Med revolucijo in legitizmom (Nacionalna gibanja v 19. stoletju)

Rusija in Poljska

Nezadovoljstvo je naraščalo tudi v Rusiji, kjer so se carju Nikolaju I. leta 1825 uprli dekabristi, to so bili mladi oficirji, ki so zahtevali odpravo carjeve samovlade, tlačanstva, vzpostavitev političnih svoboščin, sklic ustavodajne skupščine in ustanovitev začasne vlade. Vstaja je bila hitro in krvavo zatrta, carjev teror pa se je s pomočjo tajne policije še povečal.

Rusija je gospodarila tudi nad Poljsko, ki je bila formalno neodvisna kraljevina z razmeroma liberalno ustavo. Rusija in Poljska sta imela skupnega vladarja in zunanjo politiko, vsaka dežela pa je imela svoj denar, grb, zastavo in vojsko. Poljščina je postala državni jezik, katoliška vera pa državna vera. To državo imenujemo Kongresna Poljska, ker je bila plod dunajskega kongresa. Poljaki so se hoteli dokončno otresti ruske nadoblasti, leta 1830 je izbruhnila protiruska vstaja, ki pa je bila krvavo zatrta. Številni poljski plemiči in intelektualci so zbežali v zahodno Evropo in od tam vodili boj za osvoboditev, razmere v sami Poljski pa so se zaostrile.

Ruski car, poljski kralj in veliki vojvoda Finske Nikolaj I. (1796-1855)
Grb in zastava Kongresne Poljske