Med revolucijo in legitizmom (Nacionalna gibanja v 19. stoletju)

Latinska Amerika

V tem času so se v Latinski Ameriki pojavile zahteve po koncu španske in portugalske nadvlade. Španijo in Portugalsko je zasedla francoska vojska, pod njenim vplivom so bile sprejete liberalne ustave. Proti kolonialnim gospodarjem so izbruhnili številni upori, ki so se končali z neodvisnostjo latinskih držav sredi 19. stoletja. Španci so v svoji posesti obdržali le Kubo, Portoriko in Filipine. Istočasno so novo nastale države iz evropske prehajale pod ameriški vpliv, še posebej potem, ko je bila leta 1823 sprejeta Monroejeva doktrina, ki je določala, da ameriška celina ne sme biti več evropske kolonizacijske ekspanzije, hkrati pa je zagotavljala, da se ZDA ne bodo vmešavale v evropske zadeve.

James Monroe (1758-1831), peti predsednik ZDA, kateri je nasprotoval evropski nadvladi v Ameriki
Miguel Hidalgo y Costilla (1753-1811), ustanovitelj mehiškega gibanja za neodvisnost
General Jose de San Martin (1778-1850), eden najpomembnejših borcev za neodvisnost Argentine, Čila in Peruja