu razglašamo, da bodo naši odnosi v prihodnje temeljili na spoštovanju in sodelovanju. Evropa se osvobaja spon svoje preteklosti. Pogum žena in mož, močna volja narodov in moč ideje Helsinške listine so pričeli novo obdobje demokracije, miru in enotnosti v Evropi."

    Slovenija je ta nov čas dobro izkoristila. Zato bo že naslednje leto, samo 15 let po sprejemu Pariške listine, ki je oznanila svobodo celotni Evropi in v času katere Slovenije še ni bilo na njenem zemljevidu, predsedovala tej organizaciji. In čez dobri dve leti tudi Evropski uniji. Smo generacija, ki ji čas ne beži iz rok in ki ne boleha več za nekoč tradicionalnim slovenskim zamudništvom. Pripravljeni in sposobni smo ne samo poskrbeti zase, temveč tudi deliti odgovornost z drugimi za mir in razvoj v regiji in Evropi.

    Slovenci smo stoletja živeli v različnih državah. V večini njih smo bili kot narodna skupnost med najbolj zvestimi državljani, naši predniki so zanje prelili veliko krvi. Sedaj, ko imamo prvič pravo slovensko državo z vsemi potrebnimi atributi in mednarodnim priznanjem, pa bi jo morali tudi zato toliko bolj ceniti. Še posebej, ker smo lahko upravičeno ponosni tudi na večji del poti, ki jo je prehodila od osamosvojitve do danes. Ni mogoče zaničevati svojih korenin in hkrati iskreno ceniti drugih. Tisti, ki ne spoštuje lastnega naroda, ne bo nikoli zmogel dovolj samozavesti za resnično sprejemanje različnosti in drugačnosti. Potrebno zagovarjanje pravice do drugačnosti ne sme biti hkrati krinka za nerazumljivo netoleranco do lastnih ljudi.

    Spoštovani,
    letošnje leto sta zaznamovali predvsem slovenska vključitev v Evropsko zvezo in NATO. Ne gre ju precenjevati, še manj pa podcenjevati. Oba dogodka velja povezati z razstavo Brižinskih spomenikov in drugih dokumentov slovenske srednjeveške pismenosti. Ta razstava nam med drugim sporoča, da tudi v prihodnosti sicer lahko računamo na vsestransko pomoč in sodelovanje držav s katerimi smo ožje povezani, hkrati pa nas to ne odvezuje od lastnih pobud in odgovornosti. Vključevanje v evropske integracije slovenstva ne more ogrožati. Če se je to dogajalo, je to predvsem dokaz naše slabosti, nesposobnosti in servilnosti. Slovenski jezik je eden uradnih evropskih jezikov. Moramo ga uporabljati in uveljavljati.

    Podobno je tudi s slovensko kulturo. Ta bo za naše evropske družabnike zanimiva le v toliko, kolikor bo avtohtona, originalna. S kopijami in z nasilnim izenačevanjem z njim ne bomo za nikogar zanimivi. Smiselnost evropskih povezav je neovirano in sproščeno povezovanje na vseh področjih, ne pa stapljanje v eno evropsko kulturo po vzoru talilnega lonca. Slovenska kultura je eden od nosilnih temeljev slovenstva, zato je potreben premislek, zlasti o razmerjih med temeljno, alternativno in avantgardnimi. Pri tem nobena ni nepotrebna, nobena odveč.

    Za skupno dobro prihodnost moramo predvsem mladim zagotoviti enake izhodiščne možnosti ter prijazno in uspešno šolanje. Združevanje obeh načel ni kvadratura kroga, ampak realna nujnost. Prihodnost je v znanju, ki pa ne sme biti samo sebi namen, ne sme biti nad človekom, ampak za človeka. Na univerzitetnem nivoju bo to mogoče doseči samo z razširitvijo univerzitetne mreže in konkurenco med visokošolskimi centri.

    V prihodnjih letih nas nekateri ključni izzivi čakajo na gospodarskem področju, pri čemer pa ne mislimo in ne smemo zanemariti socialnih vprašanj mladine, zaposlenih in upokojencev. Naše želje in načrti so veliki, vendar izven možnosti, ki si jih sami ustvarjamo, ne bo mogoče živeti. Samo gospodarski razvoj na zdravih temeljih je lahko podlaga trajne blaginje. Zato so tudi pri vodenju države tako kot v gospodarstvu potrebni razsodnost, zmernost in odgovornost do sedanjih in prihodnjih rodov.

    Ravno v teh prazničnih dneh, ko se lahko z zadoščenjem oziramo na pomembni referendumski dan, pa prihajajo vesti o številnih propadih podjetij in stečajih v delavno intenzivnih panogah. Mnogi so ostali brez službe in brez zagotovljene varne prihodnosti. Številni propadi podjetij ravno v tem trenutku so samo deloma posledica globalizacije in nastopa enotnega evropskega tržišča. So ponekod tudi posledica slabega gospodarjenja in egoizma uprav ter nesposobnost upravljavcev države, ki bi morala prej ustvariti pogoje za pravočasno prestrukturiranje.

    Naredili bomo vse, kar je mogoče, da se vzpodbudi gospodarski razvoj, da se hitreje ustvarjajo delovna mesta in da bodo lahko tudi tisti, ki so v tem zadnjem valu izgubili delo, poskrbeli za svojo prihodnost.

    Želimo živeti v pravni državi, zato apeliram na preiskovalne in pravosodne organe, da s načrtne stečaje in malverzacije z usodami zaposlenih delavcev vendarle resno obravnavajo in pravično presodijo, preden bodo dejanja zastarala, tako kot doslej že na stotine podobnih.



    Spoštovani,

    Danes živimo Slovenci v času, ki si ga je želel in tudi preroško napovedal že France Prešeren v svoji Zdravljici, ki je danes naša državna himna.
    "Da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!"

    Od takrat, ko so bile te besede zapisane, je šel slovenski narod skozi velike in krvave preizkušnje. Svoje poreklo, svoj jezik, svojo zemljo in svojo svobodo je moral braniti v treh vojnah, dokler se nam pred 13 leti niso uresničile stoletne sanje. Danes celoten slovenski narod, doma in po svetu, živi v svobodi. In Slovenija prvič v zgodovini ni neposredno ogrožena od svojega okolja. To širše okolje sicer ni idealno, a če smo iskreni, nam še nikoli doslej v zgodovini ni bilo tako naklonjeno. To je za Slovenijo velika priložnost. Naredili bomo vse, kar je v naši moči, da jo izkoristimo in ustvarimo večjo blaginjo za vse.

    Vesel Božič voščim in vse dobro v letu, ki trka na vrata. Naj Novo leto prinese mir in varnost, a tudi polno novih priložnosti.

    Redkim generacijam v zgodovini človeštva je bilo dano, da lahko praznujejo obletnice dobrih usodnih odločitev, ki so bile sad njihovega lastnega spoznanja in poguma. Vi ste ena od teh generacij. Danes ste lahko upravičeno ponosni. Iskrene čestitke, dragi rojaki in sodržavljani, ob Dnevu samostojnosti. Hvala vam za pogum, ki je dokončno ustvaril Slovenijo.



  • Odlomki iz tednika Žurnal.
    V primeru Mercatorja smo dregnili v osje gnezdo »Prepričan sem, da se lahko RTV Slovenija v nekaj letih razvije v sodobno evropsko javno televizijo s kakovostnim in uravnoteženim programom.« Foto: Željko Stevanić

    Kako ocenjujete prvo leto svojega mandata?

    Koalicija štirih strank je naporna, vendar ob sodelovanju vseh deluje. V tem času smo uresničili znaten del predvolilnih obljub. Zaustavili smo zaostajanje pokojnin za plačami, ki sta ga leta 2001 uzakonili LDS in nekdanja Združena lista ter z njim močno oškodovali vse slovenske upokojence. Vlada je začela varčevati pri sebi od letalskih prevozov naprej. Odpravili smo vrsto birokratskih ovir ter pocenili življenje državljanom in podjetjem. Odprava nalepk za avtomobile, znižanje cen notarskih storitev in možnost urejanja različnih upravnih zadev na vseh upravnih enotah v državi so le najopaznejši premiki v tej smeri. Že naslednje leto bomo znižali nekatere davke in poenostavili davčni sistem. Beležimo dobre makroekonomske rezultate. Povečuje se zaposlenost, gospodarska rast je bila v prvi polovici leta skoraj štiri, zadnje četrtletje celo preko pet odstotkov. Narašča število novoustanovljenih podjetij. Inflacijo smo kljub visokim cenam nafte na svetovnem trgu uspeli znižati in trenutno le še za 0.6 odstotka zaostajamo za ciljem, ki ga moramo doseči za prevzem evra. Pomembna se mi zdi naša povezovalna politika. Skušamo se, kolikor je mogoče, izogibati starim delitvam. Gradimo na poudarjanju dogodkov, ki so nas v preteklosti združevali, zato so pomembni trije novi prazniki. Poleg tega celotna vlada vsak mesec obišče eno regijo in se seznani s problemi ljudi in okolja. Ministri tako mnogo bolj življenjsko in hitreje rešujejo probleme v teh okoljih.

    Kakšna je dediščina LDS?

    Med tistim, kar je v podedovanem stanju dobro, bi izpostavil splošen mednarodni položaj države s polnopravnim članstvom v EU in Nato. Smo pa podedovali veliko dilem in slabosti. Npr. nepregleden proračun za letošnje leto s približno 70 milijardami tolarjev prevzetih obveznosti, za katere ni bilo pokritja, in smo morali težave reševati z rebalansom. Prejšnja vlada nam ni zapustila popolne bilance finančnega premoženja države, pregledne bilance nepremičnin v lasti države, ni bilo informacijskega sistema za spremljanje socialnih transferov ter informacijske podpore za kadrovsko načrtovanje. To pa je zelo pomembno, saj je čista slika pri financah, kadrih ter prostorskih pogojih osnova za racionalno upravljanje z državo. Tudi drugje ni bistveno boljše. Nedokončana je privatizacija, preveč je regulirano okolje za delovanje podjetništva, kar duši podjetniško iniciativo, davčni sistem je zapleten in nestimulativen. Nekritično so bila dana državna poroštva, ponekod ni zadostnega ali sploh nikakršnega kritja v nepremičninah. Za doto smo dobili nered v plačni politiki na vodilnih mestih v javnem sektorju, kjer so nesorazmerja velika. Naša vlada se sooča s podedovanimi velikimi socialnimi razlikami, več let umetno zadrževanim plazom stečajev v tekstilni industriji, togim trgom delovne sile in veliko zbirokratiziranostjo državne uprave. Šolski sistem je preveč centraliziran in se prepočasi odziva na zahteve iz okolja, institucije pravne države delujejo prepočasi, stanje je kritično, ko gre za finančni položaj občin. To je le nekaj poudarkov iz »bogate« dediščine prejšnje vlade, ki jih ne naštevam kot alibi za morebitno neukrepanje. Nasprotno. Mi smo že pred volitvami vedeli, da bo stanje bolj ali manj takšno in za nas predstavlja ustvarjalni izziv.

    V nedeljo bo referendum o zakonu o RTV Slovenija. Opozicija je imela veliko pripomb na zakon.

    Predlagatelji zakona smo argumentirano predstavili razloge za njegovo potrditev na referendumu. Žal so nasprotniki zakona pogosto zavajali javnost s polresnicami in neresnicami. Slovenija je članica EU in Nato. Na to bi se bilo dobro počasi že navaditi in znotraj teh okvirov tudi delati primerjave. Vlada zavrača stališče nekaterih, češ da bi predlagani zakon dobro deloval na Finskem ali v kaki drugi državi, pri nas pa zaradi nizke kulture ne bo. To je velika žalitev za Slovenijo, ki se ji bom vedno zoperstavljal.

    Zakaj je potreben ta zakon? Je RTV tako problematična?

    Za sprejem novega zakona obstaja veliko razlogov. Predvsem je treba urediti stanje v javnem zavodu RTV, saj je njegovo delovanje neučinkovito. Neizkoriščeni so potenciali in bogate izkušnje številnih sposobnih ljudi, ki so tam zaposleni. Razlog za spremembe je visoka stopnja politizacije upravljanja in urednikovanja, o čemer priča zasedba funkcije predsednika sveta RTV ter prepir predsednikov LDS in nekdanje ZL g. Ropa in g. Pahorja o tem, kdo ima večji vpliv na javni zavod. Tu je tudi neustavnost obstoječega zakona, ki jo je ugotovilo ustavno sodišče. Zavezuje nas tudi koalicijska pogodba. Volivcem smo jasno povedali, da bomo predlagali spremembe, na volitvah pa smo za to dobili mandat.

    Opozicija vam očita, da bo civilna družba izključena in da bo javna RTV postala državna.

    Šele z novim zakonom bo RTV zares postala javna radio in televizija. V novem zakonu je prvič natančno opredeljena javna služba RTV, torej bo zdaj povsem jasno, katere naloge opravlja. Prepričan sem, da se lahko RTV v nekaj letih razvije v sodobno evropsko javno televizijo s kakovostnim in uravnoteženim programom. Potrebna je tudi kadrovsko boljša sestava organa upravljanja RTV. Naš zakon postavlja bistveno višja merila ter preprečuje prikrito politizacijo preko t. i. civilne družbe. Državljanke in državljani, ki plačujejo RTV-prispevek, morajo namreč imeti enake možnosti za kandidiranje v organ upravljanja. Nov zakon to omogoča. Doslej teh možnosti niso imeli. Morali so biti člani točno naštetih društev, bolje rečeno njihovih vodstev, da so lahko izbirali zastopstvo v svetu RTVS.

    Večina medijev vam še vedno ni naklonjena. Tako je bilo, ko ste bili v opoziciji, in tako je še vedno.

    To je dokaz svojevrstnega medijskega monopola, ki je trdovraten in tudi ideološko zamejen. Številni uredniki ne ocenjujejo dejanj kot takšnih, temveč jih sodijo po nosilcih. Vzorec je večkrat takšen: če nekaj naredi nekdo iz LDS, je to pozitivno, če pa isto stvar naredi nekdo iz SDS, je to negativno. Večina novinarjev za razliko od urednikov presoja bistveno bolj normalno. Zato lahko v naših časopisih velikokrat preberete povsem normalne in objektivne članke, ki pa nosijo bombastične protivladne naslove, ki ne odražajo vsebine novinarskega prispevka, temveč le bes posameznega urednika, ki še vedno ni prebolel volilnega poraza svojih miljenčkov. Sicer pa temeljna garancija neodvisnega novinarstva niso zakoni, ki so le nujen okvir, temveč sta to svoboda in pogum tistih, ki javno besedo oblikujejo. Njih je potrebno na prvem mestu zaščititi. Primer Mira Petka, fiasko dosedanje preiskave in sojenja kaže, da Slovenija tega še ne zmore v celoti.

    Prodaja Mercatorjevega deleža KAD in SOD je bila zelo odmevna. Bo vlada preverila način prodaje?

    Vlada o prodaji deležev KAD in SOD po zakonu ne odloča. Oba sklada imata z zakonom določene organe, ki delujejo po predpisanih postopkih. Ja, odmevala pa je prodaja manj kot tretjinskega deleža Mercatorja bistveno bolj kot desetine podobnih in tudi večjih prodaj v prejšnjih letih. To seveda ne pomeni, da če so prej delali kaj narobe, lahko tudi mi. Na takšno logiko ne bomo pristajali. Želim pa, da se zadeve v formalnem smislu merijo z enakimi vatli. V primeru Mercatorja se zdi, kot da bi nekdo dregnil v osje gnezdo. Ali nepovabljen stopil med nedotakljive. Nadzorni organi obeh skladov in druge nadzorne institucije so tisti, ki preverjajo prodajo in postopke v tem primeru. V obeh nadzornih svetih skladov so poleg tudi predstavniki opozicije. V prejšnjem mandatu nismo imeli nikakršnih možnosti, da bi predlagali kogarkoli v nadzorni svet KAD. Mi smo to možnost opoziciji dali. V nadzornem svetu KAD sedi član, ki ga je predlagala LDS. Ker prej tega nadzora ni bilo, nič ne bi škodilo, če bi nadzorniki malo pogledali tudi za nazaj.

    Kritiki vam očitajo, da ni bilo javnega razpisa za prodajo.

    Me prav zanima, kaj bi ti isti kritiki očitali vladi oziroma skladoma, če bi Mercator na takšnem razpisu prodala kaki tuji trgovski verigi. Obdolžili bi nas najmanj za propad celotne slovenske živilskopredelovalne industrije. Poleg tega sklada nista imela v lasti večinskega deleža podjetja in ga zato tudi nista mogla prodati na ta način.

    Kako komentirate prijavo novinarja Financ na Evropsko komisijo?

    Financ večinoma ne berem in ne vem točno, za kaj gre. Dobro pa poznam delo Evropske komisije in njenega predsednika Barossa, s katerim imava odlične odnose. Prepričan sem, da se Evropska komisija ne bo ukvarjala z novinarjem Financ. In zdi se mi nekoliko neugledno blatiti lastno državo v tujini samo zato, da bi se zaščitilo kak domač monopol.

    Napoved razglasitve ekološke cone s strani Slovenije je, pričakovano, razburila Hrvaško. Kaj bomo s tem dosegli?

    Uveljavili bomo pravico Slovenije do razglasitve suverenih pasov na morju. To pravico je naš parlament uzakonil šele na pritisk SDS potem, ko je prejšnja oblast dolgo časa vztrajala na stališču, da je Slovenija ozemeljsko prikrajšana država, ki te pravice nima. Slovenija danes obravnava svoj status pomorske države zelo odgovorno, kar se kaže tudi v njeni skrbi za ohranitev ekološkega ravnovesja v Jadranskem morju. Tudi zato je bil v parlamentarno proceduro vložen zakon, s katerim bo Slovenija razglasila zaščitno ekološko cono. Menim, da njena razglasitev ne bi smela povzročati razburjenja. Gre za suvereno pravico naše države. Republika Slovenija je naslednica sporazuma o epikontinentalnem pasu med nekdanjo Jugoslavijo in Italijansko republiko iz leta 1968, kar ji je ta tudi izrecno priznala. O svojem nasledstvu je Slovenija korektno obvestila Hrvaško in si bo tudi v prihodnosti prizadevala za sporazumno reševanje vseh vprašanj na področju Severnega Jadrana.

    Ali bi lahko prišli do točke, ko Slovenija Hrvaške pri njenenem pridruževanjuv EU ne bo podpirala tako brezpogojno?

    V interesu Slovenije je, da Hrvaška prične pogajanja in da na južni meji dobimo partnerja, ki uvaja evropske standarde ter kjer vlada drži dano ali podpisano besedo. Prepričan sem, da se hrvaška vlada dobro zaveda, da bo moralo pristopno pogodbo čez leta, ko bodo pogajanja končana, ratificirati 27 parlamentov držav članic EU, med njimi tudi slovenski. In da si ne želi, da bi njihova pristopna pogodba v slovenskem parlamentu doživela enako usodo, kot jo je v hrvaškem saboru doživel sporazum Drnovšek-Račan.

    Katere reforme lahko napoveste za bližnjo prihodnost?

    Vlada je julija imenovala odbor za reforme z nalogo priprave predlogov sistemskih sprememb, s katerimi bo uresničevala cilje in usmeritve Strategije razvoja Slovenije na ključnih področjih. Gre predvsem za konkurenčnost in gospodarsko rast. To je povezano z davčno reformo, privatizacijo in razvojem finančnega sistema, liberalizacijo in konkurenčnostjo gospodarskih javnih služb ter učinkovitim črpanjem sredstev EU. Naslednja prioriteta, učinkovita in cenejša država, je poveza- na s prestrukturiranjem javnih financ, privatizacijo in umikom države iz gospodarstva. Z reformo univerze se predlaga učinkovita uporaba znanja in inovativnosti, do moderne socialne države in višjega zaposlovanja pa bi prišli s predlogi reforme trga dela, reforme sistema socialnih transferov, zdravstvene reforme ter s spremembami in dopolnitvami pokojninskega sistema. Pri tej zadnji točki vlada v nobenem primeru ne bo predlagala podaljšanja starostne meje za upokojitev na 70 let, kot so to neodgovorno in tudi nestrokovno predlagali nekateri posamezniki. Opravljene analize stanja kažejo, da za to ni realne potrebe.

    Bo vlada vztrajala pri prevzemu evra leta 2007? Ljudi je strah, da bo prišlo do nekontroliranih podražitev.

    Strah je odveč. Da bi se izognili špekulativnemu dvigu cen ob uvedbi evra, bomo že od marca 2006 uvedli obvezno dvojno označevanje cen. Potrošniki se bodo tako postopoma navadili na primerjavo in bodo lahko na ta način sami učinkovito nadzorovali cene tudi v maloprodaji. Uvedba evra bo poenostavila poslovanje izvoznikom, ki so motor slovenskega gospodarskega razvoja.

    V medijih se veliko ugiba o možnih menjavah nekaterih ministrov, na primer Bajuka, Vizjaka. Boste koga od ministrov zamenjali?

    V primeru, če se bom res odločil za takšno potezo, tega ne boste najprej prebrali v medijih. V tem trenutku ne nameravam predlagati zamenjave nobenega ministra. Obstaja pa možnost, da bo do konca mandata prišlo d o kakšne menjave. Moja dolžnost je, da zagotovim nemoteno delo vlade, ki bo uresničila obljube, ki smo jih dali volivkam in volivcem ter izpeljala nujno potrebne reforme.

  • R. MaisterJanez Janša 1991

    Iz: http://www.kpv-rs.si/index.php?&i1=KPV&i2=slo&i3=1&i4=gvr&i5=ter_lst_021&i10=artic&i12=FB108AFE7423B2FAC12570C400413C90&i15=on_Gnovica&j1=utf-8&j2=content&j3=gids&j4=
    Govor predsednika Vlade RS Janeza Janše na državni slovesnosti ob dnevu Rudolfa Maistra, Maribor, 25.11.2005 (velja govorjena beseda)

    Spoštovani,

    ko smo v Sloveniji leta 1991 določali državne praznike, se je na nekaj pomembnih zgodovinskih mejnikov pozabilo. Pozabilo se je, da smo se morali ohraniti in zavarovati že zdavnaj, da smo v času naše generacije lahko dobili svojo samostojno državo, ki jo je mednarodna skupnost priznala. Brez stoletne tradicije ohranjanja narodne identitete in brez dolge tradicije poskusov ustanovitve omejene ali čisto odkrite državnosti, bi nas tudi danes ne bilo. Eden takih poizkusov je bila utrditev severne in severovzhodne meje, brez katere bi izgubili Štajersko in Koroško in brez njiju bi najbrž tudi Prekmurje ne pripadlo matičnemu narodu, saj bi se ne moglo pripeti na strnjeno ozemlje. Zato je Maistovo dejanje pravzaprav ohranitev Slovenije in posledično predstavlja trdno osnovo, iz katere je lahko zrasla slovenska država. Zato je bilo treba Maistra in njegovo zavarovanje Štajerske in Koroške povzdigniti v državni praznik. To je bil naš dolg do tega izjemnega zgodovinskega mejnika, ki je pomembno utemeljil Slovenijo.

    Pomembno pa je tudi, da se v državne proslave povzdignejo dogodki, ki nimajo svojega izvora samo v Ljubljani, pač pa tudi v drugih delih Slovenije, saj niso nič manj pomembni za ohranitev Slovencev. Zato smo zdaj poplačali dolg Primorski za njeno izjemno zvestobo slovenstvu z državnim praznikom, kakor bomo drugo leto to storili tudi s Prekmurjem. Pomembno je, da se končno zavemo, da je Sloveni ja kljub svoji geografski majhnosti velika in različna celota, ki je v zgodovini mnogokrat razdeljena doživljala različno usodo. Pa vendar je že dolgo hotela biti tako skupaj, kakor končno je zdaj. To željo po skupni enotnosti smo morali zapisati med državne praznike, da bomo tudi prihodnje generacije spominjali, kako smo nastali, se združevali in ohranili. In, ko gre za Štajersko in Koroško, kdo je bil tisti, ki nam je to s svojim pogumom in ravnanji omogočil.

    Rudolf Maister je ena tistih osebnosti v slovenski zgodovini, katerih življenje in delo sta neločljivo povezana s procesom narodnopolitične emancipacije slovenskega naroda. Na prizorišče je stopil v času, ko se je slovenski narod soočal z negotovo usodo. Po stoletjih bivanja v mnogonarodnem okviru habsburške monarhije se je namreč znašel najprej sredi viharja prve svetovne vojne, nato pa se je po njenem koncu moral spopasti s pritiski velesil, ki so mali slovenski narod želele ozemeljsko osiromašiti. Poleg tega se je takratni slovenski politični vrh ob prehodu v jugoslovanski državni okvir moral soočiti z unitarističnimi pritiski beograjske elite. Političnim težavam so se pridružile še težke povojne socialne razmere, ki so dodatno otežile slovenski vsakdan.

    V teh razmerah se je pokazalo, da vsi slovenski državniki niso kos zahtevnosti naloge. To je bilo očitno zlasti pri vprašanju razmejitve slovenskega etničnega prostora v novi evropski ureditvi. A bili so med slovenskimi voditelji tudi takšni, ki so se bili sposobni soočiti z izzivi. Voditelji, ki so imeli vizijo, kako naj se slovenski narod ohrani in razvije svoje potenciale kljub neprijaznemu mednarodnemu okolju. Takšen voditelj je bil Rudolf Maister. Vojak in pesnik. Kljub težkim razmeram je dokazal, da Slovenci v ključnih trenutkih znamo črpati iz lastne notranje moči in volje, se postaviti za svoj prav ter ubraniti svojo pot v zgodovini. Z bliskovito in odločno akcijo je rešil Maribor in takratno Spodnjo Štajersko ohranil v slovenski posesti. Trajno slovensko hotenje po svobodnem in celostnem narodnem razvoju je uresničil z energičnim vojaškim nastopom v prelomnih novembrskih dneh leta 1918.

    Narodni svet za Štajersko je v tem delu naše domovine že od konca septembra 1918 začel ustanavljati svoje krajevne odbore, zlasti po mestih in trgih z nemško upravo. Hkrati so bile organizirane tudi narodne straže, po dokončnem razpadu Avstro–Ogrske in ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov 29. oktobra 1918 pa je tudi vojaška oblast prešla v slovenske roke. Avtoritete Narodnega sveta, ki je postavil novo slovensko oblast, prevzel pošto in železnico, nadzoroval vso oskrbo na slovenskem Štajerskem, s 1. novembrom 1918 niso več ogrožali ostanki prejšnje državne oblasti. Tega dne se je namreč major Rudolf Maister, poveljnik 26. črnovojniškega okrožja v Mariboru, razglasil za vojaškega poveljnika Države SHS v tem mestu. Istega dne mu je Narodni svet na njegovo zahtevo še formalno podelil poveljniški položaj in generalski čin, s čimer je dobil politično podporo.

    Slovenska osvobodilna volja je delovala z roko v roki. General Maister je ukrepal hitro in še 1. novembra na osnovi svojega osebnega poziva slovenskim vojakom sestavil dve vojaški enoti, ki sta šteli približno 160 vojakov. Z njima je zasedel večino vojašnic in nekaj strateških točk v mestu. Obenem je ukazal odhod vseh tujih častnikov in vojakov do 3. novembra; ta dan je Maribor zapustilo več sto nemških častnikov in vojakov. Nekaj dni kasneje so slovenske vojaške enote na Štajerskem povezali v Štajersko obmejno poveljstvo, ki ga je vodil general Maister.

    Pri utrjevanju slovenske oblasti na Štajerskem je bil ključnega pomena Maistrov mobilizacijski poziv 9. novembra. Na osnovi poziva je bil 21. novembra ustanovljen prvi Mariborski polk s tremi bataljoni, dopolnilnim bataljonom in posebnimi enotami s skupaj 70 častniki in 2000 vojaki. To je bila močna in pomembna slovenska vojaška formacija, ki je 23. novembra 1918 odigrala odločilno zgodovinsko vlogo. Tega dne so enote Mariborskega polka, skupaj z enotami Celjskega pehotnega polka, ki je tedaj štel okoli 1000 mož, v dobro pripravljeni akciji pod vodstvom generala Maistra razorožile in razpustile oboroženo mestno stražo Marburger Schutzwehr, ki je bila pod poveljstvom nemško usmerjenega mestnega sveta in je štela 1500 mož. Od tedaj slovenska oblast v Mariboru in okolici ni bila več resno ogrožena.

    Od 23. novembra 1918 je imel general Maister svoje vojaške moči na razpolago za druge pomembne operacije, saj tedaj še ni bila določena severna meja nove države. Maister je začel vojaško prodirati na slovensko narodno mejno območje na Štajerskem in ga zasedel do Radgone, Šentilja in Kozjaka. Že pred tem je njegovo vojaštvo na slovenskem Koroškem zasedlo Mežiško dolino do Dravograda. Zasedba tega dela slovenskega narodnega mejnega območja na Koroškem in Štajerskem je bila izvršeno dejstvo, ki je prestalo tudi preizkus pariške mirovne konference in njeno določitev novega evropskega političnega zemljevida po končani prvi svetovni vojni.

    Predlog za plebiscit, ki ga je za določitev državne meje na Štajerskem, podobno kot je bilo sklenjeno za Koroško, zahtevala Avstrija, ni bil sprejet. Vrhovni svet mirovne konference je sklenil, da je na tem območju Mura meja med Avstrijo in novo, 1. decembra 1918 oblikovano Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Hkrati je odločil, da Radgona pripade Avstriji, Maribor pa jugoslovanski državi. Tako je bil z mirovno pogodbo, ki jo je antanta 10. septembra 1919 v Saint–Germainu sklenila z Avstrijo, skoraj v celoti določen še danes veljaven del naše državne meje, ki jo je utemeljila narodno uveljavitvena volja generala Maistra in njegovih vojaških enot.

    Muhavosti zgodovine takrat ni bilo zadoščeno. Preprečeni pa so bili tudi drugi poskusi, da bi se spremenil njen tok. V Mariboru se je namreč konec novembra 1918 razvilo močnejše stavkovno gibanje nemškega osebja železnic, pošte in sodnih nameščencev. Gibanje je ob nekaterih socialnoekonomskih zahtevah podpiralo nemške težnje po slovenskem ozemlju in je bilo predvsem politično. Ob podpori generala Maistra ga je slovenska oblast v začetku decembra onemogočila. Po zgodovinskih spremembah, ki jim je na Štajerskem odločilni pečat dal general Maister, je nato lahko Slovence iz Maribora in slovenske Štajerske upravičeno zajel samozavesten narodni ponos.

    Maistrova narodna volja in volja slovenskega vojaštva ter vseh tedanjih slovenskih mož in žena, ki je temeljila v jasni in dejavni odločenosti doseči spoštovanje našega narodnostnega obstoja, je pomemben zgodovinski temelj naše narodne samozavesti. Ko premišljujemo o njej, nam razkriva moč zavedanja samega sebe, ki je vodila Maistra in njegove soborce. Bili so dovolj odločni, da so kljub izkušnji vélike vojne oziroma po »letih strahote«, kot je prvi svetovni spopad označil Ivan Cankar, hitro in učinkovito ukrepali na osnovi svoje narodne zavezanosti in spoznanja o daljnosežnosti tedanjega trenutka za narodovo življenjsko perspektivo. Slovennjihovega poguma. Od leta 1991 kot državljanke in državljani samostojne Republike Slovenije.

    Maistrovo dejanje je bilo dejanje razsodnega in v prihodnost zazrtega človeka s srcem bojejanje razsodnega in v prihodnost zazrtega človeka s srcem bojevnika, ki se bori za pravično stvar. V tem delu Slovenije je njegov pogum dajal zgled Šarhu in sobojevnikom v Pohorskem bataljonu, ko so se uprli tuji okupaciji v času druge svetovne vojne. Bil je zgled branilcem Peker maja 1991 ter slovenskim teritorialcem in policistom, ki so se na slovenskem Štajerskem in Koroškem še posebej pogumno zoperstavili agresorski JLA v vojni za Slovenijo. Tudi danes velik del poklicnega sestava slovenske vojske prihaja iz tega dela Slovenije, ki je pozitivno zaznamovan z Maistrovo vojaško tradicijo.

    Dejanje, kateremu posvečamo današnji državni praznik, je bilo pogumno dejanje posameznikov in naroda v času, ki je bil v takratni Evropi čas delitev in razmejitev. Viharna noč po letih težke vojne preizkušnje. Noč, v kateri so se premikali mejniki, pokopavali stari okovi, pa tudi lepi spomini, postavljali temelji nove enotnosti in novih povezav.

    Danes prvič praznujemo Maistrov dan kot državni praznik v času, ko je Slovenija kot samostojna država in članica EU po več kot 80 letih burne zgodovine pred vrati dobre prihodnosti. Zavarovali smo jo s povezavami v EU in NATO. Dosedanji razvoj nam je zagotovil dovolj dobro podlago, da se brez zategovanja pasu lahko soočimo z izzivi reform, ki jih načrtuje ali že izvaja praktično celotna Evropa. Zato, da bomo lahko povečali gospodarsko rast in zaposlenost ter na tej stvarni podlagi povečali blaginjo za vse. Da bomo lahko izkoristili pozitivne učinke globalizacije ter se zavarovali pred negativnimi. Tudi za izboljšanje našega gospodarskega in socialnega okolja sta potrebna pogum in večja enotnost. Tako kot so cagavost ljubljanske politike in pretirane delitve škodovale v maistrovih časih, tako nam lahko škodujejo tudi zdaj. Nasprotovati razumnim spremembam v svetu, ki se vsak dan hitreje spreminja, pomeni pristati na slabo prihodnost, povečano brezposelnost in gospodarsko nazadovanje. Slovenija si tega ne zasluži. Dovolj nas je, dovolj znamo in zmoremo, da lahko prav in pravočasno, kot je to leta 1918 zmogel Rudolf Maister, preberemo znamenja časa na našem in evropskem nebu ter naredimo vse, kar je v naši moči, da priložnosti ne bodo ostale neizkoriščene.

    Spoštovani sodržavljani in sodržavljanke, Slovenke in Slovenci, iskrene čestitke ob državnem prazniku, dnevu Rudolfa Maistra. Njegova zgodovinska dediščina je ubranjena severovzhodna meja. Njegova duhovna dediščina pa so tudi ljubezen do domovine, znanje, pogum in pesem. Ohranimo vse to tudi prihodnjim rodovom.
    maistrovi borci na polozaju
    Maistrovi slovenski vojaki na položaju.


  • 27.12.2005
    Slavnostni govor predsednika DZ Cukjatija ob dnevu samostojnosti in enotnosti

    Slavnostni govor predsednika Državnega zbora Republike Slovenije Franceta Cukjatija, dr. med., v počastitev državnega praznika dneva samostojnosti in enotnosti, ki ga je imel 23. decembra 2005 na državni slovesnosti v Cankarjevem domu

    Spoštovani predsednik republike dr. Janez Drnovšek, predsednik vlade g. Janez Janša, poslanci in ministri, visoki predstavniki politike, cerkve in javnega življenja, ekscelence, Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani, dragi rojaki!

    Praznujemo dan samostojnosti, ki ga prvič praznujemo tudi kot dan enotnosti slovenskega naroda – našega naroda!

    Lepo je biti narod, a še težje je ostati narod, najtežje pa je postati in ostati samostojen, suveren, enoten, nerazdeljen narod.

    Kaj pravzaprav množico posameznikov spremeni v narod?

    · Skupni jezik? Tako na Portugalskem kot v Braziliji govorijo portugalsko – pa ne gre za isti narod.

    · Skupna zgodovina? Skupna usoda? Stoletja smo imeli z Avstrijci skupno usodo – pa nismo en narod.

    · Skupno ozemlje? Kurdi živijo kot manjšine v treh državah – pa so velik narod.

    Kaj torej množico posameznikov spremeni v narod? Jezik ne. Zgodovina tudi ne. Celo skupna državna meja ne. Podobno kot družina, ki se razprši na vse strani sveta, še vedno ostane družina, če njeni člani ohranjajo zavest pripadnosti. Tako tudi narod ostaja narod, dokler v njegovem prebivalstvu živi zavest pripadnosti. Skupni jezik, zgodovina in ozemlje so le pogoj, da se zavest pripadnosti ohranja in poglablja. In ko se te pripadnosti človek zave, ko jo sprejme in se je veseli, pa se ta zavest razcveti v »ljubezen do domovine«.

    Zavest pripadnosti slovenskemu narodu sega daleč v zgodovino, le pokazati in razodeti se dolgo ni znala. Še v prvi polovici 18. stoletja smo bili Slovenci brez višjih slojev, brez tistih, ki bi lahko oblikovali in zastopali družbenopolitične in kulturne interese slovenskega ljudstva.

    V drugi polovici 18. stoletja pa se je že začel slovenski narodni preporod, ki si ga brez Antona Tomaža Linharta ne moremo zamišljati.

    Na začetku 19. stoletja, v času Ilirskih provinc, je prišlo do prvega, čeprav še nejasnega narodnega prebujanja na političnem področju. V ospredje je stopilo tudi vprašanje, kdaj bo slovenski narod dobil narodnozavedno meščanstvo in kdaj bomo Slovenci dobili jezik, ki bo zmožen izražati najvišje znanstvene in umetniške stvaritve. Takrat nam je zgodovina podarila Jerneja Kopitarja, Matija Čopa, Franceta Prešerna in Antona Martina Slomška.

    S ponosom bi lahko navedli še vrsto imen, ki jih je gnala zavest pripadnosti slovenskemu narodu, zavest, na podlagi katere je zorel slovenski jezik in zorela politična misel. Tako smo sredi 19. stoletja dobili slovenski narodni program Zedinjene Slovenije, Prešeren pa je zapel:

    »Prost, ko je bil očakov, naprej naj bo Slovencev dom, naj zdrobe njih roke si spone, ki jih še teže!«

    Osnova narodne pripadnosti ni bil jezik, ampak je bila zavest pripadnosti tista, ki je spodbujala razvoj slovenskega jezika. In niso bile državne meje tiste, na katerih bi temeljila narodna identiteta, saj smo te meje vzpostavili šele slabih 150 let kasneje. Iz zavesti pripadnosti slovenskemu narodu, iz ljubezni do domovine, do tiste domovine, ki je bila takrat lahko samo še v sanjah, se je rojevala in oblikovala slovenska narodna identiteta.

    In iz teh korenin se je v drugi polovici 19. stoletja razcvetelo društveno življenje, čitalnice, tabori, pestro narodnopolitično gibanje. Prvič v zgodovini smo Slovenci v veliki večini izvolili v deželne zbore ljudi, ki so zastopali slovenske narodne interese.

    A še vedno je prevladoval občutek, da smo premajhni za samostojno življenje. In že takrat so mnogi naši politični voditelji iskali rešitev v sožitju z »jugoslovanskimi brati«. Ta klic k združitvi z južnoslovanskimi narodi, »Ilirija oživljena«, to pomanjkanje samozavesti nas je potem spremljalo daleč v dvajseto stoletje.

    Sledilo je burno politično življenje. Spopad konservativcev in liberalcev, boj za strankarsko prevlado, politične trgovine v okviru umirajoče habsburške monarhije..., dokler se ni v drugi svetovni vojni narod dokončno razklal.

    Ves ta čas pa je bilo vedno znova slišati posamezne politične pozive za samostojno Slovenijo, pozive, ki so vedno znova končali v malodušju in jugoslovanskem objemu. Tako je

    · 30. maja 1917 dr. Anton Korošec v Dunajskem parlamentu prebral deklaracijo, v kateri je zahteval zedinjenje Slovencev, Hrvatov in Srbov v samostojno državo, v okviru monarhije;

    · februarja 1921 so slovenski kulturniki objavili izjavo, v kateri so se zavzemali za ohranitev individualnosti slovenskega naroda;

    · leta 1933 smo dobili celo nacionalni program slovenskih komunistov, izražen v brošuri "Boj za osvoboditev in združitev slovenskega naroda".

    A tudi pri njih je ideja samostojne Slovenije postopno bledela, dokler se v začetku druge svetovne vojne ni dokončno utopila v internacionali. Postala je žrtev velikih političnih kupčij in ideoloških spopadov.

    A prav v teh usodnih časih okupacije sta se izven okvira politike, v slovenskih srcih, razcveteli domoljubnost in vse večja vnema za osvoboditev Slovenije. Oba politična bloka, tako revolucionarni kot protirevolucionarni, sta mobilizacijo javnosti gradila na tej nesebični volji: ohraniti svoj dom, svojo domovino. Ohraniti pred uničujočim nasiljem, ki ga je po eni strani povzročal okupator, po drugi pa revolucija.

    Ko sta nas preplavila fašizem in nacizem, so se mnogi znašli v partizanskih vrstah. Nekateri so bili prisilno mobilizirani, nekateri so v partizane pobegnili pred okupatorjem, da si rešijo golo življenje, večina pa se je partizanom pridružila v iskreni volji osvoboditi domovino. Mnogi pa so se znašli na drugi strani. In tudi tu so bili nekateri prisilno mobilizirani, nekateri so se med domobrance zatekli pred revolucionarnim nasiljem, večina pa se jim je pridružila v iskreni volji zavarovati svoj dom, svojo domovino.

    Veliko domovinske ljubezni je bilo v naših očetih in stricih. Ne le tistih, ki so bili v partizanskih vrstah, ampak tudi tistih, ki so se znašli na drugi strani. Pridružujem se dr. Francetu Bučarju, ki je letos poleti izjavil (citiram): »Reči, da so bivši domobranci narodni izdajalci, je norost in v bistvu kriminal.« (Delo, 18.6.2005). Jaz bi še dodal: »Reči, da so se partizani borili za zmago boljševizma, je norost in v bistvu kriminal.«

    Eni kot drugi so namreč šli pod orožje iz ljubezni do domovine. Eni kot drugi pa so – žal – ne samo v okupatorju, ampak predvsem v svojih bratih onstran ideološkega prepada videli še hujšega sovražnika. Zato je ljubezen do domovine tako žalostno končala. V sovraštvu in narodni razklanosti.

    Kakšno moč bi v tistih usodnih časih pokazal slovenski narod, če bi takrat uspeli združiti ves ta domoljubni potencial, če bi znali vse te potoke ljubezni do lastnega doma združiti v eno samo deročo reko domoljubnosti. Pristna ljubezen do domovine namreč ni ujeta v strankarske predale in nima ideološkega predznaka. Najdemo jo lahko pri vseh, ne glede na svetovnonazorsko prepričanje. Je cvet, ki raste iz največjih človekovih globin.

    Ljubezen do domovine pa ni samo ljubezen do travnatih poljan in zasneženih planin, do slovenskih mest in vasi, ampak je to tudi ljubezen do tistih, ki živijo v teh mestih in vaseh. Ljubezen do domovine ni samo ljubezen do slovenskega jezika, ampak tudi do tistih, ki ta jezik govorijo. Kdor trdi, da ljubi svojo domovino, pa sovraži svoje rojake, se spreneveda ali pa ne ve, kaj je to, domovina.

    Ko je Primož Trubar prelival govorjeno slovensko besedo na papir, ni delal tega iz ljubezni do jezika kot jezika, ampak zato, da bi "prelubim" Slovencem približal biblijo. Ker je spoštoval rojake, je spoštoval jezik, ki so ga govorili.

    Čeprav je ob koncu druge svetovne vojne na slovenskih tleh zmagala zvestoba Beogradu, se je v šestdesetih letih v Sloveniji ponovno začela prebujati nacionalna samozavest.

    Že leta 1968 je ilegalna skupina Ypsilon slovenskih akademikov izdala v zamejstvu dokument, v katerem je zapisala (citiram):

    »Vse kaže, da bo ravno v teku prihodnjih dvajsetih let; če ne že veliko prej, napočil zgodovinski trenutek, ko bomo tudi Slovenci dosegli končno izoblikovano narodno osebnost in državno neodvisnost. ... Slovenec, kjerkoli si, kakorkoli ti je ime, kakršnegakoli političnega prepričanja si, ... ne boš rešil naroda sam, niti ne samo s prijatelji svojega političnega prepričanja. Preslabi boste! Vsi si moramo podati roke in stopiti preko razdorov in nezaupanja.«

    Tako slovenski akademiki v času, ko še ni bilo dovoljeno glasno razmišljati. Po letu 1985 pa je slovenska kulturna in širša javnost začela vse bolj pogumno in ubrano javno zagovarjati idejo politične suverenosti:

    · leta 1985 je Revija 2000 posvetila celotno številko slovenskemu narodnemu vprašanju;

    · dve leti kasneje je 57. številka Nove revije nakazala novo zasnovo slovenske samostojnosti;

    · v razumniških krogih je vse bolj zorel politični program z osrednjim ciljem doseči državno suverenost;

    · tednik Mladina pa je s svojim provokativnim pisanjem pozitivno senzibiliziral slovenske bralce proti jugoslovanskemu centralizmu.

    Pojavile so se tudi prve opozicijske politične stranke, ki so z Društvom slovenskih pisateljev maja 1989 sprejele znano »Majniško deklaracijo«, v kateri je že bilo čutiti nezlomljivo moč velike narodne enotnosti, da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda. Jeseni istega leta je Milan Kučan v Beogradu izjavil, da je najprej Slovenec in šele nato komunist in se uprl zahtevi, naj v slovenski skupščini prepreči sprejetje ustavnih amandmajev, ki so pomenili pomemben korak na poti k osamosvojitvi.

    Vse dogajanje so budno spremljali beograjski politični krogi, ki so v povezavi z vodstvom JLA postajali vse bolj nemirni in grozeči. Z bliskovito naglico so si nato sledili naslednji dogodki (naj omenim le nekatere):

    · doživeli smo silovito reakcijo javnosti na aretacijo četverice,

    · prepovedali smo srbski miting resnice v Ljubljani,

    · vse politične stranke so v svoj volilni program zapisale slovensko suverenost,

    · poleti 1990 smo sprejeli deklaracijo o suverenosti RS in nova slovenska oblast je kljub nasprotovanju JLA prevzela poveljstvo nad teritorialno obrambo,

    · 23. decembra 1990, pred petnajstimi leti, pa smo imeli plebiscit za samostojno in neodvisno državo, katerega se je udeležilo 93% volivcev, "za" pa je glasovalo 88% udeležencev.

    Ta narodna enotnost je pol leta kasneje uspešno prestala svojo prvo veliko preizkušnjo, svoj prvi ognjeni krst, napad jugoslovanske vojske.

    Spoštovani!

    Nikoli prej v zgodovini ni bil slovenski narod tako enoten. Pripadniki vseh političnih strank in vseh svetovnonazorskih smeri smo se složno uprli skupnemu nasprotniku. Nobena stranka se ni polastila monopola nad uporom. Nobena ideološka skupina ni tega upora izkoristila za nedemokratičen prevzem oblasti. Nobena politična stranka se ni ujela v svoje sebične politikantske igre. Nikogar, ki je morda preračunljivo okleval ali celo upal, da bo zmagala JLA, nismo obsodili. Prevzemal nas je en sam skupni cilj: samostojna Slovenija.

    Nikoli prej v zgodovini nismo bili tako enotni in zato tudi nikoli prej tako močni. V tistih dneh poleti 1991 smo zaslutili, kaj pomeni uresničitev Prešernovega poziva: »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo; otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo!«

    Zato se je vredno tiste zgodovinske enotnosti tudi spominjati in jo praznovati. Morda – ne, zagotovo - bo slovenski narod še kdaj postavljen pred tako preizkušnjo, kot je bil v prejšnjem stoletju, leta 1941 in leta 1991. Dve preizkušnji s tako različnim odzivom. V prvi smo se usodno razklali, v drugi pa k sreči združili. V prvi je naš bratomorni pohod zahteval strahotne žrtve, v drugi pa nas je enotnost nagradila z nepremagljivo močjo in elegantno zmago.

    Morda nas že v prihodnjem letu čaka nova preizkušnja enotnosti. Reforma. Iskanje novega ravnotežja med tržnim gospodarstvom in socialno državo. Pred nami je skupni nasprotnik, skupna naloga: povečati gospodarsko konkurenčnost, zmanjšati brezposelnost in zagotoviti socialno varnost tudi za čase, ko bo razmerje med številom upokojenih in številom zaposlenih še mnogo bolj neugodno, kot je danes. Bomo tudi sedaj videli v svojih sogovornikih onstran umetno poglobljenega ideološkega jarka še večjega nasprotnika? Bomo sposobni zapustiti svoje okope in sesti za skupno mizo? Če ne bomo naredili koraka naprej, bomo ne samo na gospodarskem, ampak tudi na socialnem področju prej ali slej doživeli neprijetna presenečenja.

    Spoštovani!

    Naj spomin na dogodke izpred petnajstih let v nas prebudi zadovoljstvo in zaupanje, da smo v kritičnih trenutkih sposobni postati in ostati en nerazdeljen narod. Naj v nas ponovno prebudi zavest pripadnosti slovenskemu narodu, ne glede na to, kakšne ideološke ali politične barve smo. In če se veselimo te pripadnosti, potem nosimo v svojih srcih ljubezen do domovine.

    Ljubezen ne samo do slovenskih polj in planin, do mest in vasi, ampak tudi ljubezen do tistih, ki prebivajo v teh slovenskih mestih in vaseh. Ne le ljubezen do slovenskega jezika, ampak tudi do tistih, ki ta jezik govorijo. Potem bo ta domovina vsem nam lep, prijeten in varen dom!

    Spoštovani!

    Želim vam doživet božič in uspešno novo leto.

    Drage Slovenke in Slovenci, državljanke in državljani Republike Slovenije, dragi rojaki, iskrene čestitke ob dnevu samostojnosti in enotnosti.



  • Iz: http://sl.wikipedia.org/wiki/Mateja_Svet


    Skoči na: navigacija, iskanje

    Mateja Svet [mateja svét], slovenska alpska smučarka, * 16. avgust 1968, Ljubljana, Slovenija.

    Mateja je leta 1984 postala mladinska svetovna prvakinja v veleslalomu in debitirala na olimpijskih igrah v Sarajevu. V sezoni 1985/86 je v veleslalomu v Jasni v slovaških Visokih Tatrah dosegla prvo slovensko žensko zmago v svetovnem pokalu. V isti sezoni je zmagala še na zadnji tekmi v kanadskem Bromontu. Leta 1987 je na svetovnem prvenstvu v švicarski Crans Montani osvojila kar tri medalje: srebrno v veleslalomu ter bronasto v supervelesalomu in slalomu. Na olimpijskih igrah leta 1988 v kanadskem Calgaryju se ji je za las izmuznila medalja v veleslalomu, zato pa je osvojila srebrno medaljo v slalomu. V sezoni 1987/88 je osvojila mali kristalni globus v veleslalomski razvrstitvi. Leta 1989 je na svetovnem prvenstvu v ameriškem Vailu postala svetovna prvakinja v slalomu, v veleslalomu je najprej osvojila četrto mesto, kasneje, ko so zaradi dopinga diskvalificirali tretjeuvrščeno Francozinjo Christelle Guignard, je prejela tudi bronasto medaljo.

    Po koncu sezone 1989/90 je zaradi nesoglasij s Smučarsko zvezo Slovenije pri 22 letih končala tekmovalno kariero, v kateri je dosegla 7 zmag za svetovni pokal, 6 v veleslalomih in eno v slalomu:

    Sezona Datum Disciplina Prizorišče Država
    1985/86 8. februar 1986 veleslalom Jasná Slovaška
    22. marec 1986 veleslalom Bromont Kanada
    1987/88 30. januar 1988 veleslalom Kranjska Gora (prestavljeno iz Maribora) Slovenija
    31. januar 1988 slalom Kranjska Gora (prestavljeno iz Maribora) Slovenija
    23. marec 1988 veleslalom Saalbach Avstrija
    1989/90 20. januar 1990 veleslalom Maribor Slovenija
    5. februar 1990 veleslalom Veysonnaz Švica

    Ima hčerko Taro (rojena 1998). Končala je študij delovne terapije na visoki šoli za zdravstvo.

    Danes dela v zasebnem podjetju in študira psihologijo ob delu (januar 2006).

    Zunanje povezave


  • Jože Šlibar
    Šlibar Jože je postavil svetovni rekord 141 metrov. Ljudje so ostali brez besed, saj niso razumeli, kaj je povedal uradni napovedovalec.
    Na poletih v Oberstdorfu je napovedovalec Bruno Moravec v slovenščini objavil nov svetovni rekord, avstrijski gledalci pa ga niso razumeli. Prijel sem se za ograjo in močno odrinil, ne tako kot danes, ko se samo samo spustijo navzdol. Takoj na mizi sem vedel, da sem ujel odriv. Med letom sem bil tudi nad črto, ki je označevala 140 metrov. Zdrži, sem si rekel, in pristal v telemark. Snel sem smuči in čakal na objavo daljave, kar je trajalo pol ure.
    Edini slovenski rekorder v smučarskih poletih Jože Šlibar se z veseljem spominja na 24. februar 1961, ko je v Oberstdorfu pristal pri 141 metrih, Ekipa.
    SMUČARSKI SKOKI

    Pokal Prlekije 2006
    Podrt nov rekord

    V izjemno lepem, skoraj idiličnem nedeljskem popoldnevu, so člani športnega društva Mladost iz Miklavža pri Ormožu ob pomoči sokolske zveze Slovenije pred okrog 600 gledalci odlično organizirali pokal Prlekije 2006. Skokov na skakalnici v Vuzmetincih se je udeležilo 33 tekmovalcev, ki so tekmovali v kategorijah: osnovnošolci, člani, veterani. Med osnovnošolci je slavil Tadej Janežič, med veterani Vinko Tušek in med člani Matej Kostanjevec. V posebni kategoriji »naj skok dneva« je sodelovalo 7 tekmovalcev. Prav v zadnjem skoku pa je Zvonko Čuš iz Polenšaka postavil nov rekord skakalnice (prej je rekord 23.5 metrov pripadal domačinu Sašku Štamparju), ki sedaj znaša 25.5 metrov. Skoke v Vuzmetincih si je ogledal tudi legenda smučarski skokov v Sloveniji Jože Šlibar. 24.februarja leta 1961 je Šlibar v Oberstdorfu poletel takrat neverjetnih 141 metrov, kar je bilo dovolj za svetovni rekord.
    Rezultati: osnovnošolci:
    1. Tadej Janežič (Krčevina pri Miklavžu)
    2. Tadej Kerec (Gornji Slaveči)
    3. Dejan Čurin (Mladost Miklavž)
    veterani:
    1. Vinko Tušek (Kajžar)
    2. Anton Štrucl (Kajžar)
    3. Emil Trstenjak (Kajžar)
    člani:
    1. Matej Kostanjevec (Ptuj)
    2. Zvonko Čuš (Polenšak)
    3. Grega Zadravec (Lačaves pri Kogu)

    Avtor: Uroš K. Vir: KTV Ormož

    Iz: http://old.slovenija-ski.net/aktualno/Delo-2001-2002/03_06_03.htm

    SP 2002: smučarski poleti so slovenski izum

    Od Planice '72 doHarrachova '02

    Ljubljana - Naj obračamo tako in drugače, za uveljavitev smučarskih skokov v slovenskem vrhunskem športu sta bila zagotovo odločilni dve dejstvi. Prvo je bil krst Rožman- Bloudkove velikanke v Planici leta 1934 s prvimi svetovnimi rekordi in prebitjem prve magične meje 100 m (Sepp Bradl, 101 m, 1936), drugo svetovni rekord Jožeta Šlibarja v Oberstdorfu leta 1961 (141 m).

    Rojstvo posebne discipline smučarskih skokov pod Poncami je postalo nenehni navdih slovenskim smučarskim skakalcem, Šlibar pa je - iz slovenskega zornega kota - tedaj na nemški letalnici razbil mit nepremagljivosti tekmovalcev skakalnih velesil. Zgodovinski pomen njegovega svetovnega rekorda presega fenomen tega skakalca samega. Gre za bistveno pomembnej še dejanje: bil je prvi slovenski skakalec, ki je s takrat fantastično daljavo vzpostavil ravnotežje med mednarodno vrednostjo dosežkov slovenskih skakalcev in (nasploh vseskozi predimenzionirano) prirediteljsko vlogo Planice v slovenskem vrhunskem športu. V tedanjih okoliščinah in za skakalni šport neugodnih razmerah - glede na nam nedosegljive možnosti tekmecev iz vrst takratnih skakalnih velesil - so na pol poti zapored ostajali rodovi slovenskih skakalcev. Vse je kazalo, da bo tudi Šlibar s svojim svetovnim rekordom ostal zgolj fenomen svojega časa. Razmere so bile takšne, da so jih navzlic občasnim sijajnim dosežkom (Božo Jemc, Marjan Pečar, Ludvik Zajc in Peter Eržen v 60-letih, Peter Štefančič, Marjan Mesec in Danilo Pudgar v zgodnjih sedemdesetih ter Bogdan Norčič na prelomu 70. in 80.) vedno znova vračale na začetek poti. V temeljnih okoljih, smučarskih skakalnih klubih, ki so se otresli paternalizma "splošnih smučarskih funkcionarjev", pa so v sedemdesetih vendarle začeli dozorevati drugačni pogledi na možnost preboja v svetovni skakalni vrh. V osemdesetih letih je ta "projekt" blesteče izpeljal tedanji rod s Primožem Ulago in Miranom Tepešem na čelu. Meje slovenskih dosežkov na tekmah svetovnega pokala so se pomaknile na raven številnih uvrstitev na stopničke zmagovalnega odra in prvih (9) zmag Ulage ter kolajne v skupni razvrstitvi (3. Ulaga, 1988), vrhunec pa sta bili olimpijski kolajni (bronasta Matjaža Debelaka in ekipno srebro) v Calgaryju '88. Že na 8. SP v smučarskih poletih leta 1985 v Planici, ki je bila leta 1972 tudi prireditelj prvega, so se slovenski smučarski skakalci izkazali tudi kot odlični letalci na smučeh: 6. Tepeš, 11. Ulaga, 13. Matjaž Žagar. V slovensko skakanje se je postopoma vrnilo že omenjeno ravnotežje, ki ga je prvi vzpostavil Šlibar. Med vrhunce tistega obdobja sodi tudi 2. mesto Matjaža Zupana na prvih poletih za svetovni pokal v Planici leta 1987 in SP 1988 v Oberstdorfu, kjer je Ulaga postal svetovni podprvak. Navzlic menjavi rodov in kriz, ki so v valovih pretresale slovensko skakanje v devetdesetih letih, vštevši revolucionarno prevlado skakalne tehnike eno samo sezono za tem, ko je Franci Petek osvojil naslov svetovnega prvaka (1991), slovenski skakalci v smučarskih poletih tudi pozneje niso ostali praznih rok. Na svetovnih prvenstvih so bili vrhunci 6. mesti Sama Gostiše (Harrachov 1992) in Primoža Peterke (Oberstdorf 1998) ter še zlasti bronasta kolajna Urbana Franca na avstrijski letalnici na Kulmu (avstrijska Štajerska) leta 1996. Blejec v dresu kranjskega SK Triglav je tedaj tudi v skupni razvrstitvi posebnega svetovnega pokala v smučarskih poletih pristal na prestižnem 4. mestu. Prav tam je leto pozneje Primož Peterka začel blesteč pohod k osvojitvi edinega naslova zmagovalca svetovnega pokala v smučarskih poletih (3. mesto in zmaga), ko se je obenem s poletom na 203 metre vpisal tudi v prestižni "klub 200". Delo je dokončal na finalu svetovnega pokala na velikanki v Planici, ko je drugi dan poletov z 2. mestom gladko osvojil tudi prvi veliki kristalni globus Mednarodne smučarske zveze (FIS) za zmago v skupnem seštevku svetovnega pokala. Primož je v naslednji sezoni ta uspeh ponovil, 3. mesto v svetovnem pokalu v smučarskih poletih pa je bila obenem tudi zadnja zares odmevna slovenska uvrstitev v smučarskih poletih. Dosedanji največji dosežki slovenskih skakalcev v smučarskih poletih so kajpak tudi merilo, ki opredeljuje pričakovanja športne javnosti, kar zadeva slovenski nastop na letošnjem (17.) SP, ki bo v soboto in nedeljo, 9. in 10. t. m., na češki velikanki v Harrachovu. Uspešen nastop na 19. zimskih olimpijskih igrah in blesteče nadaljevanje na prireditvi svetovnega pokala v Lahtiju kajpak še spodbujata velike, morda celo pretirane želje, ki naj bi jih uresničili Igor Medved, Robert Kranjec in Primož Peterka. Pred prevelike apetite pa kaže vendarle postaviti dobre želje, da bi SP minilo v ugodnem vremenu.


  • 8., 9., 10. julij 2006 Janez Janša - predsednik slovenske vlade v ZDA na uradnem obisku.

    Bush se je zahvalil Janši za prijateljstvo in pogum Washington - Ameriški predsednik George Bush se je danes v Beli hiši po pogovoru s slovenskim premierom Janezu Janši zahvalil za prijateljstvo in za vodstvo ter dejal, da sta imela odličen pogovor. Bush je dejal, da resnično ceni pogumno odločitev za pomoč dvema mladima demokracijama Afganistanu in Iraku ter ocenil, da lahko slovenski prispevek tam pomaga k napredku. Ameriški predsednik se je Janši zahvalil za poročanje o položaju v slovenski soseščini in premiera ocenil kot človeka z jasno vizijo in razumevanjem položaja, kar jim bo pomagalo pri sodelovanju. Bush je dejal tudi, da se s toplino spominja "spektakularnega obiska prelepe države" Slovenije in da je po vrnitvi rojakom dejal, naj si res ogledajo ta "zanimiv košček nebes". Glede Slovenije je menil, da je predvsem pomembno, da ima čudovite ljudi. Janša: Razgovor je bil pristen in zanimiv Janša je dejal, da je bil razgovor zelo pristen in zanimiv, da se z veseljem spominja Bushevega obiska Slovenije ter izrazil hvaležnost za lepe besede o njej in njenih ljudeh. Omenil je, da je Slovenija od Bushevega obiska postala članica zveze Nato in se je ameriškemu predsedniku zahvalil za podporo na tej poti. Na pogovoru so se mu zdeli posebej zanimivi ameriški pogledi na položaj na Zahodnem Balkanu, pri čemer je ugotovil, da z ZDA delijo poglede glede evropske perspektive držav tega območja. Tudi o Severni Koreji, Bližnjem vzhodu in Iraku Janša je dejal tudi, da je Slovenija zelo resen partner v zvezi Nato in čuti zavezo, da pomaga tudi drugim državam, da dosežejo podobno, kot je uspelo njej. Z Bushem je govoril tudi o položaju v zvezi s Severno Korejo, na Bližnjem vzhodu in v Iraku. "Gre za informacije iz prve roke, ki jih zelo cenimo in nam bodo pomagale pri pripravah na predsedovanje EU," je dejal Janša, ki je Busha povabil v Slovenijo na vrh EU-ZDA v prvi polovici leta 2008. "Dejal je, da ima tako dobre vtise o Sloveniji, da se bo z veseljem udeležil srečanja." Janša odnose med Slovenijo in ZDA ocenil kot zelo dobre Odnose med ZDA in Slovenijo je Janša ocenil kot zelo dobre. Slovenija je hvaležna za ključno podporo ZDA na poti v NATO, kjer se sedaj počuti odgovorna za svoj prispevek k širitvi območja stabilnosti in miru. "Nismo zainteresirani le za lastno dvorišče, ampak se zavedamo, da v globalnem svetu globalna situacija vpliva na položaj doma". Gospodarsko sodelovanje po Janševih besedah ni slabo, ampak si želijo izkoristiti več priložnosti. Zato ima v torek tudi srečanja na Ameriški trgovinski zbornici in Slovenija si predvsem želi večjih neposrednih tujih vlaganj ameriških partnerjev. Ta so bila lani vredna 130 milijonov dolarjev. Janša in Bush tudi o lahkotnejših temah Janša in Bush sta se dotaknila tudi bolj lahkotnih tem. Govorila sta o igranju golfa, čemur se ni bilo mogoče izogniti že zaradi darila Bushu za nedavni 60. rojstni dan v obliki oblačil za golf slovenskega podjetja. Uradno darilo za Busha je bil sicer kip lipicanca, za katerega mu je Janša razložil, da gre za kip konja, ki izvira iz Slovenije. Slovenija predstavljena kot zaveznica ZDA v vojni proti terorizmu Janša je po srečanju z Bushem odšel polagat venec na grob neznanemu junaku na pokopališče Arlington ter na pogovor za ameriško televizijo Fox. V neposrednem prenosu je odgovarjal predvsem na vprašanja o Severni Koreji, saj ta ameriške medije trenutno najbolj zanima. Janša je menil, da je najpomembneje, da mednarodna skupnost pri soočanju z grožnjami, kot sta Severna Koreja in Iran, zavzame skupno stališče. Voditelj televizije Fox je Slovenijo predstavil kot zaveznico ZDA v vojni proti terorizmu, ki bo leta 2008 prevzela predsedovanje EU. Janša: Severna Koreja in Iran na isti ravni Na vprašanje o Severni Koreji je Janša odgovoril, da sta se z Bushem strinjala, da je treba pri reševanju tega vprašanja pripeljati Kitajsko bolj v ospredje. "Kitajska ima odnose s Severno Korejo in se lahko z njo pogovarja. Mora prevzeti odgovornost za položaj v svoji soseščini," je dejal premier. Janša se sicer ne strinja, da bi Severna Koreja predstavljala bolj neposredno in nevarno grožnjo svetu kot Iran. "Sta približno na isti ravni in mislim, da moramo v mednarodni skupnosti razviti skupno stališče za ukvarjanje z obema grožnjama. Če nam to uspe, potem drugi ukrepi niso potrebni," je dejal Janša. Rusija ni izgubljen primer Na vprašanje, ali je zaskrbljen zaradi odmikanja Rusije od demokracije, je Janša odvrnil, da ga to skrbi, še posebej v primerih, kot je podpora režimov, kakršen je Lukašenkov v Belorusiji, kar je slab znak za vso regijo. Izrazil pa je upanje, da Rusija ni izgubljeni primer in da se lahko z večjo pozornostjo mednarodne skupnosti za položaj v tej državi in ob pomoči tamkajšnje civilne družbe situacija še spremeni na boljše. V torek z Dickom Cheneyem in Condoleezzo Rice Pred odhodom v Slovenijo Janšo med drugim v torek čaka še srečanje s podpredsednikom ZDA Dickom Cheneyjem in državno sekretarko Condoleezzo Rice. (STA/Foto BOBO/Reuters)



    Bela hiša: ZDA cenijo vlogo Slovenije v mednarodnih odnosih Klikni za ogled video prispevka Washington - Ameriška administracija zelo ceni aktivno vlogo Slovenije v mednarodnih odnosih, kar je eden od razlogov za srečanje predsednika Georgea Busha s premierom Janezom Janšo v Beli hiši, je povedal visoki predstavnik ameriške administracije. "Profil Slovenije kot dejavnika na mednarodnem prizorišču je pod Janšo precej porasel. Zanimiva je tudi agenda reform, ki jo v Sloveniji izvaja Janša. Slovenija je balkanska zgodba o uspehu in to v času, ko na tem območju želimo več takih zgodb," je dejal. Kot je še povedal, ponedeljkovo srečanje Busha in Janše ne bo srečanje velikih najav ali sporazumov, ampak bo šlo za izmenjavo mnenj o skupnih izzivih, s katerimi se soočata obe državi v soseščini Slovenije in po svetu. Ameriška administracija ceni premiera Janšo, Bush pa se "rad srečuje z voditelji, ki sprejemajo težke in prave odločitve za svoje države". Slovensko predsedovanje EU ni ostalo neopaženo Janša je po mnenju administracije storil občudovanja vredne stvari v slovenski zunanji politiki. Slovenija z ZDA sodeluje na Balkanu in drugje, kot na primer v Afganistanu, pridružila se je misiji zveze NATO v Iraku. Slovenija se je odločila prevzeti vse večjo vlogo v mednarodnih odnosih. Za Washington je zelo opazna slovenska kandidatura za predsedovanje Svetu guvernerjev Mednarodne agencije za jedrsko energijo (IAEA) na Dunaju v obdobju, ki je za to agencijo zaradi iranskega jedrskega vprašanja zelo kritično. Prav tako je opazna odločitev za predsedovanje EU, ki ji bo Slovenija predsedovala kot prva med novimi članicami unije. Janša in Bush tudi o energetskih vprašanjih Na dnevnem redu pogovorov obeh voditeljev bodo tudi energetska vprašanja. Američani so z zanimanjem spremljali obisk Janše v Moskvi, kjer so bili osrednja tema pogovorov energenti, Bush pa bi zagotovo rad kaj več o tem izvedel tudi neposredno od premiera. Visoki predstavnik administracije ni želel iti v podrobnosti ugibanj glede naftovodov in plinovodov preko Slovenije in je to zastavil širše, v smislu reševanja energetskih potreb v vsej Evropi in tudi ZDA. "Gre za stroškovno in varnostno vprašanje" Šlo naj bi za diverzifikacijo zalog in virov, s čimer se ohranja energetska varnost, kar za države predstavlja izziv. Slovenija ima jedrsko energijo in hidroelektrarne, obenem pa tudi zanesljive dobave ruskega naravnega plina. "Vprašanje naftovodnih in plinovodnih ter rafinerijskih zmogljivosti je vprašanje stroškovne učinkovitosti, obenem pa lahko tudi širše vprašanje varnostne strategije. O tem se pogovarjamo tudi z drugimi evropskimi voditelji," je povedal visoki predstavnik administracije. "Pogoj za samostojnost Kosova so dobro urejene pravice manjšin" V času obiska Janše bo v Washingtonu tudi srbski premier Vojislav Koštunica, kar nakazuje, da ZDA ostajajo zelo aktivne pri urejanju zadev v JV Evropi. Bush je med nedavnim obiskom na Dunaju in v Budimpešti govoril o reševanju vprašanja Kosova. V ZDA sicer vlada splošno mnenje, da bo Kosovo postalo samostojno, čeprav tega zaradi občutljivih pogajanj o statusu sedaj nihče uradno ne pove na glas. Za samostojnost pa bodo morali kosovski Albanci dobro poskrbeti za pravice vseh manjšin. Visoki predstavnik administracije je dejal, da gre za vprašanje, kako zadeve premakniti naprej, ne da bi s tem ogrozili demokratične procese v Srbiji. Slovenija se je odločila, da bo sprejela odgovornost Slovenija v ameriških strateških interesih zavzema opazno mesto, tudi če zaradi majhnega števila pripadnikov oboroženih sil ne more sodelovati v velikih vojnih operacijah. "Ker je majhna država, bi se Slovenija lahko resnici na ljubo enostavno odločila, da se izogne težkim diplomatskim kontroverzam,"je povedal visoki predstavnik ameriške administracije. "Lahko bi se odločila, da ne prevzame predsedovanja OVSE ali EU. Z Janšo se je odločila, da bo aktivna v zavezništvih, da bo sprejela odgovornost in da bo pomagala drugim državam iz JV Evrope, da uresničijo svoje evroatlantske težnje," je še dodal. ZDA cenijo napotitev vojaških inštruktorjev v Irak ZDA zelo cenijo, da je Slovenija še naprej aktivna v JV Evropi, in odločitev, da se pridruži misiji zveze NATO v Iraku. "Vemo, da te odločitve ni bilo lahko sprejeti." Na vprašanje, ali so v Washingtonu zadovoljni s stopnjo sodelovanja Slovenije v Iraku oziroma bi si želeli večje udeležbe, je visoki predstavnik administracije odgovoril, da cenijo vse, kar je Slovenija storila tudi poleg napotitve vojaških inštruktorjev v Irak, seveda pa bi pozdravili tudi vse morebitne dodatne korake v podporo novi iraški vladi. Za ZDA je pomemben tudi glas Slovenije v mednarodnih ustanovah, kot so zveza NATO, EU in ZN, pa tudi sodelovanje pri iskanju načinov za nadaljnjo diplomatsko, finančno in vojaško podporo iraški misiji. Za ZDA je Slovenija del široke skupnosti demokracij, ki si prizadevajo za širitev svobode in demokracije na Bližnjem vzhodu in drugje. (STA/Foto BOBO/Reuters)


    Janša: Cenimo prispevek Clevelanda pri osamosvajanju Slovenije Klikni za ogled video prispevka Cleveland - Predsednik vlade Janez Janša, ki se mudi na večdnevnem obisku v ZDA, je danes na novinarski konferenci v mestni hiši v Clevelandu poudaril, da ceni prispevek in pomoč ameriške zvezne države Ohio in mesta Cleveland pri osamosvajanju Slovenije. Tamkajšnji Slovenci so po njegovih besedah dali ključni prispevek k priznanju samostojnosti države s strani ZDA. Janša se je sicer danes zjutraj sestal z zveznim senatorjem slovenskega rodu Georgeom Voinovichem ter županom Clevelanda Frankom Jacksonom. Voinovich je Janšo označil za "pravega borca za svobodo" in spomnil, da je njegova aretacija leta 1988 "sprožila iskro" ter demokracijo in svobodo v Slovenijo. Srečanje s senatorjem slovenskega porekla Voinovich je dodal, da je Janša leta 2004 oblikoval koalicijo in dokazal, kako zna držati koalicijo skupaj, Slovenija pa postaja vse bolj uspešna. Senator je tudi poudaril, da je bil zanj zelo velik dan, ko je bila Slovenija sprejeta v zvezo NATO, za kar si je tudi sam prizadeval. Za pomembno pa je označil tudi dejstvo, da bo Slovenija leta 2008 kot prva med novimi članicami EU prevzela predsedovanje uniji. O pogovorih pri Bushu Stabilnost na območju JV Evrope ter perspektiva članstva držav z območja v zvezi NATO in EU bodo glavne teme ponedeljkovih pogovorov pri ameriškem predsedniku Georgeu Bushu, je dejal Janša. Omenjena perspektiva bo tudi ena izmed prednostnih nalog Slovenije med predsedovanjem EU, je poudaril. Janša je sodelovanje med Slovenijo in ZDA ocenil za dobro, čeprav ni povsem zadovoljen z gospodarskim sodelovanjem. Po njegovih besedah obstaja še veliko odprtih možnosti, Slovenija pa si želi predvsem večjih investicij ameriških podjetij. Z Bushem tudi o energetiki Predsednik vlade je tudi potrdil, da bo na srečanju z Bushem beseda zagotovo tekla tudi o energetiki. Slovenija je namreč odvisna od uvoza nafte in plina, diverzifikacija energetskih virov je tako v interesu Slovenije kot ZDA in Slovenija je zainteresirana, da pride čim ceneje do različnih virov energije. Ob tem je Janša pojasnil, da v pogovorih ne bo šlo za nikakršna pogajanja ali sklepanje dogovorov in poudaril, da bo sicer Slovenija kadarkoli se bo s komerkoli kaj dogovorila glede izgradnje naftovoda ali plinovoda preko države vztrajala pri izpolnjevanju visokih standardov glede varovanja okolja. Srečanje s predstavniki slovenskih ustanov Po novinarski konferenci v clevelandski mestni hiši, nad katero zaradi iztekajočih se slovenskih dnevov ob 15. obletnici samostojnosti še vedno plapola slovenska zastava, se je Janša v slovenskem Narodnem domu srečal s predstavniki slovenskih ustanov. Obisk Slovenske Pristave pri Clevelandu Sledil bo obisk Slovenske Pristave pri Clevelandu, nato pa še pot v Pensilvanijo, kjer se bo Janša z delegacijo udeležil tradicionalnega praznovanja Slovenefest v rekreacijskem centru Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ) v Enon Valleyju. Janša bo tam izročil priznanje muzeju kulturne dediščine ter se srečal z vodilnimi predstavniki SNPJ in drugih organizacij. (STA/Foto BOBO)

    11.07.2006 Program predsednika Vlade RS Janeza Janše na uradnem obisku v ZDA Torek, 11. julij 2006 8.30 zajtrk na ameriški gospodarski zbornici (Chamber of Commerce) Fototermin 10.15 sestanek s senatorjem Tomom Harkinom (Main Capitol Building S242) Fototermin 11.00 srečanje s predsednikom Predstavniškega doma Kongresa gospodom Dennisom Hastertom (R-IL), Nancy Pelosi (D-CA, James L. Oberstar(D-MN) in ostalimi kongresniki (Main Capitol Building, H-230) Fototermin 11.55 srečanje s podpredsednikom Dickom Cheneyem (Vice President Senate Office, Main Capitol Building S214) Fototermin 12.45 (predvidoma) IZJAVA ZA MEDIJE za slovenske in tuje medije v hotelu Fototermin 13.00 pogovor za Washington Post 14.30 pogovor predsednika Vlade RS Janeza Janše z državno sekretarko dr. Condoleezzo Rice Fototermin 15.00 kratka izjava predsednika Vlade RS Janeza Janše za slovenske medije Fototermin

    Reminiscences of a Visit PM Janša's diplomatic step and its outside and inside effects US Vice President Dick Cheney and PM Janz Janša. The talks focused on the energy policy. The Slovenian premier informed Cheney of the Bled Strategic Forum organised by Slovenia this year with emphasis on the "Caspian Outlook". by Borut Potocar After a successful meeting with President Bush, PM Janez Janša, accompanied by Slovenian Foreign Minister Dimitriy Rupel, also held talks with US Vice President Dick Cheney and Secretary of State Condolezza Rice, as well as several Congressmen. He visited the US Chamber of Commerce and other institutions. Visit in Washington was considered a great success organised by the Slovenian Diplomacy until now. A diplomatic pass, which was not imaginable under the ancient regime of Liberals and Social Democrats, which were post-Communist parties still connected to the one-time Yugoslav (Serbian) structures. Among other things, these structures had and still have full control over the news media in Slovenia. Just how furious the Serbian part was over Janša's visit to the US was clearly seen from the way of their "reporting". The Journal of TV Ljubljana, for example, reported this highest State visit on fourth place. Its intentions clearly show that it wanted to humiliate PM Janez Janša in the eyes the Slovenian public. It is true, that the central daily Delo (Ljubljana) reported very carefully about Janša's visit, first in Cleveland and then in Washington. Anyway, in the article concerning Janša's meeting with Bush, the journalist mentioned in the same breath Vojislav Koštunica, the Serbian PM, who visited Washington on the same day. What a coincidence? Mr. Koštunica definitely did not meet with President Bush. It is evident that the Serbian PM's visit to Washington was planned for the same day, July 10, as the scheduled meeting between PM Janša and President Bush. Evidently, his visit was not official but rather private. Anyway, he succeeded to meet with Condolezza Rice. As it seems, this happened with help of the freemason circles, Serbia's allies. The intention was clear, that together with Janša's also Koštunica should be mentioned. In this way, Janša's visit would have been given a »Yugoslav« connotation. The Slovenian character should fade, and once again the Balkans, as a political subject, should be in the spotlight and presented to the international public. In this connection we recognize, that such a »diplomatic« stroke, carried out by the Serbian part, was not fully harmless. Evidently, before Janša's visit, the American diplomacy and the White House staff did not examine properly Slovenia's independence, its culture and traditions. One cannot help but get the impression, that the White House found it sufficient to deal with the Balkans and Serbian influence rather than with independent Slovenia. US Secretary of State Condolezza Rice and PM Janez Janša. Condolezza Rice was not well prepared about Slovenia. She mostly spoke "about the Balkans". Independent Slovenia is not part of the Balkans. It was painful to see, how President Bush, and in particular the Secretary of State Condolezza Rice, during talks with PM Janez Janša used terms like: Western Balkans, Kosovo, Iraq, Afghanistan,... We have to repeat over and over, that Slovenia is an independent country, which can freely make political and economic decisions without Balkans. Obviously, Washington has no idea of the true situation in Slovenia. Anyway, as they perceived its strategic position in Europe, President Bush and Vice President Cheney exchanged opinions and ideas on the provision of Russian energy sources for Western Europe (America's ally) and Slovenia's leading role in this connection. One can imagine that they would not have dedicated their attention to this question, if PM Janez Janša had not visited Moscow. At this point Serbia was affected, and therefore, the Serbian PM Koštunica had to make a trip to Washigton. Thus, concerning the ex-Yugoslav republics and now independent States, Serbia previously had the monopoly of the relations with Russia. Consequently it had important trade advantages with this enormous country. It also meant a political weight for Serbia in international affairs. This Serbian monopoly chain was broken by PM Janša's visit, first to Moscow and then to Washington. A fact, which alarmed Belgrade and its structures. Moreover, as it seems the patronage of the Serbian lobby in Slovenia, established during the former government of Liberals and Social Democrats, their Serbian allies, is coming to an end. Nevertheless, once again the benevolent but ingenuous American Administration and its apparatus were not able to recognize the very situation. The (Western) Balkan idea, which in a considerable measure characterised Janša's visit, must be considered a ridiculous make-up. But it is not only about Slovenia, which the good-natured USA is afflicting with heavy delusions. (see map in protest letter by Borut Prah) Microsoft Photo Editor 3.0 Photo Slovenian PM Janez Janša in the White House Microsoft Photo Editor 3.0 Photo It is not about »large« and »small« nations but about political realism Will the USA be able to grasp more quickly the very role of Slovenia? July 10, 2006, PM Janez Janša and US President George Busch It was a historical day not only for American - Slovenian relations but also for relations between East and West, in which Slovenia plays a particular role. A Carantha Editorial's point of view The George Bush - Janez Janša meeting was introduced with some courteous phrases previously communicated by a high representative of the White House, like: »Under Janša the profile of Slovenia, as a factor on the international scene, increased considerably»...«The American Administration appreciates PM Janez Janša», and President Bush »likes to meet leaders, who accept difficult and right decisions in their State... » Slovenia collaborates with the USA on many international affairs, and so on. The political weight of the meeting was the American interest in Slovenian - Russian relations. »Americans followed with interest Janša's visit to Moscow, where the core issue of the talks was energy, and President Bush wanted a more detailed briefing directly from PM Janez Janša... «It should be about a diversification of the provisions and sources, by which energy security would be assured... Slovenia has nuclear energy and hydroelectric works and at the same time, also a reliable supply of Russian natural gas... It is about the question of energy safety... Indeed, the insertion of Slovenia in the relations between two world powers, USA and Russia, must be considered a true success of Slovenian diplomacy on the international field. Actually, the topics of the talks between President Bush and PM Janša, besides energy issues, were already prepared a month ago. When Janša's visit was announced, the Press Office of the White House issued a communication, in which was said among other things: … Slovenia, in the framework of NATO and EU, under Janez Janša's leadership essentially increased its endeavours in support of democracy and its insurance of freedom in southern and middle Europe, Afghanistan and Iraq. " Slovenia is a key advocate of the integration of Western Balkan countries into the Euro-Atlantic community, and in 2008 will be the first of the new European Union member states to assume the EU Presidency. President Bush looks forward to discussing these and other issues on the transatlantic agenda. Such a standpoint is encouraging, and shows a certain progress in the views of the White House towards Slovenia's strategic position and political role in international affairs. Anyway, this is still far from realty, which the White House apparatus was not able to perceive. Let us see the advancements of the American - Slovenian relations! A retrospective It is true, Slovenians still remember when US President George Bush Sr. (1989 - 1993), at the time of Slovenia's declaration of independence in 1991, gave Belgrade a carte blanche to crush the Slovenian resistance with military actions. This was due to complete ignorance of the White House apparatus regarding Slovenia. A very serious mistake, which President Bill Clinton repaired in 1999 with his brilliant debut during his stay in Slovenia. President Bill Clinton took the Slovenian public by surprise, when he publicly mentioned the installation of the Carantanian dukes, which served as an example to Thomas Jefferson in his draft of the American Declaration of Independence. Microsoft Photo Editor 3.0 Photo Microsoft Photo Editor 3.0 Photo

    The democracy of ancient Carantania (Slovenia) was taken as example, on base of which Thomas Jefferson drafted the famous American Declaration of Independence (1776). Above: the arms of the USA and Carantania.

    Under the presidency of George Busch Jr (since 2001), however, this friendly and benevolent US attitude toward Slovenia went into oblivion and brought no fruits. The American - Slovenian relations were based on bare formality only. It is evident, that the White House apparatus was not able to get a deeper insight into the Slovenian question. The routine mentioning »West Balkans« proves, that neither today nor in the past did the apparatus comprehend the culture, history and strategic position of Slovenia. Consequently, they have no idea of the activities of the ex-Yugoslav structure in Slovenia, in particular the Serbian secret service, which controls the politics, economy, news media and through them the public mind of Slovenians, so that one gets the impression that present-day Slovenia is like a province of Belgrade. A vision becomes reality In spite of this, we think, the vision of an independent Slovenia is becoming realty. This vision appeared after the WW1, and was promoted by Dr. Lambert Ehrlich, a Catholic Priest and Professor at the Lublana University. He originated from Carinthia and was an excellent philosopher and educator of Slovenian students. He especially enjoyed talking to them about his views on Sv. Višarje, a Mary's pilgrimage amidst the Slovenian (Slav), German and Italian (Romanic) speaking world. In his vision, he imagined this pilgrimage as a friendly meeting place of nations living in Middle Europe. In this union Prof. Ehrlich envisioned the idea of an independent Slovenian State. But he also expected Slovenia to play a role in Europe, which would be of great importance. He said among other things: … Slovenia must be a turning-point, which associates and connects the South with the North and the East with the West... Alone, it shall be neither the one nor the other, nor the third. It must remain a milestone like the pilgrimage of Sv.Višarje, which unites people across the boarders. This is God's will! This task Slovenia can fulfil only in freedom, not under a master, who will sit either in South or in North or East or West. God's will is, that we all are working for this freedom, and no one shall shun God's will... (from his speech of 1933). Because of his idea of an independent Slovenia and his determined anti-Communist position, Dr. Ehrlich was killed by the bullet of a Communist assailant († 1942). Our impression is, that the recent visits of the Slovenian PM Janez Janša to Moscow and thereafter to Washington confirm that the vision of Prof. Lambert Ehrlich, who was the advocate and fighter for an independent Slovenia, was correct. We pay homage to his memory! Anyway, today's Slovenia is independent but not free yet. Its democracy and freedom are still hindered by the activity of the secret service, in particular by the Serbian one. In this connection, we already called attention to the intimidation of the Slovenian youth, which is interested in Carantanian history and the symbol of the Carantanian Panther, which they patriotically display on their T-shirts... Anyway, Slovenia is playing its important role in European affairs as well as in international relations between East and West. On its way to perform its role, it is true, Slovenia is still hindered by several underground forces all around. But they will not succeed to block Slovenia's advancement! PM Janez Janša and the Slovenian delegation in Cleveland, Ohio PM Janez Janša in Cleveland, Ohio. In the background the church of St. Vitus On July 8, PM Janez Janša and Foreign Minister Dimitrij Rupel began their visit in Cleveland, Ohio. This is the delegation's first official visit to the USA. PM Janez Janša met with Frank Jackson, the mayor of Cleveland. At a press conference in the town hall he stressed the importance of Cleveland's and Ohio's American recognition of Slovenia in 1991. Further on, PM Janez Janša also met with George Voinovich, US Senator of Slovenian origin, who said among other things, that it was a great day, when Slovenia became a member of NATO. It is also very important that Slovenia, as the first among the new members, will be presiding over the European Union in 2008. In Cleveland, PM Janez Janša visited the Slovenian parish of St. Mary's Assumption, where he was received with great enthusiasm by parish priest John Kumshe. Thereafter, parish priest Jože Božnar welcomed him in St. Vitus, the largest Slovenian parish in USA. There, PM Janez Janša conferred official Slovenian recognition to Prof. Dr. Edi Gobec, who for many decades has worked on scientific researches concerning the Slovenian national and cultural community in USA, and for his contribution to the independence and recognition of Slovenia. The Carantha editorial staff is congratulating him! PM Janez Janša delivers a speech at Narodni dom (Slovenian National House) on St. Clair Avenue, Cleveland, Ohio. Already before Janša's arrival, the Slovenian ambassador to the USA, Samuel Žbogar, inaugurated a memorial plate in the city park of Cleveland in remembrance of Slovenians, President Jefferson and the American Declaration of Independence. The original plate was installed in 1976, but later destroyed by vandals (i.e., Yugoslav secret service). The Slovenian delegation also visited Slovenska pristava near Cleveland. From there they continued to Pennsylvania, where PM Janez Janša and his delegation were honoured guests of the traditional Slovenefest held at the SNPJ Recreation Center in Ennon Valley. There, he was welcomed by the representatives of the Slovenian American association and conferred recognition to the museum of Slovenian cultural heritage. Offensive comments about Slovenia Bitmap Image Washington, July 7, 2006 World Embassy Row By James Morrison Slovenian visit The prime minister of Slovenia meets with President Bush on Monday to discuss the progress the Balkan nation has made since declaring independence from Yugoslavia 15 years ago. Janez Jansa is coming at an "important and symbolic time for Slovenia, its neighborhood of the Western Balkans and Europe in general," Miriam Mozgan, the deputy chief of mission at the Slovenian Embassy, said yesterday. "Celebrations of the 15th anniversary of independence and of a remarkable transition to effective democracy and prosperous economy have just concluded," she said. Miss Mozgan called Slovenia a "model for the countries" in the region. "In the past few years, Slovenia has confirmed that it considers its membership in NATO and the European Union as a responsibility to contribute to the extension of the frontiers of democracy, stability and prosperity," she added. Mr. Jansa, at 47, is one of the new generation of Balkan leaders, who fought the Yugoslav authoritarian regime as a student activist in the late 1980s. His arrest in 1988 helped spark widespread pro-democracy demonstrations. Slovenia gained its independence after a 10-day war with the Yugoslav army in 1991. This will be his first visit to Washington since becoming prime minister in November 2004. As defense minister, he first met Mr. Bush in 2001 when the president visited Slovenia for a summit meeting with Russian President Vladimir Putin. Mr. Jansa led his country in its first year as member of both NATO and the European Union. Slovenia joined the Western alliance in March 2004 and the European Union in May of that year. Slovenia is recognized as the most successful of the six republics that made up the Yugoslav federation. The 2006 Index of Economic Freedom, published by the Heritage Foundation and the Wall Street Journal, ranks Slovenia 38 among 161 nations surveyed in the guide. "Slovenia is the most advanced of the countries that joined the European Union in 2004," the index said. The White House, in announcing the visit last month, said, "Under Prime Minister Jansa's leadership, Slovenia has significantly increased its efforts bilaterally and within NATO and the European Union to support democracy and secure freedom in south-central Europe, Afghanistan and Iraq." Slovenia sent four military trainers to Iraq and 22 troops to Afghanistan. It also sent 34 troops to Kosovo and 200 to Bosnia as part of international peacekeeping efforts. On his Washington visit, Mr. Jansa is also due to meet with Vice President Dick Cheney; Secretary of State Condoleezza Rice; House Speaker J. Dennis Hastert, Illinois Republican; Sen. Richard G. Lugar, Indiana Republican and chairman of the Senate Foreign Relations Committee; and Sen. Tom Harkin, Iowa Democrat, who has Slovenian heritage. Carantha's Remarks: We received the above article from one of our readers, and we sincerely thank him for his contribution. Below, we also published his accompanying letter and protest letter, addressed to Mr. James Morisson, the Washington Times editorial, the Slovenian Ambassador to the US - Samuel Žbogar, and to the Embassy of Slovenia. We wholly agree with the reader's standpoint and we are looking forward to our fellow Slovenians, as well as to other friends of Slovenia, to send protest letters to the addresses below. - Contrary to our reader's belief, the article in question does not reveal ignorance about Slovenia. It is about a purposive misinformation in Balkan style carried out by Serbian secret service (like in the case of "TV Austria"). The perpetrators speculated in particular on the public in Slovenia, who would get the impression, that the famous Washington Post portrayed Slovenia as a Balkan country, and PM Janez Janša as a "Balkan" leader. Thus, because the everyday Slovenian man should not distinguish between the Washington Post and the Washington Times. It is not by accident, that the daily Delo in Lublana (entirely in Serbian hands) also called attention to this kind of reporting about PM Janez Janša in the "Washington "Times". What a coincidence! Letter from our reader: We have another battle against media ignorance. In the American newspaper "The Washington Times" an article about the visit of Slovenian PM Janez Jansa to the US incorrectly referred to Slovenia as a "Balkan nation" and to the Slovenian Prime Minister Janez Jansa as a "Balkan leader". Once again this is an absolute disgrace and offensive to all Slovenians around the world because historically, politically and culturally Slovenia is a Central European country and NOT Balkan. Its obvious that the person who wrote this has no knowledge of Slovenian culture and history. If you agree, I urge you to do the same and get as many other Slovenians as possible to protest against Slovenia being labelled a "Balkan nation". Even the American CIA World Fact book says Slovenia is a Central European country with historical ties to Western Europe. See for yourself here; http://www.cia.gov/cia/publications/factbook/geos/si.html Lep pozdrav, Peter V. His protest letter James Morrison - reporter jmorrison@washingtontimes.com Slovenian Ambassador to the US Samuel Žbogar samuel.zbogar@mzz-dkp.gov.si Embassy of Slovenia vwa@mzz-dkp.gov.si Subject: Offensive and incorrect comments about Slovenia Dear Mr. Morrison, I would like to bring to your attention an error in your article titled "Slovenian visit". In it you incorrectly refer to Slovenia as a "Balkan nation" and to the Slovenian Prime Minister Janez Jansa as a "Balkan leader". As a person of Slovenian heritage, I find that description completely offensive and inaccurate as would all Slovenians. Politically, historically and culturally Slovenia is a Central European country NOT a Balkan country. Anyone who has visited Slovenia will confirm that fact. The fact also is that Slovenia is a member of the European Union - No Balkan country is a member of the European Union. Even the CIA World Fact Book states that Slovenia is a Central European country with historical ties to Western Europe - see it for yourself; http://www.cia.gov/cia/publications/factbook/geos/si.html To prevent further insult being inflicted, I demand that in future Slovenia be correctly referred to as a "Central European nation" and that an apology be provided to the Slovenian community for the offense caused. Yours Sincerely, Protest Letters: July 10, 2006 Dear Mr Morrison, I would like to bring to your attention a geographical mistake in your article titled "Slovenian visit". http://www.washingtontimes.com/world/20060706-103238-5919r.htm Please allow me to explain the concept of "Balkan nation". In the year 395 A.D., after the death of the Roman Emperor Theodosius the Great, the Roman Empire was divided between his two sons. Arcadius got the Eastern and Honorious the Western Empire. The border between the two Empires went right through the center of the Balkans -- what is today Bosnia -- roughly along the red line on the map below. For the next one thousand years the region has been the point where occidental and oriental cultures produced a mosaic of religions and nationalities. Until the arrival of Islam. Islam's left flank soon conquered Iberian peninsula while the right flank went after the Balkans. In 1389 the resistance of Christian forces was overcome at the battle of Kosovo and for the next six centuries the Ottoman Empire ruled the Balkans. The Central Europe created a line of defense that ran about one hundred miles on either side of the red line. The duration of this battle zone spans more than twenty generations. To this day is this separation considered where the Central Europe ends and the Balkans begin. Slovenia was considerably distant from this war zone on the Balkans. Slovenia, (white patch on the map above), then a territory of the Austrian Empire, shared a peaceful border with the Venetian Republic, the land settled by Venedi in pre-Roman days. After the end of Roman Empire the newly arrived Slav settlers combined with the Venedi population, who gave the root ven to both modern Venetians as well as Slovenians. (ref.: VENETI, ISBN 0-9681236-0-0, 1996, et. al.) Borut Prah Oakland Hills, CA *** Washington Times article on the visit of Prime Minister Janez Jansa to the United States July 10, 2006 Dear Mr. Morrison, I share the same position of the Carantha website (www.carantha.net) with regard to your reporting of the visit of Prime Minister Janez Jansa to the United States. In your article titled "Slovenian visit," you incorrectly refer to Slovenia as a "Balkan nation" and to the Slovenian Prime Minister Janez Jansa as a "Balkan leader". As a person of Slovenian heritage, I find that description completely offensive and inaccurate as would all Slovenians. Politically, historically and culturally, Slovenia is a Central European country not a Balkan country. Geographically, Slovenia is Alpine. Anyone who has visited Slovenia will confirm that fact. Even the CIA World Fact Book states that Slovenia is a Central European country with historical ties to Western Europe - see for yourself; http://www.cia.gov/cia/publications/factbook/geos/si.html I request that in the future, Slovenia be properly referred to as a "Central European nation" and that a correction to your inaccurate reporting be printed in the Washington Times without delay. Thank you. Yours, Victor Vrsnik Vancouver, Canada

    Historical and authentic insignias of Carantania/Slovenia

    Vojvodski stol
    Duke's Throne
    The Installation of the Dukes of Carantania
    Knežji Kamen
    The Prince's Stone
    The Installation of the Dukes of Carantania

    Crni Panter
    Carantanian Panther

    Zlatorog
    Goldenhorn
    Lipa
    The Linden Tree
    Vojvodski klobuk - Ducal Hat
    The Carantanian Hat
    Slovenski klobuk
    (Venetski klobuk)
    Nagelj
    The Carnation
    (Slovenian badge)
    The Cross of Carantania
    Kralj Matjaz
    King Matthias
    At midnight on Christmas Eve a Linden will grow...
    Sv. Domicijan Karantanski
    St. Domitian of Carantania
    Vojvoda Domician
    Patron of Carantania

    Triglav
    Mountain of the Universe

    Krog s piko
    The Point in the Circle

    Karantanski šlem
    The Helmet of Carantania

    Marija na prestolu
    Our Lady of Carantania








  • http://www.carantha.net/default.htm


  • Merkel and Jansa Call for Stronger and Dynamic Europe Berlin, 15 March Prime Minister Janez Jansa and his host and counterpart Angela Merkel made a joint call in Berlin on Wednesday for the implementation of the Lisbon Strategy which is to enhance the development of Europe. Jansa, paying a one-day official visit to Germany, stressed that Slovenia was already trying "to implement a key part of the Lisbon Strategy" with the government-sponsored economic and social reforms. The prime minister, who was accompanied by Foreign Minister Dimitrij Rupel on the trip, added that there are several similarities between the reforms being prepared in Slovenia and Germany. Merkel meanwhile believes the development of Slovenia's economy improved to the point when changes are no longer an easy task. The implementation of the Lisbon Strategy will be the main topic at the upcoming EU summit on 23 and 24 March, with a special focus on the EU services directive, which has been met with mixed feelings in Slovenia. "The directive is a compromise between what is needed for the development of the EU services market and its affects on the employees in the EU countries," Merkel endorsed the compromise proposal that was passed by the European Parliament in first reading in February. The pair also focused on Slovenia's and Germany's respective stints at the helm of the EU in 2007 and 2008, the European constitution, EU prospects for the Balkans, as well as the EU peacekeeping mission in DR Congo. "Germany generally supports the European prospects for the Balkans," Merkel said, adding that the region could be offered privileged partnership. However, the region cannot reach political stability without being given European prospects, she believes. "Without European prospects there are no positive alternatives for the Balkans," Jansa said. "The EU should play a positive and decisive role for the future of this region, otherwise war and destruction could return to these countries," he added. The pair moreover shared a view that for Europe to open its doors to the Balkans, the EU needs an institutional upgrade. "Without institutional intervention in the structure of the EU it will be difficult to imagine future EU expansions," Merkel explained. Jansa and Merkel also discussed economic cooperation between the two countries, as Germany is the most important economic partner for Slovenia, with 22% of Slovenia's trade conducted with Germany. With Germany being Slovenia's fifth biggest investor, Jansa believes the cooperation will even be strengthened after the two countries sign a convention on the avoidance of double taxation. More articles from this issue:



  • 29.05.2006 Premier pričel uradni obisk v Ruski federaciji Predsednik Vlade Republike Slovenije Janez Janša je danes začel tridnevni uradni obisk v Ruski federaciji. Po prihodu in sprejemu z vojaškimi častmi se je udeležil sprejema za slovensko skupnost v Moskvi ter si ogledal razstavo »V stičišču ustvarjalnosti«. Namen obiska predsednika vlade v Ruski federaciji je predvsem priložnost za nadaljevanje političnega dialoga med državama, sogovorniki pa bodo pregledali tudi področje aktualnega bilateralnega sodelovanja in evidentirali možnosti za njegovo razširitev, zlasti na gospodarskem področju.

    Premier je položil venec na grob neznanemu junaku. (FOTO: BOBO) Predsednika Vlade Republike Slovenije Janeza Janšo na uradnem obisku v Ruski federaciji spremljajo minister za zunanje zadeve dr. Dimitrij Rupel, minister za obrambo Karl Erjavec, minister za gospodarstvo mag. Andrej Vizjak ter ministrica za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Marija Lukačič. Prav tako se je uradnemu obisku priključila močna gospodarska delegacija, ki jo sestavljajo predstavniki 98 slovenskih podjetij. V času obiska bo podpisanih kar nekaj sporazumov med Republiko Slovenijo in Rusko federacijo: Memorandum med Računskim sodišče Republike Slovenije in Računskim sodiščem Ruske federacije, Program o sodelovanju v kulturi, znanosti in izobraževanju za obdobje 2006 – 2008, Sporazum o sodelovanju in medsebojni pomoči v carinskih zadevah, podpis Protokola o sodelovanju na področju telesne vzgoje in športa med Ministrstvom za šolstvo in šport RS in Državnim komitejem RF za telesno kulturo in šport, Krovni sporazum o sodelovanju med Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije in Ministrstvom za obrambo Ruske federacije na področju obrambe, Protokol o sodelovanju na področju gradbeništva med Ministrstvom za gospodarstvo Republike Slovenije in Federalno agencijo za gradbeništvo in stanovanjsko komunalne zadeve Ruske federacije, Memorandum o medsebojnem razumevanju med Ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije in Ministrstvom za kmetijstvo Ruske federacije glede sodelovanja v kmetijstvu in živilski industriji.




  • GOVOR PREDSEDNIKA VLADE JANEZA JANŠE NA OSREDNJI DRŽAVNI SLOVESNOSTI OB DNEVU DRŽAVNOSTI (Ljubljana, 24. junij 2006) Spoštovani Slovenke in Slovenci, spoštovani sodržavljani - pripadniki italijanske in madžarske narodne skupnosti, spoštovani rojaki v zamejstvu in po svetu, ekselence, svojci padlih v vojni za Slovenijo, državljanke in državljani, dragi prijatelji! Dolgo smo čakali na tisti dan. Stoletja. Bil je 26. junij 1991. Vroč dan, vroč večer. Poln napetega pričakovanja. Poln veselja. Tako poln veselja v pričakovanju rojstva, da je bilo malo prostora za strah. A v zraku so že bila sovražna letala, na primorskih cestah sovražni tanki. Z neba je visela grožnja agresije. Samostojno Slovenijo so hoteli izbrisati iz zgodovine. Ni jim uspelo. Svobodo so dolgo zatirali, niso pa je mogli preprečiti. Težnja po svobodi je univerzalna, zapisana je v srcu vsakega človeka na tej zemlji. Zmogli in zmagali smo, ker smo postali pogumna generacija, povezana in solidarna in zato sposobna napolniti Kongresni trg in Roško. Samozavest se je vrnila v naša srca, upanje je napolnilo slovensko dušo, enotnost je prišla nazaj v slovenski narod. Vse troje je oblikovalo novo moč, ki je ni mogel zlomiti nihče. Zato lahko praznujemo že naš 15. rojstni dan. Iskrene čestitke ob Dnevu slovenske državnosti. Pred 15 leti je na tem trgu stala prva častna četa slovenske vojske v zgodovini Slovenije. Danes je spet tukaj, v isti sestavi. Pozdravljeni. Kako smo bili tedaj ponosni na vas! In kako smo bili med boji in po zmagi ponosni na vse, ki ste v formacijah in uniformah manevrske strukture narodne zaščite, slovenske teritorialne obrambe in slovenske policije storili največ, kar lahko stori nekdo, ki ga domovina pokliče. Ubranili ste dom, družino, domovino. Danes, 15 let pozneje, je Slovenija še bolj ponosna na vas. Vmes smo lahko žal opazovali tragedije Vukovarja, Sarajeva, Srebrenice. Videli smo usode, ki so bile namenjene tudi nam. Vam gre zahvala, da se to ni zgodilo. Na svetu ni dovolj marmorja za spomenik, ki si ga zaslužita slovenski vojak in slovenski policist. Hvala vam. Danes je naše nebo svobodno. Varuje ga Slovenska vojska. Varujejo ga naši zavezniki v Natu. Varuje ga naša odločenost, da svobodo, ki smo jo izbojevali pred 15 leti, obdržimo za vedno. Nekateri pravijo, da se bojimo sprememb. Pred 15 leti smo dokazali, da to ni res. Pred 15 leti nismo premagali samo komunistične jugoslovanske armade, premagali smo naš strah pred spremembami. Ta pogum moramo obdržati. Danes ga prav tako potrebujemo. Soočamo se z globalnim svetom, ki se vsak dan spreminja. Vsak nov dan terja od nas nove odločitve. Večkrat srečam koga, ki reče: »Samo, da ne bi bilo slabše.« Jaz pa pravim: »To še zdaleč ni dovolj. Biti mora boljše. Zmoremo mnogo več. Kdaj, če ne sedaj? Smo v EU in Nato, izpolnili smo kriterije za prevzem evropske valute. Dosegamo 80 odstotkov povprečne razvitosti EU. Smo že kdaj imeli boljše možnosti? Še nikoli. Ne mi ne naši predniki.« Spremeniti pa moramo način, na katerega obravnavamo drug drugega kot sodržavljana. Ne obstajajo samo pravice, obstaja tudi odgovornost. Naša odgovornost do drugih. Vsak mora imeti priložnosti, od vsakega pa moramo terjati tudi odgovornost. Tudi odgovornost, da pokaže spoštovanje in strpnost do drugega. In hkrati odločnost pri obravnavi kriminala in zlorab. Dr. Jože Pučnik je zapisal: »Sporočilo slovenske državnosti je zahteva po uresničevanju pogojev za blagostanje državljanov in naroda z njegovo kulturo in v okviru evropske civilizacije.« Za to gre danes. Končno. Spoštovani, opredelili smo se za tržno gospodarstvo in ta odločitev nam omogoča blaginjo. V petnajstih letih smo naš bruto domači proizvod povečali za 56 odstotkov. Neto plače za 57 odstotkov. Bili smo uspešni. Kljub temu pa vemo, da trg ni vsemogočen. Nikoli ne bo možno kupiti vsega. Trg nas ne more učiti in vzgajati. Zato potrebujemo dobre šole in najpomembnejšemu poslanstvu za prihodnost predane učitelje. Trg nas ne more zdraviti, zato potrebujemo dobro zdravstveno mrežo in najodgovornejšemu poklicu predane zdravnike. Trg ne more sam poskrbeti za našo varnost, ko se upokojimo. Zato potrebujemo medgeneracijsko solidarnost. Trg ne more zaščititi posameznika pred zlorabami tistih, ki izkoriščajo svojo moč. Zato moramo dogovarjati pravila igre in jih nadzorovati. Ne moremo kupiti formule za solidarnost in medsebojno pomoč. Načrtno jo moramo podpirati in razvijati. Tudi solidarnost preko naših meja. Stotine milijonov ljudi na svetu trpi v zatiranju in revščini. Ne smemo biti slepi za njihovo nesrečo. Tudi oni si zaslužijo svobodo in dostojno življenje. Vojna in revolucija v prejšnjem stoletju in povojni čas nesvobode sta nam poškodovala kulturo zaupanja. Za družbo sproščenih, srečnih ljudi potrebujemo medsebojno zaupanje. Partnerstvo. Kultura zaupanja je občutljiva vrednota. Za njo morata stati poštenje in dobra izkušnja. Držana beseda. Odkrita in poštena, dobronamerna javna beseda. Vprašajmo se, ali se lahko dobro razvija narod, ki stalno v ospredje potiska travmatična obdobja svoje zgodovine? Zanemarja pa tista, ki so ga resnično združila? Ne vzgajajmo generacij v sovraštvu. Ali v miselnosti, da je mogoče zločine kogarkoli opravičiti. Ne delajmo tega, kajti to je najhitrejša pot, da zla izkušnja postane tudi njihova prihodnost. Kaj bomo poudarjali, če ne tisto, kar nas je združevalo? Kar je bilo in je vir naše moči in našega skupnega ponosa? Kaj nas je bolj združilo, kot rojstvo, katerega 15. obletnico praznujemo danes? Spoštovani, že prej, še posebej pa v zadnjih 15 letih svobodnega ustvarjanja, smo zabeležili mnoge dosežke, ki nas uvrščajo v svetovni vrh na vseh področjih. Smo narod pesnikov, pisateljev in kulture, vendar pa še zdaleč nismo samo to. Že dolgo smo tudi narod dobrih podjetnikov, znanstvenikov, inženirjev, vojakov, misijonarjev in tako dalje. Največja slovenska podjetja poznamo. Poznamo najboljše slovenske športne dosežke in smo nanje upravičeno ponosni. Manj pa je znano, da so dosežki slovenskega znanja in dela danes vgrajeni v najboljše avtomobilske znamke. Programske rešitve slovenskega podjetja se uporabljajo v vesoljskem centru Nase. Proizvajamo najboljša ultra lahka letala na svetu in evropsko barko leta iz ogljikovih vlaken. Rešitve, ki so plod slovenskega znanja, premikajo meje možnega v farmacevtski industriji, pri razvoju novih materialov, v nanotehnologiji, pri raziskavah v pospeševalnikih osnovnih delcev. Naša podjetja dosegajo več deset odstotne tržne deleže v Evropi in svetu pri proizvodnji elektromotorjev, elektro-varnostnih elementov, proizvodnji specifične elektro-merilne tehnike in v številnih drugih svetovno konkurenčnih izdelkih. Te dosežke premalo poznamo, premalo poudarjamo in premalo posnemamo. Spremenimo ta odnos. Naj bodo končno deležni večje pozornosti javnosti tudi najboljši. Danes si lahko bolj kot kadarkoli prej zastavimo velike cilje za prihodnost. Ne želimo biti nič manj kot ena najuspešnejših držav na svetu. Eden svetilnikov 21. stoletja. Na poti k temu cilju bomo posegli po najboljšem, kar je v našem narodnem značaju. Tudi, če se je v preteklosti ponekod skrilo še tako globoko. Ustvarjalnost. Delavnost. Podjetnost. Predanost. Pravičnost. Odprtost. Strpnost. Poštenje. Solidarnost. Stare slovenske vrednote. Nova slovenska samozavest. Bodimo odprti in ne podcenjujmo drugih. Tisti, ki so se nekoč hitro razvijali, danes pa stojijo, so svoje uspehe dosegli v nekem drugem času in okolju. Naš vzor morajo biti tisti, ki so hitri in dobri danes, v času in prostoru, v katerem tudi mi tekmujemo. Potrebujemo odgovore na današnje in prihodnje izzive, ne na izzive preteklosti. Postanimo najboljši. Modernizirajmo Slovenijo. Sodelujmo pri tem podvigu. Združimo moči. Dovolj je prostora, pri našem podvigu lahko sodeluje prav vsak. Zaupajmo drug drugemu. Naredimo, da bo tisto, kar je najboljše v nas, delovalo tudi v skupno dobro. Dajmo Sloveniji naše ideje, našo energijo, naša upanja, vse naše talente. Uporabimo jih zato, da izgradimo skupnost, v kateri bo lahko prav vsak njen član dejal: »Mar mi je, kaj bo s Slovenijo, kajti vem, da tudi Sloveniji ni vseeno, kaj bo z mano.« Nikoli ne bomo največji. Nikoli ne bomo najmočnejši. Lahko pa smo najboljši. Lahko ustvarimo najboljše okolje za izpolnjeno življenje. Najboljše okolje za varno in zdravo odraščanje naših otrok. Najboljše mesto za srečo. Cankar je imel prav. Lahko iščete po vsem svetu, nikjer ne boste na prostoru, velikem kot je Slovenija, našli skupaj toliko naravnih lepot. Tako lepih rek, travnikov, gora in jezer. Vinskih goric, kraških polj, širnih gozdov in sinjega morja. Res je, imamo nebesa pod Triglavom. Dopovedovali so nam, da nismo pomembni, da smo premajhni, da bomo jedli travo, da ne bomo preživeli, da se ne znamo bojevati, da ne smemo sanjati. Motili so se. Znali smo preživeti, znali smo se bojevati, bili smo sposobni stopiti skupaj. Zato je danes nov dan. In pred nami nova pot. Dragi rojaki, slovenska lipa, simbolično posajena in blagoslovljena ob rojstnem dnevu slovenske države, je v 15 letih zrasla in pognala močne korenine. Rasla in cvetela bo naprej. Pod njeno krošnjo je dovolj prostora za vse. Slovenija - država blaginje. Naša Slovenija - naša domovina. Hvala lepa!


    6 junij–julij 2006 mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo p e t n a j s t l e t Svet se spreminja in mi se spreminjamo z njim. Če se ne bi, bi propadli. Slovenska država je mlada in vitalna. Dinamična in pripravljena na spremembe želi tudi ostati. Ne vidim smisla v tem, da bi nanjo gledali kot na spomenik preteklosti. In to kljub temu, da je naša država nastala iz epicentra kulture. Osamosvojitveno gibanje je prišlo iz kulture, ne samo z znamenito 57. številko Nove revije in v novorevijaškem krogu. Kultura v prejšnjem režimu je bila prva, ki je mehčala totalitarnost in pripeljala do potrebnih družbenih sprememb. Sedaj v novi državi so se stvari korenito spremenile, zaradi česar status kulture ne more biti več takšen, kot je bil prej, saj ima mnogo nadomestnih področij. Ni več potrebno, da pokriva čisto politiko, kar je kultura prej počela. Ni potrebno, da v celoti pokriva nacionalno afirmacijo, kar pokriva cela druga veja aktivnosti in področij. Izgleda, da je kultura v trenutku, ko se mora umakniti v svojo stroko in izginiti iz relevantnih družbenih gibanj in izgubiti težo, kot jo je imela. Nič ne bi bilo bolj narobe, kot temu pritrditi, kajti znašli smo se v širši večdržavni povezavi, v Evropski uniji, ki je kulturo prepustila državam članicam, hkrati pa je Svet Evrope izrekel nekaj tako bistvenih zadev v zvezi s kulturo, zaradi katerih je razprava o identiteti in kulturi obnovljena v povsem drugačnem, mnogo bolj razširjenem kontekstu. Kultura je v skladu s tem veliko bolj afirmativna za slovensko državo, kot smo si predstavljali, hkrati pa je tudi garant njene globalne eksistence. Z vstopom Slovenije v Evropsko unijo smo stopili v nek širši okvir, v katerem skupnost deli večino problemov, s katerimi se srečujemo tudi sami. Podobne razprave kot pri nas, potekajo tudi v EU in v številnih državah članicah. Podobne strukturne probleme, kot smo jih imeli tudi mi v omejenem nacionalnem obsegu, so se odražale v razpravi v zvezi s prihodnjim proračunom EU, podobne so bile razprave o Lizbonski strategiji, ipd. Med prioritetami v Sloveniji je na prvem mestu gospodarski razvoj, izhajajoč iz neizpodbitnega dejstva, da samo gospodarski razvoj lahko zagotavlja trajne in trdne osnove za blaginjo. Slovenija ni v situaciji, ko bi se morala za doseganje gospodarskega razvoja odrekati vsemu drugemu, dosegati te cilje na račun onesnaževanja okolja ali radikalnega zmanjševanja socialnih transferjev, vendar pa te prioritete ni mogoče uresničiti brez nekaterih potrebnih reformnih korakov, ki morajo temeljiti na solidnem zavezništvu z javnim mnenjem. Gospodarska uspešnost se je velikokrat v zgodovini izkazala kot pomemben del nacionalne identitete in to bomo morali sprejeti tudi danes. 15. obletnico osamosvojitve Slovenije praznujemo v znamenju zgodovinskega dosežka slovenske države – vstopa v evroobmočje. S tem smo uspešno nadgradili prizadevanja za okrepitev naše vloge v evroatlantskih povezavah. S 1. majem 2004 je bila na preizkušnjo postavljena naša spretnost, kako čimbolj učinkovito izkoristiti članstvo EU. Učinkovito smo se vključili v delovanje institucij ter oblikovanje politik Evropske unije. Ko se ozremo nazaj, lahko ugotovimo, da smo dosegli nekaj dolgoročno zelo pomembnih rezultatov, ki bodo vidno zaznamovali našo prihodnost. Ob 15. obletnici slovenske države lahko z vsemi argumenti ugotovimo, da je naš mednarodni položaj najbolj trden v celotni zgodovini slovenskega naroda. To je v veliki meri prav posledica vključitve v evroatlantske povezave. Seveda moramo biti realni in se zavedati, da so nacionalni egoizmi tudi v združeni Evropi še vedno močni. Moramo preprečiti, da bi slednji prevladali nad skupnimi cilji razvoja. Solidarnost v EU ni nekaj danega, temveč nekaj, za kar se je potrebno vedno sproti boriti in pogajati. Slovenci smo stopili v zgodovino Evrope v srednjeveškem času in smo po kratki samostojnosti bili del te zgodovine kot narod v širših večnarodnih državnih tvorbah. Vendar smo se vedno razumeli kot narodnostna avtonomija. Vedno smo se čutili etnično enotne in individualne, čeprav smo bili v socialno, politično in kulturno podrejenem položaju, glede na vodilne narode skupnih držav, v katerih smo živeli. Sami sebe smo večinoma razumeli kot tragičen subjekt evropskega političnega in državnopravnega zemljevida. Po velikih upih ob razpadu Avstro Ogrske monarhije smo Slovenci ostali razkosani na matičen del naroda v Jugoslaviji in na manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. Menili smo, da je del živega narodnega telesa z mednarodnim diktatom ostal nasilno odtrgan od celote. Vendar pa smo se hkrati tudi vedno razumeli kot del duhovne, kulturne in umetniške zgodovinske izkušnje zahodnoevropskega civilizacijskega toka, se pravi del evropske celote, kamor so bile razmejene naše manjšine, tako da je prihajalo do zgodovinske dvojnosti med duhovno pripadnostjo in državno in narodnostno realnostjo, ki je oblikovala poseben kulturni značaj slovenske nacije do današnjih dni. Hkrati z zgodovinsko usodo je na naše možnosti vplivala tudi številčna in gospodarska majhnost, zato smo o samem sebi govorili, da smo »blokirano nacionalno gibanje«, ki iz naroda ne zmore konstituirati svoje države. V kulturnem smislu pa smo bili del idejnih in slogovnih tokov kontinenta v slovstvu, saj so naši avtorji od Trubarja dalje ustvarjali tudi v Evropi, v glasbi smo od Gallusa del evropske sodobnosti, v slikarstvu smo s cerkvenim slikarstvom že zdavnaj in z impresionisti in drugimi slikarji kasneje vstopili v prve vrste velikih tokov evropske likovne kulture, prav tako pa smo bili sodobniki s cerkveno in posvetno arhitekturo, spomnimo se Plečnika, pa tudi z uglednimi univerzitetnimi osebnostmi, ki so Slovenska država ni nekaj naključnega, danega samo po sebi. Slovenska država je rezultat dolgotrajnega, k cilju naravnanega razvoja. Prav v tem, v zgodovinsko pogojeni težnji slovenskega naroda po neodvisnosti, pa je tudi temelj slovenske nacionalne identitete. Janez Janša Po petnajstih letih že zdavnaj delovale v evropskih središčih (Miklošič) in delujejo še danes. V komaj preteklem in današnjem času smo glede na naše število v svetu uveljavljenih slovenskih pisateljev, glasbenikov, slikarjev, znanstvenikov, zdravnikov in humanistov, prav tako lahko povsem brez nacionalnih kompleksov. Zaradi vsega povedanega je za nas Slovence in našo državo posebej pomembno, da preambula k Ustavi za Evropo v svoji prvi vrstici zapisuje besedo kultura in se glasi: Ob zajemanju navdiha iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije, enakosti in pravne države, …, saj je zapisana tako, da je posebej skladna z našim tradicionalnim razumevanjem zgodovine, ki prihaja iz duhovne in kulturne dediščine, ne iz sile, in pomeni vrednote, ki so bile vedno naše zatočišče v nemilostni zgodovini. Zato se lahko z velikim zaupanjem vključujemo v veliki izziv nove Evrope, kakršna je Evropska unija, saj se nam zdi, da je to končno veliki večnacionalni državni organizem, ki nas bo ohranjal na mestu, na katerem se že od nekdaj vidimo sami. In ne nazadnje, da se bo zaradi povsem drugače razumljene skupnosti držav in njenih medsebojnih meja, združila tudi tista Slovenija, ki smo jo v preteklosti imenovali »Zedinjena Slovenija«, saj so slovenske manjšine, ki so bile prej državno razmejene od nas, postale mnogo bližje svoji matici in bo lahko enoten slovenski kulturni prostor zaživel tudi v resnični zgodovini in skupni državi. Slovenska država ni nekaj naključnega, danega samo po sebi. Slovenska država je rezultat dolgotrajnega, k cilju naravnanega razvoja. Prav v tem, v zgodovinsko pogojeni težnji slovenskega naroda po neodvisnosti, pa je tudi temelj slovenske nacionalne identitete. Globalizacija je pojav, ki se je v evropski zavesti začel pojavljati v začetku devetdesetih let. Pojem, ki je običajno v ekonomiji označeval prepletanje nacionalnih gospodarstev in finančnih trgov, se je razširil, tako da danes z globalizacijo označujemo tudi razvojne smernice izven gospodarstva, ki se razvijajo v univerzalni proces neslutenih razsežnosti. Gre za svetovne, globalne interakcije, ki vedno bolj povezujejo nacionalne države in družbe in hkrati povzročajo resne strukturne spremembe v nacionalnih državah. V nov položaj postavlja globalizacija tudi kulturo, zato so toliko bolj pomembni njeni duhovni in materialni temelji. Slovenska kultura se danes nepreklicno vključuje v evropski prostor in v temeljni razvoj človeštva. Že z neizogibnim razvojem informacijske tehnologije, je postalo jasno, da se bo lahko slovenska kultura razvijala samo v kontekstu drugih, zlasti sosednjih kultur, ob boku katerih bo morala postati še močnejša, da bo lahko ohranila svojo identiteto. Kultura je tu na hudi preizkušnji. Izogniti se bo morala čerem, zaradi katerih bi se lahko poistovetila z zunanjimi vplivi ali celo zatajila samosvojost, in tudi tistim, zaradi katerih bi se odpovedala dejavnemu večsmernemu razmerju do sosednjih kultur. Nacionalna kultura, ki bo želela v času globalizacije ohraniti svojo verodostojnost, bo morala krmariti med zunanjimi skušnjavami in varnim pristanom, v katerem bi se odpovedala soočenju z njimi. Nujna bo torej kritična razdalja do sebe in do drugih. Da bo nacionalna kultura temu kos, bo morala spodbujati večjo sposobnost vživljanja v druge kulture, gojiti obojestransko strpnost, saj bo samo tako lahko gradila in razvijala lastno identiteto. Strpnost je sploh prvi pogoj za svobodno kulturno mišljenje in ravnanje. Slovenija bo imela v času predsedovanja Evropski uniji izredno priložnost, da svetu pokaže svoje značilnosti, prednosti, lepote in da smo, čeprav majhna država, sposobni voditi velike sisteme. Kot predsedujoča država bomo imeli priložnost, da preko svojih prioritet konkretno vplivamo na evropske države, na 450 milijonov ljudi, kar je velika priložnost, velika naloga in čast. Že sedaj vemo, da bo med ključnimi temami slovenskega predsedovanja tudi medkulturni dialog, saj je Evropska komisija predlagala leto 2008 za »evropsko leto medkulturnega dialoga«. Evropa je s širitvami Evropske unije, s povečano mobilnostjo zaradi enotnega trga ter povečanega trga ljudi in blaga preko svojih meja, doživela pomembne spremembe. Zaradi tega je prišlo do različnih interakcij med narodi, različnimi kulturami, jeziki, etničnimi skupinami in religijami. Edina možna pot za zbliževanje evropskih narodov in kultur, ki jim pripadajo, je dialog med kulturami. Evropsko leto medkulturnega dialoga bo tako postalo edinstveno sredstvo za osveščanje državljanov, predvsem mladih ljudi, o pomenu odprtega evropskega državljanstva, ki spoštuje kulturno raznolikost in temelji na skupnih vrednotah. V sodobnem svetu je treba priznati številne razlike in protislovja, a hkrati ohraniti zvestobo do sebe in zavest o lastni vrednosti, saj bo samo tako mogoče soobstajanje in sodelovanje v današnjem globalizacijskem času.A 7 junij–julij 2006 mesečnik za kulturo, politiko in gospodarstvo p e t n a j s t l e t Slovenija bo imela v času predsedovanja Evropski uniji izredno priložnost, da svetu pokaže svoje značilnosti, prednosti, lepote in da smo, čeprav majhna država, sposobni voditi velike sisteme.

  • Spodaj, tekst iz: http://www.h~.com/ustolicevanje.php
    Ustoličevanje

    Prvo posredno poročanje o ustoličevanju najdemo v Fredegarjevi Kroniki, ki je bila dokončana leta 658. Gre za primarni vir takratnega obdobja, v katerem je v letu 623/624, prvič omenjen slovenski kralj Samo. » Sama so Slovenci imenovani tudi Winidi zaradi njegovega odločilnega prispevka v zmagoviti bitki z Obri izbrali za kralja.

    Čeprav ni izrecno opisan postopek ustoličevanja, lahko ob tej navedbi in še treh drugih, ki govorijo o tem, da je Samo vladal v Karantaniji (v Conversio Bagoariorum et Carantanorum, Auctarium Garstense in v Excerptum de Karentanis), sklepamo, da je bil v skladu s starodavnim karantanskim običajem tudi Samo ustoličen na Knežjem kamnu.

    Sprva je postal vojvod, šele potem, ko je priključil Karantaniji ostale kneževine in osnoval Slovensko kraljestvo, je postal kralj. Takrat je najverjetneje nastal tudi t.i. Vojvodski prestol, ki je po svojem nastanku umeščen v 7. stoletje, obdobje, ko je vladal prav kralj Samo. Ko je Samo postal kralj, je vojvodstvo v Karantaniji prevzel vojvod Valuk, ki je bil ustoličen za kraljem Samom na knežjem kamnu.

    Vse kneževine Samovega kraljestva so namreč imele svoje vojvode, tako tudi Karantanija. Drugi najstarejši pisani dokument, ki prav tako posredno poroča o ustoličevanju je Conversio Bagoariorum et Carantanorum, nastal okrog leta 873, kjer je zapisano: '... illi eum ducem fecerunt ...' ali - so ju napravili vojvoda (kneza Gorazda in Hotimirja).

    Po zapisanih besedah, da so ju napravili za vojvoda, lahko upravičeno sklepamo, da je to potekalo v skladu z običajem, torej so ju ustoličili. Enako poročajo tudi drugi primarni viri o kasnejših slovenskih knezih oz. vojvodih. Žal noben vir takratnega obdobja ne opisuje natančno, kako je ta obred ustoličevanja potekal.

    Najstarejši vir, ki podrobno opisuje potek ustoličevanja je nemška pravna knjiga Švabsko ogledalo (Schwabenspiegel) iz leta 1275, ki je povzetek starejših, danes žal izgubljenih zapisov po letu 1000. Kronist Otokar nam obred znova opiše okoli leta 1306 in zatem okoli 1342 še opat Janez iz Vetrinja.

    Zadnji, ki se je dal ustoličiti slovenskemu kmetu je bil Ernest Železni 1414. Obred je potekal po ustaljeni proceduri: pred ustoličevalca – svobodnega kmeta, okrog katerega je bilo ljudstvo in kosezi, so pripeljali vojvodo Ernesta Železnega. Ko je kmet na vprašanja, ali je vojvod pravičen sodnik, ali skrbi za deželo, ali je svobodnega stanu in ali spoštuje pravo vero, dobil pritrdilni odgovor, mu je goriški grof zagotovil odkupnino za njegov delež, kmet pa je nato vojvodu izročil oblast. Ko so ga zatem v cerkvi pri Gospe Sveti blagoslovili, je odšel s spremstvom do Vojvodskega prestola, kjer je šele lahko podelil fevde. Z drugega vojvodskega sedeža, imenovanega palatinski dedež, pa je delil fevde goriški grof kot koroški palatin oz. kraljev predstavnik v Karantaniji, pozneje pa v vojvodini Koroški. Obredni jezik je bil za vse udeležence obreda pri knežjem kamnu vedno in zgolj slovenski!


    Vojvodski prestol

    Naslednja izredno pomembna omemba obreda ustoličevanja je v knjigi Eneja Silvija Piccolominija, kasnejšega papeža Pija II., »Cosmographia Pii Papae De Europa« (Benetke,1503). Papež Pij II. je bil nekaj časa tudi škof v Trstu. Prav tako pa je nekaj časa služboval kot tajnik Friderika III. Avstrijskega, takratnega vladarja tudi v slovenskih deželah. Zato se je dodobra spoznal z ljudmi in zgodovino nekdanje Karantanije.

    Njegovo pozornost so zlasti pritegnile posebnosti obreda ustoličevanja, ki ga je izpostavil kot slovesnost, o kakršni se ne sliši nikjer drugje. Prav tedaj je novi fevdalni red dosegal svoj vrhunec, zato je seveda plemstvo iz drugih dežel, naravnost osupnil prizor, ko bodočega vojvodo, oblečenega v kmečko oblačilo, sprašuje in preizkuša preprost kmet. Naravnost strmeli so, ko je moral bodoči knez obljubiti zavezo ljudstvu, namesto da bi ljudstvo priseglo zvestobo vladarju. Še bolj pa so se čudili, ko so slišali, da ves obred poteka v slovenskem jeziku, ob prepevanju vsega ljudstva.

    Francoski zgodovinar prava in filozof Jean Bodin, je obravnaval pogodbeno ali kontraktualno teorijo o prenosu oblasti iz ljudstva na vladarja. Prišel je do zaključka, da je suveren ljudstvo, ki pa ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje njihove izvorne pravice. To teorijo je razvil tudi, oziroma zlasti na podlagi karantanskega prava oz. obreda ustoličevanja. Zanj je izvedel iz knjige papeža Pija II., De Europa. Navdušila ga je Piccolominijeva neumorna hvala, zato je podrobno proučil obred in ga opisal kot izvirno idejo za prenos oblasti, z ljudstva na vladarja. Teorijo o suverenu in pogodbeno ali kontraktualno teorijo je Jean Bodin obširneje obravnaval v svojem znamenitem delu Les Six Livres de la République, ki je izšlo leta 1576. Bodin v svoji Republiki dobesedno navaja: 'NIČESAR NI, KAR BI BILO MOGOČE PRIMERJATI Z OBIČAJEM, KI JE BIL V NAVADI V KARANTANIJI', kjer še danes najdemo blizu kraja Šentvid sredi travnikov marmornati kamen. Obkrožen od množice, držeč z desnico na povodcu marogasto govedo in z levico prav takega konja, sede na ta kamen kmet. Ta pravica mu gre po rodu. Tisti, ki naj bi postal vojvod, pristopi s številnim spremstvom. Pred njim nosijo prapore. Vsi so pražnje oblečeni v rdeče, le vojvod stopa oblečen kot ubog pastir. V roki drži pastirsko palico. Kmet, ki sedi na kamnu, zakliče v slovenskem jeziku: »Kdo je ta, ki se bliža tako hrupno?« Ljudstvo mu odgovori, da je to njihov vojvod. Nato kmet vpraša: »Ali zna prav razsojati? Ali ve, kaj je dobro za deželo? Je rojen svobodnjak? Prave vere?« Vsi mu odgovorijo: »Tak je in tak bo ostal!« Nato kmet lahno udari vojvodo po licu. Potem, ko vojvod zagotovi kmetu, da je odvezan javnih obveznosti, se sam povzpne na kamen, zavihti svoj meč na vse štiri strani sveta in obljubi ljudstvu, da bo pravičen sodnik.

    Tako je slovensko srednjeveško ustoličevanje knezov, komaj sto let po zadnjem javnem ustoličenju na Gosposvetskem polju, pomembno učinkovalo pri oblikovanju moderne demokratične misli v 16. stoletju. 1776 je Thomas Jefferson napisal Deklaracijo o neodvisnosti (Declaration of Independence), ki je postala temeljna listina neodvisnosti Združenih držav Amerike in splošnih človekovih pravic. Listina razglaša, da so vsi ljudje enaki in imajo enake pravice, vlada pa je v službi ljudi, ne njihov vladar – tiran.


    Spomenik ameriški deklaraciji o neodvisnosti v Clevelandu (Ohio) in slovenskemu izvoru demokracije.

    Na podlagi poznavanja karantanskega ustoličevanja je torej nastala ameriška ustava, ki jo ves svet ima za izredno napredno in demokratično glede na takratne čase. Na tej podlagi je nastala ameriška država, ustava in listina o človekovih pravicah. Kako to, da si drznemo reči nekaj takšnega? Kakor da bi se zgodba o ameriški demokraciji začela v Karantaniji, prvi dokumentirani slovenski in celo slovanski državi iz konca 6. stoletja? Ali drugače rečeno in verjetno še bolj pravilno, v prvi slovenski državi po razpadu rimskega imperija. Pri tem seveda ne mislimo na današnjo ameriško farso demokracije, ki se je izpridila zaradi novokapitalistične in novoimperialistične globalizacijske družbe, prav tako pa tudi ne na ameriški genocid nad domorodnim indijanskim prebivalstvom pred tem.

    Slovenci smo že najmanj tisoč let pred nastankom ZDA, ne samo poznali teorijo o prenosu oblasti z ljudstva na vladarja, temveč smo jo dosledno tudi izvajali. In kaj imata skupnega ustoličevanje karantanskih knezov in vojvod ter ameriška Deklaracija o neodvisnosti?!

    Odgovor na to vprašanje najdemo šele dvesto let pozneje. O ustoličevanju karantanskih slovenskih knezov in vplivu te slovenske državotvorne demokratične prakse na odločitev Američanov za samostojnost oz. za Deklaracijo o neodvisnosti, je 28. novembra 1967 v ameriškem Kongresu govoril senator slovenskega rodu Frank Lausche (Franc Lavše): »Gospod Predsednik! Pravkar je izšla knjiga »Geneza kontraktualne teorije in ustoličevanje koroških vojvod« izpod peresa profesorja Jožefa Felicijana, člana učiteljskega zbora kolidža sv. Janeza v Clevelandu. V njej dr. Felicijan raziskuje vpliv znamenite Bodinove Republike na oblikovanje kontraktualne teorije o vladanju na splošno, in posebej njen vpliv na nastanek Jeffersonove Deklaracije o neodvisnosti.

    V Jeffersonovem primerku Bodinove knjige je profesor Felicijan odkril, da je Jefferson posebej označil s svojo inicialko dve strani. Na prvi je Bodinova definicija in opis tirana, ki je zelo podoben formulacijam v Deklaraciji. Na drugi označeni strani je opis ustoličenja karantanskega vojvode, slovenskega obreda, ki je verjetno veliko prispeval k ustanovitvi naše velike dežele. Dr. Felicijan pravi: »Jefferson je očitno videl v pradavnem ustoličevanju karantanskega vojvode pravno osnovo in potrditev kontraktualne teorije, na kateri je utemeljil zahtevo po neodvisnosti Združenih držav.« Te tehtne ugotovitve profesorja Felicijana, ki so rezultat temeljitega študija, so izrednega zgodovinskega in praktičnega pomena.


    Stran 129 iz knjige Lex Six Livres de la Republique, napisal Jean Bodin, Pariz 1576. Na njej je opis ustoličevanja karantanskih (koroških) vojvodov – Forme d'investir le Duc de Carinthie. Bodin začenja z besedami: 'Nič se ne more primerjati s tem obredom…' Izvod te knjige se je nahajal tudi v zasebni knjižnici Thomasa Jeffersona, avtorja ameriške Izjave o neodvisnosti, leta 1776.

    Dandanašnji številni sociologi in filozofi uporabljajo kontraktualno teorijo kot orodje za razumevanje odnosa med vladajočimi in vladanimi. Teorija izhaja iz več predpostavk, predvsem iz te, da so vsi ljudje enaki v političnem smislu in na sklepu, ki sloni na tej predpostavki, da namreč nihče nima naravne pravice vladati drugemu. Pa vendar vsi vemo, da mora biti v družbi neka oblika vladavine.

    Iz teh nasprotujočih si spoznanj, zanikanja naravne pravice do vladanja in potrebo po njem, teorija povzame, da obstaja pogodba med tistimi, ki vladajo in tistimi, ki so vladani, ter da ima vsaka stran določene pravice in obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe. To je, gospod Predsednik, v osnovnih obrisih opis kontraktualne teorije. Ko obravnavamo probleme vladanja in oblasti kot take, s tem pravzaprav opisujemo določbe te pogodbe.

    Mnogi so zanikovali to teorijo, tudi v času ameriške revolucije. Trdili so, da je to sicer zanimiva teorija, a je kvečjemu sanjski svet filozofov. Nobena skupnost doslej ni sprejela kake take pogodbe. In res, tudi Jefferson je mogoče mislil tako tisti čas. Toda našel je drugačna dejstva. Ko je Jefferson bral Bodinovo Republiko, je naletel na prastari slovenski ritual, znan kot ustoličevanje karantanskih vojvod. Ta običaj, ki je bil znan še v času ameriške revolucije, je bil živ dokaz obstoja te družbene pogodbe, vsaj med Slovenci.

    Vidimo močan element demokratičnosti in ameriškega razumevanja oblasti, ki se javljata v tem običaju Slovencev, živečih v Karantaniji. Bodoči vojvod ne nosi dragocenih slavnostnih oblačil; oblečen je preprosto, kot eden iz ljudstva. Kmet, sedeč na kamnu, ne upošteva moči bodočega vojvode vse dokler dogovor ni sklenjen.

    Poglejmo, kaj vprašuje kmet vojvodo: Ali zna prav razsojati? Ali ve, kaj je dobro za deželo? Ne vpraša ga, ali je plemenitega rodu, ali je bogat in slaven, niti komu namenja posebno naklonjenost. Upoštevajte tudi, gospod Predsednik, kdo prvi priseže. Vojvod! On mora prvi priseči, da bo pravičen sodnik, preden mu ljudstvo obljubi zvestobo.

    Slovenci so verjeli, da moč oblasti izhaja iz ljudstva, ki je vladano. Hoteli so, da so ljudje, ki jim vladajo, ljudje iz ljudstva. Prepričani so bili, da mora biti bistvena lastnost vladajočih sposobnost in pripravljenost. Vedeli so, da je častna dolžnost oblastnika, da je pravičen. In mi, Amerikanci, verjamemo v ta načela še danes. Verjel je tudi Thomas Jefferson v času ameriške revolucije.

    Prav gotovo je bilo Jeffersonovo prepričanje potrjeno, ko je bral Bodinov opis prelepega slovenskega obredja, obredja, ki je staro prek tisoč let. Nedvomno je ameriški način vladanja dobil svojo utemeljitev prav v Jeffersonovem branju o ustoličevanju karantanskih vojvod.

    Branje pripovedi francoskega zgodovinarja, pravnika in filozofa Jeana Bodina, o slovenskih obredih ustoličevanja knezov in vojvod ter demokratični ureditvi oz. prenosu oblasti od ljudstva na vladarje, je gotovo navdihnilo Thomasa Jeffersona pri pisanju osnutka Deklaracije o neodvisnosti.

    Tako torej obstaja prepričljiva dokumentacija o tem, da je to pogodbeno razmerje vplivalo na slavnega moža iz Virginije in da se zgodba o ameriški demokraciji začenja v Karantaniji, prvi slovenski državi iz konca 6. stoletja. Obredno ustoličevanje je pomagalo Jeffersonu, da je razvil ter v praksi uveljavil teorijo o pravici ljudstva, da izbira svoje vodje, in o oblasti, ki izvira iz ljudstva samega - ideje, iz katerih je črpal, ko je pisal Deklaracijo o neodvisnosti.

    Za doktorjem Jožefom Felicijanom, je izreden pomen ustoličevanja poudaril še eden doktor slovenskega porekla v ZDA, Edvard Gobec. V svoji knjigi Slovenian Heritage (Slovenska dediščina), izdani leta 1974, dr. Edward Gobetz opisuje slovenski prispevek Ameriki in svetu. Začenja prav z najpomembnejšim, z opisom ustoličevanja karantanskih knezov in koroških vojvod, ki je Thomasu Jeffersonu pomagal in ga navdihnil pri snovanju ameriške deklaracije o neodvisnosti. Med drugimi slovenskimi dosežki v svetovnem merilu, opisuje ustoličevanje kot demokratični obred, ki še ni bil presežen. Poleg tega omenja še številne pomembne ameriške Slovence in njihove potomce, ki so bili izbrani v ameriški parlament; mnogi so bili guvernerji držav in župani.

    V Sloveniji je obravnavalo obred ustoličevanja več avtorjev, od Janeza Vajkarda Valvazorja, preko dr. Janeza Bleiweisa, Josipa Mala, vse do Boga Grafenauerja. Najbolj zavzeto, natančno in celovito pa ga obravnava dr. Jožko Šavli, konec 20. stoletja.

    Poglejmo za zgodovinskim, kronološkim vidikom, še pravni vidik ustoličevanja.

    Ustoličevanje slovenskih karantanskih knezov je bilo po pričevanju kronistov nadvse slovesen in nenavaden dogodek. Dogajal se je dokumentirano skozi ves srednji vek, skupaj zanesljivo več kot sedem stoletij. V tem dolgem razdobju se je iz stroge, po vsebini in obliki demokratične predaje oblasti preizkušenemu in izprašanemu kandidatu za kneza, preobrazil v simbolično zaključno dejanje prevzema oblasti s strani dednega upravičenca.

    Izvirni karantanski obliki je bil najbližji obred, kot ga opisuje prispevek v nemški pravni knjigi Švabsko zrcalo iz 13. stoletja. Predloga za prispevek naj bi nastala v 11. stoletju. Po smrti starega vojvode so kosezi na koseških zborih ali večah, izbrali svoje zaupnike ali »poslance«. Zaupniki so nato izvolili sodnika dežele, pod čigar vodstvom so sklepali o sprejemu novega vojvode.

    Vojvodu so oblast izročili pri Knežjem kamnu v bližini Krnskega gradu. Tudi obred, opisan v Švabske zrcalu ni več čista oz. izvorna oblika ustoličevanja, v kateri je karantanska veča podeljevala oblast knezu. Vendar pa je bilo družbeni nosilec vseskozi karantansko domače prebivalstvo. V njihovem imenu so to opravilo prevzeli nekakšni »poslanci« kosezi. Prav dejstvo, da družbeni nosilec niti kasneje ni bilo fevdalno plemstvo, je najjasnejši dokaz, da izvira obred iz časov stare Karantanije in je verjetno na nek način bil izvajan tudi že v rimski provinci oz. kraljestvu Norik.

    Ko je okoli leta 747 Karantanija postala ena izmed petih samostojnih vojvodin oz. držav vzhodnega frankovskega kraljestva, so Karantanci še vedno sami volili kneza po svoje izvirnem običaju. Formalno ga je kasneje tudi imenoval frankovski kralj, dokončno pa ga je vedno potrdila le karantanska veča! V treh dokumentiranih primerih je karantanska veča tudi zavrnila vojvodo, ki jim ga je imenoval kralj, v nasprotju s karantanskim – slovenskim pravom Institutio Sclavenica, kar dokazuje, da je glavno in zadnjo besedo vseskozi imela karantanska veča oz. zbor.

    Tudi prehod iz staroslovenske vere v krščanstvo ni minil brez sprememb v obredu. V Karantaniji je trajalo polnih 75 let, vse do zatrtja upora slovenskega panonskega kneza Ljudevita Slovinskega, v katerem je sodeloval tudi del Karantancev in Karniolci, da je krščanska vera dokončno izpodrinila našo, izvirno, staroslovensko vero.

    Obred ustoličevanja se je ohranil, dodani pa so mu bili stavki o pravi – krščanski veri ipd. Poglavar vzhodnofrankovskega kraljestva je dobil ob spremembi karantanskega položaja le nekaj dodatnih pravic, ravno tako, kot jih je imel do drugih vojvodin npr. Saške ali Frankovske. Imenoval je palatina, oz. palatinskega grofa, v bistvu kraljevega odposlanca, ki so ga imele le Saška, Švabska, Frankovska, Bavarska in Karantanija.

    S temi spremembami je najlažje povezati tudi ustalitev sodnika dežele kot stalne institucije, ki pa je počasi postala dedna in so jo dolgo časa izvajali Goriški grofje, ki so izhajali iz karantanske rodbine! Napredno karantansko pravo je edino v takratni Evropi priznavalo nasledstvo po ženski strani, zato smo Slovenci dediča nemškega plemiča poročenega s Slovenko sprejeli za svojega. Tujih oblastnikov Karantanci niso sprejemali, kar so potrjevali ali zavračali ob Knežjem kamnu v slovenskem jeziku in kar je bil neke vrste prvi parlament v Evropi, po razpadu Rimskega imperija.

    Kakšno oblast predstavlja takratni parlament - karantanska veča, priča primer, ko je cesar želel izbrati karantanskega vladarja, ki pa ga Karantanci nismo potrdili na Knežjem kamnu, ker je bil dejansko tujec, Nemec. Ko je želel prevzeti oblast, ga je karantanska vojska že na meji države Karantanije nagnala nazaj in cesar proti temu ni mogel prav nič! Vse karantanske vladarje so morali po karantanskem oziroma slovenskem pravu Institutio Sclavenica potrditi predstavniki ljudstva z ustoličevanjem na Knežjem kamnu v slovenskem jeziku vse do leta 1414. Kasneje je do leta 1651 je potekal poklon deželnih stanov vladarju na Vojvodskem prestolu v slovenščini, nato pa do 1728 v deželni hiši v Celovcu. Prav tako v slovenščini!

    Na obred ustoličevanja se nanašajo vsi slovenski najstarejši pravni izrazi kot so rota, veča, pojezda in pravda. Ne glede na to koliko je posamezen element ustoličevanja izviren, koliko pa se je z leti spremenil, je ustoličevanje kot celota posebnost slovenskih Karantancev. Predstavlja edinstven in izredno pomemben državnopravni akt in izraz pravotvornosti preprostih ljudi.

    Tudi po letu 1414 je akt ostal pravno obvezen še dolga stoletja. Zanimivo pa je, da se posamezni običaji iz obreda ustoličevanja pojavljajo tudi drugod po Sloveniji. In to kot del državnopravne slovesnosti. Kosez Logar je moral še v 18. stoletju peljati v Ljubljano slovesno okrašenega vola, kadar je deželni knez prišel v deželo. Prvotno je gotovo šlo le za dedni poklon ob knežjem prihodu. Zadnjič se je to zgodilo leta 1728. Kosez v isti skupini, kateri je pripadal Logar se je imenoval Kamnar. Kamen, dedni poklon, okrašeno govedo in sprevod, močno spominjajo na obred ustoličevanja. Povsem mogoče je, da je nekaj podobnega, vendar v manjšem obsegu bilo v navadi tudi na nižjih družbenih ravneh slovenskih dežel.

    Vse navedene ugotovitve in dejstva vodijo do povsem jasnega in neizpodbitnega sklepa, da je bila slovenska država Karantanija utemeljena na izvirnem slovenskem pravu, (Institutio Sclavenica), katerega veljavo in upoštevanje med prebivalstvom je dokončno zatrla šele Avstrijska monarhija v 18. stoletju. Le slabih sto let smo bili Slovenci podrejeni avstrijsko-nemškemu pravnemu redu, pa tudi takrat še ne v celoti in povsod. Že leta 1848 se je ponovno začel naš boj za osamosvojitev, z jasno in javno izraženo zahtevo po Zedinjeni Sloveniji!

    Glede na početje Habsburžana Rudolfa IV. Ustanovnika (1359), vladarja Avstrije in Karantanije, ki je s svojim pečatom potrdil ponarejeno listino Privilegium maius s katero je bilo zgodovinsko pravo Karantanije raztegnjeno na vse avstrijske dežele, je povsem jasno celo nasprotno! Prav slovensko - karantansko pravo je postalo temelj državnega izročila Avstrije. Šele Marija Terezija je deželne pravice »za vedno« zajela v Pragmatično sankcijo in starodavni obred v resnici dokončno opustila!

    OBRED USTOLIČEVANJA

    Vojvode ne more narediti nihče drug za vladarja, kot svobodni deželani, ki jih zastopajo »dobri ljudje« (kosezi). Oni najprej na veči (zboru) izmed sebe izberejo sodnika (predsednika), to je moža, ki je najbolj sposoben, dober in moder in pri tem ne gledajo ne na plemstvo in ne na oblast, temveč zgolj na poštenje. To naredijo pod roto (prisego), ki so jo dali deželi in deželanom.

    Taisti sodnik povpraša potem vse prisotne, vsakega posebej, če se mu zdi tisti ki prihaja, primeren in dober in če jim je dobrodošel. Če jim ni všeč, potem jim mora kralj poslati drugega gospoda in vojvodo. Če pa jim ustreza, potem gredo po skupnem sklepu vsi, bogati in revni, da ga sprejmejo častno in prijazno, kot je prav in v navadi dežele.

    Ustoličevanje poteka na griču, imenovanem Krnski grad, kjer je blizu cerkve sv. Petra velik travnik. Na njem je Knežji kamen. Tja pride novi vojvod s svojim spremstvom.


    Knežji kamen

    Vojvodo spremstvo so sestavljali vitezi in žlahtniki. Spredaj je šel Goriški grof, karantanski in kasneje koroški palatin, z dvanajstimi vitezi, ki so nosili dvanajst praporjev.

    Pred začetkom obreda je izbrani vojvod slekel svoja dragocena oblačila. Nato so mu nadeli hlačnice, suknjič in plašč, vse v sivi barvi, ter rdeč pas in čevlje z rdečimi vrvicami. Na glavo so mu posadili siv slovenski – karantanski klobuk, s sivo vrvico, katere en konec je moral prosto viseti. Vojvod je nosil tudi rdečo torbo (kot simbol duhovnih vrednot) in lovski rog z rdečim jermeni. V torbi je bil sir, kruh in druge jedi.

    V roki je držal še palico, ki je pomenila njegovo pastirsko oblast nad ljudstvom. S seboj je peljal marogastega bika in prav takega črno-belega bojnega konja, predstavljala sta kmetijstvo (gospodarstvo) in vojaško obrambo, temelje obstoja vsake države.

    Barve so imele točno določen pomen: siva kot barva prahu je ponazarjala minljivost zemeljskega življenja, rdeča pa večne vrednote. Marogasta oz. pisana bik in konj, sta v črno-belih barvah – predstavljala karantansko deželo, podobno kot črni panter, ki je bil v enakih barvah. Prav tako pa je ta barva ponazarjala tudi staroslovensko vero v smislu dobrega in zla. Vojvod je počasi stopal naprej s svojim spremstvom. Na knežjem kamnu ga je sede pričakal svoboden kmet, ki je imel to pravico po svoji rodbini, po dednem nasledstvu. Po nekih virih naj bi imela rodbina posesti v Blažji vasi pri Podorčah. Ob zadnjem ustoličevanju je na kamnu sedel kmet Jurij Šate iz Blažje vasi. Ustoličevati je smel le najstarejši iz zgoraj navedenega rodu.

    Vojvod s palico v roki se je približal kmetu na knežjem kamnu in kmet je vprašal v slovenskem jeziku: "Kdo je oni, ki tam prihaja, tako korakajoč?" Okoli stoječi odgovore: "Deželni knez je."

    Kmet dalje povprašuje: "Ali je pravičen sodnik, ki mu je do blaginje dežele in je svobodnega stanu, da je te časti vreden?"

    Ne? Ali je častilec in branilec krščanske vere?"


    Vsi odgovore: "Je in bode."

    "Po kateri pravici," nadaljuje kmet, "pa more mene pregnati s tega sedeža?"

    Vsi rečejo: "Dobiš šestdeset beličev, marogastega bika, konja in obleko, ki jo ima knez zdaj na sebi; prost bodeš ti in vsa tvoja hiša vsakterega davka."

    Nato se kmet dvigne, rahlo dotakne z desnico vojvodovega lica, opominjajoč ga še enkrat svete dolžnosti, pravične sodbe. Stopivši z knežjega kamna odvede obe živinčeti s seboj in vojvodi prepusti svoj sedež.

    Vojvod pa se postavi, oblečen, kakor je, na preprosti kamen, katerega je ravnokar zapustil svobodni kmet, potegne svetli meč in, zavihtevši ga na vse štiri vetrove, se roti in prisega, da hoče vsem biti sodnik po dolžnosti in pravici.

    Nato vzame siv slovenski klobuk in iz njega napravi požirek čiste studenčnice, kakor je to navada na kmetih, narodu v pouk, naj se zadovoljuje s tem, kar prinaša in pridela domača dežela, ne hrepeneč premočno po vinu in po drugih tujih dobrinah.


    Slovenski klobuk

    Posebno simboliko predstavlja prav klobuk. V srednjem veku je klobuk pomenil svobodo in plemenitost. Njegova simbolika v obredu ustoličevanja karantanskega vojvode dokazuje, da ta država nikoli ni bila podložna. Prav nasprotno od tega, kar so v preteklosti poskušali dokazati nemškonacionalni in panslovanski ideologi, zaradi svojih potujčevalnih interesov. Nato vojvodo posadijo na črno belega konja in peljejo tri krat okrog Knežjega kamna. Pri tem vsi skupaj pojejo, majhni in veliki, žene in možje, staro slovensko hvalnico, zahvaljujoč boga, da je dal njim in njih deželi vladarja po njihovi volji.

    Medtem sta smela dva kmeta kositi in žeti, kar se jima je ljubilo. Ne smemo tudi pozabiti opravila požigalnika oz. kresnika, ki je v trenutku, ko je vojvod na kamnu vihtel meč in prisegal, v bližini zažgal nekoliko grmad v dokaz goreče ljubezni in vdanosti vsega naroda do bodočega vojvode. Šlo je verjetno še za starodavni običaj na podlagi staroslovenske vere, ki se je ohranil tudi v obdobju krščanstva.

    Izpod Krnskega gradu se je ustoličeni vojvod napotil preko Gosposvetskega polja od zahodne na njegovo vzhodno stran v starodavno in veličastno Gosposvetsko cerkev, kjer je najvišji deželni duhovni dostojanstvenik pel slovesno sveto mašo, pri kateri so mu stregli drugi višji duhovniki. Škof je daroval slovesno mašo in po obredniku v pontifikalni knjigi blagoslovil novega vojvodo, ki je bil še zmeraj v kmečki obleki.

    Po mašnem obredu razdelijo vojvodovo obleko revežem po uvidevnosti komornika. Vojvod pa, opravljen z novimi oblačili, pristopi k obedu, pri katerem se v njihovi službi kar najbolj primerno odlikujejo maršal, komornik, stolnik in točaj.

    Po slovesnem obedu se vojvod z vsem spremstvom odpravi na bližnje Svatne oz. Gosposvetsko polje pod Gospo Sveto, kjer še dandanašnji stoji Vojvodski prestol. Izklesan in sestavljen je iz kamenja tako, da ima dva sedeža, enega na vzhodno, drugega na zahodno stran obrnjenega. Na prvem je sedel sam vojvoda, deleč deželne zajme (fevde) in pravico, kdorkoli jo je zaprosil od njega, na drugem je goriški obmejni grof, palatin, ki zastopa kralja in podeljuje fevde tistim, ki jim jih je bil vojvod odrekel. Da bi se spor ne zavlačeval.

    Prisotnost grofa palatina pa ni pomenila politične podrejenosti karantanskega vojvode. Pomenila je, prav nasprotno, priznanje slovenskega prava in državnosti, saj je takšen položaj v prvotnem Kraljestvu Vzhodnih Frankov pripadal le narodnim vojvodam: Bavarski, Švabski, Frankovski ter Saški in tudi Karantaniji, ki so edine imele grofa palatina.

    Vsak Karantanec - če ni drugače dobil svoje pravice - je lahko obtožil vojvodo, ko je ta sedel na Vojvodskem prestolu. Obtožil ga je lahko le slovensko, ker je bil vojvod slovenski gospod, ki je vladal slovenski deželi.


    Ustoličevanje

    Prva slikovna upodobitev ustoličenja je nastala v letih 1479/80, torej dobrih šestdeset let potem, ko je bil koroški (pred tem pa karantanski, op.p.) vojvod zadnjič ustoličen na Knežjem kamnu pri Krnskem gradu. Nahaja se v dveh prepisih Avstrijske kronike 95 gospodstev. Glavni namen Kronike je bil oskrbeti znanstveni fond novo ustanovljene dunajske Univerze z ustreznim zgodovinskim pregledom habsburške vladarske rodbine in njene zgodovinske “slave”.

    To praktično pomeni, da je bilo pisanje naročeno! Če bi imeli Habsburžani pri roki kaj drugega, nikoli ne uporabili teh sijajnih slovenskih državotvornih dejanj, a neizpodbitno dejstvo je, da je njihova slava in kasnejši položaj zrasel prav iz slovenskega – karantanskega prava. Avstrija kot takšna, do tedaj ni imela lastnega zgodovinskega prava oziroma državnosti, saj je bila prvotno le karantanska Vzhodna krajina, izmenjaje se pod pravom Bavarske ali Karantanije.

    Konec 9. stoletja se je zanjo s Karantanijo pogosto borila tudi Moravska kneževina. Žal niti Karantanija niti Moravska nista nadaljevali izročila kralja Sama o tem da je v slogi moč, zato sta nazadnje ostali brez nje obe. Iz majhne Vzhodne krajine (Osterreiche / Ostmarck - vzhodna marka) pa je nastala Avstrijska monarhija. Kakor za kazen! To neizpodbitno dejstvo povsem spreminja zgodovinsko podobo habsburških dežel in zahteva novo ovrednotenje s strani slovenske uradne zgodovine.






  • Majniška deklaracija je bila politična izjava, ki so jo oblikovale prve slovenske opozicijske politične stranke leta 1989 in z njo zahtevale suvereno državo slovenskega naroda. Na množičnem protestnem zborovanju zaradi aretacije Janeza Janše (odhod na prestajanje kazni) na Kongresnem trgu v Ljubljani 8. maja 1989 jo je prebral Tone Pavček. Zborovanje je bilo poimenovano "odprta seja predsedstva RK ZSMS", ker so ga oblasti prepovedale. Deklaracija je bila objavljena v dnevnem časopisju, v Delu 10. maja 1989.
    Besedilo deklaracije

    Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo:

    1. da hočemo živeti v suvereni državi slovenskega naroda;
    2. kot suverena država bomo samostojno odločali o povezavah z južnoslovanskimi in drugimi narodi v okviru prenovljene Evrope;
    3. glede na zgodovinska prizadevanja slovenskega naroda za politično samostojnost je slovenska država lahko utemeljena le na:


    * spoštovanju človekovih pravic in svoboščin,
    * demokraciji, ki vključuje politični pluralizem,
    * družbeni ureditvi, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije.

    Društvo slovenskih pisateljev, Slovenska demokratična zveza, Slovenska kmečka zveza, Slovensko krščansko socialno gibanje, Socialdemokratska zveza Slovenije, 8. maja 1989.
    slo pomlad, cetvereica v zaporu

    JUNIJSKA URADNA SRAMOTNA DEKLARACIJA
    22. junija 1989 je slovenska oblast (Kučan, Potrč, Smole, Stanovnik, itn) predstavila Temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, v kateri so se še vedno (sramotno) zavzemali za federativno urejeno jugoslovansko državo.


  • Majniška deklaracija iz leta 1917
    Majniška deklaracija je bila politična izjava Jugoslovanskega kluba, ki so jo podali slovenski, hrvaški in srbski poslanci v dunajskem parlamentu 30. maja 1917. Z njo so zahtevali samostojno jugoslovansko državo znotraj Avstro-Ogrske. To so danes države: Slovenija, Hrvaška, Bosna.


  • Prva svetovna vojna (slikovno gradivo)


  • Dolga pot do samostojne države

    02.07.2006

    Slovenska država je uresničitev hrepenenja vrste generacij naših prednikov za ohranitev slovenskega jezika in kulture, prizadevanj za obrambo slovenskega etničnega ozemlja, naporov za ustvaritev takšne družbe, v kateri si bomo svobodno izbirali vero in postave, kot je zapisal že Prešeren. Naši predniki in sodobniki so sanjali, upali, pričakovali, delali, molili in se izrekali za samostojno državo. Toda nikoli prej niso dozorele ne notranje ne zunanje okoliščine za izvedbo resničnega projekta osamosvojitve.

    Od ideje do uresničitve

    Ideja o samostojni državi je bila v komunistični Jugoslaviji bogokletna, njeni nosilci pa obravnavani kot separatisti in sovražniki. Kljub temu so jo domovinsko, demokratično in državotvorno misleči ljudje različnih političnih prepričanj v nedemokratičnih razmerah uveljavljali naprej. Enkrat bolj pisatelji, drugič drugi intelektualci, doma, v zamejstvu in po svetu. Veliko prizadevanj in dogodkov je bilo podlaga za osamosvojitev. O tem je pesniško spregovoril že Prešeren, zgodil se je program Zedinjene Slovenije, bilo je taborsko gibanje, Majniška deklaracija leta 1917, punktacije SLS, bilo je stražarsko gibanje med vojno in po vojni v emigraciji in pojav skupine Ypsilon slovenskih akademikov leta 1968, če omenimo le nekatere vidnejše. Potem pa so se v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja dogodki zgostili: najprej s 57. številko Nove revije, z aretacijo Janše in množičnim gibanjem v podporo četverici, z nastopom litostrojskih delavcev, z ustanavljanjem demokratičnih strank, z odhodom slovenskih komunistov iz Beograda, z dopolnili k slovenski ustavi, s prvimi povojnimi demokratičnimi volitvami in z njimi z zmago demokracije in pluralizma, z Demosom kot pogonsko silo sprememb, s skrivnim nastajanjem slovenske vojske (manevrska struktura narodne zaščite) in končno, s plebiscitom za samostojno slovensko državo, ki sta mu sledila razglasitev samostojne države in spopad z jugovojsko, s katerim smo ubranili osamosvojitev.

    Obramba osamosvojitve

    Že v času slovenske vojne za osamosvojitev smo bili deležni od njenih prikritih ali odkritih nasprotnikov različnih žalitev. Prva se je z njimi opekla jugoslovanska armada, ki je kljub temu da je bila po številčnosti in količini orožja ena izmed večjih v Evropi, morala priznati svoj moralni, politični in vojaški poraz. Z njo se nam ni bilo treba spopadati v velikih in dolgotrajnih bitkah, pripravljati ofenziv in podobnih akcij. Naš obračun z njo ni temeljil na sovraštvu do njenih pripadnikov, ampak na naši skupni volji, na prepričanju, da ravnamo v skupno slovensko in obče dobro. Izkoristili smo naše prednosti, našo enotnost, naš smisel za red. Naš cilj niso bili potoki krvi, naš cilj ni bilo ustvarjanje legendarnih vojaških poveljnikov, kot je nedavno dejal predsednik vlade Janez Janša, naš cilj je bil samo obramba domovine in zavarovanje samostojne slovenske države. Nismo gojili kulta žrtvovanja in smrti, kot so to počeli med drugo svetovno vojno komunisti, vse smo delali ob spoštovanju svetosti življenja. Zato slovenska osamosvojitev ni bila le narodna, ampak tudi civilizacijska pridobitev, saj je bila tesno povezana z zlomom totalitarizma. Njena veličina ni le v državi kot takšni, njena veličina je tudi v tem, da ni (bila) uperjena proti nikomur.

    Vloga Demosa

    Ves čas po drugi svetovni vojni, do danes, smo se soočali z mitom »narodno-osvobodilne vojne«. Danes se mu je pridružil novi mit o enotnosti v času osamosvajanja. Spomin očitno hitro bledi. Ta spomin nas opozarja, da smo se morali za demokracijo in svobodne volitve trdo boriti, da so bila nasprotovanja in celo grožnje močne in da do ustanovitve Demosa ni bilo nobenega osamosvojitvenega projekta in nobene tovrstne samoumevnosti. Majniška deklaracija iz leta 1989 je bila zgodovinska in enkratna, toda pridružila bi se drugim deklaracijam, če se z njo navdihnjene nove demokratične stranke ne bi bile povezale v koalicijo Demos in za ključno točko svojega političnega programa zapisale postavitev samostojne in demokratične slovenske države. Komunisti oziroma stranke komunističnega izvora so v Temeljno listino zapisale življenje v Jugoslaviji. Demos je bil edina organizirana politična sila, ki si je osamosvojitev zapisal na čelo svojega programa in z njim tudi zmagal na prvih demokratičnih volitvah. Ker je zmagal, je prevzel oblast. Šele od tod se začenja prehod od sanj in izjav k uresničevanju. Če Demos ne bi zmagal, ne bi proslavljali petnajstletnice samostojnosti. Gonilna sila osamosvojitve je bil vseskozi dr. Jože Pučnik.

    Vlada je kot najbolj enotni del nove oblasti, kot poudarja njen tedanji predsednik Lojze Peterle, prevzela operativno breme osamosvajanja. »Pričakovali smo, da bo rezultat plebiscita zavezal tudi opozicijo k bolj konstruktivnemu odnosu do projekta. Takrat duha enotnosti nikakor nismo čutili. Z velikim nasprotovanjem opozicije smo sprejemali nujne osamosvojitvene zakone na obrambno-varnostnem področju.«

    Tako imenovana Deklaracija za mir februarja 1991, nekaj mesecev pred osamosvojitvijo, ni pomenila podpore zgodovinskemu projektu, še posebej ne, ker jo je med prvimi podpisal takratni predsednik Slovenije Milan Kučan, za njim pa še, razen Ivana Omana, vsi drugi člani predsedstva. Za osamosvojitev smo potrebovali oborožitev, podpis vrhovnega poveljnika pod to deklaracijo pa je pomenil poziv k razorožitvi.

    Projekt osamosvojitve ni bil projekt komunistične partije. Partija ni imela politične pobude. Tudi zato njena zadrega in zato potem njen hitri zasuk v gospodarski liberalizem ter spopad za privatizacijo družbene lastnine, pri drugi strani pa trdno vztrajanje na političnih in ideoloških obrazcih s temo zgodovine in vrednot. Ker komunisti projekta niso vodili, so se odločili za taktiko nagajanja in prilagajanja. Večkrat so zavirali, ko pa je vlak speljal, so hoteli prevzeti lokomotivo. To jim je tudi uspelo – za dolgih dvanajst let.

    Prevlada kontinuitete

    Na koncu, ob napadu na pravkar nastalo novo slovensko državo, je kljub vsemu prišlo do enotnosti. »Tistih, ki so se borili za samostojno in demokratično Slovenijo, nismo spraševali po strankarskih izkaznicah, ampak po odnosu do domovine in njene volje po svobodi,« pravi danes Peterle.

    Po osamosvojitvi so stare politične sile ubrale drugo taktiko, taktiko relativizacije osamosvajanja in osamosvojiteljev. Splošna družbena klima je šla v smeri kontinuitete prejšnjega režima. Osamosvojitev so začeli predstavljati kot samoumevni zadnji korak, ki so ga že zdavnaj načrtovale »napredne sile«, meni Lojze Peterle. Kdor je trdil drugače, ga je doletela oznaka zaslugarstva. Čeprav smo z osamosvojitvijo dosegli zgodovinski cilj, je bila vrednota osamosvojitve vrsto let predmet kislih in dolgočasnih predstav, ki niso bile proslave. »Z njih smo odhajali potolčeni, namesto ponosni in veseli. Ne spomnim se predsedniškega govora, v katerem bi bila omenjena beseda Demos, čeprav je to ključna beseda osamosvojitve,« pravi Peterle.

    Letos je bilo drugače

    Letos smo lahko spremljali dostojno državno proslavo, v Muzeju za novejšo zgodovino Slovenije v Ljubljani so odprli lepo pripravljeno razstavo o osamosvojitvi Enotni v zmagi, odprtje razstave so spremljali številni spremljevalni programi, odprtih je bilo več razstav drugod po Sloveniji, Televizija Slovenija je poskrbela za bogat program v zvezi z osamosvojitvijo, izšlo je več knjig, med njimi razkošna monografija z naslovom Enotni v zmagi.
    Ivo Žajdela


  • Slovenska osamosvojitvena vojna, znana tudi kot desetdnevna vojna, je vojna, s katero je Republika Slovenija med 27. junijem in 7. julijem 1991 izvojevala svojo neodvisnost od SFRJ. Zemljevid operacij Povečaj Zemljevid operacij Vsebina [skrij]
    * 1 Predhodni incidenti
    * 2 Potek osamosvojitvene vojne
    o 2.1 Sreda, 26. junij
    o 2.2 Četrtek, 27. junij
    o 2.3 Petek, 28. junij
    o 2.4 Sobota, 29. junij
    o 2.5 Nedelja, 30. junij
    o 2.6 Ponedeljek, 1. julij
    o 2.7 Torek, 2. julij
    o 2.8 Sreda, 3. julij
    o 2.9 Četrtek, 4. julij
    o 2.10 Nedelja, 7. julij
    * 3 Povzetek
    * 4 Literatura
    * 5 Glej tudi
    * 6 Zunanje povezave

    [spremeni] Predhodni incidenti
    Jugoslovanska ljudska armada je prvič oboroženo nastopila proti slovenski Teritorialni obrambi oktobra 1990, ko je zasedla Republiški štab Teritorialne obrambe v Ljubljani. Navzlic pritiskom JLA je Teritorialna obramba v maju 1991 začela z usposabljanjem nabornikov v dveh učnih centrih: na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru. 23. maja je JLA, na podlagi zaigranega incidenta v Pekrah, poskušala priti do vojaških obveznikov. [spremeni]
    Potek osamosvojitvene vojne

    Opis poteka se naslanja na zapise brigadirja Janeza J. Švajncerja, dostopne na strežniku Urada vlade RS za informiranje ter Zveze veteranov vojne za Slovenijo. [spremeni]

    Sreda, 26. junij
    Slovenska skupščina je ustavni zakon o samostojnosti sprejela 25. junija 1991, na mejnih prehodih so bile jugoslovanske table in zastave zamenjane s slovenskimi in postavljeni mejni prehodi proti Hrvaški. Isti večer se je v Beogradu sestal Zvezni izvršni svet. Sprejel je odlok o zavarovanju državnih meja v Sloveniji, s čimer sta imeli JA in zvezna policija odprto pot za oborožen nastop proti Sloveniji. Vojaško-policijski nastop je bil v prvi fazi uperjen proti slovenskim mejam in letališču Brnik. Ko bi bila Slovenija odrezana od sveta, bi v drugi fazi prišel na vrsto obračun z delom Slovenije, ki je zagovarjal samostojnost, zamenjali pa bi tudi staro politično vodstvo z novim, ki bi bilo marioneta za uresničevanje srbskih ciljev. Proti mejnim prehodom z Italijo so 26. junija prve krenile oklepne enote reškega korpusa. Med potjo so naletele na nebranjene barikade in na spontan, ponekod zelo odločen nastop domačinov, zlasti v Vrhpolju. Neoboroženi prebivalci pohoda tankov niso mogli preprečiti, odločno pa so reagirali proti agresiji, kar je bilo pozneje značilno za vso Slovenijo. Kot grožnja slovenskim demonstrantom je v Divači ob 14.30 padel tudi prvi strel, ki ga je sprožil oficir JLA. Taktika nastopa JLA proti slovenskim mejnim prehodom je bila opredeljena s posebnim ukazom, ki je najprej pozival k predaji prehoda, nato je sledila grožnja z orožjem in nazadnje streljanje v bližino prehoda in v centre odpora. Po izkušnjah na Kosovem in na Hrvaškem je JLA tudi v Sloveniji aktivirala oborožene sile, vendar napačno predvidevala, da bodo tudi Slovenci pokorjeni brez težav. Zato so bile enote JLA brez ustrezne logistične podpore za daljše vojskovanje, upoštevana pa niso bila bistvena taktična načela, da tanki ne nastopajo brez podpore pehote. Enote za vojaški poseg proti Sloveniji so oblikovali ljubljanski, mariborski, reški, zagrebški in varaždinski korpus ter letalski korpus JLA. Vsi so bili pod poveljstvom 5. armadnega poveljstva v Zagrebu. V Sloveniji je imela JLA približno 22.300 vojakov, slovenska Teritorialna obramba 16.000 pripadnikov, med vojno pa se je število povečalo na 35.200. Slovenska policija je imela okoli 10.000 aktivnih in rezervnih pripadnikov, JLA pa je imela popolno premoč v orožju in močne oklepne enote s podporo vojnega letalstva. Slovenska vojska in policija sta imeli samo pehotno oborožitev, nekaj protiletalskih topov 20 mm in minometov 82 mm, vendar niti enega tanka, letala ali topniških enot. Boju z oklepniki so bili namenjeni ročni raketometi Armbrust, obrambi pred nizko letečimi letali pa prenosne rakete Strela-2M. [spremeni]
    Četrtek, 27. junij
    Vojna za Slovenijo se je začela ob 1:15 ponoči, ko je protiletalska oklepna baterija JLA pri Metliki prestopila državno mejo. Ob 2:40 je iz vojašnice na Vrhniki proti letališču Brnik krenil 1. oklepni bataljon. Kolono oklepnikov, ki je prodirala skozi Belo krajino, je sestavljalo 12 bojnih oklepnih vozil s tricevnimi protiletalskimi topovi 20 mm in več tovornjakov. Ustavila jih je barikada v Pogancih. V stopnjevanju napetosti med pripadniki Teritorialne obrambe in vojaki so padli prvi streli. Ob 10.30 je kolona odpeljala proti Ljubljani, vendar jo je ob 15:45 ustavila zapora na cesti pri Medvedjeku. Oklepni bataljon z Vrhnike je proti Brniku prodiral v dveh kolonah. Na poti je naletel na improvizirane, nebranjene barikade iz avtomobilov. Ena oklepna kolona je prodirala po avtocesti in ljubljanski obvoznici ter skozi Trzin in Mengeš, druga po stari cesti, pri čemer je po pomoti zavila v gozdove na Toškem čelu in pri obračanju na ozki cesti izgubila dva tanka. Prvi tanki so prišli na letališče Brnik okoli 5. ure zjutraj. Zavzeli so okolico letališča, enota Teritorialne obrambe pa jih je napadla okoli 18. ure. Po napadu so tanki zavzeli položaj za krožno obrambo. V Trzinu so za kolono JLA z Vrhnike ostali trije oklepni transporterji in vozilo za zveze. Proti večeru so se iz dveh helikopterjev JLA izkrcali pripadniki diverzantskega odreda, ki so prišli na pomoč oklepnikom. V približno 20 minut trajajočem spopadu s policijsko specialno enoto in Teritorialno obrambo so padli štirje vojaki JLA in pripadnik Teritorialne obrambe. Drugi vojaki JLA so se predali, vojaki diverzantskega odreda JLA pa so se umaknili proti Depali vasi in bili naslednji dan ujeti. Deset tankov je iz Maribora približno ob 9. uri odpeljalo proti Šentilju, pet tankov ter 10 oklepnikov pa proti Dravogradu. Kolono, ki je prodirala proti Šentilju, je ustavila branjena barikada v Pesnici. Okoli poldneva so jo začeli obstreljevati in jo zažgali. Pripadniki Teritorialne obrambe so tanke napadli okoli 17.30. Na mostu čez Dravo je bila zavrnjena tankovska kolona polkovnika Popova, ki je poskušala prodreti s hrvaške smeri. Ustavljena je bila oklepna kolona, ki je prišla v Slovenijo pri Razkrižju. Zvečer je bil pri vasi Rigonce ustavljen poizkus vdora oklepne kolone JLA. Ob 20.45 je bil z dvema minometoma 82 mm izveden napad na letališče Cerklje, nato pa je večina letal letališče zapustila. Do ostrega spopada s kolono JLA je prišlo v Kosezah pred Ilirsko Bistrico, padli so trije vojaki JLA. Zvečer je bil sestreljen vodilni od treh helikopterjev Mi-8 med poskusom raketiranja in desantiranja na 510. učni center TO na Igu in drugi s slovenskim pilotom med preletom Ljubljane (kasneje se je izkazalo, da naj bi prevažal hrano). [spremeni]
    Petek, 28. junij
    Ponoči so slovenske oborožene sile krepile blokade in novo mobilizirane enote Teritorialne obrambe usmerjale proti zavzetim mejnim prehodom. Vse koordinacijske podskupine so dobile ukaz: »Na vseh točkah, kjer so oborožene sile RS v taktični prednosti, izvršite ofenzivne akcije proti okupatorskim enotam in objektom. Nasprotnika pozivajte k predaji, določite čim krajši rok in izvedite akcijo z vsem razpoložljivim orožjem. Pri akcijah poskrbite za evakuacijo in varnost življenj civilnega prebivalstva.« Tanki, ki so prenočili pred barikado v Pesnici, so do sedme ure zjutraj barikado odstranili in nadaljevali z vožnjo proti Šentilju. Ustavila jih je barikada na Ranci, pri Kaniži sta dva tanka obtičala. Druge tanke je okoli 10.30 ustavila branjena barikada v Štrihovcu. Pripadniki Teritorialne obrambe in policije so tanke napadli. Po 11. uri so prišla tankom na pomoč letala jugoslovanskega vojnega letalstva in raketirala ter obstreljevala barikado. Ob 13.30 so spet napadla štiri letala, pri tem so bili štirje vozniki tovornjakov ubiti. Tankovska kolona je nato barikado obšla, vendar se je kmalu ustavila. Ob 9.50 so slovenske enote napadle oklepno kolono JLA na Medvedjeku. V napadih letalstva JLA je bilo ubitih šest voznikov tovornjakov. V Limbušu pri Mariboru sta bila uspešno napadena dva tanka JLA. Na Gibini je bil ustavljen prodor oklepne kolone s Hrvaške. Pred Dravogradom je bila ustavljena oklepna kolona JLA, ki je prodrla iz Maribora. Po ostrem spopadu je bil zavzet mejni prehod Holmec. Padla sta dva policista in trije vojaki JLA, 91 je bilo zajetih. Enote Teritorialne obrambe so napadle vojašnico Bukovje pri Dravogradu. Jugoslovanska letala so napadla letališče Brnik, oddajnike Krim, Kum, Boč in Nanos ter Karavanški predor, Kočevsko Reko in Mursko Soboto. Oklepna kolona polkovnika Popova, ki je v Slovenijo prodrla pri Razkrižju, je zavzela mejni prehod Gornja Radgona. Domači prostovoljci so ji zažgali tovorne avtomobile. Zavzeto je bilo skladišče JLA v Borovnici, s čimer se je oborožitev Teritorialni obrambi bistveno izboljšala, zavzeli so skladišče v Leskovcu, neuspešen pa je bil napad na vojašnico v Ribnici. V Črničah v Vipavski dolini je Teritorialna obramba odgovorila na ogenj iz kolone JLA, dva vojaka sta padla. Po napadu bojne skupine majorja Lisjaka je bil zavzet mejni prehod Rožna dolina, dva tanka sta bila uničena, trije zajeti, trije vojaki JLA so padli, 98 pa je bilo ujetih. Zavzet je bil prisluškovalni center JLA na Rožniku pri Ljubljani in uničen prisluškovalni center JLA na Suhi. Izvedena sta bila napada na vojašnico Škofja Loka in skladišče JLA Drulovka. Na letališču Brnik je JLA ubila dva avstrijska novinarja. Ponoči se je tankom ob letališču približal pripadnik Teritorialne obrambe Peter Petrič, streljal na poveljniški tank, ranil poveljnika in pri tem izgubil življenje. JLA je ob 21. uri razglasila prekinitev ognja, saj so bile obkoljene enote v vedno težjem položaju. [spremeni]
    Sobota, 29. junij
    V noči s petka na soboto so se predstavniki Slovenije v Zagrebu sestali s tremi zunanjimi ministri Evropske skupnosti in predsednikom ZIS. Sprejeli so dogovor o ustavitvi sovražnosti, ki pa je bil tako nejasen, da do njegove uresničitve ni prišlo. Dopoldne so se vdali vojaki in zvezni policisti, ki so bili obkoljeni v letalski bazi JLA na letališču Brnik. V skladišču goriva JLA v Mokronogu je podoficir streljal na poveljnika, ki se je hotel vdati, in grozil, da bo razstrelil rezervoar z gorivom. Uspešen je bil napad na bojno oklepno vozilo JLA pri Moretinih in spopad policistov z vojaki JLA pri Škofijah. V Štrihovcu je bila razbita tankovska kolona, ki je prodirala proti Šentilju. Tanki razpadle kolone so pozneje sestavljali tankovsko četo Teritorialne obrambe. Od Predsedstva RS in Vlade RS je JLA s pisnim ultimatom zahtevala kapitulacijo Slovenije. Zadnji rok je bil 30. junija ob 9. uri. Zvečer se je sestala slovenska skupščina, se opredelila za mirno rešitev krize, vendar slovenska neodvisnost ni smela biti ogrožena. [spremeni]
    Nedelja, 30. junij
    Ob 9. uri je bil zračni alarm, z letališč na Hrvaškem so proti Sloveniji poletela letala JLA, vendar so se kmalu obrnila in vrnila na letališča. V varaždinskem, zagrebškem in reškem korpusu je JLA oblikovala nove sile za napad na Slovenijo. Enote Teritorialne obrambe so napadle ploščad pred Karavanškim predorom, ponoči pa je bil sprejet dogovor o izročitvi predora. Zavzeli so center zvez nad Senožečami. Iz zaplenjenih tankov je bila pri Novi Gorici organizirana tankovska četa Teritorialne obrambe z devetimi tanki. [spremeni]
    Ponedeljek, 1. julij
    Okoli pol treh zjutraj je prišlo do požara in eksplozije, ki je uničila skladišče orožja JLA v Črnem Vrhu nad Idrijo. V skladišču je bilo orožje slovenske Teritorialne obrambe.
    Po spopadu, v katerem je padel poveljnik, se je vdala stražnica JLA v Novi vasi. JLA je s helikopterji z oznako Rdečega križa dovažala okrepitve in opremo obkoljenim enotam. Oklepna kolona na Medvedjeku se ponoči izvlekla iz blokade, saj so enote TO po napadu letalstva JLA zapustile položaje brez zavarovanja. Vojaki JLA so odmontirali zaščitno ograjo na avtocesti in se z oklepniki po vzporedni cesti napotili v smeri Brežic. Kolona je v Krakovskem gozdu ponovno naletela na blokado TO. Po neuspelih pregovorih o predaji, je ob 05.15 uri izveden napad na kolono. Uničeno je bilo eno BOV vozilo in nekaj poškodovanih. Ubitih je bilo nekaj vojakov JLA in ranjen en teritorjalec. Takoj po napadu so enote TO zapustile mesto napada zaradi bližajočega se letalskega napada. Kolona je ostala nezavarovana, zato se je major Prodanovič, poveljujoči kolone JLA, odločil, da z vojaki zapusti kolono. Odpravili so so se peš preko Gorjancev v matično enoto v Jastrebarskem. V bližini vasi Planina jih je dohitela in obkolila številčno slabša posebna enota policije pod poveljstvom Andreja Bobeka. Z zvijačo so napravili vtis, da gre za veliko večjo enoto in po kratkih pregovorih se je major Prodanovič z enoto, brez borbe, predal.
    Zvečer je sledil nov ultimat JLA Sloveniji.
    Zavzeto je bilo skladišče MES Zaloška Gorica. [spremeni]
    Torek, 2. julij
    Drugi julij je pomenil prelomnico v vojni za Slovenijo. Ob 5. uri zjutraj so enote Teritorialne obrambe napadle oklepno kolono v Krakovskem gozdu in ji zadale močan udarec. Oklepnomehanizirani bataljon JLA iz Jastrebarskega je skušal prodreti v Slovenijo in rešiti obkoljeno kolono v Krakovskem gozdu, vendar je bil zaradi velikih izgub ustavljen in zavrnjen pri Prilipah. V brezizhodni situaciji so vojaki JLA oklepnike v Krakovskem gozdu zapustili in bili naslednji dan zajeti. Ob 13:30 se je z ognjem iz tankovskih topov Teritorialne obrambe začel napad na stražnico JLA v Šentilju. Na položaje vzhodno od mejnega prehoda je bilo izstreljenih 65 granat in na stražnico 25 granat. Vojaki JLA so jo zapustili. Ob 16:15 so na mejnem prehodu Gornja Radgona enote Teritorialne obrambe napadle oklepnike JLA, streljanje iz tankov pa je uničilo del mesta. Oklepnikom sta pomagali dve letali. Zavzeto je bilo skladišče JLA v Ložnici, ekonomija Rajhenav in nekdanja skladišča Teritorialne obrambe na Prulah v Ljubljani. Letala JLA so napadla oddajnike na Nanosu, Kumu in v Domžalah, barikadi pri Čatežu in v Krakovskem gozdu. Po ostrem spopadu, v katerem je padel poveljnik, se je vdala stražnica Kuzma. V Mariboru so iz vojašnice Franca Rozmana-Staneta s havbicami streljali proti Pohorju. Pripadniki oboroženih sil TO pred Dravogradom so, po napadu letal JLA, od 15:30 do 21:30, doživeli nov spopad z oklepno kolono. Iz vojašnice na Vrhniki so tanki odpeljali proti Ljubljani in proti Logatcu, vendar so jih na Cesarskem vrhu in v Sinji Gorici ustavili. Napadena je bila oklepna kolona v vasi Orehek, zavzeta sta bila mejna prehoda Fernetiči in Gorjansko. Predsedstvo RS je ob 21. uri sprejelo sklep o enostranski ustavitvi ognja, pri čemer je ugotovilo, da je bila vojaška ofenziva iz Beograda že zlomljena. V večernih poročilih je na TV nastopil načelnik Generalštaba Blagoje Adžić z grožnjo: »Zagotovili bomo nadzor in stvari privedli do konca!« [spremeni]
    Sreda, 3. julij
    Iz vojašnic v Beogradu je proti Sloveniji krenila gardna oklepnomehanizirana divizija, vendar je zaradi okvar iz ure v uro večji del vozil ostajal ob cesti in pohod proti Sloveniji je propadel. Zjutraj so pripadniki Teritorialne obrambe in policije obkolili vojake JLA, ki so se umaknili iz stražnice Šentilj. Brez boja sta se predala dva oficirja, trije podoficirji in 45 vojakov. Pri Vidmu ob Ščavnici je bil spopad z oklepno kolono, ki je prodirala proti Gornji Radgoni. Pri Radencih je bila dokončno ustavljena oklepna kolona JLA, ki je prodrla iz Hrvaške, da bi pomagala obkoljeni enoti na mejnem prehodu Gornja Radgona. Uspešen je bil napad na oklepno kolono na Kogu. Tudi JLA je sprejela dogovor o ustavitvi ognja. Helikopterji JLA z oznako Rdečega križa so dovažali okrepitve. Zaradi dogovora o premirju Slovenija ni ukrepala. [spremeni]
    Četrtek, 4. julij
    TO je zasedla vse mejne prehode. Enote JLA se vračajo v vojašnice in na Hrvaško. TO je dovolila umik tankovski koloni z Brnika in oklepni koloni pred Dravogradom. V Mariboru je ob napadu JLA na policijsko vozilo ubit policist Robert Hvalc. Oklepni koloni JLA je dovoljen umik iz Gornje Radgone. [spremeni]
    Nedelja, 7. julij
    Na Brionih se je delegacija Evropske unije sestala s slovensko, hrvaško in zvezno delegacijo. Po petnajsturnih pogajanjih so sprejeli Brionsko deklaracijo, s katero so bile ustavljene sovražnosti na ozemlju Slovenije, slovenska stran je za dobo treh mesecev zamrznila svoje osamosvojitvene aktivnosti, kljub temu pa sta slovenska vojska in policija ohranili popolno suverenost na slovenskem ozemlju. [spremeni]
    Povzetek
    Predsedstvo SFRJ je 18. julija sprejelo odločitev, da se JLA v treh mesecih z orožjem in opremo umakne iz Slovenije. Zadnji vojaki so Slovenijo zapustili skozi koprsko pristanišče v noči s 25. na 26. oktober.
    Vojna je, po do sedaj znanih podatkih, zahtevala skupno 76 žrtev: 19 na slovenski strani, 45 na strani JLA, 12 pa je bilo tujih državljanov. Slovenska stran je imela 182 ranjenih, JLA pa 146. Enote TO so zajele 4693 pripadnikov JLA in 252 pripadnikov zvezne milice, JLA pa je imela v desetdnevnem spopadu uničenih ali poškodovanih 31 tankov, 22 oklepnih transporterjev, 172 transportnih vozil in 6 helikopterjev. [spremeni]
    Literatura * Vojna za Slovenijo, Cankarjeva založba, Ljubljana 1991
    * Janez Janša, Premiki: nastajanje in obramba slovenske države 1988-1992, Mladinska knjiga, Ljubljana 1992
    * Pavle Čelik, Izza barikad, Delo, Ljubljana 1992

    * Janez J. Švajncer, Obranili domovino: teritorialna obramba Republike Slovenije v vojni za svobodno in samostojno Slovenijo 1991, Viharnik, Ljubljana 1993 * Silva Križman in sod., Dan prej, Primorske Novice, Koper 1994
    * Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Smer: Sever-Koper-Ljubljana, Ljubljana 1996

    [spremeni]
    Glej tudi

    * organizacija Teritorialne obrambe Republike Slovenije 1991
    * Jugoslovanska ljudska armada v Sloveniji 1991
    * kronologija osamosvojitve Slovenije

    [spremeni]

    http://www.uvi.si/10let/pot/vojna/
    http://www.zvvs.si/Strani/Vojna1991.htm




  • Ne vrag, le sosed...

    Sporazumna rešitev vprašanja dvojezičnih tabel na avstrijskem Koroškem je sprožila notranjepolitične odmeve tudi v Sloveniji. Dejan Steinbuch

    Polemiko je sprožil vodja opozicije Jelko Kacin, ki je zaradi reakcije našega zunanjega ministra Rupla temu očital, da so njegove izjave »samomorilske«. Kacin tudi meni, da je dogovor med avstrijsko vlado in dvema manjšinskima organizacijama koroških Slovencev negacija Avstrijske državne pogodbe (ADP) in da Dimitrij Rupel nikakor nima prav, če takšen sporazum ocenjuje kot »korak v pravo smer«.

    Koroški Slovenci mislijo drugače

    Ostrim reakcijam iz Ljubljane (Kacinovi LDS sta se namreč posredno pridružili tudi vladni stranki SLS in Nova Slovenija) je tudi tokrat sledila precejšnja neenotnost med koroškimi Slovenci. Medtem ko sta Zveza slovenskih organizacij (ZSO, vodi jo Marijan Sturm in velja za zmerno levo) in Skupnost koroških Slovencev (SKS, njen predsednik je Bernard Sadovnik in velja za politično sredinsko) pristali na dogovor z avstrijsko vlado, se je na to z razočaranjem odzval desnosredinski Narodni svet koroških Slovencev (NSKS), ki ga vodi Matevž Grilc. Razdvojenost med koroškimi Slovenci je tokrat zanimiva tudi zato, ker nima zveze z razmerji moči oziroma politično orientacijo aktualne vlade v Ljubljani, kajti v nasprotnem primeru bi temu sporazumu o dvojezični topografiji morala nasprotovati Sturmova ZSO.

    141 je bolje kot nič?

    Ali je sporazum, po katerem naj bi Avstrija končno zagotovila postavitev 141 dvojezičnih tabel, v resnici kompromis med Dunajem in Ljubljano, bo pokazal čas. Avstrijsko ustavno sodišče, katerega avtoriteto je do zdaj že nekajkrat resno omajal celovški demagog v lovski suknji, je namreč razsodilo, da za postavitev dvojezičnih tabel na Koroškem zadošča deset odstotkov slovenskega prebivalstva. Najnovejši dogovor, ki naj bi ga dunajski parlament obravnaval naslednji teden, pa k temu dodaja še pet odstotkov, tako da se formula glasi: 15 plus 10 (odstotkov slovensko govorečega prebivalstva). Ključno je vprašanje, ali je v obstoječih razmerah bolje sprejeti 141 dvojezičnih tabel ali tvegati nove zaplete?

    DVOJEZIČNE TABLE

    Avstrija se je po porazu leta 1945 z državno pogodbo zavezala k spoštovanju pravic avtohtone slovenske manjšine (7. člen). Medtem ko je takšen status priznala Slovencem na Koroškem, o Slovencih na avstrijskem Štajerskem noče nič slišati. Zapleti o tako imenovani dvojezični topografiji na Koroškem so se začeli že v 70. letih, ko je nestrpnost nemško govoreče večine najbolj eskalirala. Če je leta 1991 (osamosvojitev Slovenije) kazalo, da težav na Koroškem ni več, so se s ponovnim vzponom celovškega demagoga v lovskem suknjiču konflikti ponovili. Novembra lani se je v znak protesta na slovensko krajevno tablo v vasi Bela priklenil Franc Jožef Smrtnik, njegovo dejanje pa je takoj sprožilo val simpatij v Sloveniji.

    Pri slovenskem zunanjem ministru je potekal posvet o ureditvi dvojezične topografije na avstrijskem Koroškem. Na posvet so bili vabljeni predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) Matevž Grilc, predsednik Zveze slovenskih organizacij (ZSO) Marjan Sturm in predsednik Skupnosti koroških Slovencev in Slovenk (SKS) Bernard Sadovnik ter predstavnik Enotne liste Hanzi Mikl.

    Zunanji minister Dimitrij Rupel

    Zunanji minister je proti odprtostni klavzuli (Foto: STA) Zunanji minister Dimitrij Rupel in predstavniki slovenske manjšine v Avstriji so se na posvetu strinjali, da ponujena odprtostna klavzula, po kateri bi bilo za postavitev dodatnih tabel potrebno tudi soglasje koroške deželne vlade, ni zadostna in je zato v Sloveniji ne podpirajo. Kot je povedal Rupel, bodo že v kratkem Dunaju posredovali svoje pripombe in morebiti tudi konkretne predloge.

    Predsednik Zveze slovenskih organizacij (ZSO) Marjan Sturm je izpostavil, da so na pogajanjih z vlado na Dunaju vendarle prišli do nekih rešitev, ki bi lahko bile sprejemljive. Opozoril pa je na resolucijo deželne vlade v Celovcu, v kateri je zahtevala pravico soodločanja glede dvojezične topografije in ki je postala del zakonskega predloga. Kot je dejal, za manjšino to ni sprejemljivo.Ob tem je predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev (NSKS) Matevž Grilc izpostavil še problem reševanja dvojezične topografije z ustavnim zakonom, kar je po njegovem mnenju poskus revizije Avstrijske državne pogodbe (ADP). Predstavnik Enotne liste Hanzi Mikl je sicer ob tem poudaril, da so v omenjenem predlogu zakona tudi druga odprta vprašanja, zaradi česar predlog ni dober. Kot je poudaril Rupel, na današnjem posvetu sicer še niso prišli do končnega rezultata, so se pa strinjali, da brez prave odprtostne klavzule "cel ta projekt nima smisla". Zdaj je ta klavzula "bolj zaprtostna kot odprtostna«. Janša: Dogovor o dvojezični topografiji korak v pravo smer Predsednik vlade Janez Janša je v prvem odzivu na dogovor o dvojezičnih krajevnih napisih na avstrijskem Koroškem dejal, da gre za korak v pravo smer v reševanju vprašanja, ki desetletja ni bilo rešeno. "V tem času se je igralo na vse ali nič, manjšina je več ali manj dobila nič, zaradi tega smo predlog te rešitve pozdravili kot korak v pravo smer," je v izjavi za javnost povedal premier. Ob tem pa je opozoril, da ne gre za rešitev, s katero bi bili lahko dokončno zadovoljni. Kot je poudaril Janša, je namreč ključno vprašanje t.i. odprtostna klavzula, ki zagotavlja, da s to rešitvijo postavljanje dvojezičnih tabel še ni zaključeno.

    Dunaj sprejel uredbo za 141 dvojezičnih krajev

    Vlada na Dunaju je medtem novo topografsko uredbo že sprejela, v tej uredbi pa je tudi odprtostna klavzula za postavitev dodatnih dvojezičnih krajevnih tabel, po kateri bi imelo od leta 2010 deset odstotkov prebivalstva posameznega kraja, v katerem je bilo po zadnjem popisu prebivalstva vsaj deset odstotkov slovensko govorečih, pravico, da pri avstrijski vladi zahtevajo dvojezično topografijo. To zahtevo bi morali podpreti sosvet za slovensko narodno skupnost pri uradu avstrijskega kanclerja, pa tudi pristojna občina in dežela avstrijska Koroška, kar pa je za manjšino sporno.

    Kot so danes v izjavi za javnost opozorili v NSKS, bi s tem občine in dežela dejansko dobili pravico veta. To v "koroški politični realnosti" pomeni, da so za te kraje dvojezični napisi "za vse čase izključeni", poudarjajo v NSKS. Različni odzivi na ureditev glede dvojezičnih tabel Dogovor o dvojezičnih krajevnih napisih je razdelil slovensko manjšino v Avstriji. Medtem ko ga soustvarjalki ZSO in SKS podpirata, NSKS in Enotna lista (EL), edina slovenska stranka na avstrijskem Koroškem, novo topografsko ureditev nasprotno ocenjujeta kot revizijo 7. člena Avstrijske državne pogodbe (ADP).

    dvojezicna tabla

    Ureditev glede dvojezičnih tabel je naletela na različne odzive Nova ureditev glede dvojezičnih tabel je na različne odzive naletela tudi v Sloveniji. Zunanji minister Dimitrij Rupel je dogovor pozdravil in ga označil za "najbrž najboljši doslej". Vladna SLS stališča slovenskega zunanjega ministrstva ne podpira in meni, da ne gre za korak v pravo smer.


  • Matija Majar - Ziljski

    PONOVNA POSTAVITEV KIPOV
    FRANCETA PREŠERNA IN JANEZA TRDINE
    Del programa Zedinjene Slovenije

    SLOVENSKI ZBOR NA DUNAJU

    Vsako serce iskreno bije za blagor dežele, v kteri je človek rojen, v kteri starši, bratji in mile sestrice prebivajo; v Ijubezni domovine se vse zjedini. Tako obstoji tudi na Dunaju ťslovenski zborŤ, kteriga udji imajo vsi dolžnost, z besedo in djanjem pripomoči zbora namen doseči. Kdo bi z veseljem za blagor domovine vsega ne daroval? - Namen zboraje speljati:

    1. Da se politiško razkropljeni narod Slovencov na Kranjskim, Štajerskim, Primorskim in Koroškim kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenam "Slovenja" zedini, in da ima za-se svoj deželni zbor. Časi so minuli, v kterih so vladarji in njih malopridni svetovavci mislili, da Ijudstvo ni zavoljo drugiga na svetu, kakor k temu služiti, de vladarji in njih prilizovavci s potam in kervijo podložnih njih strastim služijo. Hvala Bogu! ti časi so minuli, resnice večna luč je žalostne dni dolge in britke služnosti končala. Zdaj nam je pripušeno, vse deržavne naprave večni pravici, ktero je Bog v serce vsakiga človeka zapisal, primeriti, da ne bodo zvite naprave serca in uma tlačile in temnile, ampak da se um prost dvigne k večni resnici, in da čutno serce vse dobro z gorečnostjo objame. Nas vboge Slovence je, kakor zgodba kaže, meča sila ločila in raskropila, sila pa ni pravica. Ako ravno krivica in hudo skozi stoletja obstoji, za to ne bode nikdar pravica in dobro. Zakaj bi nam tedaj ne bilo pripušeno našiga milostljiviga Cesarja prositi, da nam pripusti se zjediniti. Zloga moč rodi; mi bi zamogli toljko bolj krepko Cesarja braniti, toljko bolj močni steber njegoviga prestola biti. Bog ve, ako mu ne bode pred ko mislimo, naše pomoči treba. Kar korist Slovencev zadene, kteri jih po tem zjedinjenji čaka, vsako sam lahko presodi.

    2. Da ima slovenski jezik v Slovenji popolnama tiste pravice, ktere ima nemški jezik v nemških deželah, da bode tedaj naši volji pripušeno, kdaj in kako hočemo slovenski jezik v šole in pisarnice (kanclije) upeljati. Večna pravica nam kaže, da imajo vsi narodi enake pravice. Komu od nas bi na misel padlo, govoriti, da so imeli Evropejci pravico, vboge zamorce v Afriki kakor živino loviti in v daljno služnost peljati. Človek, božja podoba, nima rukdar služen drugiga človeka biti. Toljko bolj gerdo ravna, božjo podobo in božjo voljo z nogami tare tisti narod, kteri druge narode, zapopadek toljko osob, zatira in v jekleni jarm britke služnosti vprega. Dolgo je našo narodnost nemško zatiranje terlo, alj časi krivic so minuli, zato tirjamo za nas večne pravice. Kar potrebo našiga jezika zadene, je brez dvombe gotovo, da ga ne moremo dalje pogrešovati; da smo brez njega kakor nesrečnež, kteriga oči žalostna tema obdaje, da ne vidi sonca in lepe narave.

    3. Zopet bi nam bilo prepovedano v milih glasih našiga Ijubiga jezika peti, - zopet bi mogli v šolah slovenski mladenči z nemščino čas zgubovati - dokler bi Slovencov ne končali alj v Nemce ne spreobrnili; zopet bi bili slovenski kmetji po neznanih postavah sojeni in kaznovani, zopet bi mogli pisma podkriževati, kterih bi ne razumeli, in si pravde na vrat nakopati. Na noge, Slovenci, zdaj je čas našimu narodu cenjeno velavnost zadobiti; podpirajmo eden drugiga; zjedinjena moč bode vsimu se serčno vbranila. Podpirajte nas, vsi in vse za Slovenjo; mi sami na Dunaju take težke naloge ne moramo izpeljati. Prosimo pomoči!

    Na Dunaju 20. maliga travna 1848

    Slovenski zbor v Beču (na Dunaju). Vsako serce iskreno bije za blagor dežele, v kteri je človek rojen, v kteri starši, bratji in mile sestrice prebivajo; v ljubezni domovine se vse zjedini. Tako obstoji tudi na Dunaju ,,slovenski zbor``, kteriga udji imajo vsi dolžnost, z besedo in djanjem pripomoči zbora namen doseči. Kdo bi z veseljem za blagor domovine mile vsiga ne daroval? -- Namen tega zbora je speljati: 1. Da se politiško razkropljeni narod Slovencov na Kranjskim, Štajerskim, Primorskim in Koroškim kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenom ,,Slovenja`` zedini, in da ima za-se svoj deželni zbor. Časi so minuli, v kterih so vladarji in njih malopridni svetovavci mislili, da ljudstvo ni zavoljo drugiga na svetu, kakor k temu služiti, de vladarji in njih prilizovavci s potam in kervijo podložnih njih strastim služijo. Hvala Bogu! ti časi so minuli, resnice večna luč je žalostne dni dolge in britke služnosti končala. Zdaj nam je pripušeno, vse državne naprave večni pravici, ktero je Bog v serce vsakiga človeka zapisal, primeriti, da se bodo zvile naprave serca in uma tlačile in tamnile, ampak da se um prost dvigne k večni resnici, in da čutno serce vse dobro z gorečnostjo objame. Nas vboge Slovence je, kakor zgodba kaže, meča sila ločila in razkropila, sila pa ni pravica. Ako ravno krivica in hudo skozi stoletja obstoji, za to ne bode nikdar pravica in dobro. Zakaj bi nam tedaj ne bilo pripušeno, našiga milostljiviga Cesarja prositi, da nam pripusti se zjediniti. Zloga moč rodi; mi bi zamogli toljko bolj krepko Cesarja braniti, toljko bolj močni steber njegovega prestola biti. Bog ve, ako mu se bode pred ko mislimo, naše pomoči potreba. Kar korist Slovencov zadene, kteri jih po tem zjedinjenji čaka, vsako sam lahko presodi. 2. Da ima slovenski jezik v Sloveniji popolnama tiste pravice, ktere ima nemški jezik v nemških deželah, da bode tedaj naši volji pripušeno, kdaj in kako hočemo slovenski jezik v šole in pisarnice (kanclije) upeljati. Večna pravica nam kaže, da imajo vsi narodi enake pravice. Komu od nas bi na misel padlo, govoriti, da so imeli Evropejci pravico, vboge zamorce v Afriki kakor živino loviti in v daljno služnost peljati. Človek, božja podoba, nima nikdar služen drugiga človeka biti. Toliko bolj gerdo ravna, božjo podobo in božjo voljo z nogami tare tisti narod, kteri druge narode, zapopadek toljko oseb, zatira in v jekleni jarm britke sužnosti vprega. Dolgo je našo narodnost nemško zatiranje terlo, alj časi krivic so minuli, zato tirjamo za nas večne pravice. Kar potrebo našiga jezika zadene, je brez dvombe gotovo, da ga ne moremo dalje pogrešovati; da smo brez njega kakor nesrečnež, kteriga oči žalostna tema obdaje, da ne vidi sonca in lepe narave. 3. Da bode naša Slovenija obstojni del Austrijanskiga ne nemškiga cesarstva. Mi nočemo, da bi bila naša dežela pri nemškimu zboru namestvana, le tiste postave nas bodo vezale, ktere nam bode Cesar z našimi poročniki dal. Naš Cesar nam je vstavo dovolil. Nič se ne more brez dovoljenja naših poročnikov in Cesarja storiti. Nemci nas hočejo, brez da bi nas bili vprašali, v svojo oblast vpestiti. Zakaj pa Nemci našiga cesarstva tako silijo, se z drugimi Nemci tako zjediniti, da bi imeli enega poglavarja, en zbor? -- Nemci tako le pravijo: Veliki del prebivavcov Austrijanskiga cesarstva je slavjanski. Ako zdaj ne storimo, da se ne samo mi, ampak tudi ti Slavjani nemškimu zboru podveržemo, bode Austrijansko cesarstvo kmalo Slavjansko: ako se pa vsi nemškimu zboru podveržemo, nas bode Nemcov zedinjenih, veliko več kakor Slavjanov, in zopet jih bodemo zatirali. Zakaj drugi Nemci zunaj Austrijanskiga cesarstva tako silijo, vse Austrijanske dežele pod svojo oblast dobiti? 1. Kdor nemške novice bere, mu je znano, da se jih iz Nemškiga vsako leto veliko v Ameriko preseli, ker v nemških deželah je že toljko ljudi, da jih ne morejo več rediti. Zdavnej že so bile nemške vošila, take nemške naseljovavce namesto v Ameriko v dežele preko Donave poslati, da bi 2. njih oblast po takimu naselovanju do černiga morja razširili, in Terst, kteriga imenujejo glavo Nemšine, vgotovili. To vgotovljenje, mislijo, jim ne bode odšlo, če bode vse Austrijanske dežele od nemškiga zbora v Frankfurtu postave dobivale. Nemci bodo našo Slovenjo naselili, in naše mile brate Slovence zaterli. Ker vbraniti bi se našim poročnikom ne bilo mogoče; koga bo tako majhno število, kakor bode njih, proti toljkim, kakor bode Nemcov, zamoglo? 3. Zopet bi nam bilo prepovedano v milih glasih našiga ljubiga jezika peti, --- zopet bi mogli v šolah slovenski mladenči z nemšino čas zgubovati --- dokler bi Slovencov ne končali alj v Nemce ne spreobernili; zopet bi bili slovenski kmetji po neznanih postavah sojeni in kaznovani, zopet bi mogli pisma podkriževati, kterih bi ne razumeli, in si pravde na vrat nakopavati i. t. d. 4. Naš Cesar bi mogel biti nemškimu cesarju, nemškimu zboru podveržen. Kaj bi bilo z njegovo sovrénite, kaj z njegovo močjo? On bi ne imel svoje vojske, on bi ne mogel postav dajati, ampak iz Frankfurta bi mu bile nasiljene. Čimu je tega potreba? Alj ni Austrijansko cesarstvo za-se zadosti močno? Slavjani v temu ne dvomijo; alj Nemci jih hočejo v nemški jarm vpresti. Hočejo zdaj cesarja postaviti nemške edinosti in nemške moči; pa zdaj iz Bastadta Pavarske vojšake preganjajo. Nemci pravijo, da se mora Austrija na njih operati, da bode zamogla obstati, in glejte! naš cesar zdaj vojšake Nemcam k pomoči pošilja. Čujte! Nemci so toljko vpili od nemške edinosti in nemške moči! --- Dani Šlezvig-Holštajnerje v vojski pobivajo, alj Nemca jim ni bilo k pomoči! Kakošno pomoč bi imeli še le mi Slavjani od njih pričakovati, ako svojim nemškim bratam na Šlezvig-Holštajnskima le z upitjem pomagajo; kadar pa čas pride za delati, druge narode k delu kličejo? Na Dunaju se bere v novicah in po ulicah nabito: pojte Ogri, pojte Austrijani! Holštajncam pomagat! O neizreklive neumnost tistih, kteri pravijo, Austrijanski Cesar mora od Nemcov rešitve iskati!!! Mi pa rečemo: Austrijanski Cesar nej v svojih deželah rešitve iše, in zmiraj jo bode našel, mi nismo obupali. Nemci hočejo že zdaj od nas pomoč, kaj pa ko bi jim Rus alj Francoz na vrat prišel? --- Zgodba kaže, kako so jo Nemci pod Napoleonam vozili, in kdo jih je rešil? Nikdar ne bodo Austrijani takimu ljudstvu podložni: ako pa nemško ljudstvo edinosti hoče, kakor pravi iz ljubezni do svojih rojakov, naj se našimu Cesarju podverže. Ako se Rusov in Francozov Nemci bojijo, naj z nami, kakor z svobodnim narodam, se sklenejo, da bodemo eden drugimu proti vsakemu sovražniku pomagali; alj njim podložni ne bodemo nikdar. Alj Nemci na Laškim pomagajo? Alj Nemci, kteri Slovencov še po imenu ne poznajo, bolj vedo, kaj nam je potrebno in koristno, kakor mi, da bi šli v Frankfurt postav iskat? Na noge, Slovenci, zdaj je čas našimu narodu cenjeno velavnost zadobiti; podpirajmo eden drugiga; zjedinjena moč bode se vsimu serčno vbranila. Podpirajte nas, vsi in vse za Slovenjo; mi sami v Beču take težke naloge ne moramo izpeljati. Prosimo pomoči! V Beču (na Dunaju) 20. maliga travna 1848. Natisnil Jožef Blaznik v Ljubljani.

    http://sl.wikipedia.org/wiki/Zedinjena_Slovenija
    Zedínjena Slovénija je ime političnega programa Slovencev iz leta 1848, ki so namesto razdrobljenosti na dežele Kranjsko, Štajersko, Primorsko in Koroško zahtevali skupno kraljevino Slovenijo, v okviru Avstrijskega cesarstva, enakopravnost slovenskega jezika v javnosti, ter jasno nasprotovali načrtovani vključitvi takratne Habsburške monarhije v združeno Nemčijo. Po marčni revoluciji, ki je avstrijskega cesarja Ferdinanda I. prisilila v odpravo fevdalizma in sprejetje ustave, so v »letu narodov« številni narodi Avstrijskega cesarstva videli priložnost narodne krepitve. Kozlerjev zemljevid iz 1851 Povečaj Kozlerjev zemljevid iz 1851 Program »Zedinjene Slovenije« je nastal v več središčih: prvi je zahteve že 17. marca 1848 oblikoval celovški stolni kaplan in narodni buditelj Matija Majar - Ziljski; objavljene so bile 29. marca v časniku Novice. Istega dne je nastala tudi adresa, ki so jo dunajski Slovenci naslovili na kranjske deželne stanove. Pozneje so nastajali še drugi, bolj natančni in odločni programi, med drugim peticija graških Slovencev (16. april, objava 22. april) in 20. aprila 1848 tudi program dunajskega društvo Slovenija, ki mu je v tem času predsedoval sloviti jezikoslovec Fran Miklošič. Geograf Peter Kozler je pripravil brošuro o mejah Slovenije in zemljevid slovenskih dežel z vrisanimi etničnimi mejami. Urednik Novic Janez Bleiweis je na Dunaju v začetku aprila slovenske zahteve predstavil nadvojvodi Janezu, ki je svoj čas 15 let uradoval med Slovenci v Mariboru. Tri ključne točke programa (ustanovitev Slovenije, priznanje slovenščine, ter nasprotovanje vključitvi v Nemčijo) so podpisovali v obliki peticije; ohranjenih 51 podpisnih pol dokazuje, da je program dobil množično podporo. Podpisano peticijo so predložili avstrijskemu parlamentu, ki je obravnaval ustavne načrte o preureditvi monarhije. Po razpustitvi parlamenta in razglasitvi centralistične oktroirane ustave 4. marca 1849, so takšne zahteve postale brezpredmetne. Z Bachovim absolutizmom leta 1851 so bile politične želje Slovencev potlačene in narodno prebujanje se je preselilo na kulturno področje. V pomladi narodov Slovenci torej niso mogli uresničiti svojih teženj po združitvi. Program »Zedinjene Slovenije« je ostal skupni slovenski politični program in se je krepil v taborskem gibanju v letih 1868-1871. Po I. svetovni vojni in razpadu Avstro-Ogrske ga je delno nadomestila ideja združitve z ostalimi južnimi Slovani v skupno državo Jugoslavijo, a je pri tem znaten del slovenskega življa ostal izven matične države.

    Govor predsednika Vlade RS Janeza Janše

    četrtek, 28. april 2005

    na osrednji državni slovesnosti ob 27. aprilu, dnevu upora proti okupatorju na Mali gori pri Ribnici.

    (nelektorirano)

    Odporništvo je ohranilo Slovence kot narod

    Spoštovani veteranke in veterani, ekselence, dragi rojaki!

    Duh odporništva, samoobrambe je bil med Slovenci vselej živ. Tako kot pri številnih drugih narodih je bil odpor oziroma samoobramba del naše nacionalne identitete, ki nas je na tem prepišnem delu Evrope, preko katerega so se selila ljudstva in številne vojske, tudi ohranil.

    Slovenci smo morali v zgodovini nepopustljivo braniti svoje temelje: ozemlje, premoženje in jezik kot osnovo svoje lastne kulture. Svoje odporništvo so naši predniki izkazali v času turških vpadov in še mnogokrat kasneje v zgodovini. Tudi v nepopustljivem in hrabrem boju Slovencev na soški fronti med prvo svetovno vojno vidijo mnogi zgodovinarji predvsem željo braniti svojo domovino. Dejansko je vsa slovenska zgodovina eno samo narodno odporništvo, kajti le zaradi njega smo se lahko ohranili, čeprav nam je grozilo izginotje. Slovenci, če odmislimo Mohorjevo družbo in Slovensko matico ter nekatera njim podobna kulturna podjetja, skoraj vse do leta 1918 nismo imeli nobene osrednje organizacije, ki bi skrbela za vse Slovence. Pa vendar je bil dosežen že do začetka 20. stoletja zavidljiv kulturni razvoj. In kultura je bila temeljna podlaga vseh pomembnejših odporniških podjetij v naši zgodovini.

    Zakonsko podlago državnega praznika dneva upora proti okupatorju je določil zakonodajalec, prvi demokratično izvoljeni slovenski parlament, zakon pa je leta 1991 predlagala prva slovenska demokratično izvoljena vlada. V zakonu je 27. april, ki se je v enopartijskem času praznoval kot dan OF, opredeljen kot dan upora proti okupatorju. V obrazložitvi in razpravi o Zakonu o praznikih in dela prostih dnevih je vlada poudarila, da je ta praznik namenjen počastitvi slovenskega odporništva skozi zgodovino, še posebej pa v svojem sporočilu nosi obeležje protifašističnega boja.

    V postopku sprejemanja je bil oblikovan tudi predlog, da bi bil 27 april še naprej dan OF, vendar je bil tak predlog z veliko večino zavrnjen. In kasneje nikoli več ni bil formalno ponovljen. Širša podlaga praznika je bila v javnosti sprejeta z velikim soglasjem, ker neupravičeno ni izključevala nikogar. In to kljub temu, da so v posamičnih letih državne proslave skušale ožiti njegovo zakonsko vsebino.

    Ker praznik še posebej v svojem sporočilu nosi obeležje protifašističnega boja, za njegovo počastitev ni bolj primernega kraja, kot je mesto današnje prireditve.

    Danes je prvič po 64 letih tu na Mali gori nad Ribnico državna prireditev. Nikoli doslej je še ni bilo. Bile so samo društvene in občinske. Čeprav je ravno tukaj potekal prvi oboroženi spopad na slovenskem ozemlju med protifašističnimi uporniki narodnoobrambne organizacije TIGR in okupacijskimi silami po kapitulaciji jugoslovanske kraljeve vojske.

    Slovenci ali bolje slovenski Primorci so ves čas fašizma dokazovali svoj odpor. V teh prizadevanjih se je v vojaškem pogledu najvišje povzpel TIGR, katerega pripadniki in simpatizerji pomenijo najstarejše oborožene protifašiste v Evropi. Poleg njih se je treba spomniti še duhovniške organizacije Društvo svečenikov sv. Pavla, ki je ogromno naredila za obrambo slovenstva na kulturnem področju. Prizadevanja Primorskih Slovencev so uživala moralno in materialno pomoč tudi pri številnih organizacijah in posameznikih v jugoslovanskem delu Slovenije in celotni takratni državi, še zlasti pa med primorskimi emigranti. Slovenski antifašizem torej ni iznajdba leta 1941 oziroma takrat ustanovljene Antiimperialistične oziroma kasnejše Osvobodine fronte, ampak je bistveno starejši. Praktično je bil del politične in narodne zavesti vseh takratnih Slovencev.

    Znameniti angleški zgodovinar A.J. P. Taylor je zapisal da so bili Slovenci po zaslugi TIGRA prvi zavezniki Velike Britanije v II. svetovni vojni. Dejansko je bil njihov boj na Mali gori 13. maja 1941 prvi oboroženi spopad Slovencev z okupatorji. To dejstvo je tiste, ki so hoteli monopolizirati slovensko odporništvo ne glede na zgodovinska dejstva motilo ves čas po II. svetovni vojni. Tigrovci so bili dejansko zamolčani. Polno priznanje jim je dala šele samostojna slovenska država. Tudi današnja državna proslava na tem mestu je del naporov, da se popravi zgodovinska krivica.

    Protiimperialistična fronta, ki je bila ustanovljena 26. aprila 1941 in ki se je šele kasneje preimenovala v Osvobodilno fronto, je dejansko nastala v duhovnem in političnem ozračju nemško-sovjetskega pakta iz leta 1939. Pri glavnih pobudnikih in organizatorjih ni izhajala iz načelnega antifašizma in antinacizma, ampak iz prepričanja nujnosti spopada imperialističnih taborov. Ker osnovni cilj protiimperialistične fronte ni bil narodnoobrambni, med ustanovne skupine nikoli niso povabili organizacije TIGR.

    Ključni problem PIF, kasnejše OF je monopolizacija narodnoobrambnega boja, ki jo je OF formalno potrdila 16. septembra 1941, ko je vse, ki niso bili pripravljeni priznati njenega, to je komunističnega vodstva, označila za izdajalce slovenskega naroda. Nobena demokratična stranka ali vlada ne more pristati na posebna ideološka tajna nagla sodišča, kjer so bili obsojenci ustreljeni brez pravice do zaslišanja in pritožbe. V tej monopolizaciji narodnoodporniškega gibanja se OF bistveno loči od večine zahodnoevropskih odporniških gibanj.

    Slovenska država v imenu boja proti okupatorju ne more pristati na kršitve mednarodnih standardov vojnega prava in civiliziranih pravnih načel, ki tudi v vojnem času zagotavljajo, zlasti civilnemu prebivalstvu pravico do življenja, do osebne nedotakljivosti, verske in osebne svobode, nepristranskega sojenja in pravico do poštenega postopka ter privatne lastnine. Ta načela in pravila obvezujejo tako okupatorja kot upornike proti njim.

    Zavoljo zgodovinske resnice ter nekaterih dvomov in skušnjav, ki se ponovno pojavljajo v nekaterih krogih v naši soseščini, moramo ponovno poudariti, da je temelj vsega zla, ki se je med drugo svetovno vojno in takoj po njej zgodilo v Sloveniji, tuja okupacija. Brez nje ne bi bilo ne vojne, ne strahotnih žrtev, ne državljanskega spopada, ne fojb in drugih medvojnih in povojnih zločinov. Tuja okupacija je šele ustvarila podlago za strahote, ki so usodno zaznamovale slovenski narod. V času, o katerem govorimo, se je v razponu polovice desetletja zgodilo toliko zla, ki ga nikoli ne bi smelo biti, da posledice zdravimo še danes.

    Vsaka vojna je nesreča in prinaša s seboj trpljenje. Toda v času, o katerem govorimo, so se na slovenskem ozemlju zgodile stvari, ki se v človeški civilizaciji ne bi smele zgoditi:

    1. Fašistični in nacistični okupator je s kršenjem mednarodnih vojnih konvencij, streljanjem talcev, uničevalnimi taborišči, množičnim preseljevanjem in genocidno politiko ustvaril razmere, ki posameznikom v mnogih primerih niso dopuščale nobene dobre izbire.

    2. Komunistična partija je po navodilih iz Kominterne in preko OF pod smrtno kaznijo prepovedala odpor proti okupatorju izven OF ter skušala izenačiti domoljubje s tujo ideologijo, nato pa je VOS OF do konca julija 1942 pod različnimi pretvezami brez kakršnihkoli sodnih postopkov postrelila na stotine Slovencev.

    3. Protikomunistična stran je prisegla zvestobo okupatorju, česar moralno ni mogoče z ničemer opravičiti.

    4. V drugi polovici vojne sta tako komunistična kot protikomunistična stran zagrešili vrsto zločinov nad posamezniki, sonarodnjaki, ki se niso mogli braniti.

    5. Že po končanih spopadih in vojni je zmagovita stran izvedla množičen poboj vojnih ujetnikov različnih narodnosti, pa tudi številnih civilistov.

    Demokratična Slovenija kot del združene demokratične Evrope, ob vsem spoštovanju do resničnega antifašizma in odporništva, ne more pristati niti na poskuse njegovega omaloževanja niti na njegove zlorabe za cilje totalitarizma, saj bi se s tem odpovedala tistim načelom, na katerih sloni samostojna demokratična Republika Slovenija, pa tudi EU.

    Za boj proti okupatorju ni bistveno politično prepričanje udeležencev. In pri veliki večini posameznikov, ki so odšli v partizane, politični motiv ni bil prevladujoč. Zato velika večina borcev NOB ne nosi odgovornosti za številne napake in zločine vodstva OF, saj so bili pogosto prav oni njihova prva žrtev.

    Za demokratične, evropsko usmerjene posameznike in politične stranke ni in ne more biti problematičen boj proti okupatorju in še manj sodelovanje z zavezniki, ki so partizansko odporništvo priznali kot del antihitlerjevske koalicije, ampak vse tisto, kar je na obeh straneh doma onemogočilo dejanski enotni vsenarodni odpor proti okupatorju.

    V opisanih razmerah veličina dejanj pripadnikov TIGRa še posebej izstopa. Bili so odločni za boj, pripravljeni na žrtve, toda držali so se evropskih civilizacijskih norm. V boju so se izogibali civilnim žrtvam. Leta 1938 niso izvršili atentata na Mussolinija, ki so ga dobro pripravili, ko je prišel v Kobarid, ker bi morali žrtvovati tudi skupino šolskih otrok. Njim cilj ni posvečal sredstev. Bili so patrioti. Pripadniki TIGRa, ki so živeli v Sloveniji, so bili po italijanski okupaciji Dolenjske in Notranjske tisti Slovenci, ki so se prvi z orožjem spopadli z oboroženim okupatorjem.

    Do prvega spopada pripadnikov organizacije TIGR je prišlo tu, na Mali gori, 13. maja 1941. Sem so se kmalu po okupaciji umaknili tigrovci Tone Majnik, Ferdo Kravanja ter vojaški voditelj TIGRa Danilo Zelen. Ko jih je izsledila italijanska patrulja, so se z njo junaško spopadli. Danilo Zelen je bil hudo ranjen in si je sam vzel življenje, da ne bi padel v roke sovražniku. Kravanjo, hudo ranjenega so Italijani ujeli, Majniku pa je že vklenjenemu kasneje uspelo pobegniti. Za ta junaški spopad se je kmalo zvedelo po Sloveniji in to je med Slovenci dvigovalo uporniškega duha.

    Anton Majnik je nato skupaj s tigrovcema Tonetom Černačem in Justom Godničem na tem območju organiziral prvo partizansko enoto, Ribniško četo. Ob ustanovitvi 1. julija 1941 je štela 14 bojevnikov. Enota je bila ustanovljena štiri dni prej, preden je KPS izdala poziv na vstajo. Vodstvo KPS je kmalu v četo poslalo komisarja, ki je zahteval, da prisežejo Stalinu, Tigrovci pa so se tej zahtevi uprli, češ da so že prisegli organizaciji TIGR in boju za združitev Slovencev. Iz Ljubljane je nato prišel član vodstva komunistične partije dr. Aleš Bebler in zamenjal komandirja čete tigrovca Toneta Černača. Tigrovci so zaradi teh nesporazumov odšli iz Ribniške čete in se pridružili drugim partizanskim enotam, vendar tam niso dosegli vidnih funkcij. Večina jih je kasneje v boju padla, Majnik v ne povsem pojasnjenih okoliščinah.

    Kljub 15 letni tradiciji in izkušnjam iz protifašističnega boja TIGRa nikoli niso vključili v OF. Prvi oboroženi spopad Tigrovcev s fašističnimi okupatorji pa je bil večino časa po drugi svetovni vojni pri nas zanemarjen. Za dan upora oziroma dan vstaje in republiški praznik pa je bil v Socialistični republiki Sloveniji kot posmeh resnici izbran dogodek 22 julija 1941, v katerem sploh ni šlo za spopad z okupatorjem, ampak za obračun med Slovenci.

    Spoštovani!

    Zaradi vsega naštetega smo še posebno zahvalo dolžni združenju TIGR, Ribniški in primorskim občinam, ki so postavili pomnik Danilu Zelenu in sobojevnikom ter ta pomembni dogodek pomagale trgati iz pozabe. Hvala tudi vsem zgodovinarjem in publicistom, ki ste pisali o TIGR-u in negovali pozitivno izročilo najstarejšega odporništva proti fašizmu v Evropi.

    Danes je državni praznik - dan upora proti okupatorju. Danes se spominjamo vseh neštetih generacij rojakov, naših prednikov, katerih pogum je vgrajen v temelje našega nacionalnega obstoja in naše državnosti.

    Spominjamo se vseh, ki so v stoletjih viharne slovenske zgodovine branili svoja ognjišča, svoje domačije in domovino, kot so jo vsakokrat prepoznavali in čutili.

    Še posebej se spominjamo dolgoletnega odpora proti fašizmu, ki so ga izvajali pripadniki TIGR-a, njihovih žrtev za svobodo slovenskega primorskega človeka, Bazoviških junakov, Danila Zelena in sobojevnikov. TIGR je bil prvi upor zoper fašizem v Evropi in je bil čista rezistenca za preživetje pred rasističnim zavojevalcem, ki je v času sicer mednarodno priznane okupacije Primorske po prvi vojni skušal deželo etnično poenotiti in očistiti. V tem smislu je TIGR čisto uporništvo, predpartizanstvo, pomembno za obstoj Primorcev in Slovencev. TIGR je tisto, kar bi bilo partizanstvo brez komunistične prevlade slovenskega upora zoper okupatorja.

    Tako pa smo dolžni upor, rezistenco, ali pa partizanstvo v svoji čisti uporniški obliki, ločevati od revolucije in revolucionarnega nasilja.

    In danes se spominjamo poguma slovenskih partizanov, ki so se odločili za upor iz iskrenega domoljubnega prepričanja, nekateri tudi iz iskrenega domoljubnega in socialnega prepričanja in vere v boljšo bodočnost.

    Partizanstvo, kot upor zoper zavojevalca in zoper okupatorja našega lastnega ozemlja, je pozitivna vrednota, vredna spomina in ta spomin je neločljiv del današnjega državnega praznika.

    Danes, na dan odpora proti okupatorju, se spominjamo tudi pripadnikov slovenske nacionalne ilegale, ki se je v prvih letih druge svetovne vojne kot takrat še del legalne jugoslovanske vojske kljub ogroženosti z dveh strani borila proti fašističnemu okupatorju.

    In spominjamo se pripadnikov slovenske TO in slovenskih policistov, ki so leta 1991 v vojni za Slovenijo izbojevali zmago proti JLA, zadnjemu okupatorju, ki je z orožjem ogrožal naša ognjišča. To je bilo odporništvo, ki ni delilo, ampak nas je povezalo.

    Prav enotnost, ki smo jo Slovenci ter državljanke in državljani Slovenije dosegli v času slovenske pomladi, v času plebiscita za samostojno Slovenijo in v času vojne za Slovenijo, je tisti trdni temelj, na katerem lahko gradimo našo pot navzgor. Z njim smo v praksi že dodobra presegli stare delitve. V tem usodnem času smo bili povezani na osnovi skupne pripadnosti domovini in temeljnim demokratičnim vrednotam. Bolj bomo poudarjali ta čas, v katerem smo bili enotni in povezani, manj bo prostora za nesmiselne in škodljive stare delitve in razdvajanja. In manj bo možnosti, da se tragedija, ki je doletela Slovenijo sredi prejšnjega stoletja, v kakršnikoli obliki ponovi.

    Spoštovani!

    Obstajajo večji narodi od nas, pa nimajo lastne države. Tudi v Evropi in celo znotraj EU živijo večji narodi, pa njihov jezik ni uradni jezik EU. Obstajali so številni narodi, večji in močnejši od nas, a jih danes ni več. Nihče več ne govori njihovega jezika, njihovi grobovi so žal pozabljeni in njihovo dediščino najdemo le še po redkih muzejih.

    Slovenci pa smo stali in obstali, kot je preroško zapisal Trubar. Kljub temu, da ni bilo lahko in kljub temu, da se je naše narodnostno ozemlje močno skrčilo. Zato je prav, da ob tem, ko se spominjamo uporništva naših prednikov v viharni zgodovini, hkrati izrazimo globoko hvaležnost za njihov pogum in žrtve. Kajti z njimi smo se ohranili kot narod, se kot narod razvili in po vojni za Slovenijo in osamosvojitvi povezali z drugimi evropskimi narodi.

    Dolžni smo jim hvaležnost, kajti pred našo in naslednjimi generacijami je dobra prihodnost.

    Slovenci živimo danes v času, ki si ga je želel in tudi preroško napovedal že naš največji pesnik France Prešeren v svoji Zdravljici, ki je danes naša državna himna.

    »Da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!«

    Danes celoten slovenski narod, doma in po svetu, živi v svobodi. In Slovenci prvič v zgodovini nismo neposredno ogroženi od svojega sosedskega in širšega okolja. To širše okolje nam še nikoli doslej ni bilo tako naklonjeno. EU kot ne samo ekonomski in politični, ampak tudi kot mirovniški in spravni projekt je tu. Smo njegov del in v tem duhu ravnajmo tudi doma.

    Iskrene čestitke ob državnem prazniku, dnevu slovenskega odporništva, dnevu upora proti fašizmu in dnevu upora proti okupatorju.



  • GOVOR PREDSEDNIKA VLADE RS JANEZA JANŠE NA DRŽAVNI SLOVESNOSTI OB PRAZNIKU VRNITVE PRIMORSKE K MATIČNI DOMOVINI

    (Cerje na Krasu, 15.9.2006)

    Spoštovani Primorke in Primorci, ekselence, dragi rojaki!

    Primorska je vabljiva v vseh letnih časih, zlasti pa v dneh, ki najavljajo trgatev. Primorska je vedno vabljiva, ker nam tukajšnje podnebje vrača zdravje in dobro voljo, ki je temeljni pogoj uspešnega in polnega življenja. Primorska je še posebno vabljiva, ko želimo razmišljati ne le o sebi kot človeku, ampak še posebno o človeku kot državljanu in Slovencu.

    Naši predniki so Primorsko naselili na način, da se naša zahodna narodna meja praktično vse do nastopa totalitarnega fašizma ni premaknila. Niso gradili visokega zidu, niso organizirali nobene obmejne ali vojne krajine. Oblikovali pa so narodno zavest na tako visoki stopnji, da je stoletja ni mogla zlomiti nobena tuja sila. Slovenska narodna zavest na Primorskem je bila nepremagljiva, nezlomljiva.

    Slovenske primorske dežele: Istra, Trst in Goriška pa v slovenski zgodovini ne izstopajo le po izjemni narodni zavesti njenih slovenskih prebivalcev. Za ostale slovenske dežele so bile tudi strateška povezava z Mediteranom in njegovo kulturo. Bile so okno v gospodarski in duhovni svet Sredozemlja, zibelke evropske civilizacije. Iz njega ni prihajalo samo njegova materialna, ampak tudi duhovna kultura skozi vso zgodovino. Z znamenito južno železnico Dunaj -Trst sta sredi 19. stoletja prišla v naše kraje ne le sodoben transport, ampak tudi nov red, kapitalizem. Ta je imel na eni strani kvarne posledice za staro domačo obrt, sprožil pa je nujno modernizacijo našega ozemlja. Primorska je bila, kljub svoji večinoma skopi in zahtevni zemlji, svojevrsten božji dar za Slovence, tako v gospodarskem kot duhovnem pogledu.

    Mnogi so prepričani, da smo Slovenci kot narod obstali zaradi svoje zaprtosti. Vendar pa to ni res! Slovensko ozemlje je bilo vselej eno najbolj prehodnih, pa smo kljub temu obstali. Ne zaradi zaprtosti, ampak zaradi odprtosti in hkratne izjemne sposobnosti prednikov, da se prilagodijo zahtevnejšim razmeram in v njih tudi aktivno delujejo in vanje aktivno posegajo. Primorska ima izjemne zasluge, da smo Slovenci tako v gospodarskem kot duhovnem pogledu znali ne le obdržati stik z razvitejšim in zahtevnejšim evropskim okoljem, ampak smo se vanj tudi uspešno vključevali.

    S Trstom je povezano tudi izjemno žalostno poglavje slovenske zgodovine. Po letu 1880 so namreč preko njega številni Slovenci odhajali v tujino, zlasti ZDA in kasneje v Avstralijo. Sprva so si predstavljali svoje izseljenstvo le kot začasno, ki pa je kmalu za veliko večino postalo žal trajno. Velika večina teh naših rojakov se je uspešno vključila v novo okolje, ni pa pozabila svojih rojstnih krajev ali krajev svojih staršev. Veliko so materialno in finančno pomagali svojim domačim tako med I. svetovno vojno kot po njej, veliko so nam pomagali po II. svetovni vojni. Ne gre pozabiti tudi njihove politične pomoči v ključnih trenutkih slovenske zgodovine, v letih slovenskega osamosvajanja, ko so odločno in pogumno pomagali pri posredovanju resnice o Sloveniji in Slovencih, naših pravicah, zahtevah in pričakovanjih.

    Slovenska narodna zavest se je na Primorskem, podobno kot na Koroškem, razvila že zelo zgodaj. Obe pokrajini sta se prav zaradi nje na poseben način zlili v slovensko zavest kot eksistencialni slovenski regiji. Primorska slovenska pljuča, Koroška srce. Tukajšnja narodna zavest je bila že zgodaj izjemno borbena, izjemno udarna, kar dokazuje zlasti tukajšnja govorjena in peta slovenska beseda. Slovensko narodno zavest so tu izpričevali mnogi. Zagotovo moram omeniti Simona Gregorčiča. Našim prednikom se je posebej priljubil ne le, ker je pisal iz srca za srce, kot je o njem rekel Josip Stritar, ampak, ker je znal najbolj med slovenskimi pesniki preliti v poezijo obsodbe hudobije, krivic in nesreč, ki so jih Primorci kot posamezniki in kot Slovenci dnevno hudo čutili. Prav zato je postal poleg Prešerna najbolj znan in bran slovenski pesnik med vsemi plastmi naših rojakov. Še več. Simon Gregorčič ni bil samo pesnik, ki je napovedal Primorski preiskušnjo prve svetovne vojne, ampak je postal eno izmed idejnih izhodišč primorskega antifašizma, stalni in obvezni spremljevalec našega narodnega življenja. Ni bilo političnega, družabnega ali kulturnega dogodka v polpretekli zgodovini na Primorskem, na katerem se ne bi v tej ali oni obliki dotaknili prav Simona Gregorčiča.

    Naj se na tem mestu v zvezi s Simonom Gregorčičem dotaknem še enega pojava, ki bi ga v današnjih razmerah veljalo posnemati. Drugi in tretji zvezek njegovih Poezij je izdal, hkrati pa avtorju izplačal za takratne razmere dokaj visok honorar, ki je pesnika med drugim rešil dolgov in mu omogočil nakup posestva na Gradišču, takratni najbogatejši Slovenec Josip Gorup pl. Slavinski. Tega ni storil za to, da bi bil oproščen dela davkov, ampak iz svojega notranjega prepričanja, ki je na eni strani slonelo na narodni zavesti, na drugi strani pa na osebnem odnosu do slovenske kulture in slovenske umetnosti. Prav slednje danes pri mnogih slovenskih velepodjetnikih najbolj pogrešamo. Zavedati se namreč moramo, da se samo z davščinami nikoli ne bo moglo zbrati toliko denarja, kot ga potrebuje kultura. Zlasti ne toliko, kolikor bi najboljša kulturna dela v resnici zaslužila. Prepričan pa sem, da se bodo slovenski podjetniki v vse bolj urejenih in ugodnih gospodarskih razmerah lažje odločali tudi za donacije slovenski kulturi.

    Izguba Primorske po I. svetovni vojni je bil za vse Slovence strahotna in večplastna izguba. Nismo bili zgolj ob velik del matičnega ozemlja, nismo izgubili samo okna v svet, ampak je bila zelo prizadeta tudi slovenska ekonomija, slovensko gospodarstvo, ki je izgubilo temeljna modernizacijska gibala. Na Primorskem je bilo pred I. svetovno vojno razmeroma veliko svetne inteligence in v mednarodni prostor vpetih gospodarstvenikov. Velik del se jih je moral izseliti takoj po I. svetovni vojni zaradi agresivnega italijanskega nacionalizma. Ta je poleg tega, da je požgal slovenski Narodni dom v Trstu, uničil tudi slovenske banke in druge denarne ter gospodarske ustanove.

    Primorci so se prvi med Slovenci spopadli s totalitarizmom v obliki fašizma. Jemal jim je temeljne narodne in s tem človeške pravice. Spraviti jih je hotel ob vse, zlasti jezik, na katerem sloni skoraj vsa slovenska kultura. Žrtve, ki so jih morali položiti na oltar slovenstva, so velike. Spomnimo se samo Lojzeta Bratuža, ki je moral zaradi slovenskega petja božičnih pesmi v grob. Zaradi totalitarnega značaja fašistične države demokratični boj ni bil mogoč in primorski Slovenci, prvi evropski antifašisti, so morali seči po orožju. To ni bil nikakršen terorizem, kot se danes trudijo dokazati nekateri. Slovenski borbeni antifašizem, zbran zlasti okoli TIGR -a, je izhajal iz demokracije, ki je bila hkrati ob zahtevah po temeljnih pravicah človeka in državljana, ob zahtevah po neoviranem gospodarskem in kulturnem življenju Slovencev, njegov najvišji cilj.

    Primorski antifašisti niso napadali lastnih ljudi, kar je značilno za teroriste, ampak le tisto, kar je bilo na tak ali drugačen način povezano s fašizmom in kasneje okupacijo. Primorski antifašizem, predvsem boj za slovenski jezik in njegovo kulturo, je bil tisti, ki je Primorce kasneje kot ujetnike pri zahodnih zaveznikih mobiliziral v slovenske Prekomorce, slovenske diverzante v angloameriških specialnih enotah in službah.

    Primorski antifašizem, predvsem boj za slovenski jezik in njegovo kulturo, je bil tisti, ki je Primorce gnal v partizane. Svoje junaštvo, svoj pogum, svojo predanost slovenstvu so mnogi položili na oltar narodnoosvobodilnega boja, ki so ga Primorci razumeli predvsem kot takega, ne pa kot revolucijo.

    Glede na pobude za spravo med Slovenijo, Hrvaško in Italijo, je treba povedati, da nas zgodovina ne zgolj ločuje, ampak tudi povezuje. Spravne pobude so pozitivne in dobrodošle. Kljub vsemu pa krivda ni ne enaka in ne deljena.

    Primorska je v zadnjih sto letih tudi v gospodarskem smislu doživela dve veliki tragediji. Prvo je povzročila priključitev Primorske k Italiji po I. svetovni vojni. S tem je bil Trst odrezan od svojega gospodarskega zaledja, ki ga predstavlja velik del srednje Evrope. Italija je imela dosti večjih in boljših pristanišč in ga kot takega ni potrebovala. Čas po II. svetovni vojni je umiranje Trsta še zaostril, Slovenci pa smo v veliki meri po zaslugi beograjskih oblasti izgubili še Gorico. Posledice dveh tako težkih gospodarskih stresov je bilo težko odpravljati, saj nismo imeli opravka samo z novimi državnimi mejami, ampak predvsem s pretrganjem stoletja starih gospodarskih povezav. Poskusi gospodarskega reševanja Primorske po II. svetovni vojni, ki so pogosto potekali v ostri konfrontaciji z Beogradom, so se uresničevali predvsem s slovenskimi sredstvi. Vloženega je bilo razmeroma veliko denarja in intelektualnih naporov, vendar razen pristanišča in železnice ter še nekaterih uspešnih investicij žal ni bilo večjih trajnejših rezultatov.

    Samostojna slovenska država začenja trajnejše gospodarsko reševanje Primorske z izgradnjo modernih cestnih in železniških povezav v duhu njenih večstoletnih tradicij. Posebno se nam zdijo pomembne povezave s širšim prostorom Panonske nižine in ozemlja vse tja do Ukrajine v okviru 5. evropskega koridorja. Poseben razvojni problem ostaja Posočje, svet Simona Gregorčiča, ki ga vsi občudujemo in ljubimo, toda ljudje od tega ne morejo živeti. Tarejo jih pogoste naravne nesreče. Odpravljanje njihovih posledic je zamudno in drago, pogosto je bilo tudi strokovno sporno. Kljub temu pa je vsem jasno, da trajnega razvoja Posočja ne bo, dokler ga bolj in bolje ne povežemo z novimi cestnimi povezavami. To je ena največjih srednjeročnih nalog slovenske države v tej pokrajini.

    Z izgradnjo dveh novih univerzitetnih središč v Kopru in v Novi Gorici ne želimo le znanstveno in kulturno uravnovesiti ozemlje z onim onstran državne meje, ampak želimo ustvariti take razmere, da bodo mladi videli v domačih krajih svojo prihodnost in z novim znanjem in mladim elanom lahko prispevali k temu, da se popravijo več desetletne zamude in tudi napake v gospodarskem in družbenem razvoju. Globalna strategija je jasna. Njeni učinki bodo dolgoročni. Slovenija ne more biti uspešna, če ne bo uspešna tudi Primorska, ker noben organizem ne mora uspevati brez dobrih dihalnih organov in zdravih dihalnih poti.

    Glede na znane sposobnosti Primorcev za prilagajanje novim razmeram sem prepričan, da boste v okviru evropskih integracij znali izrabiti realne danosti in pridobiti zlasti kohezijska sredstva, ki so na razpolago. Sama Slovenija kljub pričakovanim rezultatom reformnih ukrepov, kljub dobri gospodarski rasti, ki bo letos okoli 5%, še nekaj časa ne bo imela dovolj lastnega kapitala za vse izzive, ki so pred nami naenkrat. V preteklosti smo preveč odlašali z gospodarsko modernizacijo, zato je sedaj njena uresničitev toliko težja in tudi dražja. S skupnimi in iskrenimi napori bomo zmogli nadomestiti tako zaostanke kot nekatere zgrešene poteze.

    Cilj je trajnostni in skladen razvoj, ohranjanje in bogatitev regionalnega kapitala, vzpostavljanje poslovne klime in razvoj gospodarstva, ki bo prinašalo visoko dodano vrednost. Potrebno je izboljšati cestno infrastrukturo in na ta način izkoristiti poslovne in naravne danosti Primorske. Ta cilj mora imeti tudi primorsko vinogradništvo. Če je nekdaj zadovoljevalo Dunaj in Prago, zakaj si ne bi te pozicije povrnilo. Da je mogoče uspeti kljub hudi in brezobzirni konkurenci, je dokazala Luka Koper. Veliko si lahko obetamo od turizma, ki ima v bližnji severni Italiji bogato in še premalo izkoriščeno zaledje.

    Spoštovani!

    V začetku govora smo omenili, da je bila glavni element boja tukajšnjega slovenstva primorska narodna zavest. Stolp, ki nam odstira pogled vse tja na robove naše stoletne etnične meje, tukaj ni zaradi drugih, ampak je postavljen zaradi nas.

    Ponazarja zgodovinsko resnico, da slovenski narod ni bil nikoli napadalec, temveč je vedno le branil svojo zemljo in svoj obstoj. Stolp stoji na kraški zemlji, ki je prepojena s krvjo njenih braniteljev. Je simbol moči, upornosti, vztrajnosti in trdoživosti narodnega obstoja. Pa tudi spomin na trmasto vztrajnost kraškega človeka, ki se je ruval s kamenjem, se bil z burjo in se znojil na skopi zemlji, da je izsesal iz nje sok življenja za golo preživetje, da je obstal trden mejnik tu, kjer je bila vseskozi narodna ogroženost največja. Kajti tu, po tej kraški zemlji, teče mejnik med dvema velikima svetovoma, slovanskim in romanskim. Prav zaradi te trdožive odpornosti se že tisoč in več sto let narodnostna meja ni premaknila. Čeprav so bila v določenih obdobjih očitna prizadevanja, da bi na tem prostoru kot narod izginili.

    S spomenikom na Cerju dobivamo Slovenci spomenik vsem braniteljem naše zemlje. Naša domovina je posejana s križi, nepoznanimi grobovi bojevnikov, junakov in pomorjenih. Polno imamo malih spomenikov in neznanih grobov, v katerih počivajo znani in neznani branitelji slovenske zemlje in slovenstva. Vsem tem iz vseh časov, ki so se bojevali in duhovno delovali, da kot narod obstanemo, se dviga v svobodno nebo iz primorske zemlje to veličastno obeležje.

    Naj ta narodni simbol spodbuja k narodni enotnosti, krepitvi narodne zavesti in utrjevanje moči, da enkrat za vselej prevladajo narodni interesi nad političnimi, ideološkimi in osebnimi, kadar je to potrebno. Od nas samih, od naše enotnosti in narodne zavzetosti je odvisna naša sedanjost in prihodnost. Združena Evropa nam zagotavlja varnost od zunaj. Mi sami pa si moramo zagotoviti varnost in stabilnost v svoji lastni domovini. In ustvarjati pogoje svojega materialnega in duhovnega obstoja. Da bomo našim zanamcem pustili materialno in duhovno kulturo, ki smo jo prejeli od naših prednikov in še več.

    Hvala lepa.


  • Govor Predsednika Vlade RS Janeza Janše na državni slovesnosti ob priključitvi Prekmurja k Sloveniji, Beltinci, 18. avgust 2006

    (Velja govorjena beseda!)

    Spoštovani gospe in gospodje, ekselence, spoštovani Prekmurci slovenske, madžarske, romske in vseh drugih narodnosti.

    Leto 1918 je bilo eno izjemno nenavadnih v slovenski zgodovini. Razrušila se je več kot pol tisočletja trajajoča habsburška monarhija. Skrčilo se je skoraj tisočletno Ogrsko kraljestvo. Nastala je Slovenija, ki je dotlej uradno ni bilo v upravi in geografiji ter politiki. A bila je ob vso Primorsko, večino Koroške in del Kranjske. Pridobila pa je, po skoraj tisočletju, Prekmurje in takoimenovane Ogrske Slovence. Bolečina je bila zaradi izgub na severu in zahodu tako velika, da pridobitve na severovzhodu ni bilo mogoče dojeti in pravilno oceniti. Vse odtlej je v slovenski politiki čutiti neko posebno zadrego glede Prekmurja, tudi upravičeno slabo vest. Bil je že skrajni čas, da se to stanje preseže in da se združitvi nameni državni praznik.

    Prekmurje ni le po svoji zunanjosti nekaj posebnega v Republiki Sloveniji, ampak se od nje razlikuje tudi po svoji zgodovini. Bilo je del Ogrskega kraljestva, kjer ni bilo zgodovinskih dežel, kot jih poznamo iz preteklosti velike večine slovenskega ozemlja. Zato v zgodovini ni nikoli oblikovalo svojega centra, ampak je bilo teh več. Tu se ni oblikovala deželna zavest, saj je bila pokrajina razdeljena med dva komitata ali županiji. Nenaklonjena mu je bila tudi cerkvena razdelitev, saj je bila dolga stoletja pod zagrebško in györsko (gjersko) škofijo, šele po 1777 pod szombathelysko (sombatejsko), oziroma 1923 pod mariborsko. Nova Murskosoboška škofija popravlja eno velikih zgodovinskih krivic. Velika večina Slovencev ne ve, da je del Prekmurcev med Mursko Soboto in Monoštrom moral v prvih desetletjih 17. stoletja priznavati turško nadoblast in ji plačevati davek. Tudi tukajšnja fevdalna oblast se je precej razlikovala od one v ostalih slovenskih predelih, kar je imelo kasneje posledico, da je tu nastal edinstven kmečki proletariat. Edino v Prekmurju je prišlo po I. svetovni vojni do prave in obsežnejše agrarne reforme.

    Kljub številnim razlikam med zgodovinskim razvojem Prekmurja in ostalim slovenskim ozemljem, pa je v njem tudi toliko povezovalnih elementov, ki jih ni mogoče prezreti. Te moramo omenjati še toliko bolj, ker so bili Prekmurci tisočletje politično ločeni od večine Slovencev, živeli so v državi, ki se je z Habsburžani dolgo zapletala celo v vojne. Kot prvo značilnost Prekmurcev moramo opozoriti na neverjetno zvestobo slovenstvu, tako v jeziku kot v posebnem prekmurskem slovstvu. Naj samo omenim, da se besedna zveza slovenski narod prvič v slovenskem jeziku pojavi prav v Prekmurju. Tako protestantskim duhovnikom, ki so začeli s prekmursko književnostjo, kot katoliškim, ki so se še posebno trudili za kulturno integracijo Prekmurcev z ostalimi Slovenci, smo dolžni javno priznanje in hvaležnost. Imena, kot so Franc Temlin, Štefan Küzmič, Mikloš Küzmič, Josip Košič, Ivan Baša, Franc Ivanocy, Jožef Klekl, Avgust Pavel in še številni drugi, bi morala biti znana vsakemu izobraženemu Slovencu, njihovo delo bi moralo biti bolj zastopano v šolskih učbenikih. Hkrati tudi ne smemo pozabiti številne anonimne avtorje znamenitih rokopisnih pesmaric, ki so dokaz živega slovenstva med preprostimi ljudmi. Za ohranitev slovenstva v Prekmurju imajo največ zaslug Prekmurci sami. Naj se na tem mestu še s posebno hvaležnostjo spomnim prekmurskih izseljencev, tako v Združenih državah kot številnih evropskih državah, Avstraliji in Južni Ameriki, ki niso pozabili na svoj izvor in svojo kulturo. Ohranjali so svoje izročilo, hkrati pa pomagali domačim v domovini, kolikor so mogli.

    Prav v zvezi s tem živim in samoniklim prekmurskim slovenstvom pa je treba omeniti, da dežela onstran Mure ni bila nikoli etnično čista. Poleg Slovencev, ki se tega imena niso sramovali, so tu živeli v sožitju z njimi tudi Madžari, Romi, Nemci in Židje. Čeprav uradna politika Budimpešte zadnja desetletja obstoja Ogrskega kraljestva Slovencem ni bila naklonjena, to ni povzročilo razkola med pripadniki naše najštevilčnejše manjšine in večinskim narodom. Prav ta preteklost je še kako prišla do izraza ob slovenski osamosvojitvi pred petnajstimi leti, ki so jo Prekmurci, ne glede na narodno pripadnost, aktivno podprli. Naj se ob tej priliki še zahvalim tudi tukajšnjim Romom, ki s svojo kulturno in drugo dejavnostjo, to je dokazal tudi nedavni romski festival, kažejo, da je sožitje z večinskim narodom, kljub razlikam v kulturi in načinu življenja, možno. Le oboji, tako večina kot manjšina, morajo biti pri tem aktivni. Za sožitje sta potrebna oba pola.

    Izrabljam priliko, da se v tem prostoru z nekaj besedami dotaknem tudi judovske problematike. Kot je znano je ob koncu 19. stoletja začelo naraščati število tukajšnjih Judov. V času med obema vojnama so imeli v Murski Soboti svoj verski sedež za Slovenijo. V nedavni preteklosti smo bili priča poskusom nekaterih posameznikov, da bi Slovence obtožili antisemitizma. Ni mogoče zanikati, da ni bilo redkih posameznikov s takimi nazori, vendar so bili številčno in po vplivu nepomembni. Slovenci niso krivi izgona Judov ob prelomu srednjega v novi vek iz večine slovenskih dežel. Še manj nacističnega divjanja nad njimi, ki ni obšlo njihove tukajšnje skupnosti, še manj uničenja pokopališč in miniranje sinagoge v Murski Soboti 1954. leta ter onečaščenje lendavske. Ve se, kdo je imel takrat oblast in ve se, da je ta umorila tudi enega tukajšnjih katoliških duhovnikov. Judovska sinagoga je doživela isto usodo kot nekateri drugi verski objekti. Uničeni so bili predvsem zaradi vere, ne narodnosti njenih obiskovalcev. Kljub maloštevilčnosti Judov v Sloveniji, žal jih je nacizem v Prekmurju praktično iztrebil, moram v tem prostoru poudariti, da so veliko prispevali k vsesplošnemu kulturnemu in družbenemu razvoju Slovenije. Za opravljeno delo jim izražamo javno priznanje, hkrati pa si moramo vsi prizadevati, da sožitje iz preteklosti ostaja trajna značilnost sodobne, evropsko naravnane Slovenije.

    Če smo na eni strani izrazili vse priznanje kulturnemu razvoju Slovencev v Prekmurju, pa ne moremo zamolčati nekaterih krivic, ki jih je bilo to področje deležno po združitvi z ostalimi Slovenci v eni državi. Slovenska okroglina ali Slovenska krajina, kot ste v preteklosti Prekmurci označevali svojo ožjo domovino, je bila po I. svetovni vojni razmeroma hitro politično in kulturno integrirana v vseslovenski prostor, žal pa so bili veliki zaostanki na gospodarskem področju, ki jih je čutiti vse do danes. Zaostajale so prometne povezave, zamujala je energetska integracija. Začetne ukrepe na tem področju je pred II. svetovno vojno upočasnila gospodarska kriza, svoje je prispevala madžarska okupacija, ki je zahtevala velik človeški davek tako v vojaških kot delovnih mobilizirancih, mnogi še nimajo javnih spominskih obeležij, ki bi nas spominjala na njihovo trpljenje in žrtve. Nasploh velja poudariti, da je bila prekmurskim Slovencem s strani okupatorja namenjena enaka usoda kot njihovim rojakom pod italijanskim ali nemškim okupatorjem. Za čas po II. svetovni vojni je na eni strani značilen največji spomenik rdečearmejcem, po drugi strani pa ne smemo pozabiti, da so tu mnogi glasovali za monarhijo, kar je prineslo ustrezno politično kazen. Oznaka slovenska Sibirija za Prekmurje se je tako iz predvojnega obdobja prenesla tudi v povojni čas.

    Prekmurje je edina slovenska pokrajina, ki je imela nafto. Žal dobički iz njenega pridobivanja in predelave niso bili reinvestirani v pokrajino. Z razvojem prehrambene in tekstilne industrije, ki se je začel že pred II. svetovno vojno, so bili sicer dani temelji za industrializacijo, ki pa je žal zastala na svoji osnovni stopnji in je ni dovolj spremljala potrebna modernizacija v smislu razvoja novih gospodarskih dejavnosti z višjo stopnjo dodane vrednosti. Tudi kmetijstvo ni zmoglo nekdanje jugoslovanske konkurence in ima sedaj velike težave zaradi cen, ki veljajo na evropskem trgu. Še najbolj obetaven je trenutno prekmurski turizem, zlasti kopališki, ki nima prave konkurence v širšem prostoru.

    Slovenska država se danes zaveda svojih dolgov do Prekmurja. Ne more pa mu pomagati zgolj z prinašanjem dobrin, ampak predvsem z ustvarjanjem možnosti, da si jih tukajšnji prebivalci sami pridobijo. V tem pogledu je treba ocenjevati zlasti gradnjo avtomobilske ceste, ki je doslej napredovala prepočasi. Sedanja vlada se trudi, da bi gradnjo kar se da pospešili. V pripravah je tudi elektrifikacija oziroma modernizacija železniške proge. Z izgradnjo prometnic, ki so temelj sodobnega gospodarstva, bo šele prišla do polnega izraza obmejna lega Prekmurja. Z njimi bo to lahko začelo izkoriščati prednosti, ki jih prinaša bližina Avstrije, Madžarske in Hrvaške. Tisto, kar je nekoč Prekmurje označevalo kot neprijazno slovensko Sibirijo, mora in bo postalo njena primerjalna prednost. Preteklost, ki jo lahko razbiramo iz tukajšnje sakralne in druge arhitekture in bogastva v muzejih, razkriva, da Prekmurje ni bilo vselej revno, da pozna tudi obdobja, ko je bilo imovito. Zakaj se ne bi to ponovilo?

    Racionalno bo treba kandidirati na evropska sredstva. Ustvariti možnosti, da se trajno zaustavi beg možganov iz sveta tostran Mure, kajti brez znanja ni napredka. Potrditi je treba staro modrost, da kolikor pelje pot iz tukajšnje dežele, vodi tudi nazaj.

    Izboljšane prometne povezave in urejeni medržavni odnosi so veliko upanje za gospodarski razvoj Prekmurja. Republika Slovenija bo še v naprej skrbela za urejena medetnična razmerja, posebno bo skrbela za madžarsko manjšino v Sloveniji, hkrati pa si bo prizadevala, da bi podobno raven uživali tudi porabski Slovenci, ki so kljub maloštevilnosti in težkim razmeram enakopravni del narodnega telesa kot Slovenci v Avstriji ali Italiji. Če Slovenija na eni strani nima nikakršnih ozemeljskih teženj do sosednjih držav, pa to ne pomeni, da je pripravljena trgovati z temeljnimi pravicami tamkaj živečih avtohtonih Slovencev. Skrajni čas je, da se njihov položaj povsod uredi v skladu z visokimi evropskimi standardi, ki jim Slovenija doma dokaj uspešno sledi. Pri tem računa na veliko razumevanje sosednje Madžarske, ki ima svoje manjšine v vseh sosednjih državah. Prav položaj manjšin najbolj kaže resničnost in pristnost odnosov med sosedi. Združevanje Evrope, odprtost mej... prinaša nove kvalitete, vendar pa ne zmanjšuje odgovornosti držav do tistih, ki so pomoči potrebni. Prav Prekmurje je primer, kako je takšna razmerja mogoče reševati. Če je dežela onstran Mure stoletja slovela po svoji krajinski lepoti, naravi in govorici njenih prebivalcev, njihovi čudoviti in enkratni glasbi, prehrani... je skrajni čas, da se to duhovno bogastvo tudi materializira.

    Vsakoletno praznovanje združitve Prekmurja z večino slovenskega etničnega ozemlja v skupno upravno in politično celoto naj bo prilika za veselje, pa tudi oceno rezultatov gospodarskega in družbenega razvoja v preteklem letu.

    Iskrene čestitke ob državnem prazniku, dnevu združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom.


  • Srbohrvatiziranje Vendovščine na začetku 20. stoletja ima poleg politčnega izsiljevanja in groženj tudi tragične posledice. V letih pred I.svetovno vojno so se slovenski politiki in literati , ki so se zavzemali za program ZEDINJENE SLOVENIJE( to je združenje vseh slovenskih pokrajin v samostojno slovensko državo), morali sredi Ljubljane paziti, da niso kje na samem padli ilirjancem(velesrbsko in hrvaško prostozidarsko gibanje) v roke. Ilirjanci so L.1870 ustanovili v Ljubljani južnoslovanski krožek, ki je imel nalogo preprečiti program ZEDINJENE SLOVENIJE v slučaju razpada Habsburške monarhije, ter del slovenskega ozemlja pripeljati pod srbsko nadoblast kot strateško ozemeljsko pridobitev za Srbe. Srbska masonerija se je že ob razpadu Habsburške monarhije zahrbtno dogovarjala in sklepala posle glede slovenskega ozemlja z Italijani in novonastalo avstrijsko državo. Srbi so se potom svojih hrvaških zaupnikov v narodnem viječu v Zagrebu dogovorili za razdelitev slovenskega ozemlja med Italjane, Avstrijce in Karadžodževiče, kot je bil že prej sklenjen dogovor med srbskimi, italjanskimi in avstrijskimi framasoni. Točno to so Srbi s pomočjo Hrvatov tudi realizirali, saj jim je to omogočilo narodno viječe v Zagrebu, ko je priznalo srbsko nadoblast, kateri je pritrdil tudi srbski framason slovenskega porekla, dr. Anton Korošec, katerega je prav Beograd postavil na oblast za izvajanje protislovenskih, velesrbskih interesov. Beograd je s prevzemom oblasti slovencem preprečil izvajanje samoodločbe, slovensko ozemlje pa razdelil Italjanom, Avstrijcem in Srbom. Srbi so z ustanovitvijo dravske divizijske oblasti in kasneje dravske banovine, razglasili slovensko ozemlje kot Srbsko enklavo. To je Srbom služilo za širjenje srbske hegemonije na sever, ter priti na meje svojih zaveznic, Italije in Avstrije. Zato je Srbom za izvajanje svojih bolanih apetitov ustrezala čim manjša in demoralizirana Slovenija, ki bi tako v čimkrajšem času postala del Velike Srbije. Tudi Cankar je v svojih zbranih delih navedel citat: "Imenuj se danes v Ljubljani Slovenca, pa boš tepen ne od nemških, temveč od ilirjanskih (srbohrvaških) šovinistov." Tik pred prvo svetovno vojno se je ilirjansko gibanje v Ljubljani že tako razpaslo, da so slovenski ilirjanci s Krekom in Korošcem na čelu na zasedanju v Zagrebu uradno pristali na poenotenje slovenščine s hrvaščino in srbščino, takorekoč v srbohrvaščino. Janez Evangelist Krek je za ceno kariere, ki so mu jo ponudili Hrvatje in Srbi v bodoči SHS širil v javnost celo primitivne laži, da smo Slovenci samo alpski Hrvatje. To je pomenilo formalno ukinjanjanje slovenstva, slovenskega jezika, ter srbohrvatiziranje Slovenščine in utapljanje slovencev v primitivno jugoslovenarstvo po želji "bogvekoga". Po vrsti slovenskih taborov so staroslovenci in večina Slovencev imeli program ZEDINJENE SLOVENIJE(združenje vseh slovenskih pokrajin v samostojno Slovenijo) za realnega in edinega, toda kolikor bliže je bila I.sv. vojna, toliko bolj agresivni so postajali ilirjanci in vse manj so bile vredne naše slovenske narodne pravice pri paktiranju s Hrvati in Srbi. Cankar je bil prekaljen socialdemokrat s stažem že z Dunaja. Tudi on je sicer nekaj časa pritrjeval ilirjancem in tudi svoja dela pisal v ilirjanskem slogu, toda podreditvi slovenskih narodnih pravic Hrvatom in Srbom se je odločno uprl. Kolikor več so ilirjanci ponujali Srbom in Hrvatom, toliko bolj odločno je oporekal paktiranje. Ker ga niso mogli disciplinirati, so mu grozili. Cankar je kot izvrsten tribun z lahkoto potegnil za seboj večino naroda. Prav zato je bil Srbom in Hrvatom zelo nevaren, saj je kot bivši ilirjanec dobro spoznal velesrbske in hrvaške bolane apetite do Slovencev ter kot viden bivši ilirjanec začel javno nasprotovati ilirjanskim lobijem. S koncem vojne 1918 je v slovenskem parlamentu v Trstu imela posvet za pogajanje s Hrvati in Srbi tudi cankarjeva socialdemokratska stranka. Cankar je navzoče slovensko ljudstvo pozval meddrugim tudi, da Beograd že kuje z Italjani veliko zaroto glede zahodnega slovenskega ozemlja da bi preprečil izvajanje slovenske avtonomije v Trstu in Gorici ter širši okolici. Londonski sporazum iz 1915 tu sploh ni igral več nobene vloge, saj je Slovenija z izstopom iz Habsburške monarhije pristopila na stran antante. Ameriški predsednik Wilson se je osebno zavzemal, da se Slovencem glede revizije stare slovenske meje, ki je bila še pred prvo vojno na reki Piavi, pusti slovencem vsaj Trst in Gorico. Temu pa je najbolj odločno nasprotoval Beograd, ki je imel z Italjani že zarisane denarne (framasonske) posle na račun slovenskega ozemlja.
    Cankar , ki je bil seznanjen s to protislovensko zaroto, se je vidno spreobrnil iz ilirjanca v Slovenca ter imel v Trstu ognjevit in odmeven govor, v katerem je razkril veliko resnice ter Slovence opozoril na grozečo katastrofo. Ĺ˝al se je potem izkazalo, da je s tem imel svoj zadnji govor v življenju. Takoj po govoru so ga v veži za odrom napadli srbski "neznanci", ga pretepli ter vrgli nezavestnega po stopnicah. Zdravniška intervencija je uradnim političnim organom podala izjavo, da se Cankar kljub zdravniškemu posredovanju ni več popolnoma ozavedel. Ter za posledicami napada umrl.
    Slovenska oblast, ki je pripadala narodnoizdajalskim privržencem prosrbskega, ilirjanskega korošcovega kroga, preiskave o atentatu ni dovolila, kar je očiten dokaz hudodelnega umora. V javnost pa je razglasila nesrečo. Kasneje so atentatorjevi privrženci lansirali v javnost celo posmehljive razlage o "Cankarju pijančku", ki je doma zgrešil stopnico in padel. Tudi pozneje oblastem ni bilo za resnico, ki je šla s Cankarjem v prezgodni grob.
    S tipično prekvalifikacijo atentata v nesrečo pa je izdajalska korošcova oblast imela za norca vse slovenske narodnjake.
    Vir: http://www.rtvslo.si/modload.php?&c_mod=forum&op=viewtopic&mode=viewtopic&topic_id=15416&forum=4&start=10

    Še nekaj odlomkov
    http://www.delo.si/index.php/media/media/index.php?sv_path=41,790,135736&src=csr
    Ivan Cankar - Mladostno obdobje - 10.05.2006 ob 10:42:34 - Cankarjeva obdobja ustvarjanja delimo na tri enako dolga, po značilnostih pa zelo različna obdobja.

    Mladostno obdobje Traja od leta1891 do 1900. Lahko rečemo, da je to obdobje posnemanja, realizma in dekadence. Sem uvrščamo njegovo ustvarjanje vse od dijaških let, ko se je še močneje posvečal pesništvu. Zgledoval se je po Prešernu in Gregorčiču, prišel pa je tudi pod vpliv Aškerčevih balad in Heineja. V svoji poveziji se je naslanjal na dekadenco. Pesmi je izdal v zbirki Erotika, nato pa se je od pesništva skoraj popolnoma poslovil, saj je spoznal, da se v poeziji ne more meriti z Župančičem. Od 1896 se je začel ukvarjati s prozo. Sodeloval je v dnevnem časopisju, predvsem v Slovenskem narodu. Objavljal je črtice, satire in podlistkarska razmišljanja, pa tudi daljše novele. Pod vplivom Zolaja in Maupassanta se je v obliki in snovi približal skrajnemu realizmu in naturalizmu. Zato je bil po prihodu na Dunaj nekaj časa član literarnega kroga, ki ga je vodil Govekar. Vendar se je še isto leto oddaljil od naturalizma in ostal pod vplivom dekadence in simbolizma. Prva dela, ki so nastala pod tem vplivom so novele in črtice, ki so izšle v zbirki Vinjete. Proti koncu obdobja se je približal skrajnemu individualizmu, kar se kaže v kritiki meščanske družbe in morale. Vzporedno pa je pisal satirično prozo, ki je nastajala pod vplivom Gogolja. Ves čas je ohranjal tudi realistične in naturalistične motive. Okoli leta 1900 je opazen tudi vpliv Nietzscheja, zlasti v kritiki meščanske morale in krščanstva, nekaj pa tudi v slogu. V tem obdobju je jasno razvidna različnost idejnih in slogovnih prvin, kar se odraža tudi v njegovih dramskih začetkih. Leta 1897 je napisal igro Romantične duše, kjer je že razvil svoje pojmovanje hrepenenja, drama pa je imela realistično obliko. Ivan Cankar - 10.05.2006 ob 10:40:34 - Cankar je že kot tretješolec, leta 1891, napisal nekaj pesmi. Objavljati je začel kot dijak. Leta 1892 je v rokopisnem listu Sloga objavil krajši kritični članek in Junaško pesem iz naših dni. Otroško glasilo Vrtec mu je natisnilo pesem Pes, maček in miši. Že naslednje leto so mu v Dijaški prilogi Rimskega katolika objavili sestavek Moj prvi pogled na morje. V dijaškem literarnem društvu Zadruga pa je začel prebirati pesmi. Poezijo in prozo je bolj ali manj stalno objavljal v takratnih mladinskih listih, predvsem pa v Ljubljanskem zvonu, Slovenskem narodu in tudi v Domu in svetu. Leta 1896 so njegove objave postale pogostejše. Ljubljanski zvon mu je objavil pesniški cikel Helena ter esej o Antonu Aškercu, v časopisu Slovenec je izšlo več kratkih pripovedi in kratka povest Dve družini. Od 1899 leta naprej je svoja dela izdajal predvsem v samostonjih knjigah.


    Leta 1899 je izšla pesniška zbirka Erotika, vendar je ljubljanski škof Jeglič pokupil celotno naklado in jo dal požgati. V začetku septembra so izšle še Vinjete.
    Leta 1900 je izdal dramo Jakob Ruda pri založniku Lavoslavu Schwentnerju. Pri Knezovi knjižnici je izšla dolga novela Popotovanje Nikolaja Nikiča, pri Ljubljanskem zvonu in Slovenki pa dolgi noveli Smrt kontrolorja Stepnika in Jesenske noči.
    Leta 1901 je izdal satirično komedijo Za narodov blagor in zbirko kratkih pripovedi Knjiga za lahkomiselne ljudi. Pri Knezovi knjižnici pa je izšla povest Tujci.
    Leta 1902 je bila natisnjena 2. izdaja Erotike, izšla je drama Kralj na Betajnovi ter roman Na klancu.
    Leta 1903 je izdal zbirko kratkih pripovedi Ob zori, povest Življenje in smrt Petra Novljana ter dolgi noveli Sreča in Novela doktorja Grudna.
    Leta 1904 je izdal Hišo Marije Pomočnice in Gospo Judith, ter roman Križ na gori.
    Leta 1905 je intenzivno ustvarjal na Dunaju. Izdal je povest Potepuh Marko in kralj Matjaž, v Ljubljanskem zvonu je objavil novelo Polikarp, v Slovanu pa novelo Ministrant Jokec.
    Leta 1906 je izšel kratek roman Nina ter roman Martin Kačur.
    Leta 1907 je napisal povest Hlapec Jernej in njegova pravica, izšla je tudi knjiga Krpanova kobila ter povest Aleš iz Razora.
    Leta 1908 je izšla farsa Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, ob njej tudi Zgodbe iz doline šentflorjanske, povesti Novo življenje in V samoti ter novela Kovač Damjan.
    Leta 1909 je bil gost sarajevskega škofa Stadlerja, kjer je napisal sonete k povesti Kurent, prav tako je pisal Hlapce, ter izdal zbirko kratkih pripovedi Za križem in povest Sosed Luka.
    Leta 1910 je izdal dve knjigi; in sicer Hlapci in Bela krizantema.

    Leta 1911 sta izšli knjigi Volja in moč ter Troje povesti.
    Leta 1912 je izdal dramo Lepa Vida.
    Leta 1913 je izdal kratki roman Milan in Milena.
    Leta 1914 je uredil zbirko kratkih pripovedi Moja njiva, ki pa zaradi začetka vojne ni izšla. V Slovenskem narodu je izšel cikel Moje življenje. Leta 1917 je izšla zbirka Podobe iz sanj.


    20. aprila Leta 1918 je imel v Trstu predavanje Očiščenje in pomlajenje, 1. junija pa v ljubljanskem mestnem domu predavanje »Slovenska kultura, vojna in delavstvo«. To je bilo njegovo zadnje predavanje, saj je tega leta umrl.

    Po njegovi smrti so izšle še knjige: • Romantične duše; napisane so bile že 1897, izšle pa so 1922. • Mimo življenja; napisal jo je 1904, izšla pa je leta 1920. • Moje življenje; objavljeno v časniku 1914, izšlo 1920. • Moja njiva; pripravljeno 1914, izšlo šele leta 1935. • Grešnik Lenart; napisano 1915, izšlo leta 1921. Ostala Cankarjeva dela - spisi, članki, kritike in predavanja so bili zbrani v spisih, ki jih je izdajal med vojnama njegov bratranec Izidor Cankar. Ivan Cankar - 10.05.2006 ob 10:35:54 - Danes mineva 130 let od rojstva največjega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja! In Delo mu posveti eno vrstico v Koledarju!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! Delo, a si veliki slovenski duh zasluži ob rojstnem dnevu vsaj eno sliko? »K vragu vse teorije! Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, - moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva ...« Ivan Cankar - 10.05.2006 ob 10:29:21 - Ustvarjanje Ivana Cankarja uvrščamo med štiri predstavnike slovenske moderne (poleg njega še Murn, Kette in Župančič). Pisati je začel že v dijaških letih, pesmi pa je objavljal v Vrtcu in Ljubljanskem zvonu. V svojih dunajskih letih je sodeloval pri literarnem krožku slovenskih študentov, katerega člani so bili med drugimi tudi Oton Župančič, Fran Govekar in Fran Eller. Cankar je najprej pisal realistično, kasneje pa se je preusmeril k novoromantičnim tokovom, zlasti k simbolizmu ter (v začetku) dekadenci. Leta 1899 sta izšli zbirka pesmi Erotika ter zbirka črtic Vinjete. V epilogu slednjih je še potrdil svoj odmik od realizma: »K vragu vse teorije! Moje oči niso mrtev aparat; moje oči so pokoren organ moje duše, - moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva ...« Zaradi izida Cankarjeve Erotike in Župančičeve Čaše opojnosti štejemo leto 1899 za začetek slovenske moderne. Medtem ko je bila Župančičeva zbirka zastavljena bolj simbolistično, pa je Cankarjeva s precej provokativnim naslovom precej razburkala slovensko javnost. Takratni ljubljanski nadškof Anton Bonaventura Jeglič je celo ukazal pokupiti in sežgati vse izvode Erotike, kar se je tudi zgodilo, vendar to dejanje ni imelo večjih posledic, saj je bila že leta 1902 natisnjena in izdana druga izdaja zbirke. Pisanju poezije se je za tem povsem odpovedal v korist prozi. Leta 1900 se v pismu Zofki Kveder odpove dekadenci in se zavzame za socialno angažirano književnost. Leta 1901 izide njegova satirična komedija Za narodov blagor, ki obravnava takratno politično dogajanje na Slovenskem. Naslednje izide roman Na klancu, ki velja za Cankarjevo najobsežnejše literarno delo. Posveti ga spominu svoje matere, v njem pa opisuje boj propadle obrtniške družine za preživetje - v romanu najbolj izstopajo prvine simbolizma ter naturalistična ideja o dedni determiniranosti, eno od poglavij pa je zastavljeno precej dekadenčno (Franckino doživetje s slikarjem). Istega leta izide tudi prva v vrsti Cankarjevih političnih dram, Kralj na Betajnovi, ki obravnava izkoriščanje in upor majhnega človeka. V delih Gospa Judit in Hiša Marije Pomočnice (oboje 1904 obračuna še z zadnjimi vplivi dekadenčnegasenzualizma in naturalizma. Leta 1907 kot program k svoji predvolilni kampanji za Jugoslovansko socialdemokratsko stranko napiše svojo najbolj znano povest, Hlapec Jernej in njegova pravica, ki simbolično predstavlja boj zatiranega delavskega razreda proti gospodarjem.

    Leta 1913 ima v Trstu predavanje z naslovom Slovenci in Jugoslovani, v katerem se zavzame za združitev vseh južnih Slovanov v skupno državo, a nasprotuje kakršnemukoli kulturnemu ali jezikovnemu zlivanju. Naslednje leto začne v Slovanu objavljati črtice z motivi mladostnih spominov, ki leta 1920 posmrtno izidejo v zbirki Moja mladost.

    Na Cankarjevo zadnje obdobje je kot na mnoge evropske pisce močno vplivala 1. svetovna vojna. V Podobah iz sanj, svoji zadnji zbirki črtic, ki je leta 1920 izšla po avtorjevi smrti, je viden močan premik k simbolističnemu ekspresionizmu (zlasti črtici Gospod stotnik ter Kostanj posebne sorte). Ivana Cankarja mnogi proglašajo za največjega slovenskega prozaista, skupaj s Slavkom Grumom pa je nedvomno tudi eden najboljših slovenskih dramatikov. Na tak ali drugačen način je vplival na vse kasnejše rodove slovenske književnosti, morda z izjemo modernizma 60. let 20. stoletja. Socialni realisti (zlasti Voranc so se močno naslonili na »lik cankarjanske matere«, ki ga je Cankrat vpeljal zlasti z romanom Na klancu ter zbirko črtic Moje življenje. Njegove politične ideje so navdušile predvsem Srečka Kosovela, ki je na enem od predavanj po Cankarjevem zgledu staknil prehlad, iz katerega se je razvilo zanj usodno vnetje možganske opne. Leto njegove smrti (1918) štejemo za konec obdobja slovenske moderne.
    VSE O BIZANTINCIH POVE TALE TEKST IZ INTERNETA: "TODOROVIČ - 10.05.2006 ob 10:28:35 - Ivan Cankar bio največi cinkaroša na balkanu"
    ||Povezava_na_domoljubne_tradicije

    Nobena skrivnost ni veČ, da v nekdanji Jugoslaviji, brez Članstva v prostozidarski loŽi, ni bilo mogoČe zasesti nobenega pomembnega poloŽaja. Po podatkih je bilo samo v Beligradu pred zadnjo svetovno vojno 433 Članov prostozidarjev. Zasedali so pomembne poloŽaje v vladi, diplomaciji, policiji, v bankah, vojski in v Šolstvu. Srbi so Že konec 19. stoletja spoznali, da jim izredno koristi Članstvo v mednarodnih prostozidarskih loŽah. Tesno povezani so bili zlasti s francoskimi, pa tudi z italijanskimi in angleŠkimi prostozidarskimi loŽami. Z njimi so imeli skupen interes, zlasti v odnosu do avstro-ogrske in nemŠke politike. Prostozidarstvo je bilo neke vrste nevidno srediŠe politiČne moČi in tedanjega politiČnega sistema ter povsem v rokah srbske borŽuazije.

    Slovenci se tega nikdar nismo zavedali. Zmeraj smo bili zelo slabo zastopani med prostozidarji. Svojih loŽ, ki bi neodvisno od kogarkoli, Širile in zastopale idejo o Zedinjeni Sloveniji ter zanjo lobirale v tujini, Žal nikdar nismo imeli. Tudi zato, smo skoraj po pravilu, ob mednarodnih sporih »potegnili ta krajŠ«! Člani prostozidarjev so bili le ban, nekaj profesorjev in nekaj kapitalistov, ki pa so vsi delovali pod srbskim nadzorom in v skladu z njihovimi usmeritvami.

    Podobno je bilo tudi na HrvaŠkem in v Makedoniji. Zoran NeneziĆ v svoji knjigi Masoni u Jugoslaviji (Beligrad 1987) o beligrajski loŽi »Ujedinjenje ili smrt« pravi: »Čeprav je bila navezana na Francijo, je kot svoj program formulirala teŽnjo po zdruŽitvi juŽnih Slovanov, vendar z agresivnim in konspirativno-ilegalnim delovanjem. Razumljivo je, da so tri loŽe v Makedoniji, ki so bile pod zaŠito italijanskih prostozidarjev (V njih ni bilo nobenega Makedonca ali Albanca!), predstavljale zanesljivo izpostavo italijanske politike, med tem ko je loŽa v Bitoli, ki je bila povezana z romunskimi masoni, bila blizu Vrhovnemu Svetu Srbije, tako v politiČnem, kot v nacionalnem pogledu.«

    V sarajevski atentat, v katerem je Gavrilo Princip umoril avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda, je bila vpletena tudi Vrhovna Francoska loŽa Grand Orient. Prostozidarji so stkali dobre vezi s Številnimi Časnikarji, zlasti francoskimi, ki so nato v evropskih Časopisih propagirali idejo jugoslovanstva. Prostozidar R. Seaton Watson je v londonskem Timesu, Kimovca 1914, zapisal, da: »Bosna in Hercegovina, Dalmacija, HrvaŠka, Slavonija, Istra in Kranjska, priČakujejo osvoboditev s strani prostozidarjev Srbije in Črne gore.« Slovenija sploh ni bila omenjena, izmed slovenskih deŽel, pa sta bili omenjeni le Istra in Kranjska! Štajersko, KoroŠko, GoriŠko- GradiŠansko, Prekmurje, Medmurje in Porabje, so oČitno tedaj Že nameravali razdeliti med Italijane, Avstrijce in MadŽare, zato te deŽele niso omenjene, prav tako pa tudi ne Slovenija kot celota. V tej luČi je tudi veliko laŽje razumeti, da samostojna akcija slovenskega generala Rudolfa Maistra leta 1918 na Štajerskem in na KoroŠkem, ni naletela na odobravanje, kaj Šele na pomoČ, narodne vlade v Ljubljani, sploh pa seveda ne, »narodnega vijeČ« v Zagrebu oz. srbske vlade v Beligradu!

    Veliki orient Francije je doloČil loŽo Fraternite des Peuples kot kraj, kjer naj bi stekla razprava o novi drŽavi Srbov in Hrvatov. Slovenci pri tem nismo bili niti omenjeni. Hinko HinkoviĆ je 2. Velikega Travna 1916 v tej loŽi predstavil nove ideje, na podlagi katerih je Veliki orient Francije sprejel resolucijo, ki je v celoti podprla jugoslovanski program in ki so jo prebrali v vseh francoskih loŽah. Italijanska masonerija, ki je bila srbska zaveznica, je negodovala nad hrvaŠkim programom, ki je Dalmacijo prikljuČil k hrvaŠkem ozemlju. Vendar so Srbski masoni kasneje ta problem reŠili na raČun slovenskega ozemlja, ki so ga leta 1920 brez prisotnosti slovenskih predstavnikov v Rapallu prodali Italiji ter italijansko mejo potegnili daleČ na vzhod. Slovenci smo s tem izgubili Istro, Reko s kvarnerskimi otoki, Trst in Gorico, ki bi ju z Wilsonovim sporazumom lahko obdrŽali. SrbohrvaŠka masonerija se je resniČno potrudila in to s pridom prepreČila. Izgubili smo tudi vso beneŠko in furlansko ozemlje do reke Piave, kjer je bila meja med Slovenijo in Italijo za Časa HabsburŠke monarhije. AmeriŠki predsednik Wilson se je javno zavzel za Slovence ter zahteval preklic absurdno kriviČnega londonskega pakta iz leta 1915 ter zahteval, da se morata kraljevina SHS in Italija sami sestati in dogovoriti glede nove slovensko-italjanske meje, na praviČen naČin in brez vmeŠavanja mednarodnih sodnikov. Poudaril je, da se s slovenskim narodom ne da trgovati kot z brezosebnimi Številkami, saj ima vsak narod pravico Živeti na svoji zemlji. Kljub temu pa je bilo takrat Že prepozno, da bi lahko Še prepreČili naČrte, ki so jih prostozidarji Anglije, Francije, Italije in Srbije skovali pred Štirimi leti!

    Nikola PaŠiĆ, predsednik srbske vlade, je Že leta 1914 zapisal, da je treba pohiteti z ustanovitvijo Jugoslovanskega odbora v Londonu. Tega so sestavljali v glavnem srbohrvaŠki prostozidarji. Nijhov poglavitni namen je bil prepreČitev programa Zedinjene Slovenije in slovenskega osamosvajanja izpod HabsburŠke monarhije, ter prikljuČitev zmanjŠanega dela slovenskega ozemlja k srbohrvaŠkemu ozemlju v skladu z velesrbskimi in velehrvaŠkimi interesi. Prostozidarji v tem odboru so bili : Hinko HinkoviĆ, Franjo PotoČnjak, Dinko TrinajstiĆ, Ivan MeŠtroviĆ, Nikola StojanoviĆ in Jovan PetroviĆ. V tem odboru so bili simboliČno tudi slovenski predstavniki, ki pa so seveda »za Slovenijo« delovali pod okriljem in v okviru srbske masonerije: Bogomil VoŠnjak, Drago MaruŠiČ in Niko ZupaniĆ (t.i. Slovenac).

    Srbi so svojo zunanjo politiko zasnovali dokaj spretno in velepotezno, tudi s pomoČjo svojih prostozidarjev. Tako AngleŽe, kot tudi Francoze so namenoma zavedli glede »nacionalne homogenosti« na ozemlju kasnejŠe Jugoslavije. Na ta naČin so jim dokazovali, da Srbija ne osvaja, temveČ osvobaja in da je prav zato potrebna zdruŽitev »troimenega naroda« pod vodstvom srbskega kralja in srbske kraljevine. Ko so idejo uveljavili, so svoje mednarodne prostozidarske povezave s pridom izrabljali za projugoslovansko propagando in lobiranje, ki so ga izvajali tudi v templjih in za belo mizo.

    Dejansko pa Nikola PaŠiĆ niti vedeti ni hotel za tretjega Člana t.i. troedinega naroda. Ko se je Velikega Travna 1916 v Petrogradu v Rusiji sestal s tamkajŠnjimi Časnikarji, jim je pojasnil srbsko staliŠe glede londonskega sporazuma sledeČe: » Ni mogoČe, da mi Srbi, Italiji ne priznamo nesporne pravice do hegemonije na jadranskih obalah. Tudi mi teŽimo k morju, toda na noben naČin ne zahtevamo vojaŠkih pristaniŠ in pravice da imamo v njih zasidrano vojno mornarico. HoČemo le izhod na morje. Italija nima proti temu Čisto niČ; torej Če lahko sploh govorimo o sporih ali o razliČnih pogledih, so lahko ti le glede Števila morskih oporiŠ, ki so Italiji nujna za obrambo svoje vojaŠke moČi na Jadranu. (Navedba je iz knjige Jugoslavija u Americi, Zagreb, 1922, ki jo je napisal prostozidar in Član Jugoslovanskega odbora, dr. Hinko HinkoviĆ.)

    PaŠiĆ v tej svoji izjavi dobesedno priznava, da je tudi med Srbi in Italijani sklenjen pakt o delitvi ozemlja v skladu z obojestranskim interesom. Ne eni ne drugi seveda niso imeli nikakrŠnih teŽav, saj so se oboji strinjali z medsebojno razdelitvijo tujega ozemlja, Dalmacije, Istre, GoriŠko- GradiŠanske in dela Notranjske. Oboji so raČunali, da bodo z vojno pridobili nova ozemlja. Srbom, ki so javno in na glas razglaŠali, kako smo Slovenci, Hrvati in Srbi en, »troedini narod«, je bilo kaj malo mar za interese Slovencev. Program Zedinjene Slovenije jim ni prav niČ ustrezal. Nasprotno! Ustrezala jim je razdelitev Slovenije na Štiri deŽele, v katerih bi Slovenci kot narod bili ogroŽeni. Tako bi laŽje »posrbili« tisti del Slovencev, ki bi ostal v Veliki Srbiji. Vedno bi lahko Slovencem »prodali« to, kar so nam dejansko, vsa leta takŠne in drugaČne Kraljevine SHS in pozneje Jugoslavije, servirali na majhnih in velikih kroŽnikih. Da so oni (Srbi) in nihČe drug, naŠi osvoboditelji in odreŠitelji ter da se lahko samo njim zahvalimo, da nas niso germanizirali Nemci, romanizirali Italijani in madŽarizirali Ogri! Zato tudi nikdar niso imenovali slovenskih mest na drugi strani meje s slovenskimi imeni. Zanje so vedno bili Klagenfurt (Celovec), Graz (Gradec), Villach (Beljak) in podobno. To, da so vsa ta leta tudi oni nas srbizirali ali jugoslovanizirali, pa tako ni pomembno, saj smo vendarle »troedini narod«!

    V tajnem poroČilu regentu Aleksandru KaradŽordŽeviĆu in srbski vladi iz leta 1917, PaŠiĆ pravi: »Naprosil sem Georga Weiferta, naj delo po prostozidarskih loŽah, v korist osvoboditve in zdruŽitve srbskega naroda, nadaljuje Čimbolj intenzivno….Za uresniČitev tega cilja sem mu dal na razpolago tudi doloČeno vsoto denarja za pokritje stroŠkov pri izdajanju knjig, potovanjih in predavanjih po drŽavi. Ta navedba o prostozidarjih mora ostati popolnoma tajna za vse izven ministrstva.« (D. JankoviĆ, Jugoslavensko pitanje i krfska deklaracija)

    Krfska deklaracija, sprejeta 20. Malega Srpana 1917 na otoku Krfu, je bila prvi javni in formalni izraz, izvajanja srbske ideje osvobajanja »bratov po krvi«. Skupaj s srbsko vlado, je pri njenem sprejetju, sodelovalo Že omenjenih Šest Članov Jugoslovanskega odbora iz Londona. V Deklaraciji pravijo: » Predvsem, predstavniki Srbov, Hrvatov in Slovencev, ponovno in najodloČneje poudarjamo, da je ta naŠ narod s tremi imeni (troimeni narod), eden in isti, po krvi, po jeziku, govorjenem in pisanem, po obČutkih svoje edinosti, po kontinuiteti in celovitosti ozemlja, na katerem nedvomno Živi in po skupnem Življenjskem interesu svojega nacionalnega obstoja in vsestranskem razvoju svojega moralnega in materialnega Življenja. Ideja o njegovi nacionalni edinosti nikdar ni ugasnila…ObČutek njegove nacionalne edinosti in volja po svobodi, sta ga obdrŽala v neprekinjenih stoletnih borbah, na vzhodu s Turki, na zahodu pa z Nemci in MadŽari.« Italijani v deklaraciji seveda namerno niso omenjeni. NajlepŠi odgovor na Krfsko deklaracijo o »troimenem narodu«, je podal Ivan Cankar v svojem predavanju Slovenci in Jugoslovani, kjer je jasno in glasno povedal, da ni mogoČe govoriti o enem narodu in da smo Slovenci samostojen narod, kar je kmalu plaČal z Življenjem. Še danes je ŠirŠi javnosti, atentat nanj, zamolČan in prikrit. Znano je le, da je »padel« po stopnicah in se hudo poŠkodoval ter nekaj mesecev kasneje »za posledicami bolezni« umrl. Tega, da so mu pri »padcu« pomagali in da je pri tem zadobil hude telesne poŠkodbe, zaradi Česar je kasneje umrl, ne omenja prav nihČe!

    Krfska deklaracija, je v svoji 9. toČki govorila tudi o tem, da se noben del teritorija, na katerem Živijo Slovenci, Hrvati in Srbi, brez pristanka ljudstva, ne more odcepiti ali pripojiti drugi drŽavi. Tudi v izjavi delegacije Narodnega sveta DrŽave Slovencev, Hrvatov in Srbov, z dne 1.12.1918, ki so jo naslovili na regenta Aleksandra KaradŽordŽeviĆa, je bilo zapisano:« Nismo pripravljeni priznati upraviČenosti kakrŠnihkoli sporazumov, in tudi ne Londonskega, v katerem bi bili prisiljeni, ob krŠitvi nacionalnega naČela in principa o samoodloČbi, da del naŠega naroda odstopimo tuji drŽavi…Posebej opozarjamo VaŠe Kraljevo VeliČanstvo, da italijanska okupacijska uprava prekoraČuje meje in pristojnosti, odrejene s samimi mirovnimi pogoji, dogovorjenimi z glavnim poveljstvom A-O vojske, potem ko je bilo to ozemlje proglaŠeno kot neodvisno in kot sestavni del DrŽave SHS…« Kljub temu, je bil Rapallski sporazum, ki je pomenil odstopitev dela popolnoma slovenskega ozemlja Italiji, podpisan sredi noČi in v najstroŽji tajnosti, 12. 11. 1920! Hrvati so dobili vso Dalmacijo, razen Zadra in nekaterih otokov, ki je tako na raČun celotnega zahodnega slovenskega ozemlja, postala del HrvaŠke. Furlanska krajina, BeneŠka Slovenija ter Julijska krajina z Istro in Reko (Ta je postala italijanska 27.1.1924 s prav tako tajnim Rimskim sporazumom! Prav tako v najstroŽji tajnosti in sredi noČi, pa so potekala tudi pogajanja za sklenitev Osimskega sporazuma po drugi svetovni vojni!) ter del Kranjske in Kanalska dolina, pa so bile na silo odrezane slovenski matici ter postale del italijanske drŽave, kar nikoli niso bile. Beligrad je s tem Slovencem naČrtno odrezal sleherni dostop do morja. Glavno vlogo in pobudo pri tem umazanem projektu so imele srbske prostozidarske loŽe (UJEDINJENJE ILI SMRT, VELIKA LOŽA SRBIJE, PERUN, JUGOSLAVIJA JE SRBIJA ...) ter hrvaŠke loŽe MAKSIMILJAN VRHOVAC in LJUBAV BLIĹ˝NJEGA.

    V Zagrebu je delovala prostozidarska loŽa, ki je ime dobila po zagrebŠkem Škofu Maksimiljanu Vrhovcu, ki je umrl 1827. leta. Ustanovljena je bila leta 1913, delovati pa je zaČela 27. marca 1914. Ustanovili sta jo velesrbska in velehrvaŠka masonerija. Bila je izrazito projugoslovanska. Svoja staliŠa je skuŠala pribliŽati tudi drugim hrvaŠkim loŽam, zlasti loŽi Ljubav bljiŽnjega, ki je imela zaradi izbruha vojne in veČnacionalne sestave precej teŽav. LoŽa M.V. je sprejela program, sestavljen iz trinajstih toČk. Četrta toČka govori o tem, da so Hrvati in Srbi en sam narod.

    V pojasnilu teh toČk so njihovi tvorci zapisali, da takraten razvoj slovanskih narodov kaŽe tendenco po zdruŽevanju razprŠene slovanske energije v en sam enoten kulturni sistem z enotno organizacijo, ki naj bi ustvarila enoten kulturen tip. Ta naj bi bil na ozemlju nastajajoČe Jugoslavije srbohrvaŠki. To naj bi se kazalo s posameznimi programskimi idejami med slovanskimi ljudstvi, Še posebej pa v narodni enotnosti Srbov in Hrvatov. Velika Srbija in Velika HrvaŠka sta navsezadnje eno in isto. S staliŠa sploŠnega slovanstva je to ena izmed etap na poti k slovanski koncentraciji za velesrbske in velehrvaŠke ozemeljske, jezikovne, politiČne, gospodarske in kulturne interese. Avtor teh idej naj bi bil Jovan TomiĆ, ki jih je objavil tudi v delu z naslovom Trinajst toČk jugoslovanske masonerije.

    O Slovencih ponovno ni ne duha ne sluha. Zakaj je tako, je pojasnjeno Že v predhodnem besedilu. Nikakor nas torej ne more preseneČati ideja o alpskih Srbih, ali pa o alpskih Hrvatih. Vsekakor je snovanje velike srbohrvaŠke drŽave, kot smo videli, potekalo Že davno prej in njen dolgoroČni cilj zanesljivo ni poznal besed Slovenec ali Slovenci v smislu naroda! Zato so nam vsa ta stoletja vsiljevali »znanstveno« teorijo o skupnem izvoru nekje v zakarpatskih moČvirjih, od koder smo baje na danaŠnje ozemlje priŠli v 6. in 7. stoletju. Če zanemarimo dejstvo, da o prihodu v alpski prostor ni prav nikakrŠnih dokazov, je zanimivo pri tej teoriji seveda to, da so Srbi priŠli sem kot Srbi, Hrvati kot Hrvati, Bolgari kot Bolgari, Slovenci pa kot Slovani, v najboljŠem primeru kot alpski Slovani! Čeprav je govora o srbski ali o hrvaŠki drŽavni organiziranosti Šele dvesto let pozneje, kot pri »alpskih Slovanih«, ki so lahko povsem logiČno, Šele zadnji poselili Alpe in Čeprav smo imeli Slovenci – Karantanci, prvi, neodvisno drŽavo izmed vseh zahodnih in juŽnih Slovanov. Ta nesmiselna naselitvena teorija se je popolnoma ujemala z nemŠko in italijansko teorijo o prihodu divjih Slovanov med romanske in bavarske staroselce, kar je dokazana laŽ!

    Vso to protislovensko delovanje, je slovenski javnosti in uČnemu, zgodovinskemu programu, Še zmeraj strogo prikrito in zamolČano. Slovenski drŽavni aparat pa se Še danes obnaŠa kakor da je Še vedno popolnoma v rokah srbske K.O.S.(srbske kontraobveŠevalne sluŽbe) in drugih obveŠevalnih sluŽb ter velesrbske para-framasonerije. Slovenci se po vseh teh letih niti sami dovolj ne zavedamo svoje samobitnosti in svoje zgodovine ter preteklosti, ki nima niČesar skupnega s tisto, ki so nam jo hoteli vsiliti. V Evropi in v svetu se Šele poČasi uveljavlja spoznanje, da je nekdanji »troimeni, kasneje pa jugoslovanski« narod dejansko sestavljalo veČ narodov, med katerimi smo tudi Slovenci. Naloga nas samih je razŠirjati in promovirati to vedenje povsod, kadar smo v tujini. Bodimo ponosni na to kar smo! Kot samozavestne, odloČne, pokonČne in ponosne, nas bodo v tujini bistveno bolj cenili in poznali, kakor pa kot poniŽne, kleČeplazne in podrejajoČe se!

    Vir:

    http://p087.ezboard.com/fistorijabalkanafrm15.showMessageRange?topicID=466.topic&start=121&stop=125


  • Iz: http://patriot.blog.siol.net/2006/09/20/slovenski-denar-za-unicevanje-identitete-slovencev/
    Slovenski denar za uničevanje identitete Slovencev

    Slovenski denar za uničevanje identitete Slovencev

    Blišč in beda slovenskega filma

    Balkanizacija slovenskega filma je bila eden največjih uspehov srbske tajne službe Kos pri razkrajanju slovenske narodne identitete v času nekdanje Jugoslavije. Ostala je tudi po osamosvojitvi Slovenije. Njene predstavnike skrbi še zlasti predlog o komisiji, ki bi nadzorovala upravičenost filmskih del financiranja iz slovenskega filmskega sklada (prispevek našega sodelavca).

    Nedolgo od tega so naši rojaki v Avstraliji protestirali proti uvrstitvi »slovenskega« filma z naslovom Odgrobadogroba na filmski festival v Sydneyju. Film je izdelek režiserja, ali boje »režiserja«, Jana Cvitkoviča, po očetovi strani srbskega porekla. Njegovo srbsko poreklo ni sporno, sporna pa je vsebina njegovih filmov, vkaterih prikazuje Slovence in Slovenijo v balkanski in ponižujoči podobi. Najbolj sporno je seveda dejstvo, da financira izdelavo njegovih filmov slovenski filmski sklad .Gre za dediščino iz časov, ko je bila na vladi prosrbska LDS, ki je bila zgolj orodje srbske tajne službe Kos. Vse to je dovolj razvidno iz reakcije njenega lobbyja v Ljubljani na protest rojakov iz Avstralije (povzetki so iz ljubljanskega dnevnega tiska)

    Igralka Metka Gabrijelčič v filmu Vesna (1953). Slovenski film je bil v tistih letih kljub komunističnemu režimu še slovenski. Kasneje je postal balkanski, kar je še danes.

    Ljubljanski dnevnik Delo je dne 15. junija 2006 s pompoznim naslovom in podnaslovom objavil odmev na protest Avstralske slovenske konference (ASK), ker je bil Cvitkovičev film s podporo slovenskega filmskega sklada uvrščen na festival v Sydneyju: »Odgrobadogroba je balkanski film« (navedeno kot »senzacija« iz protestnega pisma avstralskih rojakov), Majda Širca (poslanka LDS): Predlagana komisija je grob poseg v svobodo ustvarjanja. V svojih nadaljnih komentarjih se je Delo naslanjalo na ljubljanski Dnevnik. Iz njegovega pisanja povzemamo nekaj ključnih navedb. Predsednik ASK Florian Cvetko Falež se v svojem protestnem pismu med drugim sprašuje: “Je Jan Cvitkovič, režiser in scenarist filma, Slovenec? Je ime glavnega junaka, Pero, slovensko?” piše časopis Dnevnik. Tajnica ASK Jožica Gerden pa v protestnem pismu, ki ga prav tako povzema Dnevnik, piše, da je slovenski filmski industriji vseeno za Slovenijo in njeno podobo v svetu, in še: “Svetovni slovenski kongres smo prosili, da naslovi na vlado pobudo o ustanovitvi komisije, ki bo preučila slovensko filmsko produkcijo. Potrebujemo intelektualno telo, ki bo odgovorno za predstavitev slovenske kulture in dediščine, še posebej zdaj, v EU. – Predlog o komisiji je srbsko Kos najbolj zaskrbel, saj bi s tem prišla pod nadzor dosedaj povsem nekontrolirana poraba sredstev iz republiškega filmskega sklada. Režiser Jan Cvitkovič je nastali zaplet komentiral za list Dnevnik takole: “Pripadniki bele avstralsko-slovenske rase so ugotovili, da film Odgrobadogroba ni primeren za predvajanje v Avstraliji. Cenim njihove parapsihološke sposobnosti, saj so do tega zaključka prišli, ne da bi si film ogledali.” – Opozarjamo na oznake “bela avstralsko-slovenska rasa«, »parapsihološke sposobnosti«, ki si jih normalna slovenska pamet ni spodobna izmisliti in so očitno samo nebogljen produkt jugoslovanske oz. srbske ideološke delavnice. Režiser Damjan Kozole meni, kot ga povzema Dnevnik, da sodobni evropski, ravno tako slovenski film, predvsem odkriva človeške in družbene anomalije in se sooča z realnostjo, ki je naši zdomci očitno niso pripravljeni priznati, ter dodaja: “Morali se bodo sprijazniti, da filmska umetnost ni le promocija domovine, tega niso zahtevali od filmarjev niti v najbolj totalitarnih časih.” Poziv k ustanovitvi komisije, ki bi proučila slovensko filmsko produkcijo, Kozole primerja z “Goebbelsovimi metodami”.- Primerjava z Goebbelsom razkriva v resnici še mnogo več. Najdemo jo namreč v žargonu najbolj divje protislovenske gonje, ki jo je v letih osamosvajanja Slovenije iznašal beograjski tisk. Ob gornjih primerih je očitno, da imamo pri vsej zadevi opraviti bodisi s srbskim lobbyjem, ki se je pod vlado LDS polastil ključnih položajev v Sloveniji, ali še bolj verjetno s srbsko obveščevalno službo. Slednja nosi še vedno svoje staro ime Kos (kontra obveščevalna služba), kot tedaj, ko je bila še v sklopu jugo-armade. Vendar je to ime nekakšen tabu, ki si ga slovenski tisk ne upa omeniti. Pa tudi zastrašeni slovenski ljudje si ga ne upajo izgovoriti (bojijo se za svojo službo). Tudi dejstvo, da se je prav ljubljanski Dnevnik tako odločno zavzel za »režiserja« Cvitkoviča, ni naključje. List je bil namreč že v času Jugoslavije povsem v rokah Kosa. Pri osamosvajanju Slovenije je njegov urednik Miran Lesjak v svojih člankih vztrajno nasprotoval osamosvojitvi Slovenije in slovenske ljudi z bolj ali manj z bolj ali manj prikritimi grožnjami pozival, naj ostanejo v Jugoslaviji. Poglejmo še druge, bolj ali manj montirane izjave. V njih spet prepoznamo nekatere ključne besede, ki so bile značilne za staro politiko Beograda, usmerjeno v pojugoslovanjenje (posrbljenje) narodov v nekdanji balkanski tvorbi. Novinar in kritik Zdenko Vrdlovec meni, da so “največja nesreča za slovenske filme ravno civilna združenja, ki se zavzemajo bodisi za krščansko moralo bodisi za čistunski nacionalizem”, in dodaja, da bi bila “neumnost nasesti miselnosti civilnih pobud” in ustanoviti omejeno komisijo. – V tej izjavi sta tipični besedi »krščanska morala« in »čistunski nacionalizem«, ki ne razodevata zgolj srbskega sovraštva nasproti Slovencem, temveč tudi ideologijo framasonskih krogov. Ti krogi si prizadevajo namreč za »multinacionalno« in »multietnično« družbo in delujejo proti vsakršni morali in vrednotam, kar ne zadeva samo krščanskega izročila, marveč je tudi temelj obstoja posameznih narodov. In dalje! Znana poslanka LDS Majda Širca sodi, da gre za “hud poseg v svobodo umetniškega izražanja in hkrati tudi za izraz skrajnega nezaupanja slovenskim ustvarjalcem”. In še: »Vsakdo ima sicer pravico izraziti svoje stališče in mnenje do umetniških stvaritev, vendar gre v primeru protesta predsednika ASK Floriana Faleža za nevarno pobudo, ki je naslovljena tudi na uradne institucije - ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za kulturo in predsednika vlade RS,« je še zapisala poslanka. V protestni izjavi zoper film, ki naj bi prikazoval Slovenijo v drugačni luči, kot si želijo podpisniki, se pojavlja zahteva za ustanovitev komisije, ki naj bi “čistila” ustvarjalno produkcijo. – Bodimo pozorni na izraz »nevarna pobuda«, ki spada prv tako v staro taktiko, s katero Kos po svojih zaupnikih še vedno ustrahuje slovenske ljudi. Poslanka LDS označuje izjavo ASK kot “grob poseg v svobodo ustvarjanja, ki nas vrača v nekdanje čase nadzorovanja in kaznovanja”, kot “čistunski pogled na vse bolj uspešno in v mednarodnem prostoru uveljavljeno slovensko kinematografijo” in kot “nedopustno diskvalificiranje avtorja in tudi za spodbijanje narodovega interesa”. Poslanka zato pričakuje, “da uradne ustanove ne bodo podlegle tovrstni miselnosti in se bodo do nje primerno opredelile.” Poslanka Širca poziva ministrstvo za kulturo, da zaščiti slovenske ustvarjalce, organizatorje festivala v Sydneyju pa uradno obvesti, da slovenska država podpira dela svojih ustvarjalcev in je vesela, da je bil film Odgrobadogroba uvrščen na festival. – Bodimo spet pozorni na žaljiv naziv “čistunski”, pa na navedbo “mednarodno uveljavljena slovenska kinematografija”. Zakaj to, da srbska Kos v povezavi s framasoni porine Cvitkovičev film na kak festival, še ne pomeni, da bi bila slovenska kinematografija res mednarodno uveljavljena.

    Ker je film Odgrobadogroba na spletni strani predstavljen kot “čistokrvno balkanski”, je ASK, ki je menila, da je to “žaljivo in neprimerno”, protestirala pri organizatorjih. Ti so bili že na tem, da film umaknejo s programa, kar pa se po posredovanju republiškega filmskega sklada vendarle ni zgodilo (tako kot je poslanka LDS zahtevala). Nerina T. Kocjančič, vodja promocije in trženja na Filmskem skladu RS, je dogodke okrog Cvitkovičevega filma komentirala za Dnevnik z besedami: “Naši rojaki v tujini so, kar se tiče filmske kulture, ostali v času Kekca.” In: “Njihova podoba o Sloveniji je idilična in takšen bi moral biti tudi slovenski film,” dodaja Kocjančičeva, ki meni, da to pravico imajo, nimajo pa pravice onemogočati promocije in trženja slovenskih filmov v svetu. – Odgovor funcionarke je nesramen in žaljiv, saj označuje avstralske rojake naravnost za miselno zaostale. Torej, povsem v balkanskem slogu! Očitno je, da surova in nekulturna funkcionarka ne izpolnjuje osnovnih pogojev za delovno mesto mesto, ki ga zaseda (verjetno še iz časa vlade LDS) in za katerega je prvi pogoj vljudnost, olika in dostojanstveno izražanje.

    Rojaki v svetu imajo prav

    Ob vprašanju, ali je Jan Cvitkovič Slovenec ali ne, je zadeva naslednja. Rojen je v Sloveniji, mati je Slovenka, oče pa je bosanski Srb, čigar starši so po vojni prišli v Koprivo na Krasu, menda iz Tuzle. Kot je znano v ljubljanskih kulturnih krogih, nima Jan Cvitkovič za svoje delo nikakršne ustrezne šole. Res je, njegov film Kruh in mleko je pred kakim letom prejel eno izmed nagrad na filmskem festivalu v Benetkah. Toda do nagrade ga je, očitno s pomočjo framasonskih krogov, porinila lahko le srbska Kos. V filmu so slovenski ljudje prikazani na dokaj poniževalen način, kar je bilo očitno programirano že vnaprej.

    Nagrado za prvi “film” je Jan Cvitkovič prejel osebno v Benetkah. Predstavil se je občinstvu, oblečen v neke vrste vojaško uniformo, z znakom srpa in kladiva na prsih. Šlo je očitno za montažo, ki jo je zrežirala in pogojevala srbska Kos, zato da so lahko njegovo provokacijo videli preko tv po vsem svetu. Provokacija je bila v tem, da je “Slovenec” pred svetovno javnostjo nastopil s komunističnim simbolom na prsih in tako paradno osramotil svojo “lastno” Slovenijo.

    Novopečenega nagrajenca je Kos že kmalu potem nagnala v nadaljne sramotilne akcije proti Sloveniji. Vse se je in se še dogaja pod geslom “svobode” umetniškega ustvarjanja. Četudi Cvitkovič nima nikake strokovne izobrazbe, je v njegovem napredovanju teklo po beneški nagradi vse gladko. Z avtoriteto umetnika, nagrajenega “v Benetkah”, je bilo primerno utemeljeno črpanje denarja iz republiškega filmskega sklada in, verjetno prisiljeno, tudi od raznih (kosovskih) direktorjev, sponzorjev. Kdo bi si le upal ugovarjati?! Avtoriteta beneške nagrade je “prepričala” tudi bolj ali manj sposobne filmske kritike, tako da so Cvitkoviča nagradili še kje. Menda celo pri Lužiški Srbih, ki nimajo sicer ničesar z balkanskimi Srbi. Toda javnost tega večinoma ne ve: Srbi so pač Srbi !?.

    Tudi framasonski krogi, ki nadzorujejo vse mogoče festivale in nagrade, so po beneški nagradi imeli formalno zadosten razlog, da so umetnika Cvitkoviča (nedvomno na zakulisno srbsko pobudo) vključevali še na druge filmske festivale. Prav verjetno tudi na onega v Sydneyju. Ob tem se spomnimo podobnega primera, primera “slavnega” režiserja Kosturice, ki je, ali res samo slučajno (?), prav tako na oduren način blatil Slovenijo in Slovence. V svetu pa je “uspeval” kot velik filmski ustvarjalec. Danes nam je jasno, kdo je bil v ozadju njegovega “uspeha”.

    Sramotilna akcija proti Slovencem, ki jo izvaja sam “Slovenec”, v sedanjem primeru Jan Cvitkovič, ni nekaj novega. Leta 2000, prav za 200-letnico Prešernovega rojstva, je na primer Niko Gorkič, z ljubljanske umetnostne akademije, organiziral predstavo o “razdevičenju Primicove Julije”, zato da bi perverziral največjega slovenskega pesnika. Njegovo predstavo je financiralo, dokaj značilno, kulturno ministrstvo pri takratni vladi LDS (menda 5000 DM). O “razdevičenju” je pročala srbska Mladina, drugi listi so ga zamolčali. Član LDS je bil še do pred kratkim tudi sedanji predsednik Drnovšek.

    Izničenje slovenskega filma

    Naj se v zvezi s slovenskim filmon ozremo še nekoliko v preteklost! Slovenska kultura je po drugi vojni, kljub jugoslovanskemu komunističnemu režimu, ponovno zacvetela. Z njo tudi film. Posnetih je bilo kar nekaj lepih in uspešnih slovenskih filmov. Prve je posnel režiser France Štiglic (*1919). Že kmalu se mu je pridružil češki begunec František Čap (*1913), Slednji je bil odličen režiser. Njegov uspeh je bil še zlasti film Vesna (1953). Toda srbska stran, verjetno že takrat njena tajna služba Kos, je z nejevoljo opazovala prodor slovenskega filma in postopoma tudi ukrepala. V svetu je bilo treba predstaviti namreč samo »jugoslovanski« film.

    Ob koncu petdesetih let je bil France Štiglic že pri hrvaškem podjetju Croatia, kjer je posnel uspešen film z naslovom Deveti krug (1960). Film je bil dober, imel je velik uspeh pri občinstvu in bil tudi nagrajen na festivalu v Cannesu. Razumljivo da samo kot “jugoslovanski” film, kar je bilo nedvomno pogoj, da ga je Beograd podprl in poslal na festival. Nagrada je bila filmu podeljena verjetno že tedaj v navezi s framasoni. Šlo pa jena vsak način za odlično delo režiserja Štiglica, česar za filme sedanjega “nagrajenca” Cvitkoviča ni mogoče reči. V primeru njegovih filmov je za uradno in zakulisno podporo bistveno le to, da je Cvitkovič pač “srbske krvi”, in da pod masko Slovenca ponižuje pred svetom od srbske klike tako zelo osovražene Slovence.

    Režiser France Štiglic je kasneje posnel še kak slovenski film, v katerem pa ni bilo več nekdanjega zanosa in zagona. Umrl je leta 1994. Težjo usodo je imel František Čap. Zvabili so ga v Beograd. Tam je pričakoval novega vzpona v svoji karieri, a so ga pustili životariti. Očitno mu srbska Kos njegovega dela za uspeh slovenskega filma ni pozabila in ne odpustila. Umrl je pozabljen, v Piranu leta 1972.

    V Sloveniji je njegovo mesto zasedel režiser Boštjan Hladnik (*1929). Imel je vse, kar je bilo za režiserja potrebno, od ustrezne ljubljanske šole pa do izpopolnjevanja na filmski šoli v Parizu in sodelovanja s »tujimi« režiserji itn. Vse to je bilo takrat omogočeno le nekomu, ki je bil preverjen kosovec. Članstvo v partiji nikakor ni zadostovalo. Toda tip je bil brez talenta. Njegova režija je bila samo navaden gledališki oder. Filmska kritika, takrat že povsem pod nadzorom Kosa, je njegove neužitne filme označevala kot “inventive režijske prijeme”, ki oblikujejo prehode med “realnim in imaginarnim”in podobnimi frzami. V Hladnikovih filmih ni bilo nobene umetniške fantazije, nobenega veselja in niti ne resne filmske zgodbe. Njegova filmska junakinja Duša Počkaj je bila sicer dobra igralka, vendar gledališka in ne filmska. S svojimi nazaj potisnjenimi zobmi je odbijala in dokaj motila estetiko filmskih prizorov… Hladnik ni imel v sebi nikakega doživetja in ga vsled tega tudi ni mogel vnesti v svoje filme. Zato jih je, da bi jih naredil privlačne, popopral z nekaj erotičnimi prizori. Tako naj bi bolj privabljali občinstvo. A ga niso!

    Hladnikovi moreči filmi so ustvarjali poparjeno vzdušje. Med gledalci, ki so imeli še živo v spominu prijetna dela Štiglica in Čapa, se je širilo razočaranje nad slovenskim filmom. To pa je povsem ustrezalo namenom srbske Kos. Zakaj na ta način se je širilo razočaranje nad slovenskim filmskih ustvarjanjem, kar je grenilo tudi slovensko zavest in samozavest. Češ, Slovenci pa nismo sposobni za film. Ker so bili hldni Hladnikovi filmi še vedno slovenski in v njih ni bilo sramotenja Slovenije in Slovencev, jih Beograd (oziroma njegova Kos) ni pošiljal na festivale, kjer bi jim lahko, že zaradi zvez s filmskimi žirijami pod nadzorom framasonov, izposloval kako nagrado. Identiteta Slovencev ni smela v svet, tudi preko beograjskega zaupnika Hladnika ne.

    Beograd je s svojo tajno službo je slovensko filmsko ustvarjanje izničil ob koncu petdesetih let. Kasnejših Hladnikovih del, ki niso nastala v svobodnem ustvarjanju, namreč ni mogoče uvrstiti v izvirno slovensko kinematografijo (kot tudi sedanjih Cvitkovičevih ne). Zatem so prišle na filmsko sceno vsemogoče anomalije. Zacvetel je Balkan, še zlasti s prisiljeno partizansko tematiko. V njej je, zato da bi srbska stran lažje izsiljevala posamene republike za denar, neredko nastopal tudi Tito. V filmu Bitka na Neretvi (režiser Veljko Bulajić, 1969) so na primer za vlogo Tita najeli ameriškega igralca Richarda Burtona. Izvedelo se je, da je prejel na roko milijon $. Milijon je morala za ta film na ukaz iz Beograda prispevati tudi Slovenija. itn., itn.

    Iz prikazanega, zgolj bežnega pregleda dogajanja na slovenski in “slovenski” filmski sceni v jugoslovanskih letih in še v letih slovenske samostojnosti je kaj jasno razvidno, da srbska Kos še vedno deluje v njej s ciljem, da pred svetom ruši identiteto in dostojanstvo Slovencev. Za ta namen je film nedvomno eno najbolj prikladnih sredstev. Nizkotno in celo prav odurno pa je, da se to dogaja ne le s podporo slovenskih kosovskih zaupnikov, temveč pa tudi s financiranjem iz republiškega filmskega sklada in verjetno še drugih skladov za kulturo. Torej z denarjem slovenskih davkoplačevalcev. Vse to v posmeh slavnostnem bobnanju ob 15.letnici slovenske “suverenosti”!

    # Četrtek, 9. november 2006 @ 04:59 Srb ali Rvat, o tem bi se dalo razpravljati. Dejstvo je da je denar vržen stran!


  • Ljubljana, 15.01.2007 - Predsednik dr. Janez Drnovšek se je udeležil slovesnosti "Dobrodošlica evru" v Cankarjevem domu. (FA BOBO)



  • Angela Merkel je (15.1.2007) kot darilo v Slovenijo prinesla nemške evrske kovance z motivom Brandenburških vrat, ki po njenih besedah predstavljajo simbol evropskega združevanja. Foto: Mitja Kandare



  • 'Evropski aplavz Sloveniji'

    | 16.1.2007 | Uvedba evra je največja logistična operacija v zgodovini Slovenije, evroskupina ni zaprta za nove članice, poročajo tuji mediji.

    Dobrodošlica evru

    Voditelji Evropske unije na ponedeljkovi slovesnosti ob uvedbi evra v Ljubljani niso skrivali navdušenja zaradi nebolečega vstopa Slovenije v območje evra, piše današnji Novi list v članku z naslovom Evropski aplavz Sloveniji. Reški dnevnik poudarja izjavo predsednika Evropske centralne banke Jeana-Claudea Tricheta, ki je povedal, da si "slovenski napredek zasluži občudovanja" ter da je Slovenija pokazala, da je možen hiter gospodarski razvoj, če si država tega želi.

    Včerajšnja slovesnost ob uvedbi evra v Sloveniji je navdušila več kot 200 visokih evropskih gostov (Foto: Dare Čekeliš)

    Predsednik vlade Janez Janša se je v okviru pogovorov ob robu slovesnosti Dobrodošlica evru sinoči v Ljubljani srečal z grškim premierom Kostasom Karamanlisom. Ta je Slovenijo, ki je Grčijo nasledila na mestu najmlajše članice območja evra, označil za primer zgodbe o uspehu, so sporočili iz kabineta predsednika vlade. Premiera Slovenije in Grčije sta se strinjala, da je odlične odnose med državama mogoče še nadgraditi.

    Novi list piše, da je bila uvedba evra največja logistična in varnostna operacija v zgodovini Slovenije. Obenem dodaja, da "slovenskega navdušenja nad novim denarjem ne delijo vsi v območju evra, posebej pa ne Francozi, ki večinoma menijo, da je bila uvedba evra pred petimi leti slaba rešitev". Zagrebški Jutarnji list poroča, da se je slovesnosti v Ljubljani udeležilo kakšnih 200 visokih predstavnikov EU. Jutarnji list je še povzel izjavo Tricheta, ki je pozval dosedanje članice območja evra k sprostitvi prostega pretoka slovenskih delavcev. Časnik dodaja, da so slovenski berači med tistimi, ki so najmanj srečni zaradi uvedbe evra, ker so mimoidoči bolj varčni s podarjanjem evrskih kovancev, kot so bili s tolarskimi.

    Slovenski in tuji politiki na proslavi (Foto: Dare Čekeliš) Večernji list pa je sporočila evropskih predstavnikov s slovesnosti v Ljubljani povzel z besedami, da je prihod evra v Slovenijo potrdil, da evroskupina ni zaprta za nove članice, način, kako je to storila Slovenija, pa je dober smerokaz za vse države, ki si želijo doseči ta cilj. Sloveniji se je velik trud ob prevzemu evra izplačal, je povedala nemška kanclerka Angela Merkel, predsednik Evropske komisije Jose Manuel Barroso pa je dejal, da s tem delo še ni končano, še piše Večernji list. FAZ: Bravo, Slovenija Dva tedna po uvedbi evrske gotovine imajo Slovenci še težave pri navajanju na nove bankovce in kovance. Branjevke na ljubljanski tržnici tudi po trikrat ali štirikrat obrnejo vsak evrski kovanec. Tolarjev pa ne jemljejo več. Od ponedeljka namreč nacionalni simbol, ki so ga uvedli po razpadu Jugoslavije in je bil ravno letos star 15 let, nima več statusa uradnega plačilnega sredstva; odtlej se plačuje le še z evri, v današnji izdaji piše nemški časnik Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ).

    Politični vrh Evropske unije je uvedbo evra v Sloveniji praznoval v ponedeljek. "Bravo, Slovenija," je pohvalil predsednik Evropske centralne banke Jean-Claude Trichet. Ob tem pa je ostale države evrskega območja pozval k odprtju trga dela za prebivalce Slovenije, ki bi imel v gospodarskem smislu zelo velik pomen.

    Slovenski denar
    1988 - 1991 - 1992 - 2006 - 2007




    Ivan Cankar (narod si bo sodbo
    pisal sam in so ga do smrti pretepli)
    10.5.1876 - 11.12.1918

    proces JBTZ 1988
    Janša, Borštner, Tasič, Zavrl


    Veličastno zborovanje v
    podporo JBTZ, 3.6.1988




    1. Lipa - zametek lastnega denarja - sanje večine Slovencev (razen iliristov - prosrbov).
      Še preden je Republika Slovenija izdala svoj denar, najprej vrednostne tolarske bone in nato še prave tolarske bankovce, je dr. Bogdan Oblak Hamurabi izdelal projekt novega slovenskega denarja. Resno delo pri tem projektu se je začelo 15. maja 1989, ko so poznejši ustanovitelji podjetja Lipa Holding sprejeli sklep o novi slovenski denarni enoti, ki so jo poimenovali "lipa". Podjetje Lipa Holding je pripravljalo izdajo bankovcev v vrednosti 1/2 lipe, 1, 2, 5, 10, 20, 50 in 100 lip. Za bankovec za 100 lip je bila predvidena podoba dr. Franceta Prešerna, delo Klemena Rodmana iz Radovljice, ki je oblikoval vso serijo bankovcev. Ti naj bi bili enotne velikosti 65 mm x 130 mm in pokončnega formata, iz te serije pa je bil natisnjen le bankovec za 1/2 lipe.
      Preden so bili predlagani omenjeni bankovci, je bil v obtoku zgolj bankovec za eno lipo, ki je imel na prednji strani desno upodobljenega dr. Franceta Prešerna, levo cvetočo lipo, na sredini, nad silhueto knežjega kamna in napisom Banka Slovenije, pa oznako vrednosti 1 lipa. Na zadnji strani bankovca je na sredini prikazan model novega slovenskega parlamenta, ki ga je izdelal arhitekt Jože Plečnik, na desni je spet upodobljena cvetoča lipa, na levi pa knežji kamen. Na obeh straneh sta označena vrednost bankovca in napis Banka Slovenije. Numeracija je samo na desni strani zadnje strani. Natisnjenih je bilo več različic tega bankovca, ki ga je bilo kot pomožnega plačilnega sredstva v obtoku vsaj za deset tisoč lip, kolikor so izdali bankovcev za eno lipo v skladu s sklepom skupščine podjetja. Pozneje je bilo natisnjenih še več teh bankovcev. Prvi bankovci lipe so se pojavili v obtoku v Ljubljani, in sicer 31. marca 1990. Takrat so bile sklenjene pogodbe z več kot 80 podjetji, ki so se zavezala, da bodo sprejemala lipe kot pomožno plačilno sredstvo. Zanimivo je, da so se pojavili tudi ponaredki teh bankovcev, saj jih je bilo mogoče ob izdaji srebrnikov zamenjevati za le-te.

      Ljudje so lepo sprejeli lipe; kmalu so jih začele sprejemati ljubljanske trgovine in gostilne, pa tudi v drugih krajih so jih začeli uporabljati v zameno za dinarje, in sicer po vrednosti, ki je bila 23. 5. 1990 naslednja: 1 lipa = 49,02 dinarja.

      Ob oklicu suverenosti Slovenije, dne 2. julija 1990, je podjetje Lipa Holding izdalo tudi dva kovanca v tej valuti. Zlatarna Celje naj bi po naročilu Lipa Holdinga skovala 300 zlatnikov po 50 lip, skovala pa je 300 srebrnikov po 1 lipo, pozneje pa še več. Modele za kovanje obeh nominal je izdelal medaljer Stane Dremelj.


      Kovanec za 1 lipo iz srebra, skovan v Zlatarni Celje; znane so štiri različice kovanca; skupno je bilo verjetno izdelanih približno 8000 kosov.


      Kovanec za 50 lip iz zlata, skovan v Zlatarni Celje; znani sta dve različici kovanca; skupno je bilo verjetno izdelanih približno 80 kosov



      Iz preseren.net

      Iz: http://sl.wikipedia.org/wiki/Slovenska_lipa
      Slovenska lipa je bila neuradna slovenska valuta, ki jo je leta 1989 izdalo novo ustanovljeno podjetje Lipa Holding iz Ljubljane. Idejni vodja tega projekta je bil dr. Bogdan Oblak - Hamurabi, podjetje pa je pripravljalo izdajo bankovcev v vrednosti 1/2 lipe, 1, 2, 5, 10, 20, 50 in 100 lip. Do natisa je prišel le bankovec za eno lipo, ki se je pojavil v obtoku v Ljubljani 31. marca 1990. Takrat so bile sklenjene tudi pogodbe z več kot 80 podjetji, med njimi časopisno podjetje Mladina, ki so se zavezala, da bodo sprejemala lipe kot pomožno plačilno sredstvo. Izdanih je bilo okoli 35.000 bankovcev v eni seriji, ki so imeli kritje v zlatu. Po razglasitvi suverenosti Slovenije v letu 1990, je podjetje Lipa Holding izdalo tudi dva kovanca v tej valuti. Zlatarna Celje naj bi po naročilu Lipa Holdinga skovala 300 zlatnikov po 50 lip, kar pa ni bilo v celoti realizirano. Skovanih je bilo le okoli 80 zlatnikov. Poleg zlatnikov pa je bilo skovanih okoli 8.000 srebrnikov po 1 lipo. Modele za kovanje je izdelal oblikovalec Stane Dremelj.

      Motivi, ki naj bi bili uporabljeni na bankovcih niso povsem znani. Znano je le, da naj bi bil na bankovcu za 100 lip upodobljen slovenski pesnik France Prešeren. Edini bankovec, ki je prišel v obtok je imel na prvi strani desno upodobljenega pesnika Prešerna, levo je bila upodobljena cvetoča veja lipe, na sredini napis »1 lipa«, pod njim pa je bil upodobljen knežji kamen. Na zadnji strani je bil osrednji motiv slovenski parlament, arhitekta Jožeta Plečnika, desno in levo pa sta spet upodobljena motiva knežjega kamna in cvetoče lipe. Na zlatniku je bil na prednji strani v sredini številka »50«, ki jo je obdajal napis »Republika Slovenija«, pod njo pa napis »lip«. Na zadnji strani je bila upodobljena silhueta Franceta Prešerna, nad njo pa ob robu polkrožni napis »dr. France Prešeren 1800 - 1848«. Srebrnik je imel podoben motiv na prednji strani kjer je bila osrednja številka »1« na podlagi, ki je predstavljala lipov list in pod njo napis »ena«. Zadnja stran je bila enaka tisti z zlatnika.



    2. Vrednostni bon 1991 za 5000 sit, 8. oktober 1991, svoboda je tu (ne Srbom, ne Avstrijcem, ne Hrvatom, ne Italijanom ta denar ni bil všeč, dokler se seveda ni pojavil v njihovih trgovinah in žepih). Osmega oktobra 1991 je v samostojni državi Sloveniji začel veljati nov denarni sistem s starim imenom - tolar. Banka Slovenije izročila v obtok vrednostne bone kot začasni, nov denar samostojne države (natiskan v tajnosti še pred osamosvojitveno vojno, pod Petrletovo pomladno vlado). Najmanjši bon je veljal 1 slovenski tolar, največji pa 1000. Maja 1992 je izdala še bon za 5000 tolarjev.


      Vrednostni bon 1991 za 100 sit.


    3. Banka Slovenije je v zvezi z izdajo novih bankovcev izdala poseben sklep.

      Sklep o spremembi sklepa o glavnih znamenjih bankovca za 1000 tolarjev

      1. Banka Slovenije spreminja glavna znamenja bankovcev za 1000 tolarjev, določena s Sklepom o glavnih znamenjih bankovcev za 1000, 500 in 100 tolarjev (Uradni list RS, št. 46/92).

      2. Na bankovcu za 1000 tolarjev se spremenijo naslednja znamenja:
      a) Sprednja stran: ˇ na bankovcu je uporabljena nova gravura lika Franceta Prešerna, izdelana po originalni umetniški predlogi;
      ˇ barva pravokotnika z negativnim odtisom vrednosti
      bankovca v desnem zgornjem kotu se spremeni iz svetlo
      zelene v temno zeleno-modro;
      ˇ faksimile Prešernovega podpisa je izveden samo v črni barvi
      v tehniki globokega tiska;
      ˇ s številko izražena vrednost bankovca spodaj levo je
      odtisnjena v temno zeleno-modri barvi. V enaki barvi je
      odtisnjena tudi besedna oznaka vrednosti
      "TISOČ TOLARJEV";
      ˇ računalniško izvedena zaščita bankovca, ki se končuje v
      senci pesnikovega lika, je odtisnjena v oranžni barvi in prek
      temno modro-zelene prehaja v črno barvo.

      b) Zadnja stran:
      ˇ barva odtisa besede "Prijatli" v levem zgornjem kotu v
      tehniki globokega tiska je spremenjena iz črne v oranžno;
      ˇ oznaki vrednosti bankovca s številko in z besedami sta
      temno zeleno-modre barve;
      ˇ računalniška animacija spiralne kombinacije je odtisnjena v
      črni barvi, ki prehaja prek temno zeleno-modre v oranžno;
      ˇ datum izdaje bankovca je "1. JUNIJ 1993".

      3. Ta sklep začne veljati z dnem objave v Uradnem listu Republike Slovenije.

      Sklep je bil objavljen dne 7. decembra 1993, podpisal ga je guverner dr. France Arhar. Istega dne je bil objavljen tudi "Sklep o izročitvi bankovca za 1000 tolarjev v promet", v katerem v drugi točki piše, da ostajajo poleg novih v veljavi tudi bankovci prve izdaje. Serije novih bankovcev so bile: LZ, MZ, NZ, PZ, RZ, SZ, TZ, UZ, VZ, ZZ in menjalna serija ZA. Skupno je bilo izdanih približno 10.020.000 kosov teh bankovcev.

      Prednja stran novega tipa bankovcev za 1000 tolarjev. Zadnja stran novega bankovca z datumom izdaje 1. junij 1993; najopaznejša razlika je rdeči napis "Prijatli".

      Prednja stran vzorca novega bankovca z napisom SPECIMEN. Zadnja stran novega bankovca z napisom VZOREC in registrsko oznako ZZ 000000; prvi tip vzorca z odtisnjeno oznako SPECIMEN; izdanih je bilo 500 kosov.

      Zadnja stran novega bankovca z napisom VZOREC in registrsko oznako ZZ 000000; drugi tip vzorca z izpisano številko; izdanih je bilo največ 500 kosov, oštevilčenih od 500 naprej.

      Vzorec britanskega tiskarja; prednja stran bankovca. Vzorec britanskega tiskarja; zadnja stran bankovca; zaradi redkosti imajo specimni tega tiskarja ljubiteljsko oziroma zbirateljsko ceno.


      Povzetek
      Septembra 1992 so bili v obtok izročeni prvi bankovci Republike Slovenije, najprej tisti z vrednostjo 1000, 500 in 100 SIT. Veljajo za izjemno lepo oblikovan denar. Avtorji so bili Miljenko Licul in Zvone Kosovelj (oba sta oblikovala tudi kovance), portrete zanje je izdelal Rudi Španzel. Bankovci nosijo datum 15. januar 1992, dan, ko so Slovenijo priznale številne države. Reliefne podobe živali na kovancih je izdelal kipar Janez Boljka.











    4. Slovene coins 1992 - 2006



    5. Slovene Euro Coins, from 1.1.2007


      2 euro
      Prešern's image remains largely unknown, despite the great number of "well-known portraits". For that reason we have decided to put his handwriting on the coin, as a sure confirmation that it is authentic Prešern. We used the poet's silhouette in relief (after Dremelj's portrait) because it attests to the "poetic character" of these little-known representation in a contemporary manner.

      1 euro
      Writing was Trubar's tool: the recognizable, old, hand-made, slightly rough but nonetheless beautiful letters that shape the first printed Slovenian text. His typography forms the basis for spelling out the sentence STATI IN OBSTATI (Stand and Exist). His portrait is well known. The portrait is to be presented in relief on the coin.

      50 cents
      Slovenians have looked to Triglav in all of our fateful historical moments. Above the three-peaked mountain remains the vastness of unbounded space, containing among many others the constellation Cancer, which is the sign of the Zodiac under which Slovenia achieved its independence. The representation of Triglav is envisioned as a relief.

      20 cents
      The Lipizzaner is neither a racehorse nor a horse for war. He narcissistically shows his beauty at parades. He demonstrates his youthful and happy character with playfulness. For the coin we therefore propose two horses in a most beautiful pose: at play.

      10 cents
      Plečnik's unrealised plans for the Slovenian Parliament demonstrate the architect's vision of the nation's future independence.

      5 cents
      The "sower of seeds" is a frequent motif used by many creative artists, primarily in the area of painting. With his vehement gesture he scatters his seeds, which when they float above the earth in elliptically curving paths give the impression of planetary bodies in their orbits. This is the moment that the sower of seeds draws closest to the creator.

      2 cents
      This princely stone is the ancient symbol of the hierarchical organization of power in the Slovenian consciousness. We propose presenting a relief of its actual condition today.

      1 cent
      The stork is taken as a relief of the stork motif from the existing SIT 20 (author Janez Boljka).



      Tolarji na kupu.


  • Predsedniki vlad Slovenije, Nemčije in Portugalske o programu predsedovanja EU v Evropskem parlamentu


  • V svojem nagovoru na slovesnosti je predsednik vlade Janez Janša povedal, da je prevzem evra pomemben korak tako za Slovenijo kot za Evropsko unijo. Ob tem je izrekel zahvalo narodom in voditeljem Zahodne Evrope in evroatlantskih povezav, saj so le ti ohranili, v času hladne vojne ubranili ter razvili prostor svobode, demokracije in gospodarskega napredka. »Za skupen dom teh vrednot so ustanovili in krepili Evropsko unijo. Brez tega ne bi bilo ničesar, čemer bi se komunizma osvobojeni narodi lahko pridružili. Za Evropo in njene narode brez Evropske unije ne bi bilo dobre prihodnosti,« je dejal premier. Prav tako je bila izjemnega pomena odločitev, da se evropski prostor odpre, ter se tako vanj povabi vse, ki želijo deliti iste vrednote in sprejeti skupne standarde. Slovenski prevzem skupne evropske valute - prvi v skupini desetih novih članic Evropske unije - potrjuje uspešnost zadnje širitve povezave, predvsem pa dokazuje, da se je Evropska unija sposobna razvijati in poglabljati naprej, je poudaril predsednik vlade. (Foto: Primož Lavre/Salomon 2000) »Slovenija je od razpada Jugoslavije in osamosvojitve prehodila uspešno pot razvoja in tranzicije. Današnji dan je nov mejnik novega uspešnega koraka,« je dejal ter dodal, da dolgujemo zahvalo številnim, ki so pripomogli k današnjemu zgodovinskemu trenutku. V prvi vrsti je izpostavil vlogo slovenskega tolarja, ki se je izkazal za dobro in uspešno valuto, brez katere ne bi bil mogoč ta velik korak naprej. Spomnil je tudi na pomembno vlogo vseh dosedanjih predsednikov in članov slovenskih vlad, poslancev slovenskega parlamenta, guvernerjev in članov Sveta banke Slovenije pri pravočasnih in pravilnih odločitvah na tej zahtevni poti. »Slovenci smo sedaj prvič del velikega evropskega projekta. Projekt je tako velik in ima tako daljnosežne posledice, da so prvim poskusom upravičeno rekli ne Evropska unija, temveč evropske sanje.« Evropska unija je nedvomno najuspešnejši strateški politični projekt zadnjega stoletja ter najuspešnejši primer mednarodnega sodelovanja in povezovanja v zgodovini človeštva sploh, je še dejal. Je prostor, v katerem je zavest o soodvisnosti med ljudmi in soodvisnosti človeka in narave močno napredovala. »To so osnove, na podlagi katerih je mogoče iskati učinkovite rešitve za probleme, s katerimi se Evropska unije danes sooča,« je še dodal predsednik vlade. (Foto: Nebojša Tejić/Salomon 2000) Ob tem je predsednik Vlade Republike Slovenije Janez Janša spomnil, da je potrebno o spremembah razmišljati tudi takrat, ko nam gre dobro, saj bo le tako razvoj Evropske unije lahko uspešen. »To bomo zmogli, če se bomo zavedali tudi svojih odgovornosti do skupnega evropskega doma in ne le svojih pravic. In če se bomo vsi skupaj zavedali odgovornosti do prihodnjih generacij. »Uvedba skupne evropske valute je bil pravočasen odgovor na izzive prihodnosti. Odgovor, ki se zaveda tudi odgovornosti do prihodnjih generacij Evropejcev. Ta dokazuje, da ni nerešljivih problemov in ni neuresničljivih sanj.« Zato si, po besedah premiera Janez Janše, moramo upati sanjati in si postavljati visoke cilje, saj Evropa potrebuje sleherne sanje in upanje slehernega Evropejca. Le tako bo Evropa ne samo prostor učinkovitosti in odličnosti, ampak tudi prostor dobrega, je svoj nagovor zaključil predsednik vlade

    Gregorčičeva 20-25, 1000 Ljubljana, Slovenia, T: +386 (0)1 478 10 00, F: +386 (0)1 478 17 21, www.gov.si

    THE REPUBLIC OF SLOVENIA
    OFFICE OF THE PRIME MINISTER
    THE SPEECH BY THE PRIME MINISTER OF THE REPUBLIC OF SLOVENIA, JANEZ JANŠA,
    AT THE "A WELCOME TO THE EURO" CEREMONY
    (Ljubljana 15 January 2007)
    »No Dreams Are Out of Reach«
    Ladies and Gentlemen,
    Your Excellencies,
    In the first half of the twentieth century, Europe faced the aftermath of two devastating wars. In the second, the Cold War loomed over the continent, splitting it mercilessly into two halves: the free West, and the oppressed East behind the Iron Curtain.
    In terms of politics, Slovenia, as part of the former Yugoslavia, was on the totalitarian side of the Iron Curtain, while from the geo-strategic point of view, following the dispute with Stalin, it was somewhere in between. The Slovenian people were denied freedom and well-being, and their eyes were always turning towards the West.
    Western Europe had a good Cold War. Western societies healed their wounds, reconciled, and strengthened their democracies in the ruins of the Second World War. They attained unprecedented economic development, and provided their citizens with welfare. By establishing the Euro-Atlantic alliance, Europe effectively secured its freedom.
    Slovenes experienced the Cold War differently. Under Communism, Slovenia lagged behind in terms of both economy and civilisation. The average wage before WWII was 80 per cent of the average wage in neighbouring Austria. At the time of the first free elections in 1990, which signified the end of single party rule and collectivism in Slovenia, the average wage amounted to a mere 30 per cent of that in Austria.
    With its single party system, the former Yugoslavia could neither solve economic issues, nor eliminate national tensions, which erupted violently as the country disintegrated. The Communist ideology had also failed to establish a system of positive values to form a basis for a society of tolerance and cooperation. The demons of the past and inter-communal tensions broke out violently and, particularly in Bosnia and Herzegovina, caused unprecedented devastation, by far the worst in Europe since the Second World War.
    "Nothing taught, nothing forgotten" is how we could paraphrase the statement by a Bourbon King, aptly describing the interim period that the Slovenes and other peoples had to spend in the unnatural environment of Yugoslavian communism. At that time, Western Europe not only retained freedom and provided for welfare, but also created enough surplus energy to enlarge.
    The Slovenes and other peoples included in the last big enlargement owe our gratitude to the leaders of Western European and Euro-Atlantic integrations for having preserved, and during the Cold War defended, and developed a region of freedom, democracy and economic advancement; for creating and strengthening the EU as the common home of these values. Without the EU, the nations freed from Communism, would have had nothing to join. Without the EU, Europe and its nations would be facing a bleak future.
    We owe them our gratitude for their decision to open up this space; to invite into it all those who seek to share the same values, and to that end, adopt shared standards. It is our duty to express our gratitude, since this was a wise and bold decision. It was not merely a result of clinical political consideration. It was a direct expression of human good, an overwhelming victory of responsibility over ignorance, a proof of solidarity and broadness of mind. Today, nearly three years have passed since the ten new member states joined the EU. Today, Slovenia, as the first among them, is completing the substitution of its national currency for the common
    European one. Today, our gratitude is so much more apt. Firstly, because the enlargement has proved a success, and secondly, because Slovenia's adoption of the euro has proved that the EU is certainly capable of further development and strengthening. Since the disintegration of Yugoslavia, Slovenia has made a successful journey of development and transition. Today marks the landmark of a new successful step. Slovenia met the demanding Maastricht criteria for the adoption of the euro. It will continue to fulfil the obligations of the Stability and Growth Pact. It also successfully prepared for the currency changeover. Today we can establish that this transition was smooth and without any serious problems. This has been a giant leap for Slovenia and a small step for the European Monetary Union, which had twelve much larger members. Nevertheless, this has also been a step in the right direction for the EU, taken at the right time.
    A host of notable and rather less conspicuous efforts were required to achieve this. As a nation, we owe our gratitude for the adoption of the euro to many.
    First and foremost to the Slovenian tolar: it was a solid currency, and we bid it farewell with good feelings. It remains an indelible part of Slovenia history, self-confidence and Slovenia's success story. It is precisely because the tolar was a success story that we could adopt the euro; it is precisely because it was so good that its lifespan was so short. It facilitated the next big step forward. On this day I owe gratitude to the prime ministers and members of previous cabinets, particularly finance ministers, Members of the National Assembly, and governors and members of the governing board of the Bank of Slovenia for timely and correct decisions on a strenuous journey; and to our bankers, business people, and to all users of the euro for providing help and being considerate in the smooth transition to a new currency.
    I would like to extend my thanks to the European Central Bank and its President, Mr Trichet, and the European Commission and its President, Mr Barroso, for their help and advice in our meeting the criteria and for the approval.
    And last but not least, I would like to thank all the delegations from EU member states, and current and future members of the European Monetary Union, who are present today, for attending today's ceremony. We are glad and appreciate that you have come. We are very happy that the President-in- Office of the EU Council and German Chancellor, Mrs Angela Merkel was able to come. We know that
    Germany's decision to give up the mark, a strong national symbol, was one of the key decisions on the way to the euro. We respect this unselfish and courageous decision to the benefit of a common European future.
    Dear Guests,
    For the first time, Slovenes have become part of a great European project. The project is so extensive and has such far-reaching consequences that the first attempts were justly called not the European Union, but European dreams. And for a dream to be realised, it requires hope, faith and courage, which is what the founders of the EU had. It is an indisputable fact that the EU is the most successful strategic political project of the last century and the most successful example of international cooperation and integration in the history of humanity. The EU is the biggest internal market and a leading world exporter. In comparison with other developed societies on the planet, the EU has the highest level of literacy, the lowest level of poverty and crime, the greatest number of vacation days, and the highest life expectancy. In individual EU countries there are numerous examples of good practices which we can imitate. The EU can serve as a model to millions of individuals and, according to research, it is the most attractive place to live in our global world. But it is not only hard data that testifies to its success – the EU is the greatest peace project in the history of humanity, it is the biggest and the most fruitful place for discussions on the future of the planet, a place, where an understanding of peoples’ interdependency, and the relationship between man and nature, has come far. These are solid foundations, on the basis of which effective solutions to the problems the EU is facing can be found - for a higher level of innovation, for a common energy policy, for an attitude towards immigration, for upgrading institutions. In the world of global competitiveness of the 21st century, the development of the EU will be successful if it is able to find the answers to the key dilemmas of contemporary European reality in time. The key questions are: "How to think about changes in good time? How to think about changes when we are doing well?"
    We will be able to do this if we realise our responsibilities to a common European home and not only our rights, and if we realise our responsibility to coming generations of Europeans. Dear Ladies and Gentleman,
    The introduction of a common European currency has provided a timely answer to the challenges of the future, an answer which considers our responsibility to future generations of Europeans. This proves that European nationals, united in the EU, have a good future. It proves that there are no insoluble problems and no dreams are out of reach.
    This is why we have to dare to dream. We have to set high goals. The history of the EU's success has been a history of dreams coming true. Europe needs every dream and hope of every European. So that Europe will be not only a place of efficiency and excellence, but also a place of good.
    * * *

    REPUBLIK SLOWENIEN KABINETT DES MINISTERPRÄSIDENTEN ES GILT DAS GESPROCHENE WORT! REDE DES MINISTERPRÄSIDENTEN DER REBUBLIK SLOWENIEN JANEZ JANŠA ANLÄSSLICH DER ZEREMONIE »WILLKOMMEN EURO« (Ljubljana, 15. Januar 2007) »Es gibt keine unrealisierbaren Träume« Sehr geehrte Damen und Herren, Exzellenzen! In der ersten Hälfte des zwanzigsten Jahrhunderts wurde Europa mit den Folgen zwei vernichtender Kriege konfrontiert. Die zweite Hälfte des vergangenen Jahrhunderts war durch den Kalten Krieg gekennzeichnet. Durch diesen wurde der europäische Kontinent drastisch geteilt. In einen Raum der Freiheit auf der westlichen und ein Umfeld der Unfreiheit auf der östlichen Seite des Eisernen Vorhangs. Slowenien, als Teilstaat der SFRJ, befand sich in dieser Zeit politisch auf der totalitären Seite des Eisernen Vorhangs. Geostrategisch nach dem Konflikt mit Stalin meistens irgendwo dazwischen. Freiheit und Wohlstand wurden verweigert, sodass sich das slowenische Volk die ganze Zeit nach Westen wandte. Für West-Europa könnte man sagen, dass der kalte Krieg auch etwas Positives mit sich gebracht hat. Westliche Gesellschaften haben auf den Ruinen des Zweiten Weltkriegs ihre Wunden geheilt, Versöhnung erreicht und demokratische politische Ordnungen gefestigt. Sie versicherten ihrem Volk eine bisher ungeahnte Wirtschaftsentwicklung und Wohlstandsgesellschaft. Mit der euroatlantischen Allianz hat West-Europa den Freiheitsraum effektiv gesichert. Die Slowenen haben die Zeit des Kalten Kriegs anders erlebt. Slowenien ist in der Zeit des Kommunismus wirtschaftlich und zivilisatorisch zurückgeblieben. Der Durchschnittslohn in Slowenien betrug vor dem Zweiten Weltkrieg ungefähr 80% des Durchschnittslohns in unserem Nachbarstaat Österreich. Bei den ersten freien Wahlen 1990, die das Ende der Einparteiregierung und des Kollektivismus in Slowenien bezeichneten, war der Durchschnittslohn im Vergleich zu Österreich nur noch gute 30% hoch. Das ehemalige Jugoslawien konnte mit seinem Einparteisystem weder wirtschaftliche Fragen noch internationale Spannungen lösen. Diese kamen beim Zerfall Jugoslawiens mit aller Kraft zum Ausbruch. Noch weniger war die kommunistische Ideologie fähig ein System der positiven Werte zu gestalten, das eine Gesellschaft der Toleranz und Zusammenarbeit hätte schaffen können. Die Dämonen der Vergangenheit und Intoleranz kamen mit aller Kraft zum Ausbruch und verursachten insbesondere in Bosnien und Herzegowina katastrophale Zerstörung, nach dem Zweiten Weltkrieg die schlimmste in Europa. „Nichts gelernt, nichts vergessen“, könnte man die Aussage des Bourbonenkönigs paraphrasieren, die gut die Zwischenzeit bezeichnet, in der die Slowenen und anderen Nationen in dem unnatürlichen Umfeld des jugoslawischen Kommunismus durchhalten mussten. West-Europa hat in dieser Zeit nicht nur seine Freiheit bewahrt und Wohlstand geschaffen, sondern auch genug überschüssige Energie für eine Erweiterung dieses Raums ermöglicht. Die Slowenen und anderen Nationen, die Teil der letzten großen Erweiterung waren, sind den Nationen und Regierungschefs West-Europas und den euroatlantischen Verbindungen sehr dankbar, weil sie in der Zeit des Kalten Kriegs den Raum der Freiheit, Demokratie und des wirtschaftlichen Fortschritts bewahrt, beschützt und entwickelt haben. Weil sie für ein gemeinsames Zuhause dieser Werte die EU gegründet und gestärkt haben. Ohne all diese Werte gäbe es nichts, an das sich die vom Kommunismus befreiten Nationen hätten anschließen können. Für Europa und seine Nationen würde es ohne die EU keine gute Zukunft geben. Wir sind ihnen für ihre Entscheidung dankbar, dass dieser Raum geöffnet wird. Dass alle eingeladen werden, die dieselben Werte teilen wollen und in dieser Absicht gemeinsame Standards verabschieden. Wir sind ihnen dankbar, denn diese Entscheidung war weise und mutig. Sie war nicht nur Ergebnis kalter politischer Überlegung. Sie war auch unmittelbarer Ausdruck des Guten im Menschen, der große Sieg der Verantwortung über die Gleichgültigkeit, ein Beweis von Solidarität und humanistischer Breite. Seit dem Eintritt der 10 neuen Mitglieder in die EU sind bereits drei Jahre vergangen. Heute schließt Slowenien als erstes von ihnen seinen nationalen Währungswechsel auf die gemeinsame europäische Währung ab. Heute kommt unsere Dankbarkeit ganz besonders zum Ausdruck. Erstens, weil sich die Erweiterung als erfolgreich erwiesen hat. Und zweitens, weil die slowenische Übernahme des Euro beweist, dass die EU fähig ist, sich weiter zu entwickeln und zu vertiefen. Slowenien hat seit dem Zerfall Jugoslawiens und seiner Unabhängigkeit einen erfolgreichen Entwicklungs- und Übergangsweg zurückgelegt. Der heutige Tag ist ein neuer Meilenstein des neuen erfolgreichen Schritts. Slowenien hat die anspruchsvollen Maastricht-Kriterien für die Übernahme des Euro erfüllt. Auch weiter wird es die Pflichten des Wachstums- und Stabilitätspakts erfüllen. Es hat erfolgreiche Vorbereitungen für den Währungswechsel durchgeführt. Heute kann festgestellt werden, dass der Übergang glatt und ohne nennenswerte Schwierigkeiten lief. Das war ein großer Schritt für Slowenien und nur ein kleiner für die Europäische Währungsunion, die schon früher 12 größere Mitglieder hatte. Dennoch bedeutet dies auch für die EU einen weiteren, zum richtigen Zeitpunkt gemachten Schritt. Viele erkennbare sowie weniger erkennbare Anstrengungen waren für das Ganze erforderlich. Im Namen des slowenischen Staates sind wir am heutigen Tag vielen für die erfolgreiche Übernahme des Euro dankbar. Erstens müssen wir uns beim slowenischen Tolar bedanken. Er war eine feste Währung. Wir verabschieden uns von ihm mit einem guten Gefühl. Er bleibt unauslöschlicher Teil der slowenischen Geschichte, des slowenischen Selbstbewusstseins, der slowenischer Erfolgsgeschichte. Und eben weil er so gut war, war sein Leben so kurz. Er hat uns einen großen Schritt nach vorne ermöglicht. Am heutigen Tag möchte ich mich bei allen bisherigen Präsidenten und Mitgliedern der slowenischen Regierungen bedanken, vor allem bei Finanzministern, Abgeordneten des slowenischen Parlaments, Gouverneuren und Mitgliedern des Nationalen Bankrates für die rechtzeitigen und richtigen Entscheidungen auf diesem anspruchsvollen Weg. Unseren Bankiers, Wirtschaftlern und allen Euro-Benutzern für ihre Hilfe und ihr Verständnis bei einem glatten Übergang zur neuen Währung. Ich bedanke mich bei der Europäischen Zentralbank und ihrem Präsidenten Herrn Trichet und bei der Europäischen Kommission und ihrem Präsidenten Herrn Barroso für die Hilfe und Beratung bei der Erfüllung der Kriterien sowie für die positive Entscheidung. Abschließend bedanke ich mich bei allen anwesenden Delegationen aus den EUMitgliedstaaten, bestehenden und zukünftigen Mitgliedern der Europäischen Monetären Union, für die Teilnahme an der heutigen Zeremonie. Wir schätzen Ihre Teilnahme und freuen uns darüber. Wir freuen uns sehr über die Teilnahme der Präsidentin des Europäischen Rates, Frau Bundeskanzlerin Angela Merkel. Wir wissen, dass gerade die Entscheidung Deutschlands, auf die DM zu verzichten, dem starken Nationalsymbol, eine der Schlüsselentscheidungen auf dem Weg zum Euro war. Wir respektieren diese großherzige, mutige Entscheidung zugunsten einer gemeinsamen europäischen Zukunft. Sehr geehrte Damen und Herren, Die Slowenen sind jetzt zum ersten Mal Teil eines großen europäischen Projekts. Das Projekt ist so groß und hat so weit reichende Folgen, dass der erste Versuche berechtigt nicht als Europäische Union, sondern europäische Träume bezeichnet wurde. Jeder Traum braucht zuerst Hoffnung, Glauben und Mut, um realisiert zu werden. Über all das verfügten die EUSchöpfer. Es ist unumstritten, dass die EU heute das erfolgreichste strategische politische Projekt des letzten Jahrhunderts ist. Und das erfolgreichste Beispiel internationaler Zusammenarbeit und Verbindung in der Geschichte der Menschheit überhaupt. Die EU ist heute der größte Binnenmarkt und führender Exporteur auf der Welt. In der EU haben wir im Vergleich zu anderen entwickelten Umwelten auf unserem Planet die höchste Lese- und Schreibfähigkeit, den niedrigsten Armuts- und Kriminalitätsrate, am meisten Urlaub pro Jahr und die höchste Lebenserwartung. In der EU gibt es in den einzelnen Mitgliedstaaten unzählige gute nachahmenswerte Praktiken. Die EU ist für Millionen von Menschen außerhalb ein Vorbild und laut vieler Studien auch der attraktivste Lebensraum auf der Erde. Von diesem Erfolg zeugen nicht nur die ökonomischen Zahlen. Die EU ist zudem das größte Friedensprojekt in der Menschheitsgeschichte. Die EU ist heute der größte und ergiebigste/fruchtbarste Raum für Diskussionen über die Zukunft unseres Planeten. Ein Raum, in dem das Bewusstsein über den Zusammenhang zwischen Mensch und Natur stark erweitert worden ist. Das ist eine gute Basis, aufgrund derer effektive Lösungen für Probleme zu finden sind, mit denen die EU heute konfrontiert wird. Für eine Vergrößerung von Innovation, für eine gemeinsame Energiepolitik, für die Einstellung gegenüber Migration und für den Institutionsausbau. Die EU-Entwicklung wird unter Bedingungen der Globalkonkurrenz des 21. Jahrhunderts nur dann erfolgreich sein, wenn wir rechtzeitig das Schlüsseldilemma der gegenwärtigen europäischen Realität beantworten können, welches lautet: „Wie rechtzeitig über Veränderungen nachdenken? Wie an die Veränderungen denken, auch wenn es uns gut geht?“ Das schaffen wir, wenn wir uns unserer Verantwortungen für ein gemeinsames europäisches Zuhause und nicht nur unserer Rechte bewusst sein werden. Und wenn wir uns alle unserer Verantwortungen gegenüber den Generationen zukünftiger Europäer bewusst werden. Sehr geehrte Damen und Herren, Die Einführung der gemeinsamen europäischen Währung war die rechtzeitige Antwort auf die zukünftigen Herausforderungen. Die Antwort, die sich der Verantwortung gegenüber den zukünftigen Generationen der Europäer bewusst ist. Dies beweist, dass die europäischen Nationen, vereint in der EU, eine gute Zukunft haben. Sie beweist, dass es keine unlösbaren und unrealisierbaren Träume gibt. Deswegen trauen wir uns zu träumen. Wir müssen uns hohe Ziele setzen. Die bisherige Erfolgsgeschichte der EU ist eine Geschichte der realisierbaren Träume. Europa braucht die Träume und Hoffnung eines jeden Europäers. Damit Europa nicht nur ein Raum der Leistungsfähigkeit, sondern auch ein Raum des Guten sein wird. * * *

    Gregorčičeva 20-25, 1000 Ljubljana, Slovenija, telefon: 01 / 478 10 00, faks: 01 / 478 17 21, www.gov.si 1 LA REPUBLIQUE DE SLOVENIE CABINET DU PREMIER MINISTRE Seule la version prononcée fait foi! Discours du Premier ministre de la République de Slovénie lors de la cérémonie « Bienvenue a l’euro » (Ljubljana, le 15 janvier 2007) « Il n’existe pas de reves irréalisables » Mesdames et Messieurs, Excellences! Dans la premiere moitié du XXe siecle, l’Europe a du faire face aux conséquences de deux guerres dévastatrices. La deuxieme moitié du siecle dernier fut ensuite marquée par la guerre froide qui a scindé le continent européen en deux; un espace de liberté du côté occidental du rideau de fer et une zone de non-liberté du côté oriental. A cette époque-la, partie intégrante de la Yougoslavie, la Slovénie se trouvait d’un point de vue politique du côté totalitaire du rideau de fer. Du point de vue géostratégique, elle occupait, apres le conflit avec Staline, l’espace entre les deux blocs. La liberté et le bien-etre lui étant refusés, les yeux du peuple slovene resterent tournés vers l’ouest pendant tout ce temps. En Europe occidentale, la guerre froide eut du bon. Sur les ruines de la Seconde Guerre mondiale, les sociétés occidentales purent guérir leurs plaies, parvenir a une réconciliation et consolider leurs systemes politiques démocratiques. Elles ont assuré a leurs populations un essor économique insoupçonné et une société de bien-etre. Avec l’alliance de l’Atlantique Nord, l’Europe occidentale a pu protéger efficacement ce nouvel espace de liberté. Les Slovenes ont vécu la guerre froide bien différemment. A l’époque du communisme, la Slovénie a connu un déclin a la fois économique et culturel. Avant la Seconde Guerre mondiale, le RMI slovene représentait 80% du RMI de l’Autriche voisine, tandis qu’en 1990, lors des premieres élections libres qui Gregorčičeva 20-25, 1000 Ljubljana, Slovenija, telefon: 01 / 478 10 00, faks: 01 / 478 17 21, www.gov.si 2 ont mis fin au regne du parti unique et du collectivisme en Slovénie, le RMI ne représentait plus que 30% du RMI autrichien. L’ancienne Yougoslavie avec son syteme de parti unique n’a pas su résoudre les problemes économiques ni apaiser les tensions entre ses nations. Ces tensions ont brutalement ressurgi lors de l’éclatement du pays. Quant a l’idéologie communiste, elle fut encore moins apte a créer un systeme de valeurs positives comme fondement d’une société de tolérance et de coopération. Les démons du passé et de l’intolérance entre les nations ont donc brutalement ressurgi, en particulier en Bosnie- Herzégovine ou ils ont causé les plus terribles ravages en Europe depuis la Seconde Guerre mondiale. « Rien appris, rien oublié ». Cette phrase d’un roi bourbon illustre bien le temps ou les Slovenes et les autres nations durent vivre dans le milieu artificiel du communisme yougoslave. A cette époque, l’Europe occidentale n’a non seulement réussi a préserver la liberté et a généraliser le bien-etre, mais elle a également su assurer un surcroît d’énergie pour élargir son espace. Nous, Slovenes, a l’instar des autres nations englobées dans le dernier grand élargissement de l’UE, sommes reconnaissants aux nations et aux dirigeants de l’Europe occidentale ainsi qu’aux alliances de l’Atlantique Nord d’avoir préservé et développé cet espace de liberté, de démocratie et d’essor économique ainsi que de l’avoir défendu a l’époque de la guerre froide. Nous leur savons gré d’avoir fondé et consolidé l’Union européenne en tant que foyer commun des ces valeurs. Faute de cela, les peuples libérés du communisme n’auraient pas eu de pôle a rejoindre. Sans l’UE, l’avenir de l’Europe et ses nations n’aurait pas été réjouissant. Ils méritent notre reconnaissance pour leur décision d’entrouvrir cet espace et d’y inviter tous ceux qui désirent partager les memes valeurs et, pour ce faire, adopter des normes communes. Ils méritent notre reconnaissance, car leur décision, sage et courageuse, ne fut pas simplement le fruit d’une froide réflexion politique. Cette décision est une manifestation directe du bien qui réside dans l’homme, c’est la victoire de la responsabilité sur l’indifférence, c’est la preuve de la solidarité et de l’ouverture d’esprit humaniste. Presque trois ans se sont écoulés depuis l’entrée simultanée de dix membres dans l’UE. Aujourd’hui, la Slovénie est la premiere d’entre eux a achever d’accomplir le changement de sa monnaie nationale pour la valeur monétaire européenne commune. Notre reconnaissance en est d’autant plus fondée : en premier lieu, parce que l’élargissement a été couronné de succes; en second lieu, parce que l’adoption de l’euro par la Slovénie montre que l’UE possede tous les atouts pour continuer sur la voie de l’épanouissement et de l’approfondissement. Gregorčičeva 20-25, 1000 Ljubljana, Slovenija, telefon: 01 / 478 10 00, faks: 01 / 478 17 21, www.gov.si 3 Depuis la dislocation de la Yougoslavie, la Slovénie a parcouru avec succes le chemin du développement et de la transition. La date d’aujourd’hui marquera un nouveau tournant dans ce parcours réussi. La Slovénie a répondu aux criteres exigeants du Traité de Maastricht concernant l’adoption de l’euro. Elle respectera également a l’avenir les engagements du pacte de stabilité et de croissance. Elle a procédé a la mise en place des conditions nécessaires au changement de monnaie. On peut constater aujourd’hui que le passage a l’euro s’est effectué sans heurts ni difficultés notables. Il s’agit la d’un grand pas pour la Slovénie et d’un plus petit pour l’Union monétaire qui comprenait déja douze membres. Toutefois, c’est aussi un pas de l’UE dans le bon sens et réalisé en temps opportun. A cette fin, il a fallu faire de nombreux efforts, des plus discrets aux plus visibles. Au nom de l’état slovene, nous tenons a présenter a tous nos remerciements pour l’adoption effective de l’euro. Tout d’abord et sans nul doute, merci au tolar slovene qui fut une monnaie stable. L’adieu au tolar est empreint de sentiments positifs. Le tolar restera a tout jamais un élément indélébile de l’histoire et de la fiérté slovenes, de sa réussite. C’est justement grâce au succes du tolar que nous avons pu adopter la nouvelle monnaie commune. C’est grâce a ses qualités que son existence fut si courte. Le tolar nous a servi de tremplin. Je tiens a remercier tous les présidents et les membres des gouvernements précédents, en particulier les ministres des finances, les députés du parlement slovene, les deux gouverneurs et les membres du Conseil de la Banque de Slovénie pour les décisions correctes et opportunes qu’ils prirent tout au long de ce chemin difficile. Je remercie les banquiers et les entrepreneurs slovenes ainsi que tous les utilisateurs de l’euro pour l’aide et la compréhension qu’ils ont apportées lors du passage sans heurts a la nouvelle monnaie. J’exprime tous mes remerciements a la Banque centrale européenne et a son président M. Trichet de meme qu’a la Commission européenne et qu’a son président M. Barroso pour leur décision positive, leur aide et leurs précieux conseils concernant la satisfaction aux criteres. Finalement, je remercie toutes les délégations présentes des états-membres de l’UE ainsi que les futurs membres de l’Union monétaire d’etre présents a cette cérémonie, ce que nous apprécions de tout coeur. Nous nous réjouissons au plus haut point de la présence de la présidente du Conseil d’Europe, la Chanceliere allemande Mme Angela Merkel. On sait que la décision de l’Allemagne de renoncer au mark, important symbole national, constitue une des étapes essentielles sur la voie de l’euro. Nous respectons cette décision désintéressée et courageuse prise au profit de l’avenir européen commun. Mesdames et Messieurs, Gregorčičeva 20-25, 1000 Ljubljana, Slovenija, telefon: 01 / 478 10 00, faks: 01 / 478 17 21, www.gov.si 4 Nous, Slovenes, faisons désormais partie du grand projet européen. Il s’agit d’un projet si important et si lourd de conséquences que les premiers essais ne portaient pas le nom d’ « Union européenne », mais de « reve européen ». Pour son accomplissement, tout reve nécessite de l’espoir, de la foi et du courage. Les fondateurs de l’UE n’en manquaient certes pas. Il est indéniable que l’UE constitue le projet stratégiquement le plus réussi du siecle dernier, mais aussi l’exemple le plus heureux d’une coopération et d’une association internationales dans histoire de l’humanité. L’UE constitue aujourd’hui le plus grand marché intérieur. Elle est aussi la premiere exportatrice du monde. En comparaison avec d’autres régions développées da la planete, l’alphabétisation en UE est la plus élevée, tandis que les taux de pauvreté et de criminalité sont les plus bas. L’UE peut se flatter de bénéficier du nombre le plus élevé de jours de congé et d’avoir la plus longue espérance de vie. Dans les pays membres de l’UE, il existe des miliers de pratiques avantageuses qui méritent d’etre imitées. Pour des millions de personnes hors de l’UE, celle-ci constitue le modele a suivre et, d’apres nombre de sondages, l’espace le plus agréable a vivre dans notre univers mondialisé. Outre les chiffres économiques, le succes de l’UE est mis en lumiere aussi par ce qu’elle incarne le plus grand projet de paix dans l’histoire de l’humanité. Elle constitue le lieu de débat sur l’avenir de la planete le plus vaste et le plus fructueux. L’espace qui vit nettement progresser la conscience de l’interdépendance entre les hommes, de meme que de l’interdépendance entre l’homme et la nature. C’est sur de telles bases qu’il sera possible de chercher des solutions efficaces aux problemes auquels l’UE doit faire face a l’heure actuelle et qui concernent l’épanouissement de l’esprit d’invention, la politique commune de l’énergie, l’attitude face aux migrations et le parachevement des institutions. Le développement de l’UE dans les conditions de la concurrence globale du XXIe siecle ne sera pas couronné de succes tant qu’on ne saura pas répondre a temps au grand dilemme de la réalité européenne : « Comment envisager les changements en temps utile? Comment penser aux changements meme quand tout semble bien aller. » Nous y arriverons a condition que nous soyons conscients non seulement de nos droits, mais aussi de nos responsabilités envers le foyer européen commun. A condition que nous soyons conscients de notre responsabilité envers les futures générations européennes. Mesdames et Messieurs, L’adoption de la monnaie européenne constitue une réponse opportune aux enjeux de l’avenir. Une réponse qui prend aussi en compte la responsabilité des futures générations européennes. Voila bien la preuve que l’avenir des nations européennes unies dans l’UE est prometteur. Voila bien la preuve qu’ il n’existe pas de problemes insolubles ni de reves irréalisables. Gregorčičeva 20-25, 1000 Ljubljana, Slovenija, telefon: 01 / 478 10 00, faks: 01 / 478 17 21, www.gov.si 5 C’est pourquoi il faut oser rever. Il faut poursuivre de grands desseins. L’histoire des réussites de l’UE est celle de reves accomplis. L’Europe a besoin de reves et de l’espoir de chaque Européen en particuler. Ainsi, l’Europe ne constituera non seulement un espace d’efficacité et d’excellence, mais aussi un espace de bien. * * *

    http://www.ssmrocks.com/kimnovak/mt/songs/archives/amazing_grace.php
    Kim and Friends' Songs


  • Slovenec sem! Slovenec sem!
    Tako je mati d’jala,
    Ko me je dete pestovala,
    ko me je dete pestovala.

    Zatorej dobro vem:
    Slovenec sem! Slovenec sem!
    Slovenec sem! Slovenec sem!
    Od zibeli do groba.

    Ne gane moja se zvestoba,
    ne gane moja se zvestoba!
    S ponosom reči smem:
    Slovenec sem, slovenec sem!

    Iz kje izviramo Slovenci? Obvesti Administratorja o neprimerni vsebini Sam izvor Slovencev ni čisto jasen. Fran Miklošič (ki sploh ni bil zgodovinar) je postavil tezo o izvoru Slovencev za Krpati, skupaj z ostalimi slovanskimi plemeni. Najbrž je temeljil svojo tezo na slovenskem jeziku in pripadanju le-tega k slovanskemu jezičnemu drevesu. Vse lepo in prav bi lahko rekli. A tu nastane problem - za to ni dokazov. Dolgo časa se je negovala teza, da so bili Slovani bojevniško ljudstvo. Res je, da so kot nomadi morali kdaj pa kdaj tudi nasilno vpasti v kako deželo, toda zapiski bizantinskih zgodovinopiscev (npr. Porfirogent), ki so pisali o Slovanih v slovanskem bazenu čez mejo na drugi strani Donave pravijo, da so bili Slovani sorazmerno pacifistično ljudstvo (sužnji so npr. po 6 letih postali svobodni in so lahko postali del slovanskega ljudstva ali pa so se vrnili domov). Tako danes sklepamo, da se je k sosednjim narodom širila predvsem slovanska kultura in ne v tolikšni meri DNK. Tako so danes vsi južno-slovanski narodi, genetsko gledano, mešanica prvotnih prebivalcov (za te na področju zahodnega Balkana velja, da je to romansko, ilirsko in keltsko prebivalstvo). Seveda smo imeli na zahodnem Balkanu dva glavna vala prihoda Slovanov, ko so vdirali na teritorij Bizanca, da so tam lahko plenili. Kasneje pa so se odločili pokrajine bizantinskega imperija tudi naseliti. In v 6.st. so Slovani naselili tudi današnji slovenski teritorij vse do kraškega roba (beri: Črni kal). V obmorskih mestih so še nekaj stoletij prevladovali romanski prebivalci. Seveda, pa notranji prostor ni bil prazen. Na njem so verjetno živeli prebivalci raznih ljudstev: od Keltov, Ilirov, Rimljanov, Langobardov, Gotov (Vizi- in Ostro-), Hunov,... Dejstvo je, da je slovenski teritorij bil skozi celotno zgodovino strateško izredno pomembeno ozemlje, saj je to edini prehod iz vzhodne Evrope na ozemlje Italije, zato so preko njega potovala celotna ljudstva in gotovo se je določeno število pripadnikov vseh teh ljudstev odločilo naseliti kje na našem ozemlju. Vprašanje pa je, seveda, kolikšno je bilo to število ljudi. Prihod slovanov in predvsem slovanske kulture pa je bil tako silen, da je izbrisal že vzpostavljeno kulturo (od pokristjanjene dežele se je slovenski teritorij zopet prelevil v pogansko deželo, kjer so častili slovanski panteon bogov). S tem smo dobili temelje naše današnje kulture, jezika in običajev. Vendar pa ne moremo govoriti v tistem času že o narodu Slovencev. Zgodovinsko gledano, se je pojem narodov začel uveljavljati šele v 17. st., čeprav imamo že zametke le-tega v 15.st. (Primož Trubar je prvi uporabil ime Slovenci l. 1550). Do 17. st. so se ljudje predvsem označevali za pripadnike določenih dežel (npr. Janez Vajkard Valvasor je zmeraj govoril o kranjskem jeziku in ne slovenskem). Je pa res, da ne moremo govoriti o plemenih južnih Slovanov, kot je bilo to zaželjeno v kraljevini SHS. Izoblikovali smo se v narode, vsi s svojo kulturo in indentiteto, katere pa povezuje skupno jezikovno drevo slovanskih jezikov. Pravzaprav, tudi naša starejša zgodovina ni tako zelo povezana. Slovenske dežele so bile od prehoda pod Frankovsko državo pa do propada Avstro-Ogarske monarhije administrativno ločene od dežel preostale bivše Jugoslavije. Kar se pa tiče dejstva, da smo si genetsko podobni s Pakistanci in Indijci je pa čisto razumljivo, ker je takorekoč celotna Evropa od konca 3. pa do začetka 2. tisočletja pr. Kr. doživela selitev t.i. Indo-Evropskih narodov iz Azije, ki so se naselili in stopili s prvotnimi narodi. Kar se tiče Venetske teorije, katero so ovrgli vsi priznani slovenski zgodovinarji, pa menim, da ni zadosti raziskana, da bi se jo lahko ovrglo. Na temu področju je potrebno še veliko raziskav, tako genetskih, kot ponoven pregled materialnih virov. Če ne drugače je velika verjetnost, da imamo nekje v svoji krvi DNK Venetov že zaradi tega, ker so Veneti poseljevali tudi teritorij današnje zahodne Slovenije. Kar se pa tiče nekoliko nacionalističnega mnenja, da smo Slovenci samo podalpski Hrvati pa tole: uradna etnogeneza Hrvatov priča, da je njihov izvor na severu današnjega Irana. Kot nomadi so se selili na ravnine vzhodne Evrope v porečje Dneperja in Dnjestra. Tam so prevzeli tudi slovansko kulturo. To da so bili tam, pričajo še danes etimološka imena vasic (npr. Hrvati). Nato so se namenili proti jugu in v dveh valih osvojili teritorij današnje Hrvaške. Prvi del je prišel iz slovanskega bazena na območju današnje Bulgarije, drugi pa iz severa preko našega ozemlja. Tako kot Slovani pri nas niso osvojili obmorskih romanskih mest, a so se ta tako kot naša čez čas slavenizirala. Vendar pa njihov teritorij ni naselilo isto slovansko pleme kot naš. Očitno je, da sta bili to dve ločeni enoti, kar lahko sklepamo že po jeziku. Sicer pa, če smo malce nacionalistično zlobni nazaj: morda pa so Hrvati samo dinarski Slovenci!? Pa še o naši povezavi z Vikingi: v 1. tisočletju je prišlo do velikih selitev severnih narodov z območja južne Skandinavije in današnje Danske. Ta ljudstva so bila med drugim tudi Ostro- in Vizi-Goti, Vandali,... Vsi so iz severne Evrope najprej potovali proti vzhodu, nato so se obrnili proti jugo-zahodu in kar nekaj izmed teh ljudstev je potovalo preko naših krajev (Vizigoti so npr. ustanovili svojo deželo z sedežem v Ravenni - v Italijo so šli preko našega ozemlja). Med temi ljudstvi naj bi bilo tudi ljudstvo Solvendov (kar naj bi pomenilo: Proti soncu gredoči), ki so bili keltskega izvora. Ti pa naj bi naselili teritorij od baltskega morja do Jadrana preko našega ozemlja. Iz njihovega imena naj bi se tudi razvil ime za Slovence (Solvendi-Slovendi-Slovenci). Vendar pa je ta teorija postavljena na zelo trhlih tleh, saj je izredno kontraverzna v strokovnih krogih zgodovinarjev, arheologov in etimologov. Poanta: Slovenci smo mešanica mnogih ljudstev, ki so se skozi čas zlila v enotno ljudstvo, s svojim jezikom, kulturo in običaji. Sedaj smo tukaj, končno s svojo državo in na to smo lahko ponosni. Zdaj je pa že čas, da neham, ker me imate gotovo že vsi "poln kufr!"

    Namečem še par opazk (danes sem zelo gobčen v Forumu). Z zgodnjimi zgodovinami Slovencev oziroma prostorskih in genetskih prednikov sem se pred časom malo več ukvarjal, zato morda lahko postrežem s kakimi zanimivimi podatki. V zgodovini smo imeli več velikih mož, predvsem v 19.–20. stoletju, ki so vsi po vrsti postavljali "polne" teorije o izvoru slovenstva, tako besedotvornem kot "krvnem". Vsi so imeli "najbolj prav". Nekaterih dokaj za lase privlečenih so se žal preveč oprijeli "Venetologi" in so s tem izgubili dober del kredibilnosti. Teorija Zakarpatja je uradno bolj ali manj pokopana, na območje sedanjega slovenskega narodnega prostora in še nekoliko bolj zahodno (do izvira Drave) naj bi pritekli dve dokaj neodvisni veji priseljencev, ki bi jih po klasičnem zgodovinopisju lahko imeli za Praslovence. Če "klasično" malo podrobneje pogledamo, je v resnici težko pojasniti, zakaj je na slovenskih tleh - ogromno iz latinščine prevedenih krajevnih imen - po določenih delih ozemlja večina rečnih in ledinskih imen z edino možno razlago v keltskih jezikih - veljavna tisočletna meja med jeziki (no, narečji). Trenutno velja prepričanje, da je osnova za zunanjo obliko jezika (torej, da izgleda kot slovanski) odgovoren val priseljevanja v 6. do 8. stoletju, vendar prišleki obstoječih prebivalcoev niso ne pregnali ne pojedli, pač pa se z njimi zlili v nov narod. Nekaj materialnih dokazov o tem se najde tudi v Bohinjskem kotu. Mimogrede, Bohna je v staroirskem - torej keltskem - jeziku približno "jezero", Sava, ki iz njega teče, pa ima edino pametno etimološko razlago v retskem jeziku (tudi keltski, preden je postal retoromanski) in pomeni "kanal" (savos). S tem sta obe "skrajni" teoriji (Zakarpatska in Venetska) našli skupno točko, to je, ljudski slovenski jezik je lahko uspešno orodje pri razvozlavanju venetskih in etruščanskih napisov, ni pa nujno, da je razlaga s slovenskim besediščem edina možna. Hudo etimološko škodo, s katero bi si lahko pomagali pri resnejšem dokazovanju vsaj kulturne zgodovine (in si pomagali pri venetskih napisih), so naredili jezikoslovci v 17. do 19. stoletju, ko so črtali, izgubili, pozabili, dele besednega zaklada, ki so od daleč izgledali nemško ali pa se jih ni dalo dobro razložiti (Miklosich). S tem so preprečili, da bo se ohranilo v pisni obliki, torej je odšlo za vedno. Zato pa so iz delov Balkana, ki so sedaj Hrvaška in Srbija, uvozili kar nekaj besednega zaklada, kar pa je bilo tam premalo pa iz Rusije. Tako je zunanji izgled jezika postal mnogo bolj slovanski kot je to bilo na primer v 15. stoletju. Glede na to, kako blizu je bilo slovensko narodno ozemlje blizu središča rimljanske moči, Rima, je neverjetno, da se je 1500 let ohranil sploh del besednega zaklada. Primerjajte s Franki, ki so germansko pleme, sodobni Francozi pa govorijo poulično latinščino, nekoliko obrušeno sicer. Da ne govorim o tem, kako so z druge strani po slovenskem ozemlju tiščali Perzijci -- saj veste(?), kaj so Trojane. Da povzamem: Genetsko se verjetno da dokazati, da smo trenutno živeči "Slovenci" delno v genskem sorodstvu z drugimi slovanskimi narodi, delno pa s kom drugim. Sicer pa je tipični Štajerc na pogled bistveno drugačen od tipičnega Gorenjca, ta pa spet od Primorca, Dolenjca, Prekmurca, ... kar nekako sovpada s teorijo o dveh večjih priseljevalskih tokovih (prvi zahod, drugi vzhod). Jezikovno smo zadnjih 500 let tipičen slovanski narod, prej pa ... no, kdo ve. Po 19. stoletju smo v uradnem jeziku izgubili tipično germansko-romanski določni členek (ta, the, das), ki ga v govoru še vedno spretno uporabljamo. Knjižno: Katerega? Rdečega. Kakšnega? Rdečega. Pogovorno: Katerega? Ta rdečega. Kakšnega? Rdečega (kočnega, bagrenega).

    /ÂťThe study of prehistory today is in a state of crisis. Archaeologists all over the world have realized that much of prehistory, as written in existing textbooks, is inadequate, some of it is quite simply wrong. The chronology of prehistoric Europe betrays a serious flaw in archaeological theory.....Most of us have been brought up to believe, for instance, that the Pyramids of Egypt are the oldest-stone built monuments in the world, and that the first temples built by man were situated in the Near East. There, it was thought metallurgy was invented. It comes, then, as a shock to learn that all this is wrong. The megalithic chamber tombs of western Europe are now dated earlier than the Pyramids....Copper metallurgy appears to have been underway in the Balkans at an early date-earlier than in Greece...Today the second *radiocarbon revolution*.....is bringing down the whole edifice of links and connections that were so laboriously built up by scholars,....to date and make intelligible our prehistoric past.ÂŤ pp.15-17/ ... Svetovno znani genetiki, kot so dr. Martin Richards (Univ. of Oxford), dr. Hans-JĂźrgen Bandelt (Univ. Hamburg), dr. Bryan Sykes (Univ. of Oxford), dr. Toomas Kivisild (Tartu Univ.), dr. Richard Villems (Tartu Univ.), dr. Antonio Torroni (Univ. di Pavia), dr. Ariella Oppenheim (Hebrew Univ. Jerusalem), dr. Dan Bradley (Trinity College Dublin) in ĹĄe drugi, z univerz in inĹĄtitutov v Italiji, NemÄ^Íiji, Rusiji, Angliji, Irski, Romuniji, Ä^ĚeĹĄki, GrÄ^Íiji, Estoniji, Ameriki, Izraelu in Iraku, so *zavrgli preseljevanje narodov* v zgodovinski dobi; ugotovili so, da so selitve ljudstev mnogo starejĹĄe. *V prostor okrog Alp je priĹĄlo po priseljencih samo 7% novih genetskih vrst od bronaste dobe pa do danes;* veÄ^Íino genetskih vrst so priseljenci prinesli Ĺže pred mlajĹĄo kameno dobo. Ä^Ěetrtina teh vrst je bila okrog Alp Ĺže pred ledeno dobo. Po ledeni dobi pa se je zaÄ^Íela selitev iz ledenodobnih zatoÄ^ÍiĹĄc, ki so bila na Pirenejskem polotoku, ob Jadranu, severnem Balkanu in ozemlju do Ukrajine, proti severu Evrope, ko so dopuĹĄÄ^Íale vremenske razmere. Ĺ˝e veÄ^Í let zasledujem genetske raziskave v evropskih in ameriĹĄkih revijah in do sedaj ĹĄe nisem naĹĄel, da bi kateri genetik uporabil in citiral kakĹĄnega poklicnega slovenskega zgodovinarja. Do sedaj so *citirani samo Ĺ avli J., Bor M., TomaĹžiÄ^Í I., trans. Skerbinc A. *(1996) /VENETI: First Builders of European Community/. Slovenski zgodovinarji morate pohiteti, ter iti na delo, da se ne oddaljite preveÄ^Í od sodobne znanosti. Treba se bo sooÄ^Íiti s stvarnostjo in zaÄ^Íeti pisati pred-zgodovino na novo, Ä^Íe hoÄ^Íete, da vas bo kdo upoĹĄteval izven Slovenije.


  • Pričevanja Zgodovinska pričevanja in jezikovne sledi govorijo o nepretrganem obstoju slovenske etnije in slovenskega jezika v rimskem obdobju. Izmišljena teorija o "romaniziranih staroselcih" nima nobene podlage. V rimski dobi so znana slovenska imena, kot so n. pr. Trgeste (tržišče), Oterg (otržje), Dravus (Drava), Saloca (Zaloka), Longaticum (Logatec), Poetovio (Ptuj), AdPirum (Hrušica) itn. Po odhodu Rimljanov in potem leta 568 Bizantincev je v Noriku zgodovinsko izpričana slovenska država, ki jo leta 593 in 595 napadejo Bavarci z ropskimi nameni. Pa pravijo, da so ta čas komaj prihajali neki Slovani... Zanesljive priče so: Sv. Jeronim, ki okoli leta 400 s poudarkom prevaja slovensko besedo v latinščino. Sv. Severin, ki okoli leta 480 išče v Noriku med domorodnim ljudstvom preostale Rimljane. Zgodovinar Jordanes, ki leta 551 obširno opisuje "Slovene" in druge Slovane. Jona Bobbiensis, ki okoli leta 612 v življenjepisu sv. Kolumbana izrecno imenuje Slovence Venete. Fredegarii Chronicum, ki večkrat imenuje Slovence Vinedi (Veneti). Pavel Diakon, ki ne ve ničesar o kakem prihodu Slovanov ob koncu 6. stoletja prav do meje Langobardov, čeprav omenja vsako podrobnost iz tistega časa.

    Izredno pričevanje

    Med zgodovinskimi podatki o navzočnosti Slovencev v času rimskega vladanja zavzema poseben pomen pričevanje gotskega zgodovinarja Jordanesa, ki je zapisal: "Na velikanskih širjavah prebiva številno ljudstvo Venetov". Razvršča jih v Ante in Slovane. O teh pa piše: "Ozemlje Slovenov sega od mesta Novietunum in od tako imenovanega Musianskega jezera do Dnjepra, proti severu pa do Visle." V teh besedah vidimo najlepši opis vseh zahodnih Slovanov, od Slovencev do Slovincev ob Baltiku. Novietum je lahko le Neviodunum, današnje Drnovo pri Krškem, takrat pomemebno rimsko središče in pristanišče ob Savi, Mursiansko jezero pa je lahko le Blatno jezero, imenovano Mursiansko zaradi bližine reke Mure. Jordanes piše leta 551, nanašajoč se na leto 490. Torej dobrih sto let prej, ko naj bi neki Slovani začeli prihajati v današnjo Slovenijo in na območje Vzhodnih Alp!
    Zaključek
    Slovenščina je nadaljevanje jezika Venetov, kakor dokazuje ne samo neovrgljiva etimološka sorodnost, temveč tudi izrazita slovnična podobnost, ki pride jasno do izraza na atestinskih tablicah. V prvem delu tablice je deset glagolov v deležniku, ki so vsi še vedno v rabi v slovenskem narečju, in sicer:
    LL PRPN P L ŠRŠN Š L ZRZN Z N KRKN K L BRBN B L GRGN G L KRKN K L TRTN T L DRDN D L MRMN M
    O razdelitvah besed ne more biti dvoma, ker je vsaka beseda omejena med predhodno črko L in s ponavljanjem predzadnje črke vsake beede kot nekakšen odmev v recitiranju. Drugi del je votivni izrek, vključen v okviru omenjenih beseed. V tretjem delu pa najdemo šestnajst oblik glagola jekat (jokat), ki so večinoma še v rabi v slovenskem jeziku.

    Leta 1991 se je na Tirolskem iz ledenika Similaum nad naseljem Vent izpod snega prikazalo truplo moža izpred 3500 let v neverjetno dobro ohranjenem stanju. Kdo je bil ta človek? Kaj je tam gori iskal? Kako je umrl? Kakšno opremo je imel? Ta in mnogo druga vprašanja so se takrat pogosto pojavljala. Najbolj nas je zanimalo vprašanje iz jezikoslovja : "Kakšen jezik je govoril ta človek?" Ali je sploh mogoče zvedeti za govorico najstarejšega Evropejca, imenovanega Oetzija, kot so ga poimenovali Avstrijci po dolini Oetz? Znani avstrijski pisec, dr. Gunter Nenning je zapisal: 'Oetzi ist ein Slovene', kar pomeni 'Oetzi je Slovenec', in napisal, da so Veneti najstarejše znano prebivalstvo tega ozemlja, ki naj bi bili predniki Slovencev in zaključuje: 'Oetzi je Slovenec. Je to mogoče?' Članek je bil ponatisnjen v knjigi F. Graupe in M. Scherer-ja 'Der Mann aus dem Eis', kar pomeni, 'Človek iz ledu ?' Evropa je bila do konca zadnje ledene dobe (pred okoli 10.000 leti) le redko naseljena; v prvem delu Srednje kamene dobe se je prebivalstvo nekoliko povečalo, delno s prihodom ljudi iz Sahare. Preživljali so se pretežno od lova in od užitnih rastlin, kar je zahtevalo precejšen premik ljudi iz enega kraja v drugega. Mešanje ljudi je ohranjalo določen skupen jezik in dialekti so bogatili skupne izraze, ki so ostali po večini enaki na tisoče let po vsej srednji Evropi. Toda s prihodom poljedelstva so ljudje bili prisiljeni ustanoviti stalna naselja v določenih krajih in v določenih skupinah, kjer so se počasi pričele razvijati razlike med jeziki. Prvotna enotnost jezika je počasi izginjala in pričele so nastajati nove oblike izrazov. V središču dogajanja v centralni Evropi (v 'vrvokermični kulturi') je nastal nov jezik z velikim deležem prvotnega. Prenova se je prenesla v nadalnje širjenje po širšem ozemlju z vedno manjšo odvisnostjo na pred Indo-evropski jezik. Samo v eno smer se vrvokeramična kultura Indo-Evropoejcev ni mogla širiti in to iz Francije čez Pirineje na Apeninski polotok. Njihov prvotni pred indo-evropejski jezik se je ohranil, toda se je spreminjal znotraj istega ozemlja. To je jezik Baskov, ki nam nudi zanimivo primerjavo. Poglejmo na sličnosti med baskovskim in pred indo-evropskim jezikom. Našli jih bomo predvsem v slovanskih in še bolj v slovenskem jeziku. Ker pa slovenski jezik ni bil nikdar v stiku z baskovskim jezikom, moramo sklepati, da izvirajo sličnosti iz davne pred indo-evropske preteklosti, ko je bil še enoten jezik za Pirineji vse preko Alp in dalje. Te sličnosti smo preučili, pri čemer smo se omejili le na najbolj osnovne pojme. Toda jezikoslovci so med obema jezikoma našli tudi kompleksne sličnosti. Veliko besed dokazuje svoj pred indo-evropski izvor in spadajo v obdobje prvotnega skupnega jezika, ki ga imenujemo proto-slovanskega, ki se je pod vplivom indo-evropskega razvil v nov slovanski, venetski ali slovenetski jezik. Nastanek tega jezika predstavlja razmejitev med pred indo-evropsko in indo-evropsko dobo. Ljudje, ki so govorili ta jezik so zažigali svoje pokojne, zato se imenujejo pripadniki Kulture žarnih grobišč. Pepelne žare so pokapali na obsežnih pokopališčih. Nekateri znansveniki nasprotujejo temu poimenovanju, ker menijo, da je zažiganje pokojnih poznano že v drugih krajih in celo poprej. Kljub temu to ne zmanjša pomena Kulture žarnih grobišč, njene razsežnosti in njenega verskega pomena. Kultura žarnih grobišč se je razvila znotraj Lužiške kulture, za kar vlada splošno soglasje, čeprav imajo nekateri zgodovinarji precej strahu pravilno imenovati nosilce Žarne kulture, (to pa ne moti arheologe), ker vedo za ozadje, kar so Sloveneti. Ime Veneti izvira iz besede Sloveneti ali Sloven(e)ci in se je najprej pojavilo pri Grkih kot Enetoi šele po preseljevanju Žarne kulture. Sporedno s širjenjem Kulture žarnih grobišč se je širil tudi slovenetski jezik ob reki Donavi v Bližnjo Azijo in Indijo, kjer je nastal sunskrtski jezik. Sunskrtski jezik ima presenetljivo sorodnost s slovenskim, kar je razvidno v knjigi VEDA, najstarejši knjigi sveta; beseda veda ima isti pomen v slovenščini kot v sanskrtskem jeziku. Še po dveh poteh so se premikali ljudje Žarne kulture ter s tem širili svojo kulturo in jezik. Ena je vodila vzdolž Atlantske obale od Baltika do Armorike, kjer so ali so še pred nedavnim bili sledovi slovenetskega jezika. Najbolj važna pa je bila Jantarska pot, ki je povezovala Baltik z Adriatikom. Izredne važnosti je dokaz Jantarske poti, ob kateri se je širil slovenetski jezik paralelno s širjenjem Kulture žarnih grobišč, kar je nespodbiten dokaz, da so nosilci Žarne kulture Sloveneti. Poglejmo ta pomemben dokaz s katerim smo Slovenci direktno povezani. Arheološka najdišča v Sloveniji dokazujejo močno naselitev nosilcev Žarne kulture blizu Maribora (Ruše), v bližini Ljubljane, kot tudi v mnogih drugih krajih že v zgodnjem 12. stoletju pred Kristusom. To pomeni, da je današnja Slovenija ob Jantarski poti bila center nosilcev Žarne kulture, kot dokazujejo številna najdišča, ki domnevajo razvito tržišče z drugimi središči proti severu. Iz tega sledi, da je Kultura Žarnih grobišč prispela v današnjo Italijo iz Slovenije - dokazano za 11. stoletje pred Kristusom. Slovenetska Jantarska pot je vodila preko današnje Avstrije, kjer se nahajajo velika najdišča pri mestu Hallstatt, ki je novi kulturi dalo svoje ime. V sklopu Hallstatt kulture se pojavijo tudi Kelti, ki so obvladali velik del Evrope nekaj časa, toda potem so nenadoma izginili. Nikjer ne najdemo njihove trajne naselitve, razen na Britanskih otokih in v zapadni Franciji. Posebno poglavje zaslužijo nosilci Žarnih grobišč v Italiji, kjer so znani kot Veneti, Retijci in Etruščani. Center Retijske kulture je bila Golasecca, kraj pomembnih žarnih najdišč. Najmočnejše oporišče Žarne kulture v Italiji se je razvilo med vzhodnim predelom reke Po in med Alpami, kjer se je na osnovi Žarne kulture razcvetela kultura Este. Prav ta kultura nam je zapustila Venetske napise, najbolj dragocene spomenike naših prednikov. Slični Venetskim napisom so tudi Etruški in Retijski napisi. Vsi nam kažejo povezavo takratnih jezikov z moderno slovenščino. Dokaz Venetskih napisov, katere se lahko razume samo s pomočjo slovenskega jezika, nadalje utrdi povezavo s številnimi imeni krajev, rek in gora v Italiji, Švici in Avstriji. Dokazujejo nam, da so ljudje ki so tu živeli, govorili slovenski jezik. Da niso ta imena slovenska le v obliki, ampak tudi v pomenu, dokazujejo besede, ki so brez pomena razen v slovenščini. Zanimivi so kraji z dvojnim imenom, originalnim slovenskim, ki ima pred ali mu sledi italjanski prevod; kot so Ponte Mostizzolo (slovenski mostiček sledi prevodu ponte); Peschiera Sabbioni (slovenski peščini sledi Sabbioni); Callalzo Lagole (slovenski kalce je pred prevodom Lagole). Mnoga imena v Italiji in Švici se najdejo tudi v Sloveniji n.p. gora Schijen, katero najdemo v Švici štirikrat, v Sloveniji pa je ime Sija še bolj pogosta. Enako je z imenom kraja in reke Roia v Italiji; v Sloveniji je več krajev in rek z imenom Roja. Pod pritiskom Rimskega imperija se je prvotna Venetska prisotnost počasi pomikala proti vzhodu do Furlanije, kjer je slovenski jezik dokumentiran še v Zgodnjem srednjem veku. Najprej Romani, ki so jim sledili Goti, so iztrebili Retijce v krvavih pohodih, toda v krajih severno in vzhodno od Friuli je originalno venetsko-slovensko prebivalstvo preživelo. Rimska oblast ni mogla menjati jezika niti značaja domorodcev. Zaradi izredne namestitve v Rimskem imperiju se je slovensko prebivalstvo v Noriku ohranilo. Po propadu Rimskega imperija in po odhodu bizantinskih osvajalnih čet v letu 568, je Norik postal neodvisna slovenska država z imenom Karantanija. Več stoletij je združevala Slovence, dokler niso bili le-ti vključeni v frankovsko habsburško kraljestvo.
    Povzeto po: http://us.geocities.com/ausslokon/prlekija.htm


  • http://www.veneti.info/htm/veneti.htm
    !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
    Kdo so Veneti Posodobljeno/Updated: 27/12/06 napisi | kultura | mitologija | toponimi | omembe | sklep VENETI, SKRIVNOSTNA LJUDSTVA? Triglav, venetski simbol troedinega božanstva Veneti Ob spremljanju mnogih razprav o etnogenezi Slovencev se zdi, kot da so nekateri pozabili na te starodavne prebivalce Evrope, ki so kljub svoji geografski razširjenosti ostali le še v podčrtnih opombah mnogih zgodovinskih raziskav. V prispevku je poskus osvežitve nekaterih pomembnejših zgodovinskih podatkov okrepljen še z zbirko pomembnejših krajevnih imen, ki nam pomagajo pri razumevanju geografske razsežnosti staroveških Venetov. Kdo sploh so Veneti? Katera področja so naseljevali? Ali so bili zares, kot nekateri trdijo, predniki Slovencev? Na ta vprašanja bomo skušali odgovoriti v člankih "Veneti, skrivnostna ljudstva?", ki je pred vami in "Veneti, kam so se izgubili", ki pa je še v pripravi. UVOD Ko sem pred časom od sodelavca dobil v branje knjigo "Veneti - naši davni predniki", sem že kar vnaprej odmahnil z roko rekoč: "Kakšni Veneti neki, mi smo potomci Slovanov!" in bržkone nisem bil edini, ki je tako odreagiral. Dokaz prenagljenosti takšne izjave pa se skriva v dejstvu, da mi do takrat o tem narodu v resnici ni bilo skoraj nič znanega; še celo vsebina knjige je bila precej drugačna, kot sem si jo predstavljal. Iz ponosa sem se vrgel v knjige, hoteč utrditi svoje lastno prepričanje, pa sem kmalu naletel na nepremostljivo oviro - logično razmišljanje. Postalo mi je jasno, da bom moral odstraniti marsikateri globoko vkoreninjen predsodek, če bom želel razširiti svoje obzorje. ZAKAJ VENETI V šolah nam morda le mimogrede omenijo, da so na našem področju nekoč prebivala ljudstva Ilirov, Keltov in Venetov. Ne povedo pa nam, da so bili slednji, tj. Veneti med drugim naseljeni tudi na območju francoske Bretanije, na obširnem prostoru severne Evrope v Paflagoniji ob Črnem morju (Mala Azija, današnja Turčija) in Iliriku (Balkan). Vendar pa uradni zgodovinarji Venetov ne povežejo v enotno ljudstvo, tako da bi oblike imen, pod katerimi jih zgodovinski viri navajajo po raznih predelih, izvajali iz njihovega skupnega imena. Na ta način tudi ne pride do izraza prvotno naselitveno območje tega ljudstva. Še več, ko prebiramo strokovno literaturo o predzgodovini Evrope, ne moremo mimo vtisa, da je etnonim Veneti zapostavljen. Omenjeni so Grki, Kelti, Etruščani, Rimljani, Iliri, celo Germani, Venete pa se kar spregleda. Nekateri znanstveniki pa gredo še dalje in trdijo, da so Veneti zgolj mitološka ljudstva, kar pomeni izmišljeni. Res? Odkod potem številna imena, izvedena iz njihovega imena, kot Vendi, Vindi, Eneti, Heneti itn., ki kažejo na njihovo naselitev po obširnih predelih Evrope? Kaj je torej vzrok, da jih uradna znanost ne omenja, in da kljub številnim dokazom o njihovem obstoju, še vedno ostajajo "skrivnostno" ljudstvo? Zapustili so nam celo pisavo in številne napise. Poglejmo najprej, kakšna je "skrivnost" njihove pismenosti.

    www.veneti.info/htm/odzivi.htm

    Veneti

    Veneti skozi čas

    Odzivi/Reactions/Reaktionen Posodobljeno/Updated: 27/11/06

    Odzivi vsebujejo komentarje, replike in izzive. Reactions contain commentaries, replications and challenges Kommentare, Repliken und Herausforderungen.

    6/11/06 Simon Marini

    Spoštovani g. Petrič,

    Odlično delo opravljate, sam sem pristaš venetologije od trenutka, ko sem prebral knjige na to temo. Posebej me zanima glede genetske potrditve venetske teorije, sicer sem prebral škuljevo študijo, vendar me pa zanima, kaj izsledki le-te pomenijo za teorijo. Moje razmišljanje je, da bi bilo dobro sistematsko narediti seznam vseh dokazov v prid teoriji in jih ovrednotiti, kaj torej pomenijo, poleg pa še navesti, kaj tak dokaz pomeni uradnim zgodovinarjem. V tem trenutku imam v mislih argument, s katerim uradna zgodovina dokazuje preselitev Slovanov, ki naj ne bi v ničemer govoril o kakšni selitvi (te navedbe se bežno spomnim). KAJ MENITE O TEM PREDLOGU? Osebno imam namreč pristop, da ne vztrajam nujno na tem, da bi nekoga prepričeval »to je tako« temveč, da podam argumente, informacije, vsak pa naj se sam odloči ali jih bo sprejel ali ne. Ljubiteljsko se namreč ukvarjam s študijem lobistike in majevtike. Sam v pogovoru rad rečem, da me teorija prepričuje, da nekaj v tem že je, ker, kako bi drugače obrazložili dejstvo, da se ti napisi stari več kot krščanstvo lahko preberejo in razumejo, če razumemo slovensko oz. staroslovensko. Drugače povedano; kako to, da je te napise mogoče prebrati, če nas takrat ni bilo tu? Zahvaljujem se Vam za vaš cenjen odgovor in Vam želim uspešno delo, SIMON MARINI, RADENCI

    Odgovor uredništva: Spoštovani g. Marini,

    veseli smo, da lahko z našo spletno strano pripomoremo k pozitivnim razmišljanjem v povezavi z zgodovino. Naj Vam najprej odgovorimo na vprašanje z genetskimi študijami. Zaenkrat je znanih kar nekaj takih študij, ki pa zaradi svoje kompleksonsti vrednotijo in popisujejo zelo različne parametre in zaradi tega niso nujno med sabo primerljive. Tako njihove rezultate težko vrednotimo. Obstaja pa še drug razlog, zakaj zaenkrat še ne moremo nuditi konkretnejših odgovorov, in sicer ta, da primanjkuje DNK vzorcev (okostij) iz željenih zgodovinskih obdobij. Podobno kot pri anketah, moramo tudi pri takšnih raziskavah imeti dovolj velik obseg raziskav, kar pa zaradi tehničnih težav še ni na zadovoljivo visoki ravni. Kar pa je vsem tem genetskim raziskavam skupno, je dejstvo, da je večinsko današnje prebivalstvo na evropskih tleh avtohtono in, da v zgodovinskem obdobju ni prišlo do večjih preseljevanj po padcu rimskega cesarstva. Vaše razmišljanje v zvezi s seznamom je pravšnje, saj prav to nameravamo narediti z naslednjo reorganizacijo spletne strani. Medtem pa bomo veseli kakršnegakoli objektivnega, konstruktivnega prispevka iz Vaše strani. Strinjamo se tudi z Vašim razmišljanjem o prepričevalnem pristopu. Hvala za lepe želje.

    S pozdravi, Robert Petrič 17/9/06 Dr. Lidija Globevnik

    Spoštovani g. Petrič,

    že dolgo verjamem v teorijo, da smo sedanji Slovenci potomci staroselskega naroda Evrope, Venetov. Brala sem prve knjige in prispevke g. Tomažiča, g.Šavlija in g. Bora. Skupaj z mami, ki je žal pokojna, sva dolga leta velikokrat razpravljali o tem. Ne le takojšen pomen imen krajev ali pojavov, ki jih preberem 'po slovensko' med svojimi potovanji po Evropi, tudi ne-zgodovinsko utemeljena zgodba o priseljenih Slovanih itn. me je takoj prepričala. S teorijo se sicer sama ne ukvajam, zabavam pa se, ko vidim, da mi je pomen mnogih italijanskih besed, če jih preberem 'po slovensko (dolenjsko!)', poznan ...

    Vam in vsem nam želim, da boste tudi na suhoparno znanstveni način dokazli teorijio o slovanskem poreklu Venetov. Srečno!

    dr. Lidija Globevnik

    22/6/2006 Pismo za časnik Večer Urška Rižnar Andrej Horvat

    Ob predavanju: VENETI, SKRIVNOSTEN NAROD

    Veneti KŠG – Klub študentov Gorišnica je v petek, 3.3.2006 v prostorih občinske stavbe v Gorišnici organiziral zgodovinsko predavanje z naslovom Veneti, skrivnosten narod. Predavanje je vodil prof. Robert Petrič, ki vodi projekt Veneti.info. Po predavanju je sledila zanimiva in dolga diskusija, predvsem na vprašanja zvedavih poslušalcev, kjer je na vprašanja gostov odgovarjal tudi dr. Anton Perdih, urednik projekta Korenine slovenskega naroda.

    Zvedeli smo, da projektna skupina Veneti.info preiskuje staroveško evropsko zgodovino. Ideja o skupni spletni strani, ki bi vsem generacijam približala zgodovinski narod Venete, se je skupini porodila, kot sami pravijo, ob javnem zapostavljanju nekaterih zgodovinskih spoznanj. Tako je spletna stran www.veneti.info zamišljena kot nekakšen slovenski venetološki center, ki skuša nuditi čim več informacij o izvoru ljudstev na našem področju in iskanju naše skupne preteklosti.

    Kdo so torej bili Veneti? Iz poročil zgodovinarjev in jezikoslovnih študij krajevnih imen, so bili Veneti predvsem preprosto avtohtono prebivalstvo, ki je nekoč poseljevalo večji del evropske celine. Zaradi svojega večinoma miroljubnega človeškega odnosa, so mnogokrat postali žrtve asimilacije raznih agresivnih plemenskih skupnosti, ki so razširjale nestrpnost in razvijale pojem nacionalizma v takšnem smislu, kot ga do tedaj v Evropi sploh še niso poznali. Iz tega so se v Evropi razvile mnoge umetne narodne plemenske skupnosti, katerih cilji so bili prevlada nad ostalimi manj organiziranimi ljudstvi. Vendarle se je pri procesu asimilacije ohranilo kar nekaj jezikovnih kot tudi kulturnih značilnosti, ki so nam Evropejcem še danes sorodne.

    Tako je g. Petrič na predavanju predstavil številne venetske napise, venetsko kulturno zapuščino, njihovo religijo in mitologijo in omembe starih krajevnih imen (toponimov), ki nam pričajo o obstoju Venetov. Zanimivo je bilo spoznanje, da lahko morda s pomočjo današnje slovenščine razumemo tudi 2000 let stara imena krajev in rek v današnji Sloveniji, severni Italiji, Avstriji, Bavarski in delu Madžarske in Hrvaške, četudi so jih zapisali Rimljani-po latinsko. Po eni izmed razlag ne izhaja ime Ptuj od rimskega poimenovanja Poetovio, saj so Rimljani povzeli ime od staroselcev-Venetov, ki so prehod ceste preko Drave, križanje poti, poimenovali Potovje, izraz, ki ga Slovenci razumemo. Tudi reka Drava, ki so jo Rimljani zapisali kot Dravus je bila po staroselcih verjetno imenovana kot Derava, ker je hitra in drvi v svojem toku. Opozoril je tudi, da ime Graz-Gradec izhaja iz slovenščine, saj je značilnost Gradca majhen grad-gradec z znamenito uro na hribčku, kar sicer sosedje priznavajo. Nazoren je tudi primer Jadranskega morja, ki so ga Rimljani imenovali Mare Adriatico, v bistvu Jadransko brez prve črke in z latinsko končnico-(J)Adriatico. Zlahka razumemo, kako se je in se še potuje po Jadranskem morju. Na koncu je navedel tudi mnoge zgodovinske omembe Venetov, vse od Homerjeve omembe Venetov v Iliadi (9. st. pr. n. št.), do pomembnega dela Davorina Trstenjaka: Raziskavanja na polji staroslovanske zgodovine (19. st.), kjer je pisal o starodavnih jadranskih Venetih, ki da so vindiško-slovanske družine, pa do Bor-Šavli-Tomažičeve študije: Veneti, naši davni predniki.

    Ali se morda sprašujete zakaj potem nikoli v šoli pri pouku zgodovine niste slišali za naše prednike Venete? Omenjeni so Grki, Kelti, Etruščani, Rimljani, Iliri, celo Germani, Venete pa se kar spregleda. Domnevamo, da je drugim, vojaško/upravno dominantnim narodom, ustrezal konstrukt, da so (Slo)Veneti narod hlapcev in dekel, česar žal sami v svoji pregovorni skromnosti nismo nikoli kategorično ovrgli, prej lahko rečemo, da smo temu pritrjevali. Če malo razmislimo, je asimilacija (germanizacija, italizacija, jugoslavizacija) potekala vedno in na več frontah, saj ne smemo prezreti, da do 19. stoletja v večini šol in cerkvah (rimokatoliških) ni bilo prostora za slovenščino, knjige v slovenščini pa so bile sprva bolj ali manj domena protestantov, ker le-ti niso imeli tujih gospodarjev (npr. salzburških nadškofov in dunajskih monarhov). Spremembe je prinesel šele Napoleon s svojimi Ilirskimi provincami, ki so dale veter v jadra narodne zavesti. Za poveljevanje v vojski pa sploh ni bilo prostora za slovenščino skoraj do konca 20. stoletja oz. do slovenske samostojnosti, kljub deklarirani enakopravnosti v Jugoslaviji, analogno ni bilo nikdar prostora za omembo kakega junaka naše krvi ne, zakaj le? So vas v šoli učili kdo je bil npr. knez Kocelj, kakšno je bilo njegovo ozemlje, ali pa vloga slovenskih grofov (predvsem celjskih) pri bitkah proti Turkom? Seveda je naivno pričakovati, da bi v Beogradu ali na Dunaju dovolili objavo v zgodovinskih učbenikih o hrabrih Slovencih, slavospeve so si rezervirali zase, četudi je npr. naša izkušnja iz Soške fronte ali pa iz l.1991 popolnoma drugačna. Nekaj bolje je bilo pri gasilcih, saj so si le-ti izborili poveljevanje v domačem jeziku šele ob koncu 19. stoletja, kmalu po tem, ko so se zgodili narodni Tabori, ki so pokazali moč in voljo slovenskega življa. Zato so še danes gasilci glavno gibalo dogajanja na podeželju, ker poosebljajo samostojnost, ki so si jo prvi izborili v okviru monarhije. Toliko o kredibilnosti ali bolje zmožnostih uradnega zgodovinopisja, za objektivno raziskovanje pod patronatom tujcev. Zato ne čudi, da se Venetologija razvija v Sloveniji zato, ker se venetski napisi najlažje razložijo s pomočjo slovenščine – saj razumemo pomen starodavnih, zapisanih besed, kot je primer Atestinskih tablic iz 6. st. pr. n. š. Pri tem nam je v pomoč tudi naša posebnost iz pradavnine – dvojina. Mnenja smo, da nam pri dosedanji razlagi o uradnem prihodu Slovencev v 6. stoletju iz Pripjatskih močvar nekaj manjka – ni zgodovisnkega spomina (pesmi, zgodbe o npr.lepih deklicah, krajih, junakih, itd). Vse to kaže, da je sled Venetov in s tem povezava s Slovenci na tem prostoru starejša od 6.stoletja. Kot je razvidno iz zgoraj napisanega, povzeto po predavanju in informacijah iz spletne strani www.veneti.info lahko rečemo, da so Veneti obstajali in da so bili kulturno dominaten narod z mnogimi imeni za svojo etnijo. V srednjeevropskem prostoru najdemo mnogo toponimov s koreni vindi, vendi, vandi, ki hranijo spomin nanje, še več jih je na starih zemljevidih (npr. Windischland, Windischmarkt, Vindobona). Projektna skupina veneti.info ugotavlja, da so mnogi zgodovinarji in kronisti Venete enačili s Slovani, največkrat s Slovenci. Kaj je torej vzrok, da jih uradna znanost ne omenja, in da kljub številnim dokazom o njihovem obstoju, še vedno ostajajo "skrivnostno" ljudstvo?

    Glede teh vprašanj si oblikujte lastno mnenje in odgovore, če ste vsaj malo »zvedavi« in vas zanima kdo so naši resnični predniki in od kod poganjajo korenine našega naroda. Urednik projekta veneti.info pa pravi, da se z zbiranjem informacij o Venetih, lahko pokaže, kako lahko nekateri znanstveniki zavajajo z zagovarjanjem že uveljavljenih teorij. Med drugim tudi pravi, da je razlog za take spodrsljaje v tolmačenju zgodovine med drugim tudi bojazen učenjakov, da bi svobodomiselnost ogrozila njihovo poklicno kariero. Na koncu predavanja in nagovora na spletni strani www.veneti.info nas avtor strani in predavatelj Petrič poziva z naslednjimi besedami: INTELEKTUALCI VSEH DEŽEL, RAZMIŠLJAJTE!

    Urška Rižnar Andrej Horvat

    10/3/2006 Štajerski tednik Simona Meznarič

    So bili Veneti naši predniki? S tem vprašanjem je predavatelj Robert Petrič začel predavanje o narodu Venetov, ki ga je minuli petek organiziral gorišniški Klub študentov v novi občinski dvorani. V dobro uro in pol trajajoči predstavitvi različnih zgodovinskih, zlasti pisnih virov je bilo slišati, videti in prebrati veliko bolj ali manj neposrednih dokazov o tem, da so bili Veneti najverjetneje res prvotni naseljenci na praktično celotnem območju Evrope, deloma Rusije in ostalih severnih baltiških držav. Živeli naj bi v obdobju staroveških Grkov, mejili na Etruščane in na jugu na Ilire, gotovo pa naj bi bili po najdenih zapisih v naših krajih naseljeni pred Kelti in Germani. Različice imen, ki so se pojavljale skozi zgodovino, so Venedi, Vendi, Vandi in Vandali – o njih naj bi se govorilo zlasti na današnjih tleh Madžarske. Za današnjo Slovenijo pa se je največkrat pojavljalo ime Venedi ali Vindišarji. Prva znana omemba naroda Venetov je odkrita v Homerjevi Iliadi, dobrih 900 let pred našim štetjem, nato pa se je pri različnih zgodovinarjih, pesnikih in mislecih pojavljalo še velikokrat; o njih je pisal tudi Julij Cesar in cesar Julijan. Kasneje, nekje od 13. stoletja našega štetja, so se začeli pojavljati prvi zapisi, ki so Venete oz. Venede enačili s Slovani, zapisi iz 16. stoletja govore o velikem narodu Wandalov, ki so poseljevali široko območje od Poljske do Dalmacije, Venete je nato omenjal tudi Adam Bohorič, v 18. stoletju pa se oblikuje tudi prva teza o tem, da so Slovani in Iliri nasledniki Venetov. Dokaze o izvoru ostalih narodov iz Venetov je nato Petrič iskal tudi v krajevnih poimenovanjih; tako se je recimo Bodensko jezero imenovalo Lacus Venetus, Bavarska Vindelicia, Saška pa Wendland, Dolomiti Venetske gore, Julijske Alpe Venetske alpe, območje današnje Slovenije pa je bilo na starih zemljevidi skoraj brez izjeme označeno kot Marca Vinedorum. Še danes pa o venetskem izvoru pričata imeni Dunaj (Wien) in Benetke (Venezia). V imenih slovenskih naselij je sicer manj direktnih povezav z Veneti, po besedah Petriča pa v območju Ljutomera še danes naselje z imenom Benetek, ki se je nekoč imenovalo Venetki. Sicer pa se je Petrič poigral tudi z razlago ostalih znanih krajevnih imen v neposredni okolici. Tako naj bi ime Ptuj, v preteklosti Poetovio, izhajalo iz imena Potavje, kar naj bi pomenilo razpotje ali križišče, enako naj bi veljalo tudi za italijansko mesto Padova. Pesniška dolina naj bi po Petričevi razlagi najverjetneje dobila ime zaradi obilja dobrega in kvalitetnega peska, Pohorje naj bi izhajalo iz pogorja, Korenjak in Gorenjski Vrh naj bi dobila ime zato, ker označujeta nekaj, kar je gori, na vrhu, na hribu, Gorišnica pa zaradi neposredne bližine goric povsod okrog nje, prav tako tudi Podgorci. Celo Triglav naj ne bi dobil imena po svoji obliki, ampak zato, ker so Wandali častili boga s tremi glavami, ki so ga imenovali Triglaw. Zanimiva je bila tudi predstavitev venetske abecede oziroma črk, ki so zelo podobne slovenskim, še danes pa si raziskovalci niso na čistem, kako prebirati venetske zapise; ali od leve proti desni ali obratno ali morda od zgoraj navzdol oz. obratno. No ja, kakorkoli že, razlaga nikakor ni bila nezanimiva in čeprav stoodstotne trditve, da so predniki Slovencev res Veneti, Petrič ni upal podati, pa je vendarle poskušal dokazati, da vsa zgodovinska dejstva govorijo tej tezi v prid.

    Simona Meznarič

    Dnevnik Večer: Petek, 3. Marec 2006 - Stran: PODRAVJE, SLOVENSKE GORICE, HALOZE Darja Lukman Žunec

    O Venetih, skrivnostnem narodu

    Gorišniški klub študentov vabi na zgodovinsko predavanje z naslovom Veneti, skrivnosten narod. Predavanje bo danes, v petek, ob 18. uri v novi občinski dvorani v Gorišnici.

    Predavatelj Robert Petrič in koreferent Anton Perdih bosta v predavanju med drugim povedala, kdo so Veneti, opisala njihova oblačila, plese, legende in navade ter pojasnila, kako smo z njimi povezani Slovenci. Govorila pa bosta tudi o Venetih v zgodovinskih zapisih in na starih zemljevidih ter o tem, zakaj nam Avstrijci pravijo Vindišarji in zakaj Slovenci razumemo več kot 2000 let stare napise iz naših krajev ter soseščine, o jezikovni povezavi s pradavnino, o izvoru zemljepisnih imen Drava, Ptuj, Pohorje, Trst, Gorišnica, Podgorci, Pesnica, Gradec, Dunaj, Benetke ipd. Odziv / Reaction / Reaktion: 25. 1. 2006 Andrej Horvat, Gorišnica

    Spoštovani g. Petrič!

    Hvala za zanimivo, lepo oblikovano in pregledno spletno stran, ki vsebuje kompleksno tematiko, katere privrženec sem tudi sam, odkar sem prebral vse knjige Bor-Tomažič-Šavli. Zdi se mi, da je velika verjetnost, da marsikaj v teh knjigah o nas in naših sosedih drži, še zlasti zato, ker mi vsako potovanje v soseščino služi za preverjanje razumevanja pomena krajevnih imen. Prvo debato o Venetih sem imel pred leti v gostilni, kjer se je izkazalo, da so bili nekateri naši kmetje-vinogradniki zelo dobro podkovani o Venetih, saj so mi pojasnili bistvo hipoteze. Tudi sicer sem se na gradu Borl, v okviru Idriarta (Miha Pogačnik) večkrat srečal z kulturo in zgodovino, ki so blizu z venetologijo ...

    ... lep pozdrav, Dr. Andrej Horvat http://www.silkem.si Replika / Replication / Replik: Odziv se nanaša na repliko "Sanjarjenje o avtohtonosti Slovencev" dr. Ladislava Placerja (Delo 19.1.2006/Znanost) nanašajočo se na članek Lucijana Vuge "Novi dokazi o svetolucijski kulturi?" (Delo 19.1.2006/Znanost). Več ...

    23. 1.2006 Robert Petrič, Ljubljana

    »Uradni znanosti« z Veneti ob rob

    V prilogi Znanost je 19. januarja 2006 izšla replika dr. Ladislava Placerja na članek Lucijana Vuge (Novi dokazi o svetolucijski kulturi?), kjer avtor s pomočjo izjave Franceta Bezlaja poskuša razvrednotiti raziskave avtohtonističnih študij, ki kažejo na možnost starodavne prisotnosti slovansko ali slovensko govorečih jezikovnih skupin na področju vzhodnih Alp. Znova smo priče favorizaciji t.im. uradne znanosti, ki jo žal velikokrat tvorijo zgolj slabo dokazana in arogantno izražena mnenja posameznih strokovnjakov. Navajanje Bezlajevega komentarja o venetskih raziskavah je neprimerno, saj ne vsebuje potrebnih argumentacij in se neposredno ne nanaša na njegove jezikoslovne raziskave. Sam tudi raziskovalcem Venetov ni odrekel citiranja svojih del, še manj pa da bi svoja citirana spoznanja zanikal. V tem pogledu so na drugi strani navajanja Bezlajevih ugotovitev v članku Lucijana Vuge popolnoma strokovno upravičena. Če kdo meni, da temu ni tako, naj prosim javnost seznani z nasprotnimi argumenti (tako kot se za znanost spodobi) in ne le z neupravičenimi diskvalifikacijami drugačemislečih.

    Vse skupaj spominja na že znane srednjeveške scenarije, sprožene iz strani rimskokatoliške inkvizicije oz. takratne »uradne znanosti«. Naj osvežim spomin: V začetku 17. st. je Galileo Galilei objavil svoje delo »Zvezdno sporočilo«^(1), v katerem je predstavil dokaz (Kopernikovo teorijo), da se Zemlja vrti okoli Sonca in ne nasprotno (da je Zemlja center vesolja), kot so do takrat menili^(2). Nazadnje je bil prisiljen svoje izjave preklicati, saj so ga njegovi tožilci spoznali za krivega »zaradi stališča in vere v napačni nauk, ki je v nasprotju s Svetim in Božjim pismom, namreč, da Sonce (...) ne potuje od vzhoda do zahoda ter da se Zemlja giblje in ni središče vesolja«. Da nebi postal mučenec je Galileo na kolenih, v spokorniških oblačilih resno izjavil: »Preklicujem, preklinjam in sovražim prej omenjene zmote in herezije in na splošno vse in vsako drugo zmoto, herezijo oziroma sekto, ki nasprotuje Sveti cerkvi.« Za nameček pa prav cerkveni argument, da je bila Kopernikova teorija »v nasprotju s Svetim pismom« sploh ne drži. V samem Svetem pismu se nasprotno pogosto pojavljajo stavki, ki znanost podpirajo. V Jobovi knjigi 26. poglavju, sedmi vrsti beremo: »On (...) Zemljo obeša na ničemer«. V Izaijevi knjigi, 40. poglavju, 22. vrsti piše: »On je, ki stoluje nad Zemlje okrožjem ...«. Tukaj prevedena beseda z »okrožje« je izvorno hebrejska beseda chug, ki dejansko označuje kroglo oz. oblo nebesno telo^(3). To pa sta bili za tisti čas dokaj drzni trditvi, saj so bili v davnini ljudje prepričani, da Zemljo nosijo štirje sloni, ki stojijo na velikanski morski želvi!* Od kod torej ideja o Zemlji, ki da je središče vesolja? Vse kaže, da gre za starodaven nauk, privzet od grškega filozofa Aristotela. Pa se znova vrnimo k sodobni znanosti. Prosim, naj ne bo nesporazuma; nikakor ne želim dokazati, da je bila Bezlajeva izjava neiskrena! Kot kaže se samo na videz ne sklada z vsemi njegovimi jezikovnimi spoznanji. Podobnost pa je vseeno več kot očitna in to ne le v tem primeru. Tudi marsikateri drugi strokovnjaki delujejo v interesu »uradne znanosti« medtem ko arogantno, brez primernih dokazov diskvalificirajo mnoge nove raziskave. Tako je pač bilo in vedno tudi bo. Veneti tako postajajo zmeraj bolj žive priče zmotljivosti znanstvenih raziskav. Medtem, ko čakamo na strokovno podporo tovrstnih raziskav, ostajata torej odprti dve bistveni vprašanji: Kam so Veneti (kljub pričevanju o njihovi razširjenosti po velikem delu Evrope) izginili ter kako in kdaj so Slovani preplavili več kot polovico Evrope. Očitno bo zemlja ostala center vesolja, vsaj dokler se ne bo revidiralo marsikatero stališče in redefiniralo nekatere termine kot sta npr. narod in jezikovna skupina. Za zaključek naj omenim, da različni strokovnjaki sicer imajo pravico do svobodnega izražanja, vendar vsa njihova mnenja tudi ne sodijo v prilogo Znanost. Če si hoče Delo ohraniti ugled, naj objavlja le prispevke, ki vsebujejo primerno argumentacijo. (Urednika časopisa Delo, prosim za razumevanje, saj je zadnji odstavek zgolj povzet po dr. Ladislavu Placerju.)

    ^(1) Siderius Nuncius ^(2) Kasneje je opravil tudi primerjalno študijo iste tematike v knjigi Dialogo sopra i due massimi sistemi del mondo, ki je tudi izzvala dokončno inkvizicijsko obsodbo. ^(3) B. Davidson: A Concordance of the Hebrew and Chaldee Scriptures _______

    *Ameriška enciklopedija o obliki zemlje piše takole: »Najstarejša znana predstava o obliki zemlje je, da je zemlja ravna in toga ploskev v središču vesolja (...) Predstavo o okrogli zemlji so bolj na splošno sprejeli šele v renesansi.« Več ... Odziv / Reaction / Reaktion:

    03.01.2006 Janez Voler, Ljubljana

    Spoštovani

    Čestitam, odlična stran - tudi sam sem nekaj časa sem razmišljal o podobni spletni predstavitvi omenjene tematike, danes pa sem opazil, da ste me na srečo prehiteli.

    Lep pozdrav in veliko uspeha Janez Voler Odziv / Reaction / Reaktion: 29.11.2005

    David M. Cvet Toronto, Canada

    Gospod Petrič,

    Firstly, congratulations on the website veneti.info. I think it's great that an alternative point of view be made visible in a medium such as the internet.

    Secondly, about the Veneti. I have begun studying Slovenian history, for about a year. The reason for my interest stems from my interest in heraldry. My research has resulted in the formation of a society, by the name of Societas Heraldica Slovenica (www.heraldica.si). I hope that the SHS will become a vector for people to develop and appreciate the history of Slovenia. Despite my residence in Canada, I am hoping that the SHS becomes a Slovenian Society, meaning I am soliciting resident Slovenians to participate in this project. A society in North America would be less relevant to the Slovenian people.

    Back to the Veneti. I have come across this theory as a result of my research. I must clarify, that I am not a professional historian. I do not possess nor have worked towards a degree in history and therefore, consider myself a non-professional historian or amateur historian. I have read material on this subject, and even have a number of popular books on the subject. I've had numerous email correspondence with a number of those authors. My main issue regarding their material, is the lack of substanstive evidence, sources and provenance. There is also the problem of interpretation of historical evidence in a manner that conforms to one's expected perception rather than an objective interpretation, devoid of preconceived notions. I have personally acquired some of the historical sources which have been referred to in those publications, and to be honest, I really don't see what they see, in particular, the notion of the black panther being the original arms for Carantania. Even the historical illustrations of the coats of arms of the Counts of Peilstein which have been referenced have a look of heraldic steers to me rather than a heraldic panther, but the author's illustrations used are modern renderings with an obvious slant towards a panther. This is one of a number of problems, in that the author's interpretation of historical data is skewed by the desire to find evidence to support the theories. I have yet to find any historical text from the medieval period that makes any references to "panther" in the heraldic coat of arms. Therefore, illustrations, seals, stonework is left up to one's interpretation, and ten different people will interpret this evidence 10 different ways.

    So, what I am trying to say, is that the academic community is not attempting to suppress any new information, or conceal that the Veneti even existed. It is only being careful with the presentation of new material, in particular from amateurs (those who do not have a doctorate degree in history) who present theories, which are supported with scanty evidence, Internet references and most often, without convenance. I can appreciate the academic community not pursuing this material because it could compromise their own status. This is normal and expected. I hope that when you present material on your website, that you will take this into account, and not simply splash all this wonderful Veneti stuff without detailed and accurate supporting evidence and convenance. If you do not, you will fall into the same group of "free thinkers" that the academic community has little regard for.

    One last point. There is a phenomenon that if something appears on the internet with a high degree of frequency, (this material is often completely devoid of evidence or fact), then it MUST BE TRUE!! This is a problem with the internet. It is the "wild west" of today's world, and just because something appears in many websites, it gives the impression that this information must be the truth. Be wary of this. Many people and organizations exploit this phenomenon to further their own agendas.

    I only wish that you are successful in your endeavour, and not fall prey to attraction of putting up new theories and "evidence" without proper and indesputable evidence and convenance and proper methodology behind the material.

    lep pozdrav, David M. Cvet www.heraldica.si

    Odgovor / Reply / Antwort: 28.11.2005

    Robert Petrič

    Mr. Cvet,

    let me briefly explain the situation from my point of view.

    1.) About heraldry and the black panther: I am not studying this branch of history, so I could not give a relevant comment on this specific study. I would only say (out of my personal experience) that until something is not evidently wrong (supported by obvious material facts and not only with commonly accepted interpretations) it should not be negated (other words: never say never ...). Now, since you obviously know about heraldry more than me, I will not argue. Anyway, there is one question I have for you: where did actually the Styrian panther come from? On the other hand heraldry is not at all a science that would have major influence on the basic history and linguistic research of the indigenous populations in Europe.

    2.) About the Veneti: In the beginning I was myself a doubter in this theory! And as I was digging deeper it was the very number of evidence and facts that made me to reconsider my conviction. Right now I will not write to you all the evidence I know, but believe me that they go well together with a logical scientific approach. Yes it is true; it is mostly (not all) amateurs who deal with this theory and they even make many mistakes in their studies, but the essence of the discovery stays firmly (by the way it is not new evidence). The academic community is unfortunately a very big and slow apparatus, which is of course not yet appropriate for accepting such challenges. At the moment it is not possible to work on their level because of their institutional privilege (money, titles, superiority ...)!

    3.) About my website: I will try to do my best by presenting the material as thruthworthy as possible. About methodology it is a little bit more difficult, I admit! But this is merely so, because the methodology was built to serve in the interest of science itself and not always in the interest of further research. You have to know that our group works voluntarily, so the only way to make the project alive (withouth financial backup) is to publish it on the web! I have no intentions to use this material in the way to exploit this internet phenomenon to further my own agendas. I simply don't have any need to do this. Since I am employed as a prof. for music I even have the advantage to be more objective in such matters.

    Finally thank you for your thoughtful comment. I will try to respect and consider every single word you wrote.

    Regards, Robert Petrič

    Vprašanje / Question / Frage: 8.11.2005 Borut Žalik, Maribor, Slovenija

    Zdravo, malce prebiram tvojo zanimivo stran. Imam pa vprašanje, ki se nanaša na spodnji stavek v poglavju Pričevanja starih krajevnih imen (topominov): ----------------------------- Slovensko pokrajino med rekama Muro in Rabo so imenovali Vendska krajina (Vendség), tamkašnji slovensko govoreči prebivalci pa so bili označeni z etnonimom Vandali ---------------------------- Tile Vandali mi nekako ne gredo v uho. Kot vem, so Madzari prekmurske Slovence pred prvo svetovno vojno, pa tudi med okupacijo med drugo svetovno vojno imenovali Vendi in seveda trdili, da niso Slovenci. Ker nisem zgodovinar, seveda ne trdim, da imam prav, vseeno pa predlagam, da se tile Vandali v Vendski krajini preverijo.

    Sicer pa je stran lepa in sem vesel, da obstaja.

    Lep pozdrav, Borut http://gemma.uni-mb.si/borut.zalik/

    Odgovor / Reply / Antwort: 8.11.2005 Robert Petrič

    Živio Borut, prav vesel sem takšnega razmišljanja! Ja imaš povsem prav: Madžari so do nedavnega imenovali Slovence onkraj Mure Vendi (ter s še morda kakšno različico tega etnonima). Če pa so enakovredno uporabljali tudi termin Vandali pa je težje ugotoviti. Res je namreč, da v latinskih virih zasledimo poimenovanje Vandal za prebivalce prav teh krajev, to pa še ni vse! V spodnjem odlomku Simone Sinic lahko vidimo, da so bili s strani "šopronskega farja" enačeni z "germanskimi" Vandali. Tukaj sicer avtorica ne dovoli povezave med slednjimi in Veneti (Vendi), vendar gre to bržkone pripisati vplivu uradne zgodovine, ne pa dejstvom, ki jih navajajo številni srednjeveški kronisti in zgodovinarji. Le-ti namreč označujejo termin "Vandal" kot starejšo izpeljanko sedanjega "Wend" (Adam Bremenski, Helmold, Wincenty Kadłubek, Marcin Bielski ...). Lahko torej priznam, da sem stavek napisal površno. Bolj pravilno bi se glasil takole:

    Slovensko pokrajino med rekama Muro in Rabo so imenovali Vendska krajina (Vendség), tamkašnji slovensko govoreči prebivalci pa so bili označeni z etnonimom Vendi (v nekaterih virih tudi z imenom Vandali). ---------------------------------------------------------------- Odlomek iz diplomske naloge Simone Sinic (http://sikms.ms.sik.si/sinic_dipl/Sinic_diplomska_SK_zgodovina.html): Toda kdo so bili slovanski prebivalci Kocljeve Panonije pred prihodom Madžarov? Madžari so prevzeli okrog tisoč besed slovanskega izvora, imamo zelo sorodno terminologijo za poljedelstvo ter cerkveno in civilno upravo. Mnenja o tem, ali je zveza Prekmurcev in ostalih panonskih Slovencev s prebivalci Kocljeve Panonije posredna ali neposredna, so do danes še vedno deljena.

    Prva pričevanja o Slovencih po nižinskih predelih stare rimske Panonije so povezana z dejavnostjo solunskih bratov, misijonarjev Cirila in Metoda. Kasneje, v fevdalni dobi, pa vneto iščejo prekmurske korenine in izkopavajo na dan številne dokaze starodavne civilizacije. Vsa ta pričevanja, ki so bila dolgo časa zagrnjena v temo in molk stoletij, spremljajo razne pomote. Jo'zef Torkos “prednjejši šopronski farar”, je v predgovoru Küzmičevega Nouvega zákona prednike Slovencev in Prekmurcev “odkril” med germanskimi Vandali. Zanimivo je, da je prva zavrnitev vandalske teorije prišla z madžarske strani, vendar se prvo sporočilo o Prekmurcih v madžarskem tisku leta 1780 začne s trditvijo, da v slovenski pokrajini Železne županije bivajo večidel “Bojneci”. Na splošno jih po latinsko imenujejo Vandali, čeprav s starodavnimi Vandali niso niti malo v sorodu. Sledile so nove, ostre zavrnitve in viharne polemike, ki so se najbolj razvnele v prvih dvajsetih letih 19. stoletja v ugledni budimpeštanski reviji Tudományos Gyűjtemény. V polemičnem boju sta se spopadla profesor teologije v Sombotelu Lajoš Bitnitz in prekmurski pisatelj Jožef Košič, ognjeviti zagovornik vandalskega izvora Prekmurcev. Košič je kasneje pod težo Bitnitzevih dokazov, da se Slovenci z obeh bregov Mure “brez težav pogovarjajo med seboj v svoji materinščini”, popustil in se v prihodnje opiral na ljudske nazive “Sloven” in slovenski. Jezikoslovci so izvirni greh za pomote odkrivali v sozvočju Vandalov z Veneti, Vindi in Vendi. -------------------------------------------------------------------------------------------- Aleksander Ružič : Kako so potegnili mejo v Prekmurju ? Slovenci med Muro in Rabo Slovensko narodnostno ozemlje na levem bregu reke Mure in v Porabju so označevali največ kot "vendsko" pokrajino. Tisti, pod močnejšim vplivom madžarizacije, so rekli "vogrski Slovenci" ali "Vendsloveni" ali celo "vogrski Vendi", torej Vandali ...

    E-mail: 5.11.2005 Simon Dolenec, Slovenija

    Odlična spletna stran.

    Samo priznanje Venetske teorije v Sloveniji bi preneslo veliko sprememb, za eno od teh se potegujem tudi sam, in sicer priznanje nove slovenske zastave, ki vsebuje simbole iz takratnih časov.

    Vse pohvale in le tako naprej! Simon Dolenec http://www.redzion.com/zsopss/

    E-mail:

    3.11.2005 Uroš Acman, Slovenija

    Pozdravljeni,

    zelo sem vesel, ko takole slučajno odkrivam dobre spletne strani ... Sploh nisem vedel, da obstajate! Krasno. Vse, karkoli najdem v povezavi z Veneti me zelo razveseli, saj sem prebral vse Tomažičeve knjige. Vašo stran pa sem dodal med priljubljene ...

    ... Želim vam veliko dobrega, Uroš Acman

    E-mail:

    3.11.2005 Uroš Acman, Slovenija

    Hello,

    I am extremely happy when I incidentally discover such good web sites ... I had no idea of your existence! Great. I like everything on the subject Veneti, especially since I read all Tomažič's books. I added your web site among favorites ...

    ... I wish you a lot of good things, Uroš Acman

    E-mail: 1. 10. 2005, Thomas Langer, Detmold, Nemčija

    Veneti

    Pozdravljeni gospod Petrič,

    najprej želim izraziti svojo povezanost z Vašim delom. Sam se ukvarjam z zgodovino Germanov, k čemur spada tudi izvor germanskih plemen in razširitev posameznih plemen na zgodovinskih področjih. Menim, da je na območjih, ki ste jih prikazali vsekakor možno prepoznati venetske jezikovne korenine. S tem se z Vami strinjam. Med ljudmi v Nemčiji obstaja mnenje, da so v "germanskem odporu", usmerjenem proti Rimljanom, v resnici sodelovale bojne enote, ki sploh niso bile germanske, pač pa kmečka vojska, ki je govorila nekakšen venetski jezik.

    Sam sem prepričanja, da vsa zgodnja plemena niso bila germanska, čeprav se jih kot takšna označuje. Kaj takšnega je tudi iz genetskega vidika nemogoče. S spoznanji o Venetih se lahko na logičen način razloži nepojasnjene staroveške arheološke najdbe na področju našega kontinenta.

    Veliko dobrega Vam v lepo Slovenijo pošiljam Thomas Langer www.tscheburaschka-ev.de

    E-mail:

    1. 10. 2005, Thomas Langer, Detmold, Germany

    Veneti Hello Mr. Petrič, firstly I would like to express my connectedness with Your work. I am myself occupied with the history of the Germanic peoples, the origin of Germanic tribes, and the expansion of particular tribes into historical areas. As far as I know, the Venetic linguistic roots are easily distinguishable on the territories demonstrated by You. Here I am in agreement with you. Among various German circles there are expressions of opinion that the very Germanic resistance against the Romans actually represented military forces of non-Germanic, peasants troops, who spoke a Venetic accent.

    My point of view has since long ago been that some of the tribes designated as Germanic were not Germanic at all. Otherwise this would be genetically impossible. With knowledge of the facts about the Veneti we can logically interpret unexplained ancient archeological finds from our continent.

    With best wishes into the beautiful Slovenia, Thomas Langer www.tscheburaschka-ev.de

    E-mail:

    1. 10. 2005, Thomas Langer, Detmold, Deutschland

    Veneti

    Hallo, Herr Petrič,

    Zuerst möchte ich Ihnen meine Verbundenheit mit Ihrer Sache ausdrücken. Ich selber beschäftige mich mit der Geschichte der Germanen. Dazu gehört auch die Herkunft der germanischen Stämme und die Ausbreitung der einzelnen Stämme in die geschichtlich gewordenen Gebiete. Meines Wissens nach kann man venetische Sprachwurzeln in den von Ihnen aufgezeigten Gebieten durchaus erkennen. Damit stimme ich mit Ihnen überein. In deutschen Kreisen gibt es Stimmen, die selbst den germanischen Abwehrkampf gegen die Römer so bewerten, daß die eigentlichen Kampfverbände gar keine Germanen waren - sondern eben Bauernkrieger, die einen venetischen Akzent sprachen.

    Ich bin selber schon sehr lange der Auffassung, daß nicht alle frühen Stämme, die Germanen genannt werden, auch welche waren. Das ist genetisch schon gar nicht möglich. Mit den Erkenntnissen über die Veneter lassen sich auch auf logische Art und Weise ungeklärte archäologische Funde aus der Frühzeit unseres Kontinentes erklären.

    Alles Gute ins schöne Slowenien Thomas Langer www.tscheburaschka-ev.de

    Spodbuda / Approval / Bestätigung:

    24. 8. 2005, Ivan Tomažič, Dunaj, Avstrija

    Veneti

    Spoštovani gospod Petrič! Z velikim veseljem sem prebral prepis Vaše spletne strani "Veneti, skrivnosten narod". Končno nekdo - sem si mislil - ki si upa in zna povedati vso resnico. Iskreno Vam čestitam za tako pomemben spis, ki začenja novo poglavje o raziskovanju slovenske stvarnosti, potem ko stari borci počasi odhajamo iz prizorišča. Zelo sem vesel, da prižgana iskra ne bo ugasnila, temveč se bo s časom spremenila v splošno svetlo priznanje. To bo v veliki meri tudi Vaša zasluga. Zato Vam čestitam in Vam želim velik uspeh tudi pri naslednjih objavah. Ker interneta nimam, mi bo gotovo kdo posredoval prepis. Vaš prvi članek je res odličen ...

    ... Z najboljšimi željami Vas prav lepo pozdravljam. Ivan Tomažič

    Veneti

    Approval: 24. 8. 2005, Ivan Tomažič, Vienna, Austria

    Veneti

    Dear Mr. Petrič! It was a big pleasure for me to read the transcription of your website article "Veneti, the mysterious nation". At last somebody who dares and knows how to tell the whole truth, I said to myself. I heartily congratulate you on such an important document, a writing that opens a new chapter for research work on the Slovenian existence, while we "old fighters" are slowly leaving the scene. I am very pleased to see that the stroked spark will not go out, but will with time progress into a bright general recognition. And this will happen greatly thanks to you. That is why I congratulate you and wish you a big success in future publications ... Your first article is really excellent ...

    ... With best wishes I send you kindest regards. Ivan Tomažič

    Veneti

    Bestätigung: 24. 8. 2005 Ivan Tomažič, Wien, Österreich

    Veneti

    Sehr geehrter Herr Petrič!

    It was a big pleasure for me to read the transcription of your website article "Veneti, the mysterious nation". At last somebody who dares and knows how to tell the whole truth, I said to myself. I heartily congratulate you on such an important document, a writing that opens a new chapter for research work on the Slovenian existence, while we "old fighters" are slowly leaving the scene. I am very pleased to see, that the stroked spark will not go out, but will with time progress into a bright general recognition. And this will happen greatly thanks to you. That is why I congratulate you and wish you a big success in future publications ... Your first article is really excellent ...

    ... With best wishes I send you kindest regards. Ivan Tomažič

    Veneti

    Vprašanje / Question / Frage:

    Robert Petrič:

    Mr Cavazza, I would kindly ask you, if you could critically answer to this question: is it possible that slavic speaking people lived in the ancient territory of Macedonia and northern Italy on the territory of the Veneti; and is it even possible, that Veneti were the very ancestors of a part of Slavs, since I find in up to 80 percent of ancient middle european territory, TOPONIMS (place names) logically DECIPHERED only with the help of SLAVIC languages? Odgovor / Reply / Antwort:

    12. 5. 2005 Franco Cavazza, Italija / Italy / Italien

    Veneti

    Ora, i dati di vari studiosi balcanisti -ho parlato di questo a viva voce anche con Alessandro Parenti e Pietro Dini, con i quali mi sono incontrato a Firenze in occasione della conferenza tenuta da Xaverio Ballester- confermano contatti stretti delle lingue balcaniche con il gruppo balto-slavo o, se non si crede a questa famiglia, con il gruppo baltico e con quello slavo, contatti ai quali crede anche Mario Alinei. Posso dunque rispondere a Robert che e senza dubbio possibile che antichi slavofoni fossero presenti in Macedonia e anche nell'Italia nord-orientale. Nel mio I volume delle "Lezioni di indoeuropeistica", di cui ora e uscita la seconda edizione, ho anche scritto, a pag. 299, dei nostri Veneti, lasciando intendere che non sono disgiungibili dai Venedi o Venethi, che costituivano una popolazione di sito germanico ma di stirpe slava, e non sono disgiungibili da altri popoli, omonimi o quasi, di altri phyla IE. Quindi e possibile che i Veneti fossero, se non i veri -e unici- antenati degli Slavi, almeno gli antenati di stirpi slavofone, dato che i nostri Veneti non vanno connessi strettamente con gli illirici come si e anche creduto. Le teorie di Petric, che appaiono confermate anche dalla toponomastica (e chiaro che vorrei vedere che cosa ha scritto), hanno appoggi sia in cio che ho gia pubblicato, sia nel libro che vorrei pubblicare entro quest'anno o, al piu tardi entro il prossimo anno.

    With best wishes, Franco Cavazza Besedila, Franco Cavazza Texts, Franco Cavazza Texte, Franco Cavazza

    Veneti

    Kaj je Venetska teorija

    Venetska teorija je pojem, ki je bil uporabljen za označitev preučevanja zgodovine evropskih staroveških prebivalcev, Venetov, v smislu njihove poselitvene kontinuitete vsaj od drugega tisočletja pr. n. št., pa vse do danes. Temelj Venetske teorije je teza, da so bili tako paflagonski, jadranski, kot tudi baltski in armoriški staroveški prebivalci, imenovani Eneti, Veneti, Venedi, Vendi, v resnici tudi predniki Slovanov. Med glavnimi dokazi za to naj bi bili tako pričanji zgodovinarja Jordanesa (6. st.) in kronista Fredegarja (7.st) kot tudi življenjepis sv. Kolumbana (l. 615).


    Zgodovina razvoja Venetske teorije

    V srednjem veku so se pogosteje pričeli pojavljati glasovi o tradicionalno slovanskem izvoru Nemcem sosednjih Vendov in s tem tudi teorije o Slovenskem izvoru avstrijskih Vindov, Vindišarjev. Po pričanju nemškega zgodovinarja Helmolda (12. stoletje), naj bi Slovani včasih bili poimenovani Vandali, zdaj pa Vendi. Kasneje (15. stoletje) se je podobnemu razmišljanju pridružil še nemški zgodovinar Albert Crantz, ki je postavil in tezo o slovanskem izvoru Vendov oz. Vandalov na širšem območju Evrope (od Poljske do Dalmacije). To mišljenje je pri nas prevzelo mnogo avtorjev, posebno od obdobja protestantizma naprej. Tako kronist Antol Vramec, kot tudi jezikoslovec Adam Bohorič in zgodovinar Janez Vajkard Valvasor (vsi 16. st.) so bili mnenja, da so Veneti, Vendi, Vindišarji in Slovenci en in isti narod.


    Venetska teorija in sodobna znanost

    Prvi, ki se je v znanstvenem merilu resneje ukvarjal z avtohtonostjo Slovanov, je bil češki slavist Pavel Josef Šafařík (1795-1861).# Pri nas je začel strokovneje raziskovati izvor Slovencev jezikoslovec Davorin Trstenjak (1817-1887). Njegovo razmišljanje je delno podprto tudi z nemškim zgodovinskim učbenikom Helmolts Weltgeschichte (konec 19. stoletja). Od strokovnjakov je izstopal tudi italijanski zgodovinar, antropolog in jezikoslovec Giuseppe Sergi (1841-1936), ki je med drugim razvil teorijo, da je latinščina nastala z zlitjem praslovanščine in jezika neindoevropskih staroselcev na tleh Italije. To se je pa tudi skladalo z jezikoslovnimi raziskavami Henrika Tume (1858-1935) ter venetologa Davorina Žunkoviča (1858-1940).
    Zatem, ko 2. svetovna vojna na tem področju prinese pretežno zatišje, se sredi 80-ih let dvajsetega stoletja pojavijo nekateri močnejši glasovi. Teolog Ivan Tomažič in ekonomist Jožko Šavli začneta v reviji Glas Korotana izdajati študije o Venetih kot prednikih Slovencev. Glavna tema dokazovanja teh avtorjev, da so Slovenci zahodni Slovani, potomci predrimskega ljudstva Venetov, sloni delno tudi na dognanjih nekakaterih drugih strokovnjakov (npr. Erich Röth, T Lehr-Spławińsky, Giacomo Devoto, Hans Krahe, idr.). Tomažiču in Šavliju se s svojim branjem in interpretiranjem venetskih in etruščanskih napisov, s pomočjo slovanskih jezikov - predvsem slovenščine - pridruži še slavist in akademik Matej Bor. Leta 1988 na Dunaju izide nemški izvirnik knjige »Veneti, naši davni predniki«, leto zatem sledi še slovenska izdaja. Po izidu omenjene knjige se zgane slovensko uradno zgodovinopisje, ki v reviji Arheo odločno zavrne navedbe v tej knjigi, z dognanji Mateja Bora se ne strinjajo tudi jezikoslovci.
    Z zavrnitvijo uradnih znanstvenih krogov, pa se teza o venetskem izvoru Slovencev ne konča. V slovenski javnosti se namreč polemika dveh videnj izvora Slovencev nadaljuje (nekaj časa predvsem v javnih občilih), pri čemer vsaka od omenjenih strani ostro zastopa svoje stališče. Po smrti Mateja Bora (1993) se taboru zastopnikov aktivneje, s svojimi deli, ki zastopajo teorijo paleolitske kontinuitete, pridružil mag. Lucijan Vuga (1939-2006), ki s svojimi deli v raziskave vnese zelo znanstven pristop. Hkrati prične delovati tudi skupina strokovnjakov, ki pod okriljem projekta »Teorije paleolitske kontinuitete« podpira idejo o avtohtonosti večine srednjeevropskih jezikovnih skupin.

    # Ottova encyklopedie obených vědomostí na CD-ROM - díl XXIV (geslo Šafařik, Pavel Josef):

     
    "Starožitnosti" so dosegle glavni cilj, namreč dokazati starobitnost Slovanov v Evropi davno pred kristusovim rojstvom, v celem obširnem območju od Baltskega do Jadranskega in Črnega morja, od Visle do Dona, zraven tega pa dokazati enakovrednost slednjih z Germani, Galci, Itali in Grki.

     

    Literatura
    * Bobbiensis Jonnae. Vitae s. Columbani.
    * Bohorič, Adam. Zimske urice/Arcticae horulae, Vitenberg, 1584.
    * Bor, Matej, Jožko Šavli in Ivan Tomažič. ''Veneti : naši davni predniki''. Ljubljana, Wien, Maribor, 1989. COBISS|ID=8083456.
    * Crantzius, Albertus. Vandalia, lat. Hamburg 1519.
    * Fredegar Scholasticus, Historia Francorum, I, 48.
    * Helmoldi presbyteri Bozoviensis. Chronica Sclavorum et Venedorum, 1171, str. 2, 14.
    * Helmolt, H F. Weltgeschichte, vierter Band, Bibliographisches Institut, Leipzig und Wien 1900 (english: London 1902, ruskij: Petrograd).
    * Iordanes. De origine actibusce Getarum (Getica), Roma 1986, str 43 (XXIII poglavje); S. Rutar, Kako važnost ima "Jordanis" za slovensko zgodovinopisje, Letopis Matice slovenske, Ljubljana 1880, str. 86.
    * Sergi, Giuseppe. Le prime e le piu antiche civilta, Torino 1926.
    * Steinacher, Roland. "Wenden, Slawen, Vandalen: Eine frühmittelalterliche pseudologische Gleichsetzung und ihr Nachleben bis ins 18. Jahrhundert". V Walther Pohl, ur., ''Auf der Suche nach den Ursprüngen : Von der Bedeutung des frühen Mittelalters''. Forschungen zur Geschichte des Mittelalters, 8. Wien, 2004, 329-353.
    * Štih, Peter. "Avtohtonistične in podobne teorije pri Slovencih in na Slovenskem". V ''Karantanien – Ostarrichi: 1001 Mythos''. Ur. Andreas Moritsch. Klagenfurt/Celovec, Ljubljana/Wien, 1997. 47-49.
    * Pavel Josef Šafařík. Slovanské starožitnosti, Praga 1837 + 1865
    * Šavli, Jožko. ''Veneti - naši davni predniki?'' Dunaj/Wien, 1985.
    * Tomažič, Ivan. "Z Veneti v novi čas", Editiones Veneti, Ljubljana 1990.
    * Tomažič, Ivan. "V nova slovenska obzorja z Veneti v Evropi 2000", Editiones Veneti, Ljubljana 2000, ISBN 961-90840-6-3.
    * Tomažič, Ivan. "Slovenske korenine", Samozaložba, Ljubljana 2003, ISBN 961-90840-8-X.
    * Trstenjak, Davorin. Raziskavanja na polji staroslovanske zgodovine, Letopis matice slovenske, Ljubljana.
    * Tulajev, Pavel. Veneti: predniki Slovanov, ISBN 86-7540-037-3
    * Tuma, Henrik. Imenoslovje Julijskih Alp (ponatis izdaje iz leta 1929), Ljubljana 2000, Založba Tuma, ISBN 961-6245-55-4, ISBN 961-6245-56-2.
    * Valvasor, Janez Vajkard. Slava Vojvodine Kranjske / Die Ehre des Herzogthums Crain, Nürnberg 1689.
    * Vramec, Antol. Kronika, Ljubljana 1578.
    * Vuga, Lucijan. Veneti v Troji, revija SRP, Ljubljana 2006, ISBN 961-6109-38-3

      Veneti
    Teorija paleolitske kontinuitete (TPK/PCT)


    Tezo o avtohtonosti srednjeevropskih jezikovnih skupin, konec 80-ih prevzame tudi emeritus univerze v Utrechtu, profesor Mario Alinei, ustanovitelj in direktor revije “Semantični zvezki”, predsednik projekta “Atlas Linguarum Europae” pod pokroviteljstvom UNESCA, predsednik “Societé Internationale de Geolinguistique et de Dialectologie” in pisec številnih strokovnih del.
    Profesor Mario Alinei kot utemeljitelj t. im. Teorije paleolitske kontinuitete (TPK) zagovarja tezo, da se selitev narodov v Evropi ni mogla zgoditi tako pozno (v 6. st.), pač pa naj bi bili jezikovno narodnostnim fenomenom v Evropi priče delno že od paleolitika. V svojem delu ''Origini delle lingue d'Europa'' se še posebej ukvarja s Slovani, za katere meni, da od davnine žive na območju jugovzhodne Evrope, in še več, da so se celo z območja jugovzhodne Evrope širili proti severu in severovzhodu. Na spletni strani TPK (http://www.continuitas.com/intro.html), Alinei, pod podnaslovom "The main lines of the PCT historical reconstruction" (Glavne smernice zgodovinske rekonstrukcije TPK), zapiše tole: "The totally absurd thesis of the so called ‘late arrival’ of the Slavs in Europe must be replaced by the scenario of Slavic continuity from Paleolithic, and the demographic growth and geographic expansion of the Slavs can be explained, much more realistically, by the extraordinary success, continuity and stability of the Neolithic cultures of South-Eastern Europe (the only ones in Europe that caused the formation of tells)" . Alinei Interdisciplinary and linguistic evidence for Palaeolithic continuity of Indo-European, Uralic and Altaic populations in Eurasia, with an excursus on Slavic ethnogenesis, in Proceedings of Kobarid conference (2003).

    Alineijeve trditve so bile v mednarodni strokovni javnosti deležne številnih zavračanj, a tudi odobravanj. Njegovi skupini se je pridružilo še nekaj drugih strokovnjakov, in sicer zgodovinarji Marcel Otte in Alexander Häusler in Paolo Galloni, jezikoslovci Franco Cavazza, Xaverio Ballester, Francesco Benozzo, Franco Cavazza, Michel Contini, Gabriele Costa, Jean Le Du, antropolog Henry Harpending, idr.
    Zagovorniki TPK, se zgledujejo se po predhodnih strokovnjakih, kot so Herbert Kuhn, Ernst Meyer, Thomas Bürrow, P. Bosch-Gimpera, Vladimir I. Georgiev, Marcello Durante, Cicerone Poghirc, Homer L. Thomas ...

    Literatura
    * Alinei, Mario. Quaderni di semantica, Language, History and Cultural Anthropology
    An International Journal of Theoretical and Applied Semantics
    General Editor: Mario Alinei
    * Alinei, Mario. ''Origini delle lingue d'Europa'' Vol. I, II: La teoria della continuitá Bologna, il Mulino, 1996, 2000, ISBN 88-15-05513-4.
    * Ballester, Xaverio. Las Primeras Palabras de la Humanidad. Del Origen del Habla al Origen de las Lenguas, Ediciones Tilde, Valencia 2002, ISBN 9-788495-314208
    * Cavazza, Franco. ''Lezioni di Indoeuropeistica'' con particolare riguardo alle lingue classiche (sanscrito, greco, latino, gotico), I, II, Edizioni ETS, Pisa 2001, 2003/2004; ISBN 88-467-0254-9, ISBN: 88-467-0746-X.
    * Cavazza, Franco. ''Questioni di ortoepia e di ortografia latina'': un caso di neutralizzazione fonematica del latino, Edizioni ETS, Pisa 1999, ISBN 88-467-0220-4.
    * Tomažič, Ivan. "V nova slovenska obzorja z Veneti v Evropi 2000", Editiones Veneti, Ljubljana 2000, ISBN 961-90840-6-3.
    * Vuga, Lucijan. Jantarska pot (The amber road), Založništvo Humar, Bilje 2000.
    * Vuga, Lucijan. Davnina govori, Jutro, Ljubljana 2003, ISBN 961-6433-25-3.
    * Vuga, Lucijan. Megalitski jeziki, Jutro, Ljubljana 2004, ISBN 961-6433-37-7.


  • Iz: http://www.park-on.net/?p=51

    Resnična zgodovina Slovenije (Narod z najdaljšo zgodovino v srednjeevropskem prostoru II.) » Mnenja » Zgodbe, sobota, 18. november 2006, 0:19 » natisni Print This Post/Page Uradno inačico slovenske zgodovine so nam tako močno vcepili v glavo, da povprečen Slovenec niti ne podvomi v to, da se slovenska zgodovina ne bi začela šele v 6. stoletju, ko naj bi se priselili izza Krpatov. Ker pa so zgodovinarji, arheologi in slavisti v svojih študijah odkrivali vse več nesmislov, jih predstavili in podprli z vrsto različnih dokazov, lahko danes upravičeno postavimo uradno slovensko zgodovino pod velik vprašaj. Pojavila se je Venetska teorija, katere temelj je predpostavka, da so bili Veneti predniki Slovanov. Teorija je požela tako odobravanja kot tudi ostre kritike. Začetki novodobnega slovenskega prebujanja Začne se leta 1982 v reviji Glas Korotana, ko teolog in mecen Ivan Tomažič začne razmišljati o naših prednikih Venetih in o avtohtonosti Slovencev na našem sedanjem in nekdanjem zgodovinskem ozemlju. Tri leta pozneje dr. Jožko Šavli v isti reviji objavi članek z naslovom Veneti, naši davni predniki?, ki zbudi veliko zanimanje slovenske javnosti in ostro polemiko. V razpravo se vključi tudi akademik Matej Bor, ki pride do enakih zaključkov kot Šavli, le po drugi poti. Dokazovanje slovenske avtohtonosti je bilo tako zaokroženo. Zgodovina, arheologija, toponomastika in jezikoslovje namreč jasno pričajo o tem, da so Slovenci živeli na alpskem in jadranskem področju že davno pred dobo preseljevanja narodov. Istega leta je bila tematika predstavljena v Književnih listih Dela. Dokazi, da Slovani večjega dela Evrope niso poselili šele v 6. stol. temveč so povsem avtohtoni prebivalci, ki so bili v času kulture žarnih grobišč tudi prvi nosilci kulture v Srednji Evropi, in da so najzgovornejše priče nekdanjih Venetov prav Slovenci in Lužiški Srbi, so marsikomu vzeli sapo. Leta 1988 na Dunaju izide nemški izvirnik knjige Veneti, naši davni predniki, v katerem so svoje znanje združili omenjeni domoljubi. Leto kasneje izide še v slovenščini. Uradni znanstveni krogi so ostro nasprotovali tezi o venetskem izvoru Slovencev, na drugi strani pa so utemeljitelji trdno stali za svojimi prepričanji. Venetska teorija pa ni nova V znanstvenem merilu se je z avtohtonostjo Slovanov prvi ukvarjal češki slavist P. J. Šafařík v prvi polovici 19. stol. Med drugim je ugotovil tudi to, da smo Slovenci avtohtono ljudstvo. Pri nas je začel strokovneje iskati izvor Slovencev duhovnik Davorin Trstenjak (1848-1921). Nato II. sv. vojna prinese zatišje, ki ga razbije že omenjeni Tomažič. Misel, da so Slovenci potomci Venetov, pa je bila živa že stoletja prej. Učeni reformator Adam Bohorič (16. stol.) je pisal, da vse kaže na to, da so Slovenci in Veneti isto ljudstvo in tako istega porekla. Janez Vajkard Valvasor in kar nekaj njegovih sodobnikov je bilo mnenja, da so Veneti, Vendi, Vindišarji in Slovenci en in isti narod. Valentin Vodnik je leta 1811 zapisal: »Od nekdaj stanuje tukaj moj rod, če ve kdo za dru`zga, pove naj od kod`.« S tem je jasno izrazil svoje prepričanje, da Slovenci nismo priseljenci v svoji domovini, tako kot so to povsem dokazano Italijani, Nemci (Avstrijci), Madžari in Hrvati. Grški geograf Strabon, ki je umrl leta 25 n. št., je zapisal, da je Trst (Tergeste) karnijska vas. Beseda Tergeste izvira iz debla terg ali trg, ki ni niti latinsko niti nemško in tudi ne grško, temveč povsem jasno slovensko. Iz nekega poročila dr. Ernsta Stieglerja izpred I. sv. vojne je razvidno, da so se imeli slovenski priseljenci iz Madžarske za Vende, ki je eno izmed imen za Venete. Tudi sam je bil prepričan, da so Slovenci enako kot Lužiški Srbi potomci Venetov. Dr. Janko Grampovčan pa si ni znal razložiti množico enakih besed v slovenščini in baltskih jezikih. Podobne dvome o slovenskem poreklu je imelo še kar nekaj uglednih osebnosti. Kritike venetske teorije Da je v javnosti prišlo do ostre izmenjave nasprotujočih si mnenj, je povsem razumljivo, saj so ti kritiki vse življenje zastopali drugačen izvor Slovencev. V zimi življenja si zagotovo ne bodo pljuvali v lastno skledo, četudi bi kdo morda sprejel venetsko teorijo. Eden izmed najglasnejših kritikov venetskega izvora Slovencev je bil dr. Božo Grafenauer, ki je označil vsako zvezo med Slovenci in Veneti kot venetsko ideološko mitologijo. Pravi, da želijo avtorji postaviti Slovence za prevladujoči narod okoli 1200 pr. n. št. v vsej Franciji, Nemčiji, Alpah in drugod po Evropi. Tomažič mu tako odgovarja na kritiko: »Ne, česa takega v naši knjigi ni. Kje pa so nekdaj živeli naši davni predniki Veneti, je v zgodovini dobro znano. Prav tako ne bo nihče trdil, da so Irci od 5. do 1.stol. pr.Kr. vladali v Franciji, Nemčiji, Alpah in deloma tudi v Italiji ter Španiji. To so bili Kelti, davni predniki Ircev, na katere so slednji še danes ponosni. Zakaj bi ne smeli biti tudi Slovenci ponosni na svoje prednike Venete?« In ko se prebijamo skozi takšne in drugačne očitke in odzive na njih, kateri so utemeljeni s skoraj neizpodbitnimi argumenti, lahko resnično vidimo, kako zrela je venetska teorija, kako se ima s čim postaviti po robu načelnemu zavračanju kritikov. Eden izmed Grafenauerjevih komentarjev je bil tudi ta, da podajajo avtorji katastrofalno podobo slovenskega naroda, če je po 3000 letih od nekdanjega razsežnega venetskega področja ostalo le borih 24.000 km2. »Kaj pa je ostalo od Keltov ali Gotov, kaj od Langobardov?«, pravi Tomažič in dodaja: »Veseli smo, da se je slovenski jezik ohranil v svoji izvirnosti vsaj v majhnem delu Evrope. Etruščani in mnogi drugi niti tega niso doživeli.[…]Koliko je narodov, ki imajo tako stare spomenike pisanega jezika, kakor so venetski? Koliko je še živečih narodov, ki so tvorno sooblikovali staroveško zgodovino in kulturno podobo Srednje Evrope? Na to smo Slovenci res lahko ponosni!« Kdo sploh so Veneti? Veneti so živeli v prvem tisočletju pr. n. št. in še danes nas na njih spominjajo krajevna imena po raznih delih Evrope. Bili so najstarejše ljudstvo v Srednji Evropi, prvi narod, čigar nasledstvo še danes tvori večinsko podlago vseh narodov v Srednji Evropi od Baltika do Jadrana. Danes prevladuje spoznanje, da so bili Veneti ali Vendi nosilci lužiške kulture in tudi poznejše kulture žarnih grobišč, ki se je razmahnila na široko območje Evrope in Sredozemlja. Žarnodobno preseljevanje, ki so ga s svojimi pohodi sprožili Veneti v 13. stol. pr. n. št., je bilo največja verska revolucija v predzgodovini. Matično ozemlje Venetov je bila Srednja Evropa, njihovi pohodi pa so segali vse do Holandije in Britanije ter prek Francije do Španije. Dosegli so tudi Apenin in Skandinavijo. O tem, kje so bili Veneti, so mnenja bolj ali manj nedeljena. Drugače pa je pri vprašanju, kdo so dejansko bili. V zgodovinskih virih srednjega veka se naziv Veneti uporablja samo za Z Slovane, vključno s Slovenci, in iz virov je moč opaziti razlikovanje med venetsko skupino Z Slovanov in skupino J Slovanov (Hrvati, Srbi, Bolgari, Makedonci), ki so v 6. stol. naselili Balkan. Med Slovenci v Alpah in J Slovani je že od nekdaj jasna ločnica tako v jeziku, zgodovini in kulturi, kot tudi v družbeni ureditvi (pri Slovencih že od nekdaj vas, ki ne pomeni samo naselja, temveč pravo ozemeljsko skupnost, pri Z in V Slovanih selo). Vendar pa misel, da bi bili antični Veneti Slovani, nikakor ni bila po godu Nemcem, saj bi to pomenilo, da so bili Slovani že zdavnaj pred Germani v srednji in zahodni Evropi. Kakšna je bila usoda Venetov v času rimskega imperija? Naj citiram Šavlija: »Veneti v S Italiji so bili romanizirani, Veneti v V Alpah, zlasti v bolj odmaknjenih predelih, pa so preživeli razpad rimskega imperija. Njihovi potomci smo Slovenci. Razlika je samo v tem, da se je pri zahodnih ohranilo več venetskih vplivov – tudi v jeziku – v vzhodnih pa manj. Iz enih in drugih je ob naseljevanju novih slovanskih rodov z vzhodnega območja Evrope nastalo novo ljudstvo, Slovenci, ki jim ravno ta mešanica prvin, daje njihov svojevrstni pečat. Njihovo etnogenetično identiteto.« Verjetno že nestrpno in zvedavo pričakujete ostale še konkretnejših dokaze, ki pričajo o venetskem izvoru Slovencev. Kot pa lahko s kotičkom očesa opazite, nam zmanjkuje prostora, vendar naj pomirim strasti, namreč za kaj tako spektakularnega nikakor ne boste prikrajšani. Več v prihodnji številki revije Park, do takrat pa …Osti Jarej! Sorodne objave Delo: Romi z JV Slovenije hočejo svojo zvezoŠkofija dobila monografijoV Jakcu tokrat fotografija


  • Ali imamo Slovenci Venetske korenine?

     

    Izvor izrazov Winden, Wenden, Windische, wendisch, windisch izhaja iz germanskega izraza za staroevropske prebivalce Evrope, Venete. Nekateri zatrjujejo, da so Germani izraz prenesli na zahodne Slovane, potem ko so se slednji doselili na ta ozemlja. Najbolj nenavadno je to, da selitev na območja med Baltikom in Jadranom (razen delno za južni  in osrednji Balkan) v zgodovini ni nikjer omenjena in da kronisti in pisci o tem nič ne vedo vse do začetka 19. stol., ko se pojavi nemški nacionalizem. Ta Germane predstavlja kot raso nosilcev kulture in napredka ter jim v zgodovini pripisuje poselitev celotne srednje Evrope do meja Belorusije, medtem ko naj bi bile  zahodne meje Germanov pred 1600 leti tam, kjer se še danes in kjer se začne francoski jezik. Zelo drzne trditve za znanstven pristop k preučevanju zgodovine in lingvistike.

     

     
       

    Karta Sklavonije (Slovenije) ali dežele Wendov, Bosne in Hrvaške iz leta 1549. Avtor A. Hirschvogel.

     

     

     

    Ko se Nemcem pomrači um...

     

    Pred nemškim nacionalnim zgodovinopisjem 19. stol. so Germani z izrazi Winden, Wenden označevali staroselsko prebivalstvo! Po nemškem nacionalnem zgodovinopisju pa menda zahodno Slovansko prebivalstvo, ki so mu brez znanstvene podlage določili, da se je moralo tja priseliti, če ga prej ni bilo. In seveda tudi pove od kod je bilo to prebivalstvo priseljeno (pripjatska močvirja) in kdaj. Vse brez kakršnekoli resne znanstvene podlage, saj noben zgodovinski vir  tega ne potrjuje. Če Germani Slovane imenujejo Wendi, potem so morali to ime enkrat v preteklosti prenesti nanje sodijo, kar je spet zelo nenavadno in nova znanstvena ugotovitev, saj se dejansko v zgodovinski praksi na novo doseljena ljudstva niso prenašala imena starega poraženega, pregnanega ali asimiliranega ljudstva, obratno pač. O tem, da je ta trditev neumnost je še mnogo drugih dokazov in dejstev, vendar bomo na tej strani ostali pri začrtani temi.      

    Starost Slovenščine

      Preden se spustimo v nadaljnje pojasnjevanje, je potrebno pogledati v dalno preteklost, ko je nastal izraz Slovenec, Slovenci. Ta beseda je vsekakor nastala mnogo prej kot v 6. stol., ko nekateri hlapčevski zgodovinarji, ki le prepisujejo tuje zablode, vidijo prihod Slovencev v vzhodne Alpe!

    Izvor besede Sloven, Sloveni oz. Slovenec Slovenci, sega več tisočletij daleč, a glede na izredno bogastvo jezika bolj verjetno nekaj desettisočletij v preteklost. Danes imajo le redki jeziki dvojino: Dvojina in druge zapletene slovnične oblike kažejo, da se je tisti jezik, ki jo premore, oblikoval zelo dolgo časa. Neverjetne so razlage tistih redkih "strokovnjakov" zadnjih dveh stoletij, ki ugotavljajo, da dvojina kaže na to, da je jezik mlad in nerazvit. Take trditve so nevredne papirja na katerem so zapisane, saj so v temeljnem nasprotju z osnovnimi naravnimi zakonitostmi. Če bi bilo to res, bi se otrok najprej naučil izgovarjati zapletene stavčne oblike, kasneje z leti pa bi prešel na lažje in bolj enostavne?! Tujci, ki so se učili našega jezika vedo, da je Slovenščina vse prej kot enostavna in lahka za učenje.

    Zanimiva je primerjava Slovenščine z drugimi velikimi, imperialnimi jeziki, kot so Angleščina, Francoščina, ... Če uporabimo naprimer angleška slovnična pravila, a se izražamo s slovenskimi besedami, nam Slovencem taka slovenščina zveni zelo ubogo, omejeno, da ne rečem kar naravnost primitivno.

    Na starost Slovenščine kaže tudi velika podobnost Sanskrta s Slovenščino. Še kako desetletje nazaj so izvor sanskrtskega jezika (star indijski jezik) iskali v Litvanščini. Toda ko so nekateri domoljubni Slovenci (Jožef Škulj, Kanada) opozorili, da je Slovenščina mnogo bolj sorodna Sanskrtu kot Litvanščina, so bili osupli, saj Slovenščine, kot primerjalnega jezika sploh nihče ni preučeval. Sanskrt se je skozi stoletja dokaj spreminjal, verjetno zaradi tega, ker se je s časoma pomešal s staroselskimi besedami indijskega podkontinenta. Zanimivo pa je, da starejši ko je Sanskrt, večja je njegova sorodnost s Slovenščino. Novejše študije ugotavljajo, da se je Sanskrt, od takrat glavnega Evropskega jezika, Slovenščine, ločil pred najmanj 8.000 leti. Genske študije pa so pokazale še, da se genska slika v srednji Evropi, v zadnjih 20.000 letih, praktično ni spremenila, saj je v vsem tem dolgem času novih genov le 7 %.

    Bolj ko se raziskuje izvor Slovenščine in njeno relacijo do drugih jezikov, bolj rezultati kažejo, da je Slovenščina najstarejši jezik Evrope, ki so ga nekdaj govorili v veliki večini Evrope. Kot kaže je neznan jezik, ki so ga pred 200 leti označili za indo-evropski jezik, ali celo nesramno za indo-germanski jezik, prav Slovenščina.

    Seveda pa se moramo zavedati, da današnja Slovenščina ni povsem enaka slovenščini izpred nekaj tisoč let, saj je bila ravno tako podvržena spremembam, kot drugi jeziki, a ta sprememba je bila neprimerno manjša. Še najbolj močno se je Slovenščina spremenila v zadnjih 200 letih. Začelo se je z Ilirizmom oz. balkanizacijo (lj in nj) ter mladoslovenci. Posilstvo nad Slovenščino pa so nadaljevali prav tisti, ki naj bi skrbeli za slovenski jezik, to pa so naši slavisti. Tisoče starodavnih slovenskih besed so označili kot germanizme ali manjvredne besede (štiglic, varžet, tišlar, ...) in jih največkrat nadomeščali z balkanskimi.

    Kljub zavednemu ali nezavednemu uničevanju Slovenščine, naš jezik od vseh evropskih jezikov, še vedno kaže najbolj pristno sorodnost s prastarim jezikom Evrope, ki se je zelo verjetno imenovala Slovenščina, kot splošen pojem za ljudi istega jezika.      

    Izvor imena Slovenci (Vendi)

      Takrat beseda Slovenec ni pomenila pripadnika našega naroda kot ga razumevamo dandanes, pač pa tistega, ki govori jezik ali dialekt jezika, katerega razumemo tudi sami. Torej Slovenec je bil tisti, ki govori isti jezik, iste besede (slove, slova). Od tod izvor imena (Slove)nec. Na enaki pomenski osnovi je bil nem tisti čigar jezik je bil nerazumljiv. Od tod izraz Nemec. Jezik tistega torej katerega slove ne razumemo. Veneti oz. Vendi je bil izraz, ki so ga drugi (Grki, Latini, Germani) uporabljali za sloVendce, nikoli pa oni sami zase, saj so si rekli Slovenci.Vendi ali Veneti pa je le okrajšava od sloVendci, brez predpone slo. Zakaj tudi Lahom Slovenci niso rekli Nemci? Obstaja tehten razlog, ki pa ga tu ne bomo obravnavali.

    Obstaja mnenje, da ime Slovenci izhaja iz besede slaven, sloveti, slaviti (praznovati) itn. Toda če bi to držalo, bi bili Slovenci vsi tisti ljudje, ki bi praznovali ali bi bili znani po slavnih dejanjih. Tu pa je zelo težko postaviti jasno mejo, saj bi v tem primeru lahko šteli, da so bili Slovenci vsi tisti, ki so praznovali, to pa so bili praktično vsi ljudje v takrat znanem svetu. Problematično pa v tem primeru postane še razmerje do besede nemec, ki jasno kaže na nekoga katerega slovo (govorico) ne razumeš, medtem ko so Slovani tisti, katerih slovo (govorico) razumeš.

    Ko zgodovinarji govorijo o keltskih plemenih (Japodih, Tavriskih, Karnih, Istrih, ...) na našem ozemlju, pri tem ne uporabljajo prav velikih intelektualnih kapacitet. Vemo, da so Rimljani zapisali tudi imena Ambisonti, Ambidravi (Posočani, Podravčani). Le po zapisanem imenu sklepati, da gre za različno pleme ali bognedaj celo za različen jezik, je velika neumnost, ki jo lahko stori le tisti, ki pri zadevah, ki jih preučuje ne upošteva naravnih zakonitosti.

    Tudi danes se v Sloveniji ljudje delijo po geografsko ali politično zaokroženih enotah. Po zapisanih imenih Posočani, Primorci, Kraševci, Korošci, Savinčani, Zasavci, Lublančani, Prleki, ... bi v letu 3000, po logiki naših zgodovinarjev kaj lahko sklepali, da so pred tisoč leti na naših tleh živela premena s temi imeni. Kdor bi tako stališče zastopal danes, pa bi ga imeli za blazneža.

    Po vsem svetu se ljudje združujemo ali delimo po določenih naravnih zakonitostih. Če vas nekdo na drugem koncu sveta sprašuje od kod ste, mu lahko ponosno odgovorite, da ste Prlek, a mu ta podatek ne bo čisto nič povedal. Če odgovorite, da ste iz Evrope, bo večina vedela najmanj, da je to nekje daleč. Toda ko ste v Evropi, ne morete odgovoriti, da ste iz Evrope, saj smo vsi Evropejci iz Evrope in ta podatek ne pove čisto nič. Če rečete, da ste iz Slovenije, bo v današnjem času vsaj večina približno vedela kje je to. V Evropi se zaradi jasnosti ljudje delimo po državah. Podobno je v Sloveniji. Tu se Slovenci delimo po pokrajinah, območjih ali krajih. Če Promorc vpraša Gorenca od kod je, bi bil odgovor, da je iz Slovenije neprimeren. Ko pa Krančan vpraša Bohinca od kod da je, bi odgovor, da je iz Gorenjske ne povedal prav nič. Prav tako želi Bohinc izvedeti od nekoga iz bohinjskega kota, iz katerega kraja je. Taka delitev med ljudmi vse do imena domačije in imena posameznega človeka, je povsem naraven pojav.

    Kot vidimo je delitev in združevanje med ljudmi, po različnih teritorialnih enotah odvisna od tega, iz katerega nivoja ali zornega kota gledamo na to teritorialno enoto. Zato tudi imena Japodi, Tavriski, Karni, Istri, Noričani, ... ne povedo prav nič o njihovem poreklu, pač pa le o o njihovi delitvi med seboj. Na višjem nivoju, pa je bila skupna točka, ki jih je združevala jezik. Vsi so bili Slovenci, saj so govorili isti jezik. Na isti jezik v času rimske okupacije kažejo zapisana imena krajev in rek, ki so vsa po vrsti slovenska.      

    Zgodovinski zapisi

     

    Izjemno dragocen je zapis iz turških virov. Turki so bili zelo dobro seznanjeni s situacijo v sosedščini, tako na podeželju kot na dvoru. Prav gotovo pa je, da niso imeli razloga, da bi bili nemško navdihnjeni. Takrat Avstrija niti ni imela značaja nemštva, pač pa je bila wendska dežela, prav tako precejšen del Ogrske. V bitki med Ogri in Turki pri Mohaču leta 1526 je bi ogrski kralj Ludvik II. umorjen. Tako je po vzajemni nasledstveni pogodbi novi ogrski kralj postal avstrijski nadvojvoda Ferdinand. Leta 1527 je kot kralj Avstrije in Ogrske poslal v Carigrad dva odposlanca, da bi se s turškim sultanom dogovorila za premirje. Po nekaj mesecih dogovarjanj ju je sultan Sulejman odslovil z besedami, ki so pomenile napoved nove vojne in jima izročil pismo, naslovljeno na "Ferdinanda, kralja Wendov".

       
       

    Karta Krasa, Kranjske dežele, Istre in Wendske marke iz leta 1589. Avtor nizozemski kartograf Mercator (Gerard Kremer).

    Wendska marka zajema ozemlja današnje Dolenjske, Bele krajine, širšega obkolpja, in Gorskega kotarja do kvarnerske obale pred otokom Krkom (kasnejša Kranjska). Nemški politiki 20. stoletja so z namenom razbitja in okupacije slovenskega ozemlja trdili, da Wendi niso  Slovenci, tako kot so Kranjci in da gre za povsem drug narod.

        Pisci tudi v 17. stol. še poznajo izraz Wenden, Winden za Slovane nasploh. Megister v svojih Anales Carinthiae iz leta 1612, uporablja "Windische Voelker" kot sinonim za "Sclavonische Voelker", "Windischen" kot sinonim za "Sclavi". Winden, Wenden ali Windische mu še pomeni Slovane. Prav tako Schoenleben v svoji latinski Carniola antiqua et nova, iz leta 1681, in Valvasor v svoji nemški Ehre des Herzogthumus Crain iz leta 1689, označujeta Slovane včasih kot Slavi, Sclavi, Slaven, spet drugič kot Vendi, Vindi, Wenden.   Že Linhart je ugotovil, da izrazi Winden, Wenden itn. pomenijo sicer Slovane, a nikdar ne v njihovem jeziku, temveč kot oznaka drugih narodov zanje. Slovenski protestanti uporabljajo v svojih slovenskih tekstih izraze Slovenec, slovenski, v nemških tekstih pa izraze Windischer, windisch. Ta ugotovitev velja čisto na splošno vse do danes še vedno za Slovence.   V srednjem veku pomeni beseda Karantanec izraz za Slovenca za razliko od drugih Slovanov in sicer tudi za Slovenca izven današnje Koroške, Karantanija je pa tedaj Slovenija. Ob pojavu fevdalizma in razpadu Karantanije na razne dežele je ta izraz izginil. Slovenci pa se odslej označujejo kot Slovenci oz. kasneje kot Kranjci, Korošci, Štajerci, itd pač po deželi v kateri so živeli. Še v 20. stol. je izraz Kranjec, kranjski pomenil Slovenec, slovenski spričo močno prevladujoče večine Slovencev v tej deželi. Koroški in štajerski, po nazivu dežele, pa že nekaj stoletij ni več pomenil le slovenski zaradi doselitve nemških kmetov med Slovence in posledično napredujočega germaniziranja Slovencev od severa proti jugu.    
       

    Karta iz leta 1846, ki prikazuje pripadnost posameznemu narodu v takratni Avstro-Ogrski monarhiji. Rezultat popisa je močno pretiran v nemško korist. Avtor Karl Czoernig (po slov. prednikih Černik).

    Avstrijske Slovence sredi 19. stol. jasno poimenuje Slovenci ali Wendi.

    Zanimiva so tudi razmerja med narodoma na Hrvaškem. Hrvaški Slovenci živijo na območju severno od reke Kolpe, Karlovca in reke Save pa vse do reke Drave. Hrvaški Srbi pa južno od Slovencev.

     

     

    Naslednji dokument, ki priča o izrazu wendski je prošnja kranjskega stanovskega odbora cesarju Jožefu II. za obnovo ljubljanskega filozofskega študija 27. maja 1786, kjer je bil brez dvoma od Linharta formuliran stavek, ki se v prevodu glasi: "Vaše Veličanstvo naj blagoslovi milostljivo upoštevati, da imajo ljubljanska, goriška in tržaška škofija, kakor tudi deli škofij Pičen, Pulj in Poreč, torej ne le Kranjska in Istra, ampak tudi goriško in tržaško ozemlje, znaten del Koroške in Štajerske skoraj do Mure, ozemlje, na katerem živi več kakor milijon ljudi, svoj poseben slovanski ali vendski (windisch) jezik in da dobiva večino in najbolj uporabne duhovnike iz Kranjske, ker na vsem tem ozemlju velja večinoma prav kranjski dialekt za lastni cerkveni jezik".

     

    Že prej pa je Linhart v prospektu za svojo zgodovino v Leibacher Zeitung 17. avgusta 1786 jasno povedal, da živi med Dravo in Jadranskim morjem en sam narod, ki spada k velikemu ljudskemu deblu Slovanov in ga le slučajno, čeprav zgodovinsko ne točno dele v Kranjce in Vende (Wenden) in izrazil namen, da poda zgodovino tega naroda v celoti. Linhart nato leta 1791 v svojem delu "Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel Južnih Slovanov Avstrije", opozarja na nacionalni pomen Karantanije, ki je presegala okvir današnje Koroške in opozarja, da je delitev na dežele (Kranjsko, Koroško in Štajersko) posledica kasnejše politične ustave. Odslej območje enotnega slovenskega jezika med slovenskimi preporoditelji ni več sporna. Med enotno jezikovno območje uvrstijo še Prekmurce in Beneške Slovence, Kopitar pa si je močno prizadeval, da bi v ta kulturni krog pritegnil še hrvaške kajkavce.

     

     
       

    Zemljevid iz leta 1545, ki prikazuje Wendsko marko na območju današnje Dolenjske in deželo Wendov vzhodno od Štajerske dežele nad Zagrebom in ob reki Krapini. Takrat so tam nedvomno živeli Slovenci. Govorili so jezik, ki je bil domala enak današnjemu slovenskemu panonskemu narečju. Hrvatje so v 18. st. začeli širiti neresnico, o kajkavskih Hrvatih, kar trdijo še danes, čeprav zgodovinski viri izrecno govorijo o Slovencih.

         

    Rojevanje narodnega imena

     

    Pojmovanje naroda preko ozkih deželnih meja pa zahteva tudi spremembo terminologije. Linhart si je prizadeval, da bi se kot skupno ime tega naroda uporabljal izraz Karantanci, včasih tudi Kranjci, kar mu je le sinonim za Karantance. Tudi Kopitar je večkrat izrazil simpatije za karantanski naziv, ki pa se spričo ne več živega imena za ta narod, znanega le še iz srednjeveških virov in mogel močno uveljaviti kot oznaka za živo narodno enoto. Do odločilnega preobrata pride med leti 1802 in 1812, ko začnejo Vodnik, Primc in tudi Kopitar za naš narod prvič uporabljati izraz Slovenec, slovenski za vse Slovence, tudi Kranjce. V tem času nastane tudi izraz Slovenija, izrazi Karantanija, Karantanci, karantanski pa počasi ponovno potonejo v pozabo. Avtorja si iz Češčine izposodita izraz Slovan in slovanski, tako da obstojita odslej v slovenščini za Slovane in Slovence dva različna izraza.

     

    Slovenski preporoditelji, kadar pišejo v nemščini, začno namesto dosedanjih izrazov Wenden, Winden, Windische, windisch uporabljati izraze Slowenzen, slowenzisch, Slowenziche, Slowenen, slovenisch. Med nemškimi pisatelji pa se novi izrazi pojavijo zelo počasi saj nekateri še v začetku 20. stol. uporabljajo stare izraze.    
     

    Navodila za izpolnitev popisnega lista, objavljena v Uradnem listu za šolstvo na avstrijskem Koroškem leta 1951. V njih je izrecno zahtevano, naj se pri slovenskih šolarjih v rubriko o materinem jeziku vpiše slovenščina in ne windisch. Izraz windisch je Deželni šolski svet Koroške prepovedal 1946.

         

    Zakaj toliko zadreg s poimenovanjem - Slovenci?

     

    Takrat so bili Sloveni tudi narod v Panoniji in Istri (dejansko Slovenci), Zagorci, Slavonci, Dalmatinci, "Bosanci", Slovaki, Moravci, Čehi, ...  vsekakor tisti, katerih jezik je bil med seboj razumljiv. Slovenci kot ta izraz razumemo danes smo živeli v različnih državah in pokrajinah, med drugim v Karantaniji, Panoniji, Istri; kasneje pa v Kranjski, Štajerski, Koroški, Goroški, ... Imenovali so se pač po državi ali deželi v kateri smo bivali ter se tako ločevali po ozemeljsko zaokroženih celotah.  Izraz Karantanec, ali Kranjec je na istem pomenskem nivoju kot Hrvat, Čeh, Slovak, ... Izraz Slovenec je preširoko označeval sorodne narode. Da to pravilo poimenovanja še danes drži je razvidno iz naslednjega dejstva. Ko so se združili tako različni narodi kot so Slovenci, Hrvati, Srbi, Črnogorci in Makedonci v enotno državo so iskali poimenovanje v nekem skupnem, širšem imenovalcu in so ga našli v besedi Sloveni kar ni daleč ob besede Sloven(c)i. Vendar je bil tudi za te narode Sloven(c)i preširok izraz zato so nedvoumno določili, da gre za južne Sloven(c)e torej Jugosloven(c)e. 

     

     

       

    Prevod celotne Biblije v Slovenščino (Slovenski tolmačena),
    Jurij Dalmatin 1584.

    V nemščini je Windisch enako Slovenski.

       

     

     

    Kaj pa naš Primož Trubar, ali nas ni že v letu 1551  nagovoril z "Lubi Slouenzi ..." Trubar je res uporabil besedo Slovenci, vendar je v tistem času ta izraz označeval vse Slovene oz. Slovence v kolikor niso bili poimenovani z drugimi, lokalnimi imeni kot npr. Krajnci, Čehi, Moravci, Morlaki, Ličani, itn. Tako je Trubar z besedo Slovenci najverjetneje naslavljal le Slovene v Notranji Avstriji, torej tudi Istri, znotraj državnih meja, katerim je pripadal. Takrat narodne zavesti, kot jo poznamo danes ni bilo. Obstajala pa je zavest o pripadnosti deželi in državi. Zato Trubar zelo verjetno ni nagovarjal Slovencev v Ogrski, Benečiji in Slovenjeh (danes Slavonija), čeprav ni nobenega dvoma, da so se takrat zavedali, da Zagorci, Medmurci in drugi Slovenci (kajkavci), ki so bili onstran Avstrijske meje govorijo isti, naš jezik, ne pa srbskega .

     

    V tistih časih nam beseda Slovani še ni bala poznana. Tako pojmovanje Slovencev se je ohranilo do začetka 19. stol., ko so preporoditelji iskali ime za narod med vzhodnimi Alpami, panonsko nižino in Jadranom. Ta narod so poimenovali Slovenci. Težko je jasno reči ali jim je ta izraz še pomenil popolnoma enako kot Slovani, zgovorno dejstvo pa je, da so si preporoditelji za ostale Slovene iz češčine izposodili izraz Slovani. To poimenovanje in razlikovanje je v veljavi še danes. Če bi se takrat odločili za narodno ime Karantanci bi te dileme ne bilo. Vsi ostali sorodni narodi bi ostali Slovenci ali Sloveni.

     

    Zanimiv je primer pisatelja Janeza Trdine (1830-1905), ki je kot zemljepisec in zgodovinar služboval v Varaždinu in na Reki in je torej dobro poznal Slovence na ogrskem. Sredi 19. stoletja kljub že uporabljanima izrazoma Slovenci / Slovani, on pri pisanju za oba dva pojma uporablja le besedo Slovenci.

    Biography

    Janez Janša was born on September 17, 1958 in Ljubljana. He attended primary school at Žalna in Grosuplje and the classical gimnazija in Stična. In 1982, Janša graduated in defence studies from the Faculty of Sociology, Political Science and Journalism at the University of Ljubljana, after which he became a trainee at the then Republican Secretariat for Defence, where he sat for his professional exams. In 1982 he was appointed president of the Committee for Basic People's Defence and Social Self-Protection within the framework of the youth organisation, the Alliance of Socialist Youth of Slovenia (ZSMS). At the beginning of 1983, Janša drafted a paper for a ZSMS issues conference in which he presented a very critical view of conditions within the Yugoslav People's Army (YPA). This provoked an extraordinary session of the Republican Committee for Basic People's Defence and Social Self-Protection, in which all the most important politicians of the one-party authority in Slovenia and the YPA were represented. The Committee strongly condemned the "unacceptable demands" put forward in the paper and labelled them as being counter-revolutionary. The State Security Service was ordered to confiscate and destroy all copies of the paper. This incident marked the beginning of Janez Janša's dissidence. It was followed by strict surveillance of Janša and his associates by the State Security Service, political sanctions and a limitation and prevention of his public work.

     


    Among the leaders of the Slovene Spring

    Although he had significant support, Janša's re-election as president of the Committee for Basic People's Defence and Social Self-Protection of the youth organisation in late 1984 was prevented through political coercion by two members of the republican leadership of the League of Communists of Slovenia, Franc Šetinc and Sonja Lokar. Immediately after that, in early 1985, he was indicted by the military prosecutor in Ljubljana, Col. Živko Mazić, for his critical article in the youth organisation's publication, and his passport was confiscated by the internal affairs bodies. After several interrogations and threats, the indictment was withdrawn, because the authorities were afraid of the reaction of the public in the event of a public trial. At the same time, Janša lost any possibility of employment in state institutions or companies. Between 1985 and 1986, he applied for over 250 publicly advertised positions for which he was fully qualified, but still failed to secure employment. The editorial boards of even the most marginal publications were pressured into rejecting any of his articles. During this time, Janša became politically active in pacifist and environmental movements, which were considered socially disruptive by the authorities. He also took part in the publication of the proceedings of the Peace Movement, which clearly demanded the right of conscientious objection to military service and a different status for the YPA. He earned a living by writing computer programs and by part-time high-altitude work with his friends from the mountaineering club.

     

    In late 1986 he became secretary of the monthly Journal for the Criticism of Science, published by the student organisation of the University of Ljubljana. This otherwise marginal publication began to touch on what were then still considered "taboo" issues, such as the use of the Slovene language in the YPA, the fate of the so-called Kavčič party liberals in 1972, the roads affair, etc. In 1987, the editorial board of the main publication of the Alliance of Socialist Youth of Slovenia, Mladina ("Youth"), also underwent partial liberalisation. This enabled Janša to write and publish critical commentaries and contributions on topics such as democracy and national sovereignty. In the spring of 1987, Janez Janša and Igor Omerza founded a small computer company called MikroAda, which was also joined by Marko Hren. The company soon functioned as technical service for the emerging political alternative and social movements. This is also where the diary of Stane Kavčič (edited by Janez Janša and Igor Bavčar), a former president of the Slovene republican government who fell from grace in 1972 for being too liberal, was secretly prepared for print. The diary was published in the spring of 1988 and generated great interest. The first edition was sold out in a day. A Working Paper for the Constitution of Slovenia, written by Slovene writers, lawyers and sociologists, was prepared for publication in the same manner at MikroAda in April 1988. The paper was strongly condemned by the then president of the Central Committee of the League of Communists of Slovenia, Milan Kučan, and by the YPA. Nonetheless, the Working Paper served as the precursor to the current Constitution of Slovenia, which was adopted in 1991.

     

    Trial of the Four

    In the early morning hours of May 31, 1988, agents of the State Security Service arrested Janša, and the Military Security Service arrested staff sergeant Ivan Borštner, a Slovene officer. Janša was handed over to the military prosecutor the following day and placed under custody in the military prison at Metelkova in Ljubljana, where he was detained in solitary confinement for two months without water or a lavatory. Ivan Borštner and David Tasič, a journalist for the magazine Mladina, who was arrested a day later, were also placed in custody in the same prison. The fourth defendant was Franci Zavrl, the editor of Mladina, who, however, was not arrested.

     

    Thus began the renowned Trial of the Four, which was nothing more than the political persecution of the emerging opposition by the communist nomenklatura. The trial provoked a strong response from the Slovene public, which demanded a change to a multi-party democracy. The affair was one of the strongest motivating factors of the independence movement in Slovenia. Mass demonstrations in Congress Square and on Roška, and the enrolment of tens of thousands of citizens in the newly formed Committee for the Protection of Human Rights, characterised what came to be known as the Slovene Spring. In the trial, which was held in camera and during which the defendants were unrepresented, Janša was sentenced to 18 months imprisonment.



    On 31 May 1988, the agents of the political police force and criminal police arrest Janez Janša and Ivan Borštner

    The sentence became final in May of 1989, and the Slovene communist authorities again arrested Janša and sent him to serve the sentence at the maximum-security prison at Dob, near Mirna, but after a public outcry, Janša was transferred to the open prison at Ig, near Ljubljana. It was at these demonstrations that the May Declaration of 1989 was first read, in which the opposition demanded a democratic and sovereign Slovenia and the respect of human rights. Because of immense public pressure, Janša was released from prison in the summer of 1989 after having served one-third of his sentence. Upon his release, he became editor-in-chief of the weekly Demokracija (Democracy), where he remained until May 1990. Demokracija became the unofficial voice of the united opposition known as Demos.

     

    The first democratic elections held in 1990

    In 1989, Janša took part in the foundation of the first true political opposition organisation in Slovenia, the Slovene Democratic Alliance (SDZ), and was first elected its vice-president, and later president of the Council of the party. At the first Slovene democratic elections held in April 1990, he was directly elected to parliament on an SDZ party ticket.

     



    Janez Janša, David Tasič, Ivan Borštner and Franci Zavrl following the conviction by the military court in Ljubljana, July 1988

    Janez Janša, Minister of Defence

    In May 1990, Janša became Minister of Defence in the government formed by the parties united under the victorious banner of the Demos coalition. He was instrumental in the creation of a competent defence system. The formation of the Manoeuvre Structure of National Defence by Tone Krkovič, and the transformation of the Territorial Defence into the first real Slovenian Armed Forces, enabled the country to fend off the aggression of the Yugoslav army in June 1991 with relatively few casualties, and eventually to proclaim full independence.

     

    During the preparations for independence in the summer of 1990, the YPA drew up plans to arrest Janša again and was also preparing a propaganda film about him. In May 1991, a special unit of the YPA was instructed to assassinate or kidnap Janez Janša, but by a lucky coincidence, he avoided the ambush.

     



    Ivan Oman, Janez Slapar, Janez Janša, Lojze Peterle and Igor Bavčar at the first line formation of MORIS in Kočevska Reka, 17 December 1990

    Janez Janša was Minister of Defence until 1994. In his four-year term of office, he and his colleagues managed to build a military structure that enabled Slovenia to sign the Partnership for Peace programme with NATO. As Minister of Defence, Janša played a pivotal role in incorporating the Slovenian Armed Forces in other international mechanisms of collective security, and established parliamentary control over the military as a fundamental democratic standard. In 1993, he proposed the creation of the Union of Veterans of the War for Slovenia, comprised of patriots who actively resisted Yugoslav domination and aggression between 1990 and 1991. In the same year, he established an initiative committee, the precursor to the Atlantic Council of Slovenia, a non-governmental organisation that seeks to improve familiarity and cooperation with NATO.

     

    In March 1994, the National Assembly of the Republic of Slovenia, on a motion by Prime Minister Dr Janez Drnovšek, relieved Janez Janša of his duty as Minister of Defence. The reason for the dismissal lay in the so-called transgression of the civilian sphere by the military. In actual fact, the military arrested a civilian who was gathering military information without authorisation (and later proved to be an officially registered police undercover agent) and handed it over to an investigating judge. Almost one year later, the State Prosecutor's office and the Parliamentary Committee for Legislation and Legal Affairs adopted a unanimous decision that the military authorities acted in compliance with Slovene law.

     



    Janez Janša on 27 June 1991, at the beginning of the war for Slovenia, at the press conference in Cankarjev dom, Ljubljana

    During the debate on the dismissal of Janez Janša, thousands of his supporters demonstrated on the streets outside the parliament, demanding the rule of law and an end to corruption in the civil service. After this staged dismissal, Janša’s reputation in the public grew immensely, and in few months his party registered more than 5,000 new members, many of them intellectuals and renowned public figures.

     

    President of the Social Democratic Party of Slovenia

    In the autumn of 1991, the Slovene Democratic Alliance disintegrated, and Janša joined Dr Jože Pučnik's Social Democratic Party of Slovenia in the spring of 1992. At the 1992 elections, Janša was again elected deputy, and in May 1993, he became president of the party at its third congress. At the congresses held in 1995, 1999 and 2001, Janša was re-elected president of the party.

     

    Deputy in the National Assembly of the Republic of Slovenia

    In 1996, Janez Janša was re-elected deputy in the National Assembly of the Republic of Slovenia, and the Social Democratic Party became the leading opposition party in Slovenia. In the period from January 1997 to July 1998, Janša was also head of the Slovene parliamentary delegation to the North Atlantic Assembly (NAA).

     

    The Minister of Defence in the government lead by Dr Andrej Bajuk

    From June to October 2000, Janez Janša held the office of Minister of Defence in the government lead by Dr Andrej Bajuk. During this period he drafted, together with his colleagues, a resolution on the national security strategy of the Republic of Slovenia, the most important strategic document in the field of defence, and on his proposal, the Government also adopted the Defence Doctrine of the Republic of Slovenia.

     

    During his term of office, the Ministry of Defence realistically assessed the implementation of the basic developmental programmes of defence forces for the period 1994-2003, and adopted a plan for their partial restructuring that was to be completed between 2000 and 2003. The focus was placed on the individual, on the trained and motivated soldier, non-commissioned officer and officer properly equipped, armed and provided with comprehensive logistical support.

     

    On the proposal of Janez Janša, the government signed an agreement with the Slovene Episcopal Conference and the Evangelical Church, and for the first time in the history of the Slovene state, military personnel were thus able to exercise the right to pastoral service.

     

    When Janez Janša was Minister of Defence, the Slovene government prepared its second action plan for its full membership in NATO and was the first among the candidate countries to submit it to Lord Roberston, the then NATO Secretary General in Brussels. During his half-year mandate, Janez Janša met with defence ministers of all the most important NATO Member States, and he also accepted the invitation of the American defence minister for an official visit to the Pentagon in September of 2000.

     

    In October of 2000, at the National Assembly elections, Janez Janša was re-elected deputy of the National Assembly, and the Social Democratic Party became the second largest political party in Slovenia.

     

    The Prime Minister of the Republic of Slovenia

    On 9 November 2004, Janez Janša, the nominated candidate for the office of prime minister of the new Slovene government, was elected Prime Minister of the Government of the Republic of Slovenia with 57 deputy votes.

     

    In his initial address to the deputies, the Prime Minister-elect stated that Slovenes were on the threshold of the formation of the first government since Slovenia’s accession to the EU: “A major effort was required to take the large steps made this year that have enabled Slovenia, 15 years after the fall of the Berlin Wall and 13 years after independence, to be precisely where it belongs with regard to the values shared by the majority of its people.”

     



    The meeting of defence ministers of the Member States of NATO and of the North Atlantic Cooperation Council in Garmisch in May 1993

    He also recalled some historical events which had brought Slovenia to its independence: “Exactly 14 years ago, a year after the collapse of the Berlin Wall, on 9 November 1990, the Demos (Democratic Opposition of Slovenia) club of representatives and the Demos leadership, under Dr Jože Pučnik, formulated in Poljče a proposal for a referendum to be called on Slovenia’s independence. A similar proposal had already been put forward in the spring of the same year by the then Social Democratic Alliance of Slovenia and, in the autumn, by the then Socialist Party. At the same time, with the plebiscite and the war for Slovenia, a high level of political and national unity was achieved which facilitated a historic step to be taken towards Slovenia’s independence, which was achieved in a legal, civilised and effective manner, without any fatal ideological divisions. Thus Slovenia finally managed to separate itself from the crisis-ridden part of South East Europe and steadily start moving towards the developed West. Now we are a part of the EU and NATO. It is only right to be truly aware of this large move forward and not to underestimate it. Without this awareness we will not be able to recognise the major opportunities it has brought. We would be making an irredeemable mistake if we did not take them.”

     



    Slovenia, Ljubljana. On 9 November 2004, the new Slovene Prime Minister addresses the National Assembly prior to the ballot on the new Prime Minister. Photo: /BOBO

    Moreover, Janša explained that the government he intended to propose would be based on the awareness that our foreign policy plans had been so successfully realised. The government's future work would be based on the premise that Slovenia's already good international standing needed further consolidation and that we had to gain recognition in the best and most demanding company. In the period to follow, we would no longer compete for EU and NATO memberships, but for the highest achievements within these memberships. Slovenia was already taken seriously and respected by these membership partners, which was why we had been entrusted with the task of chairing the OECD in 2005. There was also a possibility that Slovenia might be presiding over the European Union, as the first among the new members, as early as 2007.

     

    Furthermore, the President of the Social Democratic Party briefly presented some of the emphases of the draft government programme and concluded by saying that Slovenia was facing opportunities that it had never had before. Slovenia has set off on a new path, on which »…we shall be able to heal past divisions in a spirit of tolerance and co-create a society of wellbeing, a society fairly balanced between market orientation and social values, a society in which, when we have to make a choice between labour and capital, we shall choose - people. People - free, responsible individuals - will be in the forefront of our endeavours for the common good. If you support me in today's secret ballot, I will put forward to this high assembly a government that will place the common good foremost, which will celebrate the events that have united Slovenes and all who live in Slovenia, and a government that will function not only efficiently, but well.«

     



    Slovenia, Ljubljana. On 9 November 2004, the new Prime Minister Janez Janša is sworn in following the ballot in the National Assembly. Photo: /BOBO

    On 3 December 2004, the new government took an oath in the National Assembly of the Republic of Slovenia and met under the leadership of Janez Janša for its first constituent session that same day.

     

    Publishing and lecturing work

    Janez Janša has published several books and hundreds of articles, commentaries, essays and scientific discussions. He has also published several poems and literary compositions. His book, entitled Premiki (Movements, 1992), was printed in an edition of 55,000 copies, and has been translated into English, German and Croatian. His new book, Okopi (The Barricades, 1994), in which he analyses the characteristics of the transitional period, was also enthusiastically received by the public and 15,000 copies were published. In the book, Seven Years Later (1995), Janez Janša, in association with David Tasič and Ivan Borštner, discloses the background of their arrests seven years previously. This book was followed one year later by a miscellany entitled Eight Years Later, which publishes several important documents which illuminate what was happening behind government circles during the so-called Slovene Spring. An anthology of several of his published commentaries, entitled On My Own Side, was published as early as 1988.

     

    As a lecturer, a specialist on defence and geostrategic issues, Janša has been invited to several symposia around the world. He has also spoken at King's College in London (1995), the Centre for Strategic Studies in Washington (1993), the Royal Institute for International Affairs in London (1995), the Centre for Balkan Security in Washington (1993), the Conference of the Atlantic Council of Great Britain, the Institute for International Studies in Bonn (1997), the Catholic University in Buenos Aires (1994), and at a CNN conference in Atlanta (1993), as well as at international symposia and NATO consultations in Vienna, Rome, Brussels, and Prague. His articles, interviews and reports have been published in many foreign journals, including the large circulation People magazine (8 July, 1991) in the United States.


    Življenjepis

     

    Janez Janša se je rodil 17.9.1958 v Ljubljani. Osnovno šolo je obiskoval v Žalni in na Grosupljem, klasično gimnazijo pa v Stični. Obramboslovje je študiral na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo, kjer je leta 1982 diplomiral. Po študiju je postal pripravnik v tedanjem Republiškem sekretariatu za obrambo in tam opravil strokovni izpit. Konec leta 1982 je bil imenovan za predsednika komisije za SLO in DS v okviru tedanje mladinske organizacije (ZSMS). V začetku leta 1983 je v komisiji pripravil gradivo za problemsko konferenco ZSMS, v katerem je kritično ocenil razmere v takratni JLA. Sledil je izreden sklic republiškega komiteja za SLO in DS, v katerem so bili zastopani najpomembnejši politiki takratne enopartijske oblasti v Sloveniji in predstavniki JLA. Ostro so obsodili "nesprejemljive zahteve" v gradivu in jih označili kot kontrarevolucionarne ter naročili Službi državne varnosti, naj vse izvode gradiva zbere in uniči.S tem dogodkom se je pričela disidentska pot Janeza Janše. Sledil je strog nadzor Službe državne varnosti nad njim in njegovimi prijatelji, politične sankcije ter omejevanje in preprečevanje njegovega javnega dela.

     


    Med voditelji slovenske pomladi

    Konec leta 1984 sta člana republiškega vodstva ZKS Franc Šetinc in Sonja Lokar z grožnjami na volilni konferenci preprečila, da bi bil Janez Janša ponovno izvoljen za predsednika komisije za SLO in DS pri mladinski organizaciji, čeprav je imel med člani znatno podporo. Takoj zatem je v začetku leta 1985 vojaški tožilec v Ljubljani polkovnik Živko Mazić vložil proti njemu obtožnico zaradi kritičnega članka v mladinskem glasilu, organi za notranje zadeve pa so mu odvzeli potni list. Po večkratnih zaslišanjih in grožnjah je bila obtožnica umaknjena, ker se je oblast zbala reakcij javnosti v primeru javnega sojenja. Hkrati je Janša izgubil vsako možnost zaposlitve v kaki državni instituciji ali podjetju. V letu 1985 in 1986 je kandidiral za službo na preko 250 javnih razpisih, kjer je izpolnjeval vse pogoje. Kljub temu službe ni dobil. Uredništva tudi najbolj marginalnih glasil so bila postavljena pod pritisk, naj ne objavljajo ničesar, kar on napiše. V tem času se je Janez Janša politično angažiral v novonastajajočih mirovnih in ekoloških gibanjih, ki jih je takratna obravnavale kot "družbeno nevarne". Sodeloval je pri izdaji zbornika Mirovnega gibanja, v katerem so bile jasno postavljene zahteve po pravici do ugovora vesti vojaški službi in po drugačnem statusu JLA. Preživljal se je s pisanjem računalniških programov in priložnostnimi višinskimi deli skupaj s svojimi prijatelji iz alpinističnega odseka.

     

    Konec leta 1986 je postal tajnik mesečne revije Časopis za kritiko znanosti, ki jo je izdajala takratna študentska organizacija ljubljanske univerze. V sicer obrobni reviji so pričeli odpirati nekatere do takrat "tabu" teme, kot npr. vprašanje slovenskega jezika v JLA, obračun s t.i. Kavčičevimi partijskimi liberalci leta 1972, cestno afero itn. Leta 1987 se je delno liberaliziralo tudi uredništvo osrednjega glasila ZSMS Mladina, kar je Janezu Janši omogočilo pisanje in objavljanje kritičnih komentarjev in prispevkov na temo demokracije in nacionalne suverenosti. Spomladi leta 1987 sta Janez Janša in Igor Omerza ustanovila majhno računalniško podjetje MikroAdo, kateremu se je pridružil tudi Marko Hren. Podjetje je hitro postalo nekakšen tehnični servis nastajajoče politične alternative in družbenih gibanj. V tem podjetju je bil tajno pripravljen za natis tudi dnevnik Staneta Kavčiča (uredila Janez Janša in Igor Bavčar), nekdanjega predsednika slovenske republiške vlade, ki ga je leta 1972 komunistična oblast odstranila s položaja, češ da je preveč liberalen. Dnevnik je izšel spomladi leta 1988 in vzbudil velikansko zanimanje, saj je bila prva izdaja razprodana v enem dnevu. Na enak način je bila aprila 1988 v MikroAdi pripravljena za natis brošura Teze za Slovensko ustavo, ki so jo pripravili slovenski pisatelji, pravniki in sociologi. Vsebina je naletela na ostro obsodbo predsednika tedanjega CK ZKS Milana Kučana ter vrha JLA. Teze pa so v celoti služile kot osnova sedanji slovenski ustavi, ki je bila sprejeta leta 1991.

     

    Proces proti četverici

    Dne 31. maja 1988 je Služba državne varnosti v zgodnjih jutranjih urah aretirala Janeza Janšo, vojaška varnostna služba pa zastavnika JLA slovenskega rodu Ivana Borštnerja. Janšo so dan kasneje izročili vojaškemu tožilcu in ga zaprli v vojaškem priporu na Metelkovi v Ljubljani, kjer je ostal v samici brez vode in sanitarij dva meseca, prav tako tudi Ivan Borštner in novinar Mladine David Tasić, ki je bil aretiran nekaj dni pozneje. Četrti obtoženi urednik Mladine Franci Zavrl se je branil s prostosti.

     

    Tako se je pričel znani proces proti četverici, ki je bil dejansko proces komunistične nomenklature zoper nastajajočo opozicijo. Sprožil je silovit odziv med slovensko javnostjo, ki se je odražal v zahtevah za spremembe v smeri večstrankarske demokracije in je bil eden najpomembnejših vzvodov osamosvojitvenega procesa Slovenije. Množične demonstracije na Kongresnem trgu v Ljubljani in na Roški ulici ter desettisoči članov Odbora za varstvo človekovih pravic, ki je bil takrat ustanovljen, so oznanili Slovensko pomlad. Janša je bil na procesu, kjer so četverici sodili brez prisotnosti javnosti in brez pravice do odvetnika, obsojen na 18 mesecev zapora.



    31. maja 1988 agenti politične policije in kriminalistične službe aretirajo Janeza Janšo in Ivana Borštnerja

     

    Po pravnomočnosti sodbe maja leta 1989 ga je slovenska komunistična oblast ponovno aretirala in ga poslala na prestajanje kazni najprej v najstrožji slovenski zapor na Dob pri Mirni ter ga šele po ponovnih demonstracijah na Kongresnem trgu v Ljubljani premestila v odprti tip zapora na Igu. Na teh demonstracijah je bila prvič prebrana Majniška deklaracija 1989, v kateri je opozicija zahtevala demokratično in suvereno Slovenijo ter spoštovanje človekovih pravic. Zaradi velikega pritiska javnosti je bil Janša po tretjini prestane kazni poleti 1989 izpuščen iz zapora. Po prihodu iz zapora je postal glavni urednik opozicijskega tednika Demokracija, ki ga je urejal vse do maja 1990. Demokracija je postala neuradno glasilo takratne združene opozicije Demos.

     

    Prve demokratične volitve 1990

    Janez Janša je januarja 1989 sodeloval pri ustanovitvi prve prave politične opozicijske organizacije v takratni Sloveniji - Slovenske demokratične zveze (SDZ) - in bil izvoljen najprej za njenega podpredsednika, nato pa za predsednika Sveta stranke. Na prvih demokratičnih volitvah v Sloveniji aprila leta 1990 je bil na listi SDZ neposredno izvoljen za poslanca.

     



    Janez Janša, David Tasič, Ivan Borštner in Franci Zavrl po obsodbi na vojaškem sodišču v Ljubljani julija 1988

    Janez Janša, minister za obrambo

    Maja 1990 je Janez Janša postal minister za obrambo v vladi, ki so jo oblikovale stranke, združene v zmagoviti koaliciji Demos. Pod njegovim vodstvom je nastal dovolj trden obrambni sistem, ki je preko Manevrske strukture narodne zaščite, ki jo je organiziral Tone Krkovič, ter reorganizacije TO v prvo pravo Slovensko vojsko, junija 1991 omogočil, da se je Slovenija z relativno majhnimi žrtvami obranila pred agresijo jugoslovanske armade in razglasila svojo neodvisnost.

     

    V času priprav na osamosvojitev poleti 1990 je JLA pripravljala ponovno aretacijo Janeza Janše, o njem pa je snemala tudi propagandni film. Maja leta 1991 je posebna enota JLA dobila nalogo za atentat ali ugrabitev Janeza Janše, ki pa se je zasedi po srečnem naključju izognil.



    Ivan Oman, Janez Slapar, Janez Janša, Lojze Peterle in Igor Bavčar na prvi postrojitvi MORISA v Kočevski Reki 17.12.1990

    Janez Janša je ostal minister za obrambo do marca 1994 in v štiriletnem mandatu skupaj s sodelavci ustvaril strukturo, ki je omogočila Sloveniji podpis partnerstva za mir z zvezo NATO. V času vodenja obrambnega ministrstva je Janez Janša odigral zelo pomembno vlogo pri vključevanju Slovenske vojske v druge mehanizme mednarodne kolektivne varnosti in parlamentarni nadzor nad vojsko uveljavil kot osnovni demokratični standard.Leta 1993 je bila na njegov predlog ustanovljena Zveza veteranov vojne za Slovenijo, ki združuje domoljube, kateri so se leta 1990 in 1991 aktivno uprli prevladi in agresiji JLA na Slovenijo. Istega leta je zbral tudi iniciativni odbor, iz katerega je nastal Atlantski svet Slovenije, nevladno združenje za boljše poznavanje in sodelovanje z zvezo NATO.

     

    Marca 1994 je Državni zbor Republike Slovenije na predlog predsednika vlade dr. Janeza Drnovška razrešil Janeza Janšo s funkcije obrambnega ministra. Razlog za razrešitev naj bi bil t.i. poseg vojske v civilno sfero. Vojaški organi so namreč prijeli civilno osebo (kasneje se je izkazalo, da je bil uradno registrirani tajni sodelavec policije), ki je nepooblaščeno zbirala vojaške podatke ter jo predali preiskovalnemu sodniku. Skoraj leto dni kasneje sta tako državno tožilstvo kot Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve pri Državnem zboru Republike Slovenije v zadevi zavzela soglasno stališče, da so vojaški organi ravnali skladno z veljavnimi slovenskimi zakoni.



    Janez Janša 27. junija 1991, na začetku vojne za Slovenijo, na tiskovni konferenci v Cankarjevem domu v Ljubljani

     

    V času razprave o odstavitvi Janeza Janše z mesta ministra za obrambo je pred parlamentom demonstriralo več deset tisoč ljudi, ki so zahtevali pravno državo in zaustavitev korupcije v državni upravi. Po inscenirani odstavitvi Janeza Janše je močno narasel njegov ugled v javnosti in SDS se je v nekaj mesecih pridružilo preko 5000 novih članov, med njimi veliko slovenske inteligence in mnoge znane javne osebnosti.

     

    Predsednik SDS

    Jeseni 1991 je SDZ razpadla, Janez Janša pa se je spomladi leta 1992 pridružil dr. Jožetu Pučniku in njegovi Socialdemokratski stranki Slovenije. Na volitvah leta 1992 je bil Janez Janša ponovno izvoljen za poslanca, maja 1993 pa ga je tretji kongres SDS izvolil za predsednika. Janez Janša je bil ponovno izvoljen za predsednika SDS na kongresih stranke leta 1995, leta 1999 in leta 2001.

     

    Poslanec Državnega zbora Republike Slovenije

    Leta 1996 je bil Janez Janša ponovno izvoljen za poslanca Državnega zbora Republike Slovenije, SDS pa je postala vodilna opozicijska stranka v Sloveniji. V času od januarja 1997 do julija 1998 je bil Janez Janša tudi vodja slovenske parlamentarne delegacije v Severnoatlantski skupščini (NAA).

     

    Minister za obrambo v vladi dr. Andreja Bajuka

    Janez Janša je v času junija do oktobra 2000 v vladi dr. Andreja Bajuka vodil ministrstvo za obrambo. V tem času je s sodelavci pripravil predlog resolucije o strategiji nacionalne varnosti RS, najpomembnejši strateški dokument na področju obrambe, hkrati pa je vlada na njegov predlog sprejela tudi Obrambno doktrino RS.

     

    V času njegovega ministrovanja je ministrstvo za obrambo realno ocenilo uresničevanje temeljnih razvojnih programov obrambnih sil 1994-2003 in sprejelo načrt njihovega delnega prestrukturiranja ter dokončanja v letih 2000-2003. V ospredje je postavil človeka - usposobljenega in motiviranega vojaka, podčastnika in častnika z ustrezno opremo in oborožitvijo ter celovito logistično podporo.

     

    Vlada je na predlog Janeza Janše podpisala sporazum s Slovensko škofovsko konferenco in Evangeličansko cerkvijo ter tako prvič v zgodovini slovenske države omogočila pripadnikom Slovenske vojske uresničevanje pravico do duhovne oskrbe.

     

    V času, ko je Janez Janša vodil obrambno ministrstvo, je Slovenija pripravila svoj drugi akcijski načrt za polnopravno članstvo v Natu in ga kot prva izmed vseh kandidatk predala Lordu Robertsonu, generalnemu sekretarju Nata v Bruslju. V času polletnega mandata se je Janez Janša sestal z obrambnimi ministri vseh najpomembnejših držav članic NATO, odzval pa se je tudi vabilu obrambnega ministra ZDA in septembra 2000 opravil uradni obisk v Pentagonu.

     

    Na državnozborskih volitvah oktobra 2000 je bil Janez Janša ponovno izvoljen za poslanca DZ, SDS pa je postala druga najmočnejša politična stranka v Sloveniji.

     

    Predsednik Vlade Republike Slovenije

    Janez Janša je bil kot predlagani kandidat za mandatarja nove slovenske vlade 9. novembra 2004 s 57 glasovi poslancev izvoljen za novega predsednika Vlade Republike Slovenije.

     

    V svojem uvodnem nagovoru poslancem je novoizvoljeni predsednik vlade dejal, da smo Slovenci na pragu oblikovanja prve vlade po vstopu Slovenije v EU: "Do velikih korakov, narejenih letos, nas je pripeljalo veliko naporov, ki so omogočili Sloveniji, da je 15. let po padcu Berlinskega zidu in 13. let po osamosvojitvi natančno tam, kamor spada glede na vrednote, ki jih v veliki večini delimo njeni prebivalci."



    Na srečanju obrambnih ministro