Sredi parka, v Vipavi stoji velika hiša. V njej so doma otroci in vsak od njih ima kakšno težavo. Tako veliko, da ji niso kos niti mame in očki! Zato morajo biti med tednom tukaj, kjer je vsa hiša, od vrha do tal, narejena prav za njih. To je prijazna hiša, kot so prijazni ljudje v njej, ki skrbijo za otroke! Kadar je mraz, greje hišo in ljudi v njej topel šal, spleten iz zgodb otrok - toplo in mehko ovija stene, vse do vrat in oken in se velika hiša počuti varno in prijazno kot dom, zato se v njej tako počutijo tudi otroci...

MLADI IN MANJ MLADI

Včasih smo bili mladi, malo mlajši, kot smo sedaj. Vsi smo bili otroci, ki smo se skozi življenje spreminjali in oblikovali. Užili smo se marsikaj in se še učimo. Svoje bogate izkušnje prenašamo na mlade, jih opozarjamo, na kaj naj bodo pozorni, na kaj pripravljeni in kakšen naj bo njihov korak.
To so cisto preprosti, vendar pomembni nasveti študentom, ki prihajajo k nam na opravljanje študijske prakse. Kljub bogatemu znanju s področja metodike, didaktike, pedagogike, psihologije in še česa drugega so njihovi nastopi nerodni, plašni, negotovi. Pa kaj zato! Tudi mi smo bili takšni ali podobni.
Ob delu z otroki s posebnimi potrebami sem spoznala, da so naši otroci občutljivi, lahko ranljivi, nepredvidljivi, z dobrimi in manj dobrimi lastnostmi, ki nas lahko notranje obogatijo. To misel sem vedno posredovala študentom. Včasih študenti, danes so to specialni in rehabilitacijski pedagogi.
Kaj pa tisti, ki jih ni več v naši sredini? To so naši upokojeni delavci. Ob mednarodnem dnevu starejših jih vedno povabimo medse. Pokažemo jim, kaj delamo, kako živimo, poklepetamo z njimi, se skupaj poveselimo. Hvaležni so nam, ker jih nismo pozabili. Le kako?
In čisto preprosto jim lahko rečemo: “Hvala, ker ste bili naši življenjski učitelji."

Nevenka Tkalčič
E-mail