Italija

Tudi na Apeninskem polotoku je prihajalo do velikega nasprotovanja restavraciji absolutizma in uvajanju legitimizma. Za osamosvojitev meščanstva so si liberalne meščanske in plemiške elite prizadevale že od konca 18. stoletja. V ta prizadevanja se je vpletala tudi nacionalna ideja. Že leta 1815 je v neapeljskem kraljestvu kot odgovor na vrnitev osovražene burbonske dinastije nastalo društvo Oglarji (Carbonari), ki so zahtevali združeno, neodvisno in ustavno italijansko državo, vendar so bili zaradi neenotnega vodstva manj uspešni. Revolucijo je leta 1821 zatrla vojska svete alianse. Avstrijska vojska je zatrla tudi vstajo v Piemontu. Voditelji gibanja so bili obsojeni na dolgotrajne zaporne kazni, vendar se je ideja o italijanski državi ohranila. Podprli so jo številni intelektualci in umetniki.

Leta 1831 so izbruhnili tudi nemiri v papeški državi. Nemire so zopet zatrli Avstrijci, ob tem pa poslali v izgnanstvo odvetnika Giuseppeja Mazzinija. Le-ta je v Marseileu osnoval društvo Mlada Italija (La giovine Italia), v Bernu pa še društvo Mlada Evropa, katerega člani so se borili proti tedanji okosteneli monarhistični Evropi, hkrati pa so upali, da bo bratstvo med različnimi narodi iz nacionalizma ustvarilo novo religijo. Mazzini je postal vodilni ideolog republikansko-unitarističnega gibanja v italijanskem vstajenju (risorgimento), ki je postalo politično in socialno gibanje za združeno Italijo.