TEORIJA IN FILOZOFIJA ZNANOSTI 2010/2011
Uvodna opomba
Delo na univerzi se razlikuje od osnovne šole. Zato ustvarjalni profesor vsako leto spremeni in prilagodi program na temelju pedagoških izkušenj. Pri Red. Prof. Dr. Matjažu Potrču se mora kandidatka, ki želi opraviti izpit, pripraviti na temelju predavanj in materiala, ki velja za tekoče študijsko leto, to je za leto, v katerem je imela predavanja vpisana! Red. Prof. Dr. Matjaž Potrč zato ne bo več nujno preverjal znanja po nekakšnih »splošnih« seznamih, ampak na temelju sodelovanja študentke med letom ter le med tekočim letom, v katerem je ta vpisana. Kot je bilo dogovorjeno v začetku šolskega leta lahko študentka izbira med tem, da svojo izpitno obveznost pri predmetu opravi z delom med letom (tj. s predstavitvijo seminarja in oddanimi komentarji) ali pa kot klasičen izpit na koncu leta, za ta izpit pa mora študentka prebrati vso navedeno literaturo (Glej seznam in napotke na koncu strani!) in odgovarjati na vprašanja, ki jih ta zajema in hkrati na vprašanja iz snovi obravnavane na predavanjih. Kot delo med letom se upošteva naslednje
- prisotnost študentke na predavanjih, ki se vsakič beleži in overovi s podpisom (študenka, ki med letom nikoli ni bila prisotna, tisto leto ne more dobiti ocene);
- 3 kratke pripombe/izročke dolžine približno ene strani, kot odzivov na med predavanji načeta vprašanja – te pripombe je mogoče oddati zgolj neposredno (naslednji teden) po danem predavanju, nikakor pa ne »za nazaj«, potrebno jih je tudi kratko (2-3 min) predstaviti pred kolegi; in seminar o dogovorjenem članku, ki ga predstavi kolegicam in kolegom(20-25 min); od tega mora biti vsaj en izroček ali en seminar opravljen v prvem semestru. (!!! Kratka navodila za pisanje opazk in seminarjev !!!) Pozor: pogoj za pristop k izpitu so zbrani podpisi (inskripcije in frekvence za predmet) v indeksu. Zadnji možen datum za predstavitev seminarja ali izročka je 18. maj 2011.
Obveznost za študente, ki predmet izberejo kot izbirni predmet: seminarska naloga ali ustni izpit.
Opravljene obveznosti in prisotnost (povezava do *.xls datoteke)
Vsebina predmeta 2010/2011
11. 10. 10.
Problem okvirja: klasicni in konekcionisticni model duha. Vzrok in ucinek. Fizikalno in dusevno. Identitetna teorija: tipska, primerki (zavest je mozganski proces). Vzrocna izkljucitev. 1. Fizika je vzrocno zaprta. 2. Dusevne lastnosti so realne. 3. Dusevne lastnosti vzrocno delujejo. 4. Dusevne lastnosti niso fizikalne lastnosti. 5. Ce (1), potem so vse vzrocne lastnosti fizikalne.
18. 10. 10.
Eksistencni monizem vs prednostni monizem (celota ima prednost pred svojimi deli). Argumenta prednostnega monizma proti pluralizmu: argument iz vznika, argument iz zdriza.
25. 10. 10.
Opora zdravega razuma: polna ontoloska, delna ontoloska, ne-ontoloska. Resnica kot neposredno ujemanje, kot posredno ujemanje. Vprasanje mnogih. Supervaluacionizem.
8. 11. 10.
Onkraj Meinongove dzungle. Predmeti. Noneizem, nicizem. Nadomestni svetovi. Oblozena in splosna kvantifikacija.
15. 11. 10.
Dejanskost pripovedi. Ladja. Oprimerjene in izkazane lastnosti. Meinongovsko tockovanje in nadomestni svet.
22. 11. 10.
Spoznavna razseznost. Visoki in nizki a priori. Pojmovna analiza. Zanesljivost: okolje: varnost, odpornost. Okolje: obmocno, svetno, cezsvetno. Povnanjenost, ponotranjenost. Spoznavni procesi. Upravicenje: imeti (propozicionalno), biti upravicen (doksasticno). Utemeljitev, skladje. A priori, a posteriori, izkustvo.
29. 11. 10.
Visoki in nizki a priori. Pojmovna utemeljitev, pojmovna zmoznost. Sklepanje na kredo.
6. 12. 10.
Novoklasicna zanesljivost – svetno okolje. Klasicna: obmocno okolje. Cezsvetna. Odporna zmoznost. Varnost: bistvena, primeren odporno zanesljivi proces (ni spoznavna sreca). Primeren obvladujoci vpliv.
13. 12. 10.
Cezsvetna zanesljivost. Varnost: de facto, svetna. Izkustveno mozna svetna okolja. Konstanca, Vera, Pepelka, Harry, Ike, Sextus Pessimisimus.
20. 12. 10.
Spoznavna varnost. Omejena na bliznje svetove. Obcutljivost: ce bi bila dejstva drugacna (tega varnost ne terja). Izkustveno mozni svetovi in cezsvetna zanesljivost. Skepticizem, vednost in objektivno upravicenje.
3. 1. 11.
Obvladovanje nejasnosti. Peano: funkcija nicle kot omogocenje niza: predhodnik, naslednik. Pogoj: razlike, prehoda: individualisticno nacelo iste vrednosti, kolektivisticno nacelo medolocene vrednosti. Nacel ni mogoce zadovoljiti; lahko jih spostujemo posredno z upostevanjem prepovedi.
10. 1. 11.
Zacezsvetno zanesljivost. Upravicenje. Zmoznost. Resnica. Izkustvena varnost. Sofija, Hipatija. Zasluga, sprejem. Tomaz. Upravicenje in vednost. Kontekstualno.
17. 1. 11.
Spoznavni niz in spoznavna zmoznost. S-niz. Na znanost oprta spoznavna teorija in nizki a priori. Normativnost
21. 2. 11.
Prostor, cas in vednost. Definicija vednosti kot resnicno upraviceno prepricanje. Upravicenost: zanesljivost, razvidnost. Indeksikali: trenutnost in vecnost, protokolarni stavki. Spoznavni niz 1: Vkljucitev skeptika v vednost. (Prostor: obmocno, svetno, cezsvetno). Spoznavni niz 2: Vkljucitev. (Cas.) Obicajna spoznavna teorija 1: Izkljuci skeptika za vednost. Obicajna spoznavna teorija 2: Izkljucitev.
28. 2. 11.
Dejstva kot razlogi. Sploscenost moralne pokrajine. Supervenienca in rezultanca. Posamicne situacije disciplinirajo splosnosti z izjemami in ne obratno.
7. 3. 11.
Spoznavna oblikovna vsebina. Obicajna spoznavna teorija: (OS1) Zavestni dostop. (OS2) Razvidna podpora. Imeti upravicenje, biti upravicen. Spoznavni niz: nizki a priori do spoznavna znanost. Klasicni in konekcionisticni model dusevnosti. Oblikovna vsebina kot ozadna vednost deluje pri tvorbi prepricanj in je pomembna pori njihovem upravicenju.
14. 3. 11.
Spoznavna teorija ledene gore. Obicajne spoznavne teorije: Utemeljitvena (teneljna prepricanja, izpeljava, omejena mnozica temeljnih prepricanj), Skladenjska (mreza prepricanj, holizem, verjetnost), Okoliscine (utemeljitev-okoliscine, skladenjska-okoliscine, zmoznost). Neposredno dostopna zavedna stanja. Nezavedna psiholoska stanja: deloma dostopna, deloma ne.
21. 3. 11.
Pozornost: zavestno, izrecno. Oblikovna vsebina: neodvisno od zavestnega izkustva. Spoznavno upravicenje: izkustvena razvidnost. Osvetlitev.
28. 3. 11.
Izkustvena razvidnost. Oblikovna vsebina. Osvetlitev.
4. 4. 11.
Spoznavni dvom, semanticna slepota in na zmoznosti utemeljena napaka pri izvajanju. Spoznavni kontekstualizem: parameterski, kontekstualni. Spoznavni niz: nizki a priori – naturalizirana spoznavna teorija.
Teorije upravicenja prepricanj. 1) Utemeljitveni pristop: a priori, empiricna prepricanja. 2) Skladenjski pristop: holizem, lastnosti celote (vpliv). Internalistini regres. ← Nizki a priori. Naturalizirana spoznavna teorija → 3) Spoznavna zanesljivost (terja vlogo znanosti). Povnanjenost. Subjekt – objekt: objektivni odnos. Zanesljivi procesi (kognitivne znanosti). 4) Vrlinska spoznavna teorija. Aktualni svet, bliznji svetovi, demonski svet, redukcija. Radikalni skepticizem se uganka. Kontekstualizem – parameterski: pripis vrednosti. Normativna pomenska vrednost pojma: vednosti, resnicnega upravicenega prepricanja. Kako se nam vednost pripisuje? Okoliscine dolocajo pomen vednosti. Ocitek kontekstualizmu: ne pove kaj vednost je. Filozofija jezika. Relativizacija vsebine vednosti in spoznanja.
11. 4. 11.
Spoznavno okolje. Spoznavni niz: a priori, znanstvena spoznavna teorija. Kontekstualizem (DeRose). Argument iz nevednosti: Pr1 Ne vem da nisem MVK. Pr2 Ce ne vem da nisem MVK potem ne vem da imam roke. .: Torej ne vem da imam roke. Pr1 je intuitivno sprejemljiva. Konjunktivni pogojniki: tudi ce bi bili MVK bi mislili da nismo MVK. Loterija: prepricani smo da nismo dobitniki, tudi ce smo. Pr2. Skeptik uporablja pogovorni mehanizem pravilo obcutljivosti: staplja dva nezdruzljiva konteksta. Standarde iz enega konteksta prestavlja v drugega. Obcutljivost je meja do katere lahko dvignemo moc spoznavnega polozaja. Prepricanje je obcutljivo, ce bi ga v primeru da ne bi bilo resnicno tudi ne bi sprejeli. Skepticni/obicajni kontekst. Lewis: v kontekstu upostevamo kar je ustrezno, tisto, na kar smo pozorni. DeRose, Lewis: ne upostevata naturaliziranega dela spoznavne teorije. Na skepticno problematiko skusata ugotoviti le na podlagi a priornosti. Posledica je, da kontekstualizem ne oskrbi razlage vsebine vednosti; v kontekstu lahko pripisemo vednost ne glede na to kaj vednost je. Vednost je relativizirana glede na kontekst. (DeRose). Obicajni, spoznavnoteoretski kontekst: drugi standardi. Dolocanje obicajnega konteksta ni enostavno. Posameznik, socialna razseznost. Nimamo opredelitve vednosti. Onemogocen je prenos vednosti. (DeRose, Lewis) a priori kontekstualizem.
Morfoloska vsebina, kontekstualizem. Tradicionalno: kontekst je zunanja situacija, vsakdanje okoliscine, ki dolocajo, kako pripisemo vednost.
Ponotranjeni standardi, ki v kontekstu dolocajo kaj je vednost. Tehnike, postopki in pravila, po katerih se ravnamo, ko upravicenje za prepricanja. So razlogi, lahko nezavedni. Avtomaticno oblikujemo prepricanje. Razloge lahko podamo, ne pa nacel. Ponotranjena pravila dobimo skozi svoj razvoj. Individualno, socialno. So del nasega kognitivnega ustroja, narave nasega misljenja. Spomin, pozornost.
Morfolosko ozadje je podobno tehnikam, ki omogocajo kontekstualno upravicenje. Ozadna vednost. Nasa narava: upravicenje, pripis vednosti. Kontekst je odvisen od struktur implicitne vednosti: oblikovno ozadje. Implicitna vednost, avtomaticno aktivirana, ko se oblikuje prepricanje. Jezikovne igre. Ponotranjen kontekstualizem (ozadna vednost): narava nasega misljenja.
DeRose: logicni argument resuje ne glede na naso naravo. Obicajni kontekst? Vednost je relativizirana glede na vse zunanje kontekste. Ni mogoc prenos vednosti. Ravnost mize, ceste. V enem trenutku pripisujemo vednost, v drugem trenutku ne. Kontekst se ves cas spreminja. Vemo in ne vemo. Vse je res (skeptik, obicajni kontekst): to je problem za a priori.
Ponotranjeni kontekstualizem: skupna osnova, iz katere kriteriji konteksta: zakaj je kontekst obicajen. Naturalizem, zivljenjska oblika: to nam je skupno, taksni smo: normativna osnova. Pred bogom ne vemo, Tradicionalna filozofija se je vezala na zahteve.
18. 4. 11.
Spoznanje. Mesana spoznavna teorija. Spoznavni niz: a priori (pojmovna analiza, filozofsko opredeljevanje spoznavne zmoznosti), naturalizirana spoznavna teorija (znanost, predpostavka subjekt-objekt). Skepticizem: zahteva utemeljitev nase spoznavne zmoznosti brez uporabe spoznanja. Meta-spoznanje: onkraj spoznanja. Zahteva po a priornosti. Skeptik poveze dokaz zunanjega sveta z meta-spoznanjem.
Kontekstualizem. Resuje skeptikovo problematiko. “Tezava ker skusajo resiti spoznanje v globalnem kontekstu, neodvisnem od zivljenjske prakse.” Pripis vednosti. Posebni kontekst. Ni vec normativne vrednosti vednosti, skace iz konteksta v kontekst. Ne moremo vec opredeliti vednosti, ker je vsem skupna. Ogromno kontekstov, med seboj se izkljucujejo. Vednost se relativizira glede na kontekst. Kaj je vednost ni pomembno; le kako jaz v kontekstu pripisem pojem vednosti. V vsakdanjem kontekstu imamo vednost. Eksternalizem izkljucuje skeptikove argumente. Kontekstualizem jih resi, a brez vednosti, le relativni pojem.
Mesana spoznavna teorija: pojmovna analiza in dosezki znanosti. Zanesljivost: upravicenje prepricanj: a priori. Zacenjamo v dejanskem svetu. Skeptik. Nizki a priori. Povnanjensa, novoklasicna zanesljivost (spoznavnih procesov): upostevati obmocno, svetno okolje. Povnanjenost izkljucuje skepticizem.
Postklasicna zanesljivost. Ne dejanski svet, ampak zavest k zanesljivosti. Hipoteza mozganov v kadi: zanesljivost iscemo v zavesti, v izkustveno moznih svetovih (si jih lahko zamislimo). Objektivnost in subjektivnost sta presezena v nasi zavesti (glede na skepticne argumente). Objektivnost sveta na sebi prihaja cez zavest. Eksternalizem in internalizem.
Objektivno upraviceno prepricanje. Problem (skeptik): to ni vednost; resnica.
Skeptikova past: zahteva dokaz resnicnosti. Nismo zmozno dokazati, da nismo MVK. Resnicnost je druge vrste (moznost). Skeptik skozi zavest, ne do resnice. Onemogoca moc skeptikove argumentacije.
Clovekova zmoznost (zavest). Kritika kognitivne znanosti: poskus znanstvene metode, problem okvirja. Morfoloska vsebina. Spoznavna teorija ledene gore. Fundacionalizem, koherentizem, strukturalni kontekstualizem. Morfoloska vsebina: prej temelj prepricanj zgolj na zavestni ravni (a priori). Skladnost, tudi prepricanj iz ozadja. Ta skladnost daje okvir za kontekst v katerem oblikujemo prepricanja. Morfoloska vsebina je nasa zmoznost, ja nasa narava. Skeptik.
9. 5. 11.
Pomenska slepota, kratkovidnost. Kontekstualizem relativisticne vsebine. Kontekstualizem kategoricne vsebine. Razloka.
16. 5. 11.
Vzrocna izkljucitev in zdruzljivost. Vzorci. Dejanja in dogodki. Lepota. Skepticni ugovor.
23. 5. 11.
30. 5. 11.
Izpitna literatura
Kot je bilo dogovorjeno v začetku
šolskega leta lahko
študentka izbira med tem, da svojo izpitno obveznost pri
predmetu opravi z
delom med letom (tj. s predstavitvijo seminarja in oddanimi tremi
izročki
oziroma komentarji) ali pa kot klasičen izpit na koncu leta. Ker so
mnogi
študentje opravili le nekaj svojih obveznosti med letom, je
tukaj ključ kako
lahko nadomestijo neopravljeni del:
- če študentka ni opravila seminarja (oddala pa je nekaj
izročkov) mora
za izpit prebrati štiri enote iz seznama literature
spodaj po lastni
izbiri. Na izpitu bo odgovarjala na vprašanja le iz izbranih del
in na
vprašanja iz snovi predavanj.
- če študentka ni oddala vseh (3) izročkov, je ključ
naslednji: če ima
oddana dva izročka izbere le dve enoti in če le en ali, potem
izbere tri enote
(primeri: (primer 1)
študentka je predstavila svoj seminar, a oddala
le 1 izroček -> izbere si tri dela iz spodaj navedenega seznama
literature
in na izpitu odgovarja na vprašanja le iz izbranih enot in na
vprašanja iz
snovi predavanj; (primer 2) študentka je oddala zgolj dva
izročka,
seminarja ni predstavila -> izbrati mora 4 enote, ki nadomestijo
seminar in
2, ki nadomestijo izročke, skupaj torej 6 enot po svoji izbiri)
Če študentka ni oddala niti enega izročka niti predstavila
seminarja,
potem mora za izpit prebrati vso navedeno literaturo in na izpitu
odgovarjati
na vprašanja, ki jih ta zajema ter odgovarjati na
vprašanja iz predavanj.
Izpitna vprašanja bodo zajemala tudi snov, ki je bila
predstavljena na
predavanjih. Ta je prav tako predstavljena na spletnih straneh (skupaj
z
povezavami do virov), študentje pa imajo na voljo tudi mnogo
kvalitetnih
spletnih virov o teh tematikah (npr. Stanford Encyclopedia of
Philosophy, ipd.)
Seznam literature:
1. Potrc, Matjaz. Dinamicna filozofija. (ZIFF, Ljubljana 2004).
2. Potrc, Matjaz. Pojavi in psihologija. (ZIFF, Ljubljana 1995).
3. Strahovnik, Vojko. Moralne sodbe, intuicija in moralna nacela. (IPAK, Velenje 2009).
4. Strahovnik, Vojko. “Uvod v vrlinsko epistemologijo.” Analiza 3/2004, str. 101-118.
5. Potrc, Matjaz. “Kaj je filozofija?”*
6. Potrc, Matjaz. “Many-Valued Logic and Philosophy.”*
7. Potrc, Matjaz in Vojko Strahovnik. “Particularist Compositionality”*
8. Potrc, Matjaz. “Vebrova misel”*
9. Potrc, Matjaz. “Convention”*
10. Potrc, Matjaz. “On What There Is”*
11. Potrc, Matjaz. “Compatibilist Freedom”*
12. Potrc, Matjaz. “Dealing with an Objection to the Neo-Meinongian Account of Moral Judgment”*
13. Potrc, Matjaz. “Identity.”*
14. Potrc, Matjaz. “Supervenience and Truth (abridged).”*
* dostopno na spletni strani prof. Potrca pod “Clanki”.