Zgodovina Slovenije v nekaj stavkih

Stane Granda

 

Slovenije do leta 1918 ni ne na zemljevidu, ne v upravi, ne v zgodovini. Zanjo vedo le tisti, ki v 19. stoletju, predvsem pa od leta 1848 dalje, spremljajo nacionalnopolitična prizadevanja Slovencev, ki žele politično razkosan narod v mejah razširjenosti jezika združiti v samostojno državno-upravno enoto v okviru Avstrijskega cesarstva oziroma Avstro-Ogrske.

Slovenija pomeni terminološko deželo Slovanov, ki meji na neslovanski svet. Slovenci so najzahodnejši Slovani v Evropi, ki mejijo na romanske, germanske in madžarske sosede. Država Slovenija je država Slovencev z deležem italijanske in madžarske manjšine, Slovenci pa živijo kot avtohtono prebivalstvo v Italiji, Avstriji in Madžarskem. Veliko Slovencev živi kot izseljenci v tujini in Cleveland v ZDA je še nedavno veljal kot eno izmed mest z največjim deležem slovenskega prebivalstva. Najbolj kompaktna in narodno osveščena skupina živi v Argentini. Sestavljajo jo Slovenci, ki so se iz strahu pred komunizmom umaknili iz svojih domov po II. svetovni vojni.

Slovenija je nastala po razpadu Jugoslavije 1991. leta. Jugoslavija je bila vse od svojega rojstva 1918. leta mnogonacionalna tvorba. Jugoslovanski narod ni nikoli obstajal, nikoli ni bilo jugoslovanskega jezika, nikoli ni bilo jugoslovanske kulture. Slovenija kot samostojna država ni rezultat egoističnega separatizma ekonomsko najbolj razvitega dela nekdanje Jugoslavije, ampak rezultat političnega razvoja samostojnega naroda z lastnim jezikom in kulturo, ki je po stoletjih izjemno trdovratnih prizadevanj za lastni kulturni razvoj, prišel do lastne države. Slovenci imamo že stoletja svoj jezik, najstarejši zapis v slovenskem jeziku (Brižinski spomeniki) je iz okoli leta 1000, in vse od 1550. leta tudi literaturo v slovenskem jeziku. Obvladanje slovenskega jezika ne pomeni avtomatičnega razumevanja nobenega od slovanskih jezikov, niti sosednjega hrvaške ali kateregakoli od nekdanjih jezikov mnogonacionalne Jugoslavije. Slovenci so bili v starejši preteklosti kulturno vselej vezani na zahodno kulturo in katoliško cerkev. Tu ni avtohtonih pravoslavcev, ni cirilice. Protestanti luteranske in kalvinske smeri živijo od reformacije dalje v Prekmurju, to je pokrajini onstran reke Mure, ki je bila do leta 1918 v okviru ogrske polovice nekdanje Avstro-Ogrske monarhije.

Za razumevanje kulturnega razvoja slovenskega ozemlja je potrebno imeti vselej pred očmi dejstvo, da to pripada dvema temeljnima kulturnima krogoma: Mediteranu, kot deželi kamna in notranjosti, kjer prevladuje les. Njuna trajnost je različna in to je za razumevanje kulturnega razvoja izjemno pomembno.

Zaradi izjemno pomembne strateške lege, preko slovenskega ozemlja potekajo glavne prometne poti iz srednje v jugovzhodno Evropo, preko Slovenije poteka iz italskega prostora glavna pot na Balkan in v Panonsko nižino, je bil tukajšnji svet že zelo zgodaj obljuden. Med materialnimi ostanki je doslej najdragocenejša najdba iz predkovinskih obdobij neandertalska piščal, ki je temeljito zamajala dosedanje vedenje o intelektualnih sposobnostih neandertalca. Med pisanimi viri je najstarejša omemba našega ozemlja povezana s pripovedjo o Argonavtih, ki so po sedanjih slovenskih rekah iskali povezave s severnim Jadranom.

Materialna baza kulture na sedanjem slovenskem ozemlju je bila vse od prazgodovine dalje izjemno prijazna narava, bogastvo rek in možnost dvakratnega pridelka v letu, rudninsko pa je bilo vse do druge polovice 19. stoletja najpomembnejše železo. Na robu etničnega ozemlja so bila tudi pomembna nahajališča svinca. Evropsko najpomembnejši rudnik v novem veku je bil vse do konca vietnamske vojne rudnik živega srebra v Idriji. Donedavnega je Slovenija lahko pokrivala tudi lastne potrebe po premogu.

Glede na dejstvo, da smo izpostavili tukajšnja nahajališča železa, gre za množične vendar majhne površinske kope takoimenovanega bobovca, je popolnoma jasno, da je tukajšnji svet doživel svoj prvi kulturni višek v starejši železni dobi. Po mnenju arheologov naj bi preko sedanjega slovenskega ozemlja potekala ena izmed glavnih poti, preko katere se je sedanja zahodna Evropa seznanjala s kulturo pridelovanja in obdelovanja železa. Najvišji umetniški izraz doživi to staroželezno obdobje v takoimenovani situlski umetnosti, to je umetniški obdelavi bronaste pločevine, bodisi v obliki situl ali vedric ali drugih uporabnih predmetov, zlasti pasnih spon. Iztolčene podobe na pločevini kažejo na izjemno široke kulturne stike, vse do Afrike. Poleg obdelovanja kovin je izjemen pomen, tako v kvantiteti kot kvaliteti imelo tudi steklarstvo. Tudi zanj je bilo dovolj domačih surovin.

V antiki so bila trajno pomembna mesta ob Jadranu. Življenje v notranjosti je bilo odvisno od rimskih političnih in strateških ciljev. Sprva so imele pomen prometnice proti Balkanu, kasneje pa predvsem v Panonsko nižino. Ob eni takih cest je nastal tudi Ptuj, najpomembnejšo antično mesto na današnjem slovenskem ozemlju, ki naj bi ob svojem višku štelo do 30. 000 prebivalcev. Najpomembnejša kulturna dediščina antike je nedvomno krščanstvo, ki se je k nam širilo predvsem iz Ogleja (Aquilea). Sprva mu je zelo konkuriral mitraizem, kasneje tudi arianizem. Premagal ju je. Tukajšnje poznoantično krščanstvo je bilo tako močno, da je versko vplivalo tudi na čas preseljevanja narodov in s tem tudi na Slovane, ki so naselili ta prostor po letu 568.

Najstarejši naselitveni slovanski val v ta prostor je prišel iz severa. Kasneje so se mu priključili še Slovani iz vzhoda. Bili so zelo redko naseljeni in sprva pokrivali nekolikokrat večji prostor, zlasti na ozemlju današnje Avstrije. Lastne potrebe, tuji izgledi in sosedstvo, so tukajšnje Slovane zelo zgodaj vzpodbudili k zametkom lastne državnosti. Za zibelko slovenstva velja Karantanija, to je pokrajina onstran Karavank. Tu se je iz staroselcev, germanskih in drugih drobcev okoli slovansko opredeljenega jedra izvršila etnogeneza. Že pred letom 700 so imeli lastno identiteto. Imeli so lastnega kneza že vsaj od 623. leta. Njegovo ustoličevanje je bilo nekaj posebnega in se je v slovenskem jeziku ohranilo do le ta 1414, ko se je dal kot zadnji ustoličiti Habsburžan Ernest Železni. Poleg kneza je obstajal tudi poseben sloj svobodnjakov, imenovani kosezi - neka vrsta nižjega plemstva.

Zaradi avarskih groženj pa so se zelo okoli 743. leta povezali z Bavarci in preko njih z Franki. S pomočjo Salzburga, nekaterih nemških škofij (Freising, Brixen) in Ogleja se je začela vzpostavljati nova cerkvena organizacija. Karantanci so bili prvo pokristjanjeno slovansko ljudstvo. Akcijo Cirila in Metoda po letu 863 gre ocenjevati bolj v političnem in diplomatskem kontekstu dogajanj v spodnji Panoniji. Obetavni razvoj pa so zavrli v 9. stoletju madžarski vpadi, ki so imeli preko današnjega slovenskega ozemlja glavno vpadno pot.. Iz tega časa, to je iz okoli leta 1000 izhajajo tudi tako imenovani Brižinski spomeniki, gre za kodeks s slovenskimi verskimi besedili, ki se sedaj nahaja v arhivu v Münchnu. Krščanstvo, misijonska akcija je pač zahtevala ustrezno terminologijo, je Slovencem pomagalo ustvarjati kulturni jezik, ki je zaradi misijonske akcije dobil medplemenski pomen.

Po madžarskem porazu 955. leta in njihovi ustalitvi na ozemlju današnje Madžarske, se je na s Slovenci poseljenem ozemlju vzpostavljala nova državna in cerkvena organizacija. Pri tem so imeli odločilno vlogo nemški vladarji, patriarhat Oglej in nadškofija Salzburg ter nekatere nemške škofije, zlasti Freising. Politični in kulturni razvoj je šel v smeri, ki je značilna predvsem za današnji Avstrijo in Nemčijo. Vse to je začelo Slovence zelo razlikovati od ostalih slovanskih narodov, še najbližje so jim ostajali Čehi. Politični razvoj ni šel več v smeri oblikovanja etnične skupnosti Slovencev, ampak v nastanek posebnih dežel z večjim ali manjšim deležem slovenskega prebivalstva. Te so Štajerska, Koroška, Kranjska, Goriška, ki sta se jim kasneje priključila še Istra in Trst kot samostojno mesto z značajem dežele. Od teh dežel sta bili le Kranjska in Goriška skoraj popolnoma slovenski. Namesto etnične zavesti se je oblikovala deželna zavest, ki jo je močno podpiralo tudi plemstvo, saj je bila temelj njegove samouprave.Te dežele so obstajale do leta 1918 in premagovanje oziroma odpravljanje deželnih meja in združitev Slovencev v en upravno-politični teritorij je bil temeljni politični problem Slovencev vse do nastanka lastne države, oziroma je še tudi danes.

Umestitev dežel s slovenskim prebivalstvom v okvire srednjeveške države ni pomenila samo prevzetje tamkajšnjega družbenega reda, ampak tudi kulture. Žal so bila škofijska središča zgolj na obrobju slovenskega etničnega ozemlja, tudi univerzitetna mesta se niso razvila. Tu so imele svojo posest nekatere zelo pomembne fevdalne rodbine frankovskega in bavarskega rodu, žal pa tu niso imele svojih centrov. Tudi grofje Celjski in Goriški so imeli težišča svoje politike izven našega prostora, oboji pa so v 15. stoletju propadli. Najbolj znani plemiški družini z našega ozemlja so Windischgraetzi in Auerspergi. Koncem 13. in v začetku 14. so začeli vse niti vleči Habsburžani. Zaradi odsotnosti škofijskih in univerzitetnih ter plemiških rezidenc uglednih in bogatih družin, so postali temeljni nosilci srednjeveške kulture na slovenskem ozemlju samostani, zlasti cistercijani in kartuzijani. Tem so se kasneje pridružili tudi beraški redovi. Slednji so se naselili predvsem po mestih in odigrali s svojim pridiganjem v slovenskem jeziku veliko vlogo pri njegovi standardizaciji.

Zaradi ugodnih možnosti za kmetovanje in premajhne številčnosti tukajšnjega prebivalstva, so nekateri veliki zemljiški gospodje s svojih ozemelj na nemškem jezikovnem območju (zahodna Koroška, vzhodna Tirolska...) nekako med 10. in 14. stoletjem naselili med Slovence svoje nemške podložnike. Medtem, ko so se številni majhni zaselki naglo slovenizirali, pa so bili večji nemški jezikovni otoki bolj trdoživi. Vse do zadnje tretjine 19. stoletja med njimi in večinskim slovenskim prebivalstvom ni bilo nacionalnih konfliktov. Soriški Nemci so se ohranili do I. svetovne vojne, kočevarske Nemce pa je izselil Hitler.

Kot izjemen dogodek v 15. stoletju je potrebno omeniti ustanovitev ljubljanske škofije 1461. leta, ki pa zaradi zelo raztresenega in dolga leta celo nepovezanega ozemlja, ni mogla uveljaviti svojih prednosti. Poglavitno besedo sta še vedno ohranila Salzburg s krško, lavantinsko in sekavsko škofijo ter Oglej, ki pa so ga Habsburžani zelo ovirali pri izvrševanju njegovih funkcij.

Poleg običajnih srednjeveški tegob v obliki kužnih bolezni, sta naše ozemlja zadela 1348 in 1511. leta dva strahovita rušilna potresa. Tem naravnim nadlogam so se pridružili še kmečki upori, ki so trajali vse do odprave fevdalizma 1848. leta Nekateri od njih so imeli tudi naddeželni obseg. Že tako velikim stiskam so se pridružili še turški vpadi, ki so temeljito upostošili naše ozemlje in pognali v beg ali uničili veliko avtohtonega prebivalstva. Notranjeavstrijske dežele, ki so zajemale skoraj vse slovensko etnično ozemlje, so nosile stroške obrambe, kar je bilo težko breme. Sredi izjemno nemirnih časov je prišlo nato še do pojava protestantizma, ki je k nam segel predvsem iz nemškega prostora. Oprijelo se ga je plemstvo in del meščanstva, kmečko prebivalstvo pa je v glavnem ostalo hladno. Čeprav je na večini ozemlja ostal nekajdesetletna epizoda, pa je s prvo slovensko tiskano knjigo 1550 in kasneje še s prevodom Sv. Pisma ustvaril pomembno podlago za nadaljnji slovenski kulturni razvoj. V skladu z versko opredelitvijo tukajšnjih deželnih gospodov je bil v začetku 17. stoletja protestantizem zatrt, ostal pa je v Prekmurju, ki je spadalo pod Ogrsko. Zato so tam še danes avtohtoni protestanti. V zvezi z reformacijo in protireformacijo je potrebno omeniti tudi ustanovitev jezuitskih kolegijev v glavnih deželnih in nekaterih drugih mestih, ki so zelo dvignili tukajšnjo kulturo. Če je bilo dotlej višje šolstvo zaprto in vezano le na samostanske skupnosti, je bilo poslej to javno. Prav z delovanjem jezuitskega kolegija v Ljubljani, ustanovljenega 1597. leta, povezujemo tudi začetek višjega šolstva na slovenskem etničnem ozemlju.

Čeprav so naši ljudje s svojo trgovsko aktivnostjo, zlasti posredovanjem med italskim prostorom in Panonsko nižino (živina), ter nemškimi deželami in Jadranom kar nekaj zaslužili; lastno trgovsko blago sta bila predvsem železo in vosek, je viške kapitala v veliki meri pobrala obramba proti Turkom. Kljub temu je na današnjem slovenskem ozemlju težko srečati večje komplekse romanske in gotske kulture, saj so ljudje večino cerkva, ki so najboljši pokazatelj starejše kulture na našem ozemlju, barokizirali. To je doletelo tudi tiste najmanjše cerkvice na hribih, ki so značilnost in posebnost slovenskega ozemlja.

Reforme Marije Terezije in Jožefa II. v 18. stoletju so povzročile velike gospodarske, kulturne in verske spremembe. Začela se je načrtna gradnja cest. Trst je začel postajati osrednje pristanišče v severnem Jadranu, kar je imelo za Slovence velike posledice. Po številu slovenskega prebivalstva je začel postajati največje slovensko mesto, ki je neprestano vsrkavalo viške agrarnega prebivalstva iz bližnjega in širšega zaledja. Kriterij uspešnosti naših trgovcev je bila posest hiše ali skladišč v Trstu. Prebivalstvo je v notranjosti s prevozništvom dobilo številne možnosti dodatnega zaslužka, kar je ponekod negativno vplivalo na kmetijstvo.

Čas Marije Terezije pomeni tudi začetek organiziranega uvajanja osnovnega in srednjega šolstva, saj je birokratizacija države zahtevala vedno nove uradnike. Centralizacija državne uprave je povzročila uvajanje nemškega kot uradnega jezika, kar je pri nekaterih slovenskih izobražencih, prevladovali so seveda duhovniki, sprožilo vprašanje, zakaj bi bil njihov materin jezik manj vreden. Začenja se slovenski narodni preporod. Sprva postavlja predvsem zahteve po upoštevanju slovenskega jezika, vse glasnejše pa postajo tudi zahteve po upoštevanju pravic naroda, ki ga govori. Verske reforme Jožefa II. med leti 1780 - 1790 so prinesle na eni strani izboljšano versko organizacijo. Ukinjen je bil oglejski patriarhat, v Gorici je nastala nadškofija, reorganizirane so bile škofijske meje, izboljšana organizacija župnij. Negativna posledica njegovih reformnih prizadevanj na cerkvenem področju pa je bila ukinitev številnih starih samostanov, zlasti tistih, ki niso bili povezani z dušnim pastirstvom, šolo ali sistematičnim karitativnim delom. Ker je bila njihova posest združena v poseben verski fond, ki ga je upravljala država, kulturne dragocenosti, od notranje opreme cerkva in samostanov, preko knjižnic in arhivov pa raznesena, je bila povzročena ogromna kulturna škoda.

Predvidene so bile tudi velike socialne reforme, zlasti v smislu rahljanja fevdalizma, kar pa je preprečila francoska revolucija. Država je morala na notranjepolitičnem področju popuščati pred plemstvom in krepiti vojsko. Francozi oziroma Napoleon so v okviru svojih evropskih vojn večkrat prišli na naše ozemlje. Leta 1809 so z ustanovitvijo Ilirskih provinc 4 leta ostali na precejšnjem delu slovenskega etničnega ozemlja, uveljavili francosko zakonodajo in imeli še veliko drugih načrtov, ne pa denarja, da bi to izpeljali. Prebivalstvo se jim je zaradi izjemno visokih davkov, zlasti leta 1809, množično upiralo.

Vojne s Francozi so številne avstrijske državljane prepričale, da njihova država ni nekaj nespremenljivega. To spoznanje je imelo za posledico še močnejši razmah nacionalnih gibanj, ki so dobivala močne impulze tudi od nemškega in italijanskega gibanja za narodno združitev. Leta 1816 se prvič pojavi beseda Slovenija v neki neobjavljeni pesmi, leta 1844 pa prvič v tisku. Med Slovenci se je takrat sprožilo tudi močno kulturno in politično ilirsko gibanje, ki je zagovarjalo močnejše kulturne in celo jezikovne povezave z južnimi Slovani. Med delom slovenskega izobraženstva se je pred takimi, za samostojni slovenski kulturni razvoj neperspektivnimi nazori, pojavil hud odpor, ki mu je nudil glavno oporo na jezikovnem področju še vedno nepreseženi slovenski pesnik France Prešeren. Narodno gibanje je doseglo svoj višek v revolucionarnem letu 1848, ko ni bil samo odpravljen fevdalizem, ampak so bila postavljena temeljna politična načela na katerih je 1991. leta nastala samostojna slovenska država. To narodno gibanje je v naslednjih desetletjih doživljalo različne intenzitete. Bistveno pri tem je, da so v njem odločilno sodelovali tudi Slovenci iz predelov, ki danes niso del slovenske države (Trst, Gorica, velik del Koroške). Izjemno pomembni sta bili tudi univerzi na Dunaju in v Gradcu. Napori so potekali tako v smeri razvoja zahtevnejše kot ljudske kulture. Zato ima še posebno zaslugo slovenski svetniški kandidat blaženi Anton Martin Slomšek, prvi mariborski škof. On je prenesel sedež svoje škofije iz nemškega dela Koroške na slovensko etnično ozemlje. V kulturnem pogledu je pomemben zaradi izjemnih skrbi, ki jih je posvečal šolstvu, zlasti pa zaradi ustanovitve Mohorjeve družbe 1851. leta, ki je med Slovenci razširila knjige in naučila Slovence brati. Prav po njegovi zaslugi je med Slovenci izjemno razširjena bralna kultura, ki je ena slovenskih posebnosti. Koncem 19. stoletja so tudi pri Slovencih nastale politične stranke, ki se pa glede nacionalnih ciljev niso razlikovale. Vsekakor je slovenski narod dočakal konec Avstro - Ogrske, čeprav ni imel nobenega osrednje nacionalnega organa, z izjemno razvito kulturo, zlasti na jezikoslovnem področju.

Sredi 19. stoletja je prišlo na slovenskem etničnem ozemlju do velikih gospodarskih sprememb. Propadlo je staro železarstvo, ki ga premogovništvo ni moglo razviti. Izgradnja železnice Dunaj - Trst in njenih krakov je zatrla staro kmečko prevozništvo, rečno brodarstvo, industrijski razvoj in zlasti konkurenca iz razvitejših delov nemško-avstrijskih in čeških dežel sta prizadela domačo obrt. Za lastno podjetništvo je bilo premalo domačega kapitala. Vse hujšo krizo, ki jo je prinašal kapitalizem, so na eni strani reševali z izjemno močnim izseljevanjem v zahodnoevropske države in zlasti ZDA, ki so pobrale polovico prirastka prebivalstva. Krizo v agrarnem sektorju so reševali krščanski socialisti z neverjetnim razvojem zadružniškega gibanja. Slovensko zadružništvo je bilo tako močno, da je z zgledi in ljudmi pomagalo tudi Hrvatom in Furlanom.

Prva svetovna vojna je Slovence zelo prizadela, njena zahodna etnična meja se je spremenila v fronto, ki je z domov pognala na desettisoče ljudi. Nesorazmerno veliko Slovencev je padlo tudi na drugih bojiščih. Glede na svojo številčnost so dali največ življenj za Avstrijo. Ob koncu vojne se je zelo okrepilo mirovno gibanje, ki je zahtevalo preureditev monarhije. Ker za to na Dunaju ni bilo pravega posluha, je med Slovenci prišlo do jugoslovanskega gibanja. To je ob koncu vojne nekritično prevladalo. Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, bivših državljanov monarhije, je obstajala od 29. oktobra 1918 in se 1. decembra istega leta združila s Srbijo v kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev oziroma Jugoslavijo.

Nastanek Jugoslavije je bil velika tragedija za Slovence, saj je dobra tretjina njihovega ozemlja po določilih Londonskega pakta pripadla Italiji, večina slovenskih Korošcev tudi ni hotela v Jugoslavijo, na Madžarskem je ostalo tudi nekaj Slovencev, v Jugoslavijo pa je prišlo nekaj Madžarov. Tudi pričakovanja pravične socialne in zlasti mednacionalno urejene nove državne skupnosti so bila prevelika in prenaivna. Slovenija je v industrijskem pogledu nekaj pridobila, absolutno pa zgubila na agrarnem in finančnem področju. Največji dosežek Slovencev v Jugoslaviji je bila nedvomno ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani. Ključna je ugotovitev, da slovensko nacionalno vprašanje z Jugoslavijo ni bili rešeno. Slovence sta še posebej prizadela preganjanje slovenskega življa pod italijanskim fašizmom in naglo slabšanje položaja koroških Slovencev.

II. svetovna vojna se je začela z vkorakanjem nemških, italijanskih in madžarskih sil. Najhuje se je obetalo Slovencem, ki so bili pod Hitlerjevo Nemčijo, saj so jih začeli izseljevati. Takoj narodno najbolj osveščen del prebivalstva, to je svetno inteligenco in duhovnike kasneje tudi kmete. Praktično na vsem slovenskem ozemlju je prišlo do splošne rezistence. Ker pa so komunisti, kljub svoji številčni skromnosti, vendar ob odlični organiziranosti, rezistenco prevzeli v svoje roke in to ekskluzivno, v njej so videli možnost za hkratno izpeljavo komunistične revolucije, je prišlo na precejšnjem delu slovenskega ozemlja, ne pa na vsem, do državljanske vojne. Protikomunistični tabor se je bil v svoji nemoči prisiljen nasloniti na okupacijske oblasti. Vse to se je razvilo v strahoten bratomorni boj, tako da je slovenski narod hkrati bojeval dve vojni: navznoter in navzven.

Po končani II. svetovni vojni so komunisti takoj prevzeli oblast, za kar so se že dobro pripravili med samo vojno. Nekdanji politični in vojaški nasprotniki so bili zaradi nevarnosti kontrarevolucije oziroma potencialnega ogrožanja komunističnega režima v veliki meri skrivno pobiti, ocene se gibljejo okoli 15.000, več tisoč Slovencev pa je pobegnilo v Avstrijo in Italijo. Velik del teh ljudi, okoli 6000, je našel nov dom v Argentini, kjer so razvili izjemno bogato kulturno življenje.

Največja korist II. svetovne vojne je bila za Slovence nedvomno priključitev velikega dela njihovih primorskih rojakov, žal ne vseh. Del jih je še vedno ostal v Italiji. Meja na severu in vzhodu se ni spremenila. Tudi tam je ostalo veliko Slovencev. V obalnih mestih je ostala razmeroma močna italijanska narodna manjšina, katere velik del pa se je zaradi političnega sistema in slovanske narave države izselil v Italijo. Nova komunistična Jugoslavija je po približno desetih letih obstoja, spor s Stalinom je konec štiridesetih let izrabila celo za notranjepolitično zaostrovanje, začela na notranjem političnem področju počasi popuščati, po letu 1960 pa se je začela odpirati tudi navzven. Katoliška cerkev ji je bila ves čas obstoja glavni nasprotnik in je nedvomno pod komunizmom tudi največ pretrpela. 1952. leta je bil organiziran celo zažig takratnega ljubljanskega škofa, ki je pretrpel hude opekline. Veliki socialni projekti, kot je bilo delavsko samoupravljanje, zaradi same narave komunističnega družbenega sistema (centralizirana partija-federativna narava države), kot tudi zaradi zanemarjanja ekonomskih zakonitosti, niso dali pravih rezultatov. Kot je danes razvidno, se je že sredi sedemdesetih let začelo njeno razpadanje. Jugoslavija ni razpadla zaradi slabe ekonomije, ampak zato, ker njenim narodom ni bila več potrebna. Poglavitno zaslugo za nastanek samostojne slovenske države imajo slovenski kulturniki, ki jih je ljudstvo na posebnem plebiscitu 1990. leta skoraj 100 % podprlo. 1991. leta je Slovenija v kratki vojni z jugoslovansko armado izvojevala samostojnost in po nekaj mesecih dosegla mednarodno priznanje.

Razvoj samostojne slovenske države je doslej mnoge razočaral, saj sovpada z gospodarsko krizo, ki pa se je začela že v prejšnjem režimu.Znižala se je socialna varnost, nastala je precejšnja nezaposlenost, ki je prejšnji režim praktično ni poznal. Vprašljiva postajata splošna dostopnost zdravstvenih uslug in enakih možnosti šolanja. Zelo je čutiti oblast prejšnjih vladajočih posameznikov in njihovih oblastnih struktur, ki, razpršeni v različne, predvsem leve stranke, praktično še danes obvladajo slovensko družbo. Demokracija se po prepričanju mnogih razvija prepočasi. Najbolj je to razvidno na področju informiranja. Veliko razočaranje je tudi dejstvo, da so negativne gospodarske in politične, predvsem pa mentalne posledice tako jugoslovanske države kot prejšnjega režima veliko trdovratnejše kot smo bili Slovenci to pripravljeni samim sebi priznati.