FILOZOFIJA KOGNITIVNIH ZNANOSTI II - 2010/2011
Uvodna opomba
Delo na univerzi se razlikuje od osnovne šole. Zato ustvarjalni profesor vsako leto spremeni in prilagodi program na temelju pedagoških izkušenj. Pri Red. Prof. Dr. Matjažu Potrču se mora kandidatka, ki želi opraviti izpit, pripraviti na temelju predavanj in materiala, ki velja za tekoče študijsko leto, to je za leto, v katerem je imela predavanja vpisana! Red. Prof. Dr. Matjaž Potrč zato ne bo več nujno preverjal znanja po nekakšnih »splošnih« seznamih, ampak na temelju sodelovanja študentke med letom ter le med tekočim letom, v katerem je ta vpisana. Kot je bilo dogovorjeno v začetku šolskega leta lahko študentka izbira med tem, da svojo izpitno obveznost pri predmetu opravi z delom med letom (tj. s predstavitvijo seminarja in oddanimi komentarji) ali pa kot klasičen izpit na koncu leta, za ta izpit pa mora študentka prebrati vso navedeno literaturo (Glej seznam in napotke na koncu strani!) in odgovarjati na vprašanja, ki jih ta zajema in hkrati na vprašanja iz snovi obravnavane na predavanjih. Kot delo med letom se upošteva naslednje
- prisotnost študentke na predavanjih, ki se vsakič beleži in overovi s podpisom (študenka, ki med letom nikoli ni bila prisotna, tisto leto ne more dobiti ocene);
- 3 kratke pripombe/izročke dolžine približno ene strani, kot odzivov na med predavanji načeta vprašanja – te pripombe je mogoče oddati zgolj neposredno (naslednji teden) po danem predavanju, nikakor pa ne »za nazaj«, potrebno jih je tudi kratko (2-3 min) predstaviti pred kolegi; in seminar o dogovorjenem članku, ki ga predstavi kolegicam in kolegom(20-25 min); od tega mora biti vsaj en izroček ali en seminar opravljen v prvem semestru. (!!! Kratka navodila za pisanje opazk in seminarjev !!!)Pozor: pogoj za pristop k izpitu so zbrani podpisi (inskripcije in frekvence za predmet) v indeksu. Zadnji možen datum za predstavitev seminarja ali izročka je 18. maj 2011.
Opravljene obveznosti in prisotnost (Povezava do *.xls datoteke).
Vsebina predavanj
bo objavljena naknadno
Izpitna literatura
Kot je bilo dogovorjeno v
začetku šolskega leta lahko
študentka izbira med tem, da svojo izpitno obveznost pri
predmetu opravi z
delom med letom (tj. s predstavitvijo seminarja in oddanimi tremi
izročki
oziroma komentarji) ali pa kot klasičen izpit na koncu leta. Ker so
mnogi
študentje opravili le nekaj svojih obveznosti med letom, je
tukaj ključ kako
lahko nadomestijo neopravljeni del:
- če študentka ni opravila seminarja (oddala pa je nekaj
izročkov) mora
za izpit prebrati štiri enote iz seznama literature
spodaj po lastni
izbiri. Na izpitu bo odgovarjala na vprašanja le iz izbranih del
in na
vprašanja iz snovi predavanj.
- če študentka ni oddala vseh (3) izročkov, je ključ
naslednji: če ima
oddana dva izročka izbere le dve enoti in če le en ali, potem
izbere tri enote
(primeri:
(primer 1) študentka je predstavila svoj seminar, a
oddala
le 1 izroček -> izbere si tri dela iz spodaj navedenega seznama
literature
in na izpitu odgovarja na vprašanja le iz izbranih enot in na
vprašanja iz
snovi predavanj; (primer 2) študentka je oddala zgolj dva
izročka,
seminarja ni predstavila -> izbrati mora 4 enote, ki nadomestijo
seminar in
2, ki nadomestijo izročke, skupaj torej 6 enot po svoji izbiri)
Če študentka ni oddala niti enega izročka niti predstavila
seminarja,
potem mora za izpit prebrati vso navedeno literaturo in na izpitu
odgovarjati
na vprašanja, ki jih ta zajema ter odgovarjati na
vprašanja iz predavanj.
Izpitna vprašanja bodo zajemala tudi snov, ki je bila
predstavljena na
predavanjih. Ta je prav tako predstavljena na spletnih straneh (skupaj
z
povezavami do virov), študentje pa imajo na voljo tudi mnogo
kvalitetnih
spletnih virov o teh tematikah (npr. Stanford Encyclopedia of
Philosophy, ipd.)
Obveznost za študente, ki predmet izberejo kot izbirni predmet: seminarska naloga ali ustni izpit. Zadnji možen datum za predstavitev seminarja ali izročka je 18. maj 2011.
Opravljene obveznosti in prisotnost (povezava do *.xls datoteke)
Vsebina predmeta 2010/2011
6. 10. 10.
Modeli duha so osvezitev po uvidnem zavestnem pristopu: predstave in pravila. Ravni spoznavnega sistema: 1. zgoraj predstave, popolno spoznavno stanje; 2. sredina dinamicne silnice iz ozadja (dinamicno ozadje, oblikovna vsebina) (klasicni model: logicne povezave in pravila); 3. Spodaj: ozicenje.
13. 10. 10.
Predstave, preracunavanje. Problem: razlagalna vloga dusevne vsebine. Digitalni klasicizem, analogni konekcionizem. Fizikalne podobnosti drugega reda.
20. 10. 10.
Eksistencni monizem vs prednostni monizem (celota ima prednost pred deli). Argumenta prednostnega monizma: vznik, zdriz, proti pluralizmu.
27. 10. 10.
Kartezijanski meditator. Filozofija psihologije in jezika: povnanjenost. Spoznavna teorija: skepticizem v redu. Zemlja dvojcek: H2O, XYZ, stereotipi. Mozgani v kadi. Bogastvo njihovega izkustvenega sveta. Ozadje.
3. 11. 10.
Zmernost in strpnost. Razum, zelja. Moralna vrednost. Premalo: samoobvladovanje, razvrat; prevec: samoodrekanje.
10. 11. 10.
Predstave, misli, custva, stremljenja. Predmeti, stanja stvari, vrednote, najstva. Spoznavna, ne-spoznavna izkustva. Trpno, dejavno. Preseganje zgolj formalne razseznosti: clovek, stvarnost.
24. 11. 10.
Kartezijanski intuiciji mozganov v kadi: 1. Dusevno zivljenje MVK je enako mojemu dusevnemu zivljenju. 2. Prepricanja MVK so neresnicna, moja pa so resnicna. Stroga povnanjenost v filozofiji duha. 1. Utemeljitvene predpostavke, 2. Njih zadovoljitev. Zavest je ozka in naperjena. Zavestna naperjenost (ozka resnicnost). Povnanjena naperjenost (siroka resnicnost).
1. 12. 10.
Ozka intencionalnost. Kartezijanske intuicije. Mozgani v kadi. Zavestna naperjenost. Utemeljitvene predpostavke si delimo jaz, moj dvojnik na zemlji dvojcici in moj MVBK dvojnik.
8. 12. 10.
Nedolocenost vsebine. Radikalna interpretacija. Povnanjenost, problem disjunkcije. Zavestna naperjenost doloci vsebino. Prva oseba, samoopazovanje. Naturalizacija.
5. 1. 11.
Zavest in nejasnost. Brezmejnost. Napetost. Ohranjanje. Enostavnost. Nejasnost je pogoj zavestne jasnosti. Nejasnost: pogoj: razlika, prehod: individualisticno nacelo iste vrednosti, kolektivisticno nacelo nedolocene vrednosti. Prepovedi: posredno spostovanje nacel.
12. 1. 11.
Dvom o notranjem svetu. Kakovostna in dostopna zavest. Dusevna stanja in refleksivna zavest. Zunanje razmerje. Neposredno zavestno kakovostno dozivljanje ne dopusca vrzeli in zato pojasni kako se nas ne tice dvom o notranjem svetu.
19. 1. 11.
Spoznavni niz. Nizki a priori, naturalizacija. Dve empiristicni dogmi. Skepticizem notranjega sveta nas ne zagrabi.
23. 2. 11.
Skepticizem na preseciscu mesane spoznavne teorije in fenomenalne zavesti. Spoznanje: metafizicni temelj; nakljucno, nezanesljivo (brezizhodni skepticizem/a priori dogmatizem); transcedentalno iskanje pogojev. Eksternalizem, naturalizem. Fenomenalna zavest. Kontekstualizem: vednost je odvisna od konteksta. Mesana spoznavna teorija zdruzi internalizem/eksternalizem. Zanesljivost: obmocno, svetno, cezsvetno okolje. Nizki a priori, empiricno. Abdukcija. Upraviceno prepricanje: ni resnicno, skeptik. Skepticizem podpira fenomenalno zavest.
2. 3. 11.
Obicajna spoznavna teorija. (OS1) Vednost izkljucuje skeptika. (OS2) Upravicenje je izkljucujoce. Spoznavni niz. (SN1) Vednost vkljucuje skeptika. (SN2) Upravicenje je vkljucujoce. Povnanjeno: zanesljivost; ponotranjeno: razvidnost. Prostor: obmocno, svetno, cezsvetno okolje. Cas: vecnost (definicija vednosti, splosnost), pomemben trenutek.
9. 3. 11.
Mesana spoznavna teorija: nizki a priori (ponotranjenost), naturalizirana spoznavna teorija (povnanjenost). Eksternalisti: zanesljivost procesov. Raven zanesljivosti: konstitutivni vidik. Novoklasicna zanesljivost (svetno okolje in vplivi iz obmocnega okolja), skepticizem, postklasicna zanesljivost (cezsvetno okolje). Objektivno upraviceno prepricanje, izkustveni mozni svetovi. (i) imeti upravicenje za prepricanje (propozicionalno upravicenje), (ii) biti upravicen v prepricanju (doksasticno upravicenje). Prepricanje imam ze v svetnem okolju. Preprican sem, ko sem uposteval vse skepticne argumente. Arhitekturno kognitivna raven: Sem upravicen ko (i) imam upravicenje ( . imam upravicenje, ko so informacije v trdno oporo prepricanju, . kognitivna zmoznost, da zaobjamem informacije, . ni nobenih informacij o nasprotnem), in (ii) preprican sem zaradi empiricne podpore, ki je razvidna (ko razlozim kako je v zavesti). Morfoloska vsebina in fenomenalna zavest.
16. 3. 11.
Spoznavni niz. Morfoloska/oblikovna vsebina, ozadje. Upravicenje i. imeti (propozicijsko: informacija, zmoznost, ni nasprotne informacije); ii. biti upravicen (doksasticno: propozicijsko upravicenje in se): kako se prepricanje pojavi v posebni situaciji; vzrocne relacije, povezanost med prepricanji. Empiricna podpora: vzrocnost med prepricanji; povezava/graditev misli. Kognitivna znanost: Proto Teorija (psiholoska). PT1 zavestno dostopna prepricanja, PT2 vzrocnost prepricanj, ki omogoca visja prepricanja. Problem okvirja: izotropicnost, holizem. Morfoloska vsebina, ozadje. Proti PT2: avtomatsko, inplicitno ozadje. Fenomenalna vsebina in morfolosko ozadje (vkljuceno v fenomenalno zavest). Z izotropicnostjo in holizmom morfoloska/oblikovna vsebina obide problem okvirja. Morfoloska vsebina v spoznavni teoriji: utemeljitvenost, skladnost, okoliscinskost. Spoznavna teorija ledene gore: zgradba prepricanja, upravicenje.
23. 3. 11.
Pozornost, oblikovna vsebina, spoznavno upravicenje. Izkustvena razvidnost.
30. 3. 11.
Spoznavna teorija ledene gore. Proto teorija (PT1) Spoznavno pomembna so samo zavedna prepricanja. (PT2) Vzrocne relacije med prepricanji: dostopnost. Mesana spoznavna teorija: a priori – naturalizirana spoznavna teorija. Problem okvirja. Morfoloska vsebina: ozadje pri nastanku novih prepricanj, ni dostopna zavesti. Izkustvena razvidnost: dokazi, evidenca dajejo upravicenost: vzrocne povezave, razvidnost pred zavestjo. Okvir zavesti. Obarvana osvetlitev. Dinamicna zgradba oblikovne vsebine.
Spoznavna teorija ledene gore. Zavest, nezavedno, morfoloska vsebina. Utemeljitveni pristop: racionalizem, empirizem. Skladenjski pristop. Strukturalni kontekstualizem: struktura prepricanj, ne pripisovanje vednosti. Kontekst. Lahko imamo prepricanja o izkustvu. Kontekst doloca ali je prepricanje samozadostno. Proti neskoncnemu regresu, kroznosti, internalisticni regres. Ledena gora: vsi prisopi izrecna dusevna stanja, izrazljiva, ne pa morfoloska intencionalna stanja. Obarvana osvetlitev morfolosko vsebino k zavesti. Navidezno-utemeljitveni pristop: tudi a priori resnice lahko imajo v ozadju morfoloska stanja. Skladenjski pristop: prevzema, vendar v okvirih celotne ledene gore, tudi morfoloskih dusevnih stanj. Kontekstualizem: mozna so samoupravicujoca prepricanja, dolocena s kontekstom, nastalo v ozadju. BonJour tudi utemeljitveni, skladenjski pristop: nasa avtomaticna izkustvena prepricanja ne potrebujejo dodatne podpore, vendar je potrebna se skladnost. Susan Haack: fundherentism.
6. 4. 11.
Kontekstualizem. Parameterski. Strukturalni kontekstualizem: struktura prepricanj je odvisna od konteksta. Pojem vednosti nima normativne semanticne vrednosti. Standardi za pripis vednosti s spreminjajo glede na kontekst. DeRose kontekst: Argument iz nevednosti: Pr1 Ne vem, da nisem Mozgan V Kadi (MVK). Pr2 Ce ne vem, da nisem MVK, potem ne vem, da imam roke. .: Ne vem, da imam roke. DeRose: skeptik prepostavlja normativno vrednost pojma vednosti in nas zavaja. Pr1, Pr2, .: so vse resnicne. Skeptik spreminja standarde pripisa vednosti, spreminja kontekst ne da bi mi to opazili. Pr1 ima moc: mislili bi, da nismo MVK tudi ce bi bili MVK. Mehanizem za spremembo konteksta: pravilo obcutljivosti, ki vpliva na relativno moc spoznavnega polozaja. (Prepricanje je obcutlivo, ce ga ne bi sprejel, ce ne bi bilo resnicno.) Spoznavni polozaj v kontekstu mora biti dovolj mocan za pripis vednosti. V skepticnem kontekstu ima skeptik prav. V obicajnem kontekstu pa se lahko pripise vednost glede na sibkejsi spoznavni polozaj. Problem kontekstualizma: tezko je lociti oba konteksta (vsakdanjega, znanstvenega). Relativizacija pojma vednosti je problem. Vednost ni prenosljiva, ce poteka pripis vednosti glede na kontekst. Kritika: kontekstualizem je v redu v filozofiji jezika, ne pa v spoznavni teoriji. Kontekstualizem: ne spoananje-vednost, ampak kako lahko v kontekstu pripisemo vednost. Kognitivna znanost: Kontekst, ki naj bi dolocal pripis vednosti ni zunanji, ampak je notranji. Pravila, postopki, ki so uporabljeni, merijo na kontekst. Morfoloska vsebina. Ko tvori posameznik prepricanja, pravila, nastopajo postopki, ki se jih ne zaveda; upravicenje iz implicitnosti. Pravila in postopki so spremenljivi. Spremenljivost pravil napotuje na sirsi kontekst. Kontekst nasih notranjih zmoznosti. Morfoloska vsebina. Competence based performance error. Upravicenje se zgodi samo glede na nas kognitivni ustroj. Ni potrebno, da so tehnike pred naso zavestjo. Morda nad njimi nimam pregleda. Naturalizem: nasa narava. Skupni jezik za upraviceno prepricanje v vecini kontekstov. Spoznavni konteksti niso zunanji, ampak so strukture nase implicitne vednosti. Zanesljivost nasih spoznavnih zmoznosti.
13. 4. 11.
Mesana spoznavna teorija. Spoznavni niz: a priori (filozofija, pojmovna analiza, kroznost), naturalizirana spoznavna teorija (znanost, empiricna metoda dokazovanja, predpostavke dogmatika), skepticizem (a priori utemeljitev spoznanja, meta-spoznanje → paradoks).
Kontekstualizem: Kako lahko pripises vednost? S tem se zgubi semanticna razseznost. Ni normativnega pojma vednosti, ampak se spreminja iz konteksta v kontekst. Pripisemo si vednost in nevednost. Relativizacija vednosti glede na kontekste. Resimo se skeptika. Zgubimo pa vednost. Cilj skepticni scenarij, odgovor: da najdemo vednost.
Mesana spoznavna teorija. Resevanje skepticizma z zdruzevanjem. Tezave zaradi delitev: a priori oziroma naturalizem. Nizki a priori. Upravicenje prepricanj zahteva zanesljivost: vzrocna relacija, objektivnost. Od eksternalizma k internalizmu ce hocemo preseci skepticni scenarij. Obmocna zanesljivost, svetna, cezsvetna: ponotranjenost: iskanje zanesljivih procesov v izkustveno moznih svetovih, ki si jih lahko zamislimo (svet v katerem smo mozgani v kadi).
Cezsvetna zanesljivost: eksternalizem in internalizem (dejanski svet → izkustveno mozni svetovi, mi si jih lahko zamislimo) → objektivnost, subjektivnost: znotraj zavesti.
Ohranjena razlika v dejanskem svetu. Skepticni scenarij nas zeli prisiliti, da ga razsirimo cez vse situacije. Objektivno upraviceno prepricanje (ni vednost: resnica manjka: resnica onkraj zavesti): je vednost, vendar dodatka ne moremo dokazati. Zmoznost. Zmanjsana moc skepticnega scenarija.
Dinamicni sistem. Oblikovna vsebina, ozadna vednost. Narava clovekovega misljenja: avtomaticno, implicitno; onemogoca kognitivni znanosti, da bi nasla resitve.
Kontekstualizem na a priori strani daje novo moznost odgovora skepticizmu. Kontekstualizem pripeljati v kognitivno znanost. DeRose, Lewis: kontekst kot zunanji, pogovorna situacija, doloca pojem vednosti. Mesana spoznavna teorija: kontekst doloca nasa morfoloska vsebina: ponotranjeni kontekstualizem. Mesana spoznavna teorija (naturalizirani del): temelj nasih prepricanj je v skladnosti s celoto prepricanj, ki so v oblikovni vsebini, ozadju. Tega doloca kontekst, kjer tvorimo prepricanja.
Temelj je skladnost (utemeljitvenost in skladnost). Ponotranjeni kontekst (ni zunaj): kontekst v katerem pripisujemo vednost je dolocen z nasim morfoloskim ozadjem.
Pravila, postopki so implicitni v naravi nasega misljenja: tvorimo prepricanja. Dolocajo, kako bomo ravnali v kontekstu. Ne zunanji kontekst. Informacije v ozadju tvorijo smernice tvorbe prepricanj. Morfolosko vsebino si delimo vsi.
Mesana spoznavna teorija: zdruzitev in preoblikovanje tradicionalnih pristopov. Objektivno upraviceno prepricanje (na videz ne vkljucuje resnice, omogoca vednost). Postklasicna zanesljivost onogoca objektivno upravicenje. Temelji na nasi zavestni dejavnosti, katere bistveni del je oblikovna vsebina. Zdruzevanje.
Postklasicna zanesljivost (izrazena na oblikovnem ozadju), vse to je del nasih zmoznosti. Cloveska zmoznost. Mi tako delujemo, da ne moremo dokazati skeptiku, da nismo mozgani v kadi. To pa ne pomeni, da nasa prepricanja niso resnicna.
Fenomenalna intencionalnost: pojav v zavesti je odvisen od nacina zgradbe nasega misljenja. Pojavi so znotrajzavestni. Zunanji svet ni bistven za konstitucijo nase zavesti. Zavestni del je odvisen od znotrajzavestnega momenta. Objektivnost je znotrajzavestna. Skeptik: “Dokazite objektivnost zunaj zavesti.” Naravo si delimo. Oblikovna vsebina je del tega.
20. 4. 11.
Kontekstualizem in skepticizem. Argument o regresu, da temeljna prepricanja ne obstajajo. Problem okvirja. Intencionalnost in zavest: presezenje povnanjene obmocne intencionalnosti z vkljucitvijo svetnega in nadalje cezsvetnega zavestnega ozadja kot pogoja dusevne naperjenosti.
4. 5. 11.
Semanticna slepota. Razloka.
11. 5. 11.
Ubozni realizem. Zamisljivost zombijev.
18. 5. 11.
Dve dogmi empirizma. Funkcionalizem.
25. 5. 11.
1. 6. 11
Seznam literature:
1. Potrc, Matjaz. Dinamicna filozofija. (ZIFF, Ljubljana 2004).
2. Potrc, Matjaz. Pojavi in psihologija. (ZIFF, Ljubljana 1995).
3. Strahovnik, Vojko. Moralne sodbe, intuicija in moralna nacela. (IPAK, Velenje 2009).
4. Potrc, Matjaz in Strahovnik, Vojko. “Meinongian Theory of Moral Judgments.”*
5. Potrc, Matjaz. “Kaj je filozofija?”*
6. Potrc, Matjaz. “Background Knowledge.”*
7. Potrc, Matjaz. “Judgmental Semantics”*
8. Potrc, Matjaz. “Morphological Content, Phenomenology and Semantic Holism”*
9. Potrc, Matjaz. “Transvaluating Frankfurt”*
10. Potrc, Matjaz. “The Epistemic Relevance of Morphological Content”*
11. Potrc, Matjaz. “Naturalizing the Mind”*
12. Potrc, Matjaz. “Cognitive Phenomenology Semantics”*
13. Potrc, Matjaz. “Cognitive Phenomenology Identity.”*
14. Potrc, Matjaz. “Cognitive Phenomenology.”*
* dostopno na spletni strani prof. Potrca pod “Clanki”.