Sredi parka, v Vipavi stoji velika hiša. V njej so doma otroci in vsak od njih ima kakšno težavo. Tako veliko, da ji niso kos niti mame in očki! Zato morajo biti med tednom tukaj, kjer je vsa hiša, od vrha do tal, narejena prav za njih. To je prijazna hiša, kot so prijazni ljudje v njej, ki skrbijo za otroke! Kadar je mraz, greje hišo in ljudi v njej topel šal, spleten iz zgodb otrok - toplo in mehko ovija stene, vse do vrat in oken in se velika hiša počuti varno in prijazno kot dom, zato se v njej tako počutijo tudi otroci...

ZA VISOKO OGRAJO...

naše hiše smo septembra 1994 prvič uradno povabili "prostovoljce". Bile so štiri dekleta 1. letnika Škofijske gimnazije Vipava. Njihovi in naši koraki so bili še negotovi. Postavljalo se nam je veliko vprašanj.
  • Ali bodo zmogli?
  • Ali jih preveč obremenjujemo?
  • Ali se ne bodo preveč navezali?
  • Kaj pa, če bodo hodili sem samo zaradi priznanih ur izbirnih vsebin?
  • Kako bomo kontrolirali njihovo delo?
  • Zakaj motijo naš učno vzgojni proces?
  • Ali res lahko vsakdo hodi po naši hiši?
  • Kdaj lahko pridejo?

    • ….
Danes, po desetih letih, so še vedno tu. Srednješolci, upokojenci, osnovnošolci, zaposleni. Vozijo naše otroke na sprehode, z njimi hodijo na izlete, se igrajo, jim berejo pravljice, se pogovarjajo,…
Letos jih je oddalo prijavnico 73. Tisti najbolj zvesti: Verica, Davorin, Helena, Blaž, … ne oddajajo prijavnice in ne zbirajo podpisov v "Knjižico prostovoljca". Jezen sem nanje, ker jih potem nimam na seznamu in se kakšno leto zgodi, da kakšnemu od njih pozabimo poslati skromno pozornost.
Še vedno jih ni dovolj. Ustavljajo me otroci po hodnikih in sprašujejo kdaj bodo tudi oni dobili prijatelja.
Včasih me kdo od njih pokliče, napiše pismo. Zadnji mi je pisal Martin: "Hvala za vse, kar ste mi dali!"
Ne vem več, kdo je tu zaradi koga. Pred desetimi leti sem mislil, da naši otroci potrebujejo prostovoljce. Vedno bolj se mi zdi, da prostovoljci potrebujejo naše otroke. Ne.
Potrebujemo drug drugega.

Tomaž Torkar
E-mail