Izberemo lahko katerokoli tipografijo za spletno stran, toda veliko računalnikov ima samo privzete pisave operacijskih sistemov. Če tipografije, ki smo jo določili, ni na računalniku uporabnika, bo spletni brskalnik spremenil pisavo v privzeto pisavo, ki je nastavljena v spletnem brskalniku (večinoma Times New Roman ali Times). Da bi izboljšali možnost, da bo uporabnik videl vrsto pisave, ki ste jo vi določili, lahko določimo družino pisave. Spletni brskalnik bo preveril prisotnost vsaj ene od pisav (v vrstnem red, ki mu ga določite vi), tako lahko določite tri ali štiri vrste pisav, preden spletni brskalnik izbere splošno pisavo. Na primer: Verdana, Geneva, Arial, Helvetica. Kot zadnjo pa lahko vašo vrstno deklaracijo pisave dodate rodovno označbo kot sans serif. V tem primeru izbere brskalnik, če ne najde niti ene od izbranih pisav, eno iz družine sans serif, ki je na voljo.Najbolj običajna shema za uporabljanje vrste pisav je uporaba serifne vrste kot na primer Times New Roman ali Georgia za telo besedila in vrsto sans serif kot Verdana ali Arial kot kontrast za naslovne vrste. Običajno nastavimo nabor pisave na Times New Roman, ker predstavlja razumno ravnotežje med zgoščenostjo informacij in celotno čitljivostjo. Večina bralcev pričakuje serif vrsto pisave za dolge stolpce besedila in obravnava Times New Roman kot udobno za branje z natiskanih medijev. Različne študije resnično razsodijo vrsto čitljivosti samo znotraj situacije - na zaslonu - ko uporabnik želi videti vašo spletno stran.
Najbolj zanesljivo je uporabiti samo eno tipografsko družino in spreminjati njeno debelino in velikost za prikaz znakov in poudarkov. Če izberate kombinacijo med serifnimi in sans serifnimi vrstami pisave, izberite pisave, ki so združljive in ne uporabljajte več kot dve pisavi (eno serif in eno sans serif) na strani.
