Slovenski jezik je bil prvič zapisan v Brižinskih spomenikih in sicer v karolinški minuskoli leta 1000.Pomembni sta prvi slovenski knjigi Primoža Trubarja, Abecednik in Katekizem iz leta 1550, napisani v gotici.
Primož Trubar je na prigovarjanje koprskega škofa Vergerija opustil gotico in začel pisati v humanistični pisavi, ker pa v humanistični latinici ni bilo ustreznih črk za nekatere slovenske glasove, se je odločil za poenostavljen nemški način zapisovanja. Kasneje sta ga njegova sodobnika Sebastjan Krelj in Adam Bohorič popravili. Adam Bohorič je napisal slovnico slovenskega jezika Zimske urice leta 1584 in tako je nastala bohoričica. Bohoričica je podobna današnji slovenski pisavi, razlike so pri sičnikih (s, z, c) in šumnikih (š, ž, č).
Peter Dajnko in Fran Metelko sta pa poskušala odpraviti pomanjkljivosti bohoričice, tako da sta sestavila novi pisavi, ki sta imeli poleg latiničnih črk, tudi cirilične. Nastali sta metelčica in dajnčica. Dajnčica je bila v rabi od leta 1824 do 1839, zlasti na vzhodnem Štajerskem. Dajnko je svojo pisavo predstavil leta 1824 v knjigi Učbenik slovenskega jezika. Metelčico je Metelko predstavil v svoji slovnici leta 1825. pogosto so metelčico imenovali kar krevljica. Ta pisava je bila odgovor na Kopitarjevo zahtevo 1 glas je 1 črka.
Tema dvema pisavama sta nasprotovala Matija Čop in France Prešeren. Tako je v 30. letih 19. stol. bila črkarska pravda. Končala se je z vladno prepovedjo metelčice in dajnčice. Gajica je latinična pisava, imenovala po Ljudevitu Gaju, ki je za hrvaški jezik priredil češko latinico s strešicami za šumevce. Leta 1845 je dokončno zmagala gajica.
Ljudevit Gaj
Slovenska pisava je ves čas latinica, le da so se nekateri glasovi v različnih obdobij pisali različno. Zdaj pišemo z isto črko več glasnikov in obratno oz. isti glasnik včasih pišemo z raznimi črkami.
